Ime Modest prihaja iz latinske besede modestus in pomeni dobrosrčen, blag, pošten. Vir
O času in kraju Modestovega rojstva, kakor tudi o njegovem otroštvu in mladosti, pravzaprav ne vemo ničesar. Legenda, v kateri pa je zagotovo nekaj resnice, nam začne podrobneje odstirati njegovo življenje šele v dobi, ko je že odrastel. Tako naj bi prosil za sprejem v neki samostan na Zahodu in tam po vsej verjetnosti dobil ime Modest. Menihi so ga sprejeli, ker je bil znan po bistrem razumu, lepem vedenju in hrepenenju po krščanski popolnosti. Vestno je izpolnjeval redovna pravila, bil pozoren in ustrežljiv do bratov, ubogljiv pa tudi pripraven za raznovrstna opravila. Vestno je opravil vsako delo, posebej pa sta mu bila pri srcu mir in samota. Vsak prost trenutek je porabil za molitev in raje poslušal kakor govoril. Bratje so ga spoštovali in cenili in bi mu sčasoma gotovo zaupali odgovorne naloge znotraj reda, če se ne bi njegovo življenje nenadoma zasukalo v drugo smer. Zgodilo se je namreč, da se je nekoč v samostanu ustavil sveti Virgil, takrat opat in upravitelj škofije Salzburg. Menihom je pripovedoval in jih navduševal za misijonsko delo med ljudstvom, ki je živelo v njegovi soseščini, v Karantaniji. Hvalil jih je in zanje nabiral oznanjevalcev, ki bodo med njimi oznanjali Kristusov nauk. Modest se mu je takoj pridružil in z dovoljenjem predstojnikov odšel s sv. Virgilom najprej v samostan sv. Petra v Salzburgu, nato pa na otok Awa na Chiemskem jezeru, da bi se pripravil na misijonsko delo in privadil ljudstvu in jeziku. Na otoku je že našel duhovnika Lupa, učitelja in botra karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja, ki sta bila tu tudi krščena. Potem ko se je po Gorazdovi smrti v Karantanijo vrnil njegov bratranec Hotimir in bil postavljen za kneza, je Virgil na njegovo prošnjo leta 755 ali 757 kot svojega namestnika poslal med Slovence Modesta, takrat najverjetneje že škofa. Modest je tako postal prvi pokrajinski škof s stalnim sedežem. Sprva se je nastanil na Krnskem gradu, kjer je že bila cerkev, a je kmalu na nasprotni strani Gosposvetskega polja sezidal novo, mogočno Marijino cerkev, predhodnico današnje Gospe Svete. Tu je imel svoj škofovski sedež. Kasneje je postavil še dve večji cerkvi: pri Špitalu ob Dravi in ob zgornji Muri; viri pa poročajo še o mnogih drugih. Med preprostim slovenskim ljudstvom se je Modest hitro udomačil in po njegovi zaslugi je tu krščanstvo pognalo globoke korenine, ki ga niti poznejši poskusi poganskih uporov po njegovi smrti niso mogli ogroziti. Po izročilu je umrl pri Gospe Sveti in je tam tudi pokopan. 
Ime: Izhaja iz latinskega imena Modestus, ta pa iz latinske besede modestus »zmeren, skromen, ponižen; dobrosrčen, nraven, čist in pošten«. Rodil se je v 8. stoletju na Irskem, umrl pa 3. decembra 772 pri Gospe Sveti na Koroškem. Družina: O njegovem rodu, rojstnem kraju in mladih letih ni zgodovinskih poročil. Imel pa je odlično vzgojo in izobrazbo. Zavetnik: Koroške, študentskega doma Korotan na Dunaju in na neki način tudi Slovencev. Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih, večinoma z modelom cerkve, ki opozarja na graditev Gospe Svete. Upodabljajo ga tudi skupaj s knezom Hotimirjem. Goduje: 27. novembra (v avstrijskih deželah), ponekod tudi 31. marca
Vir
Modest je po vsej verjetnosti izviral iz Irske. Sveti Virgil ga je na željo karantanskega kneza Hotimirja skupaj z drugimi krščanskimi duhovniki poslal kot misijonarja v Karantanijo. Na Gosposvetskem polju, nasproti Krnskemu gradu, takrat upravnemu in političnemu središču Karantanije, je dal postaviti cerkev posvečeno Mariji. Ta cerkev je bila verjetno predhodnica današnje cerkve Gospe Svete (Maria Saal). Od tu je Modest deloval po celotni deželi, učil, širil blagovest in posvečeval duhovnike. Kakor navaja latinski Conversio Bagoariorum et Carantanorum (…ecclesiam Sanctae Mariae et aliam Liburnia civitate, seu ad Undrimas et in aliis plurimis locis…) je poleg Gospe Svete zgradil in posvetil tudi dve drugi cerkvi, eno na mestu nekdanjega središča rimske škofije Teurnie in eno blizu današnjega Ingeringa na Štajerskem (ad Undrimas). Modestovi (domnevni) posmrtni ostanki so pokopani v cerkvi Gospe Svete. Pokristjanjevanje Karantanije je bilo po njegovi smrti začasno ustavljeno zaradi mnogih uporov poganskih Karantancev, po letu 772 pa se je nadaljevalo z novimi škofi in misijonarji. Modestova godovna dneva sta dva: 24. november (v Celovški škofiji) ali 3. december.
Vir
Imena: Modest, Modja, Modesta, Bogoljub. O rodu, rojstnem kraju in mladih letih sv. Modesta ni zgodovinskih poročil. Tudi legenda se omejuje le na razlago njegovega prikupnega značaja (latinska beseda modestus pomeni skromen!) in prisrčne verske vneme. Ta pripoveduje, da je prosil za sprejem v samostan nekje na Zahodu. Sprejeli so ga, ker ga je priporočalo lepo vedenje, bister razum in hrepenenje po krščanski popolnosti. Pridobil pa si je kasneje naslov »apostola Korošcev«, ki so bili tedaj še vsi Slovenci. Nekdanja Karantanija je prejela vero najprej iz Ogleja. Po preseljevanju narodov pa je bilo krščanstvo malo manj kot popolnoma uničeno v tej deželi, ki so jo posedli poganski Slovenci. K njim so pa prišli novi oznanjevalci evangelija iz Salzburga. Borut, koroški knez, je poklical na pomoč zoper Obre Bavarce. Ti so res prišli, premagali Obre, pa tudi Slovence podvrgli svoji oblasti. Vzeli so s seboj talca, mlada kneza Gorazda in Hotimirja. V Salzburgu je bil tedaj škof sv. Virgilij. Ta je oba poučil v veri in ju krstil. Po Borutovi smrti so Bavarci postavili za vojvodo najprej Gorazda, po njegovi smrti pa Hotimirja. Ta je imel pri sebi pobožna duhovnika Lupa in Majorana in je tudi sam pridobival svoje ljudstvo za krščanstvo. Toda med narodom je manjkalo božjih služabnikov. Zato je prosil knez škofa Virgilija, naj bi prišel oznanjat božjo besedo na Koroško in vse uravnal, kar bi bilo za razširjanje evangelija potrebno. Škof sam ni mogel priti, zato je poslal Modesta, ki ga je prej posvetil v škofa. Z njim so prišli okoli leta 755 še štirje mašniki in diakon. Naselili so se pri Gospe Sveti blizu Krnskega gradu, kjer je vojvoda Hotimir imel svojo prestolnico. Po Modestovem pridiganju in Hotimirovem prizadevanju se je veliko plemenitašev in preprostih ljudi odpovedalo malikovanju in prejelo sv. krst. S Hotimirovo podporo se je Modest lotil zidave nove cerkve, posvečene Mariji, predhodnice sedanje, ki ji Slovenci pravimo Gospa Sveta. Modest je umrl leta 763 ali 765. Goduje pa 31. marca.
Vir
Danes godujejo tudi…
O svetem Leonardu Murialdu je sveti oče dejal, da je jedro njegove duhovnosti vera v usmiljeno Božjo ljubezen. Bog je Oče, ki je vedno dober, potrpežljiv in velikodušen, uči sveti Leonard Murialdo, ter ki svoje veliko in neizmerno usmiljenje kaže v odpuščanju. Sveti Leonard Murialdo je svoje duhovniško poslanstvo živel kot brezplačni dar Božje usmiljenosti, s čutom hvaležnosti, veselja in ljubezni, je dejal papež in dodal, da je ta svetnik ustanovil Torinsko družbo svetega Jožefa, svoje sobrate duhovnike pa ves čas opominjal, naj bo njihovo duhovniško življenje v skladu s prejetim zakramentom. Božja ljubezen in ljubezen do Boga – to je bila moč Murialdove poti k svetosti – zakon njegovega duhovništva, najgloblji smisel njegovega apostolata med mladimi reveži in vir njegove molitve, je poudaril papež, in vernikom pojasnil, da se je sveti Leonard Murialdo posvečal predvsem vzgoji in pastoralni skrbi za revno in prikrajšano mladino.
Jezuit Celestino Testore je prinesel italijanski Katoliški enciklopediji še nekaj podatkov o življenju in delu sv. Leonarda Murialda. Izven družinskega doma je Leonard dobil vzgojo najprej pri redovnikih skolopih v Savoni, odkoder je leta 1845 prestopil v semenišče v Torinu. Tam je z doktoratom dokončal teologijo. Kot duhovnik je bil dodeljen za delo v cerkvi S. Maria di Piazza. Takoj se je lotil vzgoje siromašne mladine, ki jo je skrbno zbiral v Oratoriju angelov varuhov, sodeloval pa je tudi pri delu v Oratoriju sv. Alojzija, ki ga je v Torinu ustanovil Don Bosco. Od leta 1866 je bil določen za upravitelja dela Mladih delavcev v Torinu. To je bila ustanova, podobna tistim, ki jih je v Nemčiji in drugih deželah ustanavljal Adolf Kolping. Mladim so nudile možnost vzgoje, učenja kakšne obrti, da bi si lahko našli delo in s tem materialno uredili svojo prihodnost.
Zavetnik rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo pa se mu tudi kot zavetniku zoper šen in otroške krče.
Bl. Magdalena Morano (1847-1908) iz Chieria (izg. kjeria) v severni Italiji je imela učiteljsko poslanstvo za najpomembnejše, takoj za duhovniškim. V novoustanovljeni redovni družbi hčera Marije Pomočnice je našla najprimernejši kraj za uresničevanje poklica, ki ga je prejela od Boga. Kot vzgojiteljica se je z veseljem, vztrajno in odločno posvečala salezijanskemu poslanstvu, še zlasti na Siciliji, kjer je bila tudi prva provincialna predstojnica. Za blaženo je bila razglašena l. 1994, njen god pa obhajamo 15. novembra. 
Mati Marija Dominika jo je z odprtimi rokami sprejela.Takoj ji je bilo zaupano poučevanje. Leta 1879 je izpovedala prve redovne zaobljube, že naslednje leto pa večne. Ob tem je prosila Gospoda, da bi „živela toliko časa, da bo mogla dopolniti mero svetosti”. Leta 1881 je s. Katarina na prošnjo nadškofa iz Catanie (Sicilija) odšla vodit novo ustanovo v mestu Trecastagni, kjer so potrebovali tri učiteljice. Štiri leta je vodila, učila, prala, kuhala, bila katehistinja, predvsem pa pričevalka. Začela so se oglašati dekleta: “Želimo biti kot vi!” Po premoru enega leta, ko je v Torinu vodila skupnost sester, se je vrnila na Sicilijo v službi provincialne predstojnice, ravnateljice skupnosti in magistre novink. Sicilija Njena naloga je bila ustanavljanje novih skupnosti in vzgoja svetih sester. S “pogledom, uprtim na zemljo, in desetimi v nebesa” je po vsem otoku ustanavljala šole, oratorije, internate, delavnice. Njena apostolska gorečnost in družinsko ozračje, ki ga je ustvarjala okrog sebe, je pritegoval številne poklice. Njen raznovrstni apostolat so opazili in cenili tudi škofje, ki so njeni evangeljski iznajdljivosti zaupali katehetsko dejavnost na otoku (vzgojo učiteljic in katehistinj). Gojila je globoko pobožnost do sv. Jožefa in Marije Pomočnice, ki sta jo vodila pri novih ustanovitvah, kjer je z ustvarjalno zvestobo vnašala don Boskovo karizmo in preventivni vzgojni sistem. 
Imena: Na današnji praznik obhajajo god številne žene in dekleta, ki so jim pri krstu dali ime po Mariji. Oblike tega imena so neštete.
Zakaj je ta praznik nastavljen ravno na 25. marec? Razdalja devetih mesecev od Jezusovega spočetja do njegovega rojstva, ki se ga z lepim praznikom spominjamo 25. decembra, je gotovo hotena. Toda vprašanje je, kateri datum je izhodišče za drugega. Sodobni raziskovalci menijo, da je izhodišče bilo oznanjenje in ne božič. 25. marec, ki je pomladansko enakonočje, je v starih časih veljal za dan stvarjenja sveta in ravno zato tudi za dan Jezusovega spočetja, s katerim je bil položen temelj za novo stvarjenje. Postni čas pa je bil malo primeren za slovesnosti in po nekaterih pokrajinah so jih prepovedali. V Španiji so sredi 7. stoletja obhajali praznik Marijinega oznanjenja 18. decembra, osem dni pred Gospodovim rojstvom, drugod pa je ostal 25. marca.
Zavetnica: nosečnic; priporočajo se ji tudi v strahu pred poplavami.
Rodila se je 29. junija leta 1832 kot Petra Ar-Rayes de Himlaya, poznana pa je pod redovnim imenom Rebeka. Pripadala je maronitski cerkveni skupnosti. Še kot majhen otrok je ostala brez mame. Ko je dopolnila 14 let, jo je sorodstvo nagovarjalo, naj se poroči, ona pa je poiskala zavetje v neki maronitski redovni skupnosti. Ko je dopolnila 53 let, je Rebeka nenadoma začutila, da je v primerjavi z drugimi sosestrami srečna. Medtem, ko so druge sestre trpele zaradi raznih bolezni, se je ona dobro počutila. Pred smrtjo pa je tudi ona zbolela. Želela je v svojih udih občutiti Kristusovo odrešilno trpljenje. Umrla je 23.marca leta 1914 v 82-tem letu življenja. Sveta Rebeka je tudi danes sodobna. Trpela je kot trpijo milijoni ljudi, ki potrebujejo upanje in luč. Herojske kreposti te svetnice služijo kot primer mnogim bolnikom, ki želijo sodelovati v Kristusovem odrešilnem trpljenju. Rebeka, cvet Kristusovega trpljenja je prva svetnica modernega Libanona in je tako zaščitnica svoje zemeljske domovine, svetopisemskega Libanona in celega Bližnjega Vzhoda, ki hrepeni po miru in rešitvi.
Imena: Lea, Leja, Lejca, Lejka, Leonida, Lia, Lija