blaženi Filip Rinaldi – duhovnik in redovnik

Filip RinaldiFilip Rinaldi se je rodil v Lu Monferratu v severni Italiji. Na izrecno don Boskovo povabilo se je v enaindvajsetem letu starosti odločil za salezijanski in duhovniški poklic ter leta 1922 postal vrhovni predstojnik salezijanske družbe. Ob 25-letnici prihoda salezijancev na Rakovnik je obiskal Slovenijo (leta 1926). Njegovo bogato duhovnost označujejo očetovska dobrota, prizadevanje za poglobitev duhovnosti v salezijanski družini, neizmerno zaupanje v Marijo Pomočnico, posebej pa združenje z Bogom v posvečenem delu. Za blaženega ga je 29. aprila 1990 razglasil papež Janez Pavel II. Njegov god pa obhajamo 5. decembra.
Vir

Filip Rinaldi se je rodil 28.  maja leta 1856 v kraju Lu Monferrato (Aleksandrija) kot osmi od devetih otrok. Don Boska je spoznal kot otrok, ko je svetnik na nekem jesenskem sprehodu s svojimi fanti obiskoval kraje Monferrata. Ko mu je bilo 10 let, ga je oče vpisal v oratorij v Mirabellu, vendar ga je fant po nekaj mesecih svojevoljno zapustil. Don Bosko mu je nekajkrat pisal in mu prigovarjal, naj se vrne.
Ko pisma niso uspela, se je leta 1874 sam napotil v Lu, da ga prepriča in pripelje v Torino. Vendar niti to ni bilo uspešno. tri leta kasneje, ko je imel 21 let pa se je vseeno vrnil in začel uresničevati salezijansko duhovno poklicanost. Po noviciatu, leta 1880, je pred Don Boskom izrekel večne zaobljube. Po vztrajnem Ustanoviteljevem insistiranju je vztrajal in bil leta 1882 posvečen v duhovnika, po tem pa postal ravnatelj v Mathi, zavodu za pozne duhovne poklice, ki so jo nato po enem letu prestavili v Torino. Nekaj dni pred Don Boskovo smrtjo je prišel, da bi ga svetnik spovedal. Don Bosko mu je pred odvezo rekel samo eno besedo: „Meditacija“.  Don Rua ga je leta 1889 imenoval za ravnatelja zavoda v Barceloni rekoč, da ga čaka veliko pomembnega dela; on pa je po treh letih očetovske prisotnosti med brati in mladimi, z molitvijo in blagostjo povzdignil ugled zavoda na zavidljiv nivo. Takrat so mu zaupali vlogo provinciala za Španijo in Portugalsko. V devetih letih je, največ po zaslugi ekonomske pomoči Božje služabnice Doroteje Chopiteje, ustanovil 16 novih hiš. Don Rua je bil navdušen, zato ga je postavil za vrhovnega ekonoma Družbe. Nadaljeval je s skrbnim, odločnim in iznajdljivim širjenjem materijalnih dobrin, ob tem pa ni zanemaril svojega duhovništva. Po smrti Don Rua je postal namestnik vrhovnega predstojnika, don Albera; leta 1921 pa je bil izbran za tretjega Don Boskovega naslednika. Družba je pod njegovim vodstvom doživela misijonski razcvet, še posebno po številu na novo odprtih ustanov, časopisov in društev. V misijone po vsem svetu je poslal 1800 salezijancev. Prepotoval je Italijo in Evropo. Ustanovil je društvo bivših Don Boskovih učencev in svetni inštitut Don Boskove prostovoljke.

Negoval je močno osebno duhovnost in širil salezijanskega duha predvsem v popolni predanosti Božji volji in brezmejnem zaupanju v priprošnjo Marije Pomočnice. Don Francescia je o njem dejal: “Don Rinaldiju je manjkal samo Don Boskov glas.”
Umrl je 5.  decembra leta 1931. Za blaženega ga je razglasil papež Janez Pavel II. 29. junija leta 1990.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za blaženi Filip Rinaldi – duhovnik in redovnik

sveta Barbara – devica in mučenka

BarbaraZavetnica rudarjev, stolpov, kmetov, arhitektov, gradbenih delavcev, krovcev, zidarjev, livarjev, kovačev, kamnosekov, tesarjev, grobarjev, zvonarjev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev, deklet, ujetnikov, topništva, trdnjav, gasilcev, umirajočih in za srečno zadnjo uro; proti ognju, neurju, vročici in kugi; priprošnjica v stiski.
Atributi: stolp s tremi okni, kelih in hostija, meč, plamenica, topovska cev ali pavje perje, dolg plašč, pokrivalo na glavi
Imena: Barbara, Bara, Barba, Barbi, Barbika, Barbka, Barika, Varja, Varjenka, Varvara, …
Kakor za toliko svetnikov iz zgodnje krščanske dobe moramo tudi za sv. Barbaro priznati, da o njenem življenju in mučeniški smrti nimamo zanesljivih poročil, marveč smo navezani za legendo, ki je nastala dosti pozneje. Bila naj bi edina hči nekega pogana iz Nikomedije. Oče jo je dal, nadarjeno in lepo, zapreti v poseben stolp z dvema oknoma, da bi jo zavaroval pred hudobijami tedanjega časa. Zato jo slikajo s stolpom. Sv. Barbara je priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato jo slikajo tudi s kelihom in hostijo v rokah. Rudarji, ki so v globokih rovih pod zemljo v stalni nevarnosti, so si jo izbrali za svojo zavetnico.
Razen očeta samega in dekle ni mogel nihče v njeno sicer sijajno ječo. Tu v samoti je začela Barbara premišljevati reči, ki bi ji drugače nikdar ne prišle na um, in začela je spoznavati, kako prazna je poganska vera. Temu premišljevanju je priskočila na pomoč še božja milost. Oče je silil hčer, naj se omoži, Barbara pa je možitev odklanjala. Da bi se premislila, je odšel oče na potovanje, češ, samota jo bo že nagnila, da se bo premislila. Ko je bil oče zdoma, se je posrečilo nekemu skrivnemu krščanskemu spoznavalcu, da je prišel do nje in jo poučil v krščanskih resnicah. Barbara je zdaj živela po krščanski veri. Da bi se laže spominjala Svete Trojice, je dala prebiti v svojem stolpu še tretje okno in si zapisala križ na steno.
Ko se je oče vrnil, je spoznal, kako se je hči spremenila. Ko mu je razodela, da je kristjanka, jo je v silni togoti napadel z mečem, toda svetnica mu je ubežala. Neki pastir jo je izdal. Oče je zgrabil hčer za lase in jo je sam vlekel pred sodnika. Ta jo je dal grozovito mučiti. Med mučenjem je svetnica molila: »Gospod, odvzemi mi vse, le Svetega Duha ne!«
Slednjič jo je sodnik obsodil na obglavljenje. Oče, ki je hladnokrvno gledal vse muke svoje hčere, si je celo izprosil dovoljenje, da ji je sam odsekal glavo.
Njenega godu se spominjamo 4. decembra.
Vir

sveta Barbara Za Barbaro so se kmalu, ko je nekoliko odrasla, začeli potegovati številni snubci, saj ni bila samo bogata, pač pa tudi lepa, učena in bistrega razuma. Vztrajno jih je zavračala, ker je čutila, da more v svojem življenju narediti še kaj drugega. Po zaslugi znamenitega učenjaka Origena se je začela zanimati za krščanstvo, se udeleževala skrivnih srečanj in bogatih pogovorov kristjanov ter se kasneje dala krstiti. Ker je oče, zagrizen nasprotnik kristjanov, počasi nekaj zaslutil, pa tudi zato, ker se je zanjo zaradi njene lepote bal, jo je dal zazidati in zapreti v stolp z dvema oknoma. Kmalu je odpotoval na daljše potovanje, Barbara pa je medtem delavcem ukazala, naj namesto dveh vzidajo tri okna. Ko se je oče vrnil s potovanja, je takoj videl, da ima stolp še tretje okno, pred vrati pa je našel križ. Barbara mu je pojasnila, da je to simbol Svete Trojice in da tako skozi vsa tri okna »prihaja k njej milost troedinega Boga«. Priznala mu je, da je medtem, ko je bil odsoten, prejela krst. To je očeta tako razjezilo, da je stopil proti njej, da bi jo udaril, pa je v tleh nenadoma nastala odprtina, ki jo je skrila (zato je zavetnica rudarjev). Oče jo je dal zapreti v stolp, a so se vrata sama od sebe odprla. Pozneje jo je odvlekel pred deželnega upravitelja, ta pa jo je dal bičati. A Barbari se je to zdelo kot božanje s pavovim perjem. Ponoči se ji je prikazoval Kristus (angeli), ji ozdravljal rane in jo krepil. Deželni upravitelj jo je dal tepsti s kiji, jo žgati z baklami in ji odrezati prsi. Na koncu je ukazal, naj jo usmrtijo z mečem. Njen oče Dioskur ji je sam odrezal glavo, a ga je že v naslednjem trenutku ubila strela. Kljub temu da je njeno življenje ena sama, težko preverljiva in nezanesljiva legenda, jo ljudje vseh časov izredno častijo in jo prištevajo k štirinajstim priljubljenim zavetnikom v sili.
Ime: Razlagajo ga z grško besedo Barbaros oz. latinsko barbarus, ki pomeni: »tuj, negrški; tujec, negrk, neomikan, neveden, krut, divji, barbar«.
Rodila se je leta 273 v Nikomediji v Mali Aziji, današnjem Izmidu v Turčiji, umrla pa leta 306, prav tako v Nikomediji.
Družina: Njen oče je bil premožen pogan po imenu Dioskur, zagrizen sovražnik kristjanov.
Zavetnica: Zavetnica: stolpov rudarjev, kmetov, arhitektov, gradbenih delavcev, krovcev, zidarjev, livarjev zvonov, kovačev, kamnosekov, tesarjev, grobarjev, zvonarjev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev, deklet, ujetnikov, topništva, trdnjav, gasilcev, umirajočih, za srečno zadnjo uro, proti ognju, neurju, proti vročici in kugi, priprošnjica v stiski.
Upodobitve: Upodabljajo jo v dolgi obleki s pasom ali v imenitnem oblačilu s pokrivalom ali krono na glavi. Pri sebi ima številne atribute: stolp s tremi okni, kelih s hostijo, meč, plamenico, topovsko cev ali pavje perje. Velikokrat jo upodabljajo skupaj s sv. Katarino ali sv. Marjeto.
Goduje: 4. decembra.
Vir

[hana-flv-player video=”http://www.exodus.si/files/video/dad7ac4b98c46d73f767d085f8a0f5e7.flv” width=”500″ height=”330″ description=”sveta Barbara” player=”3″ autoload=”true” autoplay=”false” loop=”false” autorewind=”true” /]

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Barbara – devica in mučenka

sveti Frančišek Ksaverij – redovnik in misijonar

Frančišek Ksaverij (Francisco de Jassu y Javier, 1506-1552) je bil prvi jezuitski misijonar, ki pa je navdahnil mnoge druge, da so vstopili v Družbo Jezusovo in oznanjali evangelij daljnim narodom. Je tudi eden izmed sedmih prijateljev, ki so ustanovili jezuitski red. Preden pa je red dobil uradno potrditev, je on sam že odšel v Indijo.
Frančišek Ksaverij Rojen je bil v družinskem gradu v Navarri, v severni Španiji, kjer je tudi odrasel. Septembra 1525 je odšel v Pariz na univerzitetni študij. Stanoval je v kolegiju svete Barbara, kjer si je sobo delil z Petrom Fabrom (Pierre Favre) iz Savoje v Franciji. Štiri leta pozneje se jima je pridružil še starejši študent Iñigo Lopez de Loyola, nekdanji španski oficir, ki pa se je posvetil molitvi. Ignacij, kot se je prišlek imenoval v latinščini, je kmalu nagovoril Petra Fabra, da bi tudi on postal duhovnik in delal za odrešenje ljudi. Frančišek pa si je želel svetno kariero in ga ni nič mikalo postati duhovnik. Licenco je dokončal leta 1530 in pričel s poučevanjem Aristotela. Še naprej pa je stanoval s Petrom in Ignacijem. Leta 1533 je Peter odšel na obisk k svojih staršev, v tem času pa je Ignaciju uspelo tudi Frančiška navdušiti, da bi se dal na razpolago Božji milosti. S še štirimi drugimi študenti so prek pogovorov z Ignacijem postali prijatelji. Ignacij je bil njihov duhovni vodja in je vse v skupini navdušil za svoje načrte o odhodu v Sveto deželo. Frančišek in vsa skupina so 15. avgusta 1535 v kapeli Saint-Denis na Montmartru izrekli privatne zaobljube uboštva, čistosti in obljubo, da gredo v Sveto deželo oznanjat evangelij nevernikom.
Frančišek in Ignacij sta leta 1534 pričela študij teologije. Dve leti pozneje so Frančišek in ostali razen Ignacija, ki je odšel v Španijo, odpotovali proti Benetkam. Iz Benetk so izplule ladje, namenjene v Sveto deželo. Prijatelji so dva meseca preživeli ob čakanju ladje in služenju po bolnišnicah, nato pa so odšli v Rim, da bi od papeža dobili dovoljenje za romanje in bi tisti, ki še niso bili posvečeni, prejeli mašniško posvečenje. Frančišek, Ignacij in štirje drugi so bili v papeži privatni kapeli po njegovem delegatu posvečeni 24. junija 1537 leta. Zaradi vojne med Benečani in Turki pa so na ladjo vse leto zaman čakali. Zato so se prijatelji odločili, da naj gre Ignacij v Rim in jih ponudi papežu na razpolago, da jih on pošlje, kamor se mu zdi potrebno. Medtem so ostali odšli po univerzitetnih mestih in tam pridigali. Frančišek je skupaj z Nakolasom Bobadilla odšel v Bologna.
Aprila leta 1538 je Frančišek prišel v Rim in pričel s pridiganjem v francoski cerkvi sv. Alojzija. Sodeloval je tudi pri znamenitem razločevanju prvih tovarišev v postu leta 1539, kjer so se odločili, da ustanovijo novo redovno družbo. Preden pa je papež Pavel III njihov načrt uradno potrdil, je Ignacija prosil, naj na prošnjo portugalskega kralja Janeza III, dva njegova tovariša odideta v Indijo. Ignacij je izbral Simona Rodrigues in Nikolaja Bobadilla, vendar je ta zbolel in ni mogel oditi. Frančišek je bil edini, ki ni imel drugih obveznosti, zato je Ignacij, kljub temu da sta bila velika prijatelja in je odhod pomenil, da se ne bosta več videla, prosil njega. Frančišek in Nikolaj sta zapustila Rim 15. marca 1540 in konec junija prispela v Lisbono. Ker je ladjevje že odšlo, sta morala duhovnika čakati naslednjo pomlad. Posvetila sta se pridiganju in skrbi za zapornike. Kralj je bil tako prevzet nad njunim delo, da ju je prosil, naj eden ostane in prične s šolo. Izbran je bil Nikolaj, Frančišek pa je tako kot prvi jezuit odpotoval v misijone. Ko se je vkrcal na ladjo Santiagio, mu je kraljevi odposlanec izročil papeževo imenovanje za apostolskega nuncija, kar je pomenilo, da mu je bila izročena skrb nad vsemi portugalskimi duhovniki v Goa-i. Ladja je odplula 7. aprila 1541, na Frančiškov petintrideseti rojstni dan.
Pot do Goe je trajala 13 mesecev. V Mozambiku so čakali na ugoden veter. Takoj po prihodu pa je Frančišek začel s pridiganjem Portugalcem, obiskovanjem zapornikov in nego gobavcev. Skušal se je naučiti Tamilščino, vendar se je moral na prvi misijonski poti k Paravanom, kasti ribičev na jug Indije, sporazumevati po tolmačih. Bili so že kristjani, niso pa imeli duhovne oskrbe. Frančišek jih je poučeval, krščeval tiste, ki so bili pripravljeni in pripravil nekaj katehistov, ki so ostali, ko je on odhajal naprej. Proti koncu leta 1544 je prispel do zahodne obale Indije v Travankori. V zadnjih dveh mesecih tega leta piše, da je krstil 10 tisoč ljudi. Nato se je obrnil na sever do Kokina in se od tam prepeljal v Malacca-o na Malajih. 14. februarja 1546 je prispel v Moluccas, obiskoval je krščanske vasi in krstil nad tisoč ljudi. Odpravil se je tudi na poizvedovalno pot na otoka Ternate in Moro, ki sta bila znana po lovcih na glave. Po vrniti v Malacca-o je uredil, da sta tja lahko odšla dva druga jezuita.
Ob vrnitvi v Mallacca-o je od japonskega plemiča z imenom Anjiro zvedel o Japonski. Ta se je zanimal za krščanstvo. Odkritje napredne kulture, ki še ni slišala za Kristusa je prevzelo Špančevo domišljijo. Preden pa je mogel karkoli ukreniti glede Japonske se je moral vrniti v Goa-o, zaradi predstojniških dolžnosti misijona in sprejema pravkar prispelih jezuitov. Na japonsko je z Ajirom in nekaj jezuiti lahko odšel šele Aprila 1549. Težko je bilo najti kapitana, ki bi se bil pripravljen podati v neznane vode. Zato je Frančišek najel pirate, da je potoval z njimi.
Odšli so 24. junija 1549 in 15. avgusta pristali v Kogašimi na jugu Japonske, v rojstnem kraju Anjira.
Na začetku je vse potekalo gladko. Lokalni princ je dovolil tujcem, da oznanjajo krščanstvo, sam pa ga ni želel sprejeti. Frančišek je spoznal, da lahko Japonsko spreobrne tako, da začne pri cesarju. Toda nihče mu ni povedal kako se pride do Cesarskega mesta Miyako. V enem letu v Kagošimi je le 100 ljudi sprejelo vero. Zato so jezuiti odpotovali v Hirado, pristanišče, ki so ga uporabljali Portugalci. Novih sto Japoncev je sprejelo vero, Frančišku pa je še vedno želel videti cesarja. Odpotoval je v drugo največje mesto Yamaguči. Pridigal je po ulicah, vendar ni imel nikakršnega uspeha. Zato je decembra leta 1550 mesto zapustil.
V mestu Sakai je končno našel princa, ki ga je bil pripravljen peljati v cesarsko mesto. Frančišek in brat Fernandez sta kot hišna služabnika odpotovala s princem, ter januarja 1551 kot prva katoliška misijonarja prispela v največje in najlepše azijsko mesto. Enajst dni sta si zaman prizadevala priti do cesarja. Vrnila sta se v Hirado. Odšla sta, vendar s spoznanjem, da ni na Japonskem ni najvplivnejši cesar, ampak knez v Jamagučiju. Frančišek je spremenil tudi pristop. Pred kneza se je odpravil ne kot ubog Evropejec, ampak kot ugleden in spoštovan mož, vreden kneževe pozornosti.
Jezuita sta najela konje in nosilnico, ter se oblekla v barvno svileno obleko. Ob prihodu v Jamaguči sta bila slovesno sprejeta pri knezu, ne da bi kdo posumil, da sta to ista človeka, ki so ju nekaj mesecev pred tem nagnali kot dva potepuha. Frančišek je kneza obdaroval z dragimi darili, urami, glasbenimi skrinjicami, lečami, kristali, oblekami in vinom, kot znamenjem prijateljstva. Vtis je naredil tudi s pismi portugalskega kralja Janeza III in papeža Pavla III. Knez je ugodil jezuitom in jim dovolil oznanjati krčansko vero v cesarstvu. Ljudem pa je dal svobodno izbiro, da lahko sprejmejo vero, če to želijo. Jezuitom je dal stanovanje na kraju, kamor je prihajalo veliko ljudi. V pol leta je že 500 ljudi sprejelo vero.
Frančišek je sklenil, da je čas, da gre naprej, zato je določil svojega naslednika na Japonskem in se septembra 1551 odpravil nazaj v Indijo. Na Japonsko je želel ponovno priti naslednje leto, vendar je ladjo zajel tajfun in jo odnesel daleč z njene poti. 17. decembra je tako pristal na otoku Sancian-u. Ob pogledu na bližnjo Kitajsko je začutil, da ga ta dežela kliče. Na Sancinu je dobil ladjo, ki je bila namenjena v Singapur, kamor je prispel konec istega meseca. Tam ga je že čakalo pismo Ignacija Lojolskega, v katerem je bil imenovan za predstojnika Indije in dežel onstran nje.
Nazaj v Indijo je prispel januarja 1552, kjer ga je čakalo vabilo, naj se vrne v Rim, da bi poročal o misijonskem delu. Odločil se je, da bo pred tem še obiskal Kitajsko. Aprila 1552 se je Frančišek iz Indije napotil proti Kitajski in prispel v Kantonski zaliv septembra. Pristal je na otoku Sancian-u, ki je bil tako skrivališče za tihotapce na kitajsko kot oporišče portugalskih trgovcev. Vendar ni noben od tihotapcev želel tvegati, da bi dva jezuita peljal na Kitajsko. Eden je sicer obljubil, a z denarjem pobegnil. 21. novembra je Frančišek dobil vročino in ni mogel več zapustiti koče na obali. Teden dni pozneje je padel v komo, se 1. decembra ponovno prebudil iz nje in se posvetil molitvi. V jutru 3. decembra je umrl in bil na otoku pokopan. Njegovi ostanki so bili pozneje prenešeni v Malacca-o in pozneje v Goa-o, kjer ima grob v cerkvi Dobrega Jezusa.
Za svetnika je bil razglašen skupaj z Ignacijem Lojolskim. Leta 1927 je bil imenovan za zavetnika misijonarjev.
Vir
pdf

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Frančišek Ksaverij – redovnik in misijonar

sveti Kromacij Oglejski – škof

Kromacij OglejskiKdo je bil pravzaprav Kromacij?
Kromacij je eden redkih znanih mož iz krščanske antike iz naših krajev. Živel je v četrtem stoletju in je le malce posegel še v peto, letos obhajamo 1600. obletnico njegove smrti. Bil je pravi Oglejčan, od malih nog je rasel v oglejski krščanski skupnosti; njegova družina je bila namreč krščanska, bil pa je deležen tudi klasične izobrazbe, ki je dajala osrednji poudarek govorništvu, kot kristjan pa se je lotil še grškega in hebrejskega jezika, da bi lahko prebiral Sveto pismo v izvirniku. Ko je sredi četrtega stoletja vzplamenelo navdušenje nad posvečenim življenjem, so se on, verjetno pa tudi njegov brat in sestri odločili za meništvo. Pod škofovim vodstvom tako zraste manjši samostan, kjer so mladeniči preživeli nekaj let, potem pa nekateri odšli na Vzhod, v Egipt in Palestino, Kromacij pa je ostal doma in nasledil škofa Valerijana.

Zakaj je bil – kot je pogosto zapisano – največji škof v starodavni oglejski Cerkvi?
Kromacij je bil škof oglejske Cerkve. To pomeni, da je bil njen voditelj, glavni oznanjevalec, pridigar. To je bilo v zlati dobi cerkvenih očetov, v 4. stoletju, ki je zelo živahno tako s stališča oblikovanja krščanskega nauka kot tudi vzpostavljanja neke cerkvene prakse. To je namreč prvo stoletje verske svobode, ki je prinesla mnogo možnosti, a tudi nemalo težav. Oglej resda ni bil tako pomemben kot Rim ali Aleksandrija ali Antiohija, vendar pa je bil deveto največje mesto cesarstva, močno središče za vse območje severnega Jadrana, njegov vpliv je segal globoko v Norik in Panonijo. Iz mozaičnih upodobitev iz 4. stoletja lahko razberemo pomembne vplive z Vzhoda in vrsto teoloških posebnosti, ki so se oblikovale prav v oglejski krščanski skupnosti. V Ogleju so bile navzoče tudi krivoverske težnje, ki jih je bilo treba obvladovati. Predvsem pa je bila tu množica novih kristjanov, ki jih je bilo treba stalno vzgajati in jih seznanjati s Svetim pismom in evangeljskimi smernicami za življenje. In tu se je Kromacij izkazal kot velik govornik, oznanjevalec in teolog. Bil pa je tudi veliki graditelj, saj je dal zgraditi novo stolnico v Ogleju in njej priključeno osmerokotno krstilnico s šesterokotnim bazenom.
O njegovi pomembnosti priča tudi pismo, ki ga je pisal cesarju v Carigrad, v katerem se zavzema za pravičnejše ravnanje z Janezom Krizostomom, ki je prosil za posredovanje iz izgnanstva njega, milanskega in rimskega škofa. Krizostom se mu je za to posredno zahvalil v enem od svojih pisem.

Kromacij OglejskiS katerimi velikimi osebnostmi (cerkvenimi očeti, škofi …) vzporejate teologi Kromacija?
Ob Kromaciju ne moremo izpustiti njegovega prijatelja iz mladostnih meniških let, Hieronima, s katerim je ohranjal pisne stike tudi, ko je ta živel v Sveti deželi. Morda se je prav od njega nalezel navdušenja za Sveto pismo, branje v izvirniku in razlaganje. Hieronim, ki je bil sicer zelo varčen s pohvalami, ga je imel za najbolj izobraženega med škofi. Kromacij pa ga je tudi gmotno podpiral.
Druga velika oseba pa je milanski škof Ambrozij, saj je Oglej nekako sodil v milansko vplivno območje. Najverjetneje ga je Ambrozij tudi posvetil v škofa. Kar je Ambrozij počel v Milanu, je delal Kromacij v Ogleju: skrb za pravo vero proti arijancem, oznanjevanje s pridiganjem, lahko bi rekli tudi kategorialna pastorala, ko se je posvečal posameznim skupinam vernikov. Z Ambrozijem pa je tudi sodeloval na oglejski sinodi leta 381, ki je nekaka odslikava carigrajskega koncila na Zahodu. Sam Ambrozij ga je tudi spodbujal, naj da svoje eksegetske govore zapisati.

Koliko Kromacijevih pridig in drugih zapisov je še ohranjenih?
Njegov pridigarski opus je moral biti precej obsežen, vendar do nedavnega ni bil posebno dobro znan, ker je večina njegovih del v teku stoletij preprosto poniknila. Znanih je bilo le 17 razprav, govorov o Matejevem evangeliju in pridiga o blagrih. Leta 1969 pa je prišlo na dan 38 govorov, ki so se porazgubili med Avguštinovimi in Ambrozijevimi deli, in vrsta fragmentov.

Kaj je bilo bistvo Kromacijevega nauka?
Predvsem gre za razlago svetopisemskih besedil, ki jih z alegorično metodo nanaša na Cerkev in vernika. Tako jih iz oddaljenih dogodkov privede pred poslušalca in mu da jasne smernice za življenje. Zelo je pozoren na pravi nauk, kar zadeva Sveto Trojico, ko poudarja, da so vse tri osebe enega bistva in med njimi ni razlik v stopnji božanstva. S tem je velik zagovornik nicejskega (325) in carigrajskega koncila (381). Na neki način je tudi predhodnik kalcedonskega koncila (451), ko jasno uči, da Kristus ni le Bog in človek, ampak pravi Bog in pravi človek v eni osebi. Lepe in bogate so tudi njegove primerjave med Marijo in Cerkvijo, ki obe deviško porajata Kristusa. Vidi se, da je bil škof v pristaniškem mestu: Cerkev pogosto primerja z ladjo na viharnem morju.

V čem je še danes Kromacij aktualen?
Kot nekoč tudi danes nas spodbuja k zaupljivi molitvi, naj nas Gospod obvaruje pred nevarnostmi: kot je nekoč varoval izvoljeno ljudstvo na poti v obljubljeno deželo, naj skrbi tudi za nas v stiskah tega časa.
Sicer pa se je treba lotiti branja njegovih besedil. V njih bomo lahko odkrili nemalo spodbud za duhovno rast in razumevanje svetih besedil. Poskusimo lahko že s prevodom in v njem razberemo, s čim nas nagovarja. (Kromacijev Govor XI., O ženi, ki je Gospodu mazilila noge, bomo objavili v prihodnji številki. Op. ur.)

Kromacij OglejskiKako to, da ga Slovenci kljub veliki vlogi in geografski bližini, tako slabo poznamo, tako malokrat omenjamo?
Kromacij je, kot sem že omenil, eno zadnjih odkritij patristike. Kot drugod po svetu se tudi pri nas šele počasi uveljavlja. Tudi sicer so cerkveni očetje na splošno dokaj slabo poznani, vendar pa lahko opažamo, da vedno bolj narašča zanimanje zanje, kar se vidi tudi iz vedno bogatejše patristične bibliografije. Vedno več člankov, študij in prevodov lahko najdemo tudi v slovenskem jeziku. Kromacij počasi prihaja v ospredje, letos tudi s svojo obletnico, ki vsaj skromno odmeva iz oglejskega konca tudi v naš prostor. Mislim, da smemo biti res ponosni nanj, saj smo tudi mi njegovi dediči.

Kaj je značilno za čas, v katerem je živel Kromacij?
Kromacijev pontifikat (388–408) pade v prelomno dobo poznega rimskega cesarstva. V prvem obdobju, v času cesarja Teodozija (379–395), je bilo rimsko cesarstvo zadnjič združeno in je s skrajnimi napori še obvladovalo zunanje sovražnike. Po odločilnem rimskem porazu proti Gotom pri Adrianoplu (378) je prav Teodozij moral pristati na naselitev dveh barbarskih skupin na ozemlju rimskega cesarstva, ene leta 380 v Panoniji (mešana skupina, ki so jo sestavljali Ostrogoti, Huni, Alani), druge leta 382 v Trakiji (Vizigoti). Obe skupini sta po pogodbi nastopali kot zavezniški sili; ker ju Rim po Teodozijevi smrti ni več mogel obvladovati, sta postali sovražni sili.
Teodozij je s skrajnimi napori obdržal enotnost države tudi v boju z notranjimi sovražniki, s katerimi se je spopadel v dveh državljanskih vojnah, leta 388 in 394. Obe vojni sta potekali na stičišču Ilirika in Italije; prva se je po Teodozijevih zmagah pri Sisciji/Sisku in Petovioni/Ptuju končala v samem Ogleju, druga pa z bitko pri Frigidu v zgornji Vipavski dolini, na mestnem ozemlju Ogleja oziroma njegove škofije.

Kakšna je bila vloga škofov v teh spopadih med poganstvom in krščanstvom?
Vloga škofa Kromacija je bila v teh prelomnih dogodkih šibko razpoznavna, pač pa izstopa vloga milanskega škofa Ambrozija, ki se je tako l. 388 kot l. 394 srečal s cesarjem Teodozijem v Ogleju. Že med sodobniki, še bolj pa v poznejših obdobjih, so bitko pri Frigidu razlagali kot odločilen spopad med krščanstvom in poganstvom, saj se je Teodozijev nasprotnik Evgenij opiral na še vedno močne poganske strukture v rimski vojski in senatorskih krogih. Med krščanskimi sodobniki omenjajo bitko trije najpomembnejši škofje tiste dobe: najprej Ambrozij (jeseni 394 in 395), ki se je neposredno po dogodku srečal s Teodozijem v Ogleju, pet let kasneje Janez Krizostom, dve desetletji pozneje Avguštin. Med oglejskimi pisci je dogodek kasneje (402/403) obširno predstavil Rufin v Cerkveni zgodovini, ki jo je posvetil škofu Kromaciju in v kateri je kot prvi posredoval krščansko interpretacijo dogodka, zmago krščanstva nad poganstvom. Kromacij v eni pridigi s protipogansko ostjo (Sermo 19) na podoben način kot Rufin omenja zmagoslavje križa nad hudiči (daemones), kar bi se moglo nanašati na Teodozijevo zmago nad Evgenijem.
Kromacij je vodil oglejsko krščansko skupnost v času velikih preizkušenj: jeseni 401 so Goti obkolili mesto, ki je bilo barbarski nevarnosti izpostavljeno tudi v naslednjih letih (402 ob umiku Gotov na Balkan, 406 ob vdoru velike barbarske skupine iz Podonavja v Italijo). Škof ni več doživel drugega vizigotskega pohoda v Italijo jeseni (408), ki je dosegel vrh z zavzetjem Rima dve leti kasneje.

Kdaj zgodovinski viri prvič omenjajo Kromacija?
Prvič se Kromacij omenja okrog leta 370, ko je kot asketsko usmerjeni klerik vzdrževal prijateljske stike s Hieronimom v času njegovega prebivanja v Ogleju (okrog l. 370–374). Oba sta pripadala številčno majhni, vendar duhovno in intelektualno zelo močni skupini, ki je postala žarišče asketizma in pravovernega krščanstva v mestu. V letu 381 je Kromacij kot presbyter (duhovnik) sodeloval na oglejski sinodi, na kateri so obsodili in odstavili zadnje arijanske škofe v Iliriku. Čeprav ni bil škof in mu je zato pripadala bolj vloga »opazovalca«, je dvakrat posegel v teološko diskusijo v podporo večinske pravoverne strani, na kateri je s svojo zavzetostjo, energijo in teološkim znanjem izstopal milanski škof Ambrozij. Za škofa je bil izvoljen jeseni 388, ko so bile razmere v Ogleju precej napete. Poleti tega leta je Teodozij po več vojaških zmagah v zahodnem Iliriku (Siscia/Sisak, Poetovio/Ptuj) v Ogleju zajel proticesarja Maksima in s tem uspešno končal državljansko vojno. Obenem je to čas, ko je zaradi incidenta v Kaliniku ob Evfratu prišlo do spora med cesarjem in milanskim škofom Ambrozijem, saj sta posvetna in cerkvena stran zavzeli različno stališče do Judov. Spor se časovno ujema s smrtjo oglejskega škofa Valerijana, z Ambrozijevim prihodom v Oglej in s posvečenjem novega škofa Kromacija.

Katere so bile Kromacijeve odlike?
Kromacij OglejskiKot škof se je Kromacij odlikoval po veliki delavnosti, ki je segala na raznovrstna področja. Bil je graditelj novega cerkvenega središča v Ogleju, ki je bilo uničeno pol stoletja kasneje ob hunskem vdoru (l. 452). Njegovo pastoralno delo razodeva literarni opus, ki je bil odkrit pred pol stoletja (zlasti zaslužen je pred kratkim preminuli Joseph Lemarié, z objavo temeljnih besedil med letoma 1969 in 1974). To odkritje spada v novejši dobi med največja na področju patristične književnosti. Kromacij je objavil več kot štirideset pridig in obsežen komentar k Matejevemu evangeliju. Ti spisi so prvovrsten vir za poznavanje verskih in družbenih razmer v Ogleju na prehodu iz 4. v 5. stoletje. Njegovi spisi slikajo značaj krščanske skupnosti, posebnosti oglejske liturgije, češčenje domačih mučencev, ob tem pa tudi apostolov in znanih mučencev z Vzhoda, katerih relikvije je prav v njegovem času in nedvomno po njegovi zaslugi pridobila oglejska cerkev. Škof se je odzival na vsa poglavitna vprašanja tistega časa: v pridigah je izražal na obziren način svoj kritičen odnos do tedaj še obstoječega poganstva, precej ostrejši pa je bil do Judov in še posebej oster do heretikov. Med temi so predstavljali nevarnost za domačo cerkev drugi privrženci arijanstva in privrženci herezije škofa Fotina iz Sirmija. Obe hereziji sta, sicer iz različnih izhodišč, izpodbijali božjo naravo Kristusove osebe.
Pri verskih sporih je nastopal kot človek povezovanja in ne ločevanja; v času spora med Hieronimom in Rufinom je skušal vplivati na oba nasprotnika v duhu medsebojne pomiritve in je z obema ohranil dobre odnose. Kromacij je prvi oglejski škof, čigar pomen je presegel ne le oglejsko cerkveno skupnost, temveč tudi meje italskega prostora.

Kakšne sledi je zapustil Kromacij na današnjem slovenskem ozemlju?
Slovensko ozemlje je bilo v pozni antiki razdeljeno na štiri province: zahodni in osrednji del je pripadal italski provinci Venetia et Histria, ki je segala proti vzhodu do Trojan in Višnje Gore, pretežni del Štajerske je pripadal Sredozemskemu Noriku, Pomurje in Prekmurje Prvi Panoniji, osrednja in vzhodna Dolenjska z Belo krajino provinci Saviji. Že zaradi tega je težko dati sodbo, kakšen pomenu je imel oglejski škof za današnje slovensko ozemlje. Kromacij je bil starejši sodobnik prvega poznanega emonskega škofa Maksima, ki se je udeležil sinode v Ogleju l. 381, kjer je jasno obsodil arijanstvo (kasneje se omenja še na sinodi v Milanu 392), prav tako je bil sodobnik emonskega arhidiakona Antioha, graditelja baptisterija in portika v emonskem cerkvenem središču. Njegova sodobnika v Petovioni sta bila škof Julijan Valens (edini poznani arijanski škof na današnjem slovenskem ozemlju) in prezbiter Atal, prav tako arijanec. Oba sta bila odstavljena na oglejski sinodi l. 381. Kot literarni ustvarjalec je Kromacij dobro poznal in upošteval spise škofa Viktorina s Ptuja, prvega latinskega razlagalca Svetega pisma.
Posreden vpliv se kaže tudi pri velikih cerkvenopolitičnih odločitvah oglejske Cerkve v tej dobi, ki se nanašajo na zahodni Ilirik in kažejo na stike med srednjim Podonavjem in Oglejem, ki so potekali čez slovensko ozemlje. Ko je po letu 400 padla rimska meja na Donavi, se je proti Italiji stekala prek današnjega slovenskega ozemlja množica beguncev. Kromacij se je v poznih letih svojega pontifikata soočil tudi s tem komajda rešljivim vprašanjem. Ker so barbari zajeli veliko ljudi, je bilo vseskozi žgoče vprašanje odkupa vojnih ujetnikov. Žal so škofova poročila, v katerih je razvidna ta njegova dejavnost, maloštevilna in zelo abstraktna: brez omembe konkretnih dogodkov in zgodovinskih okoliščin. Čeprav v Kromacijevi literarni zapuščini ne najdemo niti enega poročila, katerega vsebino bi mogli zanesljivo postaviti na današnje slovensko ozemlje, ostaja za nas zanimiv kot zelo izobražen, natančen in prizadet pričevalec prelomnih časov okrog leta 400, ki v Ogleju gotovo niso odmevali dosti drugače kot v bližnjih rimskih mestih proti vzhodu.
Vir

KROMACIJEV ŽIVLJENJEPIS
med 335 in 340
Rodi se v Ogleju, v globoko verni krščanski družini.[1] Ima brata Evzebija in dve sestri. Zdi se, da so se vsi štirje bratje in sestre oklenili posvečenega življenja. Študira gramatiko in retoriko; nauči se grško in hebrejsko, kar je razvidno iz njegovih del.
pred 369
Posvečen je za duhovnika.
od 369/70
Pod vodstvom škofa Valerijana za nedoločen čas živi v duhovniškem bratstvu skupaj z Rufinom iz Konkordije, Hieronimom iz Stridona, Jovinom in Evzebijem[2.]
381
Sodeluje in spregovori na oglejski sinodi, kjer je navzoč tudi Ambrozij Milanski.
388
Izbran je za oglejskega škofa; verjetno ga posveti sam Ambrozij Milanski.
ok. 390
Iz Betlehema pošlje Hieronim Kromaciju svoj Komentar preroka Habakuka, kjer prizna, da je Kromacij najbolj izobražen med škofi.
393
Hieronim posveti Kromaciju in Heliodoru, ki ga ekonomsko podpirata, svoj novi latinski prevod Salomonovih svetopisemskih knjig.
konec 90. let
Zgradi novo oglejsko baziliko (ki nosi ime po njem oziroma “po–teodorska in je nad prejšnjo “južno dvorano”) in priključeno osmerokotno krstilnico s šesterokotnim bazenom.
po 398
Poseže med Rufina in Hieronima, da bi ju spravil med seboj, ker sta sprta zaradi origenističnega vprašanja. Ob tej priliki Hieronim prišteje oglejsko Cerkev med najpomembnejše škofovske sedeže tistega časa: Rim, Aleksandrija in Milano.
od 400 dalje
Piše Komentar Matejevega evangelija (Tractatus), ki ostane nedokončan. Pred tem ob neznanem času objavi Govore (Sermones).
402/403
Rufina prosi za prevod Cerkvene zgodovine Evzebija Cezarejskega.[3]
403
Piše cesarju Honoriju v obrambo Janeza Krizostoma, carigrajskega patriarha, ki je bil odstavljen s sedeža in je prosil za posredovanje njega in milanskega ter rimskega škofa. V zahvalnem pismu 406 nam Krizostom naslika čudovit portret škofa Kromacija.[4]
403/404
Rufin posveti Kromaciju svoj latinski prevod Homilij o Jozuetu Origena Aleksandrijskega.
pred 405
Prosi Hieronima za latinski prevod Tobijeve knjige.
407/408
Umre v Ogleju med koncem 407 in začetkom 408, tik pred drugim gotskim vdorom pod Alarikom.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Kromacij Oglejski – škof

blaženi Charles de Foucauld – redovnik in puščavnik

Charles de FoucauldImena: Charles, Karel, Karlo, Čarli, Karol, Karolina, …
Rojen je bil 1858 v Strasbourgu v Franciji in kmalu postal sirota. Kot otrok je bil zelo veren in pobožen, kasneje pa je vero izgubil in živel precej razbrzdano življenje. Prijavil se je za službo v vojski, ko pa je v Maroku doživel spreobrnjenje, je vstopil k trapistom in nekaj časa preživel med njimi. Pozneje se odločil za še bolj radikalno uboštvo in preživel tri leta kot puščavnik v Nazaretu, nato pa odšel v Saharo, kjer je misijonaril med tamkajšnjimi plemeni ter živel v popolni revščini. Njegov ideal je bil najpopolneje posnemati Jezusa v njegovem skritem življenju v Nazaretu. Prvega decembra 1916 so ga ubili roparji.
»O ljubljena Mati, ti ki si tako lepo nosila Jezusa, nauči nas, da ga bomo tudi mi znali nositi v sebi. Ko prejemamo sveto obhajilo, je Kristus v nas, kakor je bil v tebi, s svojim telesom. Vedno je v nas, kakor je bil tudi v tebi, s svojim božanskim bistvom. Nauči nas, da ga bomo nosili z isto ljubeznijo in zbranostjo, z istim notranjim gledanjem, z istim neprestanim češčenjem kakor ti …«
»Moj Bog, ti praviš, da ni treba opravljati ustnih molitev, če hočemo moliti; zadostuje govoriti s teboj na znotraj z miselno molitvijo. O Jezus, daj, da bom znal ljubiti in vsak dan opravljati tako samotno in skrito molitev, ki jo vidi samo naš nebeški Oče in pri kateri smo čisto sami z njim … skrivnosten in prijeten pogovor, v katerem svobodno izlijemo svoje srce, daleč od vseh radovednih oči.«
»Jezus, ti si vedno z nami v sveti evharistiji; daj, naj bomo tudi mi vedno s teboj, naj ti delamo druščino pred tabernakljem in naj ne izgubimo po lastni krivdi niti enega trenutka, ki ga prebijemo pri tebi … Ti, naš ljubljeni Jezus, naše vse, si tam; vabiš nas, naj ti delamo druščino; ali ne bi morali kar planiti k tebi? Ali naj tudi en sam trenutek, ki bi ga lahko preživeli pri tebi, zapravimo kje drugje?«
»O Jezus, naj te posnemam. Skrb za zveličanje ljudi naj bo tudi moje življenjsko delo … Gospod, vžgi v meni silno željo po rešitvi duš. Daj, naj vse urejam in delam samo za to, blaginja duš naj ima prednost pred vsem drugim …«
»Gospod Jezus, oblikuj moje misli, oblikuj moje besede.«
»Kadar pride k nekomu Jezus, pride z njim tudi križ.«
»Kar zadeva ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, nam jo je dovolj dokazal, da lahko vanjo verjamemo, ne da bi jo občutili; občutiti, da Ga ljubimo in da nas ljubi, to bi bila nebesa: nebesa pa – razen redkih trenutkov in izjem – niso za na zemljo …«
Božji služabnik Charles de Foucauld, redovnik puščavnik, ustanovitelj »malih Jezusovih bratov in sester«, goduje 1. decembra.
Vir
 

Ustanovitelj »malih Jezusovih bratov in sester

Pred enim letom je Cerkev razglasila Charlesa de Foucaulda (malega brata Karla) za blaženega. Vprašanje njegovega prištetja k zboru blaženih oziroma kako bi pospešili postopek se je postavljalo že prej, toda Cerkev v Alžiriji s škofi na čelu je bila mnenja, da za to še ni napočil pravi čas, zlasti ne v Alžiriji sami, kjer je br. Charles (Karel) živel in deloval zadnjih petnajst let, do svoje smrti 1. decembra 1916. To so bila obenem najbolj pomembna leta njegovega življenja. Končno so se stvari le premaknile, tako da je razglasitev postala možna ali vsaj manj tvegana. Slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki alžirskih oblasti in samega tuareškega naroda.

Charles de Foucauld»Moj Bog, če si, daj, da te spoznam!«
Kdo je bil novi blaženi? Charles de Foucauld se je rodil v Strasbourgu leta 1858. Še preden je dopolnil šest let, je izgubil očeta in mater in kot odraščajoč otrok tudi vero. Srečo in tolažbo je tako najprej iskal v knjigah, nato pa v razuzdanem življenju in užitkih. Tako kot stari oče se je tudi sam odločil za vojaški poklic in kot 22-letnega častnika ga je francoska vojska leta 1880 poslala v Alžirijo. Tu se je srečal z islamsko vero. Preprosta toda trdna vera teh skromnih nomadov, ki so neprestano živeli v božji navzočnosti in se obračali k Bogu v molitvi, je globoko pretresla Charlesa in resno načela njegov skepticizem. Tam, kjer je do tedaj vladalo prepričanje, da nič ni dovolj gotovo, nič dovolj dokazano, so se oglašala vprašanja, ki so postajala vedno glasnejša in vedno bolj jasna in se nazadnje zgostila v tejle molitvi: »Moj Bog, če si, daj, da te spoznam!«
Charles je izstopil iz vojaške službe in se odločil, da bo ostal kar v Alžiriji, kjer naj bi se pripravil na nevarno raziskovalno potovanje po Maroku. Ta maroška epizoda je zanimiva zato, ker jasno govori, da se je v Charlesu nekaj spremenilo. Na tem raziskovalnem potovanju je pokazal, kakšne življenjske energije nosi v sebi in kakšnih nadčloveških naporov je sposoben, če le ima pred seboj jasen in truda vreden cilj! To bomo opazili še pozneje, ko bo njegova malo prej omenjena molitev uslišana, saj se je v 28. letu življenja Charles spreobrnil.

Iz Nazareta v Saharo
Pri vračanju k veri je odigrala pomembno vlogo diskretna dobrota in ljubezen njegove sestrične Marie. Nikoli ga ni obsojala, ampak je skupaj z njim nosila težko breme njegove izgubljenosti, pozneje pa njegovo uporno in bolno iskanje življenjskega smisla in … Boga. V njeni nevsiljivi dobroti in vztrajni zvestobi je pozneje Charles prepoznal značilnosti same božje ljubezni. Zato ni prav nič čudno, da je podobna drža do sočloveka kasneje postala ena glavnih značilnosti evangeljskega življenja in delovanja br. Charlesa. Na pomoč je priskočil tudi izkušeni in modri duhovnik Huvelin, ki ga je Charlesu priporočila sestrična Maria. Charles ga je poiskal, da bi se pri njem poučil o krščanski veri.
Našel ga je v cerkvi sv. Avguština v spovednici. Brez dolgih uvodov ali pojasnil mu je rekel: »Pokleknite in spovejte se!« Charles ga je ubogal in doživel neopisljivo srečanje z božjim usmiljenjem, ki je popolnoma spremenilo njegovo življenje.
Že v trenutku spreobrnjenja se je Charles zavedel, da mora svoje življenje popolnoma posvetiti Bogu. Na romanju v Sveto deželo je odkril Nazaret in z njim povezano skrivnost učlovečenega Boga. S tem je Bog dobival za njega bolj konkretno, človeško podobo Jezusa iz Nazareta. Svoj poklic, življenje, posvečeno Bogu, pa je Charles odslej videl v posnemanju Jezusovega življenja v Nazaretu. Vstopil je v meniški red trapistov in v njem preživel sedem srečnih let. Toda globoka želja, da bi čim bolj zvesto posnemal Jezusovo nazareško življenje, je počasi pripeljala njega samega kakor tudi njegove predstojnike do prepričanja, da ga Bog kliče drugam.
Sledilo je nekaj let v samem Nazaretu pri sestrah klarisah. Samota, tišina, fizično delo ter ure in ure molitve in premišljevanja pred Najsvetejšim so bile glavne značilnosti te nove etape njegovega »nazareškega življenja«. Charlesova ljubezen do Jezusa v nazareški skrivnosti pa mu tudi tu ni dala miru. Odkrivala mu je nova obzorja. Charles je prišel do pomembnega spoznanja: ljubiti Jezusa in ga posnemati pomeni po njegovem zgledu postati bližnji tistih, ki so najbolj oddaljeni in zapuščeni. Zato se je odločil za življenje v Sahari, ki mu je bila znana iz njegove vojaške preteklosti.
Tu se je naslednjih petnajst let (1901–1916) br. Charles nenehno trudil, da bi se čim bolj približal ljudem, in sicer Tuaregom, enemu izmed nomadskih narodov Sahare. Leta 1905 se je naselil med njimi v Tamanrasetu, na samem jugu alžirskega dela Sahare, in tu živel vse do svoje smrti.
Že teh nekoliko podatkov in datumov iz življenja br. Charlesa govori, da je bil večplastna osebnost, njegovo življenje pa zaznamovano z dolgim iskanjem in večkratnimi obrati. Čeprav je imel pred seboj jasen cilj, je šele po več etapah prispel k njegovemu popolnemu uresničenju. Lahko rečemo, da mu je to uspelo šele v Tamanrasetu.

Poskušajmo sedaj iz njegovega življenja in delovanja ‘izluščiti’ nekaj glavnih značilnosti, ki so obenem tudi poročilo, ki nam ga zapušča. 

Charles de FoucauldGoreča ljubezen do Jezusa kot ključ
Nazaret je obenem mesto in skrivnost božje ponižnosti. To je kraj, kjer je Jezus živel med nami in z nami; to so pota, po katerih je hodil, obzorja, ki jih je gledal in občudoval, dogodki vaškega življenja, v katerih je sodeloval … in iz vsega tega je pozneje črpal »snov« za svoje govore in prilike. Življenje njegovih sovaščanov, njihove glavne aktivnosti, redno branje Svetega pisma in poslušanje komentarjev svetopisemskih besedil, kakor tudi njegovo edinstveno razmerje do Očeta, vse to je oblikovalo njegovo osebnost Nazarečana. Ta naslov ga je spremljal vse do smrti na križu. Božja beseda je prišla na svet in postala človek, da bi nam razodela Očeta, nam govorila o njegovi ljubezni; ona pa je okoli trideset let živela v Nazaretu in molčala! Brat Charles je intuitivno dojemal, da tu ne gre zgolj za naključje. Vse to ga je globoko prevzelo, tako globoko, da je »nazareška skrivnost« postala glavna značilnost njegovega poznejšega življenja in delovanja. Ni se čutil poklicanega, da bi posnemal Jezusovo javno življenje oznanjevanja evangelija z besedo, posnemal je njegovo tiho nazareško življenje. Videl je, da se ne more odreči oznanjevanju evangelija, toda on ga je želel »kričati« z vsem življenjem.
Po svoji zaljubljenosti v Jezusa je br. Charles pravi kontemplativec. Vsaj posredno je v Cerkvi utrl novo pot kontemplacije – kontemplacije v svetu.

Zakrament oltarja in zakrament bližnjega
Evharistija – to je Jezus! Jezus, ki ga br. Charles tako neizmerno ljubi. Jezus, ki je navzoč v Najsvetejšem in le nekaj metrov oddaljen od njega. Prebil bo ure in ure, podnevi in ponoči, ob svojem ‘ljubljenem Bratu in Gospodu Jezusu’, preprosto, da bi bil z njim, ga molil in slavil, se mu zahvaljeval … Središčnost evharistije v življenju br. Charlesa je tesno povezana z njegovo očaranostjo nad osebo Jezusa Kristusa. Dolga leta – vse do odhoda v Saharo – je br. Charles posvečal večino svojega časa molitvi pred Najsvetejšim. Hotel je biti sam z Jezusom in samo z Njim. Vse, kar ni On, bi v tem intimnem razmerju moglo motiti. Zato je storil vse, da bi popolnoma prekinil s svojo preteklostjo in tudi s svojci. Toda sčasoma mu je ljubezen do evharistije pokazala nove razsežnosti hoje za Kristusom. Evharistijo je povezal z zakramentom brata in to je odslej glavna značilnost njegove duhovnosti. Najprej je v duhovnih vajah pred diakonatom in duhovniškim posvečenjem prišel do spoznanja, da »mu nazareškega življenja, svojega poklica, ni treba živeti v ljubljeni Sveti deželi, temveč med najbolj bolnimi dušami, med najbolj zapuščenimi ovcami …« (pismo o. Caronu, 8. 4. 1904). In odide v Saharo. Čez nekaj let, ko se še vedno ‘bori’ s svojimi Pravili in s klavzuro, v neki meditaciji gleda Jezusa, ki mu govori: Kar zadeva zbranost, »je ljubezen tista, ki te mora zbrati v meni, ne ločenost od mojih otrok. Glej mene v njih in kakor jaz v Nazaretu živi blizu njih, izgubljen v Bogu« (Dnevnik 1904., O. S. str. 360). In res je br. Charles ostalih petnajst let uresničeval to približevanje ljudem. Česa vsega se ni lotil, da bi »udomačil« Tuarege, si pridobil njihovo zaupanje in jih bolj spoznal ter prodrl v globine tuareške duše. Naučil se je njihovega jezika, ga preučeval, sestavil bogate slovarje; večer za večerom je poslušal petje ob ognju in zbral okoli 6.000 kitic njihovih narodnih pesmi; vse to s ciljem, da bi jih tudi tisti, ki bodo prišli za njim, lažje spoznali in bolj ljubili. Z vsem tem jim je tudi želel pokazati, kako ceni njihov jezik in njihovo kulturno dediščino kakor tudi njih same. Hotel je postati »eden izmed njih«, njihov brat. O Jezusu jim ni govoril, pač pa jim ga je ponavzočeval s svojim življenjem, s svojo ljubeznijo.
V pismu, ki ga je napisal komaj nekaj mesecev pred svojo smrtjo, je jedrnato povedal: »Mislim, da ni besede v evangeliju, ki bi me bolj ganila in za vedno spremenila moje življenje, kot je ta: ‘Kar koli storite enemu od teh najmanjših, meni storite.’ Če pomislimo, da gre tu za besede tistega, ki je rekel: ‘To je moje telo … to je moja kri …’, kako goreče se bomo trudili, da ljubimo Jezusa v teh najmanjših, v teh grešnikih, v teh ubogih!« (pismo L. Massignonu, 1. 8. 1916). To razsežnost duhovnosti br. Charlesa je nekdo opisal takole: »V izpostavljenem Najsvetejšem kakor tudi v življenju, izpostavljenem za druge, je navzoč Jezus.« Charles je ta dva vidika tesno povezoval in stalno prehajal z enega na drugega: v evharistiji je črpal energijo za življenje, vse svoje življenje med ljudmi in zanje pa je vključeval v svojo molitev pred presvetim Rešnjim telesom.

Charles FoucauldSkladnost življenja
Br. Charles je posnemanje Jezusovega nazareškega življenja imel za svoj poklic: živeti in z življenjem »kričati« evangelij. Z golo navzočnostjo med ljudmi pričuje o božji ljubezni: živi z njimi, jim je »bližnji«, solidaren, njihov prijatelj. Ta vidik je izredno pomemben v svetu, kjer vlada prava inflacija besed, kjer je beseda pogosto oropana svojega pravega pomena. Danes je doslednost življenja, skladnost med besedami in deli, za vernike pa skladnost med vero in življenjem, zelo pomembna. In kolikor bolj redka je ta skladnost, toliko nujnejša je, če želimo, da ne bomo razklani sami v sebi in da ohranimo možnost pristne komunikacije med ljudmi.
Cerkev živi in deluje v tem svetu in se ne more zaščititi pred vsakim vplivom miselnosti, ki vlada v družbi. Njeno poslanstvo je ravno oznanjevanje Besede, veselega oznanila. Težka naloga v svetu, kjer so besede pogosto le besede, več ali manj prazne besede! Zato je toliko bolj pomembno, da oznanjevalci Besede s svojim življenjem potrjujejo tisto, kar oznanjajo! Jezus je namreč versko elito svojega časa označil kot tiste, ki govorijo, a ne delajo. Njegovo opozorilo velja za vse čase! V takem svetu močan poudarek, ki ga br. Charles postavlja na življenje, navdihnjeno z evangelijem, dobiva dimenzije preroškega klica.

Preprosto nazareško življenje
Brat Charles ni poudarjal le skladnosti življenja, temveč tudi pomen navadnega življenja. Nazareško življenje je ravno to – navadno življenje. V tem pogledu je zanimiv odlomek evangelija po Luku o Jezusovem prvem romanju v Jeruzalem. Tu v templju je prvič jasno izrazil svojo zavest, da mora biti »v tem, kar je njegovega Očeta« (ali »v Očetovi hiši«). Lukov evangelij še pravi: »… Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret …« (Lk 2,51Lk 2,51
English: World English Bible - WEB

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
a). Posvetil se je Očetovemu poslanstvu, toda ne v Jeruzalemu, verskem in političnem središču judovskega ljudstva, temveč v malo znani vasici »poganske Galileje«. »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« (Jn 1,46Jn 1,46
English: World English Bible - WEB

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) je začudeno vprašal Natánael. Jezusovo življenje je bilo v glavnem podobno življenju njegovih pobožnih sovaščanov: navadno življenje preprostih, »majhnih« ljudi. Postal je eden izmed njih. Tudi to spada v skrivnost učlovečenja in v kenozo, ki je s to skrivnostjo povezana.
Dejstvo, da je Jezus zase sprejel in živel v Nazaretu okoli trideset let takšno življenje, pomeni, da je on svoje osebno razmerje do Očeta živel ne »kljub« takšnemu življenju, temveč prav v njem. Navadno človeško življenje je postalo tako prava – da ne rečemo izbrana – pot k Bogu. To je res od Jezusa posvečeno življenje.
Prav to Jezusovo življenje je br. Charles želel posnemati. Tudi redovnikom, ki jih je nameraval ustanoviti, je namenil enak poklic. Dejstvo, da gre za vsakdanje življenje navadnega človeka, vsebuje pomembno sporočilo zlasti za krščanske laike: očete in matere, delavce in kmete, stare in mlade … Njihovo življenje je često trdo, polno skrbi in nepriznano. V resnici pa je tudi veliko več: to je pravo posvečeno življenje! Učlovečeni Božji Sin ga je posvetil, in to za vedno!
STANKO ŽAKELJ,
mali Jezusov brat 
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za blaženi Charles de Foucauld – redovnik in puščavnik

sveti Andrej – apostol

AndrejZavetnik Rusije, Škotske, Španije in Grčije; Sicijilje in Spodnje Avstrije; ribičev in trgovcev z ribami, mesarjev, rudarjev, vrvarjev, nosačev vode; proti protinu, bolečinam v grlu, krčem in rdečici; za dobro poroko
Atributi: poševno postavljen križ, dolga tunika in plašč, brez obuval; knjiga in/ali napisni trak
Imena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: Na Slovenskem je Andreju posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva. Na Koroškem sta tudi dve božji poti.
Apostol Andrej je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra in učenec Janeza Krstnika. Njega je Jezus z Janezom prvega poklical. Janez je to sam popisal v svojem evangeliju (Jn 1,36-41Jn 1,36-41
English: World English Bible - WEB

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Bilo je v Betaniji onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval.
Tam je stal Janez Krstnik in z njim dva izmed njegovih učencev. Tedaj je prišel mimo Jezus. Janez se je ozrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje božje!« Njegove besede sta slišala onadva učenca in šla za Jezusom. Ko je Jezus videl, da gresta za njim, ju je vprašal, kaj iščeta.
Odgovorila sta mu: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je velel, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Eden izmed njiju je bil Andrej, drugi je bil evangelist sam, pa se v svoji ponižnosti ni imenoval. Andrej je šel potem po brata Simona, mu oznanil veselo novico »Našli smo Kristusa« in ga privedel k Jezusu.

Evangelij Andreja izrecno imenuje ob treh različnih priložnostih: na Oljski gori, ko so bili na samem, so Peter in Jakob, Janez in Andrej spraševali Jezusa, kdaj bo razdejan Jeruzalem in konec sveta. Preden je Jezus nasitil pet tisoč mož, je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet hlebov in dve ribi. Nekoč pa je posredoval med Grki in Jezusom (Jn 12,22Jn 12,22
English: World English Bible - WEB

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).
Po Jezusovem vnebohodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah, dokler ni našel križa v Patrah, glavnem mestu Ahaje. Z vrvmi so ga privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Svetnik je zavetnik Rusije in Škotske. Upodabljajo ga največkrat s poševno postavljenim križem. Sv. Andrej je že od nekdaj tudi na slovenskih tleh priljubljen in češčen svetnik. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika.
Goduje 30. novembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v apostol, svetniki | Označeno , , | Komentiraj

sveti Frančišek Anton Fasani – duhovnik in redovnik

Frančišek Anton FasaniSveti Frančišek Anton Fasani se je rodil leta 1681 kot edinec siromašnim staršem v italjanskem mestu Lucera, kjer se nahaja tudi grob hrvaškega blaženega Avguština Kažotiča. Bil je zelo nadarjen, zato je študiral in doktoriral iz teologije. Od leta 1707 je živel in deloval v svojem rodnem mestu; pri tem je bil predavatelj in prizadeven vzgojitelj. V Luceri je bil spoštovan; klicali so ga preprosto “padre maestro”.  V svoji redovniški skupnosti je vršil službe gvardijana in provincijala. Bil je odličen pridigar in neutruden spovednik. Zadnja leta življenja je vršil službo zaporniškega duhovnika. Svoje oskrbovance je obiskoval vsak dan in postal angel tolažnik za obsojence, zato so ga klicali “pater visličar”. Umrl je leta 1742 v Luceri, njegov grob pa se nahaja v cerkvi sv. Frančiška.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , | Komentiraj

sveti Štefan mlajši – menih in mučenec

sveti Štefan mlajšiV Carigradu, sveti Štefan mlajši, menih in mučenec, ki je pod cesarjem Konstantinom Koprónimom trpel različna mučenja zaradi čaščenja svetih podob in s prelitjem krvi potrdil katoliško resnico.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v menih, mučenci, svetniki | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Štefan mlajši – menih in mučenec

sveti Jakob Razrezani – mučenec

sveti Jakob RazrezaniV Perziji, sveti Jakob, s priimkom Razrezani, mučenec. Ker je v času cesarja Teodózija mlajšega v čast kralja Iasdigérda zanikal Kristusa, sta ga njegova mati in žena hudo okregali. Spreobrnil se je in se neustrašeno priznal za kristjana pred Varámom, Iasdigérdovim sinom in naslednikom. Zato je jezni kralj izrekel smrtno obsodbo, ukazal razsekati ga na kosce in ga obglaviti.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Jakob Razrezani – mučenec

blaženi Giacomo (Jakob) Alberione – duhovnik

Jakob AlberioneRodil se je na današnji dan v kraju San Lorenzo di Fossano južno od Torina, v pokrajini, ki je dala več svetniških osebnosti, med njimi sv. Janeza Boska. Ko je hodil v prvi razred, je na vprašanje učiteljice, kaj bo postal, ko bo velik, brez pomišljanja odgovoril “Duhovnik bom!” Po končani osnovni šoli je res šel v semenišče v mestece Bra. Ko je prišel v leta zorenja, je zašel v moralno krizo, k čemu je precej pripomoglo tudi slabo čtivo, zato bomo razumeli, zakaj se je kasneje tako trudil za širjenje dobrega tiska.

Za njegovo življenje in delo je bila “usodnega” pomena noč med 31. decembrom 1899 in 1. januarjem 1900, na prelomu dveh stoletij, ko je štiri ure klečal pred Najsvetejšim v stolnici v Albi. Med molitvijo se je pred Bogom slovesno in nepreklicno zavezal, da “bo storil kaj za Gospoda in za ljudi tega novega stoletja”. Božji previdnosti je prepustil, da mu ob svojem času pokaže, kakšno bo to njegovo delo. On se je dal popolnoma na razpolago Bogu.

Po študiju filozofije in teologije je bil 29. junija 1907 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nekaj časa deloval na župniji, kjer se je ob rednem delu pripravljal na doktorat iz teologije, ki ga je dosegel na teološki fakulteti v Genovi (1908). Škof iz Albe ga je imenoval za profesorja in spirituala v semenišču. Leta 1913 je postal urednik škofijskega tednika La Gazzetta d’Alba in tako so se pričele njegove izkušnje na časnikarskem področju, na katerem je ostal vse do konca življenja. V njem je vedno bolj zorela misel, da mora priklicati v življenje ustanovo, ki se bo ukvarjala samo s tistim, čemur so tedaj ‘”dober tisk’. Kupil je skromen tiskarski stroj, zbral okoli sebe nekaj fantov-pomočnikov, potem pa stopil k škofu ter mu dejal, da bo ustanovil Družbo sv. Pavla, katere poslanstvo bo “delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi”. Škof je njegov načrt odobril. To se je zgodilo 20. avgusta 1914, za pravi rojstni dan Družbe sv. Pavla velja 5. oktober 1921, ko so prvi člani položili redovne zaobljube, uradno pa jo je potrdil papež Pij XI. leta 1926. Manj kot leto dni za moško vejo Družbe je ustanovil žensko vejo – Hčere sv. Pavla (pavlinke), ki so prodajale knjige in časopise in kmalu so imele po vseh večjih italijanskih mestih svoje knjigarne. Iz ‘pav­linskega debla’ je zraslo še šest novih vej: Pobožne učenke Božjega Učitelja, ki se posvečajo nenehni molitvi za tiste, ki delajo; Sestre Jezusa dobrega Pastirja (pomočnice v župniščih), Sestre Kraljice apostolov (molivke za duhovne poklice), Institut Jezusa Duhovnika (za povezavo s škofijskimi duhovniki), Institut nad­angela Gabrijela (za mlajše može in fante), Institut Marijinega oznanjenja (za mlade žene in dekleta), Zveza pavlinskih sodelavcev (za laične sodelavce).

Matična hiša Družbe sv. Pavla je v mestu Alba, ob kateri je mogočno svetišče, posvečeno apostolu Pavlu, Družbinemu zavetniku in vzorniku. V vseh cerkvah Družbe je na vidnem mestu napis: “Ne bojte se, jaz sem z vami. Od tukaj vas hočem razveseljevati.” V luči tega gesla postane razumljiva čudežna rast tednika Famiglia cristiana, ki si ga je zamislil kot “list splošnega značaja”, a v katoliškem duhu. Prva številka je izšla za božič leta 1931 na 12 straneh v nakladi 12.000 izvodov (danes ima 200 strani in povprečno naklado 1,5 milijona izvodov). Do začetka druge svetovne vojne je narasla do 100.000, po vojni je bilo treba začeti skoraj znova, a leta 1960 je naklada dosegla 1 milijon izvodov, deset let pozneje pa kar 2 milijona. Tiskarna je od vsega začetka v Albi, uredništvo pa je zdaj v Milanu.

Don Giacomo Alberione se je kot predstojnik Družbe leta 1936 za stalno naselil v Rimu. Breme vodstva je leta 1969 preložil na ramena naslednikov, vendar je delo Družbe še naprej spremljal, zlasti z molitvijo. Bil je tako doma v nadnaravnem svetu, da je bil njegov prehod iz tega sveta v večnost 26. novembra 1971 povsem miren. Zaradi njegovih del in prizadevanja za dobro vseh, ga je papež Janez Pavel II. 27. aprila 2003 razglasil za blaženega.
Vir

Božja dela se ne začenjajo z denarjem, temveč z molitvijo in z zaupanjem v Boga. Stavimo svoje zaupanje v Boga in pojdimo naprej, začenjati z denarjem je naivnost.

Gospod, prosimo te, da nam podeliš znanje, ki ga potrebujemo, svetost, ki jo ti zahtevaš od nas, spretnost za delo, ki je nujna.

Ko sem bil škofijski duhovnik, sem imel listnico za bankovce in denarnico za kovance, ko pa sem prišel v to družino, kjer je bilo veliko stroškov, sem odložil listnico in denarnico ter sem rekel Gospodu: “Pošlji, kar je nujno!”

Nevihte so potrebne, da nas napravijo ponižne in da ne pozabimo, da je edino Bog Gospodar, in Gospoda prosim, naj nam jih kar pošlje.

Življenje v skupnosti predpostavlja blag, družaben in veder značaj, dan deloma po naravi, deloma pridobljen z vzgojo; odprtega, obzirnega, razumevajočega duha, ki si prizadeva gledati na vse z dobre strani.

Vljudnost nam je lahko nekoliko dana že po naravi, v celoti ali deloma pa jo je treba pridobiti, da postane nadnaravna. Človek, ki je resnično dober in obziren, bo potemtakem vljuden. Vendar mora biti vljudnost v človekovi notranjosti.

Vedno moramo imeti pred očmi moč zgleda. Vzgoja ne more biti nekaj ponarejenega in površnega. Samo kar prihaja iz življenja, oblikuje življenje, kar prihaja samo iz ust, se dotakne kvečjemu ušes.

Srce je mogočna sila. Dobro vzgojeno srce ljubi vse, v njem ni prostora za zamere ali zavist, izogiba se vsakega nevarnega prijateljstva.
Dolžnost je darilo, ki je Bogu najljubše. Biti moramo opravljeno ob pravem času, na najboljši način, z vso popolnostjo, ki smo je tisti hip zmožni.
Živeti Kristusa, upodobiti Kristusa v sebi, da bodo ljudje v našem življenju brali Kristusa: evangelij.
olitev je kot kri, ki izvira iz srca, se pretaka po vseh udih ter hrani in oživlja celoten organizem.

Trpljenje ni le preizkušnja, temveč je tudi apostolat; je skrivnost veselja, je soudeležba pri Jezusovem odrešilnem delu.

Po veri vidimo vse ljudi kot duše, ki jim dolgujemo resnico, dober zgled in molitev.

Gledano v luči vere, so vsi ljudje naši sopotniki na romanju v večnost in v skladu s tem čutimo dolžnost, da si med seboj pomagamo.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za blaženi Giacomo (Jakob) Alberione – duhovnik