Zavetnik hlapcev
Atributi: papež z oslom in jaslimi
Imena: Marcelin, Marcelino, Marcelj, Marcello, Marčelo, Marsel, Marcela, Marčela, Marsela…
Po četrtem odloku cesarja Dioklecijana (leta 304) je bila škofom dana samo izbira: ali odpad ali smrt. Vihar preganjanja se je polegel šele jeseni 306, ko je v Rimu prevzel vlado Maksimijanov sin Maksencij. Novi cesar je v začetku kazal naklonjenost. Cerkev je uživala toliko miru, da si je maja 308 izvolila Marcela za škofa in vrhovnega pastirja. Po rodu je bil Rimljan in je dobro poznal cerkvene razmere v mestu Rimu. O njem poročajo, da je mesto razdelil na petindvajset cerkvenih središč (imenovanih »tituli«), da bi olajšal pouk o veri in pospešil sprejem novih priglašencev v krščansko občestvo; ti so se takrat, ob koncu najhujših preganjanj, javljali v izjemno velikem številu.
Za časa njegovega papeževanja so nastali v rimski Cerkvi nemiri zaradi sprejemanja »padlih«, to je tistih, ki so ob preganjanju darovali bogovom, potem pa so hoteli priti nazaj v Cerkev brez javne pokore. Marcel jim tega brez pohujšanja pri drugih zvestih vernikih ni mogel dovoliti. O tem je pozneje pisal papež Damaz (366-84): »Resnicoljubnega pastirja so nesrečneži imeli za bridkega sovražnika, ker je zahteval, da morajo padli objokovati svoje grehe. Pa so pobesneli zanetili sovraštvo, napravili razdor in prepir. Sledil je upor in poboj. Vezi miru so bile raztrgane.«
Vodja padlih, ki so se uprli papežu, je bil neki Heraklij, zelo fanatičen in nasilen človek. Zdi se, da je ta ovadil papeža Marcela cesarju Maksenciju in ga očrnil, da je vzrok neredov. Cesar je uporabil predpis, ki je prepovedoval organiziranje cerkvene družbe, in je papeža obsodil na izgon; izgnal pa je tudi Heraklija, da se pokaže objektivnega pri obrambi reda in miru. Marcel je kmalu nato (najbrž 16. januarja 309) v pregnanstvu umrl.
Goduje 16. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…
blaženi Alojz Anton (Louis-Antoine-Rose) Ormières Lacase iz Quillana – duhovnik in ustanovitelj
sveti Berard in tovariši iz Maroka – redovniki in mučenci
sveti Danakt (Danax) iz Vlorë – diakon in mučenec
sveti Fursej (Fursey) iz Lagnyja – misijonar, opat in puščavnik
sveti Honorat iz Arlesa – škof
sveti Honorat iz Fondija – opat
sveta Ivana iz Bagna – nuna
blažena Ivana (Juana) Maria Condesa Lluch iz Valencije – devica in ustanoviteljica
sveti Jakob iz Tarentaisa – vojak, menih in škof
blaženi Jožef (Giuseppe) Anton Tovini iz Brescie – odvetnik, župan in tretjerednik
sveti Jožef (José) Vaz iz Benaulima – duhovnik in misijonar
sveti Leobat (Leobacij) iz Sennevieresa – opat
sveti Marcelin iz Tarentaisa – škof
sveti Melas (Melancij) iz Rhinocorure – škof
sveta Priscila iz Rima – dobrodelnica
blaženi Teobald iz Villers-la-Ville – vojak in menih
sveti Tician (Tiziano) iz Oderza – škof
sveti Triverij (Trivier) iz Dombesa – duhovnik, menih in puščavnik