Emilija je bila vzgojena v krščanski družini, krščena pa na skrivaj, saj so bila leta po francoski revoluciji sovražna do vere in Cerkve. Starša sta jo s trinajstimi leti poslala v Pariz, kjer naj bi jo vzgajali v zavodu v Abbaye aux Bois. Na potovanju pa ji je mati umrla, tako da se je Emilija že po dveh letih vrnila v očetovo hišo, kjer je skrbela za gospodinjstvo. Že v tistem času je bila deležna izrednih milosti, notranjih glasov in vizij. Zaobljubila se je, da bo ostala neporočena. Njena velika skrb so bili reveži, tako da je bila hiša vedno polna mestih ubožcev. Želela je postati redovnica in ustanoviti bratovščino, ki bi skrbela za uboge, a ji oče tega ni dovolil. Šele pri petintridesetih letih, ko ji je ded zapustil bogato dediščino, se je »osamosvojila«. Kupila si je hišo in se o božiču 1832 vanjo naselila s tremi tovarišicami, kmalu pa so se jim pridružile še druge kandidatke.

Emilija je bila velika častilka sv. Jožefa, zato je bratovščino posvetila njemu in jo v spomin na prikazovanje, v katerem je angel Jožefu razodel skrivnost učlovečenja, poimenovala »Sveti Jožef od prikazovanja«. Njeno poslanstvo je bilo pomoč ubogim, pouk in vzgoja. Pravila bratovščine je leta 1835 potrdil krajevni albijski nadškof de Gualy. Še istega leta se je Emilija z nekaterimi redovnicami vkrcala na ladjo in se odpeljala v Alžirijo, kamor jo je povabil rodni brat Avguštin. Alžirija je namreč nedolgo pred tem postala francoska kolonija, redovnice pa so bile zelo dobrodošle, kar se je takoj pokazalo ob nevarni epidemiji kolere. Sestre so nesebično skrbele za bolnike, pozneje prevzele bolnišnico, na svojem posestvu odprle več šolskih razredov, ambulanto in zavetišče. Težave so se začele, ko jim je sprva naklonjen alžirski škof Dupuch »obrnil hrbet«. Želel je prevzeti popolno oblast nad jožefinkami, a ker mu to ni uspelo, je po raznih sporih in neprijetnostih dosegel, da so bile izgnane iz Alžirije. A težave so se pojavljale tudi znotraj kongregacije, grozil ji je celo razcep, tako da se je Emilija morala veliko ukvarjati z notranjo disciplino in tudi z nerazumevanjem okolice. Končno je našla svoj »mir« v Marseillu, kjer ji je bil škof sv. Karel Jožef de Mazenod zelo naklonjen. Sem je preselila matično hišo in noviciat ter tu tudi umrla po kratki bolezni. Kongregacija pa je kljub težavam hitro napredovala in se razširila celo v Grčijo, Avstralijo, Indijo in Palestino.

Ime: Emiliji so dali pri krstu ime Emilie Anne Marguerite Adelaide. Moška oblika imena Emil izhaja iz latinskega imena Aemilius, ki ga nekateri razlagajo z besedami aemulor »posnemati, tekmovati, biti zavisten, ljubosumen« in aemulus »poganjajoč se za, tekmujoč«, drugi pa iz grške besede aimylios »priliznjen, zvit«.
Rodila se je 12. septembra 1797 v Gailacu v Franciji, umrla pa 24. avgusta 1856 v Marseillu v Franciji.
Družina: Poleg najstarejše Emilije sta se v aristokratski družini de Vialar rodila še dva sinova, enemu je bilo ime Avguštin. Družina je bila bogata in ugledna, oče je bil baron Jakob Avguštin, mati pa Antonija (Antoinette).
Zavetnica: Emilija je ustanoviteljica in zavetnica kongregacije »sv. Jožefa od prikazovanja«, jožefink.
Upodobitve: Poznamo njene upodobitve v značilni redovni obleki.
Beatifikacija: 18. junija 1939 jo je papež Pij XII. razglasil za blaženo, 24. junija 1951 pa za sveto.
Goduje: 24. avgusta.
Vir

Danes godujejo tudi…

  Govoriti dandanes o radikalni spokornosti (mrtvičenje telesa s postom, bičanjem, za pasom veriga in težka ključavnica na njej; spokorna srajca in na glavi železna bodičasta krona) ter o globokih mističnih doživetjih in razodetjih je težko in nerazumljivo, saj smo ljudje izgubili smisel za to in se nam zdi kaj takega prej čudaštvo ali norost kot pa zanesljiva pot k svetosti. A Roza iz Lime si je že od otroških let prizadevala prav za to in skušala na tak način čim bolj ugajati Gospodu. Čas, v katerem je živela, je bil za južno Ameriko žalostno obdobje španskega nasilja: plenjenja in zatiranja. Oznanjevanje evangelija s strani lakomnih in surovih zavojevalcev ni bilo ravno prepričljivo, zato ni moglo roditi vidnejših uspehov. Je pa zato Bog poskrbel, da se je v zatiranem in trpečem narodu rodila svetnica, ki jo danes lahko postavimo ob bok sv. Katarini Sienski in sv. Tereziji Veliki. Njeno življenje se je v glavnem odvijalo v domači hiši, kjer si je na vrtu postavila leseno utico in v njej, tudi potem, ko je postala dominikanska tretjerednica, molila, delala in se postila. Bog ji je ves čas naklanjal mistične milosti, pa tudi s trpljenjem ji ni prizanašal.
»Gospod, pomnoži moje trpljenje, z njim pa pomnoži tudi ljubezen do Tebe v mojem srcu.«
»Vsa začudena sem stala v vse združujoči luči mirnega premišljevanja, ko sem sredi te svetlobe jasno videla, kako je zasijal Odrešenikov križ; in čisto znotraj tega svetlega oboka sem zagledala najsvetejše človeštvo mojega Gospoda Jezusa Kristusa. Čutila sem, kako so od tega človeštva Jezusa Kristusa prodirali nedoumljivi plameni sijaja na dno moje duše, da sem si lahko mislila, da sem popolnoma prosta, v občutju srečnega veselja večne blaženosti.«
»Mati, ne glej na to, da si boš umazala obleko z bolnikovim gnojem. Mnogo gnusneje so kruti rablji umazali s svojimi pljunki Odrešenikov obraz.«
»Odrešenik je povzdignil svoj glas in mi slovesno spregovoril: ‘Naj se vsi zavedajo, da za trpljenjem vedno prihaja milost. Naj se prepričajo, da pot do izredne milosti vodi samo skozi hudo trpljenje. Naj vedo in doumejo resnico, da z večjim trudom raste tudi mera darov. Naj se ljudje ne dajo z ničimer premotiti. Ene same stopnice vodijo v nebesa. Brez križa ni poti v raj.’«
»Ta nepremagljiva želja me je močno spodbujala, da bi oznanjala lepoto božje milosti. Kakšno stisko sem prestala, kako sem se znojila, kako vzdihovala! Zdelo se mi je, da moja duša ne bo mogla več vzdržati v zaporu telesa. Najraje bi potrgala vse spone in prosta, sama, veliko bolj gibljiva prepotovala ves svet in bi govorila: ‘O da bi vsi ljudje vedeli, česa je vredna božja milost, kako lepa je, kako plemenita in dragocena.
Kakšno bogastvo se skriva v njej, kakšni zakladi, kakšno veselje in kakšno čudovita lepota! Nedvomno bi si zelo prizadevali, da bi našli in si zagotovili vse mogoče težave in trpljenje. Vsi prebivalci zemlje bi naravnost iskali trpljenje namesto sreče. Želeli bi si bolezen in muke, samo da bi dosegli neprecenljivi zaklad milosti. To je končni in največji izkupiček, ki ga prinaša potrpljenje. Nihče se ne bi več pritoževal ne nad križem ne nad napori, ki jih je slučajno kje srečal, če bi le vedel, kako dragoceno se vse to plačuje in vrača ljudem.’«
»Jezus, Jezus, Jezus, bodi z menoj!« (njene zadnje besede)
Sveta Roza iz Lime (Limanska), devica in redovnica, goduje 23. avgusta
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je svetim Marijam posvečenih okrog 320 cerkva.
Marija je Kraljica, ker je mati našega Gospoda; kraljevsko veličastvo odseva s Sina nanjo – zato je Kraljica, ker je mati njega, ki je Kralj vseh kraljev. To versko prepričanje je izraženo v krščanski umetnosti že v najstarejših časih. Ne dolgo potem najdemo tudi zapisana pričevanja o tej veri. Sv. Efrem Sirski že v 4. stoletju na primer s poudarkom naslavlja Marijo z »Gospodarica« ali »Gospa«. V 5. in 6. stoletju imamo pri vzhodnih cerkvenih očetih veliko pričevanj o Marijinem kraljevskem dostojanstvu. Čudovita himma »Akathistos« iz 7. stoletja na primer vzklika: »Prepeval bom himno Materi Kraljici in se ji bom z radostjo približal, da bi v veselju poveličeval njena čuda.«
Latinski srednji vek, ki je marsikaj sprejel iz bizantinskih duhovnih zakladov, je Mariji dajal naslov Kraljica zelo pogosto. Tudi tri velike marijanske antifone, ki so tedaj nastale in jih še vedno molimo, se začenjajo s kraljevskim naslovom: »Pozdravljena, Kraljica«; »Raduj se, Kraljica nebeška«, »Zdrava, o nebes Kraljica«. Verni srednjega veka so se zavedali, da Marija v duhovnem kraljestvu nima takšne oblasti in
moči, kakršno ima Kristus. Je Kraljica, toda Kraljica usmiljenja (in seveda tudi Mati usmiljenja). Neki nabožen pisatelj je to lepo izrazil z besedami: »Vladarstvo preblažene Device se resnično, polnopravno in v pravem pomenu besede raztega na vse tisto, kar zadeva božje usmiljenje; Marija je torej v pravem pomenu Kraljica usmiljenja.«
Bog je Marijo od vekomaj izvolil, da bi bila mati njegovega učlovečenega Sina, kar je edinstvena naloga v celotnem stvarstvu. Marija je bila s tem vnaprej izvoljena, da bi imela delež pri kraljevanju svojega Sina. Papež Benedikt XIV. pravi: »Marija je prelepa Estera, katero je Kralj kraljev tako vzljubil, da ji je v rešenje njenega ljudstva podelil ne le polovico svojega kraljestva, marveč tako rekoč celoto svojega vladarstva in svoje oblasti.«
Marijino kraljestvo se uveljavlja na materinski način, zato je papež Pij XII. zaupal Mariji, ki jo imenujemo posebej tudi Kraljica miru, eno
najvažnejših zadev človeškega rodu: tako krhek svetovni mir dosežen s tolikimi mukami. Z okrožnico »H Kraljici nebes« je leta 1954 uvedel praznik Marije Kraljice, ki ga zdaj obhajamo 22. avgusta – osmi dan po Marijinem vnebovzetju. Ta dan je primerno izbran, saj se je Marijino kraljevanje v polnosti in z vso učinkovitostjo začelo uresničevati šele od dneva njenega vnebovzetja.
Vir
Danes godujejo tudi…
 

Zavetnik esperantistov in papeškega združenja sv. detinstva.
        Imena: PIj, Pija, Pijo, Pia, Pio, …
        Giuseppe Sarto se je rodil 2. junija 1835 v italijanskem kraju Riese, v kmečki družini. Ko je bil star triindvajset let, je prejel mašniško posvečenje. Predno je leta 1875 postal kanonik v Trevisu, je sedemnajst let deloval v različnih krajih kot kaplan in župnik. Leta 1884 je prejel škofovsko posvečenje in postal škof v Mantovi, leta 1893 pa patriarh v Benetkah. Za papeža je bil imenovan 4. avgusta 1903. Njegovo geslo je bilo "Vse obnoviti v Kristusu." Obnovil je gregorijanski koral, misal, liturgični koledar in brevir, pospeševal pa je tudi poglobljeno čaščenje Matere božje in skrbel za boljše izobraževanje duhovnikov. Papež Pij X. je bil mnenja, da mora papež skrbeti tudi za politične zadeve in da morata Cerkev in država tesno sodelovati.
        Umrl je 20. avgusta 1914 v Rimu. Pokopali so ga pod stranskim oltarjem v baziliki sv. Petra. Za svetnika ga je razglasil njegov naslednik Pij XII. 29. marca 1954. Na upodobitvah je prikazan v škofovskih, kardinalskih ali papeških oblačilih.
        Papež Pij X. goduje 21. avgusta.

Vir

Danes godujejo tudi…

Imena: Bernard, Bernardi, Bernardin, Bernad, Berni, Berno, Beno, Bernd, Bernarda, Bernardka, Bernardina, …
Rodil se je pred 900 leti v Franciji v družini s sedmero otroki. Šestnajstletnemu je umrla mati. Spomin nanjo ga je bodril, da je vzdržal v nevarnostih. Z enaindvajsetimi leti si je izbral ostro življenje v cistercijanskem samostanu v samotnih gozdovih blizu Dijona. S seboj je vzel trideset prijateljev, večinoma takšnih, ki so mu prej branili v samostan, pa jih je pregovoril, da so šli z njim. Med njimi so bili trije njegovi bratje in stric.
Ko so bratje odhajali, so najmlajšemu pokazali grad, rekoč: »Glej, Nivard, ta grad in vse te posesti, vse to je zdaj tvoje!« Fant je zajokal: »Niste prav razdelili! Sebi ste izbrali nebesa, meni ste pustili zemljo!« Pozneje sta prišla za njim tudi Nivard in celo osiveli oče.
Red je z Bernardovim prihodom na novo oživel. Ker je postal samostan Citeaux pretesen, so poslali Bernarda v Clairvaux, kjer je bil osemintrideset let opat. Kadar mu je bilo kaj hudo, je klical sebi: Bernard, čemu si prišel? Kmalu je štel red sedemsto članov. Nastajali so novi samostani, tudi pri nas: v Stični, v Vetrinju na Koroškem, v Kostanjevici ob Krki. Tako se Bernard po pravici imenuje ustanovitelj cistercijanov bolj kakor prvotni ustanovitelj sv. Robert.
Bernard je z vsem svojim delovanjem vtisnil neizbrisen pečat svojemu stoletju, ki ga zgodovinarji upravičeno imenujejo po njem. Bernardov duh je vplival daleč prek njegovega obdobja. Njegovi spisi, ki obsegajo razprave, govore, pisma in pesnitve, so bili mnoga stoletja vzgojno in izobraževalno branje. Spisov nobenega drugega cerkvenega očeta niso toliko prepisovali in tiskali kakor njegove. Njemu pripisujejo tudi prelepo molitev »Spomni se …« Umrl je 20. avgusta leta 1153. Na ta dan praznujemo njegov god.
Vir

Njegovi spisi:
 “Božja beseda vas bo obiskala”
“Kako naj iščemo modrost?”

Danes godujejo tudi…

Pranečaku kralja svetega Ludvika po očetovi strani in svete Elizabete Ogrske po materini strani je bilo svetništvo tako rekoč položeno v zibel. Z vso spoštljivostjo in ponosom je njegova družina gojila spomin na slavna prednika, tako, da je njun zgled že kmalu pritegnil tudi mladega kraljeviča Ludvika v njem zbudil željo, da ju posnema. Rodil se je leta 1274 na dvoru svojega očeta v Provansi, skupaj z bratoma v domači hiši preživljal brezskrbno otroštvo, dokler ni bil njihov oče v vojski zajet in odpeljan v ujetništvo. Aragonski kralj je v zameno zanj zahteval vse tri njegove sinove in večje število plemenitašev. Sedem let so preživeli v ujetništvu v Barceloni; Ludvik je v tem času po bolnišnicah stregel bolnikom in pomagal revežem ter bil reden gost v frančiškanskem samostanu. Tik preden je bil izpuščen iz ujetništva, je prejel tonzuro in nižje redove; s tem se je želel popolnoma posvetiti Bogu. Oče mu je ob vrnitvi domov ponujal tri krone: gospostvo nad pokrajino Anjou, nad Neapljem in Provanso, obenem pa mu tudi že izbral za nevesto majorsko kraljično. Ludvik se je vsemu odpovedal v korist svojemu bratu, sam pa po temeljitem študiju bogoslovja postal duhovnik. Kmalu po posvečenju ga je papež imenoval za škofa v Toulousu, čeprav se je temu upiral, ker je želel uživati mir meniške celice. Gospod je njegovo željo uslišal na svoj način: še mladega, komaj triindvajset let starega, je po trdem delu in bolezni poklical k sebi. Ob njegovi smrti, pravijo, je neki redovni brat videl, kako so angeli spremljali njegovo dušo v nebesa, ter slišal glas: »Tako se zgodi tistemu, ki v čistosti služi Bogu.« Velikokrat ga upodabljajo kot mladega škofa s tremi kronami ob sebi: ena predstavlja njegovo kraljevsko, druga duhovniško, tretja pa nebeško čast.
        »Majhno se mi zdi poslopje in kraljestvo mojega očeta, če pomislim na prostrana bivališča v nebesih, pripravljena duši, ki se dviga k temu, kar je nad njo. Jezus je moj delež; če imam Njega, imam vse, če Njega nimam, nimam nič.« (očetu, ko mu ponuja kraljestvo in bogato nevesto)
        »Kaj je to? To je soba posvetnega vladarja, ne pa celica revnega meniha. Takoj pospravite to nečimrnost, če želite, da kot brat med brati prenočim pri vas.« (menihom, ki mu želijo ustreči z imenitno opremljeno sobo)
        »Naj me svet tudi pogublja; moje veselje bo, če se znebim bremena, ki je pretežko za moja ramena. Ali ni bolje, da se od njega poslovim, kakor pa da bi pod njem obležal?« (potem, ko se je želel znebiti škofovske službe in živeti v kakšnem samostanu kot menih)
        »Končno sem vendarle dokončal nevarno pot in prišel do brega, po katerem sem že dolgo hrepenel. Kmalu bom prišel do uživanja Boga, ki mi ga svet želi vzeti. Kmalu bom rešen težkega bremena, ki ga ne morem več nositi.« (svojim bližnjim, ko čuti, da se mu bliža smrt)
        »Vedno sem za Bogom Mariji največ zaupal; ona mi bo tudi ob smrtni uri pomagala.«
        Sveti Ludvik iz Toulousa, škof, goduje 19. avgusta
Vir

Danes godujejo tudi…

        Atributi: Venec na glavi, križ v desni roki
        Imena: Helena, Elena, Alenka Ela, Nela, Lenčka, Jelka, Jelena, Jela, Jelica, Jelko, Jelenko, Helenca, Ilonka, Ilona, …
        Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 18 cerkva sv. Helene.
        Helena pomeni svetleča, lesketajoča se, plamenica: njeno skrajšano ime je Ela, Hela, Nela, Lenčka … Helena je bila mati prvega krščanskega cesarja Konstantina Velikega. Ta je leta 312 pri Milvijskem mostu v Rimu premagal Maksencija in si tako podvrgel vse zahodno rimsko cesarstvo. Naslednje leto je izdal zgodovinsko znameniti »milanski edikt«, s katerim je dal krščanstvu svobodo.
        Svetnica je bila menda po rodu hči krčmarja iz Male Azije. Tam se je seznanila in poročila z rimskim častnikom Konstancijem Klorom, ki se je, tudi iz nizkega stanu, vzpenjal vedno više, dokler ni zasedel prestola sovladarja. Najbrž leta 274 se jima je rodil sin Konstantin. Tedaj pa je moral Konstancij na pritisk cesarja Maksimijana zapustiti svojo ženo Heleno in se poročiti z Maksimijanovo pastorko Teodoro. Helena se je umaknila iz javnosti in se popolnoma posvetila vzgoji sina Konstantina. S težavo je nosila to ponižanje; še tem teže, ker še ni poznala utehe krščanske vere; bila je večji del življenja poganka. Prav v teh hudih letih se je spletla vez ljubezni med materjo in sinom, tako da ni lahko najti poganskega vladarja, ki bi tako spoštoval in ljubil svojo mater kakor Konstantin Heleno.
        Heleni je spet zasijalo sonce sreče. Konstancij je za svojega naslednika določil Konstantina in ta je po omenjeni zmagi pri Milvijskem mostu prenesel prestolnico v Rim, kamor se je preselila tudi mati Helena. V kristjanih, hvaležnih cesarju za versko svobodo, je videla Helena največjo oporo svojemu sinu. Poučila se je v krščanstvu in se dala krstiti, stara že 60 let. Njen življenjepisec Evzebij poroča, da je živela tako zgledno, kakor bi jo vodil in poučeval sam Jezus Kristus. Zidala je cerkve, romala v Sveto deželo, kjer je obiskovala posvečene kraje. Njen sin Konstantin je na kraju Jezusovega križanja in pokopa sezidal dvojno cerkev, ki je veljala za čudo stavbarstva. Po starem izročilu naj bi tedaj Helena našla tudi Jezusov križ.
        Goduje 18. avgusta.
Vir

Danes godujejo tudi…

Na Sicíliji, rojstvo svetega Evzébija, papeža, ki je bil od cesarja Makséncija kot trajna priča Kristusa odpeljan na ta otok in je izven zemeljske domovine zaslužil nebeško kraljestvo. Njegovo telo je bilo prepeljano v Rim in položeno na Kalistovem pokopališču.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Zavetnik proti kugi, proti kačjemu piku, priproročali so se mu žanjice, šivilje, krojači, zidarji in tesarji.
        Atributi: romarska obleka, romarska palica, buča, angel, pes.
        Imena: Rok, Roko, Rok, Rokec, …
        Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 33 cerkva sv. Roka.
        Zanesljivih virov o življenju tega priljubljenega in nekoč zelo češčenega svetnika nimamo. Legendarno poročilo iz 15. stoletja poroča, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Starši so si ga bili izprosili od Boga, a še ne dvajset let star jih je izgubil. Tedaj je Rok prodal večino svojih posesti, izkupiček razdelil revežem in se odpravil na božjo pot v Rim.
        Po Italiji je takrat razsajala kuga. Zato je pretrgal romanje in začel streči bolnikom. Ko je končno le prišel v Rim, je tam stregel kužnim bolnikom in jih veliko čudežno ozdravil. Nazaj grede se je v Piacenzi sam nalezel kuge. Da bi v bolnišnici ne bil nikomur v nadlego, se je zavlekel v zapuščeno kolibo. Tjakaj mu je nosil kruh pes iz sosednjega gradu. Graščak je opazil, kako je vzel pes z mize kruh in izginil z njim. Nekoč je stopil za živaljo in našel Roka v razpadli koči v velikem trpljenju in zapuščenosti. Vzel ga je k sebi in zanj skrbel. Ko je Bog Roku vrnil zdravje, se je romar napotil domov.
        Bolezen ga je bila tako spremenila, da ga še lastni stric ni spoznal. Meščani so ga vrgli v temnico – bila je vojna in so imeli molčečega tujca za ogleduha. Svetnik se ni hotel izgovarjati in zagovarjati, pa tudi sam si je nalagal prostovoljno pokoro. Po petih letih se je na današnji dan ječa razsvetlila: vanjo je stopil sam Jezus in povabil romarja k sebi v nebesa. Kakor je Rokov življenjepis zgodovinsko nezanesljiv, tako je zgodovinsko izpričana moč njegove priprošnje ob kužnih boleznih.
        Tudi na Slovenskem že od davna častimo sv. Roka kot velikega priprošnjika zoper kugo, ki je v naših deželah pogosto razsajala. Upodabljajo ga samega ali skupaj s sv. Boštjanom; v romarski obleki, z romarsko palico in bučo; z roko kaže na kužno bulo na stegnu. Zraven sebe ima psa s kruhom v gobcu. Upodabljajo ga pa tudi z angelom, ki nosi posodo z zdravili in ko zdravi kužne bolnike.
        Sv. Rok goduje 16. avgusta.
        »O sveti Rok,/ od slasti bleščijo ti oči,/ ki željno dvigaš jih v nebo-/ hiacinte bele v njih cveto- / ko nam kažeš hudo rano,/ ki pes jo liže, čisti in hladi … ( Anton Vodnik, Romarska pravljica)«
Vir

Danes godujejo tudi…

Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij, …
        Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je svetim Marijam posvečenih okrog 320 cerkva.
        Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren je najstarejši Marijin praznik. Na Vzhodu ga zasledimo že v 5. stoletju, na Zahodu pa 150 let pozneje. Ta dan se najprej spominjamo Marijine blažene smrti. Nekateri bogoznanci sicer menijo, da Marija sploh ni umrla. Vendar pa temu nasprotuje skoraj enodušno pričevanje izročila. Splošno pa je prepričanje, da je bila Marijina smrt bolj smrt iz ljubezni kakor pa iz neke nuje; imela naj bi značaj samopouživanja v žaru ljubezni, ki jo je v Mariji razvnel Bog. Zato so sprva ta praznik lepo imenovali »Marijino zaspanje«.
        Še posebej se danes spominjamo Marijinega obujenja od smrti. Poročila pripovedujejo, da so apostoli položili Marijino telo najprej v skalnat grob pod Oljsko goro blizu vrta Getsemani. Tomaža takrat ni bilo zraven. Čez tri dni je prišel tudi on. Rad bi še enkrat videl nebeško Mater. Odvalili so kamen od groba, a glej, grob je bil prazen. Samo cvetje in prti so bili v njem. Umetniki so ta prizor velikokrat upodobili.
        Marija je bila tudi s telesom vzeta v nebo. To je verska resnica (dogma), ki jo je razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950. Papež v svoji apostolski konstituciji omenja, da so sveti cerkveni očetje in veliki učitelji v pridigah in nagovorih že od pradavnine ob prazniku vnebovzetja ljudstvu govorili kot o znani resnici in jo utemeljevali z višjimi in globljimi razlogi. Na ta praznik se namreč ne spominjamo le tega, da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnjenju, temveč je to njeno zmagoslavje nad smrtjo, ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo.
        Najodličneje je slavil to resnico sv. Janez Damaščan, ki je živel v 8. stoletju. Z vso govorniško silo je vzkliknil: »Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu nedotaknjeno deviška, tudi po smrti ostala obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, prebiva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in je sprejela v srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vredna gledati Sina, kako sedi na Očetovo desnici. Spodobilo se je, da božja Mati uživa vse, kar ima Sin, in da jo častijo vse stvari kot božjo Mater in služabnico.«
        Pri Slovencih je že sam sprejem krščanstva tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem. Prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem, Gospa Sveta, je vsekakor bila že takoj od začetka posvečena Mariji vnebovzeti. In »velika maša« (vnebovzetje) je bila stoletja pri našem narodu posebno priljubljen čas romanj v razna Marijina svetišča.
Vir

Danes godujejo tudi…