Ko se je v sredi 16. stoletja iz srca Cerkve izvijal klic po notranji prenovi, je v španskem mestecu Fortiveros v stari Kastilji Bog poklical v življenje moža, polnega notranje jasnosti in odprtosti za resnico, Janeza de Yepes y Alvarez. Rodil se je na god Janeza Krstnika, 24. junija 1542, kot tretji otrok očetu Gonzalu, ki je bil sicer plemiškega rodu, a ne preveč premožen, in prijetni, globoko verni materi Katarini. Kmalu po Janezovem rojstvu je očetova smrt ubožni družini stisko še povečala. V boju za obstanek se je vdova preselila v Medino del Campo, ki je bila tedaj cvetoče trgovsko mesto. Zaradi revščine mati niti pomislila ni, da bi mogla nadarjenega, bistrega Janeza dati v šole, pač pa ga je dala v tamkajšnjo dobrodelno ustanovo, da bi se čim prej izučil kakšne obrti. Začel je pri nekem tesarskem mojstru, nadaljeval pri krojaškem, se lotil slikarstva in rezbarstva, a so mu povsod očitali, da je preveč neroden. Nazadnje se je vendarle zelo dobro izkazal kot bolniški strežnik. Lastnik bolnišnice plemič Alfonzo Alvarez de Toledo je opazil njegovo nadarjenost in mu omogočil, da je pri jezuitih obiskoval latinsko šolo. Zelo hitro je napredoval v latinščini in književnosti. Ljubezen do resnice je bila njegova življenjska potreba in vse močneje se je v njegovem srcu oglašal duhovni poklic.

Velik in hiter uspeh prenove pa je vzbudil hudo vznemirjenje pri tistih, ki so bili z dotedanjim življenjem v samostanu zadovoljni. Nove stroge redovnike so imeli za novotarje in jih na kapitlju v Piacenzi razglasili za upornike. Največ nejevolje je bil seveda deležen Janez, ta, po postavi mali, a odločni in goreči redovnik, ki je s svojo kontemplacijo potegnil za seboj veliko resnih redovnikov. Prišlo je tako daleč, da so ga v samostanu Medina del Campo zaprli v ječo. Le na odločno nuncijevo posredovanje so ga kmalu izpustili. Po nuncijevi smrti pa so to dejanje ponovili in ga skrivaj odvedli v Toledo. Bil je deležen hudih obtožb in surovega ravnanja. Telesno trpljenje in dušna zapuščenost sta njegovo duhovnost še močneje prečistila. Povzpel se je do najvišjih stopenj mističnega združenja z Bogom. Ob tem so dozorevali žlahtni sadovi njegovega duha – njegove pesmi in spisi.

Toda ta mir ni trajal dolgo. V vodstvo reda se je povzpel redovnik, ki Janezu ni bil naklonjen. Začela so se širiti obrekovanja in zastraševanja, da je med redovniki nastal pravi preplah. V tem obdobju je bilo uničenih lepo število njegovih pisem in avtografov, saj je bilo vse, kar je bilo povezano s svetnikom, “nevarno”. Janez pa ob tem ostane miren in ne dovoli niti, da bi kdo ogorčeno govoril o njegovih preganjalcih. Grozili so mu z izključitvijo iz reda.

Atributi: karmeličanski habit (prepasana kuta), škapulir, ogrinjalo
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Rodil se je leta 1542 v Španiji v siromašni družini. Mati vdova zaradi tega ni mogla pomisliti, da bi nadarjenega Janeza poslala v višje šole. Želela je, da bi se izučil kakšne obrti, pa ni šlo. Vsi so mu očitali, da je preveč neroden. Ko pa je bil bolniški strežnik pri nekem plemiču, mu je ta omogočil šolanje. Dvajsetleten se je na začudenje vseh odločil, da se bo posvetil molitvi in kontemplaciji (premišljevanju, notranjemu zrenju božjih stvari). Zato je sklenil vstopiti v karmeličanski red. Ko je opravil študije na univerzi v Salamanki, je bil posvečen za duhovnika. Toda tedaj ni bil več zadovoljen v karmeličanskem redu kakor v začetku. Videl je, da se je tudi v ta red vtihotapil posvetni duh in da se je oddaljil od prvotnih pravil.

Hotel je že prestopiti h kartuzijanom, tedaj pa je v njegov samostan prišla karmeličanska redovnica Terezija Velika in se srečala s tem mladim in zglednim duhovnikom. Ta velika žena je z dovoljenjem predstojnikov začela prenovo ženskega karmeličanskega reda, da bi ga vrnila k prvotnemu duhu in pravilom. Ko mu je razložila svoj načrt prenovitve ženskih samostanov, mu je svetovala, naj ostane v karmeličanskem redu in začne v njem duhovno prenovo. Terezija mu je dala na voljo hišo v vasici Durvela in tam se je naselil Janez z nekaterimi redovniki, ki so si tudi želeli globljega duhovnega in redovnega življenja. Janez si je takrat privzel priimek Janez od Križa.

Pozneje so ga poslali v samostan v Avilo, kjer so karmeličanke živele po blažjih pravilih. Tam je bil pet let duhovni voditelj in spovednik velike redovne družine in dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Redovniki, ki so živeli po olajšanih pravilih, so Janezu zelo nasprotovali. Prišlo je tako daleč, da so prišli v Avilo, ga ugrabili in za devet mesecev zaprli v umazano samostansko ječo, kjer so z njim zelo grdo ravnali. Janez je ta čas tudi notranje mnogo trpel in se čutil zapuščenega od Boga. To notranjo moč je opisal v nedosežni pesnitvi »Temna noč duše«. Iz ječe je pobegnil. Umrl je leta 1591.
Goduje 14. decembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tepetnikov, hišnikov, vrtnarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev, proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, infekcijam, krvotoku in griži
Atributi: dvoje oči na pladnju, dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč ali bodalo
Imena: Lucija, Lučka, Lucijana, Lučana, Luci, Luca, Lucijan, …

Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana. Legenda pripoveduje, da jo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa, mu zaobljubila devištvo in zahrepenela, da bi tudi sama združila z devištvom še mučeništvo. Mati pa, čeprav dobra, vendar nekoliko željna tudi časnega dobička, bi bila rada hčer omožila s plemenitim mladeničem, ki je bil še pogan; pričakovala je, da bo Lucija pridobila bodočega moža za Kristusa.

Tedaj je mati hudo zbolela. Na hčerino prigovarjanje sta obe poromali na grob svete mučenke Agate in mati je ozdravela. Potem se ni več upirala hčerini želji. Ko pa je snubec za vse to zvedel in spoznal, da Lucija ne bo klonila, jo je užaljen sam gnal pred sodnika. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je sodnik ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil; dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in s smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Končno so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še utegnila prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana ter bližnji konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila. Po zmagi Konstantina pri Milvijskem mostu leta 312 je postalo krščanstvo državna vera in kristjani so jo smeli javno izpovedovati.

Češčenje sv. Lucije se je že v zgodnji krščanski dobi razširilo po vsej Italiji in kmalu zajelo tudi naše kraje. Njej je med drugimi posvečena cerkev v Skaručni pri Ljubljani. V izročilu ljudske in cerkvene pobožnosti je sv. Lucija zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je namreč Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo. To ni njen edini svetniški simbol.
Goduje 13. decembra.
Vir

K priljubljeni svetnici iz zgodnjekrščanske dobe se ljudje še danes radi zatekajo po pomoč in jo častijo. Kljub legendam, ki so se spletle okoli njene življenjske zgodbe, pa je njej obstoj zgodovinsko popolnoma dokazan. Svoji odločitvi, da ostane neporočena in živi umaknjeno deviško življenje, je ostala zvesta vse do mučeniške smrti. Po legendi naj bi si sama iztaknila oči, da bi se tako izognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo, a ji je angel prinesel nove, še lepše.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Lucia oz. Lucius, to pa izhaja iz besede lux, lucis, kar pomeni »svetloba, svetlost, sijaj; dan; življenje; oko; razjasnjenje«.
Rodila se je okoli leta 286 v Sirakuzah na Siciliji, Italija, umrla pa leta 304 v Sirakuzah.
Družina: Lucija se je rodila plemenitim in premožnim staršem. Očeta je izgubila še kot otrok, njena mati Evtihija pa jo je zaročila z bogatim poganskim mladeničem.
Zavetnica: K njej se v priprošnjo zatekajo za najrazličnejše zadeve: je zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tapetnikov, hišnikov, vratarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev; proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, okužbam, krvotoku in griži.
Kreposti: Bila je pobožno dekle in že kot otrok je sklenila, da bo ohranila čistost. V tej svoji odločitvi in zvestobi Kristusu je bila tako trdna, da je niti zaročenec niti strašna mučenja pri tem niso mogli omajati.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot devico v dolgi beli obleki; njeni atributi pa so: dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč (ki ji pogosto tiči v vratu) ali bodalo, pri nas pa največkrat drži v roki pladenj z očmi.
Čudeži: Luciji se je ob romanju v Katanijo, kjer je prosila za zdravje svoje matere, prikazala sv. Agata in ji napovedala mučeniško smrt. Več čudežev se je zgodilo ob njenem mučenju: ko so jo hoteli z volovsko vprego zvezano voziti po mestu v posmeh vseh prebivalcev, niso ne voli ne več tisoč vojakov mogli premakniti voza z mesta; tudi ko so jo polivali z vrelim oljem, je ostala nepoškodovana.
Mučeništvo: Lucijo je oblastem naznanil užaljeni zaročenec. Konzul Pashazij jo je najprej ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastili, dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo, pa ji nič ni prišlo do živega. Na koncu so jo obglavili.
Grob: Nad njenim grobom so že v bizantinskem času postavili cerkev, ki je še ohranjena. Iz cerkve je vhod v katakombe, kjer so odkrili njen grob. Kam vse so prišle njene relikvije, pa danes ni več popolnoma jasno.
Pri nas: Po cerkvah imamo veliko število njenih upodobitev, zlasti kipov. Posvečenih ji je 12 cerkva, nekatere med njimi so romarske (npr. Skaručna pod Šmarno goro).
Goduje: 13. decembra.
Češčenje: Najbolj pogost in še danes razširjen običaj je, da na njen god v posode nasejejo žita, ki v toplem prostoru zrase do božiča. Ponekod so bila na lucijino zaradi iztaknjenih oči prepovedana vsa dela, pri katerih so kaj prebadali. Več šeg na njen god pa je povezanih s poganskimi običaji: vedeževanje za vreme, za ime bodočega moža …
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik otoka Krfa; sirot; pomorstva
Atributi: škofovska oblačila, pastirska čepica
Imena: Spiridion, Dušan, Duško, Dušek, Dušica, Dušomir, Dušana, Dušanka, Duša, …
Rodil se je v 3. stoletju na Cipru, bil je poročen in imel hčer Ireno. Veliko svojega časa je posvečal molitvi in premišljevanju, gojil gostoljubje in v času preganjanj trpel za vero. Postal je škof v Trimothonu. Bil je izjemno skromen in preprost, še kot škof se je preživljal z delom svojih rok, kmetoval in pasel črede. Sodeloval naj bi na dveh koncilih: v Nikeji leta 325 in v Sardiki leta 343. Sveti Spridion je v boju proti arijancem na zboru v Nikeji (danes İznik, Turčija)  pogumno branil temeljne resnice krščanske vere. Čeprav ni bil učenjak in zgolj preprostega srca, je posegel v razpravo v trenutku, ko najbolj učeni škofje niso mogli utišati nekega zagrizenega krivoverca. Takole ga je podučil:

»V imenu Jezusa Kristusa me poslušaj in sprejmi moje besede! Samo en Bog je, Stvarnik nebes in zemlje, ki je človeku, narejenemu iz prsti, dal neumrljivo dušo. Ta je, ki je ustvaril vse, vidno in nevidno. Po njegovi besedi in njegovem duhu so nastala nebesa in zemlja, se je razprostrlo morje in zrak, so bile ustvarjene živali. O tej Božji Besedi vemo, da je Božji Sin in verujemo, da je bil zaradi nas rojen iz Device. S svojo smrtjo nas je rešil smrti in po svojem vstajenju nam je podelil večno življenje. In mi spoznavamo, da bo zopet prišel nepodkupljiv sodnik naših misli, besed in dejanj! Ali veruješ, da je tako?« Modrijan obmolkne in ne spregovori besedice. Spiridion pa nadaljuje: »Če torej veruješ, pojdi z menoj v cerkev, da prejmeš pečat svete vere.« Po teh besedah se modrijan obrne k svojim privržencem in reče: »Poslušajte me vi vsi, ki ste tako zelo domišljavi v svoji učenosti! Dokler so se z besedami z menoj bojevali, sem se jim upiral z enakim orožjem. Ko pa so s tem prenehali in so začeli z božjo močjo govoriti proti meni in ko je ta mož v svojih besedah, polnih preprostosti, razodel tolikšno nebeško moč, me ni sram priznati, da sem premagan. Svetujem vam, da greste z menoj za tem častitljivim starčkom, ki ima sicer človeški jezik, pa na njem božjo besedo.«

Konstancij, sin cesarja Konstantina Velikega, nevarno zboli. Zdravniki mu ne morejo več pomagati, zato se obrne po pomoč na Boga. Ponoči, po dolgi in goreči molitvi, se mu prikaže angel, mu pokaže sijajni zbor škofov, med njimi dva, ki sta posebej izstopala. »Ta dva te bosta ozdravila,« mu pravi. Cesar zato skliče k sebi najbolj pobožne škofe iz vsega cesarstva, med njimi tudi Spiridiona in njegovega učenca Trifilija. Ko prideta pred cesarjevo bolniško posteljo, se Trifilij ne more načuditi in nagledati lepote cesarskih soban. Spiridion pa ga poduči: »Kaj se tako zelo čudiš temu nečimrnemu blišču? Glej, tudi ta gospod bo umrl in bo pokopan kakor vsak revež in prešla bo vsa njegova svetloba. Zakaj se torej tako čudiš minljivemu in pozabljaš na neminljivo?« Cesar v njem prepozna božjega moža iz sanj in Spiridion ga res ozdravi. Cesar mu želi v zahvalo podeliti zlata in srebra, Spiridion pa ga resno pogleda in mu reče: »Gospod, ne vračajte mi vendar prijaznosti s sovraštvom. Kar sem vam naredil, je delo prijateljstva; kako naj bi za to jemal še denar, ki je kriv vsega hudega in navadno spridi vse, kar je prav dobrega?«
Sveti Spiridion (Dušan), škof, goduje 12. decembra
Vir

Rodil se je v kraju Askia, na Cipru, umrl pa najverjetneje leta 348 v kraju Trimithon, prav tako na Cipru.
Bil je pastir in poročen. Postal je škof v Trimithonu, vendar je bil še naprej pastir. V času Dioklecijanovega preganjanja je veliko pretrpel zaradi vere. Leta 325 je sodeloval na Nicejskem koncilu. Nastopil je proti arijanizmu, ki je zanikal Kristusovo božansko naravo.
Njegove relikvije so prispele na otok Krf, kjer je zelo češčen.
Zavetnik otoka Krf, v finančnih težavah, pastirjev, ovčjih čred in sirot.
Njegovo ime prevajajo kot Dušan ali Duško.
Goduje 12.decembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik proti vročici
Atributi: papeški dvojni križ, knjiga, model cerkve
Imena: Damaz, Damas, Damaso, …
Papež Damaz je vladal od leta 366 do 384. Po njem se imenuje bolnišnica, pa tudi cerkev nosi njegovo ime. Po nekaterih virih je bil po rodu iz Španije, po drugih pa iz Rima. Rojen je bil okoli leta 305. Bil je diakon pri papežu Liberiju, ko pa so papeža izgnali zaradi sporov z arijanci, je Damaz odšel z njim. Po smrti Liberija je večina izvolila Damaza za novega papeža, manjšina pa je za protipapeža postavila Ursina. Damaz si je še bolj prizadeval za dvig morale med klerom in se boril proti krivim naukom. Znan je tudi kot pesnik, saj je sestavil veliko epitafov za rimske mučence.
Umrl je leta 384 v Rimu.
Večinoma je upodobljen s papeškim dvojnim križem ali pa s knjigo. Včasih ima na roki diamantni prstan, kar je povezano z njegovim imenom – adamas po latinsko pomeni diamant. Papež Damaz je v desetletjih, ko se je Cerkev vedno bolj uveljavljala v rimski družbi, poskrbel tudi za lepoto svetišč. Dal jih je okrasiti z umetninami in dodal še nekaj svojih verzov, v katerih je ohranjal spomin na svete kraje in ljudi. Sedanja bazilika sv. Sebastijana v bližini znamenitih Kalistovih katakomb, kjer sta bila najprej, pred prenosov v sedanji baziliki, pokopana prvaka apostolov, je dobila tak napis:

Na nekdanjih grobovih sv. Petra in Pavla Ti,
ki iščeš imena apostolov Petra in Pavla,
zvedeti moraš,
da najprej sta tu prebivala sveta.
Vzhod je učenca poslal,
kar radi priznavamo vselej,
tukaj da kri bi prelila,
v nebo se za Kristusom vzpela,
kjer sta dosegla nebeški pristan,
kraljestvo pravičnih.
Rim si zaslužil je takšnih branilcev za svoje meščane.
Damaz v ta nova ozvezdja pa vkuje naj vajino hvalo.
Epitaf 20
Sveti papež Damaz I. goduje 11.decembra.
Vir

Bolj zanesljive podatke o Damazovi življenjski poti lahko začnemo spremljati šele potem, ko je postal diakon svojemu predhodniku papežu Liberiju. Spremljal ga je v izgnanstvo, kamor ga je poslal cesar Konstantin zaradi sporov z arijanci. Po Liberijevi smrti leta 366 je večina rimske duhovščine in ljudstva izvolila za papeža Damaza, arijanci pa so za protipapeža postavili diakona Ursina. Razkol in nasprotovanje papežu Damazu je trajalo dolga leta, prihajalo je tudi do hudih pouličnih bojev v Rimu, v krvavih prepirih je umrlo več kot sto ljudi. Ursina je dal cesar Valentinijan I. izgnati v Galijo, vendar se je od tam kmalu vrnil in razmere so se še zaostrile, tako da so Damaza celo po krivem obtožili umora, a ga pozneje na sinodi oprostili. Papež Damaz se je tako ves čas svojega pontifikata bojeval s hudimi težavami, zlasti proti krivim naukom in zmotam, ki so se širili po cesarstvu. Prizadeval pa si je tudi, da je dvigal moralo med klerom in od poročenih klerikov zahteval popolno zdržnost, ker je »božji služabnik dolžan, da ostane vedno čist«. Njegova najpomembnejša »poteza« pa je prav gotovo bila, da si je za svojega tajnika izbral učenjaka sv. Hieronima ter mu naročil, da pregleda stara svetopisemska besedila in jih iz grščine in aramejščine prevede v latinščino. Hieronim je delo nadaljeval tudi po Damazovi smrti in tako je nastal splošno razširjeni in rabljeni prevod Vulgata, ki ga je tridentinski cerkveni zbor leta 1546 razglasil za avtentičnega in se uporablja še danes. V Damazovem času se je dokončno utrdil tudi nauk o Sveti Trojici, veroizpoved je dobila svojo sedanjo veljavno obliko, obogatil je liturgijo z ureditvijo cerkvenega leta in določil kanon (seznam) svetopisemskih knjig. Veliko je storil za utrditev papeštva v Rimu, pridobil apostolskemu sedežu veljavo ter postavil definicijo primata. Zelo je častil mučence in se pri tem izkazal kot pesnik, saj je zanje sestavil vrsto epitafov (nagrobnih napisov), t. i. »Damazove napise«. Dal je urediti podzemna grobišča in spet odprl katakombe, ki jih je dal cesar Dioklecijan zazidati. V njegovem času se je uveljavil škofijski sedež v Emoni (Ljubljani). Še dandanes nanj spominjajo številne stavbe in ustanove v Rimu.
Ime: Izhaja iz latinske besede adamas, ki pomeni »diamant«.
Rodil se je okoli leta 305, po nekaterih (bolj verjetnih) virih v Rimu, po drugih pa v kraju Idanha-a-Velha v Španiji, umrl pa 11. decembra 384 v Rimu.
Družina: Damaz je bil sin španske družine, ki je živela v Rimu. Njegov oče Anton je bil duhovnik pri cerkvi sv. Lovrenca v Rimu, materi pa je bilo ime Lavrencija. Vemo, da je imel sestro Ireno.
Sodobniki: cerkveni učitelji in svetniki: Bazilij Veliki, Gregor Nazianški, Gregor iz Nise, Ambrož, Hieronim, Hilarij iz Poitiersa.
Zavetnik: arheologov, priprošnjik proti vročici.
Upodobitve: Večinoma je upodobljen s papeškim dvojnim križem, pogosto tudi s knjigo, ki ima napis Vulgata, ali z modelom cerkve. Včasih mu je dodan tudi diamantni prstan (izvor njegovega imena).
Goduje: 11. decembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Judita, Dita, Ditka, Juta, Juca, Juda, Judit, Judith,
Judita je junakinja stare zaveze in njena dela so opisana v Juditini knjigi. Spisana je bila v hebrejskem ali aramejskem jeziku. Ohranjena pa je le v prevodih. Sv. Hieronim jo je prevedel iz aramejskega jezika. Z gotovostjo lahko sklepamo, da ji je podlaga zgodovinsko dejanje žene, ki je s svojim pogumom, z zvijačo in drzno odločitvijo rešila judovsko mesto v veliki nevarnosti. Iz zgodbe izvemo, kako je asirski kralj Nabuhodonozor premagal Medijce in se potem maščeval nad tistimi ljudstvi, ki so mu v boju odrekli podporo. Med njimi so bili tudi Izraelci. To nalogo je opravljal vojskovodja Holofern. Znašel se je pred trdnjavo Betulijo.
Mesto se je hotelo že predati. Ko je bogata in lepa vdova Judita to slišala, je obljubila pomoč. V molitvi se je zatekla h Gospodu in ga prosila pomoči, nato pa je šla v Holofernov šotor. Pridobila si je njegovo naklonjenost in zaupanje, in ko se je opil in pijan zaspal, mu je z mečem odsekala glavo. S Holofernovo glavo v deklini torbi se je vrnila v Betulijo, v asirskem vojnem taboru pa je ob novici, da je Holofern obglavljen, nastala zmeda in njihova vojska se je razbežala. Čeprav so v knjigi osebe in kraji natančno imenovani, je danes nemogoče ugotoviti njihovo istovetnost. Tako omenjeni Nabuhodonozor ni Nebukadnezar II. babilonski kralj, temveč verjetneje asirski kralj Asurbanipal. Napaka je najbrž nastala pri prepisovanju.
Če pozorno beremo zgodbo, vidimo, da vsa svetloba v njej pada na eno osebo – na Judito. Odlikujejo jo bogaboječnost, zaupanje v božjo pomoč, pogum in hrabrost in naposled tudi velikodušnost, s katero je svoj bojni plen v Jeruzalemu darovala Gospodu kot zaobljubljeno daritev. Te lastnosti, zlasti njena čistost in duševna moč, so bile povod, da so Judito že zgodaj navajali kot Marijino predpodobo. V krščanski in svetni umetnosti jo srečujemo neštetokrat upodobljeno.
Goduje 10. decembra, ponekod 17. septembra.
Vir

Lokacija:

Danes godujejo tudi…

Imena: Valerija, Val, Vall, Valči, Valeria, Valerina, Valerij, Valerio, Valerin, Valerijan, …
Mučenka Valerija se je rodila v 3. stoletju v Limogesu v Franciji. Po legendi jo je krstil škof Marcial iz Limogesa. Potem je razdrla zaroko s poganskim vojvodo Štefanom, ki je nato ukazal, da jo obglavijo. Po legendi jo je, z odsekano glavo v roki, angel odpeljal pred Marciala, ki je ravno maševal. Češčenje se je začelo, ko so poleg Marcialovega groba našli še en grob, za katerega so domnevali, da je Valerijin. Večinoma je na upodobitvah prikazana kot imenitna devica, včasih z drobnim diademom v laseh. Prikazana je tudi z glavo v rokah, ali pa stoji poleg Marciala.
Sveta Valerija goduje 9. decembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Marija, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, …
Že prvi kristjani so imeli Marijo, Gospodovo mater, za vso čisto in brez slehernega madeža; da je nikdar ni omadeževal noben greh, tudi izvirni ne, ki smo mu sicer vsi zapadli. Kako bi mogla biti tista, ki je kači glavo strla in je milosti polna, le en trenutek pod oblastjo te peklenske kače!
Cerkveni očetje in učitelji pridevajo Mariji najlepša imena, ki vsa kažejo na njeno brezmadežnost. Imenujejo jo svetejšo od vseh svetnikov, lepšo in svetejšo od angelov, čistejšo od kerubov in serafov.

Tudi praznik Marijinega brezmadežnega spočetja je star. Že v desetem stoletju so ga obhajali v zahodnih deželah; v slovanskih krajih se prvič omenja v 14. stoletju. V vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Ta praznik nas spominja veselega trenutka, ko je mati Ana spočela mater Gospoda našega Jezusa Kristusa brezmadežno: to je, da je bila Marija obvarovana izvirnega greha takoj ob prvem trenutku svojega spočetja, tako da niti trenutek ni bila v grehu. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, zapovedan za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta.
Božji služabnik škof Anton Martin Slomšek je z velikim navdušenjem sporočil vernikom razglasitev resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju: Preljubi! Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela, – slovela v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo – slovito novico, ki naj si jo živo v srce zapišete. Povodenj izvirnega greha Marije prečiste Device ni dosegla, ko je bila spočeta v materinem telesu…

»Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«
(besedilo o razglasitvi verske resnice iz 1854)

»Ti, Gospod, in tvoja Mati sta edina, ki sta popolnoma lepa; zakaj na tebi, Gospod, ni madeža in ni madeža na tvoji Materi.«
(sv. Efrem Sirski)

»Verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju nikakor ne pomeni, da bi nastanek kakega človeka iz zakonske ljubezni dveh ljudi imel sam po sebi kaj omadežujočega in da bi Marija, če naj bi se takšni omadeževanosti izognila, morala v tem pogledu imeti kakšno posebno prednost. Ne! Tam, kjer kak človek prejme svoje bivanje v družini, je ta nastanek od Boga hoteno, sveto dogajanje.«
(Karel Rahner)

»O moja brezmadežna kraljica Marija! S teboj se veselim, da te je Bog obdaril s tolikšno čistostjo. Neprestano se zahvaljujem svojemu Stvarniku, ker te je obvaroval slehernega madeža greha. Trdno sem prepričan o tej resnici in sem pripravljen zanjo preliti svojo kri. Želim si, da bi te ves svet spoznal in te hvalil kot čudovito jutranjo roso, okrašeno z božjo lučjo; kot popolnoma neomadeževano golobico; kot belo lilijo, ki raste med trnjem … O moja presladka, moja preljubezniva, moja brezmadežna Devica Marija! Kako lepa se zdiš samemu Bogu; ozri se s svojimi usmiljenimi očmi na strašne rane moje uboge duše! O Marija, ki si se od prvega trenutka svojega življenja vsa čista in lepa prikazala pred božjimi očmi, usmili se mene, ki sem ne le v grehu rojen, pač pa sem celo po svetem krstu svojo dušo z grehi omadeževal.«
(sveti Alfonz Ligvorij)

»Primerno in pravično je, o vsemogočni Bog, da se ti zahvaljujemo in s tvojo pomočjo obhajamo praznik preblažene Device Marije. Iz njene žrtve je namreč zraslo steblo, ki nas je potem nasitilo z angelskim kruhom. Eva je použila sad greha, Marija pa nam je vrnila sladki sad Zveličarja. Kako različno je to, kar je storila kača, in to, kar je storila Devica! Iz kače je privrel strup, ki nas je ločil od Boga, iz Marije pa so se razcvetele skrivnosti našega odrešenja. Po Evi je dobila premoč hudobija skušnjavca, v Mariji pa je veličastvo Zveličarja našlo sodelavko. Eva je z grehom umorila svoje lastno potomstvo, v Mariji pa je to potomstvo na novo vstalo k življenju po zaslugi Stvarnika, ki je človeško naravo rešil sužnosti in ji vrnil prejšnjo svobodo …«
(Ambrozijanski hvalospev)
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik Milana in Bologne; čebelarjev in svečarjev; čebel; domačih živali
Atributi: panj, knjiga, pisalno pero, golob, bič, otrok v zibelki ali model cerkve, čebelarski klobuk
Imena: Ambrozij, Ambrož, Ambro,
Sv. Ambrož (Ambrozij) je bil škof in cerkveni učitelj, sin cesarskega namestnika. Postal je sodniški namestnik čez več italijanskih pokrajin. Ko je odhajal v službo, mu je dejal cesarski namestnik: »Pojdi in opravljaj svojo službo bolj kot škof kakor sodnik!«

Ko so v Milanu volili novega škofa, je prišel tudi Ambrož po službeni poti v cerkev, kjer so bile volitve.
Kar je zaklical neki deček: »Ambrozij – škof!« In zbrano ljudstvo je soglasno ponovilo za dečkom: »Ambrozij – škof!« Ambrož se je prestrašil, zbežal in se skrival, slednjič pa je le spoznal, da se je v tem razodela božja volja. Razdelil je svoj denar med reveže in se vdal. Kot škof je odločno nastopal zoper krivoverske arijance in je moral zategadelj veliko pretrpeti, zlasti od cesarjeve matere Justine.
Cesar Teodozij je bil dober mož, toda nagle jeze. Ob nekem uporu je dal v takšni jezi pomoriti v Solunu več tisoč ljudi brez posebne preiskave, krive in nedolžne. Ko je hotel cesar kmalu nato v cerkev, mu je škof zastavil pot in ga ni spustil noter, dokler ne opravi javne pokore za ta greh. Cesar se je izgovarjal, češ, saj je tudi David grešil. Škof mu je odvrnil: »Posnemal si Davida v grehu, posnemal ga boš še v pokori.« Cesar se je uklonil in se javno spokoril.
Najlepši sad Ambrozijevega truda je bila spreobrnitev sv. Avguština. Ta je najprej občudoval Ambroževe govorniške spretnosti, pozneje pa je ob njegovih besedah našel pot v krščanstvo in ga je on tudi krstil. Ambrož je zelo ljubil liturgijo. Bogoslužne obrede je opravljal pobožno in slovesno. V njegovih molitvah in spisih najdemo izjave, ki razodevajo ponižnost njegovega srca, spoštovanje vseh ljudi, tudi grešnikov. Bil je tudi goreč apostol socialne pravičnosti.
Umrl je leta 397, goduje pa 7. decembra.
Vir

Iz pisem sv. Ambroža, škofa (35,4—6.13) – “Božji dediči smo in sodediči Kristusovi”

Prispevek na TV Exodus:
[hana-flv-player video=”http://exodus.si/files/video/1179c510e2ea18fae1f4c6ae96d40c20.flv” width=”400″ height=”330″ description=”sv. Ambrož” player=”4″ autoload=”true” autoplay=”false” loop=”false” autorewind=”true” /]
Danes godujejo tudi…

Zavetnik Rusije, Lorene, ljubljanske stolnice, ministrantov, otrok, devic, romarjev in popotnikov, advokatov, sodnikov, notarjev, trgovcev, lekarnarjev, gostilničarjev, trgovcev z vinom, z žitom in semeni; mesarjev, pivovarjev, kmetov, žganjarjev, kamnosekov, sodarjev, svečarjev, gasilcev; za srečno poroko: proti vodnim nevarnostim in v stiski na morju; proti tatovom
Atributi: tri zlate krogle na knjigi, tri zlata jabolka, trije kruhki, trije mošnjički, tri zlate palice, sidro,
Imena: Miklavž, Miklos, Miki, Mikec, Mikica, Miko, Nik, Nikolaj, Niko, Nikolaja, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: Na Slovenskem mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva, blizu dvesto, med njimi tudi ljubljanska stolnica.

Miklavž je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč sta pri tem svetniku nekaj tako samo po sebi umevnega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro. O njegovem življenju pa nam niso ohranjena zanesljiva poročila, temveč številne legende. Njegovo ime se za kratek čas posveti v četrtem stoletju in spet ugasne, ne da bi ga učeni spisi omenjali. Vendar ljudstvo ni nikoli pozabilo njegove ljubezni in usmiljenja. Ob njem so se razcvetele legende kakor cvetlice hvaležnega spomina.
Pobožna vera mu je pripisala kopico čudežev. Na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene, obvaroval tri obubožane hčere sramote, rešil romarje nevarnosti na morju, ugrabljenega mladeniča pripeljal nazaj v očetovo hišo, ob hudi lakoti je srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro.
V njegovem življenjepisu beremo, da je bilo očetu ime Evfemij, materi Ana, in da se je rodil takrat, ko že nista več mogla pričakovati otrok. Dala sta mu ime Nikolaj, kar pomeni »Zmaga ljudstva«. Vzgojila sta ga v bogaboječnosti in poslala v dobre šole. Njegov stric, škof, ga je posvetil za duhovnika. Prav tedaj mu je kuga pobrala starše. Veliko premoženje, ki ga je podedoval, je razdelil revežem. Po stričevi smrti se je odpravil na romanje v Sveto deželo. Pripovedujejo, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo za škofa. Končno so sklenili, naj bo za škofa tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. To je bil Nikolaj. Za časa cesarja Dioklecijana je bil tudi on preganjan. Vrgli so ga v ječo, kjer je veliko trpel in zato dobil častni priimek »spoznavalec«. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo, se je vrnil v Miro in se leta 325 udeležil vesoljnega cerkvenega zbora v Niceji. Umrl je v visoki starosti okoli leta 350.

Ime: Miklavž izhaja iz lat. Nicolaus, ta pa iz gr. Nikolaos. V grščini je to zloženka iz dveh besed: nike »zmaga v boju« in laos »narod, ljudstvo«; njegovo ime torej pomeni »zmaga ljudstva«.
Rodil se je okoli leta 280/286 v Patrasu v Grčiji, umrl pa 6. decembra okoli leta 345/351 v Miri, Turčija.
Družina: Oče Evfemij in mati Ana, bogata, zelo pobožna in velika dobrotnika revežev, nista mogla imeti otrok, a sta v starosti, prav zaradi svoje dobrote po božji obljubi dobila sina Nikolaja.
Čudeži in legende: Najbolj znana je legenda o tem, kako je obdaroval tri dekleta in jih rešil sramote; na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene krvnikovega meča, rešil mornarje nevarnosti na morju, ugrabljenega mladeniča pripeljal nazaj v očetovo hišo, obudil tri umorjene mladeniče, ob hudi lakoti srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro; Židu povrne njegov dolg in ga spreobrne …
Pregovor: Če je na Miklavževo mrzlo, pravijo, da bo huda zima.
Goduje: 6. decembra
Vir

Med številnimi svetniki in svetnicami, se mi zdi, da v zgodovini Cerkve, ne bi našli osebe, ki bi med Božjim ljudstvom užival, posebno spoštovanje in priljubljenost. Razlogi za to izbiro, ni vedno jasno in enostavno razložiti. Včasih gre tudi za ljudi, o katerih imamo razmeroma malo natančnih in preverljivih zgodovinsklih podatkov. K takšnim podobam življenja Cerkve, bi lahko nedvomno v celoti vključili sv.Nikolaja, imenovan v liturgičnih besedilih in mirski čudodelnik. Sveti Nikolaj je bil rojen v maloazijskem mestu Patara, okoli leta 260, in umrl približno leta 334 v mestu Myra, v katerem je bil škof, že od leta 300. Zelo verjetno je, da je bil ta škof, prav tako prisoten na Prvem vesoljnem Koncilu, ki je potekal v Niceji leta 325. Njegov kult se je začel širiti, najprej v Lidiji, in pozneje, po zaslugi številnih legend in življenjepisov, pa po vsem Bizancu.
O življenju svetega Nikolaja, krožijo številne legende. Najbolj znana in najbolj razširjena od njih, je ta, da je zavetnik otrok, ki je znana po vsem svetu. Prispevek k tej zgodbi, je o človeku, ki je šel na kip in se je odločil, da svoje tri hčere naredi za neveste, ker pa nimajo dote, pa jim ni mogel najti ženina. Nikolaj, ki je podedoval bogastvo po svojih starših, je na skrivaj vrgel kepe, ali 3 zlata jabolka skozi okno njihove hiše, in tako spremenil usodo deklet, ki so se na koncu lahko srečno poročile. Na podlagi legende o treh revnih deklicah, verjetno izvirajo ljudski običaji v nekaterih deželah, da se obdarujejo na praznik tega svetnika, z drobnimi darili.
Druga povest pripoveduje o rešitvi treh mornarjev, ki so se obvarovali življenja na razburkanih valovih ob Turški obali. Po strasnih prošnjah naslovljenih k sv.Nikolaju, se jim je pojavil močan moški, ki je prevzel krmilo, premagal nevihto in spet izginil. Nato pa so v cerkvi v Myri, sami mornarji spoznali svojega rešitelja, v podobi svetega Nikolaja. Ena od najstarejših legend o sv.Nikolaju, govori o reševanju treh rimskih vojskovodjih. Ti trije bojevniki so v Myri bili priča dogodku, pri kateri je Nikolaj obvaroval nedolžne pred izvedbo tega, ko je rabelj že z roko vihtel meč nad njimi. V času, ko so bili ti trije vojskovodje, sami žrtve velike spletke, čakajoč na smrt, so goreče prosili sv.Nikolaja za pomoč. Tedaj se je pojavil pred cesarjem Konstantinom, in mu zagrozil, da če se bo nad njimi izvedba obsodba, bo ta imela hude posledice. Po legendi vojsovodij, so jih nato izpustili na svobodo.
Na splošno pa se v Cerkvi njegov praznik slavi 6.decembra, ampak v naših liturgičnih knjigah imamo tudi drugo praznik svetega Nikolaja. To je spomin na prenos njegovih posmrtnih ostankov iz maloazijske Myre, do italijanskega mesta Bari, katerega pa praznujemo 9.maja. K čemu se veže ta praznik?
Pod oblastjo Bizantinskega cesarstva, je bilo za nekaj stoletij prvega tisočletja, tudi to italijansko mesto Bari, kjer je bil tako sedež t.i.katepána, tedaj Bizantinsko vojaška in civilna administratura. Bizantinska prisotnost v Bariju, in v njegovi okolici v prvem tisočletju, je del bogate zgodovine Bizantinskega vpliva na Italijo, zlasti na njen južni del in Sicilijo. Z začetkom drugega tisočletja, prihaja do postopnega popuščanja Bizanca, ki je bil v glavnem na vzhodu, zaradi širitve islama, in s prihodom Turkov v Malo Azijo, in na zahodu, ki je bil rezultat obnove Rimskega Imperija po kronanju Karla Velikega, in s pojavom neodvisnih Normanskih in Langobardskih kraljestev v Italiji.
Tako vidimo, da se je po letu 1036 začela širiti Turška oblast tudi v Lidiji, v pokrajini sv.Nikolaja, kjer so Bizantinski cesarji, postopoma izgubljali, eno ozemlje za drugim. Podobno je bilo tudi v Italiji, v letu 1071 je prišlo do padca mesta, pomembno za zgodovino mesta Bari. V tem letu so mesto osvojili Normani. Izgubljene povezave z Bizancom, so imele pri mestu Bari, negativne gospodarske posledice. Oslabitev političnih stikov, so s seboj prinesle tudi upadanje trgovine. Taka podobna situacija, je bila pomembna za vsako mesto, da si je tako na kak drug način hotela pridobiti ugled, in bi tako zopet postala privlačna za obiskovalce. V srednjeveški zgodovini, je bilo pogosto sredstvo za doseganje tega cilja, to da so si pridobili relikvije kakšnih večjih svetnikov, in so tako postala kult obiskovanja, takega svetnika.
Nimamo neposrednih dokazov o tem, da je bila ta politična situacija, neposreden povod za prenos posmrtnih ostankov sv. Nikolaja do Barija, ampak zgodovina to jasno potrjuje, da je prihod posmrtnih ostankov sv. Nikolaja do Barija, pomenilo oživitev tega mesta, in poudari njegov pomen. V Bariju je bil že pred letom 1000, kult sv.Nikolaja, kateremu je bilo posvečenih nekaj cerkva v mestu. Ampak, kako je prišlo do tega, da so na koncu, prav v tem mestu dobili njegove posmrtne ostanke? V letu 1087, se je skupina 62 barijskih mornarjev na treh ladjah, odločila za trgovinsko pot do vzhodnega Sredozemlja. Verjetno so že pri njih obstajali načrti, vsaj predhodna namera, da si pridobijo posmrtne ostanke svetega Nikolaja. Prvotni namen njihovega potovanja, je bila Antiohija. Po zaključku trgovskih zadev, so si mornarji izbrali isto pot nazaj. Pri tej poti nazaj so se ustavili v pristanišču Andriake. Manj kot tri kilometre od tega pristanišča, se je nahajalo mesto, kjer so bili shranjeni posmrtni ostanki svetega Nikolaja. Nato se je 47 mornarjev preobleklo v romarje, in so se tako približali k temu mestu. Od štirih lokalnih Bizantinskih menihov, varuhov groba ostankov svetega Nikolaja, so ukazali, da zapustijo grob, ki je bil že tedaj znano o tem, da je bil vir t.i. mire, tekočine, ki se je v njem neprenehoma ustvarjala, in kateri so že tedaj pripisovali nadnaravne, posebne zdravilne učinke. Barijski mornarji so sprva nujo pozivali k izročitvi teh posvečenih relikvij, in ko so se menihi uprli, pa so jih preprosto zvezali. Po nekaterih podatkih, je deček, z imenom Matej, prelomil kamnito ploščo, ki ščiti grob, in vzel iz nje relikvijo, ki jo je dal dvema barijskima duhovnikoma, Lupo in Grimoaldi, ki sta vodila celotno odpravo. Za nekako posebno slavnostni prevoz relikvij, ni bilo dovolj časa, saj so mornarji morali hitro dvigniti svoja jadra, da bi ubežali jezi lokalnega prebivalstva, ki se je – na klice menihov – začelo približevati, da bi tako zaščitili relikvije. Po naših današnjih merilih, lahko zagotovo rečemo, da je to na strani barijskih mornarjev, šlo za krajo – celo z božjim ciljem, vendar je to še vedno kraja. V končni posledici, pa se je vendar na ta način izvedlo reševanje dragocenih relikvij, saj je kmalu zatem prišlo do popolne prevlade Lidije, z Turškimi vojskami, in k poznejšemu uničenju lokalne krščanske kulture in zgodovine.
Ampak se vrnimo nazaj k zgodovini posmrtnih ostankov. Po žalosti polni plovbi ladje, so prispele relikvije v Bari, dne 9.maja 1087. Ta dan je tako tudi danes praznik zaščitnika (patrona) mesta Bari, in ima svoje mesto, v koledarju slovanskih Bizantinskih Cerkva. V mestu Bari, so bili posmrtni ostanki sv. Nikolaja, najprej predmet spora, med nadškofom Urhom, in benediktinskim opatom Elijo. Nazadnje je prišlo do razrešitve, da bodo za njihovo shranitev zgradili posebno cerkev. Za njeno izgradnjo so uporabili že obstoječo stavbo sedeža Bizantinskega katepana. Leta 1089 je tako prišel položiti relikvije svetnika v pripravljen grob, osebno sam papež Urban II. Opat Elija, ki je medtem postal nadškof v Bariju, je prispel k proslavi bazilike, v kateri je kasneje, leta 1098 potekal mestni koncil, na katerem so nameravali obnoviti edinost, med Bizantinsko in Rimsko Cerkvijo.
Današnja bazilika nad grobom sv.Nikolaja, je arhitekturni biser v Romanskem slogu, polnem umetniških in zgodovinskih zakladov. Grob sv.Nikolaja je še vedno bogastvo t.i. mane svetega Nikolaja. Prior dominikanske skupnosti, ki zdaj upravlja z baziliko, jo vsako leto izbere iz groba, s posebno cevjo, s katero zdrsi do luknje na vrhu kamnite plošče, ki je prikrita na tleh, kjer je pritrjen sarkofag. Po kemični strani, je ta tekočina, dejansko podobna čisti vodi. Njena kemična sestava izklučuje, da bi šlo za pronicanje podzemne vode, da bi kondenzirala vlago iz zraka. Ustvarjanje te tekočine na kosteh sv.Nikolaja, je danes znanstveno preverjena – in jo je bilo mogoče opaziti, v letih 1953-1957, ko so, zaradi obnovitvenih del na grobu, bile kosti sv.Nikolaja vložene v prozorno krsto, na ogled javnosti, in za podrobne medicinske raziskave. Do danes, še ni znanstveno pojasnen ta pojav, ki je za verne romarje t.i. mana svetega Nikolaja, dragocena relikvija, in spomin na svetega Nikolaja.
Omeniti je treba, da je češčenje sv.Nikolaja, še posebej razširjeno v Rusiji, in v drugih slovanskih pravoslavnih državah, in Ruski romarji že stoletja, na veliko romajo v Bari, na grob svetega Nikolaja. Bari je tako, zaradi sv.Nikolaja, postal središče ekumenskih dejavnosti, ki jih podpira tudi lokalni Teološke inštitut, ki se je specializiral na vprašanja ekumenizma. V spomin na prenos posmrtnih ostankov svetega Nikolaja v Bari, zato prosimo tega zavetnika Vzhodnih Cerkva, da bi z njegovo priprošnjo, privedel vse Cerkve in narode, h Kristusovi želji edinosti.
Vir

V Líkiji v današnji Turčiji, sveti Nikolaj, mirski škof, preslaven po svetosti in po posredovanju pri prestolu božje milosti.
Vir
Danes godujejo tudi…

Filip Rinaldi se je rodil v Lu Monferratu v severni Italiji. Na izrecno don Boskovo povabilo se je v enaindvajsetem letu starosti odločil za salezijanski in duhovniški poklic ter leta 1922 postal vrhovni predstojnik salezijanske družbe. Ob 25-letnici prihoda salezijancev na Rakovnik je obiskal Slovenijo (leta 1926). Njegovo bogato duhovnost označujejo očetovska dobrota, prizadevanje za poglobitev duhovnosti v salezijanski družini, neizmerno zaupanje v Marijo Pomočnico, posebej pa združenje z Bogom v posvečenem delu. Za blaženega ga je 29. aprila 1990 razglasil papež Janez Pavel II. Njegov god pa obhajamo 5. decembra.
Vir

Filip Rinaldi se je rodil 28.  maja leta 1856 v kraju Lu Monferrato (Aleksandrija) kot osmi od devetih otrok. Don Boska je spoznal kot otrok, ko je svetnik na nekem jesenskem sprehodu s svojimi fanti obiskoval kraje Monferrata. Ko mu je bilo 10 let, ga je oče vpisal v oratorij v Mirabellu, vendar ga je fant po nekaj mesecih svojevoljno zapustil. Don Bosko mu je nekajkrat pisal in mu prigovarjal, naj se vrne.
Ko pisma niso uspela, se je leta 1874 sam napotil v Lu, da ga prepriča in pripelje v Torino. Vendar niti to ni bilo uspešno. tri leta kasneje, ko je imel 21 let pa se je vseeno vrnil in začel uresničevati salezijansko duhovno poklicanost. Po noviciatu, leta 1880, je pred Don Boskom izrekel večne zaobljube. Po vztrajnem Ustanoviteljevem insistiranju je vztrajal in bil leta 1882 posvečen v duhovnika, po tem pa postal ravnatelj v Mathi, zavodu za pozne duhovne poklice, ki so jo nato po enem letu prestavili v Torino. Nekaj dni pred Don Boskovo smrtjo je prišel, da bi ga svetnik spovedal. Don Bosko mu je pred odvezo rekel samo eno besedo: „Meditacija“.  Don Rua ga je leta 1889 imenoval za ravnatelja zavoda v Barceloni rekoč, da ga čaka veliko pomembnega dela; on pa je po treh letih očetovske prisotnosti med brati in mladimi, z molitvijo in blagostjo povzdignil ugled zavoda na zavidljiv nivo. Takrat so mu zaupali vlogo provinciala za Španijo in Portugalsko. V devetih letih je, največ po zaslugi ekonomske pomoči Božje služabnice Doroteje Chopiteje, ustanovil 16 novih hiš. Don Rua je bil navdušen, zato ga je postavil za vrhovnega ekonoma Družbe. Nadaljeval je s skrbnim, odločnim in iznajdljivim širjenjem materijalnih dobrin, ob tem pa ni zanemaril svojega duhovništva. Po smrti Don Rua je postal namestnik vrhovnega predstojnika, don Albera; leta 1921 pa je bil izbran za tretjega Don Boskovega naslednika. Družba je pod njegovim vodstvom doživela misijonski razcvet, še posebno po številu na novo odprtih ustanov, časopisov in društev. V misijone po vsem svetu je poslal 1800 salezijancev. Prepotoval je Italijo in Evropo. Ustanovil je društvo bivših Don Boskovih učencev in svetni inštitut Don Boskove prostovoljke.

Negoval je močno osebno duhovnost in širil salezijanskega duha predvsem v popolni predanosti Božji volji in brezmejnem zaupanju v priprošnjo Marije Pomočnice. Don Francescia je o njem dejal: “Don Rinaldiju je manjkal samo Don Boskov glas.”
Umrl je 5.  decembra leta 1931. Za blaženega ga je razglasil papež Janez Pavel II. 29. junija leta 1990.
Vir
Danes godujejo tudi…