Valerija in njene poganske prijateljice Zenaida, Ciria in Marcia so se spreobrnile v krščanstvo in bile krščene. Bile so izdane in mučene v Cezareji (Palestina).
Vir
Vir
sveti Filip Smaldone – duhovnik
Rodil se je 27. julija 1848 v času sporov med italijanskim kraljestvom in Cerkvijo glede ustanovitve nacionalne države. Deloval je v južni Italiji, posebno se je zavzemal za gluhoneme. Skupaj z Lovrencom Apicela je leta 1885 ustanovil prvi zavod v kraju Lecce. Imajo ga za začetnika znakovne govorice (ročna abeceda)
Daleč pred drugimi je začel skrbeti za osiromašene zaradi industrijalizacije. Globoko pobožen do svete Evharistije je ustanovil "Družbo častilcev Evharistije".
Umrl je 4. junija leta 1923.
Velja za zavetnika gluhonemih.
Vir
sveti Janez XXIII. (Dobri) – papež
Angelo Giuseppe Roncalli se je rodil kot četrti otrok v družini dninarjev s štirinajstimi otroki. Kmalu se je seznanil s smrtjo svoje sestre, kjer je počasi začel spoznavati, kaj so to nebesa.
Kot vsak otrok pa je bil tudi on navihanec. Skupaj z ministranti se je podal potegavščini naproti. Ko so odhajali iz cerkve, so odšli na sosedovo njivo z bučami. Mladi fantje so si vzeli vsak eno bučo. Angelu se to ni zdelo prav, to je tatvina, jih je opozoril. Označili so ga za strahopetca in takrat ga je premagalo in je tudi sam vzel eno bučo. Doma je priznal, da buče ni dobil, vendar jo je ukradel. Dobil je nalogo, da mora kmeta prositi odpuščanja, kar je bilo zanj težka naloga.
Pri šolanju je imel težave z dolgo potjo v šolo in nastanitvijo. Vpoklican je bil tudi v vojno, kjer je služil ljudem kot bolničar. Ko je diplomiral je dobil mesto predavatelja. Ponovno je bil vpoklican v vojno v rodno pokrajino Bergamo. To mu je veliko pomenilo, da je lahko bil med domačimi ljudmi.
V svojem življenju je zamenjal več nazivov, bil je predsednik Družbe za širjenje vere za Italijo, apostolski nuncij v Bolgariji, kjer je bil posvečen tudi v škofa, nato pa še apostolski nuncij v Turčiji, Grčiji in Parizu. Njegovo škofovsko geslo je POKORŠČINA IN MIR. Kamorkoli je prišel delovat, se je vedno potrudil naučiti njihovega jezika in s tem se je še bolj približal ljudem. Imenovan je bil tudi za beneškega patriarha in obenem tudi za kardinala. Ob čestitkah za kardinalsko mesto je svojemu prijatelju povedal tole:
»Zame škrlat ni nič drugega kot večerna zarja, ki me spominja, da se moj dan bliža koncu. Na smrt ne mislim s strahom in obupom, to bi samo hromilo moj življenjski pogum in delovno vnemo. Že zdavnaj sem se navadil na to, da pričakujem poslednji božji klic z zaupanjem, in upam, da mi tudi smrt ne bo vzela veselja moje duše.«
Kot papež si je izbral ime Janez. On pravi: »To ime nam je ljubo; kajti bilo je ime našega očeta in ime skromne cerkve v naši rojstni vasi. To je ime dveh svetnikov, ki sta bila Kristusu najbližja, Janeza Krstnika in njegovega najljubšega učenca.«
Po opravljeni sveti maši si je vzel čas in obiskal dve otroški bolnišnici in zapor. Uboge otroke je spraševal, poslušal, tolažil in nekaterim bolnikom kaj malega tudi osebno postregel. Zapornikom je vplival poguma in jih opomnil, da tudi njih Gospod prav tako, celo še bolj ljubi kot tiste, ki niso nikoli zašli na kriva pota, da kesanje in pokora široko odpirata vrata do usmiljenja nebeškega očeta.
Da bi prinesel v svet nove spremembe, ki so bile nujno potrebne za tisti čas je pripravil in sklical drugi vatikanski koncil. Iz rok predsednika Gronchija je sprejel nagrado za mir iz sklada Eugenia Balzana. Kot papež, pa tudi že prej kot patrairh in nuncij je vedno našel čas in odprl vrata vsem, ki so želeli priti k njim na sprejem.
Svoje poslednje zemeljsko počivališče je našel v katakombah Svetega Petra. Že leto po njegovi smrti, je njegov naslednik začel postopek za razglasitev Janeza XXIII. za blaženega, ki ga je leta 2000 sklenil papež Janez Pavel II.
Za svetnika ga je razglasil papež Frančišek 27.aprila leta 2014.
Vir
Danes godujejo tudi…
sveti Evgen I. – papež
Rodil se je na Aventinu v Rimu, za papeža je bil izvoljen leta 654, ko je bil njegov predhodnik papež Martin I. še živ, vendar od bizantinskega cesarja Konstantina II. obsojen v Carigradu in bil izgnan na Krim.
Evgen I. se je vse do smrti papeža Martina imel samo za njegovega vikarja in ni hotel umakniti obsodbe z njega, zato je bil v napeti in nevarni situaciji. Vendar se Konstantin ni imel časa ukvarjati z njim, saj se je moral braniti pred arabskimi muslimani, ki so mu zadali težak poraz. Evgen I. je umrl leta 657, po treh letih težavnega papeževanja, vendar je dosledno vztrajal in ni popustil pritiskom cesarja.
Ime Evgen pomeni rojen plemenit.
Sveti Evgen goduje 2. junija.
Vir
Rojen je v Rimu. Medtem ko je bil papež Martin I. v pregnanstvu na Krimu, so rimski kleriki 10. avgusta leta 654 izbrali Evgena I. za papeža. Carigrad je forsiral volitve novega papeža, ki bi bil pristaš njegove politike. V začetku papež Evgen I ni imel poguma odkrito nasprotovati carigerajskem patriarhu, ki je bil proglašen za heretika. Videti je bilo, da bo zavoljo miru popustil težnjam cesarja Konstantina II. Gotovo je, da nikoli ni pristal na herezijo. Umrl je 2. junija leta 657 in bil pokopan v cerkvi Svetega Petra v Rimu. Kmalu po smrti je bil razglašen za svetnika.
Vir
sveti Justin – mučenec
Doma je bil v Sihemu v Palestini in kot sin poganskih staršev vzgojen v poganskem duhu. Po naravi je bil plemenitega srca, s posebnim čutom za pravičnost. Pri poganskih modroslovnih šolah je iskal resnice, odgovora na najvažnejša vprašanja: od kod in čemu je človek na svetu.
Željan miru se je nekoč zatekel iz mesta v samoto ob morju. Tam se mu je pridružil neznan starec in Justin mu je potožil svojo dušno bolečino. Tedaj mu je starec razodel glavne krščanske resnice in mu priporočil branje Svetega pisma: »Tam boš našel vso resnico. Če pa hočeš, da se ti odpro vrata do resnice, moraš predvsem moliti za dar luči od zgoraj.« Justin je vzljubil Kristusove prijatelje in postal kristjan. Ni se pa dal posvetiti v mašnika, ampak je kot svetni učenjak – filozof – oznanjal od mesta do mesta Kristusov nauk kot najvišjo modrost. Tako je prišel tudi v Rim. Tam je zasnoval šolo za krščansko modrost. Videl je tudi kot nikjer prej strahotno krivico, ki se godi kristjanom: kako jih ženejo na morišče samo zato, ker se imenujejo kristjani; nobenega drugega dokaza ni treba. Proti tem krivicam je napisal Justin dve razpravi – Apologiji, v katerih se obrača naravnost na cesarja Antonina Pija in do vsega rimskega ljudstva.
V teh razpravah zavrača očitke na račun kristjanov in tudi lepo razlaga, kaj se dogaja pri maši oz. evharistiji. To je prva razlaga maše, ki se nam je ohranila iz zgodnje krščanske dobe. Za Apologijama je izdal »Dialog z Judom Trifonom«, najstarejšo ohranjeno obrambo krščanstva pred judovskimi ugovori. Justinovo bivanje v Rimu se je končalo z mučeniško smrtjo. Bilo je to med letoma 163 in 167. Ohranjeno je poročilo o mučeništvu Justina in njegovih tovarišev po uradnem zapisniku o zasliševanju obtoženih.
Goduje 1. junija.
Vir
Prve čase so bili kristjani v glavnem preprosti ljudje, ribiči, obrtniki, sužnji. V drugem stoletju pa so se za krščanstvo odločali tudi že prvi izobraženci. Eden najodličnejših je bil filozof Justin, ki se je vere v Kristusa oklenil mlad, trdno prepričan, da je našel resnico, ki jo je iskal in je o njej vredno prepričevati druge. Odpor proti krščanstvu v rimski državi je slonel predvsem na predsodkih, ki so bili posledica neznanja in nerazumevanja. Proti temu so se odločno borili krščanski pisatelji v 2. stoletju, vendar na način, s katerim so hoteli odpreti dialog med vero in tedanjo miselnostjo, med Cerkvijo in svetom. Ti pisatelji so imenujejo apologeti (branilci, zagovorniki). Med krščanskimi apologeti, ki so v tem času dokazovali resničnost krščanstva proti poganom, judovskim nasprotnikom in krivoverskim učiteljem, je Justin najslavnejši in največji. Ohranila so se tri njegova dela, iz katerih se dviga pričevanje, ki je s svojo vrednostjo preživelo stoletja. Krščanstvo zanj ni najprej nauk, temveč Beseda, ki se je v Jezusu učlovečila in bila križana.
Rodil se je v srcu Palestine, v mestu Flavia Neapolis, ki ga je dal postaviti rimski cesar Vespazijan na kraju porušenega Sihema. Čas njegovega rojstva postavljajo v prvo desetletje 2. stoletja. Njegovi starši so bili premožni naseljenci latinskega rodu. V mladosti je spoznaval razne filozofske šole, pa noben filozofski sestav ga ni zadovoljil. Nekega dne se je Justin sprehajal po morskem obrežju in tam srečal nekega starega moža. Seznanila sta se in mož je Justinu dokazal, da so resnico učili stari preroki in Jezus Kristus, ne pa poganski filozofi. Ko mu je to dopovedal, ga je pozdravil in izginil.
V srcu mladega filozofa se je prižgal plamen, ki mu ni dal miru. Pošteno iskanje resnice ter ponižna in zaupna molitev sta Justina kmalu privedla do tega, da je sprejel vero v Jezusa Kristusa. Od tistega trenutka dalje je svoje življenje posvetil temu, da je z govorjeno in pisano besedo branil življenje kristjanov in njihov nauk. Oblečen v bel plašč kakor nekdanji grški filozofi, je začel potovati okoli in povsod je oznanjal krščansko vero. Zanj je bila čast, da se je imenoval filozofa. Tudi kot kristjan ni smešil Platonovega mišljenja, temveč ga je uvedel v Cerkev. Grška filozofija mu je postala orodje za oznanjevanje evangelija in sicer na temelju njegovega lastnega miselnega in duhovnega razvoja in dozorevanja.
Pred letom 150 se je naselil v Rimu, kjer je imel šolo, v kateri je učil krščansko filozofijo in imel veliko učencev. Njegovo poučevanje je pripomoglo krščanski miselnosti do javnega ugleda. Njegovo mučeništvo dokazuje, da so se rimske oblasti bale njegovega vpliva. Med letoma 150 in 155 je napisal obširno obrambo krščanstva z naslovom Apologija, ki jo je izročil cesarju Antonimi Piju. V njej je zavrnil obdolžitve, ki so se o kristjanih širile med pogani, pojasnil osnovne resnice krščanskega nauka in opisal življenje kristjanov. Posebno dragoceno je njegovo poročilo o krščanski božji službi in pojasnilo o evharistiji. Malo zatem je napisal še krajšo Apologijo ter Dialog z Judom Trifonom, najstarejši ohranjeni spis, ki brani krščanstvo pred judovskimi ugovori.
Njegovo bivanje v Rimu se je končalo z mučeniško smrtjo, najbrž leta 165. Na smrt ga je obsodil rimski prefekt Rustik, ki je bil tudi stoiški filozof. Med sodnim procesom mu je Justin rekel: »Nihče ni verjel Sokratu toliko, da bi bil za njegov nauk pripravljen umreti. Zaradi Kristusa pa so prezirali strah in smrt celo rokodelci in nevedneži.« Skupaj s šestimi drugimi kristjani je šel pogumno v smrt za Kristusa. Njegov god obhajamo 1. junija.
Vir
Danes godujejo tudi…
Obiskanje Device Marije – praznik
Ta praznik nam najprej osvetljuje Marijino ponižnost. Že prva dejanja, ki jih je storila po spočetju od Svetega Duha, nosijo značilne poteze celotne odrešenjske skrivnosti. Bog se globoko sklanja k ljudem. Že tukaj se pokaže bistvena Odrešenikova usmerjenost: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10, 45). Tu je stalna usmerjenost k ponižnosti v službi bližnjemu, človeku, h kateremu se sklanja sam Bog.
V takratni judovski, še bolj pa v grškorimski družbi, ki je bila tako strogo razdeljena na nizke in visoke, je dejstvo, da je mlada mati Kralja vseh kraljev pohitela k svoji stari sorodnici zato, da bi ji pomagala v potrebi, pomenilo zgovoren nauk o krščanski ponižnosti in službi bližnjemu.
Marija nosi pod srcem Boga. Njeni koraki so zato tudi koraki njenega Sina. Ko gre k ljudem, stori to z namenom, da bi jim skupaj z vsem, kar je najboljšega v njej, podarila Zaklad, katerega hrani v sebi. Marija je orodje, po katerem se Emanuel – Bog z nami napravlja dostopnega našim čutom in deluje odrešujoče.
V hvalnici Magnifikat, ki je privrela iz Marijine duše, se nam zlasti jasno razodeva Marijin duhovni obraz. Povzet je v kontrastu med njenim nizkim zunanjim položajem in njeno notranjo veličino, ki ji je podarjena po milosti. Marija je pralik tistih ubogih, ki jih je Gospod hotel povišati.
Še preden so v Cerkvi uvedli poseben liturgični praznik, je Marijino obiskanje pritegnilo nase pozornost krščanskih umetnikov. Že v 5. stoletju najdemo nekatera pričevanja o njem. Med drugimi nam sije s čudovite bizantinske freske iz 6. stoletja v Poreču v Istri.
Praznik obhajamo 31. maja.
Vir
Vsebina tega praznika je dogodek, o katerem piše evangelist Luka v prvem poglavju svojega evangelija. Božji poslanec angel Gabriel je Mariji – v potrdilo, da Bogu ni nič nemogoče – povedal, da je njena sorodnica Elizabeta v pozni starosti spočela sina. Ko je Marija za to izvedela, je takoj pohitela k njej. Od Nazaeta do doma Elizabeta je 150 km. Marija je pod svojim srcem že nosila Otroka.
Ko je Elizabeta potem blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela znana hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ta Marijin hvalospev je vključen v vsakdanje večernice molitvenega bogoslužja.
Praznik Marijinega obiskanja je – za razliko od večine Marijinih praznikov – nastal na Zahodu in sicer proti koncu 14. stoletja, čeprav so ga frančiškani že prej praznovali. Tudi vzhodna Cerkev je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. Podobno je bilo tudi na Zahodu.
Na vso zahodno Cerkev je praznik Marijinega obiskanja leta 1389 razširil papež Urban VI. Splošno se je praznik ukoreninil šele proti koncu 15. stoletja in so ga obhajali 2. julija, ker je bil tisti dan v Carigradu velik Marijin praznik, ki se nanaša na relikvije Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla.
Ko je Elizabeta potem blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela znana hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ta Marijin hvalospev je vključen v vsakdanje večernice molitvenega bogoslužja.
Praznik Marijinega obiskanja je – za razliko od večine Marijinih praznikov – nastal na Zahodu in sicer proti koncu 14. stoletja, čeprav so ga frančiškani že prej praznovali. Tudi vzhodna Cerkev je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. Podobno je bilo tudi na Zahodu.
Na vso zahodno Cerkev je praznik Marijinega obiskanja leta 1389 razširil papež Urban VI. Splošno se je praznik ukoreninil šele proti koncu 15. stoletja in so ga obhajali 2. julija, ker je bil tisti dan v Carigradu velik Marijin praznik, ki se nanaša na relikvije Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla.
Lahko bi rekli, da je Marijino obiskanje manj Marijin praznik kakor pa liturgično obhajanje oenega od važnih trenutkov božjega odrešenjskega delovanja: je posvečenje in nekakšna umestitev Jezusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razodetje učlovečene Božje besede na zemlji.
Vir
Elizabeta je bila nerodovitna in že v letih. V kulturnem kontekstu, v katerem je materinstvo pomenilo aktivno soudeležbo pri pričakovanju Mesija, je neplodnost pomenila popoln polom človeških zmožnosti, kar zadeva življenje. Tako se v Elizabeti pokaže tragična resnica človeštva, ki je zapustilo Boga in se odtrgalo od izvira življenja. Elizabetina nerodovitnost pa se sreča z Marijino rodovitno deviškostjo. Z Marijo – Devico – je človeštvo namreč končno pripravljeno, da odstopi prostor, da se odpove protagonizmu, da si ne pridržuje več prvega mesta, ampak ga zavestno prepusti Bogu, ki je edini Darovalec življenja. In Bog more iz te Marijine odprtosti, iz te sinergije, sodelovanja napraviti nekaj absolutno novega: deviško naročje postane materinsko naročje, Devica je hkrati tudi Mati. V tem je zajeta celotna skrivnost odnosa med Bogom in človeškim rodom!
In da bi potrdil čudež, ki se je zgodil z Marijo, ta isti Gospod življenja odpre tudi že zaprto naročje stare žene. Prav Elizabeta bo prva, ki bo – ob vzgibu deteta v njenem telesu in v moči Svetega Duha – prepoznala Kristusov prihod in bo sprejela Gospoda kot gosta v svoji hiši. In prav njen sin, Janez Krstnik, bo s pridiganjem resnice o grehu, s klicanjem k pokori pomagal človeštvu, da prizna potrebo po odrešenju. Le tisti, ki potrebuje odrešenje, namreč lahko v Kristusu prepozna svojega Odrešenika in Gospoda.
Beograjski mozaik zato ne prikazuje le srečanja med dvema ženama, ampak tudi srečanje med dvema "notranjima človekoma", se pravi med sinovoma, ki ju ti dve ženi nosita. Podobno kot na Idrijskih Krnicah, kjer se srečata rdeči in modri krak križa, se tu srečata dva trakova: na Elizabetini strani modri trak naše človeškosti in na Marijini strani rdeči trak Božjega posega v našo zgodovino. Marija prihaja kot Odrešenikova Mati in vidimo, kako v »mandylionu« – ali medaljonu – nosi Kristusovo obličje – po vzoru ikone, ki jo poznamo kot "Znamenje" oziroma "Čudež". Prav po njej je namreč nevidni Gospod končno razodel svoje Obličje. Elizabeta ji prihaja naproti in razpira roke, da bi objela Marijo in z njo tudi svojega Gospoda in Odrešenika. Nad Elizabeto je upodobljen Janez Krstnik, v roki ima školjko, s katero zajema vodo in krščuje. Z drugo roko pa kaže na Kristusa, Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta. Njegove roke posnemajo držo rok njegove matere Elizabete. Elizabeta namreč prepozna in sprejme Marijo kot Mater svojega Gospoda prav zato, ker je mati Krstnika, mati tistega, ki bo za Odrešenika pripravil pot pokore in pri reki Jordan ljudstvu pokazal Božje Jagnje. Srečanje med Marijo in Elizabeto je torej dejansko prvo srečanje med Kristusom in njegovim krstiteljem.
Končajmo z verzi Jakoba iz Saruga:
Zagledali sta se mladenka in starka – kot pravijo, sta se jutro in večer srečala, da bi se poljubila. Marija je jutro in nosi Sonce pravičnosti, Elizabeta pa je večer, ki nosi zvezdo luči. In prišlo je Jutro in pozdravilo svojo družico, večer, in večer je bil ganjen, ko ga je jutro poljubilo.
Vir
Objavljeno v praznik
Označeno 31.maj, devica, Marija, obiskanje_device_marije
Komentarji so izklopljeni za Obiskanje Device Marije – praznik
sveta Ivana Orleanska – devica
Imena: Ivana, Iva, Ivančica, Ivanica, Ivanija, Ivanka, Ivi, Ivisa, Vanja
Sv. Ivana d‘Arc, ki jo imenujemo Devica Orleanska, je bila hči kmečkih staršev iz vzhodne Francije. Neuka ni znala ne brati ne pisati in ni bila nič sanjavo dekle. Trinajst let stari se je prikazal nadangel Mihael in zaslišala je glas, naj gre na pomoč svojemu kralju Karlu VII., ki se je vojskoval z Angleži. Ti so si lastili Francijo, prodirali vedno globlje v deželo in zavzeli že tudi Orleans, poglavitno Karlovo trdnjavo.
Božji klic je Ivano vedno razločneje spodbujal, naj gre in osvobodi Orleans in popelje kralja h kronanju v Reims. Napotila se je k francoskemu poveljniku po vojake. Ta jo je s posmehom odslovil. Toda božji glas ni utihnil. In Ivana je zbežala iz rojstnega kraja, šla spet k poveljniku in takrat so ji dali konja in vojaško obleko. Šla je h kralju in mu razložila svoje poslanstvo.
Ivana si je dala napraviti zastavo z Jezusovim in Marijinim imenom in bi bila rada takoj napadla angleško vojsko, pa ji častniki tega niso dovolili. Morala se je po reki Loiri preriti v mesto. Nato je napadla Angleže in jim vzela Orleans. Po teh zmagah je dobila ime »Devica Orleanska«. Potem je šla od zmage do zmage in peljala kralja h kronanju v Reims. Ljudstvo je vanjo brezmejno zaupalo, vsem se je zdela nadzemeljsko bitje. Naduti častniki pa se niso nič kaj radi pokoravali preprostemu kmečkemu dekletu in njeni uspehi so začeli čedalje bolj plahneti. Kralj se je začel pogajati z Angleži. Pri obleganju Pariza je bila Ivana ranjena in pozneje ujeta. Nehvaležni kralj ni storil ničesar, da bi jo rešil. Kot čarovnico so jo izročili sodišču, ki jo je kot krivoverko, nespokorjenko, odpadnico in malikovalko obsodilo na smrt na grmadi.
Njen god praznujemo 30. maja.
Vir
sveti Maksim Emonski – škof
Imena: Maksim, Maks, Maksi, Max; Maksima.
Svetnik je prvi zanesljivo izpričani škof v Emoni, rimskem mestu na tleh Ljubljane. O njem imamo malo zgodovinskih poročil. Udeležil se je pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381. Isto leto je končal svoje delo 2. vesoljni cerkveni zbor v Carigradu, ki je zatrl arijansko krivoverstvo na tleh rimske države tako, da se je poslej obdržalo samo med Germani, pa tu in tam še v rimski državi. Tako sta bila napol arijanca škofa Paladij v Ratiariji (južno od Donave v zahodni Bolgariji) in Sekundin v Singidunumu (današnjem Beogradu). Ta dva je obsodila omenjena sinoda v Ogleju. Škof Maksim naj bi tedaj izgovoril besede: »Paladij, ki ni hotel obsoditi Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po pravici in zasluženju obsojen. To ve Bog, pa tudi vest vernikov ga je obsodila.«
Podpis škofa Maksima beremo tudi med udeleženci sinode v Milanu leta 390, ki je pod vodstvom milanskega škofa sv. Ambroža obsodila Joviniana, ker je učil zmote glede krsta in Marijinega devištva. Tako vidimo, kako je bil Maksim vedno in povsod zavzet za pravovernost. Med 32 škofi, ki so se udeležili oglejske sinode, je Cerkev osmim priznala svetniško čast, med njimi tudi emonskemu škofu Maksimu.
Ta je nastopal na sinodah, svest svoje odgovornosti pred Bogom, in v imenu emonskega cerkvenega občestva, ki ga je predstavljal. Emona je v njegovi dobi imela zelo razvito bogoljubnost. To so bile družbe asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se razvile na pobudo sv. Atanazija samo v največjih zahodnih verskih središčih, na primer v Rimu, Milanu in Ogleju. Sv. Hieronim je emonske askete osebno poznal in jim večkrat pisal. Ohranjeni sta dve njegovi pismi, eno naslovljeno na device, drugo na meniha Antonija, katerega prosi, naj mu bo prijatelj in sohlapec (Kristusov). Gotovo je te za svetost zavzete ljudi vodil sv. Maksim. Druga posredna priča pa je na novo odkrita (1969) emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje. Njegovo mučeništvo ni trdno dokazano, čeprav pod njegovim kipom v ljubljanski stolnici piše, da je bil pobit s kamni.
Goduje 29. maja.
Vir
V štirih vdolbinah rotunde pod kupolo ljubljanske stolnice stojijo kipi emonskih škofov Maksima, Kasta, Genadija in Florija, ki jih je izdelal leta 1713 padovanski kipar Angelo Pozzo. Pod kipom škofa Maksima, ki stoji v bližini nadškofovega sedeža, je v črni marmornati plošči ta napis: »Sv. Maksim, emonski škof, zaščitnik te bazilike in mesta, apostol v vodenju domovine, odličen v vrlini stanovitnosti, odličnejši v svetosti, najodličnejši v širjenju vere; kamenjan je dosegel krono mučeništva. Praznuje se 29. maja. Ustoličen leta 242, umrl 252.« Do leta 1961 je bil sv. Maksim drugi zavetnik ljubljanske škofije (za sv. Mohorjem in Fortunatom); zdaj sta prva zavetnika nadškofije sv. Ciril in Metod, druga pa sv. Mohor in Fortunat. Spomin sv. Maksima pa se še vedno obhaja na današnji dan.
O tem svetniku imamo le malo zanesljivih zgodovinskih poročil. Letnici, vklesani pod njegovim kipom v ljubljanski stolnici, nista točni. Ime emonskega škofa Maksima beremo med udeleženci pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381, kamor je prišlo 32 škofov, povečini iz severne Italije, 6 iz Galije in 2 celo iz Afrike. Zaslišali so dva škofa, ki nista hotela zavreči arijanske krive vere, zato so ju odstavili. Emonski škof Maksim je med glasovanjem dejal: »Paladij, ki ni hotel obsoditi Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po pravici in zasluženju obsojen; to ve Bog in tudi vest vernikov ga je obsodila.« Podpis škofa Maksima iz Emone beremo tudi na listini sinode v Milanu leta 390. Na prvi sinodi v Ogleju je bilo navzočih osem škofov, ki jim je Cerkev priznala svetniško čast. Pa tudi o drugih, med katere spada škof Maksim, je rečeno, da so bili ‘vsi sveti možje’, učeni in slavnega imena, katerih spomin ostaja v Cerkvi in jih zato častimo kot svetnike in se jim priporočamo. Tako tudi škofa Maksima iz Emone prištevamo med svetnike.
Njegovo svetništvo potrjujejo razna posredna poročila. Znano je, da je imela Emona za časa škofa Maksima zelo razvito bogoljubnost. Mesto je imelo družbo asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se na pobudo sv. Atanazija razvile samo v največjih zahodnih verskih središčih kakor v Rimu, Milanu in Ogleju. Sveti Hieronim je emonske askete dobro poznal in jim je večkrat pisal; ohranjeni sta dve njegovi pismi, eno na device, drugo na meniha Antonija. Težko si je misliti drugače, da je te za svetost zavzete ljudi vodil in vzgajal kdo drug kakor škof Maksim. Druga posredna priča je leta 1969 odkrita emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje. Če bazilike ni gradil on sam, pa je gotovo zanjo pripravil vse potrebno. Vse, kar vemo o emonski krščanski občini, govori v prid svetništva škofa Maksima.
Napis v ljubljanski stolnici trdi, da je bil sv. Maksim mučenec, vendar pa o tem ni trdnih poročil. Na Maksimovo mučeništvo so sklepali iz pisma sv. Hieronima škofu Heliodoru, kjer opisuje razmere leta 396, ko so te kraje preplavljali valovi raznih barbarskih ljudstev. »Koliko duhovnih oseb je postalo plen teh zveri!« piše sv. Hieronim. »Škofje so ujeti, duhovniki in njih pomočniki pomorjeni. Porušene so cerkve, k oltarju privezani konji, svetinje svetih mučencev izkopane in raztresene: povsod se razlega le jok in tožba, na vseh straneh vidiš tisočere podobe okrutne smrti.«
Nekateri pisci pravijo, da sv. Maksim ni bil škof v sedanji Ljubljani, temveč v Novigradu v Istri, ki se v latinskih virih tudi imenuje Emona ali Aemonia. Taka razlaga je možna le pri tistih piscih, ki ne poznajo zgodovine in ne vedo, da je istrska Emona nastala šele po porušenju naše Emone po odhodu Langobardov leta 568.
Vir
Danes godujejo tudi…
sveti Andrej Salos – suženj
Imena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče.
Andrej Salos je bil po rodu Skit in suženj. Odkupil ga je Teognost, visoki uradnik bizantinskega cesarja Leona (457-474). Nadarjenemu mladeniču je omogočil solidno vzgojo. Andrej je postal celo njegov tajnik.
Globokoverni Andrej je neko noč sanjal, da ga Kristus spodbuja, naj postane »nespameten za njegov evangelij« (v smislu besede apostola Pavla). Te sanje so povsem spremenile njegovo življenje. Bojeval se je s hudobnim duhom in preziral ta svet. Imeli so ga za neumnega in so ga vklenili v verige. Pozneje so mu verige odvzeli, češ da je neozdravljiv. Živel je v siromaštvu, od priložnostne miloščine. Mnogi so ga imeli za obsedenega od hudega duha in so govorili, da je norec.
Nekateri mladi, med njimi bodoči carigrajski patriarh Epifanij (520-535), so vedeli za skrivnost te navidezne norosti: ponižanje samega sebe ter želja premagati svet in hudiča. Srečanje z Andrejem je Epifaniju zelo koristilo. Z nasveti in obširnim znanjem mu je razlagal, kako se je treba bojevati proti temu nasprotniku krščanske svetosti.
Iz svetnikovega življenjepisa (avtor naj bi bil duhovnik Nicefor), razberemo številna poročila o svetnikovih videnjih. V najtežjih trenutkih so mu prišli na pomoč svetniki in celo sam Kristus, pogosto v podobi temnopoltega Etiopca. Po njihovih spodbudah naj bi duhovno pomagal nekaterim ljudem v duhovni stiski pod pogojem, da ne govorijo o njegovi svetosti. Med najpomembnejšimi mističnimi pojavi se omenja prikazen Matere Božje, ki razgrinja svoj plašč nad vernike. To naj bi v vzhodni Cerkvi spodbudilo uvedbo praznika Marijinega varstva (1. oktobra). Znano je tudi napovedovanje usode Carigrada ob koncu sveta.
Po 26 letih notranjih bojev je Andrej umrl. Relikvij niso nikoli našli. Omenjeni življenjepis (nastal naj bi med 7. in 10. stoletjem) je edini vir za poznanje svetnikove osebnosti. Ob presoji zgodovinskih, jezikoslovnih in paleografskih podatkov obstajajo resni dvomi, ali je ta svetnik sploh zgodovinska oseba. Toda pobožnost do njega se je na Vzhodu močno razširila, zlasti še med slovanskimi narodi, zaradi priljubljenega praznika Marijinega varstva. V Rusiji je o tem ohranjena bogata ikonografija.
Vir
Danes godujejo tudi…
blaženi Alojzij Grozde – mučenec
Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah v župniji Tržišče pri Mokronogu na Dolenjskem. Bil je nezakonski otrok. Ko je bil star štiri leta, se je mati poročila, sam pa je ostal v domači hiši in je zanj skrbela teta. Poskrbela je, da je šel po ljudski šoli študirat v Ljubljano, kamor je odšla služit. Dobrotniki so ji pomagali, da je Lojze lahko študiral. Stanoval je v dijaškem zavodu Marijanišče in obiskoval klasično gimnazijo, kjer je bil odličen dijak. Med sošolci se je uveljavljal kot literarni ustvarjalec. Postal je član dijaške Katoliške akcije in je sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije. Zadnja leta gimnazijskega študija so bila leta bližajoče se svetovne vojne. Razmere so se vedno bolj zaostrovale. Za Lojzeta je napočil čas osebne poklicne odločitve. Svojo pot je iskal v poglobljeni molitvi, ki jo je združeval z delom za druge.
Med počitnicami pred zadnjim srednješolskim letom se ni vrnil domov, saj je bilo tam vedno več nasilja in obiski niso bili preprosti. Za obisk se je odločil šele za novo leto 1943. Zaprosil je za potno dovolilnico. Najprej se je oglasil v Strugah pri prijatelju. Na prvi petek 1. januarja 1943 je bil pri maši v cistercijanskem samostanu Stična, potem pa se je z vlakom odpeljal iz Ivančne Gorice do Trebnjega. Tam je izvedel, da z vlakom ne more naprej, ker je bila proga prekinjena. Sklenil je oditi do Mirne peš. Med potjo je prisedel na nek voz. Pri prvi hiši v Mirni je moral stopiti z voza, ker ga je prijela partizanska straža in ga začela zasliševati. Pri njem so našli latinsko mašno knjižico, knjigo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in knjižico o fatimski Materi Božji. Zvečer so hodili po hišah in vabili na veseloigro, kakor so rekli, v sokolskem domu. Tam so Lojzeta dalj časa grozovito mučili, kakor je bilo pozneje videti iz poškodb na najdenem truplu. Kočljivost trenutka razodeva tudi dejstvo, da so tri ure preden so zajeli Grozdeta, v Mirni ustrelili bogoslovca Janeza Hočevarja, ki je za praznike nameraval obiskati svoje domače v bližnjem Šentrupertu. V Grozdetu so iskali vojnega obveščevalca, v njem so videli mladega človeka z miselnostjo, ki so jo omalovaževali in preganjali.
Med ljudmi so se kmalu razširile govorice o okrutnosti novoletnega praznovanja partizanske brigade, ki je zasedla Mirno. Dne 23. februarja 1943 se je delno razkrilo, kaj se je zgodilo z dijakom Grozdetom, ki so ga sredi noči mučili na Mirni. Tistega dne so otroci, ki so v gozdu nabirali zvončke, našli njegovo truplo blizu Mirenskega gradu, dobre četrt ure stran od Mirne v dolini potoka Vejeršče. Grozdetovo truplo je bilo nezakopano, popolnoma ohranjeno in brez najmanjšega sledu trohnobe, čeprav je že sedem tednov ležalo na prostem in so bile zunanje temperature že precej stopinj nad zmrziščem.
Oblečen je bil v spodnje hlače, srajco, majico in telovnik, vendar brez pokrivala in čevljev. Na nogah so bili dobro vidni znaki mučenja: vsi prsti so bili ob koncu prirezani; na rokah so se poznali odtisi vrvi, s katero je bil zvezan, ko so ga mučili. Natančno se je videlo, da je bilo odrezano celo desno uho, z desnim licem, tja preko ustnice do spodnje čeljusti. Vsa lična koža je bila potegnjena obenem z ušesom z lica. Tudi spodnja polovica levega ušesa je bila odrezana. Enako je bilo izrezano desno oko; levo oko pa je bilo zabodeno z ostrim predmetom tako, da je izteklo. Na glavi se je poznala zevajoča rana, okoli osem centimetrov dolga in šest centimetrov globoka. Sklepajo, da mu je bil s tem prizadejan smrtni udarec s topim orodjem, krampom ali motiko. Truplo so pripeljali v Šentrupert, kjer so ga na tamkajšnjem pokopališču tudi pokopali. – Navedena dejstva so razvidna iz zapisnika, ki ga je podpisalo deset očividcev Grozdetovega trupla.
Kakor lahko razberemo iz dodatnega poročila, je bila na truplu tudi velika rana na levi strani pod čeljustjo. Tam skozi so mu očitno odrezali jezik v korenini. Na nogi pod kolenom so se našli sledovi, da so mu rezali jermene, pa tudi na stopalu in podplatih je bila koža deloma sneta …
Novica o nasilni smrti in mučenju nedolžnega študenta je med ljudmi vzbudila strah. V revolucionarjih se je s tem utrjevala volja dosledno uresničevati marksistično-leninistični načrt nove slovenske družbe. Novica o Grozdetovem umoru je pretresla ljubljanske dijake. Še bolj so se začeli zavzemati za Lojzetove ideale. Obenem so iz dogodkov vedno bolj spoznavali, kako se je Lojzetu izpolnila misel, ki jo je izrazil že v šoli, ko je napisal pesem Pevčeva molitev. Prišel je k Bogu, kamor je hrepenela njegova duša, vendar po drugačni poti, na drug, višji način.
Ob 50. obletnici Grozdetove mučeniške smrti je Nadškofija Ljubljana začela cerkveni postopek za priznanje njegovega mučeništva ter s tem za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo.
Besedilo je delno povzeto iz knjige Palme mučeništva, Mohorjeva družba, Celje 1995, 367–368
Vir
Več