Priprošnjik zoper sušo.

Imena: Herbert, Bert, Berti, Berto, Heri, Heribert, Herko

Heribert ali Herbert je bil nadškof v Koelnu od leta 999 do 1021. Pripisovali so mu čudežno rešitev Kölna pred lakoto zaradi suše, zato velja za velikega priprošnjika zoper sušo.

Vir

Sveti Herbert je veljal zaradi svojega položaja pa tudi modrosti in vpliva za tretjega vodilnega moža v krščanskem svetu na prehodu v drugo tisočletje. Bil je namreč kancler cesarja Otona III., ki je kot nemški cesar sanjal o veliki, univerzalni državi s središčem v Rimu ter papežem kot duhovnim vodjo. Morda najpomembnejša ideja te države je bila enakopravnost vseh narodov. Herbert se je šolal v samostanskih šolah in se pri tem navdušil za versko obnovo po vzoru Clunyja. Bil je realist, bister opazovalec in sposoben organizator. S štiriindvajsetimi leti je postal stolni prošt v Wormsu in cesarjev sodelavec. Ta mu je kmalu poveril službo kanclerja za Italijo, kasneje tudi za Nemčijo. Kot cesarjev najbližji sodelavec in osebni prijatelj ga je spremljal na vseh njegovih poteh, nazadnje v Rim, kjer je cesar začel priprave za uresničitev svoje države. Herbert nad temi načrti ni bil kdove kako navdušen, zato je brez upiranja sprejel vest, da ga je kapitelj v Kölnu izvolil za nadškofa. Sredi hude zime je odhitel v svojo škofijo in se z vso dušo oprijel pastirskih dolžnosti. Cesar pa se mu kljub temu ni hotel odreči, zato je še vedno delal tudi zanj. Bil je ob njem tudi takrat, ko se je komaj 22-leten v Paternu v Italiji poslovil s tega sveta. Zaupane so mu bile cesarske insignije, ki pa so postale jabolko spora med njim in cesarjevim naslednikom, bavarskim vojvodo Henrikom. Le ta jih je hotel takoj zase, Herbert pa se je držal predpisov, saj bi jih moral dobiti šele po izvolitvi. Henrik ga je vrgel v ječo in ga prisilil k izročitvi zaklada, Herbert pa je pustil kanclersko službo. Zamera je trajala kar nekaj časa, kasneje pa sta se pobotala, postala prijatelja, tako da je Herbert tudi novemu cesarju stal tesno ob strani. Znal je navduševati s svojo zvestobo, pa tudi z otroško pobožnostjo. Kot nadškof je Herbert večkrat osebno pregledal vse kraje svoje škofije, spodbujal vernike k čim lepšemu in popolnejšemu življenju, pri tem pa prvi dajal zgled s svojo spokornostjo, molitvijo in dobrodelnostjo. Na njegovo pobudo je bil sezidan velik samostan, opatija v bližini Kölna; bil pa je tudi pobudnik izdaje več bogoslužnih knjig. Na eni izmed številnih vizitacij (službenih obiskov) je zbolel za mrzlico in umrl.

Ime: Izhaja iz starejšega nemškega imena Heribert, Heriberaht, ki je sestavljeno iz starovisokonemških besed heri »množica, vojska« in beraht »bleščeč, slaven«.

Rodil se je okoli leta 970 v Wormsu v Nemčiji, umrl pa 16. marca 1021 v Kölnu, prav tako v Nemčiji.

Družina: Njegov oče je bil ugleden plemič, grof Hugo, mestni poveljnik.

Zavetnik: Poleg tega, da je zavetnik mesta Deutza, kjer počivajo njegove relikvije, velja za priprošnjika za dež oz. proti suši.

Upodobitve: Na upodobitvah je prikazan kot nadškof s palijem, kako se obrača k nebu s prošnjo za dež.

Čudeži: Pripisujejo mu čudežno rešitev Kölna pred lakoto zaradi suše. V stiski je sv. Herbert oznanil spokorno procesijo in jo sam vodil. Ker ni bilo takoj dežja, je vso krivdo prevzel nase. Rekel je: »Temu je kriv vaš škof; kajti če njegovi grehi ne bi izzivali božje jeze, bi že zdavnaj imeli dež, ki si ga vsi tako zelo želimo.« Nato se je dež res ulil in nesreča je bila odvrnjena. Nekoč pa je slepa žena spregledala, ko si je izmila oči z vodo, s katero si je sv. Herbert umil prste.

Beatifikacija: Leta 1075 ga je papež Gregor VII. razglasil za svetnika.

Goduje: 16. marca.

Vir

Danes godujejo tudi…

Zavetnik Dunaja in pekov.
Imena: Klemen, Klemens, Klement, Klementin, Kliment.
Po rodu je bil Čeh, rojen v Tasovicah na južnem Moravskem. Krstili so ga na ime Janez, priimek Dvoržak so mu pozneje ponemčili v Hofbauer. Med dvanajstimi otroki je bil deveti. Sedem let staremu je umrl oče. Tedaj je mati postavila Janezka pred podobo Križanega: »Ta bo odslej tvoj oče; glej, da boš hodil po poti, ki mu bo všeč.«
Janez je mater ubogal. Iz srca rad bi postal duhovnik, pa mu je revščina to branila. Bil je pek pri »belih menihih«. V samostan ni mogel vstopiti – samostani takrat niso smeli sprejemati novincev – zato je sklenil, da bo začel samotarsko življenje in se je naselil pri neki cerkvici blizu Znojma. Pozneje je prišel na Dunaj, kjer je našel dobrega tovariša Petra. Z njim sta romala dvakrat peš v Rim in tivolski škof, poznejši papež Pij VII., ju je preoblekel v samotarsko obleko. Ob tej priložnosti je Janez dobil redovno ime Klemen. V Rimu so ga pozneje sprejeli v red redemptoristov, ki ga je bil ustanovil sv. Alfonz Ligvorij. Star je bil že triintrideset let. Tako se mu je spolnila srčna želja – postal je duhovnik.
Predstojniki so ga poslali v Varšavo; odtod pregnan je šel na Dunaj in dunajskemu mestu posvetil življenje od leta 1808 do smrti leta 1820. Poleg neštetih opravil pri bolnikih in umirajočih, na prižnici in v spovednici je še našel čas za visokošolsko mladino. Zvečer so se shajali pri njem študentje, včasih do petdeset. Med njimi je bil tudi naš rojak Friderik Baraga.
Goduje 15. marca.
Vir
Danes godujejo tudi…

Ime Matilda je na Slovenskem med precej pogostimi. Beseda “matilda” je pri nas (in nikjer drugod) sinonim za smrt, vendar pa ni znano odkod izhaja ta povezava.Atributi: vladarska obleka, v eni roki cerkev, v drugi pa posoda iz katere deli miloščino; včasih ima ob strani tudi spokorniški bič.
Imena: Matilda, Tilci, Tilcka, Tilda, Tilika, Tilka.
Rojena je bila okoli leta 895 v Engernu v Nemčiji. Leta 909 se je poročila z vojvodo Henrikom, ki je kasneje postal kralj Henrik I. Rodila je pet otrok. Po moževi smrti leta 936 se je posvetila delom ljubezni do bližnjega. Podpirala je cerkvene ustanove in pomagala revnim. Ustanovila je samostane Quedlinburg, Nordhausen, Engern in Poelde. Kraljica Matilda je umrla 14. marca 968 v samostanu v Quedlinburgu v Harzu. Upodobljena je v kraljevskih oblačilih, z modelom cerkve ali ko deli miloščino. Z modelom cerkve jo kaže tudi skulptura iz zgodnjega 16. stoletja v cerkvi svetega Štefana na Dunaju.
Pred smrtjo se je Matilda za nekaj let umaknila v samostan Quedlinburg, kjer je umrla 14. marca 968. Pokopali so jo, kakor je želela, zraven njenega moža v kapeli gradu Quedlinburg, nedaleč od samostana.
Vir

Samostanska vzgoja, ki je je bila Matilda v obilni meri deležna ob svoji stari materi, prav tako Matildi, opatinji samostana v Herfordu, v njej sicer ni vzbudila redovnega poklica, je pa nanjo vsekakor dobro vplivala. Modra babica ji je namreč privzgojila lastnosti, ki so jo kasneje tako zelo odlikovale in pripeljale do svetništva: trdnost v veri, čut za dobrodelnost, vdanost Cerkvi, pa tudi sposobnosti, da je znala pravilno in kritično presojati svojo okolico ter nositi težo odgovornosti za svoja dejanja. Te njene odlike niso ostale prikrite saškemu vojvodi Henriku, ki jo je opazil ob obisku samostana in jo zasnubil. Matilda je ženitno ponudbo sprejela in z njim preživela 26 let srečnega zakona. Ni bila samo skrbna mati svojih otrok, pač pa tudi modra žena in trdna opora svojemu možu. Predvsem zaradi njenih zaslug so ga izbrali za nemškega kralja in Matilda ga je tudi pri vladarskih poslih in odločitvah znala modro voditi in usmerjati. Ob vsem tem pa je ta mogočna žena ostala preprosta, skrbela za revne in zapuščene ljudi, znala poprijeti za vsako ročno delo in vedno delala za blagor skupnosti. Tako si je pridobila zaupanje velikih in malih. Moč za svoje delo je črpala predvsem v molitvi, pogovoru z Bogom in priporočanju Mariji. Po moževi smrti pa so jo, kljub najboljšim namenom in hotenjem, doletele tudi preizkušnje, zlasti ker se je preveč postavljala na stran svojega drugorojenega sina Henrika. Prepričana je bila, da bi bil boljši vladar kot njegov brat Oton. A sta se ji oba sinova uprla in jo, potem ko sta ji očitala, da preveč zapravlja družinsko premoženje za cerkve, samostane in dobrodelne ustanove, zaprla v samostan Enger. Tu je Matilda spoznala svojo napako in spremenila odnos do Otona, mu začela pomagati pri vladarskih poslih, predvsem pa ga spodbujala k srčni dobroti in usmiljenju do revežev. Pozneje sta jo sinova prosila odpuščanja in ji vrnila vdovsko imetje, s katerim je nadaljevala svoje dobrodelno delo. Skupaj z možem in pozneje s sinovoma je ustanovila pet samostanov po Nemčiji, sezidala več cerkva, predvsem pa skrbela za reveže in trpeče. Vedno, kadar se ji je ponudila priložnost za to, je imela navado reči: »Pojdimo krepčat trpeče Kristusove ude.« Umrla je v spokornem duhu v samostanu Quedlinburg, potem ko se je dala položiti na tla na vrh raševine in si glavo potresla s pepelom.
Ime izhaja iz nemškega imena Mathilde oz. Mechthild, sestavljenega iz starovisokonemških besed maht »moč, sila« in hiltja »boj«; torej »močna v boju«.
Rodila se je okoli leta 895 v Engernu v Nemčiji, umrla pa 14. marca 968 v Quedlinburgu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Matildin oče je bil grof Teodorik Westfaltski, mati pa Reinhilda, potomka frizijske plemiške rodbine. Poročila se je z vdovcem, saškim vojvodom in poznejšim nemškim kraljem Henrikom I. Ptičarjem. Imela sta pet otrok: Otona, Henrika, sv. Bruna (nadškof v Kölnu), Gerburgo in Hedviko.
Zavetnica: kraljic, vdov, vnovič poročenih, številnih družin, ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi vere, po krivem obtoženih ljudi, razočaranih otrok; priporočajo se ji zoper smrt otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo v kraljevskih oblačilih, pogosto z modelom cerkve v eni roki, v drugi pa s posodo, iz katere deli miloščino. Včasih ima ob sebi tudi spokorniški bič.
Goduje: 14. marca.
Vir
Danes godujejo tudi…

V drugi polovici šestega stoletja so Španijo poleg kristjanov, potomcev starih rimljanov, naseljevali tudi gotski priseljenci, barbarsko pleme, ki je vse bolj onemogočalo normalno življenje.V sredini šestega stoletja, točneje leta 534 in 560, sta se krščanski družini rodila Leander in Izidor. Kasneje sta dobila še sestro Florentino in brata Fulgencija.
Krščansko vzgojen, je Leander postal benediktinski redovnik, kasneje pa seviljski škof. Glede na to, da je zaradi gotskega divjanja pretilo izumrtje vsega dotedanjega znanja, je v Sevilli ustanovil šolo, ki je bila središče izobrazbe celotne Španije. Leta 579 je moral pobegniti v Bizantinsko cesarstvo, ker je hotel v krščansko vero spreobrniti sina gotskega kralja Leovigilda in spreobrniti Gote v krščanstvo. Goti so se upirali vsakemu nauku in kulturi in so tako ogrožali razvoj civilizacije. V Bizantinskem cesarstvu je bil zaradi tega zelo cenjen, ter je tako spoznal tudi papeža Gregorja Velikega, s katerim se je kasneje dopisoval. Ta pisma so danes za oba zelo pomembna.
Vir

Zavetnik Sevilije in priprošnjik proti revmatizmu
Atributi: knjiga, pero, srce
Imena: Leander, Leandro, Leandra
Današnji godovnik je med ljudmi le malo znan. Bolj znan je njegov mlajši brat Izidor Seviljski, cerkveni učitelj.
Sveti Leander je živel v 6. stoletju v Španiji. Bil je menih, benediktinec. Ker je v katoliško vero spreobrnil kraljevega sina, ga je kralj izgnal iz dežele. V Carigradu se je spoznal z Gregorjem, kasnejšim velikim papežem. Ko se je lahko vrnil domov, je postal škof in spreobračal Zahodne Gote. Je zavetnik Sevilije, španske pokrajine in priprošnjik proti revmatizmu. Upodabljajo ga s knjigo in peresom, včasih tudi s srcem.
Vir

Škofa Leandra Španci častijo ne samo kot enega izmed najpomembnejših mož cerkvene zgodovine, ampak tudi kot cerkvenega učitelja. Papež Gregor I., s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo, je občudoval njegovo asketsko popolnost; pod njegovim vplivom je začel pisati razlago Jobove knjige, ki mu jo je tudi posvetil. Leander je bil vsestransko razgledan in delaven ter je s svojo modrostjo in miroljubnostjo odločilno pripomogel, da se je vizigotska država osvobodila krivoverskega arijanizma, se za stalno spremenila v katoliško in se je narod izoblikoval pod enotnim imenom: Španci.
Ime: Je grškega izvora, zloženo iz besed leon »lev« in aner (andros) »mož, moški«. Nekateri pa ga izvajajo iz nemškega imena Volkman »mož iz ljudstva«.
Rodil se je okoli leta 540 v Cartageni v Španiji, umrl pa 13. marca 600 v Sevilji, prav tako v Španiji.
Družina: Rodil se je v odlični rimski družini, ki je dala Cerkvi kar štiri svetnike, poleg Leandra sta to še njegova brata Izidor (cerkveni učitelj) in Fulgencij ter sestra Florentina. Oče Severijan in mati, ki naj bi ji bilo ime Teodora, sta jim dala najboljšo vzgojo in visoko izobrazbo.
Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red na Zahodu. Leta 529 ga je na Monte Cassinu ustanovil sv. Benedikt. Njihovo geslo je ora et labora, moli in delaj.
Škofija: Škofija v Sevilji je bila ustanovljena v 3. stoletju, stoletje kasneje pa povzdignjena v nadškofijo. Leander naj bi bil njen dvanajsti škof po vrsti, od leta 579 do smrti leta 600. Na ozemlju nadškofije živi danes slaba dva milijona katoličanov in ima 258 župnij. Vodi jo nadškof Juan Asenjo Pelegrina.
Prednik: Štefan (do 578).
Naslednik: brat sv. Izidor Seviljski (od 13. 3. 600 do 4. 4. 636).
Sodobniki: bizantinska cesarja Justinijan I., Tiberij II. Konstantin, vizigotski kralj Leovigild in njegova sinova Hermenegild ter Reccared, papeža Pelagij II., Gregor I., sv. Ciprijan, sv. Simon Stilit.
Poslanstvo: Leandra so, ko je bil že izkušen in vpliven menih, poklicali na dvor v Toledu, kjer je pomagal reševati kočljive zadeve med pripadniki arijanske in katoliške vere. Počasi mu je uspelo, da je dvor sprejel katolištvo, s tem pa začel versko obnovo znotraj nastajajočega španskega naroda.
Dela: Pisma med njim in prijateljem, poznejšim papežem Gregorjem I., so se večinoma izgubila, prav tako tudi ves njegov ostali opus, ohranjen pa je njegov sklepni govor o veselju Cerkve na III. narodnem koncilu v Toledu leta 589 ter redovna pravila, ki jih je napisal za svojo sestro Florentino.
Zavetnik: Je zavetnik Sevilje, priporočajo se mu proti revmatizmu.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu s knjigo in pisalnim peresom, včasih tudi s srcem; pogosto je naslikan tudi z bratoma in sestro.
Goduje: 13. marca, v pravoslavni Cerkvi pa 27. februarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Zavetnica: nevest, cvetličarjev in vrtnarjev, pivovarjev, rudarjev, novoporočencev, porodnic; priporočajo se ji pri porodnih bolečinah, v revščini, v smrtnih stiskah, pri lažnih obdolžitvah.
Atributi: Upodabljajo jo kot mučenko s palmo ali z mečem v roki in dečkom, ki drži košarico z jabolki in cvetjem; lahko tudi sama drži košarico; pogosto ima rože tudi v obliki venca okoli čela.
Imena: Doroteja, Dora, Dori, Doriana, Dorica, Dorina, Doris, Dorislava, Dorjana, Dorka, Dorotea, Rotija, Roteja, Teja, Tea, Tejka.
Kljub temu da o njenem življenju ni zgodovinsko zanesljivih podatkov in so jo zato leta 1969 celo črtali iz bogoslužnega koledarja, pa je bila vendarle sveta Doroteja ves čas med ljudstvom priljubljena in češčena svetnica. Zelo stara je legenda, ki izčrpno pripoveduje o njenem mučeništvu. Zasliševal jo je cesarski namestnik Sapricij, ki ji je ukazal, naj daruje poganskim bogovom. Ker ni hotela, ji je začel groziti in jo dal na natezalnico, nato pa jo izročil sestrama Kristi in Kalisti, ki sta nedavno odpadli od vere. Skušali sta jo prepričati, naj uboga Sapricija, daruje in si tako reši življenje. Ni ju poslušala, pač pa jima je začela spraševati vest in govoriti o božjem usmiljenju, če se vrneta nazaj na pravo pot. Prepričala ju je, skupaj z njima molila za milost odpuščanja in ju spremljala na njuni poti v mučeništvo. Sapricij ju je namreč pred njenimi očmi ukazal vreči v kotel vrele smole. Dorotejo pa je dal mučiti. Žgali so jo z baklami, bili po obrazu (tako dolgo, dokler se niso naveličali), na koncu pa umorili z mečem.
Ime: iz grščine, »božji dar«; naše ljudstvo jo je klicalo tudi sv. Rotija
Rodila se je okoli leta 290 v Cezareji v Mali Aziji, umrla pa kot mučenka 6. februarja okoli leta 304 v Cezareji, v času Dioklecijanovega preganjanja.
Družina: hči krščanskih staršev, njen oče naj bi bil senator.
Legenda: Med potjo na morišče je Doroteja nenehno izgovarjala ime svojega ženina Jezusa. To je slišal mlad poganski advokat Teofil, ki se je iz nje ponorčeval, naj mu pošlje (sredi zime!) iz rajskega vrta svojega ženina jabolk in rož. Doroteja mu obljubi. Na morišču se ji je prikazal deček, oblečen v škrlat, v roki pa je držal košarico s tremi jabolki in tremi rožami. Doroteja ga je prosila, naj jih podari Teofilu in tako izpolni njeno obljubo. Ta je sprejel dar in vero v Kristusa in tudi sam postal mučenec.
Goduje: 12. marca oziroma 6. februarja.
»Božji Sin nas vabi v raj svojih radosti, kjer so vrtovi, vsak čas polni prelepih jabolk, kjer vedno cveto bele lilije in najlepše rože, kjer zelene travniki in griči in bregovi, kjer studenci žubore in se duše svetnikov v Kristusu radujejo.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Janez Krstnik Righi se je rodil v italijanskem mestecu Fabriano. Posvetno življenje ga že od mladih let ni veselilo. Tako je bil že s petnajstimi leti posvečen v duhovnika, kmalu potem pa je stopil v frančiškanski samostan. Vendar tudi to življenje ni popolnoma izpolnilo njegovega hrepenenja, zato se je umaknil v samoten kraj pri Anconi. Tam je živel in deloval kot puščavnik vse do svoje smrti 11. marca 1539.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana.
        Ime je dobil po tem, da je večino svojega življenja preživel v samotarski celici. Rodil se je okoli leta 1310 v plemiški družini v Firencah. Bil je zelo bister, odlikoval se je po ostrini misli in široki kulturni razgledanosti. Stopil je v samostan Vallombrosa (Senčna dolina), leta 1349 pa so ga izvolili za opata samostana Sv. Trojice v Firencah.
        Toda kmalu je bil prisiljen odpovedati se svoji službi in zapustiti samostan. Kaj se je dejansko zgodilo, je zavito v legendo. Po njej naj bi se Janez zanimal za čarovnije. Ko je nekoč čaral, se mu je v celici prikazala mlada ženska in je z njo vsaj v mislih grešil. Ko je spoznal, kaj je storil, ga je višji opat odstavil in ga dal zapreti v stolp Pitiana blizu samostana Vallombrosa, kjer se je strogo pokoril. Po enem letu je dobil prostost, vendar se ni vrnil v samostan, čeprav bi lahko spet prevzel službo opata. Umaknil se je v samotno votlino blizu samostana in tam preživel preostali del življenja.
        Živel je v samoti, stik s svetom pa je vzdrževal predvsem po pismih; ohranjenih je 34. Obiskovali so ga ljudje vseh slojev, moški in ženske, da bi pri njem našli nasvete pa tudi opomine za poboljšanje svojega življenja.
        Skoraj vsa pisma so bila napisana v italijanščini in veljajo za podobo italijanskega jezika v štirinajstem stoletju. Razodevajo piščevo visoko duhovno kulturo. V njih je navajal besedila Svetega pisma in cerkvenih pisateljev, pa tudi pesnikov Vergila, Danteja in Petrarka. V pismih je zavzemal tudi stališča do vprašanj, ki so prevevala Cerkev (doba avignonske sužnosti papežev!) in firenško družbo.
        Bil je sodobnik sv. Katarine Sienske in je močno podpiral njeno prizadevanje, da bi se papeži vrnili v Rim. Ona ga je celo vabila, naj zapusti celico in začne javno nastopati, vendar tega ni storil. Zanimivo je tudi to, da je v sporu med Firencami in papežem stal na strani svojega mesta. Ko je papež Gregor XI. 31. marca 1376 razglasil interdikt nad Firencami, je pisal prijatelju, naj se tega ne ustraši.
        V tistih nemirnih časih se je veliko govorilo o bližnjem koncu sveta. Janez je posegal v te razprave. Vzdrževal je stike tudi s krožkom meščanov, ki so se zbirali v firenškem samostanu Svetega Duha. Ta pa je upal,da bo po vseh težavah stoletja nastopila duhovna prenova. Sveta še ne bo kraj, temveč bo prišel novi, boljši svet.
        Janez Samotar je umrl 10. marca 1396, po štiridesetih letih življenja v samotni celici. V samostanu Vallombrosa so ga takoj začeli častiti kot svetnika.
Vir

Danes godujejo tudi…

 Lahko rečemo, da je bilo svetništvo svetemu Dominiku položeno že v zibelko, saj ga v življenju nobena misel ali dogodek nista mogla odvrniti od njegovega sklepa, ki ga je, sedemleten, zapisal, potem ko je na veliko noč leta 1849 prejel sveto obhajilo: »Pogostoma bom hodil k spovedi, k obhajilu pa vedno, ko mi bo spovednik dal dovoljenje. Posvečeval bom praznike. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umreti kakor grešiti.« Brez pretiravanja ga lahko primerjamo s sv. Alojzijem, s katerim je delil podobno življenjsko usodo in sta zato oba velika zavetnika čistosti in mladine. Z dvanajstimi leti je bil Dominik sprejet v oratorij v Valdoccu, predmestju Turina, ki ga je nekaj let pred tem ustanovil sv. Janez Bosko. Tu je živel v internatu in se šolal. Posebno doživetje zanj je bila razglasitev verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. V molitvi pred Marijinim oltarjem je ponovil svoje sklepe in se ji popolnoma izročil. K temu ga je pozneje močno nagovorila tudi don Boskova pridiga o dolžnosti vseh kristjanov, da postanejo sveti. Kakor da bi slutil, da bo njegovo zemeljsko življenje kratko, je prosil don Boska, naj mu hitro pomaga, da bo postal svetnik, ker mu bo sicer zmanjkalo časa. Dominik je bil res pravi zgled vsem sošolcem in vrstnikom, vedno veder, prijazen in vesel, nikoli maščevalen ali zamerljiv. Nekoč, ko so ga po krivem obdolžili, pa se je pozneje pokazala njegova nedolžnost, je na vzgojiteljevo vprašanje, zakaj je molčal in sprejel krivično kazen, mirno odgovoril: »Saj so tudi Jezusa po krivici obdolžili, pa je molčal.« Rad je vsem pomagal, jih učil katekizem, miril njihove prepire in spore ter jih vedno opominjal, naj se varujejo greha kot svojega največjega sovražnika. Slabo leto pred svojo smrtjo je ustanovil Družbo Brezmadežne in vanjo povabil svoje najboljše sošolce. Sam je napisal pravila in člane spodbujal k apostolskemu delu, zavzemanju za osebno svetost in k prizadevanju za poboljšanje in pomoč manj prizadevnim fantom. Dominikova velika skrb so bili tudi bolniki, zato ni čudno, da je bil med prvimi, ki so pomagali, ko je poleti 1856 izbruhnila kolera. Bolezen pa je bila usodna tudi zanj; umirajoč se je vrnil domov in umrl v naročju svojih staršev, tolažeč jih: »Mama, ne jokaj, saj grem v nebesa.« Njegove zadnje besede pa so bile: »Kako nekaj lepega vidim!«

Ime: Ime Dominik izhaja iz latinskega imena Dominicus, ki pomeni »pripadajoč, posvečen Gospodu, Bogu«.
Rodil se je 2. aprila 1842 v kraju Riva di Chieri v Italiji, umrl pa 9. marca 1857 v kraju Mondonio d’Asti v Italiji.
Družina: Rodil se je kot drugi izmed desetih otrok v preprosti kmečki družini očetu Karlu in materi Brigiti.
Zavetnik: ministrantov, pojočih dečkov, mladinskih skupin, katoliške mladine, tudi mladih prestopnikov in po krivem obdolženih.
Upodobitve: Poleg najrazličnejših portretov imamo številne upodobitve, ki ga kažejo ob njegovem učitelju in vzgojitelju Janezu Bosku ali ob kipu Brezmadežne, ko se ji posveča.
Beatifikacija: 5. marca 1950 ga je papež Pij XII. razglasil za blaženega, 12. junija 1954 pa za svetnika.
Goduje: 9. marca, v salezijanskem bogoslužnem koledarju pa 6. maja.
Misel: »Majhen, toda izreden velikan svetosti« (papež Pij XI.).

Vir

Zavetnik mladih cerkvenih pevcev.
Imena: Dominik, Domen, Domenik, Domi, Domin, Dominko, Minko; Dominika, Minka.
Dominik se je rodil leta 1842 v kraju Riva di Chieri. Starša Karel in Brigita sta se nato preselila v Morialdo. Tam je bil za kaplana Janez Zucca. Ta je večkrat videl Dominika, ko je prihajal v cerkev skupaj z očetom Karlom. Vzel ga je, komaj petletnega, za ministranta. Bil je tako priden, da je kaplan o njem zapisal v svojo beležko: »To je zelo obetaven mladenič.«

Dvanajstleten se je Dominik prvič srečal s sv. Janezom Boskom. Ta je v fantu »prepoznal duševnost, usmerjeno po Gospodovem duhu in bil sem nemalo presenečen ob spoznanju, kolikšno delo je božja milost že opravila v tako nežnih letih«. Še isti mesec se je Dominik preselil v Turin v don Boskov oratorij. Bil je vzoren učenec; po don Boskovem pričevanju je svoje dolžnosti spolnjeval s takšno natančnostjo, ki bi jo težko presegli.

Dan, ko je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, 8. decembra 1854, je bil za Dominika praznik. Prebral je svojo posvetitev Mariji, ki je kasneje zaslovela po vsem svetu: »Marija, darujem ti svoje srce: daj, da bo vedno tvoje. Jezus in Marija, bodita vedno moja prijatelja! Toda usmilita se, naj rajši umrem, kot pa da se mi pripeti nesreča in storim en sam greh.«

Pod don Boskovim vodstvom je želel postati svetnik s spolnjevanjem treh kreposti: veselje, dolžnost učenja in usmiljenja, delati dobro drugim. Umrl je 9. marca 1857, za svetnika je bil razglašen 12. junija 1954, goduje pa 6. maja.

Vir
Danes godujejo tudi…

   Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana.
Portugalec, ustanovitelj usmiljenih bratov in zavetnik bolnišnic in bolnikov, v mladosti ni kazal, da bo kdaj svetnik. Živel je dokaj lahkomiselno. Osem let star je staršem skrivaj ušel. Mati je od žalosti umrla, oče pa vstopil v frančiškanski red. Izgubljeni sin je bil na Španskem za pastirja. Da bi pa videl več sveta in več doživel, je šel prostovoljno k vojakom. Nekoč jaha po živež, konj se splaši, jezdec pade in nezavesten obleži. Ko mora nekoč stražiti Francozom ugrabljeni plen, ga slabemu stražarju ukradejo. Tedaj ga poveljnik zapodi: »Glej, da mi nikdar več ne prideš pred oči!« Janez gre tedaj spet za pastirja k prejšnjemu gospodarju.
O da bi še enkrat videl starše! Hrepenenje ga je gnalo domov na Portugalsko. »Ko mi je Bog vzel starše, me nobena reč ne veže več na dom,« je zajokal, se poslovil in sklenil posnemati očetov zgled. Da bi laže pomagal revežem, je odprl v Granadi majhno kramarijo. Leta 1539 ga je neka pridiga tako pretresla, da so ga vsi imeli za zmešanega.
Metal se je na tla, si pulil brado in glasno prosil Boga usmiljenja. Vtaknili so ga v norišnico, kjer so ravnali z njim dokaj nečloveško. Tam je sklenil, da bo ustanovil bolnišnico in z ljubeznijo stregel bolnikom. Leta 1540 jo je res ustanovil, pozneje še drugo, večjo; tudi družbo za strežbo bolnikom, iz katere se je pozneje razvil red usmiljenih bratov.
Ob veliki povodnji je reševal dečka iz deroče reke in se pri tem tako prehladil, da je obolel za smrt. Ko je začutil, da bo izdihnil, se je dvignil s postelje, pokleknil poleg nje, objel križ in zaklical: »Jezus, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In Janez od Boga je šel k Bogu na današnji dan leta 1550. Goduje 8. marca.
»Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga. Oče sem bil ubogim in za pravdo neznanega sem se potegoval« (Job 29,15 sl).
Vir

Po nemirnem življenju v mladosti – pobegu od doma, službah pastirja, služabnika, vojaka, bil je celo na tem, da ga obsodijo na smrt – se je Janez od Boga popolnoma spreobrnil ob pridigi Janeza Avilskega. Ta ga je tako pretresla, da se mu je skoraj zmešalo, po okrevanju pa se je z vsem žarom vrgel na delo za najbolj uboge in revne bolnike. Zanje je najel več hiš, kasneje pa sezidal bolnišnici v Granadi in Valladolidu ter ustanovil red usmiljenih bratov, ki jim v Italiji rečejo »fatebenefratelli« (v prostem prevodu bi lahko rekli, da so to bratje, ki delijo dobroto).
Ime: Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 18. marca 1495 v Montemor o Novu na Portugalskem, umrl pa 8. marca 1550 v Granadi v Španiji.
Družina: Rodil se je kot edinec v obubožani družini, oče Andrej Ciudad se je ukvarjal s pridelavo zelenjave. Starši so bili zelo pobožni in dobri, a jim je Janez pri osmih letih pobegnil za nekim duhovnikom proti Madridu. Ker ga nista našla, je mati od žalosti umrla, oče pa je šel k frančiškanom za brata laika.
Skupnost: Ustanovil je društvo svetnih ljudi za strežbo bolnikom, ki se je kasneje razvilo v red usmiljenih bratov in prevzel vodilo sv. Avguština. Usmiljeni bratje so večinoma laiki, ki poleg običajnih treh zaobljub naredijo še četrto, s katero se zaobljubijo, da bodo pomagali vsem potrebnim. Red je danes razširjen skoraj po vsem svetu.
Zavetnik: Je zavetnik bolnišnic, bolnikov in bolniškega osebja; za svojega zavetnika pa ga imajo še tiskarji, knjigarnarji, papirničarji in gasilci. Velja tudi za priprošnjika zoper alkoholizem.
Kreposti: Zadnjih trinajst let je bilo njegovega življenja eno samo izgorevanje v službi in strežbi bolnikom, ubogim, zapuščenim in najbolj potrebnim. Zanje je bil pripravljen narediti vse, do dejanj skrajnega čudaštva.
Upodobitve: Upodabljajo ga s košaro na hrbtu, z bisago pred sabo in z dvema loncema, privezanima na vrvico okrog vratu, s katerima je zbiral miloščino za bolnike. Njegovi atributi so tudi križ in rožni venec v roki ter trnjeva krona; včasih drži v naročju Jezuščka, ki ima v roki granatno jabolko, v jabolku pa križ.
Čudeži: Znana je njegova čudežna rešitev iz ognja, ko je iz hitro goreče bolnišnice rešil vse bolnike, postelje in na koncu še sam gasil požar, ne da bi se mu karkoli zgodilo. Imel je tudi videnje, v katerem se mu je prikazal deček Jezus in mu dal ime Janez od Boga.
Grob: Njegove relikvije so danes shranjene v redovni cerkvi usmiljenih bratov v Granadi.
Goduje: 8. marca.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 21. septembra 1630 razglasil papež Urban VIII., za svetnika pa 16. oktobra 1690 papež Aleksander VIII.
Pri nas: V slovenščino imamo prevedeno knjigo W. Hünermanna Berač iz Granade. Usmiljeni bratje so delovali tudi pri nas v Ljubljani, Žalcu, Gorici in v Novem mestu, kjer so leta 1892 sezidali tudi bolnišnico.
Misel/Moto: »Delo brez prenehanja. Delaj dobro, kolikor moreš, dokler imaš še čas.«
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Perpetua, Felicita, Cita, Felicija, Felicia, Nevenka, Srečka
        Živeli sta okoli leta 200 v Kartagini in sta bili krščanski katehumeni (pripravljeni na krst in poučeni o Svetem pismu). Cesar Septimij Sever ju je dal skupaj s tremi drugimi katehumeni zapreti v ječo, saj je prejem krsta prepovedal s smrtno kaznijo. Na poti v ječo pa so kljub prepovedi vsi prejeli krst. 7. marca je cesar priredil predstavo z zvermi, za rojstni dan svojega sina, med katero so ubijali kristjane. Skupaj s sojetniki so ju vrgli zverem, da bi jih raztrgale. Ker sta kljub hudim poškodbam preživeli, so ju zabodli v vrat.
        2. februarja in 4. marca se mučenk spominjajo na Vzhodu, prej pa je bilo češčenje Perpetue in Felicite razširjeno predvsem v Afriki.
Največkrat sta upodobljeni kako se poslavljata druga od druge, včasih pa tudi z divjo kravo.
Vir

Danes godujejo tudi…