Blaženi Avgust Czartoryski, rojen v Parizu leta 1858 je bil prvorojeni sin poljskega princa Ladislava in princese Marije Amparo, hčere španske kraljice. Prva šolska leta je preživel v Parizu, pod učiteljskim vodstvom sv. Jožefa Kalinowskega. Ob prvih znakih obolelosti za tuberkulozo je pričel z dolgimi potovanji, ki naj bi mu s podnebnimi spremembami izboljšala zdravstveno stanje.
Telesnemu trpljenju se je v tem času pridružil še dušni nemir. Čeprav ga je njegov oče vpeljal v diplomatsko kariero, je mladi princ vedno globlje čutil svojo poklicanost v Bogu popolnoma predano življenje. Leta 1883 je v Parizu srečal don Bosca. Ta je bil ob Avgustovem navdušenju zelo previden in ga je šele po posredovanju papeža Leona XIII. pri 29-ih letih sprejel v salezijanski noviciat. Pet let pozneje je bil posvečen v duhovnika, leto zatem pa je umrl zaradi tuberkuloze.
Kot plemič je Avgust Czartoryski v vsej preprosti služil najmlajšim. Pri svojem odločanju za duhovni poklic se je vedno posvetoval s svojimi duhovnimi voditelji. Kljub pretresom in nasprotovanju domače družine se mu je njegova velika želja izpolnila.
Blaženi Avgust Czartoryski je lahko vzornik mladih, ki pogosto s težavo odkrivajo Gospodovo hotenje in se še težje ravnajo po njem.
Vir

Danes godujejo tudi…

Edvard Oldcorne (1561-1606) je dolgo in uspešno deloval na Angleškem in živel v isti hiši kar 16 let. Aretiran je bil skupaj z bratom Ralfom Ashley-em.
Edvard se je rodil v Yorku očetu, ki ni bil katoličan in katoliški materi. Pogum, ki ga je mati dokazala ob njeni aretaciji zaradi svoje vere, je navdihnil njenega sina, da je opustil študij medicine in avgusta 1581 odpotoval v Rheims v Francijo, da bi tam študiral za duhovnika. Leta 1583 je odšel naprej v Rim, da bi tam končal študij in bil posvečen v duhovnika. Kmalu po posvečenju je zaprosil za vstop k jezuitom. Dovolili so mu, da je noviciat opravil po hitrem postopku, zaradi težavnih razmer ob njegovi vrnitvi v Anglijo. Tam je pristal na odročni obali blizu Norfolka v Novembru leta 1588. Pridružil se je skupini mornarjev, ki so potovali v London in se tam pridružil patru Henry-ju Garnet-u, predstojniku jezuitov v Angliji. Po nekaj mesecih je bil poslan v Hinlip Hall zunaj Worcestra, kjer je ostal dlje, kot katerikoli jezuit tistega časa kjerkoli na Angleškem.

Gospodar Hinlip Hall je bil goreč katoličan, ki je bil zaprt a je imetje prepustil svoji sestri Dorothy, protestantki, ki je delala na dvoru kraljice Elizabete in je stežka dopuščala bivanje gostov duhovnikov v bratovi hiši. Več duhovnikov jo je poskušalo pregovoriti, da se vrne h katoliški veri njene družine, a je ostala neomajna. Končno pa je Edvard pričel post za njeno spreobrnitev. Ko je slišala zanj je popustila božji milosti in tako postala vzpodbuda za mnoge druge iz grofije, ki so se po njenem zgledu vrnili v katoliško vero. Dvorec Hinlip je tako postal oporišče jezuitov, kamor so mnogi ljudje prihajali k zakramentom in poslušat Edvardove pridige. Njegov uspeh pa je ves čas od vrnitve v Anglijo spremljalo njegovo slabo zdravje. Imel je raka v grlu, kar mu je povzročilo hripav govor, a ga to ni odvrnilo od pridiganja. Leta 1591 je v prošnji za zdravje opravil romanje do svetišča St. Winifred, od koder se je vrnil ozdravljen.

Katoličani so se veselili konca preganjanj, ko je umrla kraljica Elizabeta in je 24. marca 1603 kralj postal James I. Obljubljal je, da bo bolj strpen, a so se preganjanja v resnici še okrepila. Nekaj jeznih katoličanov je med njegovim obiskom v parlamentu 5. novembra, nameravalo parlament razstreliti. Ko so zaroto odkrili, se je sovraštovo do katoličanov še povečalo. Vlada je hotela v tako imenovano „zaroto smodnika“ vplesti jezuite, kljub temu, da so bili pravi krivci že prijeti. Jezuitski predstojnik se je odločil, da zapusti London in se zateče v Hinlip Hall, kjer je bilo več skrivališč kot v kateremkoli drugem misijonu v Angliji. Spremljal ga je brat Nikolaj Owen, ki je gradil skrivališča. Ta dva sta se pridružila patru Edvardu in Ralfu Ashley-u.

20. januarja 1606 je v dvorec prišel šerif iz Worcestershire s preko 100 možmi, ki so nekaj dni brez uspeha iskali duhovnike. Eden od zarotnikov je hotel doseči manjšo kazen tako, da je rekel, da policiji lahko izda patra Edvarda. Po štirih dneh sta oba skrita jezuitska brata zaradi lahkote in žeje zapustila skrivališče. Štiri dni pozneje sta oslabljena in bolna iz skrivališča prišla še oba patra. Vse štiri so zaprli v Tower v Londonu.

Najprej so s prisluškovanjem skušali iz ujetnikov izvleči kakšen dokaz za obsodbo. Ko to ni obrodilo sadov, so mučili na natezalnici patra Edvarda po pet ur na dan pet dni zapored, a je ostal trden. Jezuitska duhovnika sta na sojenju tako dobro zanikala vsakršno svojo povezavo z zaroto v parlamentu, da so obtožbo spremenili samo v to, da sta jezuitska duhovnika. Edvard je bil tako kot duhovni spoznan za krivega izdaje in obsojen na smrt. Tik preden so ga obesili, ga je njegov izdajalec prosil odpuščanja, in Edvard mu je takoj odpustil. Molil je tudi za kralja, kraljevo družino in svoje tožnike, sodnika in poroto, ko so ga obsodili. Obesili so ga, a ga še pred smrtjo sneli, da so ga obglavili in razčetverili.
Goduje 7. aprila.
Vir

Danes godujejo tudi…

Bil je škof in pretrpel mučeniško smrt okrog leta 300. Vrgli so ga v Sirmiju, sedanji Sremski Mitrovici, v Savo. Sodnik prokonzul Prob ga je nagovarjal: “Ubogaj vendar božanske cesarjeve ukaze in daruj bogovom!” Irenej mu odvrne: “Kdor daruje bogovom, ne pa Bogu, bo iztrebljen iz njegovega ljudstva.” Prob: “Premilostna vladarja (Dioklecijan in Maksimijan) sta ukazala darovati ali pa boš mučen.” Irenej: “Rečeno mi je, naj se dam rajši do smrti mučiti, kakor da bi zatajil Boga in daroval zlim duhovom.” Razpno ga na natezalnico. Prob mu reče: “No, kaj praviš, Irenej? Boš zdaj daroval?” Irenej: “Darujem sam sebe Bogu s tem, da ga priznavam; vedno sem mu dozdaj prinašal to daritev.”
Na kraj mučenja pridejo Irenejev oče in mati, njegova žena in otroci ter veliko sorodnikov in prijateljev. Prosijo ga, naj ugodi cesarjevemu povelju. Prevelika ljubezen do njega jim je zrahljala vero.
Čez nekaj dni ga zaslišijo drugič in pri tem bijejo s palicami. škof govori: “Enega Boga imam, ki sem se ga naučil častiti že od rosne mladosti.” Prob: “Imaš ženo?” Irenej: “Nimam je.” – “Imaš sinove in hčere?” – “Nimam jih.” – “Imaš starše?” – “Nimam jih.” – “Kdo pa so bili tisti, ki so pri zadnjem zaslišanju tako jokali?” Irenej: “Staršem, ženi in otrokom sem se popolnoma odpovedal, da bi laže služil Kristusu, ki je rekel: Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden. Moji otroci imajo istega Boga, kakor ga imam in molim jaz. On more nje in mene varovati. –
Zato pa že stori, kar ti je naročeno!” Prob: “Odsekajte mu glavo in ga vrzite zaradi nepokorščine do cesarjevih ukazov v reko!”
Na mostu so mu odsekali glavo in vrgli truplo v Savo.
Goduje 6. aprila.
“Pravičnih duše so v božji roki in trpljenje jih ne zadene. Očem nespametnih so se zdeli mrtvi,… oni pa so v miru” (Mdr 3,1-3).
Vir

Sv. Irenej Sirmijski je bil škof v Sirmiju (sedanja Sremska Mitrovica). O njegovem mučeništvu poročata dva mučeniška spisa, eden latinski, drugi grški. Oba poročata, da je mučeniško smrt pretrpel 6. aprila leta 304.
Ko je postal škof, je svojo službo zelo resno in temeljito opravljal. Mesto Sirmij bilo zelo pomembno, saj je v tem času v njem živel tudi “cezar” Gelarij, ki je z izgovorom prepričal Dioklecijana, da mora “zaradi varnosti rimske države” začeti boj proti kristjanom. Tako je poklica tudi škofa Ireneja najprej na zaslišanje. Ker se škof ni uklonil odreči se veri v Jezusa Kristusa (rekel je celo, da si šteje za srečo, če bo za Kristusa lahko kaj pretrpel), je bil obsojen in obglavljen. Sv. Ireneja Sirmijskega ne smemo zamenjati z zelo znanim sv. Irenejem Lyonskim.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Zavetnik: krovcev, opekarjev, drvarjev, topilničarjev, mest Valencia in Vannes; priprošnjik za dober zakon, plodnost, za blaženo smrt in v nevarnostih vseh vrst.
Atributi: Dominikanska obleka, v drži pridigarja, s plamenom nad glavo in perutnicami. V rokah drži knjigo, lilijo, križ ali trobento. Stoji sredi ognja ali sredi poslušalcev; v roki ali na prsih ima črke Jezusovega imena: IHS.
Imena: Vincencij, Vincenc, Vinci, Vinči, Vinč, Vince, Vinček, Vinko, Cene, Cenko, Cenc, Cencek.
Živel in deloval je v eni najbolj nesrečnih dob Cerkve, v dobi zahodnega razkola. Čeprav je v dobri veri priznaval razkolnega papeža Klementa VII. in nato Benedikta XIII., je dozorel v eno najmočnejših cerkvenih osebnosti v 14. stoletju in na njegovem prelomu.
Rodil se je okoli leta 1350 v Valencii. Oče je bil ugleden notar, mati zgledna krščanska žena. Nadarjen in lep, kakršen je bil, bi bil lahko pričakoval od sveta vseh užitkov in radosti, a je sedemnajstleten oblekel dominikansko redovno obleko. Študiral je v Leridi in Barceloni modroslovje in bogoslovje; nato se je vrnil v Valencio, kjer je v samostanu poučeval modroslovje. Za njegov notranji razvoj je bilo odločilno, da se je z vso resnostjo poglobil v duha pravega meništva. Iz šole, v kateri se je po zgledu sv. Dominika razvil v moža trdne volje, krepostnega in pobožnega, je izšel Vincencij kot oznanjevalec spokornosti.
Pridige je sestavljal kleče pred križem. Kot misijonar je prehodil Španijo, Francijo, Italijo, Nemčijo in je imel v dvajsetletnem misijonskem delovanju okrog dvajset tisoč pridig, saj je pridigal kar po trikrat in še večkrat na dan. Na duše je znal tako vplivati, da je moral večkrat svoje pridige pretrgati, ker mu je besedo zadušil jok poslušalcev. Zraven pridiganja je tudi neutrudljivo spovedoval, premolil velik del noči, premišljeval in prebiral Sveto pismo in cerkvene očete. Spisal je tudi več učenih spisov in nabožnih knjižic.
Umrl je 5. aprila 1419 v bretonskem mestu Vanu, kjer je imel zadnje govore. Na ta dan tudi goduje.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Izidor, Izi, Dorči, Dore, Isidor, Izo, Izidora
Izidor je po času zadnji v vrsti latinskih cerkvenih očetov. S svojim bratom Leandrom, prednikom na seviljskem škofovskem sedežu, se je posebno odlikoval, ko je bilo treba arijanske Gote, ki so si podvrgli Španijo, prepojiti s katoliškim duhom. Ko je Izidor zgodaj izgubil starše, je prevzel skrb zanj Leander in ga poslal v samostansko šolo benediktincev. Spočetka je šolarju trda predla, nemara zaradi mirne narave. Poročila pripovedujejo, da je celo zbežal. Ko je tako na begu sedel pri nekem vodnjaku, je zapazil v kamnu precej globoko zarezo. Neka žena mu je razložila, da je to zarezo naredila vrv, s katero dvigajo vedro z vodo iz vodnjaka. Izidor si je iz tega povzel nauk, da bi vztrajno učenje tudi v njegovi duši zapustilo trajne sadove, in se je vrnil v šolo.
Ko je umrl brat, škof Leander, so za naslednika izvolili Izidorja. Kot škof je širil krščansko izobrazbo, pospeševal redovno življenje, zidal samostane in šole. Bil je velik govornik in je kot tak tudi nastopal na cerkvenih zborih.
Izidorjevi spisi nam odkrivajo izredno razgibanost in široko razgledanost velikega duha. V njih je strnil ne le miselno bogastvo krščanstva, marveč celotno znanje minulih stoletij. V duhovni zmedi tedanjih časov je Izidor kakor svetilnik pravovernosti. Njegov prijatelj škof Braulio je naštel sedemnajst njegovih del s pripombo, da je poleg teh še veliko drugih.
»Kdor hoče priti k Bogu, mora veliko moliti in prebirati duhovne knjige. Vsak napredek v dobrem je sad molitve in bogoljubnega branja« (sv. Izidor).
Goduje 4. aprila.
Vir

Na močno polatinjeni in pokristjanjeni pirenejski polotok so prišli v začetku 5. stoletja trije germanski narodi: leta 409 Vandali in Suevi, deset let za njimi pa Zahodni Goti (Vizigoti). Ob prihodu v to deželo so bili Vandali in Goti arijanci, Suevi pa po večini še pogani. Vandali so zasedli južnozahodni del polotoka – nanje spominja ime pokrajine Andaluzija – Suevi severnozahodni gorati del, Galicijo, Goti pa so se naselili v sredini in na vzhodu ter se pomaknili tudi proti jugozahodu, ko so odšli Vandali leta 429 v Afriko. Suevi so sredi 5. stoletja sprejeli katoliško vero, a kmalu prešli v arijanizem, ko se je njihov kralj Remismund poročil z arijansko gotsko kraljično; za vlade kralja Kararika (550-559) so se vrnili v katoliško Cerkev. Arijanski Goti so ustanovili mogočno kraljestvo, obsegajoče večji del pirenejskega polotoka in južnozahodno Galijo (Akvitanijo). Njihov kralj Leovigild (568-586) si je podvrgel tudi Sueve. Leovigildov sin in naslednik Rekkared (586-601) se je že v prvem letu svoje vlade odpovedal arijanstvu in na sinodi v Toledu leta 589 so z njim in s kraljico Boddo vred podpisali katoliško veroizpoved arijanski škofje in svetni velikaši. Tako so se Zahodni Goti združili s katoliško Cerkvijo. Gotski narod, ki se je začel stapljati z romaniziranim prebivalstvom dežele in sprejemati njegovo višjo kulturo, je bilo treba prekvasiti s krščanskim duhom, kajti v njem je živelo še mnogo poganstva. To delo so opravljali vneti škofje, med katerimi se odlikujeta zlasti hispalska nadškofa sv. Leander (585-600/01) (gl. Leto svetnikov I., 573-576) in njegov brat in naslednik sv. Izidor (600/01-636).
Polihistor Izidor Hispalski ali Seviljski je po času zadnji v vrsti latinskih cerkvenih očetov na evropski celini. O njegovem življenju vemo še manj kakor o življenju njegovega brata Leandra, kateremu je sledil na hispalskem metropolitskem sedežu. Starši, Romani, ne Goti – očetu je bilo ime Severianus, materino ime ni znano – so se iz Nove Kartagine (Carthago Nova ali Spartaria, danes Cartagena) ali okolice preselili v Hispal ali Hispalis (danes Sevilla). Kdaj? Morda okoli leta 554, ko so se izkrcali Bizantinci pod patricijem Liborijem na južni španski obali in tam ustanovili provinco vzhodnorimskega cesarstva, obsegajočo v resnici samo nekaj utrjenih obmorskih mest.

        V družini je bilo četvero otrok: Fulgencij, Leander, Florentina in najmlajši Izidor. Vsi sinovi so postali škofje, Florentina pa redovna prednica, in vse štiri časti Cerkev kot svetnike.
Izidorjevo rojstno leto ni znano. Ko je leta 600 ali 601 stopil kot škof na bratovo mesto, je moral imeti postavno starost 30 let. Ker pa je malo verjetno, da bi bili kljub zahtevi ljudstva in duhovščine posadili na hispalski nadškofijski sedež tako mladega moža, bo treba Izidorjevo rojstno leto iskati ok. 560. Če smemo verjeti poznemu življenjepiscu Luku, je bil vzgojitelj in učitelj Izidorju brat Leander, ki je bil vsaj deset let starejši od njega.
Življenjepisec pripoveduje, da se je imel deček Izidor za slabo nadarjenega in da se je učil iz strahu pred učiteljevo šibo. To pa ni prav verjetno; težko je namreč misliti, da bi bila šiba vtepla Izidorju v srce tisto ljubezen do knjige, ki pričajo o njej njegovi spisi, sad vztrajnega branja in zbiranja. Gotovo je, da si je izbral duhovski poklic, ne vemo pa, ali kot menih ali kot klerik. Bodi kakorkoli, po Leandrovi smrti 13. marca 600 ali 601 so ga izvolili za hispalskega metropolita, bratu naslednika.
Ker je živel v dobi zloma rimske moči in vlade germanskih narodov ter hudih bojev med katoličani in arijanci, je doživljal hude čase za Cerkev. Zato je tembolj občudoval brata Leandra, ki je v tem boju igral vodilno vlogo in jo je za njim tudi sam moral prevzeti. Ko je za bratom prevzel tudi opatovsko službo, je svojo nalogo označil z besedami: »V življenju mora biti opat menihom popoln zgled poslušnosti, prepričan mora biti o tem, da ne more odrediti ničesar, česar ni poprej sam izpolnil. Vsakega posameznika mora spodbujati in ga podžigati primerno njegovemu značaju in potrebi.« Merilo mu je bila popolna pravičnost, ki je vse podrejene privzela v isto očetovsko ljubezen. V svojem delu o samostanskem življenju (Regula monachorum) se izkaže kot človek reda. S tem delom je nastopil zoper nedisciplino, ki je vladala v mnogih samostanih in izpodjedala temelje zdravega meništva tedanjega časa. Izidor je preuredil in poenostavil mnoge predpise in pravila za samostansko življenje. Pri tem mu ni šlo za novotarije, marveč za smiseln povzetek obstoječega. Kakor tu, je bil Izidor v vsem življenju človek reda in logike. Popolna odpoved zase, revščina, stanovitnost, molitev, branje in delo – to so bili zanj temelji meniškega življenja. Njemu pripisujejo izrek: »Vse, kar si menih pridobi, si ne pridobi zase, marveč za samostan.« Zunanja strogost reda pa ima za Izidorja vrednost samo tedaj, če ne postane sama sebi namen. Pregreške sobratov je presojal z očetovsko dobroto. Iz njegovih spisov je razvidno, da je dobro poznal vzhodno anahoretsko književnost. Opirajoč se na zglede iz nje je razlagal glavne kreposti, ki naj jih ima menih.
Iz skoraj štirih desetletij Izidorjevega škofovanja je le malo znanega. Njegovo pastirsko delo je bilo usmerjeno predvsem na utrjevanje katoliške vere in verskega življenja med Goti, ki so se bili šele pred nedavnim obrnili od arijanstva. Na tretji splošni sinodi (gotskega kraljestva) v Toledu v maju 589 sta podpisala kralj Rekkared (586-601) in kraljica Badda katoliško veroizpoved in je bilo treba poslej zidati na temelju, ki je bil položen.
        Leta 610 je bil Izidor med 26 škofi, ki so podpisali odlok kralja Gundemarja (601-612), da so vse škofije novokartaginske pokrajine le ena cerkvena provinca z metropolitom v Toledu na čelu. V novembru 619 je obhajal Izidor s svojimi sufragani provincialno sinodo v Hispali (Sevilli), ki je potrdila ustanovitev novih samostanov v pokrajini Betiki in določila, da upravljajo in vodijo ženske samostane menihi, ki pa morajo prebivati ločeno zase in smejo govoriti samo s prednicami, in sicer le pred pričami. V decembru 633 je Izidor predsedoval splošni sinodi v Toledu, ki se je je udeležilo 62 škofov, med njimi tudi njegov prijatelj Braulio, škof v Caesaraugusti (današnja Zaragoza). Sinoda je sprejela 75 odlokov, med njimi deset ostrih ukrepov glede judov, le-te na kraljevo zahtevo. Sklepi te sinode so pomagali izvesti globoko prenovitev krščanstva na španskem. Izidor je tedaj stal na višku ugleda kot varuh resnice in reda; bil je močna luč verske in svetne učenosti.
Izidor si je zelo prizadeval za vzgojo duhovščine; to je bila ena temeljnih točk v njegovem škofovskem programu. Hispalska šola je pridobila tolikšen ugled, da je postala najpomembnejše središče v Španiji za vzgojo nove duhovniške generacije. Klerike, ki so se preveč sklicevali na svoje pravice, je opozarjal predvsem na njihove dolžnosti. Navajal jih je na red, enotnost, jih spodbujal k poglobljenemu notranjemu življenju in zavzetosti za oznanjevanje vere. Sam je živel zelo skromno in preprosto, s tem pa je dajal najlepši  zgled  duhovnikom  in   vernikom. Njegova   pametna in daljnovidna ureditev škofije in celotnega verskega življenja v njej je postala privlačen zgled za vso deželo.
Čeprav je bilo tedaj v navadi, da je kot škof izvrševal hkrati tudi najvišjo državno službo v svoji škofiji, je to pravico izkoristil samo v dobro Cerkvi, v obrambo zakonitosti in še posebno v obrambo šibkejših pred oblastnimi velikaši. V vsej Izidorjevi dejavnosti je očitna velika ljubezen do domovine. Čeprav je zelo cenil vzhodno-rimsko kulturno dediščino, ga je osvajalna politika bizantinskega cesarja navdajala z globokim nezaupanjem. Z druge strani pa je videl v spreobrnjenih Gotih, ki jim je bil naklonjen vse življenje, zagotovljen močan vzpon svoje domovine.
Kot svetovalec kraljev in knezov si je pridobil vpliv na politično vodstvo dežele. V cerkveni politiki je težil za tem, da bi se svetna in duhovna oblast podpirali. Na Cerkev in državo je gledal kot na mistično telo, ki naj v medsebojni podpori vodi k edinosti. Čeprav je kraljevi dvor postal s tem nekako središče cerkvene uprave in je nastala nevarnost, da bi prišlo do nedopustnega vmešavanja ene oblasti v drugo, je Izidor znal te stvari urejati z veliko razsodnostjo. Ob takem razvoju je razumljivo, da je kraljevsko mesto Toledo ostalo ne le politična prestolnica države, marveč tudi prva nadškofija. Izidor je s svojo modrostjo znal brzdati vpliv dvora na Cerkev, poznejši poskusi, da bi omejili kraljevi vpliv na notranje-cerkvene zadeve, ali ga celo odstranili, niso uspeli, ker je zlo že pognalo pregloboke korenine.
Izidorjevi spisi nam odkrivajo izredno razgibanost in široko razgledanost velikega duha. V njih je kot zadnji v vrsti latinskih cerkvenih očetov strnil ne le miselno bogastvo krščanstva, marveč celotno znanje minulih stoletij. V duhovni zmedi tedanjih časov je Izidor kakor svetilnik pravovernosti. V teoloških sporih je odločilno posegel v vprašanja o predestinaciji in o nauku o evharistiji. Njegov prijatelj škof Braulio je naštel 17 del s pripombo, da je poleg teh še mnogo drugih. V svojih spisih je posegel na vsa teološka področja od razlage svetega pisma, cerkvenega bogoslužja do dogmatičnega in moralnega bogoslovja. V knjigi o slavnih možeh – De viris illustribus liber – nadaljuje in dopolnjuje Hieronimovo in Genadijevo istoimensko delo o cerkvenih pisateljih. Dalje je napisal zgodovino Gotov, Vandalov in Suevov, ki jo je sam doživljal. V prologu v vznesenih besedah slavi Španijo: »Od vseh dežel, kolikor jih je od zahoda do Indijcev, si najlepša ti, sveta in vedno srečna, knezov in ljudstev mati, Hispanija. Po pravici si zdaj kraljica vseh pokrajin, ki prejema od nje luč ne le zahod, marveč tudi vzhod. Ti dika in kras sveta, najsvetlejši del zemlje! V tebi se srčno raduje in bogato cvete slavna rodovitnost gotskega naroda…« Po mnogih letih napornega dela, ob katerem je večkrat izgubil pogum, je Izidor napisal Etymologiarum libri XX, dvajset knjig obsegajoče delo, v katerem je skušal strniti celotno znanje starega veka. Po vsebini je delo zares nekaka univerzalna enciklopedija, je »rerum humanarum divinarumque cognitio« (znanje o božjih in človeških rečeh) v najširjem pomenu. Delo je bilo kljub nekim napakam in metodičnim pomanjkljivostim pravi konverzacijski leksikon, za stoletja neizčrpna zakladnica znanja. V srednjem veku so to delo poleg svetega pisma največ brali in najpogosteje navajali. V njem je Izidor obdelal vsa področja človeške dejavnosti: gramatiko, retoriko in dialektiko, matematiko in geometrijo, glasbo (s poglavji o človeškem glasu in raznih glasbilih), astronomijo, medicino, modroslovje, pravo, kmetijstvo in živalstvo, arhitekturo, gledališče, umetnost vojskovanja itd., zraven pa vsa področja bogoslovja.
Že ta pregled dokazuje Izidorjevo izredno marljivost in vztrajnost. Gradivo je zbiral in urejal vsaj deset let; za svojo Etimologijo je porabil dela mnogih poganskih in krščanskih pisateljev. Poznejši rodovi so jo pogosto prepisovali, bodi celotno delo bodi posamezne knjige. Od karlovske dobe dalje skoraj ni bilo večje knjižnice, ki bi ne bilo v njej Izidorjevih Etimologij. Reči se sme, da ni v srednjem veku pisca, ki bi ne bil porabljal Izidorja.
Malo pred smrtjo je dal Izidor zahodnogotski Španiji veliko zbirko zakonov, imenovano Hispana, ki je ohranila veljavo do konca dvanajstega stoletja.
  Izidor si je z vztrajnim študijem pridobil nenavadno obsežno znanje v svetih in svetnih vedah. Kot škof je na stežaj odprl svojo bogato zakladnico znanja in iz nje obilno delil, »podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro« (Mt 13, 52). Ni bil začetnik novotarij, pač pa vešč posredovalec, ki je s čebelično marljivostjo zajemal iz cerkvenih in svetnih pisateljev, tako sodobnike versko vzgajal in jih seznanjal s kulturno dediščino preteklosti, takratnemu rodu že težko dosegljivo. Pomen njegovega dela za njegov čas je takole ocenil škof Braulio ob koncu svojega seznama Izidorjevih spisov: »Po toliko porazih Hispanije ga je Bog obudil v poslednjih časih, menim zato, da bi obnovil spomenike prednikov in ga postavil kot nekak jez, da ne bi popolnoma posiroveli in ostareli.« Učeni Manicij pravi o njem: »Z velikim znanjem ni stregel samo svojemu času in mu dajal zgled, marveč je bil s svojimi Etimologijami zakladnica vsemu srednjemu veku; s svojimi izpiski je rešil za vse čase marsikaj iz starega slovstva. Brez dvoma ga je šteti ne med pomembne, pač pa med najvažnejše like svetovnega slovstva.« Seveda so dajale poznejšim pisateljem gradivo in pobudo ne samo Etimologije, marveč tudi druge Izidorjeve knjige. Razne sinode so tudi zunaj Španije povzele svoje disciplinarne predpise po Izidorjevih spisih, npr. sinodi v Aachenu 816 in 836, sinoda v Parizu 829, sinoda v Triburu 895, in mnoge cerkveno-pravne zbirke so črpale iz del hispalskega škofa.
Čeprav je bil Izidor po svoji službi sredi aktivnega življenja, izreden pridigar, reformator in organizator, se mu je zmerom tožilo po meniški samoti. Po zmagoslavju na koncilu v Toledu (633) se Izidor ni več ukvarjal s pisanjem in se je popolnoma posvetil dušnopastirskim nalogam in pripravam na smrt. Sluteč, da se mu bliža konec, je pol leta ali več delil vsak dan obilnejšo miloščino nego navadno. Ko se mu je poslabšalo, je povabil k sebi dva sosedna škofa, se dal peljati v cerkev sv. mučenca Vincencija, ondi opravil javno pokoro, prosil odpuščanja vse, katere bi bil kdaj užalil, se priporočil v molitev, prejel obhajilo in razdelil ubožcem, kar je še imel. Čez štiri dni je umrl. Bilo je to 4. aprila 636.
Luka Tuyjski poroča, da so pokopali Izidorja med bratom Leandrom in sestro Florentino, in da je dal Ildefonz, nadškof v Toledu, na cerkvene stene ob grobeh naslikati prizore iz življenja svetih bratov in na grobove položil srebrn križ z napisom: »Ta vzvišeni križ pokriva trupla dveh bratov in po dostojanstvu škofov, Leandra in Izidorja. Kot tretja je vredna tukaj počivati (njiju) sestra Florentina, za vedno zaobljubljena – kako dostojanstvena družica! Izidor na sredi loči trupli onih dveh. Kakšna sta bila le-ta, poišči, bralec, v (njunih) knjigah, pa boš zvedel, da sta vse prav govorila, trdna v upanju, polna vere, (goječa) ljubezen nad vse. Videl boš, kako so verniki rasli od njunega nauka in se je vrnilo Gospodu, kar je brezbožna krivica držala. Da pa boš verjel, da odlična moža vedno živita, povzdigni oči in ju poglej na sliki!«
Španska cerkev je s spoštovanjem gledala na učenega svetniškega hispalskega metropolita. Sedemnajst let po njegovi smrti ga je 8. sinoda v Toledu odlikovala s temi besedami: »Odlični učitelj našega stoletja, najnovejša dika katoliške Cerkve, po času zadnji za svojimi predniki (namreč za Ambrozijem, Avguštinom in Gregorijem Velikim, ki jih je sinoda malo prej imenovala), glede učenosti ne najnižji in, kar je še več, ob koncu vekov največji učenjak.« Lope de Vega mu je posvetil več hvalnic. Odličnega učitelja imenuje hispalskega škofa tudi 15. sinoda v Toledu 688. Ta častni naslov je potrdil papež Gregorij XIII. z apostolskim pismom, s katerim je odobril za špansko kraljestvo in njega izvenevropske posesti obhajanje posebnih svetniških godov. Dne 25. aprila 1722 je odlok papeža Inocencija XIII. odredil, da se sv. Izidor Hispalski ali Seviljski v vesoljni cerkvi časti kot cerkveni učitelj.
Predstavljajo ga kot škofa v beli obleki, s knjigo in peresom.
Monografije: J. Šofer, Göttingen 1930; J. Mullins, Washington 1940; J. P. Urbel-H. PohI, Köln 1962; BSS VII, 973-982; Dr. Fr. Ks. Lukman, Življenjepisi popatrističnih cerkvenih učiteljev (rokopis); L Brühl, HiZ I, 310-313; Baur IV, 188-191; ŽS II, 26-30 (Fr. Jere).
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.
Danes godujejo tudi…

Bil je najmlajši od treh bratov rojenih draguljarju Dominiku Scrosoppi in Antoniji Lazzarini. Njegov brat Karlo je bil posvečen v duhovnika, ko je bilo Alojziju šest let, njegov brat Janez pa nekaj let kasneje. Ko je bil Alojzij star 11 ali 12 let so njegovo domačo regijo druga za drugo udarile suša, lakota, tifus, črne koze; pogled na takšno bedo, popolno revščino in številne sirote je imel trajen vpliv na dečka.
V najstniških letih je začutil klic v duhovništvo in vstopil v isto semenišče kot njegov brat Janez. Diakon je postal leta 1826, posvečen pa je bil 31. marca leta 1827 v katedrali v Vidmu, kjer sta mu na novi maši asistirala njegova brata.

Bil je vodja Pobožne zveze Srca Jezusa Kristusa. Pomagal je upravljati center za otroke, ki ga je vodil njegov brat Karlo. Bil je tudi frančiškanski tretjerednik in leta 1829 pomožni direktor Karlove sirotišnice. Sirotišnica je doživljala težje čase kot običajno; Alojzij je v obupu odšel na ulice beračit v njeno podporo in šola je kmalu dobila veliko lekcijo vere – in dovolj denarja za nakup lastne stavbe.

Ker je bilo več sirot kot prostora, sta se brata odločila povečati hišo. Alojzij je odšel na podeželje, da bi zbral gradbeni materijal in delavce.  Delo se je začelo leta 1834 z Alojzijevo koordinacijo, prosjačenjem, nadzorom in konstrukcijskim delom. Končana je bilo leta 1936 in imenovana Hiša za obubožane. Tega leta je tudi razsajala nova epidemija kolere in sirotišnica je bila spet polna.

Potrebe sirot in stalno zavzemanje bratov duhovnikov, sta pritegnila pozornost številnih žena v okolici, ki so prav tako delale z revnimi in zapuščenimi. Med nimi so bile Felicita Calligaris, Rosa Molinis, Katarina Bros, Kristina in Amalija Borghese in Uršula Baldasso. Te žene so pod duhovnim vodstvom Karla in Alojzija, ustanovile kar je kasneje postalo Kongregacija sester Previdnosti in so poučevale osnovne akademske predmete in šiviljsko obrt. Alojzij jih je postavil pod okrilje zavetnika svetega Kajetana Tienskega, kongregacija pa je dobila dokončno potrditev od blaženega papeža Pija IX. 22. septembra 1871.

Leta 1846 se je Alojzij pridružil Oratoriju svetega Filipa Nerija, kongregaciji namenjeni dobrodelnosti in poučevanju in bil 9. novembra 1856 izvoljen za prošta skupnosti. 4. oktobra 1854 je končal z delom na Rešilnem domu za zapuščene deklice. 7. marca 1857 je odprl šolo in dom za gluhonema dekleta; kar je na žalost trajalo samo 15 let. Odprl je Hišo Previdnosti za njegove bivše nezaposlene študente in delal v bolnišnici z najbolj bolnimi in revnimi pacienti.

Zadnja leta svojega življenja se je moral Alojzij spopasti z protiklerikalnim vzdušjem, ki  se je širilo po Italijanskem polotoku med političnim poenotenjem dežele; mnogo hiš in skupin, vključno z oratorijem, je bilo zaprtih in njihovo premoženje prodano. Medtem, ko Alojzij ni mogel rešiti Oratorija in župnijskega imetja, je zaščitil dobrodelne ustanove in videl Kongregacijo rasti in se širiti.

        Imena: Elizabeta, Ažbeta, Beta, Beti, Betika, Betina, Betka, Elica, Elis, Elisa, Elka, Izabela, Liza, Lizabeta, Lili, Lizika
        Elizabeta, sedma med dvanajstimi otroki zakoncev Vendramini, se je rodila v premožni družini v Bassanu blizu Padove. Starši so jo zelo mlado zaupali redovnicam avguštinkam, da bi prejela vzgojo, primerno za njen družbeni položaj. Ko se je vrnila domov, so jo obljubili kot nevesto mladeniču iz dobre družine v mestu Ferrari. Zdelo se je, da bo njeno življenje teklo povsem po normalnih tirnicah, ko je dekle leta 1817, pri svojih sedemindvajsetih letih spoznalo, med pogovorom s svojimi prijateljicami, da je njena načrtovana prihodnost nekaj – banalnega.
        Šlo je za resnično in pravo spreobrnitev. Sama jo je opisala takole: »V nekem trenutku nisem več poznala same sebe. Svet se mi je začel upirati. Zapustila sem ženina, kateremu sem bila obljubljena, in nisem mislila na nič drugega, kakor da se zaprem v kak samostan.«
        Elizabeta se je v resnici usmerila k bolj dejavnemu in odprtemu slogu redovniškega življenja. Najprej se je pridružila gostiteljicam mestne sirotišnice in vstopila v krajevno redovno skupnost tretjerednic frančiškank (leta 1821).
        Leta 1826 so sirotišnico v njenem rojstnem kraju zaprli. Elizabeta je tedaj sprejela povabila svojega brata in se preselila v Padovo, kjer naj bi se zavzela za vzgojo deklic, zbranih v »Hiši najdenčkov«. Ta dom je bil že več stoletij namenjen zapuščenim otrokom.
        Elizabeta se je končno odločila, da bo izvedla svoj načrt in se z dvema sosestrama preselila v zloglasno mestno četrt, imenovano »Četrt biričev«. Tam je leta 1828 odprla »Šolo za brezplačno vzgojo«. Toliko zapuščenih otrok, bolnikov in ostarelih, ki jih je videla v mestu, je prizadelo srce mlade ustanoviteljice.
        Hotela jim je pomagati v vsem. Skupnost, ki jo je ustanovila, se je imenovala »Frančiškanke elizabetinke« (za zgled so si vzele Skupnost sv. Elizabete Ogrske). Odlikovale so se po odprtosti za raznovrstno pomoč ljudem v stiskah. Stregle so bolnikom za kolero, slepim, bolnim po mestnih bolnišnicah, ostarelim v njihovih »zavetiščih«. Delovale so tudi na področju šolstva in kateheze, odprle nekaj otroških
sirotišnic. Skratka, niso se hotele »specializirati« samo za eno vejo dejavnosti.
        Njena redovna skupnost je bila uradno priznana od Cerkve leta 1861, eno leto po njeni smrti. Za blaženo jo je proglasil papež Janez Pavel II. 4. novembra 1990.
Vir

Danes godujejo tudi…

V Lauconni (blizu Amiensa [amiéna], v Galiji), sveti Valerih, duhovnik, ki je pritegnil ne malo tovarišev k puščavniškemu življenju.
Vir
Danes godujejo tudi…

O sv. Modestu je malo zgodovinskih podatkov. Prosil je za sprejem v neki samostan na Zahodu, kjer je sprejel svoje redovniško ime Modest. Bil je lepega obnašanja, bistroumen in poln hrepenenja bo krščanski popolnosti. Dosledno je izpolnjeval redovniška pravila, bil ljubezniv in dobrosrčen, vedno pripravljen pomagati. Rad se je umikal v samoto in molil, bil redkobeseden, a ko je spregovoril, so njegove besede izražale preudarnost ter spoštovanje do vsega in vsakogar. Ko je bil na obisku v samostano sv. Virgil in pripovedoval o slovanskem ljudstvu v Karantaniji, ki je še vedno živelo v poganstvu, je bil Modest takoj pripravljen iti za misijonarja. V Karantanijo je prišel Modest leta 755, najkasneje 757, kjer je bil pokrajinski ali korni škof z vsemi pooblastili in stalnim sedežem. Prva cerkev je bila zgrajena na Krnskem gradu, a je bila kmalu premajhna. Modest je skupaj s pomočjo kneza Hotimirja sezidal Marijino cerkev, ki je bila predhodnica današnje cerkve pri Gospe Sveti, kjer je imel Modest svoj škofijski sedež. Kasneje je postavil še cerkev pri Spittalu ob Dravi ter cerkev ob zgornji Muri. Sv. Modest je umrl pri Gospe Sveti leta 763, kjer je tudi pokopan. Velja za prvega apostola karantanskih Slovencev.

Ime Modest prihaja iz latinske besede modestus in pomeni dobrosrčen, blag, pošten. Vir

O času in kraju Modestovega rojstva, kakor tudi o njegovem otroštvu in mladosti, pravzaprav ne vemo ničesar. Legenda, v kateri pa je zagotovo nekaj resnice, nam začne podrobneje odstirati njegovo življenje šele v dobi, ko je že odrastel. Tako naj bi prosil za sprejem v neki samostan na Zahodu in tam po vsej verjetnosti dobil ime Modest. Menihi so ga sprejeli, ker je bil znan po bistrem razumu, lepem vedenju in hrepenenju po krščanski popolnosti. Vestno je izpolnjeval redovna pravila, bil pozoren in ustrežljiv do bratov, ubogljiv pa tudi pripraven za raznovrstna opravila. Vestno je opravil vsako delo, posebej pa sta mu bila pri srcu mir in samota. Vsak prost trenutek je porabil za molitev in raje poslušal kakor govoril. Bratje so ga spoštovali in cenili in bi mu sčasoma gotovo zaupali odgovorne naloge znotraj reda, če se ne bi njegovo življenje nenadoma zasukalo v drugo smer. Zgodilo se je namreč, da se je nekoč v samostanu ustavil sveti Virgil, takrat opat in upravitelj škofije Salzburg. Menihom je pripovedoval in jih navduševal za misijonsko delo med ljudstvom, ki je živelo v njegovi soseščini, v Karantaniji. Hvalil jih je in zanje nabiral oznanjevalcev, ki bodo med njimi oznanjali Kristusov nauk. Modest se mu je takoj pridružil in z dovoljenjem predstojnikov odšel s sv. Virgilom najprej v samostan sv. Petra v Salzburgu, nato pa na otok Awa na Chiemskem jezeru, da bi se pripravil na misijonsko delo in privadil ljudstvu in jeziku. Na otoku je že našel duhovnika Lupa, učitelja in botra karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja, ki sta bila tu tudi krščena. Potem ko se je po Gorazdovi smrti v Karantanijo vrnil njegov bratranec Hotimir in bil postavljen za kneza, je Virgil na njegovo prošnjo leta 755 ali 757 kot svojega namestnika poslal med Slovence Modesta, takrat najverjetneje že škofa. Modest je tako postal prvi pokrajinski škof s stalnim sedežem. Sprva se je nastanil na Krnskem gradu, kjer je že bila cerkev, a je kmalu na nasprotni strani Gosposvetskega polja sezidal novo, mogočno Marijino cerkev, predhodnico današnje Gospe Svete. Tu je imel svoj škofovski sedež. Kasneje je postavil še dve večji cerkvi: pri Špitalu ob Dravi in ob zgornji Muri; viri pa poročajo še o mnogih drugih. Med preprostim slovenskim ljudstvom se je Modest hitro udomačil in po njegovi zaslugi je tu krščanstvo pognalo globoke korenine, ki ga niti poznejši poskusi poganskih uporov po njegovi smrti niso mogli ogroziti. Po izročilu je umrl pri Gospe Sveti in je tam tudi pokopan. Ime: Izhaja iz latinskega imena Modestus, ta pa iz latinske besede modestus »zmeren, skromen, ponižen; dobrosrčen, nraven, čist in pošten«. Rodil se je v 8. stoletju na Irskem, umrl pa 3. decembra 772 pri Gospe Sveti na Koroškem. Družina: O njegovem rodu, rojstnem kraju in mladih letih ni zgodovinskih poročil. Imel pa je odlično vzgojo in izobrazbo. Zavetnik: Koroške, študentskega doma Korotan na Dunaju in na neki način tudi Slovencev. Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih, večinoma z modelom cerkve, ki opozarja na graditev Gospe Svete. Upodabljajo ga tudi skupaj s knezom Hotimirjem. Goduje: 27. novembra (v avstrijskih deželah), ponekod tudi 31. marca
Vir

Modest je po vsej verjetnosti izviral iz Irske. Sveti Virgil ga je na željo karantanskega kneza Hotimirja skupaj z drugimi krščanskimi duhovniki poslal kot misijonarja v Karantanijo. Na Gosposvetskem polju, nasproti Krnskemu gradu, takrat upravnemu in političnemu središču Karantanije, je dal postaviti cerkev posvečeno Mariji. Ta cerkev je bila verjetno predhodnica današnje cerkve Gospe Svete (Maria Saal). Od tu je Modest deloval po celotni deželi, učil, širil blagovest in posvečeval duhovnike. Kakor navaja latinski Conversio Bagoariorum et Carantanorum (…ecclesiam Sanctae Mariae et aliam Liburnia civitate, seu ad Undrimas et in aliis plurimis locis…) je poleg Gospe Svete zgradil in posvetil tudi dve drugi cerkvi, eno na mestu nekdanjega središča rimske škofije Teurnie in eno blizu današnjega Ingeringa na Štajerskem (ad Undrimas). Modestovi (domnevni) posmrtni ostanki so pokopani v cerkvi Gospe Svete. Pokristjanjevanje Karantanije je bilo po njegovi smrti začasno ustavljeno zaradi mnogih uporov poganskih Karantancev, po letu 772 pa se je nadaljevalo z novimi škofi in misijonarji. Modestova godovna dneva sta dva: 24. november (v Celovški škofiji) ali 3. december.
Vir

Imena: Modest, Modja, Modesta, Bogoljub. O rodu, rojstnem kraju in mladih letih sv. Modesta ni zgodovinskih poročil. Tudi legenda se omejuje le na razlago njegovega prikupnega značaja (latinska beseda modestus pomeni skromen!) in prisrčne verske vneme. Ta pripoveduje, da je prosil za sprejem v samostan nekje na Zahodu. Sprejeli so ga, ker ga je priporočalo lepo vedenje, bister razum in hrepenenje po krščanski popolnosti. Pridobil pa si je kasneje naslov »apostola Korošcev«, ki so bili tedaj še vsi Slovenci. Nekdanja Karantanija je prejela vero najprej iz Ogleja. Po preseljevanju narodov pa je bilo krščanstvo malo manj kot popolnoma uničeno v tej deželi, ki so jo posedli poganski Slovenci. K njim so pa prišli novi oznanjevalci evangelija iz Salzburga. Borut, koroški knez, je poklical na pomoč zoper Obre Bavarce. Ti so res prišli, premagali Obre, pa tudi Slovence podvrgli svoji oblasti. Vzeli so s seboj talca, mlada kneza Gorazda in Hotimirja. V Salzburgu je bil tedaj škof sv. Virgilij. Ta je oba poučil v veri in ju krstil. Po Borutovi smrti so Bavarci postavili za vojvodo najprej Gorazda, po njegovi smrti pa Hotimirja. Ta je imel pri sebi pobožna duhovnika Lupa in Majorana in je tudi sam pridobival svoje ljudstvo za krščanstvo. Toda med narodom je manjkalo božjih služabnikov. Zato je prosil knez škofa Virgilija, naj bi prišel oznanjat božjo besedo na Koroško in vse uravnal, kar bi bilo za razširjanje evangelija potrebno. Škof sam ni mogel priti, zato je poslal Modesta, ki ga je prej posvetil v škofa. Z njim so prišli okoli leta 755 še štirje mašniki in diakon. Naselili so se pri Gospe Sveti blizu Krnskega gradu, kjer je vojvoda Hotimir imel svojo prestolnico. Po Modestovem pridiganju in Hotimirovem prizadevanju se je veliko plemenitašev in preprostih ljudi odpovedalo malikovanju in prejelo sv. krst. S Hotimirovo podporo se je Modest lotil zidave nove cerkve, posvečene Mariji, predhodnice sedanje, ki ji Slovenci pravimo Gospa Sveta. Modest je umrl leta 763 ali 765. Goduje pa 31. marca.
Vir
Danes godujejo tudi…

O svetem Leonardu Murialdu je sveti oče dejal, da je jedro njegove duhovnosti vera v usmiljeno Božjo ljubezen. Bog je Oče, ki je vedno dober, potrpežljiv in velikodušen, uči sveti Leonard Murialdo, ter ki svoje veliko in neizmerno usmiljenje kaže v odpuščanju. Sveti Leonard Murialdo je svoje duhovniško poslanstvo živel kot brezplačni dar Božje usmiljenosti, s čutom hvaležnosti, veselja in ljubezni, je dejal papež in dodal, da je ta svetnik ustanovil Torinsko družbo svetega Jožefa, svoje sobrate duhovnike pa ves čas opominjal, naj bo njihovo duhovniško življenje v skladu s prejetim zakramentom. Božja ljubezen in ljubezen do Boga – to je bila moč Murialdove poti k svetosti – zakon njegovega duhovništva, najgloblji smisel njegovega apostolata med mladimi reveži in vir njegove molitve, je poudaril papež, in vernikom pojasnil, da se je sveti Leonard Murialdo posvečal predvsem vzgoji in pastoralni skrbi za revno in prikrajšano mladino.
Vir

Datum stoletnice enciklike Rerum novarum (15. maj 1891) je označil tudi zaključek “Murialdovega leta”  (L’Anno Murialdino) , v katerem so redovniki Družbe sv. Jožefa želeli proslaviti 90. letnico smrti svojega ustanovitelja v Torinu (30. maja 1900), ki se je leta 1828 tam rodil in leta 1873 ustanovil ustanovo za pomoč mladim delavcem.
Kot predhodnica socialnega apostolata je leta 1871 ustanovil “Katoliško delavsko združenje”, pet let kasneje pa tudi list, ki je povezoval vse njene člane. Zavod za namestitev, banka, zavarovanja, delo katekizma, ljudska skupščina so samo nekatere od njegovih ustanov.  Zaradi njih je Janez Pavel II. dejal, da je sv. Leonard Murialdo “eden od predhodnikov na področju sociologije in pastorale”. To pa nam tudi pove, koliko je ta svetnik cenil učenje Leona XIII. Zato je popolnoma razumljivo, da so želeli  “Giuseppini del Murialdo” (Murialdovi jožefovci), da je pri njih celo leto premišljevanja kot priprava na stoletnico enciklike Rerum novarum.
Te podatke je zapisal tednik  L’osservatore romano (v francoski izdaji št. 22, 4. junija 1991). Dodan je tudi podatek, da je sv. Leonard Murialdo preživel leto dni v Semenišču sv. Sulpicija v Issyju ter se tam spoprijateljil z duhovnikom  Timon-Davidom in mons. de Ségurom.
Jezuit Celestino Testore je prinesel italijanski Katoliški enciklopediji še nekaj podatkov o življenju in delu sv. Leonarda Murialda. Izven družinskega  doma je Leonard dobil vzgojo najprej pri redovnikih skolopih v Savoni, odkoder je leta 1845 prestopil v semenišče v Torinu. Tam je z doktoratom dokončal teologijo. Kot duhovnik je bil dodeljen za delo v cerkvi S. Maria di Piazza. Takoj se je lotil vzgoje siromašne mladine, ki jo je skrbno zbiral v Oratoriju angelov varuhov, sodeloval pa je tudi pri delu v Oratoriju sv. Alojzija, ki ga je v Torinu ustanovil Don Bosco. Od leta 1866 je bil določen za upravitelja dela Mladih delavcev v Torinu. To je bila ustanova, podobna tistim, ki jih je  v Nemčiji in drugih deželah ustanavljal Adolf Kolping. Mladim so nudile možnost vzgoje, učenja kakšne obrti, da bi si lahko našli delo in s tem materialno uredili svojo prihodnost.
Don Leonard Murialdo je uporabil vse svoje sile za širjenje tega dela. Zbiral je miloščino, da bi ga lahko vzdrževal. Vsekakor je zavzeto skrbel tudi za krščansko vzgojo mladih delavcev. Spodbujal jih je k pogostem prejemanju zakramentov, jih usmerjal na prava pota, opozarjal na nevarnosti  za krščansko življenje. Nekateri od njegovih gojencev so izbrali duhovno življenje, nekateri so postali redovniki, osemdeset jih je postalo škofijskih duhovnikov. To je bil nedvomno izjemen uspeh. Da bi jih kar najbolj navezal na svoje delo, je 19. marca leta 1873, na praznik Jožefa delavca ustanovil  “Pia Societa di San Giuseppe” – Pobožno družbo sv. Josipa. Družba je bila najprej škofijska, kasneje pa je postala ustanova papeškega prava. Postal je njen prvi izbrani generalni predstojnik. Družba je odpirala hiše po Italiji pa tudi po drugih deželah. Odpirali so se oratoriji, zavetišča, kolegiji, sirotišnice, apostolske šole, kmetijske šole, gradile so se družinske hiše. Razvila se je torej izjemna socialna dejavnost. Ob vsem tem delu je Murialdo obiskoval bolnike po bolnicah, zapornike po zaporih ter znova odpiral razne dobrodelne ustanove. Spodbujal je tudi Katoliško akcijo ter razne ustanove in odbore za dobrobit ljudstva. Ustanovil je tudi zadrugo  “La buona stampa” – za dober tisk. Tudi na ta način je spodbujal Božje delo ter se vpisal med velike socialne dobrotnike XIX. stoletja. Papež Pavel VI. ga je 3. novembra razglasil za blaženega, 3. maja 1970 pa za svetnika. Ob slovesnosti kanonizacije je objavljena njegova korespondenca v petih zvezkih.
Vir

Leonard Murialdo se je po duhovniškem posvečenju leta 1851 pridružil sv. Janez Bosku in postal eden njegovih najbolj vnetih dušnopastirskih sodelavcev. Sprva je ob sv. Jožefu Cafassu v turinskih ječah in poboljševalnicah spoznaval vso človeško revščino mladih, kasneje pa jim je ob sv. Janezu Bosku skušal po svojih močeh čim bolj pomagati z delom v oratorijih. Kasneje je na lastno pobudo začel ustanavljati različne ustanove, zavode in šole, ki naj bi zajezile in omilile posledice vedno večje industrializacije: izkoriščanje mladih brez zakonodaje in socialnega varstva ter njihovo pehanje v revščino in moralni propad. Pri svojem delu ni poznal počitka.
Ime: Ime Leonhard je (tudi Lenart) zloženo iz starovisokonemških besed lewo »lev« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je 26. oktobra 1828 v Torinu v Italiji, umrl pa 30. maja 1900, prav tako v Torinu.
Družina: Bil je osmi otrok v pobožni družini bogatega bankirja Leonarda Murialda in njegove žene markize Terezije Revigliasco.
Sodobniki: sv. Janez Bosko, Jožef Cafasso, papeži bl. Pij IX., Leon XIII., Napoleon, Franc Jožef I.
Skupnost: Salezijanci so redovna družba, ki jo je leta 1859 ustanovil sv. Janez Bosko. Člani skupnosti so duhovniki in laiki, njihovo osnovno poslanstvo pa je »oznanjevanje evangelija mladim, zlasti najrevnejšim«.
Ustanovitelj: Ustanavljal je poljedelske šole, s katerimi naj bi zajezil beg podeželske mladine v mesta, in zavod za rokodelce. Leta 1873 je ustanovil Turinsko družbo sv. Jožefa, ki so jo imenovali kar »Murialdijevi jožefinčki«. Deloval je tudi na področju katoliškega tiska in sociale (krščansko delavsko gibanje). Njegova ustanova še danes uspešno deluje v različnih deželah.
Geslo: »Delaj in molči.«
Zavetnik: vajencev.
Kreposti: Bil je predvsem človek dejavne krščanske ljubezni in je po svojih močeh skušal pomagati zlasti fantom v njihovi stiski. V vsakem človeku je poskušal v luči božje usmiljene ljubezni iskati in razvijati predvsem to, kar je dobro. Moč za svoje naporno delo je zajemal zlasti v molitvi, evharistiji in globoki pobožnosti do Marije.
Upodobitve: Ohranjene so njegove fotografije; večina teh kakor tudi kasnejših umetniških upodobitev prikazuje prijaznega starejšega duhovnika v talarju, običajno obdanega z množico dečkov ali vajencev.
Grob: Pokopali so ga na mestnem pokopališču v Torinu, kasneje so njegove zemeljske ostanke prenesli v župnijo svete Barbare, danes pa njegovo telo počiva v stekleni krsti v svetišču Marije, Matere zdravja.
Goduje: 30. marca, v salezijanskem koledarju pa 18. maja.
Beatifikacija: Papež Pavel VI. ga je 3. novembra 1963 razglasil za blaženega, 3. maja 1970 pa za svetnika.
Splet: www.giuseppini.org; www.murialdo.org
Misel: »Kdo moli, dela dobro, kdor pa dejansko pomaga, dela še bolje.«
Vir
Danes godujejo tudi…