V Toulonu [tulónu] (v Provansi), sveti Ciprijan, škof, učenec svetega Cezárija iz Arlesa, ki je na mnogih sinodah branil pravo vero o milosti, in ni nameraval sam po sebi ničesar razumeti, razen po predhodnem razsvetljenju božje milosti.
Vir
Danes godujejo tudi…

  Cerkveno učiteljstvo se glede angelov varuhov ni nikoli posebej slovesno izreklo. Pač pa redno in po vsem katoliškem svetu razširjeno oznanjevanje govori navadno o posebnem angelu varuhu prav za vsakega vernika posebej, še več, za vsakega človeka. To oznanilo je v tesni zvezi z naukom o vsezveličavni božji volji. Vsak človek mora premagovati napade slabih nagnjenj, pa tudi napade hudobnega duha, ko se mu je treba odločati za božjo in Kristusovo stvar (prim. Ef 6, 10-13). V tem »prostoru« odločanja in preskušnje se uveljavlja služba angelov kot božjih »poslancev« (grška beseda angelos pomeni poslanca, sla).
  God angelov varuhov nam vsako leto znova pokliče v spomin eno od razsežnosti veličastnega sveta naše vere. Pred oči nam spet živo stopi verska resnica o občestvu svetih, h kateremu spadajo tudi angeli – tudi njim je Kristus glava, tudi njim je Bog od vekomaj določil posebno nalogo v zgodovini odrešenja.
  Češčenje angelov naj ne bi bila samo otroška pobožnost; odrasli kristjani angelov varuhov nič manj ne potrebujemo – in po besedah sv. Bernarda jim dolgujemo »spoštljivost za navzočnost, vdanost za dobrotljivost, zaupanje za varstvo«. Mnogi vzgojitelji imajo navado priporočati svoje gojence njihovim angelom varuhom. Tako je delal sv. Janez Bosko. Sv. Ignacij Lojolski pa pravi: »V svojem apostolskem poklicu naj bi mi bili kakor angeli, ki nimajo nič opravka sami s seboj in ki se popolnoma razdajajo v skrbi za zveličanje duš. Noben neuspeh jim ne vzame poguma, vedno gredo naprej v svojem delu za blagor svojih varovancev, vedno vedri in zadovoljni. Saj vedno gledajo obličje Očeta, ki je v nebesih.« Psalm 90 pa pravi: »Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ob kamen ne zadeneš. Stopal boš na gada in modrasa; z nogo poteptal leva in zmaja.«
  Leta 1670 je papež Klemen X. praznik angelov varuhov razširil na vso Cerkev in ga nastavil na 2. oktober.
Vir

Danes godujejo tudi…

 Rojena: 2. januarja 1873 v Alençonu, umrla: 30. septembra 1897 v Lisieuxu
Zavetnica: Francije, misijonov, karmeličank
»Mala Terezija«, tako imenujemo veliko redovnico Terezijo iz Lisieuxa. Vzdevek »mala« je dobila, da bi jo razlikovali od redovne reformatorke Terezije Avilske.
Terezija se je rodila 2. januarja 1873 v severnofrancoskem mestecu Alençon kot deveti otrok zakoncev Ludvika Jožefa Stanislava Martina in Marije Cecilije Guérin. Oče se je izučil za urarja in draguljarja, mati pa je bila izučena v umetnem čipkarstvu. V premožni družini si je zlasti mati želela veliko otrok. Prva dva dečka sta umrla kmalu po porodu in tudi dve hčerki za njima sta umrli v zgodnji mladosti. Za zakonca, ki sta se odlikovala po močni, živi veri in iskreni pobožnosti, je bila to huda preizkušnja. Rodilo se jima je še pet hčera, ki pa so vse šle v samostan: štiri h karmeličankam in ena k vizitantkam. Zadnja in najmlajša je bila Terezija (krstno ime Marija Frančiška Terezija); slabotno že od rojstva je le skrbna materina nega rešila smrti. Bilo ji je šele štiri leta, ko ji je 28. avgusta 1877 umrla mati. A materini vzgojni vplivi so ji pustili pečat za vse življenje. Tudi oče je imel pri vzgoji aktivno vlogo in ji bil za zgled v ljubezni do Boga. Sama o njem pričuje takole: »Dovolj mi je bilo videti očeta pri molitvi, da bi videla, kako molijo svetniki.«
Ovdoveli oče se kmalu po materini smrti preseli v severnejše ležeče mesto Liseux. Tam je družina lepo in srečno živela, njihov vsakdan je prežemal duh molitve, kreposti in medsebojne ljubezni. Terezija je v Liseuxu živela do vstopa v samostan karmeličank, v šolo pa je hodila v zavod k benediktinkam. Ko ji je bilo deset let, je ob binkoštih hudo zbolela; zdravje se ji je proti pričakovanju vrnilo, ko so njene sestre molile pred Marijinim kipom. Pozneje je Terezija pripovedovala, da jo je ozdravil nasmeh božje Matere.
Leta 1884 je prejela prvo sveto obhajilo in Gospodu izročila svoje življenje v prošnji, »naj ji vzame svobodo«, da bo »eno z božjo močjo«. Pozneje je o tem dnevu zapisala: »Že davno prej sta Jezus in mala Terezija drug drugega poznala in razumela. Tiste dni pa najino srečanje ni bilo več bežen, razumevajoč pogled, ampak dušno zbližanje. Nisva bila več dva; Terezija je izginila, kakor izgine kaplja v morju. Preostal je samo še Jezus ter mi postal duhovnik in kralj.« Istega leta je prejela tudi birmo – dogodek, na katerega se je, kot je zapisala sama, pripravljala z radostjo v pričakovanju obljubljenega Tolažnika.
Ko je njena starejša sestra Pavlina v Liseuxu vstopila v samostan, je tudi v Tereziji dozorel notranji klic, da bi se pridružila redu bosonogih karmeličank. Tako je Terezija pri rosnih petnajstih letih, ob binkoštih, ko sta se vračala z večernic, očetu zaupala svojo željo, da bi postala karmeličanka, in oče ji je velikodušno – čeprav s težkim srcem – dovolil. Toda o tem niso hoteli nič slišati ne karmeličanke ne lokalni škof, saj je bila Terezija še premlada za vstop v tako oster red. Nekaj mesecev pozneje se je z očetom in sestro Celino odpravila v Rim na romanje ob duhovniškem jubileju papeža Leona XIII. Tam je na javnem sprejemu, ko je prišla vrsta nanjo, da poklekne k papeževemu blagoslovu, pogumno prekršila zapovedano molčečnost in zaprosila papeža, naj ji »svojemu jubileju na čast dovoli pri petnajstih letih vstopiti med karmeličanke«. Leona je njen nastop močno prevzel, vendar je vseeno podprl odločitev njenih nadrejenih. Ob koncu leta je vendarle dobila privoljenje in 9. aprila 1888 se je Terezija Martin odpovedala svetu in pristopila h karmeličankam v Lisieuxu.
Poslej je bil njen dnevni red naslednji: šest ur in pol ji je bilo odmerjeno za molitev v koru in premišljevanje, pet ur za ročno delo, dve uri za skupno razvedrilo in prav toliko časa za njene zasebne opravke, tričetrt ure za obed in večerjo ter šest do sedem ur za počitek. Čeprav je bila Terezija zelo mlada in je zaradi svoje nežne vzgoje potrebovala prisrčnost, sestre v samostanu v začetku niso lepo ravnale z njo; nihče je ni razumel. Dekle so imeli za domišljavo in ponosno in niso opazili, kako hude notranje boje je bojevala s seboj vsak dan. Prednica pa je z vsakodnevnimi poniževanji še dodatno oteževala njeno življenje. Prav zaradi tega je prvih pet let dušno in telesno trpela ter se počutila osamljeno, a je s ponižno pokorščino in čedalje večjo ljubeznijo do Boga zmogla to breme nositi z nadnaravnim veseljem.
8. septembra 1890 Mala Terezija poda svoje redovne zaobljube ter prosi Jezusa za mučeništvo srca in telesa za rešenje duš. Dve leti po vstopu jo hudo prizadene novica, da se je očetu zaradi kapi omračil um in je moral iti v zdravilišče. Po letih očetovega trpljenja jo njegova smrt zelo stre. A vendar Terezija zapiše, da so bila ta leta očetovega trpljenja zanjo najstrašnejša in hkrati najdražja in jih ne bi zamenjala niti za največja zamaknjenja. Po očetovi smrti istega leta, po mnogih težavah, vstopi v red še njena starejša sestra Celine.
V noči pred velikim petkom 1896, leto pred njeno smrtjo, se za Terezijo začenja pravi križev pot. Doživi prve bolezenske znake tuberkuloze in začnejo jo obhajati strašne skušnjave proti veri in upanju; te so jo poslej mučile vse do smrti. V teh skušnjavah je tožila: »To že ni več samo koprena, ampak stena, ki se dviga do neba in mi nebesa popolnoma zakriva.« A še tedaj je z nedoumljivo potrpežljivostjo nosila vse križe, se jih veselila in se Bogu zanje zahvaljevala, saj je vedela, da ima Jezus najlepše namene z njo. Govorila je: »V vsem, pa naj pride karkoli že, vidim dobrohotno roko svojega Zveličarja.« Ko jo je zadela druga bridkost, je zapisala: »To trpljenje je nežna pozornost Gospoda, ko bi od nas rad dobil darilo. Roke nam izteguje, da bi od nas prejel ljubezen, dokazano v trpljenju in bojih.« V njej se naseljujeta moč in krepost, ki vejeta iz popolne vdanosti iz ljubezni in upanju, ki živi samo iz vere. Vse to pa se Tereziji ne dogaja v sijaju bliskovitih razodetij, marveč v temni noči vere, celo take vere, ki mora iti skozi najhujše preizkušnje. V sredini avgusta prejme bolniško maziljenje ter 30. septembra 1897, stara komaj štiriindvajset let, umre s pogledom na razpelo, ki ga je držala v rokah. Njene zadnje besede so bile: »Moj Bog, ljubim te …«
Terezija je bila razglaąena za blaženo leta 1923, leta 1925 za svetnico, papež Janez Pavel II. pa jo je leta 1997 razglasil za cerkveno učiteljico.
Terezija Deteta Jezusa je zgled, kako je mogoče doseči največjo popolnost v kreposti ljubezni, brez izrednega mrtvičenja samega sebe, brez izrednih darov milosti, brez velikih del. Njej je svetost pomenila posvetitev vsakdanjega življenja z ljubeznijo. Poklicana je bila za ljubezen. To svetost lahko dosežemo tudi mi, povsod: na cesti, v šoli, v družini, v službi, v samostanu … Terezija je s svojim zgledom postala oznanjevalka svetosti, ki jo lahko dosežejo vsi ljudje, vsak v svojem poklicu, v svojem vsakdanjem življenju.
Nad njenim grobom je zrasla in še danes stoji mogočna bazilika sv. Tereze v Lisieuxu, v katero prihaja na stotisoče romarjev. V njej je v stekleni krsti shranjeno nestrohnjeno truplo sv. Terezije.
Upodabljanje: Mala Terezija je skoraj vedno upodobljena v redovnem oblačilu karmeličank (rjava obleka, bel plašč). Pri sebi ima pogosto vrtnice, ker je pred smrtjo obljubila, da bo po smrti trosila vrtnice iz nebes. S Tem je mislila na milosti, ki jih je hotela iz ljubezni ljudem izprositi od Boga.

Odlomek iz njene avtobiografije:
»Dolgo sem se spraševala, zakaj Bog enega ljubi bolj kot drugega, zakaj ne prejemajo vse duše enakih milosti. Videla sem, kako je z izrednimi milostmi obsipal svetnike, ki so ga v življenju močno žalili, kot sveti Pavel, sveti Avguštin in jih takorekoč prisilil, da so sprejeli njegove milosti. Brala sem življenje svetnikov, ki jih je Gospod malone pestoval od zibelke do groba … Ob vsem tem sem se pa spraševala, zakaj na primer toliko poganov umre, še preden so slišali izgovoriti besedo Bog. V svoji dobroti mi je Jezus dal razumeti to skrivnost, ko je odprl pred menoj knjigo narave. Tu sem videla, kako so vse cvetlice, ki jih je on ustvaril, lepe. Spoznala sem pa tudi, da očarljivo barvana vrtnica in bela lilija nič ne prikrajšata majhne vijolice za njen prijeten vonj ali pa marjetice za njeno prikupno preprostost. Doumela sem, da bi narava zgubila svoj pomladni kras in bi travnikov ne krasile več cvetlice, ko bi vse hotele biti vrtnice.
Tako tudi v svetu duš, v Jezusovem vrtu. Ustvaril je velike svetnike, ki se lahko primerjajo z lilijami in vrtnicami, ustvaril pa je tudi druge, manjše, ki se morajo zadovoljiti s tem, da so marjetice ali pa vijolice – te naj razveseljujejo Božje oko, kadar bi se ozrlo k tlom. Popolnost je v tem, da izpolnimo njegovo voljo, da smo to, kar on hoče, da smo.
Doumela sem tudi, da se Gospodova ljubezen kaže enako v najbolj preprosti duši, ki se v ničemer ne ustavlja njegovi milosti, kot v najbolj vzvišeni.« …

Njene misli oz. vzkliki radosti
Kristus je moja ljubezen, on je celo moje življenje!
Kako je lepa naša vera! Namesto, da nam stiska srca, kot to misli svet, jih vera vzdigne in nauči ljubiti; ljubiti s skoraj neskončno ljubeznijo, saj se ta mora nadaljevati tudi po koncu tega življenja.
Ne želim si nabirati zaslug za nebesa, želim delati samo za Tvojo ljubezen, z edinim ciljem, da razveselim Tebe, da tešim Tvoje presveto Srce in rešujem duše, ki Te bodo večno ljubile.
Ne bojte se reči Jezusu, da ga ljubite, tudi kadar tega ne občutite. To je sredstvo, da prisilite Jezusa, da vam pomaga, da vas nosi kot otročiča, ki je še preslaboten, da bi hodil.
Na srečo nisem iskala trpljenja, kajti če bi ga iskala sama, bi se bala, da ne bom imela potrpežljivosti ga prenesti. A ko pride po čisti volji dobrega Boga, tedaj mi On ne more odreči potrpežljivosti in potrebne milosti, da ga vzdržim.
Moja pot je sad zaupanja in ljubezni. Ne razumem duš, ki se plašijo tako nežnega Prijatelja. Vidim, da je dovolj priznati svojo nevrednost in se kot dete prepustiti v roke dobrega Boga.
Vir

 Atributi: trobenta, pero, lev, kardinalski klobuk
Imena: Hieronim, Jeronim

Bogato in razgibano življenje svetega Hieronima, enega izmed štirih velikih cerkvenih učiteljev Zahoda, je težko orisati zgolj v nekaj potezah. Rodil se je v četrtem stoletju v mestu Stridon nekje na našem ozemlju. Bogati starši so poskrbeli za njegovo odlično izobrazbo; šolal se je v Milanu in v Rimu. Postal je katehumen, papež Liberij ga je krstil, kmalu zatem pa se je Hieronim pridružil skupini menihov. Tri leta je preživel v puščavi, ob ostri pokori bral ter študiral še naprej. Tu so ga mučile domišljijske prikazni, doživljal pa je tudi številne druge nadloge in preizkušnje. To in pa razni prepiri ter razkoli, ki so motili mir v puščavi, so bili razlogi, da se je Hieronim vrnil v Antiohijo. Dal se je posvetiti v duhovnika, bil nekaj časa v Carigradu pri Gregorju Nazianškem, nato pa odšel v Rim, kjer je postal svetovalec papeža Damaza. Ves čas je neutrudno pisal in študiral, tako da je že v Carigradu resno zbolel na očeh, kar ga je odtlej mučilo vse življenje. Papež Damaz mu je zaupal prevod Svetega pisma iz izvirnikov v latinščino. Ves čas, tudi v Rimu, je slovel kot velik asket in učenjak. Po papeževi smrti se je preselil v Palestino, kjer je kot romar spoznaval svete kraje. V Betlehemu je v samostanu v najstrožji askezi preživel skoraj trideset let, v nenehnem pisanju, prevajanju in raziskovanju.

»V najbolj odročnem delu divje in kamnite puščave, ožgan od vročine pekočega sonca, ki so se ga bali celo menihi, ki so tam prebivali, se mi je zazdelo, kot da sem sredi naslad rimske množice. V izgnanstvu in zaporu, na katerega sem se zaradi strahu pred peklom prostovoljno sam obsodil, se mi je velikokrat zdelo, da sem priča plesu rimskih devic, kakor da bi bil sredi med njimi; v mojem mrzlem telesu in v izsušenem mesu, ki se je zdelo mrtvo, je zaživela strast. Sam s tem sovražnikom sem se v duhu vrgel pred Jezusove noge, jih močil s solzami in cele tedne s postom pokoril moje meso. Ni me sram razkriti svojih skušnjav, obžalujem pa, da nisem več to, kar sem bil … Kjer sem našel ozke doline, divje hribe, razklane pečine, tam mi je bil kraj molitve, tam ječa za moje borno telo. In kakor mi je Bog priča, ko sem pretočil mnogo solza, ko sem bil dolgo obračal oči proti nebesom, se mi je včasih zazdelo, da sem v zboru angelov …«

Zopet in zopet si želimo tistega, kar pojémo; nihče, niti moder niti neumen mož, ne more živeti brez hrane … Boljše pa je, po besedah apostola Pavla, če se veselimo in poglabljamo v duhovno hrano in duhovno pijačo, ki jo ponuja Bog. Dobrino zase odkrijemo tudi v svojem vsakršnem prizadevanju. Le z velikim trudom in prizadevanjem lahko pridemo do resničnih dobrin. Vendar naj bo kaj še tako velika dobrina, nobena ne bo popolna, dokler se ne prikaže Kristus, naše življenje.«

»Navada je, da v žalosti ali v nesrečah pretrgate oblačila. Jaz pa vam naročam, nikar ne pretrgajte oblačil, ampak srca, polna grehov. Če jih ne pretrgate, se bodo, kakor mehovi, sama razpočila. Potem se vrnite k vašemu Gospodu Bogu, ki so vam ga vaši grehi odtujili, in ne obupajte nad milostjo, naj bo vaša krivda še tako velika. Množino grehov bo izbrisala velika milosrčnost.«
Sveti Hieronim, cerkveni učitelj, prevajalec Svetega pisma, goduje 30. septembra
Vir
 

TV prispevek

Danes godujejo tudi…

Atributi: meč, tehtnica
Imena: Mihael, Mihol, Miha, Mihec, Mihaela, Garbijel, Gabriel, Gabriela, Rafael, Rafaela, …
Vse tri imenujemo nadangele in jih po preureditvi bogoslužnega koledarja slavimo na en dan.

Mihael je že od nekdaj najbolj češčen angel, v stari zavezi kot varuh izvoljenega ljudstva, v novi zavezi varuh Cerkve, zavetnik umirajočih, ki tehta ob smrti duše. V praborbi med dobrimi in napuhnjenimi angeli je bil zastavonoša in vodnik nebeške vojske. Njegovo ime pomeni »Kdo kakor Bog«, kar je bilo geslo vseh Bogu zvestih angelov v tisti silni duhovni vojski med milijardami angelov nasproti geslu prevzetnih angelov »Nad zvezde hočemo postaviti svoje prestole in Najvišjemu hočemo biti enaki«.

Nadangel Gabrijel je v najtesnejši zvezi z učlovečenjem božjega Sina. Gabrijel, po slovensko »božja moč«, se je sam predstavil Zahariju, ko mu je naznanil Janezovo rojstvo: »Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom.« Gabrijel je angel učlovečenja druge božje osebe. Šest mesecev po obisku pri Zahariju je prišel k Mariji in ji povedal, da jo je Bog izbral za človeško mater svojemu Sinu. Tudi razložil ji je, kako se bo to zgodilo. On je prvi, ki je izgovoril ime »Jezus«. Najbrž je bil tudi angel, ki je oznanil Jezusovo rojstvo betlehemskim pastirjem.

Rafael pomeni »božje zdravilo«. O njem govori Tobijeva knjiga. V podobi lepega mladeniča je spremljal Tobijevega sina na poti v daljno mesto. Tam je mladi Tobija na Rafaelov nasvet zasnubil Raguelovo hčer Saro. Spremljal je mladoporočenca pri vrnitvi na Tobijev dom. Povedal je sinu, kako naj mazili očetove oči, da bo spregledal. Ko so ga hoteli poplačati, se je nadangel Rafael predstavil: »Jaz sem namreč Rafael, eden izmed sedmih angelov, ki stojimo pred Gospodom« (Tob 12, 15)

Spominjamo se jih 29. septembra.
Vir

TV prispevek

Danes godujejo tudi…

 Ime: Venčeslav ali Vaclav je ime slovanskega izvora, zloženo iz besed »več, bolj, zelo« in »slaven«
Rodil se je okoli leta 904 v Pragi na Češkem,
umrl pa 28. septembra 929 v Stari Boleslavi na Češkem.
Družina: Bil je prvorojenec češkega kneza Vratislava in njegove žene Dragomire. Poleg njega sta imela še mlajšega sina Boleslava. Vratislav je kmalu umrl, tako da sta Venčeslava vzgajala ded Borivoj in njegova žena sv. Ljudmila.

Zavetnik: Češke, Prage, Slovaške in Moravske; zavetnik pivovarjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v knežjem ornatu, kot mlajšega vojvodo a li kot starejšega, bradatega kralja. Kot atribut ima pri sebi žezlo
nemških plemičev, lahko tudi plemiški ščit z dvoglavim orlom (Venčeslavov grb). V roki drži tudi mučeniško palmo. Večkrat je upodobljen kot vitez z oklepom in zastavo v roki.
Zgodba slavnega češkega vladarja, prvega slovanskega svetnika, je sicer tragična zaradi bratomora, pa vendar veličastna in vredna zgodb in legend, ki so se ob njej spletle. Češka je sprejela krščanstvo v času, ko sta v deželi vladala Borivoj in njegova žena sv. Ljudmila. Sama sta se dala krstiti, a jima žal niso vsi sledili; zlasti številne vplivne češke družine so močno nasprotovale novi veri. Zdi se, da v tem tiči tudi vzrok tragične Venčeslavove usode. Oče mu je namreč kmalu umrl; k sebi ga je vzela babica Ljudmila in ga vzgajala v pravem krščanskem duhu. Njegov mlajši brat Boleslav pa je živel z materjo, ki je vodila protikrščansko politiko. V strahu, da ne bi oblasti prevzel zakoniti naslednik Venčeslav, je dala umoriti svojo taščo in Venčeslavovo zaščitnico sv. Ljudmilo, a ji je načrt kljub temu propadel. Venčeslav je prevzel oblast in nadaljeval s pokristjanjevanjem Češke ter skrbel za socialni in kulturni napredek. Bil je moder in miroljuben vladar, podpiral je sirote, gradil cerkve in poskrbel, da je češki narod po omiki prekašal mnoge močnejše zahodne narode. Velikašem, ki so se trmasto oklepali poganskega mišljenja, pa to seveda ni bilo po volji. Za svoje podle načrte so pridobili slavohlepnega, spletkarskega in zahrbtnega Boleslava. Ta je brata na god sv. Kozma in Damijana, 27. septembra, zvabil v mesto Stara Boleslava, kjer je bil njegov dvor, in ga nameraval z zarotniki pri pojedini ubiti. Uspelo jim je šele naslednji dan, ko se je Venčeslav po svoji navadi zgodaj zjutraj odpravil v cerkev k molitvi. Tja ni dospel, saj je pod noži svojega brata in drugih morilcev izdihnil pred cerkvenimi vrati. Njegov brat se je kasneje pokesal, kar lepo opiše naš pesnik Aškerc v baladi Mutec Osojski.

Čudeži: Ko je Venčeslav, ki je ponoči pogosto kleče molil pred cerkvenimi vrati, nekoč v najhujši zimi bos gazil sneg in led, je služabnik, ki ga je spremljal, tožil in trepetal, kako težko hodi. Venčeslav mu je svetoval, naj stopa po njegovih stopinjah. Služabnik ga uboga in kmalu se mu noge prijetno ogrejejo, saj so bile stopinje oškropljene z Venčeslavovo krvjo.
Goduje: 28. septembra.

Vir

Vir2
Danes godujejo tudi…

V Pistoji (v Etrúriji), blaženi Lovrenc da Ripafrácta [ripafrákta], duhovnik iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je šestdeset let zvesto ohranjal redovno življenje ob marljivem poslušanju grešnikov.
Vir
Danes godujejo tudi…

 Imena: Kozma, Kozmi, Damijen, Damian, Damijana, …
Pravega zgodovinskega dokaza za njuno bivanje nimamo, bogato ljudsko izročilo pa ju uvršča med najbolj priljubljene svetnike, saj so ju močno častili že v 5. stoletju. Bila naj bi dvojčka in najmlajša med petimi brati. Njuna domovina je bila Arabija, kjer sta izučila zdravniške vede in uspešno pomagala mnogim bolnikom. Z zaupanjem v božjo pomoč sta pomagala celo takim, ki so jih imeli drugi zdravniki za neozdravljive. Številni pogani so se ob njunem zgledu in očitnih čudežih, ki so se ob njiju dogajali, spreobrnili in sprejeli krščanstvo. Mučeništvo sta skupaj z brati pretrpela v Ciliciji v času Dioklecijanovega preganjanja. Zasliševal in mučil jih je cesarski namestnik Lizij. Poročilo o mučeništvu, v katerem je gotovo veliko resnice, govori takole:

Lizij ju je ukazal prijeti in pripeljati pred sodni stol v poganski tempelj. Vprašal ju je po imenih, domovini in stanu. Kozma je odgovoril: »Sva iz Arabije. Moje ime je Kozma, bratu pa je ime Damijan. Sva visokega rodu, najin poklic in najino opravilo je zdravništvo. Ozdravljala pa sva bolj z božjo močjo kakor s svojim znanjem. Ni nama za zemeljske dobrine, zakaj Kristusova sva. Tudi ti tukaj so najini bratje in če ukažeš, ti povem tudi njihova imena.« Oblastnik pravi: »Povej jih.« Kozma jih imenuje: »Antim, Leoncij in Evprepij.« Oblastnik jih še enkrat vpraša: »Katere vere ste?« Kozma reče: »Mi smo kristjani.« Oblastnik srdito zavpije: »Zatajite svojega Boga! Pridite sem in darujte našim velikim bogovom, ki so ustvarili zemeljski krog.« Vsi v en glas mu odgovorijo: »Tvoje ničeve bogove in malike tajimo; saj še ljudje niso, pač pa hudobe.« Tako govorjenje Lizija zelo razdraži. Takoj jim ukaže zvezati roke in noge in mučiti. Med trpinčenjem mu reko: »Za tako trpljenje nam ni mar, ker trpimo v Jezusovem imenu. Lahko nas še huje mučiš.« Lizija pravi: »To kratko trpljenje sem vam dal okusiti zato, da bi se dali prepričati in bi darovali bogovom. Ker pa jih zaničujete, s tem sramotite cesarja in mene.« Ukaže jih zvezati in vreči v morje. Komaj pa jih pomečejo, pride z nebes angel, jih odveže, mirni valovi pa jih pripeljejo na obalo. Naslednji dan jih ukaže oblastnik zopet pripeljati predse in jim reče: »Naučite še mene svojih čarovnij, pa bom tudi jaz potegnil z vami.« Kozma odgovori: »Mi nismo čarovniki, ampak kristjani in v imenu svojega Boga lahko osramotimo tvoje onemogle malike. Če postaneš kristjan, boš lahko tudi ti okusil Kristusovo moč.« Razjarjen, da si mu drznejo kaj takega predlagati, reče Lizija: »Samo v imenu boga Hadrijana vas bom poslušal.« (…) Zopet jih ukaže mučiti in vreči na grmado. V tistem trenutku pa se zemlja razpoči in jih sprejme vase, ogenj pa se obrne proti okoli stoječim in jih mnogo požge. Ko je grmada pogašena, se zemlja zopet odpre in peteri bratje se prikažejo nepoškodovani. Oblastnik se zadere nad njimi: »Kako dolgo se boste še upirali in preklinjali? Pridite, počastite naše bogove in potem svobodno odidite!« Odgovorijo mu: »Nespametne in brezumne cesarje zaničujemo, pa naj bi potem kamenje molili?!« Lizij jih znova ukaže mučiti, na koncu pa, ko nikakor nočejo umreti, obglaviti.

Sveta Kozma in Damijan, mučenca, godujeta 26. septembra
Vir

26.september je tudi dan slovenskih lekarn…

Vir
Danes godujejo tudi…

Spomin svetega Kléofa, Gospodovega učenca, katerega srce je gorelo, ko je šel z drugim učencem in se jima je Kristus prikazal proti večeru pashe. Na poti jima je razlagal Sveto Pismo in se jima je v Emavsu po lomljenju kruha dal spoznati
kot Odrešenik.
Vir
Danes godujejo tudi…

 Na Slomu v Unišah pri Ponikvi se je 26. novembra leta 1800 rodil Anton Martin Slomšek. Leta 1821 je v Celovcu končal bogoslužje. Po različnih duhovniških službah je leta 1846 postal opat celjske mestne župnije. Leta 1846 je postal škof lavantinske škofije v Št. Andražu na Koroškem.

Za enega izmed svojih poglavitnih ciljev si je Slomšek zadal težko nalogo, da prenese lavantinski škofijski sedež in ga vzpostavi kot sedež slovenske škofije za štajerske Slovence. Že leta 1848, ko ga je mariborska duhovščina prosila, naj postane njen škof, je izrazil načelno privolitev, na katero ni več pozabil. Težave in ovire so bile tako velike in številne, da so zahtevale moža enkratno močne volje, sposobnosti in energije, neizmerne potrpežljivosti in diplomatske okretnosti.

Slomškovo pismo prijatelju Matiji Vodušku.
Preljubi moj!

Počasen dolžnik sim, se Tebi za vse novice zahvaliti, ki nam jih oznanuješ, žalostne ino vesele, pa tudi smešne vmes.

Čudi se mi, da je professor Praš (Prasch je bil urednik nemškega celjskega tednika, vrh tega so ga imeli na sunu, da je pisal protislovenske članke v
graško "Stirio". Sicer je njegov list hotel posredovati med celjskimi Nemci in Slovenci) kožo preoblekel, ino nas z svojim Celskim tednikam pikati jel; moje dni sim se na njega znašal. Ne bil bi mislil, da me Celani tudi čertijo, ino dolžijo v novicah Dunajskih, kakor bi bil jaz vojvoda Slovanov, Vodušek ino Žuža pa moja pomagavca. Tako se ne da višej v miri živeti; svete vojske prijeti se mormo. Ali se bomo Nemcov alj Slovencov deržali? Le Slovencov, kar je prav. Nemci nam žugajo materno krv popiti, nas pa tudi ob sveto vero pripraviti. Kaj Graačani počenjajo je groza; ino manjši mestlani v Celi kakor Marburzi, nar huj pa na Ptujim, jih iz lepoželjnosti posnemajo. Pokaj pa vse abotne hotila omotenih Gračanov Celski tednik po našim krogi raznaša, mi ne gre v glavo! Kapucinarjev nam saj ne bojo pregnali?

Kaj Celovški bog(o)slovci poganjajo, je Vam tudi znano. Hudič ima povsodi svojo obilno setvo. Priden Pikelj bo duhovšnico zapustil; al ne vem kako bi ga zamestil? Pa tudi škof bo vsim (f)svojeglavim bogoslovcem slovo dal. Bolje nobenih, kakor malopridnih (!) duhovnikov v sedanjih časih. Priporoči duhovnikam, ki h konferencam dojdejo, naj na diake (študente) dobro pazijo, ki iz Gradca alj Beča k domu (do)pridejo. Cele okoljce bojo okužili; potreba se je nam jim v bran postaviti. – Prosi jih v mojim imeni, naj se varjejo duhovniki kužnega vetra ino posvetnih spak, de bi se družili nevirnim poderačam naše svete cerkve, ki duhovnikam ženke obetajo; kruh pa izmikajo. Bojim se da se bojo otroci Beliata tudi med nami prikazali, kakor se po Horvaškim ino Češkim že glasijo.

Ne poznam sicer natenko, kake podpisila Slovjani po Vaših krajih jišejo; ako pa ni kaj očitno nevarniga, le podpisujte ino pomagajte, pa varno.

Prihodnji kvaterni teden pridejo Gradčki mladi duhovniki k nam, ter bojo per nas blagoslovleni. Naši pa posleden blagoslov 6. maliga serpana prejmejo. Moja apost. hoja po Bliberški dehantija bila je srečna. Tudi ljudje so po starim dobrovoljni, le od dacij ne smemo ziniti. Bog nam pomagaj!

Marposka duhovšina nas je poslala vprašat, ali bi nam ne bilo po volji jih v našo skerb prevzeti? Ne branim se ne, pa tudi ne silim. Blizo Gradca ni dobro biti.

Bog Te ohrani,
Tvojimu
Antonu m.p.
2. rožnika 1848.

Leta 1850 so Mariborčani zopet obiskali Slomška in tokrat prišli kar s konkretno ponudbo glede možne rezidence v njihovem mestu. Leta 1853 je salzburški nadškof Jožef Maksimiljan baron Tarnoczy izdal spomenico, v kateri je med drugim razgrnil svoj predlog – v soglasju s Slomškom – glede ponovne razmejitve škofij na Štajerskem in Koroškem.

Ko se je izvedlo za vsebino spomenice, o kateri je tudi vlada začela resno razmišljati, je to zbudilo živo zanimanje in odmeve v Mariboru in Celju. 16. oktobra 1854 je graško namestništvo škofu Slomšku že drugič poslalo nujen poziv, naj se izreče o selitvi in o novem škofijskem sedežu. Njegov odgovor je bil sočasno nepreklicna odločitev. Po skrbnem preudarku glede ponudb obeh mest se je škof 18. oktobra 1854 odločil, da se sedež škofije prenese v Maribor. Zaradi svoje lege, blizu etnične meje Slovencev in Nemcev, je bil Maribor zanimiv obojim, ki so si tudi prizadevali, da bi mesto imelo njihovo obeležje. V težnje Slovencev po slovenizaciji mesta sodi tudi prenos sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor, kajti s tem je mesto dobilo ne le sedež škofije, kar je bilo zanimivo tako za Slovence kot tudi za Nemce, ampak tudi slovenskega škofa, kar je dajalo mestu tudi slovenski videz.

Slomškovo pismo dr. Janezu Bleiweisu.
Prijatelj dragi!

Prejmite za novo leto malovredno Veliko berilo za slovensko nemške šole. kar ste Vi za latinske šole gotovili, sim jaz za narodne šole na kmetih poskušal in s tim Berilam doveršil. Moj namen bil je z ABCednikom učencom um in serce odpreti v pervem odredu, v drugem z malim Berilam mlade jasniti, in pokazati, česar je mladini vedeti potrba, ki še ne ve, kamo kdaj pride. Kajti Slovencom v sedanjim zadevah nikakor ne kaže nemšino odstranovati, marveč predvsem slovenšino na noge postaviti, in na materin jezik gospodarjivega dodevati, sim Berila slovensko skovane tudi ponemčil, in mladini skoz
domače vrata v sosedno hišo odpirati poskušal, ter vsakoverstne stavri in reči po slovensko in nemško uverstil. Pa kaj, da bodo Berila mertve ostale, ako jih šola po učiteljih ne oživi! Storil sim iz namena dobriga; ako nisim vsim vstregil, se čudil ne bom. Vsečloveško delo je pregreško. Gospod Stojan so mi veselo pisalo(!), da naše Drobtinice kakor jih stari prijatelj verlo tudi za prihodnjo leto podperate. Hvala Vam lepa de ste jim dobri! Nadjam se, de ne bomo še Drobtinic s prihodnjim pustom pokopali. Zatoliko slabej pa Družtvo sv. Mohorja izhaja in vidoma pojema. Pozdravite Vašega me(ni) ljubega ateka, in ostaniti dobri tudi v novem letu prijatlu

Vašemu
Slomšek m.p. Antonu.
19.12. 1855

V nedeljo, 4. septembra 1859, je škof Slomšek slovestno prevzel mestno cerkev sv. Janeza Krstnika kot prvi lavantinski škof v Mariboru in s tem uresničil enega od svojih velikih življenjskih ciljev "naj pastir – škof biva med svojimi ovcami – verniki.

Slomšku se je posrečilo združiti vse štajerske Slovence v svoji škofiji in jih tako odtegniti popolni germanizaciji. Celotno Slomškovo delo je nedvomno močno prispevalo h krepitvi slovenske narodne zavesti, čeprav je bil po svojem celotnem pogledu na svet tipičen predstavnik katoliške cerkve tistega časa.

Slomškovo pismo dr. Janezu Bleiweisu.
Blagi Gospod Janez!

Priserčno se Vam zahvalim za Vaše lepo darilo, pa tudi za blage vošila kojih ste meni za novo leto poslali. Dokler nimam kaj boljega poslati, sprejmite dobrovoljno naš letašnji Imenik, in ohranite mene in moje tudi v novem leti v Svoji stari ljubezni; in če ravno nisva vselej ene misli, bodiva vsal enega serca.

Res de se nam Slovencom godi, kakti pišetom, ki čivkajo in bi radi izleteli, pa ne vedo ne kamo ne kako; in če nas sosedje poprašajo: kaj bi radi? jim ne vemo povedati pravzaprav kaj. Ostanimo zvesti katoličani, Avstrijani in pa Slovenci: to trojno naj bode naše; drugo nam bo naverženo.

Naš gospod Prošt Fridrih se Vam za novo Pratiko prav lepo zahvalijo, prijazno poklonijo in sporeče, de se jim je nagla jeza že zdalnej ohladila.

Vaši verli gope, in pa vašemu ljubemu gospodu očku me spodobno priporočite, ter jim povete, de jih prav lepo pozdravim. Veselo novo leto vošim, pa tudi lepo prosim naj ne jenjajo moliti za svoje verne Sinove, pa tudi mene.

Vašega
Slomšek m.p. Antona.
V Marburzi 16./1. 861.

Tako je leta 1848 ostro nastopil proti kmečkim zahtevam, opravičujoč fevdalne pravice z božjo postavo. Pozneje je obsojal kapitalizem in novo industrijsko revolucijo, ki je razdirala staro patriarhalno življenje. V takem razmišljanju je tudi napisal pesem o otroškem delu v tovarnah. Kot krščanstvu tujo miselnost je obsojal nacionalizem. V njegovih konservativnih nazorih sta prevladovala ljubezen do slovenščine in vneto slovstveno delovanje. Napisal je vrsto nabožnih in vzgojnih knjig. V smislu obrambe domačega jezika, starih šeg in navad se mu je zdelo odrekanje narodnosti smrtni greh. Od tod izvira njegova skrb za delovanje šol. Leta 1859 je v Mariboru odprl novo semenišče, ki je nove duhovnike vzgajalo v slovenskem jeziku. Umrl je 4. septembra leta 1862 v Mariboru.
Blaženi Anton Martin Slomšek goduje 24. septembra.
Vir
Danes godujejo tudi…