Kako predan in požrtvovalen je bil Rupert Mayer v svoji ljubeči skrbi za ljudi, pove tudi dejstvo, da je bil prvi vojaški kurat, ki so ga odlikovali z železnim križem. Čeprav ga politika nikoli ni zanimala, je kljub temu ostro obsojal in svaril pred nevarnostmi nacizma. Zaradi tega je bil večkrat zaprt, taborišče ga je na smrt izčrpalo, tako da so ga v bojazni, da jim ne bi umrl in bi ga imeli za mučenca, izpustili in premestili v hišni zapor. Umrl je pol leta po težko pričakovani svobodi, med pridigo v münchenski cerkvi sv. Mihaela.
Ime: Izhaja iz nemščine, in sicer kot skrajšana oblika prvotnega imena Hruodperaht, ki je zloženo iz starovisokonemških besed hrod, hruod »slava« in beraht »bleščeč, slaven«.
Rodil se je 23. januarja 1876 v Stuttgartu v Nemčiji, umrl pa 1. novembra 1945 v Münchnu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Rodil se je v uspešni trgovski družini, imel je še brata in štiri sestre.
Zavetnik: Lahko ga prištevamo med zavetnike Münchna, saj ga imenujejo tudi »apostol Münchna«.
Izobrazba: Študiral je filozofijo v Freiburgu, teologijo v Münchnu in Tübingenu ter v semenišču v Rottenburgu.
Posvečenje: V duhovnika je bil posvečen 2. maja 1899 v Rottenbergu.
Skupnost: V jezuitski red je vstopil 1. oktobra 1900 v Feldkirchu. Družbo Jezusovo ali jezuite je ustanovil Ignacij Lojolski; papež Pavel III. jo je leta 1540 potrdil. Njihovo geslo je »V večjo Božjo slavo«.
Službe: Kot škofijski duhovnik je deloval v Spaichingenu in Stuttgartu. Kasneje je nekaj let kot ljudski misijonar potoval po Švici, Nizozemski in Nemčiji. Od leta 1912 dalje je v Münchnu skrbel za priseljence, v prvi svetovni vojni pa je bil divizijski kurat na fronti. Po okrevanju je nadaljeval svoje delo v Münchnu, leta 1921 je postal predsednik Marijanske moške kongregacije.
Zapori: Nacisti so ga prvič zaprli leta 1937 v kaznilnico v Land­sbergu in ga kmalu poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen, nato pa za celih pet let v hišni pripor v samostanu Ettal na Zgornjem Bavarskem.
Kreposti: Bil je človek, ki je vse svoje življenje živel in daroval za druge ter se zanje izčrpaval, sprva kot misijonar, kasneje pa kot kurat na fronti. Bil je predan karitativnemu delu, zaupnik in spovednik mnogih, zlasti mož, za katere je skrbel v Marijanski kongregaciji. Bil je odličen pridigar in odločen nasprotnik nacizma, ki ga je tudi javno obsojal.
Upodobitve: Fotografije prikazujejo moža v zrelih letih, v preprosti duhovniški obleki z bujnimi in rahlo osivelimi lasmi, resnega, a vedrega obraza, z očmi, zazrtimi v daljavo.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. ga je 3. maja 1987 na münchenskem olimpijskem stadionu razglasil za blaženega.
Goduje: 1. novembra, v nadškofiji München-Freising pa 3. novembra.
Grob: Pokopali so ga na samostanskem pokopališču v Pullachu blizu Münchna, kmalu pa so ga prenesli v grobnico kongregacijske cerkve Bürgersaal v Münchnu, kjer se dan za dnem zbirajo večstoglave množice romarjev in častilcev.
Vir
Danes godujejo tudi…

Čeprav priljubljen škof in goreč misijonar, je bil sveti Volbenk vse svoje življenje po duši menih. Pot ga je vodila iz domačega kraja najprej v samostan v Reichenauu, v stolno šolo v Würzburgu, nato pa v Trier. Kratek čas je bil menih v benediktinskem samostanu v Einsiedelnu, bil tam posvečen v duhovnika, nato pa postal škof v Regensburgu. Tu si je zlasti prizadeval za širjenje krščanstva med Čehi. Njegova zasluga je ustanovitev škofije v Pragi. Bil je tesen sodelavec obeh cesarjev Otona I. in II. in vzgojitelj njunih otrok. Že kot mladenič je slovel po svoji nadarjenosti in skromnosti, asketskem življenju, kasneje je bil odličen predavatelj in pridigar, dober organizator, uvideven in usmiljen. Značilna zanj je prigoda, ko mu je neki slabo oblečen ubožec ukradel kos dragocenega škofovega posteljnega pregrinjala. Čuvaj ga je zalotil in takoj pripeljal predenj. Volbenk je najprej pograjal tiste, ki so slabo opravljali dolžnost čuvaja in tako reveža zapeljali v skušnjavo, nato pa ubožcu odpustil in mu dal kupiti obleko.

Ime: Volbenk (tudi Bolfenk, Volfgang) je beseda, zložena iz starovisokonemških besed wolf »volk« in gangan »iti«.
Rodil se je okoli leta 924 v Pfullingenu v Nemčiji, umrl pa 31. oktobra 994 v Puppingu v Avstriji.
Družina: Rodil se je v ugledni in pobožni, vendar revni družini.
Zavetnik: Bavarske, mesta in škofije Regensburg; pastirjev, tesarjev, rezbarjev, ladjarjev, oglarjev, drvarjev; po nedolžnem zaprtih, proti protinu, ohromelosti, očesnim boleznim, krvavitvam, boleznim nog, kapi, griži, kožnim vnetjem, proti neplodnosti in rojevanju spačkov, za živino.
Upodobitve: Upodabljajo ga v benediktinski obleki ali v škofovskem oblačilu s škofovsko palico in tesarico (sekiro) v roki. Včasih drži v rokah tudi model cerkve ali pa ima ob sebi volka oz. vraga. 

Sodobniki: Njegov velik prijatelj je bil Henrik, poznejši škof v Trieru, ki je odločilno vplival na njegovo življenjsko pot; cesarja Oton I. in Oton II., vojvoda Henrik II. Prepirljivec, passauski škof Pilgrim.
Čudeži: Znana je legenda, kako mu je hudobec moral pomagati nositi kamenje za zidavo cerkve; kako je v neko smer vrgel sekiro in tako določil kraj, kjer naj bi stala cerkev; kako je iz tal priklical zdravilni studenec. Mnogi so njegovi čudeži ozdravljenja.
Običaji: V deželah in tam kjer je deloval, imajo razne običaje, povezane z varstvom živine proti boleznim. Njegovo podobo so kmetje včasih pritrjevali kot zaščito na hlevska vrata. Znane so »Volbenkove« sekire, ki so jih nosili na verižici okoli vratu ali na rožnem vencu. Obstajal je tudi kovanec z njegovo podobo.
Pri nas: Na Slovenskem je njemu posvečenih devet cerkva, dve župnijski. Znanih je nekaj upodobitev, med njimi freska v Crngrobu in slika Fortunata Berganta, kako ozdravlja bolnika.
Pregovor: Šentolbanska repa nikoli ne fali. (Notranjska)
Goduje: 31. oktobra.
Vir
Danes godujejo tudi…

V Angersu [anžéru] (v Galiji), blaženi Janez Mihael Langevin, duhovnik in mučenec, obglavljen zaradi duhovništva, kot prvi iz vrste skoraj sto mož in žena, ki so med francosko revolucijo ostali enodušni in neustrašeni, stanovitni v Kristusovi veri vse do smrti.
Vir
Danes godujejo tudi…

Formula razglasitve: “Z našo apostolsko oblastjo dovoljujemo,
da se častitljiva Božja služabnica Chiara Badano,
mlada laikinja, ki je popolnoma zaupala v Božjo ljubezen
In je povezana s Kristusom povsem spolnjevala njegovo voljo
v svojem mladem in kratkem življenju
odslej imenuje blažena
in se njen god obhaja vsako leto 29. oktobra.”
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov monsinjor Angelo Amato je danes popoldne v svetišču Divino Amore blizu Rima laikinjo Chiaro Luce Badano, članico Gibanja fokolarov, razglasil za blaženo.
Monsinjor Amato je v homiliji poudaril, da Chiara Luce Badano, prva svetniška kandidatka iz Gibanja fokolarov, ki je zaradi kostnega raka umrla pri rosnih 18-ih letih, sodobno, pozitivno dekle, ki se je ukvarjalo s športom, današnjemu svetu prinaša sporočilo optimizma in upanja. Tudi danes je kratko mladostniško obdobje mogoče živti v svetosti. “Tudi danes obstajajo številni krepostni mladi, ki v družini, šoli in družbi ne zapravljajo svojega življenja, je dejal monsinjor Amato. Blažena Chiara Badano, je nadaljeval, je v svetu, polnem blaginje, a pogosto bolnem zaradi žalosti in nesreče, Jezusova misijonarka, apostolka evangelija, ki je veselo sporočilo. Vabi nas, naj ponovno odkrijemo svežino in zanos vere. In to povabilo je naslovljeno na vse: predvsem na mlade, pa tudi na odrasle, posvečene in duhovnike.”
Nenavadna, izjemna, neverjetna, tako so Italijanko Chiaro Luce Badano označili zdravniki, ko so opisovali njeno vedrino in moč pri spoprijemanju s smrtonosno boleznijo. Res je, se je strinjal prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, njena drža je bila nenavadna popolnoma nadnaravna, sad Božje milosti, neskončne vere in krepostnega junaštva. Ob tem je Amato, ki je v homiliji nanizal vrsto Chiarinih misli in prepričanj ter zgovornih prigod, spomnil, kako je nova blažena svojo mamo prosila, naj jo ob smrti obleče v belo obleko, ker se bo takrat poročila z Jezusom. Ne jočem, ker sem srečna, je pred smrtjo dejala Chiara, ki je po vesti o svoji smrtonosni bolezni izrekla svoj Da Jezusu: Jezus, če to ti hočeš, hočem tudi jaz, je dejala Chiara, ki je svoje trpljenje zaradi kostnega raka sprejemala kot obličje Zapuščenega Kristusa. Ljubezen do Zapuščenega Kristusa ji je po Amatovih besedah vlivala duhovno energijo, tisto milost, ki je sposobna prenašati sleherno tegobo: svojo bolezen je pri 16-ih letih sprejela z žalostjo, a vedro trdnostjo. Nimam več nog in tako rada sem kolesarila, toda Gospod mi je dal krila, je govorila. Trpela je, a njena duša je prepevala, je dejal monsinjor Amato in spomnil, da je nova blažena odklonila morfij, rekoč da ji jemlje bistrino misli in potem lahko Jezusu izroča samo bolečino.
Jezusa je treba ljubiti in pika, je ponavljala Chiara Luce Badano, ki je bila, tako monsinjor Amato, prava eksplozija Božje luči. S svojimi dobrimi deli je po prefektovih besedah kazala in dajala Boga. Ljubezen do Jezusa je živela vsak dan v na tisoče dobrih delih, je poudaril monsinjor Amato in spomnil še na njeno prepričanje: Govorjenje o Bogu ne šteje toliko. Jaz ga moram dajati.
Slovesne beatifikacije Chiare Luce Badano, ki je umrla leta 1990, sta se udeležila tudi starša nove blažene, njeni prijatelji in sošolci kot tudi skupina romarjev iz Slovenije in veliko mladih. Ti si bodo nocoj v avli Pavla VI. v Vatikanu ogledali še prireditev o Chiarinem življenju.
Vir
Danes godujejo tudi…

V Rimu, spomin svete Cirile, device, hčerke cesarja Décija, ki je bila pod vladarjem Klavdijem zadavljena in umorjena z mečem.
Vir
Danes godujejo tudi…

V Vicenzi [vičenci] (na Beneškem), spomin blaženega Jerneja de Bregántia, škofa iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je ustanovil v tem mestu v obrambo katoliške vere in za svobodo Cerkve Vojaško službo Jezusa Kristusa.
Vir
Danes godujejo tudi…

V Narboni (pri obali južne Galije), sveti Rústik, škof. Ko je mislil odložiti službo in živeti v tihoti, ga je papež sveti Leon Veliki okrepil z milostjo stanovitnosti. Tako okrepljen je ostal pri zaupanemu delu in sprejetem trudu.
Vir
Danes godujejo tudi…

  Atributi: zastava, palma, lev
  Imena: Darija, Dara, Daria, Darica, Darijana, Darina, Darinka, Krizant, …
  Oba sta rimska mučenca iz 3. ali 4. stoletja. Krizant je bil sin poganskih staršev. Rad je bral in tako dobil v roke tudi evangelij. Duhovnik Karpofor mu ga je razložil in ko je bil v veri dovolj poučen, se je dal skrivaj krstiti. Ko je oče to zvedel, ga je vrgel v ječo, da bi umrl od lakote. Toda Krizant je ostal telesno močan, duhovno pa prav tako odločen kakor prej. Zdaj si je oče izmislil drugo sredstvo, da bi sina odvrnil od krščanstva in ga privedel nazaj v poganstvo. Zaklenil ga je v prelepo sobo in mu poslal pokvarjene dekline, da bi ga zapeljale v greh. Krizant je premagal tudi to preizkušnjo.
  Oče mu je tedaj izbral za nevesto Darijo, svečenico boginje Veste, ki naj bi ga napeljala nazaj k poganskim bogovom. Zgodilo pa se je prav nasprotno. Krizant je razložil Dariji krščansko vero. Legenda pravi, da sta razpravljala o bogovih in elementih (pri staroveških filozofih je beseda element pomenila prasnov, eno od štirih počel, iz katerih sestoji vesolje). Krizant je govoril tako prepričljivo, da je Darijo spreobrnil in končno sta v očetovo veliko veselje sklenila, da se bosta poročila, med sabo pa sta sklenila zaobljubo devištva.
  Ker sta skupaj spreobračala ljudi h krščanstvu, je cesarska oblast sklenila, da morata umreti. Legenda pravi, da je dal sodnik Darijo najprej zavleči v hišo k vlačugam. Toda gospodarju hiše je iz ograjenega prostora ušel lev in obvaroval Darijo pred mladeničem, ki si jo je poželel.
  Končno sta Krizant in Darija umrla mučeniške smrti tako, da so ju živa vrgli v jamo, to pa zasuli s peskom in kamenjem. Njuno češčenje se je iz Rima širilo v Francijo in v nemške dežele. Njune relikvije so pozneje prenesli v benediktinski samostan Münstereifel (južno od Kölna). Upodabljajo ju s sekiro, plamenico in jamo z muljem zraven njiju.
  Godujeta 25. oktobra.
Vir
Danes godujejo tudi…

 Imena: Anton, Antal, Ante, Anto, Antonij, Antonin, Tone, Tonček, Tonči, Toni, Tonin, Tonko, Nino, Antonija, Antonia, Antica, Antoneta, Antonja, Antonina, Tona, Tončka, Tonija, Tončica, Tonja, Tonina, Tonka, Nina, …
  Rodil se je leta 1807 v španski pokrajini Kataloniji, v družini, ki se je preživljala s tkalstvom. Čeprav je kazal velik talent za nadaljevanje očetove obrti, se je raje odločil za študij bogoslovja in želel postati kartuzijan.

Pozneje je vstopil k jezuitom, a se je zaradi bolezni vrnil v Španijo in začel misijonariti. S pridiganjem, spovedovanjem in založniško dejavnostjo (ustanovil je versko knjižno družbo) je spreobrnil celotno Katalonijo, Kanarske otoke, Kubo in Madrid, kraje, kjer je deloval. Bog ga je ves čas podpiral s čudeži in z izrednimi sposobnostmi, zato pa je po drugi strani doživljal veliko nasprotovanja, obrekovanja in sovraštva, tako da se nekajkrat znajde celo v smrtni nevarnosti. Kraljica Izabela II. ga je izbrala za svojega spovednika in svetovalca. Umrl je v izgnanstvu, potem ko se je zaradi revolucije moral s kraljevo družino umakniti iz Španije. Bil je največja osebnost Cerkve v Španiji in najbolj bran religiozni pisatelj v svojem času, mistik, asket; po njem je Bog storil veliko čudežev, ozdravljal je bolne. Imel je dar prerokovanja in videnja.
 

  »Preprosto ne morem razumeti, kako da duhovniki, ki verujejo v iste resnice kot jaz (in v katere bi morali verovati mi vsi), ne oznanjajo in ne poučujejo ljudi o tem, kako se rešiti pred padcem v pekel.«
»Sedaj pa opazujte … nasprotje med razkošnimi oblačili mnogih žensk ter obleko in okrasjem, ki ju je nosil Jezus … Povejte mi, kakšno zvezo imajo njihovi špičasti čevlji z Jezusovimi golimi stopali? Prstani na njihovih rokah z žeblji, ki so prebodli njegove? Pričeska po zadnji modi z njegovo trnovo krono? Naličeni obrazi z njegovim, pokritim z modricami? Globoko dekoltirana ramena z njegovimi, progasto pobarvanimi s krvjo? Ah, je pa zato usodna podobnost med tako posvetno žensko in Judežem, ki je, nahujskan od hudiča, izdal našega Gospoda! Mislim, da bomo ob njeni smrti slišali našega Gospoda spraševati: »Čigava je ta podoba?« Odgovor pa bo: »Hudičeva.« Nato bo rekel: »Njo, ki je sledila hudičevi modi, prepustite torej njemu, Bogu pa tiste, ki so posnemali Jezusove in Marijine čednosti.« (primera iz njegove pridige)
  »Če ljudje ne bodo imeli dobrih knjig, bodo brali slabe. Knjige so hrana za dušo; kakor se telo krepi z zdravo hrano, zastrupljena pa mu škodi, tako je tudi z branjem in dušo …«
  »S križem sem živel in na križu želim umreti. Upam pa, da se bom snel s križa, vendar ne z lastnimi rokami, pač pa po rokah drugih, potem ko bom dokončal svojo daritev.«
  »Ne čudite se, da s takim navdušenjem govorim o Mariji, zakaj milosti, ki mi jih je naklonila, so velike.«
  »Če mi bodo vzeli mitro, bom skakal od veselja.« (Izjava, ko ga kraljica pokliče k sebi)
  »Kristusova ljubezen nas spodbuja in priganja, da tečemo in letimo kot na krilih svete gorečnosti. Kdor res ljubi, ljubi Boga in bližnjega … Kdor nima gorečnosti, je to znamenje, da je v njegovem srcu ugasnila ljubezen … Samemu sebi pravim: Sin brezmadežnega Marijinega srca je človek, ki plamti v ljubezni in sežge vse, kar je minljivo; ki uspešno želi in si z vsemi močmi prizadeva vse ljudi vneti z ognjem Božje ljubezni.«
  Sveti Anton Marija Klaret, škof in ustanovitelj klaretincev, goduje 24. oktobra
Vir
Danes godujejo tudi…

V Rouenu [ruánu] (v Névstriji, danes v Franciji), sveti Róman, škof, ki je do tal porušil poganske templje, ki so bili v mestu še zelo obiskani. Spodbujal je dobre k boljšemu in se trudil, da je klical slabe od slabega.
Vir
Danes godujejo tudi…