Rodil se je 8. maja 1898 v župniji Krašić. Po maturi v Zagrebu je leta 1916 nastopil vojaško službo v Karlovcu. Kot poročnik avstrijske vojske je bil poslan na italijansko bojišče. Julija 1918 so ga ujeli, čez pet mesecev pa izpustili. Zatem je kot vojaški prostovoljec odšel v Solun. Po demobilizaciji se je leta 1919 vrnil domov in jeseni odšel študirat agronomijo v Zagreb, a že po enem semestru se je odločil, da bo raje pomagal očetu, ki je bil velik kmet. Starši so ga spodbujali, naj se poroči, in izbral si je Marijo Horvat, ki jo je poznal kot verno dekle. Vendar pa z ženitvijo ni bilo nič; Alojzij se je odločil za študij teologije na Gregoriani v Rimu, kjer je bil leta 1930 posvečen v duhovnika. Tako je bila uslišana molitev Alojzijeve matere Barbare, ki je goreče molila in se trikrat na teden postila, da bi sin prejel milost duhovniškega poklica. Alojzij je za materino molitev izvedel šele po posvečenju.

Ves Zagreb ga je cenil
Ko se je leta 1931 vrnil v Zagreb, ga je nadškof Bauer imenoval za škofijskega ceremonierja. Njegova posebna skrb so bili reveži. Nadškof je na njegovo pobudo ustanovil Karitas. Stepinca so že takrat poznali po njegovi ljubezni do Kristusa in Cerkve, ljubezni do molitve, zrelosti in duhovniški navdušenosti, kar je nadškofa Bauerja nagnilo k temu, da ga je predlagal za svojega naslednika. »Tako me je presenetil, da sem prvi hip pomislil, da je starčka (nadškofa Bauerja) zapustila pamet,« je kasneje pripovedoval Alojzij Stepinac. Njegovo imenovanje za nadškofa 28. maja 1934, ko mu je bilo 36 let, je bilo za vse popolno presenečenje.

Škofovsko službo je začel z velikim zaupanjem in vero, kar izraža tudi njegovo škofovsko geslo: »Vate, Gospod, zaupam!« Bil je zelo povezan z laiškimi združenji in mladinskimi skupinami, spodbujal verski tisk, odpravljanje revščine, skrbel je za primerno pastoralo, posebej otrok in mladih. Gojil je prijateljski odnos s svojimi duhovniki in bil očetovski z bogoslovci. P. Miha Žužek, ki je vojna leta preživel v Zagrebu, se spominja: »Nadškofa Stepinca je že leta 1941 ves Zagreb cenil kot duhovnega človeka. Znano je bilo, da je mož globoke molitve, asket, poln nesebične ljubezni. Svoje ‘gospodinje’ je spravljal v nenehne zadrege, ker je sproti vse razdal.« 

Stepinac je poudarjal pravico vseh, tudi hrvaškega naroda, do neodvisnosti, zato je podpiral hrvaško državo, v marsičem pa je z oblastniki Neodvisne države Hrvatske (NDH), prihajal v nesoglasje zaradi njihovih ukrepov, saj so bili za Cerkev nesprejemljivi. Že aprila 1941 je obsodil protisrbsko in protijudovsko zakonodajo, ki jo je sprejel režim. Ščitil je Jude in organiziral pobeg judovskih otrok na Madžarsko in v Palestino. Ko je kmalu po ustanovitvi države voditelj NDH Pavelić ukazal množično streljanje Srbov, je Stepinac zapisal: »Kot nadškof protestiram proti temu nasilju: česa takega katoliška vera ne dovoljuje. Prosim Vas, da sprejmete vse ukrepe, da niti en Srb ne bi bil več ubit.« Pogosto je posredoval pri oblasteh, ko so preganjali pravoslavne Srbe, in bil pri tem marsikdaj uspešen. Ko so Nemci iz Štajerske izgnali skoraj vse duhovnike, je v okrožnici prosil hrvaške duhovnike, naj jih z odprtostjo sprejmejo.
24. oktobra 1942 je dejal med pridigo: »Vsi ljudje vseh ras so božji otroci, vsi brez razlike, najsi bodo Romi, črnci, civilizirani Evropejci, Judje ali ponosni Arijci, vsi imajo isto pravico, da rečejo: ‘Oče naš, ki si v nebesih.’ Zato je katoliška Cerkev vedno obsodila in še obsoja vsako krivico in nasilje v imenu razredne, rasne ali nacionalne teorije. Ni mogoče iztrebljati Romov ali Judov, ker bi jih imeli za manjvredno raso.« Tako jasnih besed je bilo v takratni Evropi slišati bolj malo. Njegove jasne obsodbe režima so objavljali partizani pa tudi radio BBC, kar je razjezilo ustaše.

»Moja krivda je v tem, da ne klonim« 
Ko so po osvoboditvi leta 1945 oblast prevzeli partizani, so bili nekaj mesecev odnosi med Cerkvijo in državo dobri. Zatem pa ga je Tito v osebnem pogovoru skušal prepričati, naj ustanovi narodno Cerkev in se odcepi od Svetega sedeža. Stepinac je odklonil. Skupaj z drugimi hrvaškimi škofi je objavil pismo, v katerem je obsodil politiko komunističnega režima, ki ni spoštoval verske svobode, ki je nacionaliziral premoženje Cerkve, preganjal posameznike in pobijal duhovnike. Režimski mediji so začeli močno napadati Stepinca in škofe. Prijeli so ga in ga na montiranem procesu obsodili na šestnajstletno prisilno delo. »Moja krivda je v tem,« je izjavil pred sodniki, »da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.« V zloglasnem zaporu v Lepoglavi je prebil pet let, zatem pa so ga zaradi pritiskov mednarodne javnosti premestili v župnišče v rojstnem Krašiću, kjer je ostal do smrti. Papež Pij XII. je njegovo zvestobo Kristusu in Cerkvi 12. januarja 1953 nagradil: imenoval ga je za kardinala. V Krašićih je veliko trpel zaradi stalnega policijskega nadzora in bolezni. Malo pred smrtjo, leta 1959, je v odgovoru oblastem zapisal: »Če režim meni, da umiram prepočasi, naj me telesno popolnoma dotolče, kakor je v pravnem smislu storil pred štirinajstimi leti. Sveti Ciprijan je svojemu krvniku dal 25 zlatnikov, preden mu je ta odsekal glavo. Jaz nimam zlata. Vse, kar lahko dam, je molitev za tistega, ki mi bo zadal smrt, da mu Gospod odpusti in mu da večno življenje, meni pa da spokojno smrt.« Čeprav je bil do režima povsem neuklonljiv, pa ni gojil nobenega sovraštva. »Eminenca (Stepinac) je rekel,« je februarja 1960 Titu pisala kiparka Mila Wood, »da bo po hudi bolezni prvo mašo opravil za Vas. Poleg tega je vedno poudarjal: tudi komunisti so naši bratje, mi jih moramo ljubiti. Ste me razumeli? Mi jih moramo ljubiti.«

Stepinca, ki je umrl leta 1960, je leta 1998 v Mariji Bistrici pred okoli 400.000 romarji razglasil za blaženega papež Janez Pavel II., ki je dejal: »Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Ni se bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija.«
Vir

Danes godujejo tudi…

Ne glede na to, kakšno mnenje ima vernik o njih in kako jih sprejema, so zasebna razodetja, kakršna je imela tudi mistikinja Ana Katarina Emmerick, lahko velika spodbuda za večjo ljubezen do Boga in bližnjega. Po njenem razodetju in natančnem opisu so nad Efezom v resnici odkrili ostanke hiše, v kateri je Marija skupaj z učencem Janezom preživela devet let.
Ime: Ana je hebrejsko svetopisemsko ime in pomeni »ljubkost, milina, milost, ljubezen, molitev«. Katarina pa izhaja iz grščine in se povezuje z besedo kathara »čista«. 
Rodila se je 8. septembra 1774 v vasi Flamske, blizu Coesfelda v Nemčiji (Vestfalija),  umrla pa 9. februarja 1824 v Dülmenu, prav tako v Nemčiji. 
Družina: Odraščala je v revni, a verni kmečki družini, kjer je bilo poleg nje še devet otrok. Očetu je bilo ime Bernard, materi pa Ana Hillers.
Preizkušnje: Vse svoje življenje je bila krhkega zdravja, borila se je z rahitičnostjo in na koncu obležala v bolniški postelji. Poleg tega je večkrat doživljala tudi nerazumevanje in nasprotovanje zaradi svojih posebnih darov in videnj.
Skupnost: Živijo po redovnih pravilih sv. Avguština. Posvečajo se molitvi, življenju v skupnosti in delujejo na različnih področjih socialnega dela in vzgoje.
Stigme: Konec leta 1812 so se na njenem telesu pojavile stigme Kristusovega trpljenja: na rokah, nogah, prsih in znamenja trnjeve krone na glavi. Takrat je prejela tudi dar, da ni več potrebovala telesne hrane; živela je samo od svetega obhajila in vode. 
Darovi: Že zelo zgodaj je bila deležna različnih videnj, mističnih razodetij in zamaknjenj, imela je sposobnost prerokovanja in uvida v duše, lahko je diagnosticirala različne bolezni.
Kreposti: Vse življenje se je veliko posvečala molitvi, zlasti češčenju Najsvetejšega in Marije ter delom ljubezni do bližnjega. 
Dela: Nemški pesnik Clemens Brentano, ki se je ob njej spreobrnil, je od leta 1818 zapisoval njena videnja in misli ter jih po njeni smrti izdal knjigi: Žalostno trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in Življenje Device Marije. 
Zavetnica: Nima posebnega patronata. 
Upodobitve: Najpogosteje je upodobljena v temni obleki in z belo ruto povito glavo, ležeča v postelji. V roki drži križ. 
Grob: Po smrti so jo najprej pokopali na skupnem pokopališču pred dülmenskimi mestnimi vrati, leta 1975 pa so njene kosti prenesli v kripto cerkve sv. Križa v Dülmenu.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. jo je 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. V postopku je bil priznan čudež, ko je bila na njeno priprošnjo neka nemška redovnica ozdravljena tuberkuloze. 
Goduje: 9. februarja. 
Film: S svojimi videnji Kristusovega trpljenja je bila navdih Melu Gibsonu za film Pasijon.
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino, Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, …
Človek skoraj ne more verjeti, da je bilo kaj takega mogoče Jožefina je bila žrtev trgovine s sužnji, ki je cvetela v Sudanu v devetnajstem stoletju. Devetletno temnopolto deklico so v Kartumu ujeli arabski trgovci in jo petkrat prodali. Živela je v takšnem strahu, da je za vselej pozabila svoje rojstno ime. Trgovcem ga ni znala povedati, zato so ji dali ime »Bakhita«, kar pomeni v arabščini »osrečena«.
Rodila naj bi se okoli leta 1869. Deset let je nosila suženjske verige. Posebej je trpela, ko je je kupil turški general, da bi služila njegovi materi in ženi. Ženski sta bili neusmiljeni. Ni minil dan, da je ne bi pretepali do krvi. Dali sta jo tetovirati. Na telesu ji je ostalo 144 znamenj. Ko se je moral general vrniti v Turčijo, jo je kupil italijanski konzul. Nekaj časa je še ostala v Sudanu, nato pa se je preselila v Italijo. V življenjepisu je zapisala: »V svojem srcu sem dala Afriki večno slovo«.
V Italiji je dobila svobodo in stopila v stik z beneškimi kanosijankami. Devetega januarja 1890 jo je beneški patriarh krstil, birmal in ji podelil prvo obhajilo. Dobila je ime Jožefina Marjeta. Tedaj se ji je tudi v srcu zbudila želja, da bi stopila v red kanosijank. Bila je sprejeta in čez šest let je v Veroni, kjer so imele kanosijanke materno hišo, napravila zaobljube.
Najprej so jo poslali v samostan Schio (Vicenza), kjer so redovnice delovale na vzgojnem in karitativnem področju. Tu je na pobudo predstojnice Jožefina povedala svojo življenjsko zgodbo. V samostanu je bila pripravljena sprejeti vse službe, od vratarice, zakristanke, do delavke. V srcu pa se ji je vnemala želja, da bi šla v misijone. Ni se ji spolnila, toda skupaj s sestro Leopoldo Benedetti, ki se je vrnila iz Kitajske, sta obiskali marsikatero mesto v Italiji in prebujali misijonsko navdušenje. Stalno bivališče je imela v samostanu Vimercate blizu Milana, bila je vratarica. Z njo so se srečevali zaskrbljeni starši, katerih hčere so odhajale v misijone. Vedno je znala najti spodbudno besedo.
Umrla je 8 februarja 1947. Njeno telo je ostalo mehko, tako da so matere lahko prijemale za njeno roko in jo polagale na svoje otroke ter se priporočale njeni priprošnji.
Za blaženo jo je razglasil Janez Pavel II 17 maja 1992, za svetnico pa 1. oktobra 2000.
Vir

“Zbrani na praznik svetega Jožefa, ki je za Marijo prvi svetnik v nebesih, se danes spominjamo treh oseb: njega samega, varuha svete družine, nato našega papeža, Benedikta XVI. – Jožefa Ratzingerja, in na poseben način tudi svete Jožefine Bakhite.

Slednja prihaja med nas na viden in otipljiv način po svoji relikviji “Ex ossibus”, to pomeni, da gre za košček njene kosti. Ne prihaja pa le zaradi naše župnije, temveč za vso domovino Slovenijo. Postni čas, ko premišljujemo o ceni našega rešenja, ki jo je za vsakogar od nas plačal Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, naj nam bo v pomoč, da bi mogli dobro razumeti, kaj nam sveta Jožefina Bakhita z zgledom svojega življenja sporoča.

Spomnimo se na kratko: rojena leta 1869 v pokrajini Darfur, v Sudanu v Afriki, je bila kot sedemletna deklica ugrabljena in prodana za sužnjo. Ob tem je od strahu pozabila lastno ime, ugrabitelji pa so jo poimenovali Bakhita – tista, ki je srečna. Večkrat preprodana je okušala neizmerno trpljenje zaradi nepojmljive krutosti svojih gospodarjev. Žena enega izmed njih, turškega generala, je dala Bakhito tetovirati. Sužnji so bili tedaj goli in tako bi dosegla na trgu večjo vrednost. Z nožem so ji na telesu naredili 114 rezov; po prsih, trebuhu in rokah. Da se rane ne bi zacelile in bi ostale vidne, so vanje vtrli soli. Kasneje je sama izpovedala, da je bil edinole Bog lahko tisti, ki jo je rešil, ko so jo pustili ležati kot mrtvo na tleh v mlaki krvi. Zanjo je imel velik načrt. Kot zadnji jo je leta 1885 kupil italijanski konzul, da bi jo odpeljal v Italijo, kjer jo je podaril prijatelju. Tam je spoznala Jezusa, tudi prodanega in bičanega, in ko bi se morala s to družino vrniti v Afriko, kjer so imeli hotel, je prvič v življenju rekla ne. Pri kanosijankah v Benetkah je po rokah beneškega patriarha obenem prejela zakrament svetega krsta, svete birme in prvo obhajilo. Ni našla besed, da bi opisala srečo, ki jo je čutila v srcu, ko je postala Božji otrok. Leta 1896 je postala redovnica, leta 1902 pa je prišla v Schio (provinca Vicenza), kjer je ostala vse do svoje smrti leta 1947. Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 proglasil za blaženo, 1. oktobra leta 2000 pa za svetnico.

Sedanji papež, Benedikt XVI. govori o njej v okrožnici Spe Salvi (Odrešeni v upanju) iz leta 2007 kot o svetnici upanja takole: ” … Tukaj je Bakhita končno po tako groznih »gospodarjih, paronih«, katerim je bila do tedaj podložna, spoznala povsem drugačnega »Gospodarja«, ki ga je v beneškem narečju imenovala »Parón«. Zdaj je spoznala živega Boga, Boga Jezusa Kristusa. Do tedaj je poznala samo gospodarje, ki so jo prezirali in z njo grdo ravnali ali jo v najboljšem primeru imeli za koristno sužnjo. Zdaj pa je slišala, da obstaja »Parón« nad vsemi paroni, Gospod vseh gospodov, in da je ta Gospod dober, Dobrota sama. Izkusila je, da ta Gospod pozna tudi njo, da je tudi njo ustvaril – še več, da jo ljubi. Tudi ona je bila ljubljena, in sicer od najvišjega Parona, pred katerim so vsi drugi paroni le ubogi služabniki. Bakhito je Bog poznal in ljubil ter pričakoval. Še več, ta Paron je sam sprejel nase usodo pretepenosti in je zdaj čakal nanjo na »Očetovi desnici«. Zdaj je imela »upanje« – ne več samo majhno upanje, da bo našla manj okrutne gospodarje, marveč veliko upanje: jaz sem dokončno ljubljena, in kar koli se mi že pripeti – ta ljubezen me pričakuje. In tako je moje življenje dobro. Po tem spoznanju upanja je bila »odrešena «. Zdaj ni bila več sužnja, marveč svoboden otrok Boga. Bakhita je razumela, kar je povedal Pavel, ko je Efežane spomnil na to, da so bili prej na svetu brez upanja in brez Boga – brez upanja zato, ker so bili brez Boga. ”

Ko so sveto Bakhito nekoč vprašali, kaj bi storila, če bi se ponovno srečala s tistimi, ki so z njo tako grdo ravnali in ji povzročili toliko gorja, je odgovorila: “Pokleknila bi pred njimi, poljubila njihove roke in se jim zahvalila. Če ne bi bilo njih, ne bi nikoli postala Božji otrok in Kristusova nevesta. Ubogi reveži, saj niso vedeli, kaj delajo; oni so bili gospodarji, jaz pa njihova sužnja. Vsak dan prosim za njih, da bi tudi oni spoznali Boga in Njegovo ljubezen in bi se nekoč srečali v raju.”

Sveta Bakhita je bila kanosijanka – red se imenuje po sveti Magdaleni iz Canosse. Karizma tega reda je je popolna zazrtost v Jezusa na križu in žalostno Mater Božjo. Vodilo so jim besede: ponižnost v ljubezni. Postaviti torej Boga na prvo mesto in se Mu popolnoma darovati, kakor se je Jezus popolnoma daroval Očetu v poslušnosti Njegovi volji. Obenem pa slediti Mariji, ne le v solzah njene žalosti, temveč predvsem v trdnosti njene vere in njeni moči, da stoji pod križem, ko se ta volja uresničuje.

Sporočilo svete Jožefine Bakhite nam in vsem v našem času lahko strnemo v tri točke:
odpuščanje in sprava iz srca, še več, hvaležnost za trpljenje, po katerem nas Bog vodi vse bliže k sebi,
smisel življenja bomo našli, če bomo v trdni veri sledili Jezusu na križu in Mariji,
brez Boga smo brez upanja. Največja napaka, ki jo je storil človek je bila, da je Boga izrinil iz vseh področij svojega življenja in na Njegovo mesto postavil samega sebe. Sveta Bakhita upanja nikdar ni izgubila, ker je bila z Bogom vedno zedinjena.

Mati prednica je bila žalostna ob približevanju Bakhitinega odhoda v nebesa. Slednja jo je tolažila z veliko gotovostjo: “Ne trpite zaradi mene. V nebesih bom šla k Jezusu in za vas dosegla velike blagoslove. Če mi bo Gospod to dovolil, bom prišla in vas poiskala v sanjah. V raju bom močna in bom vsem dosegla velike milosti.”
Danes te, sveta Bakhita, tukaj zbrani prosimo, posreduj pri Bogu za nas in naš slovenski narod, ter nam izprosi milost resničnega odpuščanja, sprave in trdne vere, da ostanemo Bogu zvesti v vseh preizkušnjah in tako dočakamo trenutek, ko nam bo Njegovo usmiljenje naklonilo, da smemo tudi sami okusiti veselje vstajenja ter Ga večno ljubiti in gledati iz obličja v obličje.

Sveta Jožefina Bakhita, prosi za nas!”
Vir
Danes godujejo tudi…

Saksonski kralj, verjetno od Wessexa. Oče sv. Vilibalda, sv. Vinebalda in sv. Valburge. O njem obstajata vsaj dva različna življenjepisa, vendar noben ni zanesljiv. Umrl je naravne smrti leta 722 v kraju Lucca v Italiji med romanjem v Rim. Pokopan je v cerkvi v San Fredianu. Obstajajo poročila o čudežih na njegovem grobu. Nekaj relikvij je prenesenih v Eichstatt.
Vir

Danes godujejo tudi…

Po smrti moža grofa Lotharja iz Are, je leta 1165 na svojem posestvu ustanovila ženski samostan premonstrantenk, ki ga je upravljala vse do svoje smrti leta 1183.
Hildegunda pomeni “bojevita bojevnica”
Vir
Danes godujejo tudi…

Blažena Liharda (Hildegard), kneginja, mati sv. Albuina, je pokopana na Kamnu v Podjuni († 985). Bila je velika dobrotnica ljudstva. Dobrodelna ustanova, ki jo je zapustila, je preživela dolga stoletja in ugasnila šele po prvi svetovni vojni. Na predvečer njenega godu še danes simbolično mečejo iz kmenskega župnišča med množico štruceje (kruhke). Cerkev jo priznava kot blaženo. Zgodovinar Josip Gruden poroča, da so Slovenci nekoč pogosto romali na njen grob. V zgodovinskem gradivu o njej še posebej izstopa študija, objavljena v celovškem letniku Carinthia I (K. Dinklage, 1972).
Vir

Pokopana je cerkvi na Kamnu (Stein), v Juni (Jauntal) na Koroškem. Njen grob je skrinja pod oltarjem, vrh katerega je napis Sv. Liharda prosi za nas. Njen grob so Slovenci vsa stoletja obiskovali v velikem številu. Danes pa zanj, razen tamkajšnjih faranov, komaj kdo ve. Uradna Cerkev jo ima samo za blaženo, v izročilu ljudi pa velja za svetnico. Razglašena je bila nedvomno že pred letom 1171, v katerem je papež svetniška razglašanja pridržal izključno Rimu. Prej so to pravico imeli domači škofje. In pristojen domači škof je za svetnico gotovo razglasil tudi Lihardo, dasi o tem ni ohranjena ustrezna listina.

Njeno izvirno ime je bilo Hildegarda. Rodila se je v letih okoli 905 in umrla najverjetneje leta 985. Njen soprog je bil grof Albuina (Albin). V njunem zakonu se je rodilo 5 otrok. Najstarejši je bil  Albuin,  škof v Brixenu na Tirolskem. Razen legende o njej in o soprogu, v kateri je zgodovinsko jedro, je malo podatkov o njenem življenju. Legenda navaja, da sta s soprogom bivala najprej na gradu Škrbina nad Dravo, nasproti vasi Mehlice. Grof Albuin, ki je umrl pred letom 975, je pokopan v cerkvi te vasi.

Pobožna Liharda je zapustila dobrodelno ustanovo. Na predvečer njenega godu, dne 5. februarja, so iz dohodkov te ustanove gostili množice ubogih in številno duhovščino. Pravila te ustanove določajo med drugim, da se za njen god opravijo maše po Lihardinem obredu v cerkvi na Kamnu, in sicer v kripti, na glavnem in na Marijinem oltarju. Po starem običaju pa mečejo ta dan med množico tudi kruhke, po koroško krušeje ali štruceje. Ljudje jih hranijo, in če štrucej ne splesni, pomeni, da je v hiši blagoslov vse leto.

Na oltarju bl. Liharde se nahaja njen pozlačen kip, v čigar roki je štrucej, ki ga nudi siromaku – simboličen prikaz njene dobrote. V 18. stol. je bil njen kip odet po takratni navadi v bogato obleko, kar je motilo oblast, ki se je ravnala po smernicah cesarja Jožefa II. Vsled tega ga je moral župnik odstraniti. Tedaj pa se je zbrala velika množica ljudstva, predvsem žensk, ki so župnika prisilile, da je kip priljubljene svetnice postavil nazaj.

Dobrodelna ustanova bl. Liharde je zamrla v letih po prvi svetovni vojni, ko je silna draginja (inflacija) povsem spodjedla njeno premoženje.
Vir
Danes godujejo tudi…

Bil je oproda pri grofu v Loozu. Potem pa je postal duhovnik in menih v cistercijanski opatiji Himmerod v Eifelu. Posebno se je zavzemal za češčenje blažene Device Marije.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik Dubrovnika, zdravnikov, trgovcev z volno, čevljarjev, krojačev, mavčarjev, tkalcev, strojarjev, pekov, zidarjev, klobučarjev, muzikantov, domačih živali in konj, vremenski svetnik
Atributi: glavnik, sveča, knjiga, volk in svinja (svinjska glava), voščenka
  Imena: Blaško, Blažan, Blaže, Blažej, Blažek, Blažen, Blaženko, Blažimir, Blažo…
Češčenje sv. Blaža je med vernim ljudstvom zelo razširjeno. Zlasti ga časte Hrvati, posebno Dalmatinci. Pravijo mu sveti Vlaho. Dubrovnik si ga je izbral že morda v desetem stoletju za svojega zavetnika. Ko je bil Dubrovnik še samostojna republika, je imel sliko sv. Blaža na državni in trgovski zastavi, na državnem pečatu in kovancih.
V vsej Cerkvi velja sv. Blaž za priprošnjika zoper bolezni vratu in grla. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč pripoveduje, da je bil Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Naproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj reši otroka gotove smrti. Požrl je ribjo kost, ki je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine. Sv. Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam pa je šel naprej v strašno smrt. Rablji so ga neusmiljeno tepli, potem pa trgali z železnimi grebeni. Naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316. Sv. Blaž goduje 3. februarja.
V zvezi z omenjenim čudežem, ki ga je storil svetnik na poti v smrt, deli Cerkev vsako leto na god sv. Blaža – Blažev blagoslov. Mašnik najprej blagoslovi sveče za ta blagoslov s posebno molitvijo. Nato vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, in ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov. Blagoslov podeli z besedami:

»Na prošnjo sv. Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni v grlu in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Na te besede odgovorimo z Amen.
»Blažev žegen« je eden izmed številnih blagoslovov, s katerimi Cerkev prav posebno moli za svoje vernike. Tudi ta blagoslov ima moč iz njene molitve in našega pobožnega prejemanja. Zato je neupravičeno vsako zaničevanje, ki ga izražajo besede: »Koristi toliko ko blažev žegen.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Svečnica – praznik luči
Svečnica, ki jo obhajamo drugega februarja, je pri nas zadnji dan božičnega časa.
Na Slovenskem je namreč še vedno lepa navada, da do tega dne domove krasijo božične smrečice, gotovo pa jaslice, ki pa jih je prav na svečnico treba razdreti, o čemer pojo tudi nekatere svečniške kolednice. Praznik, ki ima poganski izvor, je na Slovenskem že dolgo zasidran kot del cerkvenega leta, saj tega dne obhajamo spomin Marijinega očiščevanja, pa tudi njenega srečanja s Simeonom. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje.
Ko je Marija štirideseti dan po rojstvu Odrešenika smela priti v tempelj, je tam srečala častitljivega starčka Simeona, ki je spoznal, da je dete v njenem naročju Mesija. Danes obhajamo svečnico predvsem kot praznik luči pred nastopom tako imenovanih svetnikov – pomladinov. Obhajamo jo v dneh, ko so dnevi že malenkost daljši in je že slutiti pomlad, ki prinaša več luči, po kateri so nekdaj hrepeneli vso dolgo zimo. Tako, kot je starček Simeon v templju v slovitem spevu spregovoril o “luči v razsvetljenje poganov”, je sveča v cerkvi na ta dan prispodoba Mesije, ki razsvetljuje človeštvo.
Sveča ima velik simbolni pomen; ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter kristjana opominja, da mora biti otrok luči.
Vir

Svečnica – dan Bogu posvečenega življenja
V katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču, praznik pa je dobil tudi ime svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče. Redovnice in redovniki pa praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. To je dan zahvale, molitve za svetost, premišljevanja in medsebojnega srečanja. . Redovniki bodo dan posvečenega življenja praznovali skupaj s škofi in drugimi verniki.
Dan posvečenega življenja ima trojen namen:
– hvaležnost za dar redovništva v posvečenem življenju, ki bogati in razveseljuje krščansko skupnost z mnogovrstnostjo svojih darov (karizem),
– da bi celotno Božje ljudstvo bolj spoznalo in cenilo posvečeno življenje,
– da bi skupaj slavili čudovita dela, ki jih je Gospod naredil v Bogu posvečenih osebah in da bi se še bolj živo zavedali, kako nenadomestljivo je njihovo poslanstvo v Cerkvi in v svetu.
Dan posvečenega življenja je uvedel papež Janez Pavel II. Posvečene osebe so poklicane k refleksiji ter k obnovitvi in potrditvi svoje posvetitve. Papež poudarja, naj ta dan »pomaga vsej Cerkvi, da bo bolj cenila pričevanje oseb, ki so se odločile, da bodo tesneje hodile za Jezusom«.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnica Irske, Essna, porodnic in otrok, krav in živine, proti nesrečam
Atributi: palica opatinje, krava, ognjen plamen nad glavo
Imena: Brigita, Gitka, Gita
Sv. Brigita je najbolj češčena svetnica med Irci. Njej na čast so sezidali celo več cerkva kakor svojemu narodnemu svetniku sv. Patriku. V predstavi vernih Ircev je sv. Brigita najpopolnejši vzor in je kar poosebljeno svetništvo. Najstarejši irski pisatelji se kar kosajo med seboj, kdo ji bo v prosti ali vezani besedi izrekel večjo pohvalo. O njej govorijo številni življenjepisi, sestavljeni pa so bolj pod vplivom verskega navdušenja in pesniškega navdiha kakor z namenom, da bi navajali zgodovinske podatke iz njenega življenja.
Za trdno vemo, da je umrla na današnji dan, najverjetneje leta 523. Dočakala je starost 70 let. Živela je torej v času, ko je sv. Patrik že spreobrnil Irce in so njihovo domovino začeli imenovati »otok svetnikov«; kar pa ne pomeni, da so bili vsi Irci svetniki. Sv. Brigita je bila namreč nezakonska hči premožnega veljaka in njegove sužnje. Ko je zakonita žena zvedela za moževo prešuštvo, je sužnjo izgnala iz hiše kakor nekdaj Sara Hagaro. Otrok pa je potem dobil dobro vzgojo pri neki kristjanki.
Oče jo je pozneje poklical domov, kjer je bila kot pastirica vsej družini in okolici za zgled. Brigita je iskala srečo samo v dobrih delih. Posebno iznajdljiva je bila pri strežbi bolnikov in zapuščenih.
Snubce je odklanjala, oče pa ji je končno le izpolnil željo, da se je lahko umaknila v samoto redovnega življenja. Poročajo, da jo je Bog v začetku novega poklica izredno odlikoval. Ko ji je škof na glavo položil tančico v znamenje, da potrdi njeno deviško čistost, je videl nad njo svetel steber. Ko je Brigita (irsko Brigit, skrajšano Brid) poljubila oltarno stopnico, je suhi les oltarja ozelenel.
Pridružila so se ji tri mlada dekleta in so si z njo skupaj v starem hrastu izdolble tesne celice. Brigita je vodila njihovo molitev in določala dobrodelna dnevna opravila. Kmalu je družba narasla, razvila se je Kildara, po naše: celice v hrastu. Vse naokrog so ljudje začeli zidati hiše, da bi bili deležni duhovnih dobrot, ki jih je delila Brigita. Kildara (Cell Dara) je še danes mesto blizu Dublina.
Brigita je do 70. leta ohranila dekliško svežost kljub velikim telesnim naporom in pokori, ki jo je opravljala, da bi dala Bogu zadoščenje za grehe irskega ljudstva. Napovedala je svoj smrtni dan.
Njeno svetniško češčenje je bilo razširjeno tudi na evropski celini. Upodabljajo jo kot redovnico s svečo v roki in z ognjenim plamenom nad glavo. Ob njenih nogah stoji včasih kravica, ker ji legenda pripisuje več čudežev, kako je povečala množino mleka, da je mogla nasititi lačne.
Vzdevek: »Irska Marija«
Ime: orig. iz keltščine, ima pa lahko več pomenov: »visoka, močna, krepka«; »goreča puščica«; v stari visoki nemščini: »bleščeča, krasna, znamenita, sijajna«
Nekateri čudeži: ozdravitev dveh gobavcev in slepe deklice; z znamenjem križa je vzela dar govora obrekovalki in dala razločen govor dojenčku, da je izpričal resnico; s križem je prikovala na mesto očeta deklice, ki jo je silil v zakon; z blagoslovom je večkrat pomnožila mleko, hrano, maslo, odgnala nevihto in točo, vodo spremenila v pivo …
Upodobitve: Upodabljajo jo kot opatinjo, običajno drži v roki svetilko ali svečo, nad glavo ima ognjen plamen, velikokrat ima ob sebi tudi kravo.
Goduje 1. februarja.
»Želim si, da bi nebeški angeli prebivali med nami. Želim si obilje miru, polne posode ljubezni, bogat zaklad usmiljenja. Želim, da bi povsod vladala veselost. Želim si Jezusove navzočnosti, Marijinega sijaja; želim si, da bi se okoli nas z vseh koncev zbrali nebeški prijatelji. Rada bi bila Gospodov zakupnik, da bi smela trpeti nadloge in bi mi lahko podelil svoj blagoslov.«
Vir
Danes godujejo tudi…