Imena: Rudolf, Rudi, Dolfe, Dolfek, Dolfi, Rolf, Rudi, Rudko, Rudo; Rudolfa
        Ime Rudolf (Rudi) je pri nas dosti razširjeno, zlasti med starejšim in srednjestarim moškim prebivalstvom. Živel naj bi v Bernu (Švica). O njegovem primeru poroča Bernska kronika (Berner Chronik), ki jo je spisal Konrad Justinger v letih 1423-1430. Eden izmed njenih poznejših piscev je bil Michael Steeber, ki je pisal Kroniko v 17. stoletju, do leta 1627. Oba omenjata, da se je leta 1287 (kar je treba popraviti v leto 1294) v Bernu zgodil gnusen zločin. Kaj naj bi se zgodilo?
        Nekateri člani judovske skupnosti iz mesta Berna so privlekli v neko votlino krščanskega mladeniča in v zasmehovanje (parodija) Kristusovega trpljenja pribili na križ in ga pustili v jami. Čeprav so storilci storili vse, da bi njihov zločin ostal skrit, se je stvar kmalu razvedela v javnosti.
        Mestni svet in krajevna duhovščina so dečka takoj razglasili za mučenca in ga nadvse slovesno pokopali v glavni bernski cerkvi blizu oltarja Svetega križa. Kasneje je začelo ljudstvo ta oltar imenovati »oltar sv. Rudolfa« zaradi čudežev, ki so se zgodili tistim, ki so se zatekali s prošnjo k temu mlademu mučencu. Judovska skupnost je zaradi tega zločina, ki so ji ga pripisovali, doživela kolektivno kazen: več njenih članov je bilo zaprtih, mučenih in celo pobitih, drugi pa so bili pregnani.
        Leta 1485 je bila cerkev izropana, pozneje pa zopet obnovljena in še polepšana. Mučenčevo telo so shranili v krsti in jo spet izpostavili češčenju. Leto 1528 pa so kalvinci cerkev izropali, oltar razdrli, Rudolfove relikvije nekje zakopali tako, da jih pozneje ni bilo več mogoče najti.
        Višja cerkvena oblast ni potrdila češčenja tega blaženega in zato njegovo ime v Rimskem martirologiju ni zapisano. V Baslu so do leta 1908 obhajali poseben bogoslužen spomin tega mučenca, potem pa so ga iz koledarja izbrisali. S kritičnega vidika je treba priznati, da odgovornost Judov za Rudolfovo smrt ni dokazana. Znano je namreč, da je bilo v srednjem veku široko razširjeno mnenje o »ritualnih umorih otrok«, ki naj bi jih zagrešili Judje. Danes je to mnenje zavrženo.
        Blaženega Rudolfa se spominjamo 17. aprila.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Bernarda, Bernardka, Bernadet, Bernardica, Bernardina; Bernard.
        O Bernardki Soubirous in Lurdu je bilo napisanih veliko knjig. Posebej znani sta Werflova Pesem o Bernardki in Paula Claudela Skrivnost Lurda. Claudel pravi v svoji knjigi: »Lurški čudeži pomenijo povezanost med srednjim vekom in sedanjostjo, posredujejo nam nekakšno duhovno zamenjavo med onimi časi, ko so ljudje imeli še pravo, lahko rečemo, preprosto vero, in med našim stoletjem, ki vse preveč veruje v neomejene možnosti napredka in je ves napuhnjen zaradi svojih velikih uspehov v znanosti in tehniki.«
Bernardka se je rodila leta 1844 v Lurdu kot najstarejša izmed šestih otrok mlinarja brez stalnega zaslužka. Družina je živela v veliki
revščini. Bernardka je bila bolehna in je večkrat živela pri tujih ljudeh. Ko ji je bilo štirinajst let, je imela v votlini massabielske pečine v času od 11. februarja do 16. julija 1858 osemnajst prikazovanj. Marija se ji je prvič prikazala, ko je nekega mrzlega februarskega dne s sestro Tončko in sosedovo Ivanko nabirala suhljad. Potem se ji je še večkrat prikazala in v teh zamaknjenjih je neznana »gospa« govorila Bernardki: »Obljubim ti, da te bom naredila srečno ne na tem svetu, temveč na onem«, in spet: »Moli za grešnike!« – »Pokora, pokora, pokora!« »Pojdi k studencu, pij in umij se!« Ker ni vedela, kje je ta studenec, ji je Marija pokazala, naj gre v votlini na levo stran. Tam je začela grebsti zemljo in voda je pritekla. Šele 25. marca, na praznik Gospodovega oznanjenja, ji je neznana gospa povedala: »Jaz sem Brezmadežno spočetje.«
V prvih letih po Marijinem prikazovanju je Bernardka morala veliko trpeti predvsem zaradi neštetih ljudi, ki so se imeli za poklicane, da jo smejo o vseh videnjih natančno izpraševati in so mnogi med njimi poskušali odkriti »prevaro«. Ona je vedno odgovarjala mirno, stvarno, jasno in prepričljivo. Njena velika želja je bila, da bi se skrila. Sprejeli so jo v samostan v daljnem Neversu. Tu je veliko pretrpela. Predstojnica in voditeljica novink sta se bali, da bi bila Bernardka zaradi prikazovanj domišljava, zato sta jo pogosto poniževali. Umrla je 16. aprila leta 1879. Njeno truplo je ostalo nestrohnjeno. Leta 1925 je bila razglašena za blaženo, leta 1933 za svetnico.
Vir

V južni Franciji, ob vznožju Pirenejev, v votlini messabiejske pečine se je od 11. februarja do 16. julija 1858 Marija osemnajstkrat prikazala štirinajstletni pastirici Bernardki Soubirous.

Bernardka se je rodila v Lurdu (Lurdes) 7. januarja 1844 v družini revnega mlinarja Franca in njegove žene Ludvike Casterot. Pozneje so povsem obubožali, tako da so bili najrevnejša družina v kraju. Preselili so se v spodnje prostore nekdanje ječe, v majhen (3x4m), vlažen prostor. Bernardka je bila vse življenje bolehna in slabotna; ko ji je bilo 10 let je prebolela kolero, vse življenje pa jo je spremljala naduha. Bila je pametna, delovna in pobožna, čeprav ni imela veliko verske izobrazbe. Učila se je težko: predvsem katekizem in učenje molitvic ob pripravi na prvo obhajilo. Ko se ji je prikazala Gospa ni znala brati in tudi še ni bila pri prvem obhajilu.

Prvo prikazanje (11. februar 1858)

Bernardka je skupaj z osemletno sestro in petnajstletno sosedo nabirala suhljad, da bi si z izkupičkom kupile kruh. Da bi se vrnile v vas so morale prebresti kanal v katerem je bila nizka voda. Obe dekleti sta že bili čez, Bernardka pa se je sezuvala, da bi prebredla kanal. Tako pravi: “Ravno sem hotela potegniti nogavico z noge, ko zaslišim šum vetra kakor ob nevihti. Pogledala sem proti travniku in zapazila, da se drevje sploh ne premika. Pač pa sem bežno opazila, da se gibljejo veje okoli votline. Sezuvala sem se dalje in že stopila z eno nogo v vodo, ko zaslišim isti šum tik pred seboj. Pogledam navzgor in zapazim, da se veje grmovja pri gornji votlini močno gibljejo na vse strani, okrog njih pa je vse mirno.
Tedaj zapazim v votlini za vejami belo dekle moje velikosti, ki me rahlo pozdravlja z glavo. Obenem razprostre roke, kakor vidiš na Marijinih podobah. Čez desno roko ji visi rožni venec. Ustrašila sem se in stopila nazaj. Hotela sem poklicati spremljevalki, toda nisem si upala. Večkrat sem si pomela oči, ker sem mislila, da se motim. Ko zopet pogledam navzgor, zapazim, da se mi mladenka prijazno smehlja. Zdelo se mi je, da me vabi, naj se ji približam. Toda še sem se bala. Ta strah pa ni bil tak, kakršnega sem občutila ob kakih drugih priložnostih, saj sem ostala in jo gledala, medtem ko človek zbeži, kadar se boji.
Na misel mi je prišlo, naj molim. Segla sem v žep in vzela rožni venec, ki ga navadno nosim s seboj. Pokleknila sem in hotela napraviti križ. Nisem pa mogla z roko do čela. Omahnila mi je. Mladenka se je prestopila in se obrnila naravnost k meni. Sedaj je držala rožni venec v roki. Prekrižala se je, kakor da hoče moliti. Moja roka se je tresla. Znova sem hotela napraviti križ, sedaj je šlo. Potem se nisem več bala. Molila sem rožni venec. Mladenki so drsele jagode med prsti, toda ustnic ni premikala. Med molitvijo sem nenehno zrla vanjo.
Nosila je belo obleko, ki ji je segala do nog, videli so se le prsti. Obleka je bila speta z belim trakom okoli vratu. Glavo je imela pokrito z belo tančico, ki se je spuščala prek ramen in nog do tal. Pas je bil modre barve in je segal čez kolena. Verižica na rožnem vencu je bila rumena, jagode pa so bile bele, debele in precej oddaljene druga od druge. Mladenka je bila polna življenja in zelo mlada; obdajala jo je močna svetloba. Ko sem nehala moliti rožni venec, me je z nasmehom pozdravila, nato se je umaknila v ozadje in v hipu izginila.”

Dekleti, ki sta bili odšli naprej sta se vrnili in jo videli, da moli. Ko je od njiju zvedela, da nista nič videli, jima je vse povedala in prosila naj ne povesta nikomur, a sestra Tončka je takoj povedala mami. Trezna žena je Bernardko opozorila, da je najbrž videla bel kamen in dostavila: “Moliti bo treba, morda je pa duša katerega izmed naših iz vic”. Oče pa je dostavil: “Zgodaj si začela delati neumnosti.” Mami je morala obljubiti, da se ne bo vračala do votline. Moralo ji je biti zelo hudo zaradi te obljube, saj je kasneje povedala: “Gospa je bila tako lepa, da bi človek rad umrl, da bi jo spet videl.”

Drugo prikazanje (14. februar)

Srce je Bernardko silno vleklo k votlini, tako da so skupaj s prijateljicami pregovorile mamo, da je dovolila obisk votline. V cerkvi so napolnile steklenico z blagoslovljeno vodo in se odpravile k votlini. Bilo jih je dvanajst. Pokleknile so in molile rožni venec. Bernardka naenkrat vzklikne: “Glejte, svetloba! Gospa je že tu!” Bernardka jo je pokropila in govorila: “Če ste od Boga, stopite bliže, če pa ste od hudobnega duha, izginite!” Slednje besede je komaj spravila iz sebe, saj si ni mogla nikakor misliti, da bi tako nebeško lepa prikazen prišla iz pekla.
Spremljevalkam je rekla: “Nič ni huda. Še pokimala nam je in smehlja se nam.” Spremljevalke niso videle ničesar. Ivanka Abadie je o Bernardki med zamaknjenjem povedala: “Bila je kakor angel. Mislile smo, da je umrla. Vse smo jokale. Oči je imela uprte v votlino, ustnice a so se rahlo premikale.” Prijateljice so jo hotele pregovoriti naj gre z njimi domov, toda niso je mogle premakniti. Mlinar jo je prijel in odnesel v mlin, kjer je prišla k sebi. Ob enem poznejših videnj je Estrade dejal o Bernardki: “Zdelo se nam je, kakor da je naenkrat rojena za drugo življenje. Oči so ji žarele in nepopisna svetloba se je razlila po njej. Nehote smo možje sneli klobuke in se sklonili kakor pobožne žene.”

Tretje prikazanje (18. februar)

Navsezgodaj (po maši ob 6. zjutraj) je Bernardka v spremstvu gospe Millet (pri njej je delala Bernardkina mama) in njene hčere šla k votlini. Gospa Millet je vzela s seboj pisalo in papir, da bi si napisala sporočilo, saj je mislila, da je neka duša v vicah, ki prosi za mašo. Bernardka je molila rožni venec. Gospa je prišla. Na željo spremljevalk ji je Bernardka ponudila papir in pisalo, a papir ostane prazen. “Ni potrebno, da ti napišem, kar ti imam povedati. Ali ne bi hotela prihajati sem štirinajst dni?” – “Zelo rada, ljuba Gospa; obljubim vam! Če bodo starši dovolili.” Gospa ji je zagotovila: “Ne obljubim ti, da boš srečna na tem svetu, pač pa na onem.”

Četrto prikazanje (19. februar)

Navzočih je bilo nekaj sto ljudi. Ta dan je Marija z Bernardko molila rožni venec, ni pa govorila. Pozneje je povedala, da je med prikazanjem slišala čudne močne glasove, kakor bi vpilo tisoč ljudi; najmočnejši glas je klical: Beži! Beži! “Toda Gospa je pogledala proti reki, nagrbančila čelo in glasovi so onemeli”, pove Bernardka. Očitno je šlo za vmešavanje hudega duha, ki je v okolici Lurda tudi povzročal nepristne pojave: nad petdeset dečkov in deklic v Lurdu in okoliških krajih je začelo trditi, da se jim prikazuje Marija. Toda njihovo obnašanje je kazalo, da gre za prevaro: zvijali so se, lazili po vseh štirih, pačili obraze, se prepirali med seboj in nasprotovali Bernardki.

Peto prikazanje (20. februarja)

Okoli šestih zjutraj ob navzočnosti nekaj oseb. Priče so opazile, da se je tega dne Bernardka smehljala. Gospa jo je namreč naučila neko čisto osebno molitev, ki jo mora moliti vsak dan do konca življenja. Dvajset let pozneje je povedala: “Vsak dan jo zmolim. Nihče, razen mene, ne ve zanjo.”

Šesto prikazanje (21. februar)

Bernardko sta spremljali k votlini mama in teta. Pred votlino se je nabralo več tisoč ljudi in trije orožniki. Prvič je bil navzoč tudi devetinpedesetletni zdravnik dr. Dozous iz Montpelliera, ki je bil do vere in Cerkve brezbrižen. Bernardko je hotel v imenu znanosti razkrinkati, ker je mislil, da je duševno bolna. A po osnovnih preiskavah (utrip, dihanje) in pozornem opazovanju, te svoje sodbe ni mogel potrditi. Videl jo je, da je med prikazanjam jokala, zato jo je vprašal zakaj: “Gospa je za trenutek obrnila svoj pogled od mene in pogledala čez mojo glavo v daljavo. Potem me je zopet pogledala. Vprašala sem jo, kaj jo žalosti. Tedaj mi je rekla: ‘Moli za grešnike!’ Kmalu je na njenem obrazu spet zasijala dobrota in vedrina. To me je pomirilo.”

Tega dne je Bernardka morala prenašati mučna zasliševanja. Naslednji dan, 22. februarja, je starši niso pustili niti k maši, da ne bi šla k votlini. Tudi, ko je popoldne šla v šolo, so ji strogo prepovedali k votlini. A na poti iz šole ni mogla premakniti nog, razen če se je obrnila k massabiejskim pečinam. Tako je šla k votlini, a Gospe ni bilo. Starša sta po tem dnevu umaknila prepoved.

Sedmo prikazanje (23. februarja)

Gospa je Bernardko prvič poklicala po imenu. Nato je rekla: “Moram ti zaupati skrivnost, ki zadeva le tebe in je namenjena le tebi. Obljubi mi, da je nikomur na svetu ne boš razodela.”

Osmo prikazanje (24. februar)

Po župnikovem naročilu je Gospo vprašala kako ji je ime. Z zelo resnim glasom je Gospa izrazila željo, naj Bernardka moli za grešnike. Nato je vidkinjo povabila v votlino. Z rotečim glasom ji je naročila: “Pokora! Pokora! Pokora!” Gospa je Bernardki zaupala še drugo skrivnost in izginila.

Deveto prikazanje (25. februar)

Ob zori se je Gospa ponovno prikazala in svoji izbranki zaupala tretjo skrivnost. Nato ji je naročila: “In zdaj pij in se umij v studencu in jej od rastlin, ki tam rastejo!” Kasneje je Bernardka pojasnila, da je sprva ob naročilu mislila, da mora iti k reki Gavi, pa jo je Gospa opomnila, da ne k reki in ji s prstom pokazala kraj, kjer naj bi bil studenec. Bernardka: “Šla sem tja. Videla nisem drugega kakor malo kalne vode. Poskusila sem zajeti pa nisem mogla. Začela sem kopati z rokami. Tedaj je voda začela izvirati. Bila je kalna. Trikrat sem jo zlila proč, četrtič pa sem jo mogla piti.” Odslej se je zmeraj kadar je prišla k votlini najprej umila v studencu in nato pila iz njega.

Po prikazanju so ljudje vdrli v votlino in opazovali, kako je izvir postajal vse obilnejši. Po nekaj dneh je narasel na količino vode, ki je od tedaj stalna: okoli 85 litrov na minuto.

26. februarja ni bilo prikazanja, zgodil pa se je prvi čudež: delavec je po nesreči v bližnjem kamnolomu ostal na desno oko skoraj popolnoma slep. Doktor je izjavil, da je oko neozdravljivo. Delavec je molil in si umival oko z lurško vodo, že drugi dan je na oko jasno videl.

Deseto prikazanje (27. februar)

Gospa je Bernardki naročila naj moli za grešnike in dela pokoro ter naj se premika po pobočju in pri tem poljublja zemljo “v pokoro za grešnike”. Bernardka je povabila ljudi k posnemanju. Nato je rekla Gospa: “In zdaj, moja hči, pojdi in povej duhovnikom, da želim, da se tu postavi kapela!” Bernardka je šla k svojemu župniku, ki je hotel vedeti, kdo je Gospa in pa znamenje: sredi zime naj se razcveti rožni grm.

Enajsto prikazanje (28. februar)

Navzočih je bilo okoli 2.000 ljudi, med njimi mnogo vojakov. Bernardka ni posredovala nobenih Gospejinih sporočil, njen obraz pa se je zelo spreminjal in je izžareval razne oblike veselja, žalosti in izrednega navdušenja. Po prikazanju je Bernardko zaslišal preiskovalni sodnik.

Dvanajsto prikazanje (1. marec)

Pri prikazanju je Bernardka hotela moliti na rožni venec, ki ji ga je dala neka znanka. Gospa ji je rekla: “Motiš se, ta rožni venec ni tvoj!”

Trinajsto prikazanje (2. marec)

Gospa je ponovno naročila zidanje kapele in dodala: “Povej duhovnikom, naj ljudje sem prihajajo v procesiji!” Ponovno je morala k župniku, ki jo je imel za lažnivko. Zahteval je naj ne hodi k votlini, ampak v šolo. Zvečer se je ponovno vrnila k župniku, ker je dopoldne pozabila na vnovično naročilo glede kapele. Župnik ji je rekel: “Še enkrat vprašaj Gospo za ime! In ko ga bomo zvedeli, ji bomo sezidali kapelo, pa ne majhno, ampak veliko.”

Štirinjasto prikazanje (3. marec)

Zjutraj ni bilo prikazanja, je pa Gospa prišla za kratek čas zvečer. Gospa je pozneje povedala: “Nisem prišla, ker so bili navzoči ljudje, ki so te hoteli opazovati iz radovednosti, zraven pa so še oskrunili noč, ki so jo prebili tu okrog.”

Petnajsto prikazanje (4. marec)

Prikazanje je bilo zjutraj. Prišlo je od petnajst do dvajset tisoč ljudi. Bernardka je v eni roki držala rožni venec v drugi pa svečo. Popoldne je šla k župniku in mu povedala: “Gospa se je smehljala, ko sem ji rekla, naj naredi čudež. Toda ona hoče kapelo.” Župnik se je že malo omehčal in ni več vztrajal glede čudeža, pač pa naj Gospa le pove svoje ime.

Šestnajsto prikazanje (25. marec)

Bernardka je že ponoči zaslišala vabljiv klic k votlini. Zjutraj je šla tja in že od daleč zagledala nebeški sij in v njegovi sredini nebeško Gospo. Pozneje je povedala: “Bila je vsa mirna in nasmejana, gledala je ljudi, kakor gleda ljubeča mati svoj otroke. Ko sem klečala, sem jo prosila odpuščanja, da sem zamudila. Bila je dobra; z glavo je dala znamenje, da ni treba opravičevanja. Tedaj sem ji izpovedala svojo ljubezen, spoštovanje in srečo, da jo zopet vidim. Ko sem se z njo pogovorila, kar mi je narekovalo srce, sem vzela rožni venec.”

Ko je Bernardka kleče molila je šla Gospa iz zgornje votline v spodnjo in obstala pri vhodu. Bernardka naenkrat ni mogla nadaljevati molitve. S svečo v roki se je pomaknila do Gospe in jo prosila naj razodene svoje ime. Trikrat jo je prosila; po prvih dveh prošnjah se je Gospa le prijazno nasmehnila. Bernardka pove: “Ne vem, kako sem mogla biti tako pogumna, da sem jo še tretjič vprašala za ime. Tedaj je Gospa roki, ki ju je imela doslej sklenjeni, razprostrla in povesila – kakor se vidi na čudodelni svetinji – zlat in alabastrov rožni venec ji je pri tem zdrknil proti zapestju. Nato je roki zopet sklenila in približala prsim, kakor bi hotela zadržati srčne utripe, dvignila oči proti nebu in končno povedala: ‘Brezmadežno spočetje sem!’ (Que soy era immaculada Conceptiou.) Nato se je znova nasmehnila, govorila ni več, in z nasmehom izginila. Še prej pa mi je naročila, naj prižgano svečo pustim pri votlini.” /Gospa je namreč vseskozi govorila v Bernardkinem narečju in ne v knjižni francoščini./

Bernardka je bila presenečena in je hotela Gospo vprašati, ali torej ni Božja Mati, a se je prikazanje končalo. Bernardka je povedala ljudem ime, ki ji ga je zaupala Gospa, množica je bila navdušena, Bernardka pa ni vedela zakaj. Ponavljala je Gospejine besede, da jih ne bi pozabila, ni pa ji bilo jasno kaj pomenijo. Šla je k župniku in mu povedala, da je Gospa rekla: “Brezmadežno spočetje sem.” Ta jo je vprašal, če ve kaj to pomeni in je odvrnila, da ne. Naprej jo je vprašal: “Torej je tista, ki jo ti vidiš, blažena Devica?” Bernardka: “Ne verjamem, ona je Brezmadežno spočetje!”

Kapucinskemu patru Antonu je Bernardka čez štiri leta povedala: “Oče, kako lepa je preblažena Devica! O, kako je lepa! Vse podobe, vse žene na svetu niso nič v primeri z njo!”

Sedemnajsto prikazanje (7. april)

Ob šestih zjutraj je imela Bernardka ponovno prikazanje device. V desnici je držala svečo in sicer tako nerodno, da je bila levica dolgo v plamenu (15 minut, kot je ugotovil zdravnik), a pri tem ni prišlo do opeklin. Ko je zdravnik kasneje približal svečo Bernardkini roki, je takoj zavpila.

Kmalu po tem je nastopilo veliko nasprotovanje dogodkom v votlini. 27. junija so oblasti z leseno ograjo preprečile dostop do votline. Na ograji je bil napis: “Prepovedano je stopiti na to zemljo!”

Osemnajsto prikazanje (16. julija)

Na praznik karmelske Matere Božje je bila Bernardka zjutraj pri maši in obhajilu. Zvečer je šla v cerkev, da bi molila. Zaznala je notranje povabilo naj gre k lurški votlini. Ker je bil dostop zagrajen je mogla poklekniti le ob obali reke gave. Marijo je gledala neposredno pred seboj. Marija je bila lepša in ljubkejša kakor pri drugih prikazovanjih. Nič ni govorila. Bernardka pove: “Nikoli doslej je nisem videla tako lépo.”

Vir

        Atributi: upodabljajo ga kot dominikanskega redovnika, ki leži na svojem plašču sredi ognja.
        Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra.
        Peter Gonzales je bil sin plemiškega veljaka. Rodil se je med letoma 1180 in 1196 v španski pokrajini Kastilji. Nadarjenega sina je oče poslal študirat in Peter je stopil v duhovniški stan, ne da bi zanj čutil posebno notranje nagnjenje. Najbrž se je za to odločil pod vplivom sorodnika, ki je bil škof na severu Španije in ta je Petra kot mladega duhovnika imenoval za kanonika in stolnega dekana. Gonzales je po takratni navadi temu svojemu imenovanju hotel dati tudi zunanji poudarek: v sijajnem spremstvu je jezdil skozi mesto. Njegov napuh je bil kmalu kaznovan: konj se je nenadoma splašil ter nečimrnega jezdeca vrgel v cestno blato. Ta padec je bil zanj dober nauk. V nezgodi je spoznal božji prst, ki ga je kaznoval za njegovo nadutost in častihlepnost.
        Šel je v samoto, veliko molil in se postil, nato pa stopil v red sv. Dominika. Bil je zgleden redovnik in predvsem odličen pridigar. Na njegove besede se je mnogo ljudi spreobrnilo. Ko je kastiljski kralj Ferdinand III. slišal o njem, ga je poklical na svoj dvor, kjer je moral biti vedno v njegovi bližini.
        Peter je živel na dvoru enako spokorno kot v samostanu, zato je bil lahkoživim ljudem trn v peti. Nastavljali so mu vsakovrstne zanke, da bi ga osramotili. Njegov življenjepisec pripoveduje, da so najeli neko malopridno žensko, da bi ga zapeljala. Peter Gonzales jo je resno posvaril in stopil v sosednjo sobo, kjer je bilo odprto ognjišče. Zavit v plašč se je vrgel v ogenj in poklical zapeljivko: "Tu sem, pojdi in glej!" Žensko je presunilo, ko ga je videla ležati sredi žerjavice, pa se je ogenj ni prijel. Spoznala je svojo zablodo, s solzami v očeh obžalovala svoje grešno življenje in se spovedala. Njen zgled je ganil mnoge druge razuzdance, da so se poboljšali.
        Peter je kralju s svojim modrim nasvetom velikokrat pomagal. Pri osvojitvi Kordove je rešil življenje tisočerim premaganim sovražnikom in obvaroval žensko čast mnogim ženam in dekletom pred podivjanim vojaštvom. Čez nekaj let je zapustil dvor, da se je lahko bolj posvetil misijonskemu delu med ljudmi, zlasti med najbolj revnimi.
        Peter Gonzales je umrl 15. aprila 1246 v mestu Tuy, kjer je uspešno deloval zadnja leta. Tam je tudi pokopan.
Vir
 

Peter Gonzales se je rodil kot nadarjen otrok v španski plemiški družini, bil je navajen razkošnega življenja, pa tudi s študijem na eni najstarejših in najboljših univerz v Palenciji ni imel težav. Na široko so mu bila odprta vsa vrata, tako da je dokaj nepremišljeno in brez kakšnega posebnega nagnjenja stopil v duhovniški stan. Stric, škof v Palenciji, ga je takoj po posvečenju imenoval za kanonika in stolnega dekana, kar je nečimrnemu in zunanjega lišpa navajenemu plemiču neizmerno prijalo. Svojo čast in službo je želel nastopiti v vsem sijaju, zato si je omislil slovesen obhod mesta na izbrano opremljenem konju. Ljudstvo mu je seveda ploskalo in ga navdušeno pozdravljajo, a samo tako dolgo, dokler se ni konj v nekem trenutku splašil, podivjal in imenitnega jezdeca vrgel v blato. Ploskanje in vzklikanje množice se je v hipu spremenilo v smeh, zasmehovanje in norčevanje. Za Petra pa je bil to milosten dogodek, saj mu je sledilo notranje spreobrnjenje. Sklenil je, da zapusti svet in v samoti, z molitvijo in postom zatre svoj napuh. Kljub nasprotovanju in odvračanju od tega sklepa je vstopil v dominikanski red, napravil zaobljube in postal vzoren redovnik. Zaslovel je kot zelo dober govornik, ob njegovih pridigah so se mnogi poboljšali in spreobrnili. Njegov ugled je bil zolikšen, da ga je želel imeti ob sebi celo španski kralj Ferdinand III. Njegova velika skrb so bili mornarji.

Ime: V latinščini (Petrus) in v grščini (petra) pomeni »skala«, prevedeno pa je iz hebrejskega imena Kefa, ki ima isti pomen. Tako je Jezus poimenoval Simona, prvaka med apostoli.
Rodil se je med letoma 1180 in 1196 v kraju Astorga v severni Španiji, umrl pa 15. aprila 1246 v mestu Tuy, prav tako v Španiji.
Družina: Bil je potomec stare in junaške plemiške rodbine.
Zavetnik: Je zavetnik mornarice in mornarjev; pomočnik proti neurju, potresu, proti nesrečam na morju.
Dogodki: Dvorjanom na dvoru kralja Ferdinanda III. je bilo strogo samostansko življenje, ki ga je živel Peter Gonzales, trn v peti in so si na vse načine prizadevali, da bi ga ujeli v zanko. Nekoč so mu nastavili malopridno žensko, da bi ga zapeljala s svojimi čari. Peter pa jo je najprej resno pokaral, nato pa odpeljal v sobo, kjer je bilo odprto ognjišče. Pred njo se je zavil v svoj plašč, se vrgel v ogenj in ji zaklical: »Tu sem, pojdi in glej!« Ko je videla svetnika ležati sredi žerjavice, pa se ga ogenj ni prijel, jo je to tako presunilo, da se je spovedala svojih grehov, spreobrnila in sklenila spremeniti življenje.

Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1741 razglasil papež Benedikt XIV.
Goduje: 15. aprila.

Vir

Danes godujejo tudi…

        Zavetnica: bolnikov, drsalcev, bolniškega apostolata, šol, domov za ostarele; provinc Brabant in Utrecht
        Atributi: cvetje, šopek in razpelo v roki
        Imena: Lidvina, Lidva, Lidi.
        Lidvina se je rodila 18. marca 1380 na Holandskem. Bila je to cvetna nedelja, ko so v cerkvi peli Matejev pasijon. To okoliščino so pozneje večkrat razlagali kot znamenje za njeno življenje. Bila je edina deklica izmed devetih otrok preproste družine. Oče, mati in bratje so s ponosom gledali, v kakšno lepotico se je razvijala. Oglašali so se snubci, ki pa jih je Lidvina zavračala. Lahkomiselno življenje vrstnikov in vrstnic jo je odbijalo in Lidvina je jasno pokazala staršem, da prav nič ne misli na možitev.
        Ko se je nekoč drsala na ledu, se je vanjo zaletela vrstnica in ji zlomila rebro. Poškodba je bila tako huda, da se je Lidvina morala plaziti po berglah. Polagoma so jo zapustile vse prijateljice. Bolnica se je čutila sila zapuščena.
        Prva leta je Lidvina le stežka prenašala vse to trpljenje. Kasneje ji je spovednik prigovarjal, naj premišljuje Jezusovo trpljenje in pogosto prejema obhajilo. Res se je tako zatopila v to premišljevanje in po obhajilu tako občutila Jezusovo bližino, da je pozneje rekla: »Četudi bi si z eno samo zdravamarijo izprosila zdravje, tega ne bi storila, marveč bi prepustila božji previdnosti, naj stori z mano, kar se ji zdi prav.«
        Po poročilih sodobnikov je Lidvina večkrat dobila nebeško tolažbo. Bila je vesela, da je imela kot bolnica več časa kakor drugi in je zato laže več molila za uslišanje prosečih in odpuščanje za tujo krivdo. Mnogim je postala vodnica in svetovalka v duhovnem in vsakdanjem življenju. Razodevala je skrivnosti, odpirala prihodnost. Vsi so odhajali potolaženi od nje.
        Umrla je po osemintridesetletni bolezni, stara triinpetdeset let, goduje pa 14. aprila.
Vir
Vir 2
Danes godujejo tudi…

Serafino Morazzone se je rodil leta 1747 v Milanu in bil 49 let župnik v kraju Lecco. Že ob svoji smrti je slovel po svetosti. Znani italijanski pisatelj Alessandro Manzoni je Morazzoneja, ki ga je osebno poznal, želel upodobiti v svoji sloviti knjigi Zaročenca. Takole ga oriše: ”Bil je pobožen v vseh svojih mislih, vseh svojih besedah, v vseh svojih dejanjih: goreča ljubezen do Boga in do ljudi je bila njegovo običajno čustvo. Bil je globoko ponižen, ne da se tega zavedal.”
Vir

Serafina Morazzoneja so zaznamovale molitev, ponižnost in predanost. Vedno je živel skromno, bil pa je tudi zelo strog. O njem se je širila slava, da je moder in usmiljen spovednik, kar je privlačilo množice preprostih in izobraženih ljudi.
Vir
Danes godujejo tudi…

Dne 5. maja 1974 sem obiskal Neapelj in v njem veličastno jezuitsko cerkev imenovano Novi Jezus. V njej je pogosto pridigal apostol Neaplja sveti Frančišek de Geronimo, v njej pa se nahaja tudi grob svetega zdravnika Jožefa Moscatija, ki je umrl v mestu pod Vezuvom 12. aprila 1927 in pustil za seboj lik sodobnega svetnika.
16. novembra 1975 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, 25. oktobra 1987 pa Janez Pavel II. za svetnika. Glede na to je Moscati svetnik naših dni, "svetovljan, slavni neapeljski klinik, kristjan vere in zglednega življenja" – kakor je zapisal kardinal Corrado Ursi v predgovoru življenjepisa blaženega, ki ga je ob priliki njegove beatifikacije napisal znani življenjepisec, prav tako svetovljan, Giorgio Papasogli.
Kdor ima novejše svetnike raje od starejših, bo v Jožefu Moscatiju našel človeka sodobne medicinske znanosti, zelo aktivnega, vestnega in zavzetega v svoji službi, ki pa je bil istočasno tudi odlično orodje v Gospodovi roki za izvrševanje višjih ciljev, tako v svojem osebnem krščanskem posvečenju, kakor tudi v apostolatu. 
"Jožef Moscati je eden izmed tistih oseb, naših sodobnikov, ki so s svojim življenjem v svetu otipljivo znamenje Božje prisotnosti med ljudmi,  in to bolj s svojim bistvom kot s svojimi deli. Jožef Moscati je sposoben in svoji stroki predan zdravnik, kar vzbuja spoštovanje med tistimi, ki ga poznajo. Je velik znanstvenik in raziskovalec. Zaradi tega si zasluži občudovanje in pohvale krogov z akademsko izobrazbo.
Je velik gentelman, dobrega in usmiljenega srca, ki se drugim daje na čisto nesebičen način, kar mu zagotavlja hvaležnost in ljubezen tistih, ki jim pomaga in jih dviga. To je zagotovo veliko. Ni pa še vse. To tudi ni tisto, kar občutijo ljudje. Tisti, ki so v stiku z njim začutijo nekaj globljega, čeravno tega ne zmorejo vedno izreči na jasen in stvaren način. Dovolj je prebirati Dokumente kanonskih postopkov, kjer so bili zaslišani kot priče ljudje iz vseh družbenih slojev, da se zazna to dejstvo in da se dojame za kaj pri tej stvari gre. Moscati je za vse priče pravi krščanski zdravnik, sveti zdravnik. Ta po svojem bistvu nedeljiva pojma nudita ključ za dojemanje njegove osebnosti." (Paolo Molinari).
Jožef Moscati se je rodil 25. julija 1880 v Beneventu, v zelo ugledni visokouradniški družini. Krščen je 31. julija v župniji sv. Marka in je po italijanskem običaju dobil več imen: Jožef – Marija – Karel – Alfonz.
Na začetku leta 1881 se je Jožefov oče z vrhovnega sodišča v Beneventu preselil v Ancono, mesto na jadranski obali.Tam bo Jožef v krogu dobre družine preživel prva leta srečnega in brezskrbnega otroštva. Leta 1888 je sledila naslednja očetova premestitev, zato se je družina Moscati preselila v Neapelj. Istega leta je tam, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, v cerkvi sester Srca Jezusovega, Jožef prejel prvo sveto obhajilo. Frančišek Moscati, Jožefov oče, ga je vsak dan, skupaj z ostalimi otroki peljal na sprehod. Pri tem so se ustavili tudi v cerkvi Jožefovega prvega svetega obhajila, da obiščejo Jezusa, prisotnega v zakramentu svete Evharistije. Družinsko ozračje polno globokih verskih občutkov je pripomoglo k razvoju pobožnosti tudi pri Moscatijevih otrocih. Peppino, kot so ljubkovalno imenovali Jožefa, je bil že od majhnega zelo pobožen do Evharistije.
Osnovno in srednjo šolo je končal z odličnim uspehom, po očetovi smrti pa se je vpisal na medicinsko fakulteto v Neaplju. Tamkajšnji profesorji so bili vsi po vrsti priznani znanstveniki, vendar, na žalost privrženci pozitivizma in materializma (smer Vogta, Molescotta, Büchnerja in Feuerbacha). Mladi akademik Jožef Moscati je znal tudi v takšnem ozračju svojo vero ne samo ohraniti, ampak jo še bolj poglobiti in okrepiti. Vojvoda Mastelloni di Salza, ki je študiral skupaj z Moscatijem, pričuje o njem: "Poznal sem Jožefa Moscatija okoli leta 1900, poznal pa sem ga po njegovih vsakodnevnih pobožnostih v cerkvi Santa Maria di Caravaggio, kjer je pritegnil moje občudovanje. Njegova zbranost, njegov žar, njegova drža so jasno nakazovali, da je bil čas njegovega obhajila trenutek največje intimnosti z Bogom."
Moscati je znal moliti, v molitvi z Bogom bivati in se pogovarjati. Kot študent je bil nenehno v nevarnosti glede vere in morale, pa vendar ni padel, saj nevarnosti ni prevzetno iskal, ampak se jim je skrbno izogibal, ob tem pa gojil globoko molitveno in zakramentalno življenje. In to je skrivnost, kako je lahko v času svojih študentskih dni ohranil svojo vero in poštenje.
Moscati je 4. avgusta 1903 postal doktor medicine in s sijajnim uspehom zaključil svoj študij. Že leta 1904 je z žarom pričel zdravniško službo v znameniti bolnišnici Santa Maria del Popolo. Tu je s posebno skrbjo organiziral nego bolnikov okuženih s steklino. Moscati je bil globoko human zdravnik. Vendar to ni bil nek naravni humanizem, ampak človekoljubje iz globokega krščanskega prepričanja. On je zaradi Kristusa služil bratom – ljudem in se za njih znal žrtvovati do skrajnosti. Naj to potrdi ta dogodek: 4. aprila 1906 je vulkan Vezuv začel delovati močneje kot običajno in začel bruhati žarečo lavo in pepel. Ogroženo je bilo naselje Torre del Greco, kjer se je nahajala majhna bolnišnica odvisna od tiste v mestu, kjer je deloval doktor Moscati. Ljudje  so panično bežali z ogroženega področja, ubogi bolniki pa so ostali prepuščeni sami sebi. Moscati je sam odšel na kraj nesreče in po svojih močeh organiziral reševanje bolnikov in pri tem sam delal vse kar je mogel. Ko so bili bolniki varno premeščeni, se je strop bolnišnice pod težo žarečega pepela zrušil. Temu podobno požrtvovalnost je Moscati pokazal tudi leta 1911 ob epidemiji kolere.
Moscati je, še ne tridesetleten, postal znan kot izvrsten diagnostik. Za katero boleze gre je znal ugotoviti s takšno lahkoto in zanesljivostjo, da so se temu čudili tudi najboljši zdravniki. Moscati je pri svojem delu ob naravnih uporabljal tudi nadnaravna sredstva, to pa mu je dajalo tisto izredno pronicljivost, s katero si je pomagal v pristopu do bolnikov in njihovih bolezni. V času dolgih ur izvajanja poizkusov ter preučevanja z mikroskopom je mislil na Boga, ki je vsepovsod prisoten in deluje. Še več, znanstveno delo in raziskovanja so ga vsebolj približevali k Stvarniku vseh stvari. Njemu je želel služiti z vsem bitjem, zato je tudi položil zaobljubo čistosti. Zdravniki in bolniki so ga spoštovali zaradi njegovega znanja in vrlin, on pa je vse pripisoval Bogu, saj se je zavedal, da je vse naravne in nadnaravne darove prejel od Njega. V zdravniški praksi se je varoval pohlepa po denarju in zaslužku, zato je mnoge, posebno revne zdravil zastonj, denar pa, ki ga je pošteno zaslužil, daroval v družbenokoristne in dobrodelne namene.
Svojo zdravniško službo je jemal kot kakšno duhovniško poslanstvo. Zato se je zanimal tudi za duševno stanje svojih pacientov ter jih z veliko taktnosti navajal na prejem zakramentov, da poskrbijo tudi za rešitev svoje duše. Včasih je tudi sam poklical duhovnika, svojega znanca, da pomaga njegovim bolnikom na duhovnem področju, druge pa je napotil k duhovnikom, v katere je imel veliko zaupanje.
Moscati ni dolgo živel, vendar je v relativno kratkem času naredil zelo veliko. Bolan je bil samo nekaj dni in to na nogah. 12. aprila 1927 je prejel svoje vsakodnevno obhajilo, ki mu je bilo zadnje v življenju, naredil nekaj obiskov bolnikov in nato umrl. Sprevod je bil veličasten. Vsi so govorili o "svetem neapeljskem zdravniku". Njegovo telo je bilo tri leta kasneje, 16. novembra 1930 preneseno v cerkev Gesu Nuovo, kjer je njegov grob stalni cilj pobožnih romarjev. S svečano razglasitvijo za blaženega in svetnika ga je Cerkev postavila za vzor svetovljanov, posebno znanstvenikov in zdravnikov.
Vir

Danes godujejo tudi…

Gemi so starši kmalu umrli, tako da je morala že zgodaj kljub boleznim in šibkosti skrbeti za brate in sestre. Občudovanja vredna pobožnost jo je spremljala že od zgodnjega otroštva, tudi duševno je zgodaj dozorela in razvila junaške kreposti, zlasti jo je privlačilo premišljevanje Kristusovega trpljenja. Kljub temu da je bila tudi sama vse življenje v obilni meri deležna trpljenja, je prosila Jezusa, da bi smela telesno občutiti tudi bolečine njegovega trpljenja. Bila je uslišana in 8. junija 1899 je prvič začutila, kako je puščica prebodla njeni roki, nogi in stran. Rane so bile vidne in krvaveče, prenehale pa so, ko ji je spovednik naročil, naj jih več ne sprejema. Ta dogajanja, njena videnja in zamaknjenja so popisana in trdno izpričana, prav tako tudi njene molitve in prošnje za različne priložnosti. Prosila je za sprejem v več redov, a je zaradi njene telesne šibkosti niso nikjer sprejeli, dokler ni lahko zasebno naredila redovne obljube v redu pasijonistinj.

Ime: Pri krstu je prejela imena: Gema, Umberta in Pija; poznamo jo najbolj kot sv. Gemo. Beseda pomeni biser.
Rodila se je 12. marca 1878 v Camiglianu v Italiji, umrla pa 11. aprila 1903 v Lucci blizu Ligurske obale v Italiji.
Družina: Bila je najstarejša hči izmed osmih otrok obubožanega lekarnarja Henrika in njegove žene Avrelije.
Skupnost: Ustanovitelj reda pasijonistov je sv. Pavel od Križa. Pasijonisti poleg običajnih redovniških zaobljub naredijo še četrto, da bodo premišljevali Kristusovo trpljenje in oznanjali njegov pomen.
Zavetnica: Lekarnarjev, farmacevtov, študentov; priprošnjica proti tuberkulozi, zgodnji smrti staršev in skušnjavam.
Kreposti: Bila je žena molitve in junaške ljubezni do trpljenja; bila je skromna, iznajdljiva, darežljiva, sočutna in rada je negovala bolnike.
Čudež: Gemo so napadale hude bolezni. Pri enaindvajsetih so bili prepričani, da bo umrla. Na priprošnjo sv. Marjete Alacoque je v trenutku čudežno ozdravela in se celo zaposlila.
Doživetja: Od čudežne ozdravitve do smrti je doživljala zamaknjenja in mistična doživetja. Na sebi je nosila Kristusove rane, ki so se pojavljale vsak četrtek, doživela je tudi kronanje s trnjem, bičanje in krvavi pot.
Upodobitve: Upodobljena je kot dekle, ki moli, s Kristusovimi ranami ali s simbolom križa in srca na prsih.
Goduje: 11. aprila.
Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je 29. novembra 1933 razglasil za blaženo, papež Pij XII. pa 2. maja 1940 za svetnico.
Grob: V cerkvi samostana pasijonistinj v mestu Lucca.
Napis na grobu: »Bolj jo je razjedal žar zaradi božje ljubezni kot njena bolezen.«
Vir

O tej svetnici novejše dobe je znani italijanski hagiograf in pisatelj Peter Bargellini napisal: "Po videzu več kot običajna, se banalno skriva neobičajna svetnica: mistikinja v stalnem, čustvenem pogovoru z Jezusom; oseba kontemplacije, ki moli s preprostostjo otroka in prodornostjo teologa; oseba, ki z nasmehom premaguje najstrašnejše težave, enostavno prepuščajoč se vodstvu svojega angela varuha. Nedolžna duša, ki že kot deklica zapisuje v svoje prve šolske beležke vsakodnevne misli in molitve, z odločitvami vedno bolj čistega življenja.
Pogovarja se s svojim angelom varuhom in mu zaupa kočljive naloge, kot na primer, da on prenaša njeno dopisovanje z njenim duhovnim voditeljem, ki biva v Rimu. In pisma skrivnostno prihajajo na določen naslov, čeprav ne prihajajo preko redne poštne službe.
Zgodaj je ostala sirota, zapuščena skoraj v popolni bedi. Na smrt zbolela, prišla skoraj do groba in bila nato čudežno ozdravljena. V mestu obdanem z zidovjem in drevjem – Lucca, jo imenujejo "dekle milosti". Hitro se je razvedelo, da njene črne rokavice in temna obleka skrivajo znamenja Trpljenja. Njene rane na rokah, nogah in strani se boleče odpirajo in krvavijo vsak teden.

Sprejeta kot hči v pobožno in premožno hišo viteza Mateja Gianninija tam preživlja skrito življenje med hišo in cerkvijo, Vendar osupljivi izrazi njene svetosti presežejo zidovje mesčanske hiše. Izvršuje spreobrnenja, napoveduje prihodnje dogodke, pada v zamaknjenja. V molitvi se znoji s krvavim potom; na njenem telesu se poleg ran od žebljev kažejo tudi rane od bičanja.
Ona, Gema Galgani, pa ne reče ničesar, oziroma bolje rečeno, vedno izjavlja: ‘Da!’. Ne želi ničesar, oziroma bolje rečeno, od Jezusa si želi še več trpljenja, vedno več trpljenja.
Bila je velika sobota leta 1903, ko je Gema Galgani umrla v starosti 25 let, uničena od bolečin , vendar do zadnjega želeč še več bolečin."

Zdaj pa, pod vodstvom p. Giacinta, pasionista, dobrega poznavalca sv. Geme Galgani, spoznajmo "curiculum" – tek njenega neobičajnega življenja v katerem je na pragu XX. stoletja na tako otipljiv način prišla do izraza tista duhovna nadnaravnost, ki se izmika vsakršnemu cenenemu pojmovanju.

Rodila se 12. marca leta 1878 na koncu pontifikata Pija IX. in začetku pontifikata Leona XIII. Praktično bo živela ves čas Leonovega pontifikata, za katerega lahko rečemo, da odpira moderno obdobje Katoliške Cerkve. Njeno rojstno mesto je Camigliano blizu Lucche v Toskani, eni izmed kulturno najbogatejših področij Italije, deželi lepe besede in elegantnega obnašanja. Hči globoko pobožne matere je bila že od majhnega učljiva njenih naukov. Materi je bilo ime Avrelija, rojena Landi. Pod njenim modrim vzgojnim vodstvom je zgodaj začutila živo željo po nebesih in nek skrivnosten odnos do križanega Jezusa. To drugo jo bo pripeljalo do viška mističnega doživljanja Kristusovega trpljenja.

V Lucchi je obiskovala šolo sester svete Cite, njena učiteljica pa je bila blažena Helena Guerra, ustanoviteljica oblatinj Svetega Duha oz. sester svete Cite. To je bila izbrana duša, velikodušna, pobožna k Svetemu Duhu, ter je zaradi tega lahko zelo dobrodejno vplivala na deklico Gemo Galgani. Ob tem naj omenimo, da je tudi njena učiteljica dosegla čast oltarja, saj jo je blaženi papež Janez XXIII. 26.aprila leta 1959 razglasil za blaženo.

Gema je pri osmih letih ostala sirota brez mame. Ker je bila dobro poučena in pobožna je lahko pred drugimi otroci pristopila k Prvemu svetemu obhajilu, ki ga je doživela kot veliko blaženost, mislila je, da bo od radosti umrla. V šoli je prehitela vrstnice po znanju in obnašanju. Ko ji je bilo 16 let ji je umrl brat Gino in je morala prekiniti šolanje. Večkrat je bila operirana zaradi sušice mozga in hrbtenice. Zaradi bolezni ni mogla stopiti v samostan. Očeta lekarnarja je izgubila, ko je bila stara 19 let. Takrat je padla v največjo materijalno bedo. Iz usmiljenja jo je sprejela pobožna duša Cecilija Giannini iz Lucche. Tam bo Gema s številno družino Mateja Gianinija, prav tako lekarnarja, preživela leta do svoje smrti.

Gospod je v svoji, nam nedoumljivi previdnosti, Gemo Galgani želel obogatiti s posebnimi darovi. To je bila nagrada za njeno izjemno zvestobo. Gospod jo je obdaroval z zamaknjenji v katerih je videla Jezusa in se z njim prisrčno pogovarjala, njegovo mati Marijo, svetnike; posebno svojega angela varuha, ki ji je bil, kot poštar na voljo, ko je pisala svojemu duhovnemu voditelju očetu Germanu sv. Stanislava.

Višek njene mistike bo doživljanje Kristusovega trpljenja. Potila je krvavi pot, čutila bolečine bičanja, trnjeve krone, ran na rokah, nogah in strani. Vse to pa se je končalo na željo njenega spovednika, božjega služabnika Giovannija Volpi, škofa. Vseeno pa niso prenehale bolečine ampak samo zunanji izrazi. Ob tem je zelo trpela tudi zaradi svojih dolgih in težkih bolezni. Vse to je velikodušno sprejemala in darovala kot zrtev za človeške grehe. Gemina poglavitna krepost je bila goreča ljubezen do križanega Jezusa, povezana z neutolažljivo željo, da bi čimbolj trpela. Pri vsem tem je bila preprosto nedolžna, ne glede ali je govorila z nebeščani ali z zemljani. Za seboj je pustila obilno korespondenco pa tudi nekatere druge spise. Vse to je objavljeno, pomaga pa bralcu, da vstopi v različne stopnje njenih mističnih doživetij.

 Po njeni blaženi smrti je sprožen postopek za njeno razglasitev za blaženo in svetnico. Hitro je napredoval, ker je bilo toliko prav otipljivih dokazov, da gre za veliko Božjo izbranko; Pij XI. jo je leta 1933 razglasil za blaženo. To je bilo izredno jubilejno leto, 1900 obletnica naše odkupitve. Beatifikacija se je odlično ujemala s tem, kar se je praznovalo; obletnica Jezusovega trpljenja in smrti na križu, prav to trpljenje pa je Gema Galgani doživljala na najintenzivnejši način. Papež Pij XII. jo je leta 1940 razglasil za svetnico. Njeno telo častijo v svetišču zgrajenem njen v čast v Lucchi, poleg samostana redovnic pasijonistk. Imam za milost in izjemno duhovno doživetje, da sem mogel moliti na grobu te svetnice. Srečanje s svetniki je del tistega, kar je posebno lepo v našem življenju.

O svetnici obstaja številna literatura. Njen duhovni voditelj, oče German od sv. Stanislava je napisal knjigo Sv. Gemma Galgani, vergine lucchese (Sveta Gema Galgani, devica iz Lucche). Delo je doživelo več kot 10 izdaj. Isti pasionist je prav tako izdal Lettere di S. Gemma Galgani (Pisma sv. Geme Galgani, 1941), kasneje še Estasi, diario, autobiografia, scritti vari di s. Gema Galgani (Zamaknjenja, dnevnik, autobiografija, razni spisi svete Geme Galgani, 1943). Obstaja tudi: Suor Gesualda dello Spirito Santo, S. Gemma Galgani: un fiore di Passione della citta del Volto Santo (Sveta Gema Galgani, cvet trpljenja v mestu Svetega Obraza, 1944). Lucca je znana po celem svetu po dragocenem "Svetem Obrazu" – Obrazu Jezusa Kristusa križanega, ter se zato tudi imenuje mesto Svetega Obraza, kamor so v srednjem veku romali številni romarji. Tudi znani hagiograf Icilio Felici je prav tako napisal življenjepis svetnice: Santa Gemma Galgani (Sv. Gema Galgani, Firenze, 1940).  
Vir
Vir2

Danes godujejo tudi…

       Imena: Magdalena Gabrijela.
Izhajala je iz znane veronske družine Canossa. Njena davna prednica Matilda Canossa je igrala pomembno vlogo v znanem boju za investituro. Rodila se je leta 1774. Kmalu sta ji umrla oba starša. Zaupali so jo v vzgojo neki učiteljici, ki pa ji ni bila naklonjena. Petnajstletna je zbolela za ošpicami in stala na robu groba. V bolezni je začutila klic, da bi se posvetila redovniškemu življenju. Da bi ga bolje spoznala, je nekaj mesecev živela v različnih ženskih kontemplativnih samostanih.
Spoznala je, da jo Bog kliče v takšne redove. Pred oči so ji stopile množice revežev, ki so oblegale njihovo graščino, in začutila je, naj se posveti lajšanju revščine, ki je prav v tistih časih bila po severnoitalijanskih mestih posebno huda (francoska revolucija). Razmišljala je takole: »V samostanu bi res posvetila samo sebe, toda ne bi mogla preprečiti grehov in se veseliti v reševanju duš.«
Njeno razmišljanje je duhovni voditelj odobril in tako je začela skrbeti za veronske reveže.
Pridružila se je pobudi tamkajšnjega škofa za »Sveto bratovščino duhovnikov in laikov bolničarjev«. Skupaj z nekim duhovnikom je sodelovala pri sestavljanju pravil in pri tem pokazala velik organizacijski čut. Dali so ji samostojnost in ustanovila je Družbo Brezmadežne, katere članice so se zavezale, da bodo hodile oblečene primerno svojemu stanu, toda s poudarkom na skromnosti. Hkrati je ustanovila Družbo za moške z imenom »Trije soldi«. Člani so se zavezali, da bodo vsak teden toliko denarja darovali za dobre namene.
Po škofovem nasvetu se je potem Magdalena Gabrijela posvetila apostolatu med zapuščenimi dekleti, ki so bila izpostavljena nevarnostim ulice. Prvi dom je skupaj s svojimi tovarišicami našla v zloglasni veronski četrti Sv. Zenona. Takrat je imela šele 25. let in sorodniki so zahtevali, da se vsak večer vrne domov.
Končno je dobila v četrti zapuščen samostan svetih Jožefa in Fidencija in se je mogla tam za stalno naseliti. Leta 1808 je tako nastala redovniška skupnost z imenom Hčere krščanske ljubezni (kanosijanke).
Magdalena je doživela, da se je njena skupnost hitro širila po severni Italiji (Benetke, Milano, Bergamo, Trento). Posvečala se je vzgoji ženske mladine, strežbi bolnikov in vzgoji učiteljic in laiških katehistinj. Magdalena je bila takrat zelo poznana oseba in je imela številne zveze z uglednimi možmi in ženami tistega časa v Italiji.
Za blaženo jo je razglasil leta 1941 papež Pij XII., za svetnico pa papež Janez Pavel II. 2. oktobra 1988.
Vir

Čeprav je svojo mladost preživela v razkošju ene najbolj premožnih in najbolj uglednih veronskih družin, Magdalena ni imela srečnega otroštva. Po zgodnji očetovi smrti skupaj z brati in sestrami tudi materine ljubezni ni bila več deležna, saj jih je mati naskrivaj zapustila. Bridka izkušnja in huda bolezen so v njej počasi izoblikovali sklep, da svoje življenje posveti trpečim in pomoči potrebnim ter jim poskuša darovati tisto, kar je sama pogrešala v otroških letih. Potem ko je nekaj časa preživela v karmeličanskem samostanu in odbila vse snubce ter poskrbela za otroke in gospodinjstvo prezgodaj umrle tete, je začela uresničevati svoj sklep. Ustanovila je družbo Hčera ljubezni, ki se je kmalu razcvetela ne samo v Italiji, pač pa v mnogih drugih krajih in deželah, celo na Kitajskem in v Indiji.
Ime: Maria je latinska oblika hebrejskega imena Mirjam. Razlag imena je ogromno, najbolj sprejemljive pa so: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«. Magdalena pa je posamostaljena pridevniška beseda v pomenu »(Marija) iz Magdale«.
Rodila se je 1. marca 1774 v Veroni, Italija, umrla pa 10. aprila 1835, prav tako v Veroni.
Družina: Bila je drugi od šestih otrok v eni najbolj uglednih italijanskih plemiških družin. Njen oče je bil markiz Oktavij Canossa, mati pa ogrska grofica Terezija Szluha. Oče ji je umrl, ko je imela pet let, čez dve leti pa jih je zapustila tudi mati in se še enkrat poročila.
Sodobniki: Cesarja Napoleon I. in Franc I., sv. Elizabeta Seton, papeži Pij VII., Leon XII, Gregor XVI.
Skupnost: Ustanovila je družbo »kanosijank« ali Hčera ljubezni (sprva so se imenovale služabnice revnih), ki je bila potrjena leta 1828. Njihovo poslanstvo je opravljanje del usmiljenja in verska vzgoja izgubljenih otrok. Družba ima danes tudi moško vejo. Delujejo v 33 državah na petih celinah in imajo več kot 3000 članov.
Zavetnica: Svojega reda, ubogih, karitativnih dejavnosti, šol in zavodov, ki so ji posvečeni.
Kreposti: Na prvem mestu je bila prav gotovo ljubezen do bolnih, ubogih in prepuščenih samim sebi. Bila je vedno vedrega in prijaznega značaja, duhovno pa povezana s trpečim Kristusom in njegovo žalostno Materjo. Tuja ji niso bila niti mistična doživetja in zamaknjenja.
Upodobitve: Podobe kažejo ženo v zrelih letih v črni obleki z značilnim pokrivalom – ruto na glavi, na prsih pa ima večjo svetinjo s podobo Žalostne Matere božje. Upodabljajo jo s sklenjenimi rokami pred Križanim, pa tudi sredi otrok.
Goduje: 8. maja.
Beatifikacija: 8. decembra 1941 jo je papež Pij XII. razglasil za blaženo, 2. oktobra 1988 pa papež Janez Pavel II. za svetnico.
Splet: www.canossinasisters.org.au; www.canossiani.it
Misel: »Nobena človeška beda in revščina nam ne smeta biti tuji.«
Vir
Danes godujejo tudi…

  Imena: Demetrija, Demetrij, Dimitrij, Demeter, Demitrij, Demko, Demo, Mitja, Mitjan, Mito, Dimitra, Dimitrija, …
Demetrija (Dimitrija) iz Soluna so že zgodaj častili na Vzhodu in na Zahodu. Njegovo ime je celo v mašnem kanonu vzhodne Cerkve, ki obhaja god »velikega mučenca« 26. oktobra. Samo v Grčiji mu je bilo posvečeno več kot dvesto cerkva. Njegovo češčenje je močno razširjeno tudi med pravoslavnimi Slovani.
Nekateri domnevajo, da gre za dva svetnika z istim imenom, izmed katerih je prvi umrl mučeniške smrti v Sirmiju (Sremska Mitrovica), drugi v Solunu.
Verjetnejša je domneva, da gre za istega mučenca, ki so ga verjetno mučili okoli leta 304 za vlade cesarja Maksencija v Sirmiumu, od koder je njegovo češčenje prišlo v Solun. Tu so mu že v 5. stoletju postavili veličastno baziliko, ki so jo pozneje večkrat obnovili. Tako je Solun postal središče češčenja tega svetnika, h kateremu se je ljudstvu zatekalo kot priprošnjiku zoper sovražne napade in zoper vse vsakdanje stiske in nadloge. Križarjem je bil priprošnjik v boju z neverniki.
Njegov grob v Solunu je bil zlasti v srednjem veku cilj številnih romarjev, ki so se od tam vračali s posodicami zdravilnega olja. Še dandanašnji je svetnikov god največji praznik v Solunu, ki ga obhajajo z veliko slovesnostjo. Pomemben kulturno-zgodovinski vir je zbirka čudežev, ki jih pripisujejo temu svetniku. Okrog njega se je spletlo tudi veliko legend, v katerih nastopa kot visok častnik rimske vojske, v drugih spet kot prokonzul v Ahaji (Grčija). Po nekaterih poročilih je bil diakon. Legendam ustrezno ga tudi upodabljajo kot rimskega častnika s kopjem ali sulico, s ščitom in s petimi vrtnicami v križu.
Zgodnjekrščanski relief, verjetno iz Hagie Sofie v Carigradu, kaže svetnika kot mladeniča v dolgi obleki, pred prsmi drži križ in obdaja ga nebeški sij. Pogosto so ga v vzhodni Cerkvi upodabljali skupaj s sv. Jurijem in z drugimi tako imenovanimi »svetniki na konjih«.
Goduje 9. aprila, ponekod 26. oktobra.
Vir

Sveti Dimitrij Solunski Mirotočivi (grško: Άγιος Δημήτριος της Θεσσαλονίκης) je bil krščanski mučenec, za katerega vemo, da je živel v Solunu, v začetku 4.stoletja. Med srednjim vekom, je bil sveti Dimitrij spoštovan kot eden izmed najpomembnejših pravoslavnih bojevnikov med svetniki.
Sveti Dimitrij, mučenec, je bil rojen v Solunu (GRČ), in je živel v času cesarja Dioklecijana. Bil je goreč pridigar Evangelija, neustrašen vojak krščanske vere, z dobrodelno dejavnostjo in veliko priljubljenostjo, Dimitrij je bil steber za kristjane v Solunu. Bil je eden izmed najbolj spoštovanih svetnikov na krščanskem Vzhodu, ki se ga spominjamo iz Rimskega Martiriologija.
Zgodovinski podatki o njegovem življenju in mučeništvu, so redki in nasprotujoči. Pravoslavne Cerkve ga kličejo “Megalomartire” – “Velik Mučenik “, in ga praznujemo 26.oktobra. Ne glede na mnoge tradicije, ki ga vežejo na njegov konec v Solunu, je verjetno, da je Dimitrij, doživel mučeniško smrt v Sirmio (Sremska Mitrovica, danes v Vojvodini – Srbija), kjer je bil morda diakon, ob koncu 4.stoletja.
Obstajajo pa tudi možnosti, da se je mučenikov kult, ki se je razširil tudi zunaj svojih meja mesta, kot je Leonci, voditelj Ilirika, ki je določil, kot svoj sedež Solun, ki je danes v Grški pokrajini Makedoniji. Zdi se, da je ta voditelj, ki je zgradil dve veliki cerkvi, v čast tega Svetnika, med obema zgoraj omenjenima mestoma.
Nobenega dvoma ni, da so Svetega Dimitrija najprej častili v Sirmio, nato pa še v Solunu. Toda po uničenju mesta Sirmit, okoli leta 441, je Solun postal središče novega enotnega kulta mučenika, in tudi romarsko mesto. Verjetno je, da njegove relikvije izvirajo v tem mestu iz okoli leta 418, čeprav danes ni teh dokazov za to.
Zgodovinsko gledano, lahko rečemo z gotovostjo le, da imamo opravka s krščanskim mučencem, z imenom Dimitrij, na katerega ohranjajo spomin v Bizantinski liturgiji, ki se jo slavi predvsem v Vzhodnih Cerkvah. Solunska bazilika je posvečena temu svetniku, ki je bila okrašena leta 1917 z dragimi mozaiki, ki je bila zgrajena v Prvem tisočletju krščanstva, ko je bil Dimitrij predstavljen z oblačili diakona, čeprav se običajno pojavi, da je oblečen kot vojak.
Ime Dimitrij je zelo razširjen v južni Albaniji, med Arbanasi. Ne pozabite, da je v slavni Arbanaški vasi Sveti Dimitrij Corone (alb.: Shën Demetrio Corone) ali na kratko Sveti Mitri (alb.: Shën Mitri), sedež Akademije sv.Adriana (alb.:Shën Adrianit), kateri zavetnik je prav Sveti Dimitrij.
Svetega Dimitrija ima za zaščitnika mesto Solun, ker je rešil mesto pred sovražno vojsko; je zdravnik bolnikov in žalostnh. Rusi ga prav tako slavijo, in ga imajo za zavetnika, ter je tudi zaščitnik Sibirije. Vsi pravoslavni kristjani in verniki, slavijo tega velikega mučenika, ker verujejo v njegove zdravilne moči, katere so mnogim pomagale.
Vir
Danes godujejo tudi…

Blaženi Avgust Czartoryski, rojen v Parizu leta 1858 je bil prvorojeni sin poljskega princa Ladislava in princese Marije Amparo, hčere španske kraljice. Prva šolska leta je preživel v Parizu, pod učiteljskim vodstvom sv. Jožefa Kalinowskega. Ob prvih znakih obolelosti za tuberkulozo je pričel z dolgimi potovanji, ki naj bi mu s podnebnimi spremembami izboljšala zdravstveno stanje.
Telesnemu trpljenju se je v tem času pridružil še dušni nemir. Čeprav ga je njegov oče vpeljal v diplomatsko kariero, je mladi princ vedno globlje čutil svojo poklicanost v Bogu popolnoma predano življenje. Leta 1883 je v Parizu srečal don Bosca. Ta je bil ob Avgustovem navdušenju zelo previden in ga je šele po posredovanju papeža Leona XIII. pri 29-ih letih sprejel v salezijanski noviciat. Pet let pozneje je bil posvečen v duhovnika, leto zatem pa je umrl zaradi tuberkuloze.
Kot plemič je Avgust Czartoryski v vsej preprosti služil najmlajšim. Pri svojem odločanju za duhovni poklic se je vedno posvetoval s svojimi duhovnimi voditelji. Kljub pretresom in nasprotovanju domače družine se mu je njegova velika želja izpolnila.
Blaženi Avgust Czartoryski je lahko vzornik mladih, ki pogosto s težavo odkrivajo Gospodovo hotenje in se še težje ravnajo po njem.
Vir

Danes godujejo tudi…