Imena: Bruno, Brunoslav, Bruna, …
Nadškof Bruno I. je pokopan v Kölnski opatiji svetega Pantaleona, ki jo je sam ustanovil sredi 10. stoletja.

Sin kralja Henrika I. in kraljice Matilde, je leta 940 komaj petnajstleten postal kancler na dvoru kralja Otona I., ki je bil njegov starejši brat. Leta 951 ga je Oton I. imenoval za višjega državnega kanclerja. Izobraževal je dvorne duhovnike in vodil več velikih opatij. Leta 953 je dobil sedež Kölnskega nadškofa. Med svojim dvanajstletnim škofovanjem je skrbel za izobraževanje in moralo pri duhovščini in ljudeh. Ustanovil je tudi več samostanov in cerkva.

Umrl je 11. oktobra 965 v Reimsu, med vračanjem z obiska v Franciji. Njegove kosti so iz Reimsa prenesli v Köln. Bruno I. je na vseh upodobitvah prikazan v škofovskem mašnem plašču, ob sebi pa ima model cerkve, knjigo, državno jabolko, zastavo in sulico z zastavo.
Vir

Atributi: Ob sebi ima model cerkve, knjigo, državno jabolko, zastavo ali sulico z zastavo.
Bruna so starši že v mladih letih namenili za duhovnika in ga temu primerno tudi vzgajali. Komaj štiriletnega so ga zaupali škofu Balderichu v Utrechtu, ki je poskrbel za njegovo dobro vzgojo in temeljito izobrazbo, s katero se je lahko kosal z največjimi sodobnimi učenjaki. S petnajstimi leti je postal kancler, državni tajnik na dvoru svojega starejšega brata Otona I., ko je ta prevzel oblast. Njegova služba pa ni bila samo vodenje državniških poslov, pač pa si je na svojem položaju prizadeval tudi za razvoj kulture, šolstva, predvsem pa za vzgojo duhovnikov. Dal je pobudo za obnovitev klasičnega študija »sedmih svobodnih umetnosti«: gramatike, retorike, dialektike, aritmetike, astronomije, geometrije in glasbe. Pri vsem svojem delu ni zanemarjal duhovnega življenja. Bil je skromen in preprost, držal se je bolj zase in dvorno obleko nosil le, kadar so to velevali predpisi. Ni mu bilo do zunanjega blišča, veliko pa do duhovnih dobrin. Vodil je več velikih državnih opatij, med njimi tudi sloveči Lorsch in Corjuvey, ki jih je prenovil v duhu clunyjske reforme. Leta 953 je postal kölnski nadškof in na tem mestu deloval dvanajst let. Obenem mu je bil podeljen tudi naslov vojvode Lontaringije. Tako je spretno in pravično izvrševal obe oblasti: cerkveno in svetno. S posebno skrbjo je na škofovske sedeže v vojvodini izbiral vredne, izobražene in vdane škofe, skrbel za izobrazbo in moralo svojih duhovnikov ter ustanavljal samostane, ki so postali pomembna središča prenovljenega verskega življenja. Bil je duhoven človek, pa tudi realen; samostane je tudi gmotno oskrbel, da so se redovniki lahko z večjo vnemo posvetili svojim verskim dolžnostim. Na podoben način je poskrbel tudi za puščavnike in jih večkrat obiskoval. Izkazal pa se je tudi kot svetni vladar, zlasti v času, ko se je njegov brat Oton I. odpravil v Rim, da si pridobi cesarsko krono. V službi Cerkvi in državi je prezgodaj izčrpal svoje moči in med vračanjem z obiska v Franciji umrl v Reimsu, star komaj štirideset let. Njegovo truplo so nosili do samostana sv. Pantaleona v Kölnu, kjer so ga pokopali. Slavili so njegove zasluge, hvalili njegovo modrost in ga že takrat častili kot svetega moža.

Ime: Ime Bruno je po izvoru nemško. Gre za skrajšano obliko iz zloženih imen, ki imajo prvi člen »brun-«. Ta je lahko iz starovisokonemških besed brunja, brunna »oklep« ali iz brun »rjav«.
Rodil se je leta 925 v Nemčiji, umrl pa 11. oktobra 965 v Reimsu v Franciji.
Družina: Bruno je bil najmlajši sin kralja Henrika I. in njegove žene sv. Matilde. Njegov brat je bil Oton I.
Zavetnik: Kot ustanovitelj je zavetnik samostanov sv. Pantaleona, sv. Martina in sv. Andreja v Kölnu.
Upodobitve: Na upodobitvah je prikazan v škofovskih mašnih oblačilih s palijem. Ob sebi ima model cerkve, knjigo, državno jabolko, zastavo ali sulico z zastavo.
Beatifikacija: Njegovo češčenje v benediktinskem samostanu sv. Pantaleona je izpričano že od 13. stoletja dalje, javno češčenje pa je bilo potrjeno šele leta 1870.
Goduje: 11. oktobra.

Vir

Danes godujejo tudi…

Maria Caterina Irigoyen Echegaray se je rodila v Pamploni leta 1848. Bila je šesta od sedmih otrok v družini, ki je imela visok družbeni položaj. Plemiški stan rodbine pa so dopolnjevale tudi plemenite kreposti. Starši so otroke vzgajali z dobrim zgledom, razumevanjem, ljubeznivostjo in globoko vero. Po besedah kardinala Amata, ki je v pogovoru za Radio Vatikan spregovoril o življenju in svetosti nove blažene, so to najdragocenejši darovi, ki jih lahko prejme mlado življenje. Blaženo Mario Echegaray je že v otroštvu povsem prevzela evharistija. Njeno odraščanje sta zaznamovali poštenost in odgovornost. Poleg vsakodnevnih dejavnosti, povezanih s šolo, delom, molitvijo in družino, se je v prostem času posvečala obiskovanju bolnih v bolnišnici v Pamploni. Najrevnejšim je prinašala tudi oblačila. Ko so ji umrli starši, je pri dvaindvajsetih letih začela skrbeti za celo družino. Več kot deset let je bila svojim sestram in bratom kot mama. Družinska vprašanja je reševala z dobroto, modrostjo ter predvsem s potrpežljivostjo. To njeno delo se je izkazalo kot po Božji previdnosti poslana priprava za njene kasnejše obveznosti. V sebi je namreč nosila sanje, da bi se posvetila Gospodu. Resno je razmišljala, da bi te svoje sanje uresničila, a dolgo ni vedela, v kateri redovni skupnosti bi zares v polnosti lahko odgovorila na klic.
Leta 1878 pa so v Pamplono prišle redovnice Marijine služabnice za nego bolnikov. Posvečale so se bolnim in revnim, in sicer v duhu uboštva, darovanja, ponižnosti, preprostosti in razpoložljivosti. Maria Echegaray je takoj prepoznala, da jo Gospod kliče k takemu življenju. V red je vstopila pri triintridesetih letih. S svojega plemiškega doma se je preselila v skromno hišo Marijinih služabnic. Odrekla se je svojemu družbenemu položaju in vsem materialnim dobrinam.
Kardinal Angelo Amato je izpostavil njeno odločitev, da »poklekne pred človeško bolečino in jo dvigne k Bogu«. Gospod jo je zato obdaril z dobrim zdravjem in vedro ter dobrodušno naravo. Za bolnike je skrbela z milino, nežnostjo in obzirnostjo. Zelo jo je zaznamovala tudi ponižnost. Vedno je najraje izbrala zadnje mesto, izogibala se je pohvalam, zavedajoč, da njeni darovi izvirajo od Boga. »Ni postala Marijina služabnica, da bi ji bilo dobro, ampak da bi delala dobro.«
Po dobrih dvajsetih letih dela med bolniki, pa je zaradi obljube pokorščine sprejela še eno poslanstvo. Med ljudi je morala iti prosit za darove. Ona, ki je bila bolj vajena dajati kot prejemati, se je tudi temu delu posvetila z vsemi svojimi močmi. Čeprav je šlo za naporno in poniževalno nalogo, jo je izvrševala s preprostostjo in zavzetostjo. Na pot je odhajala tako v mrazu kot vročini. Ko se je vračala in predstojnikom izročila zbrane prispevke, pa se je lotevala še najtežjih hišnih opravil. Da ne bi motila drugih, je pogosto povečerjala le, kar je ostalo za drugimi. Kardinal Amato je na koncu izpostavil, da so bolni in ubogi tudi danes med nami in da nedvomno potrebujejo našo pozornost, skrb, človeško in duhovno bližino. Blažena Maria Echegaray tako za vernike današnjega časa predstavlja vzor darovanja lastnega življenja za ljubezen do bližnjega.
Vir

 Imena: Abraham, Abram, …
Abraham je ena najvidnejših osebnosti stare zaveze, včasih zasenči celo Mojzesa. Abraham in njegovi ožji sorodniki so člani prvega svetopisemskega ljudstva, ki sodi že v čase naše sedanje kulturne zgodovine. Dogodki, ki jih opisuje prva Mojzesova knjiga v zvezi z Abrahamom, močno pričujejo o božjem vodstvu, o srečanju z Bogom, o božjem posegu v očakovo življenje in o njegovi veri v osebnega Boga, zato ga imamo za »očeta vseh verujočih«.

Abraham ali Abram, kakor se je prvotno imenoval, je bil doma v Uru na Kaldejskem v današnji Mezopotamiji. Bog ga je poklical, naj zapusti rodno deželo, ki je tonila v malikovalstvu, in gre v deželo, ki mu jo bo pokazal. Abraham je verjel in se s svojimi najbližjimi odpravil na pot v Kanaan.

Zaradi lakote v deželi je moral iti v Egipt. Ker se je bal za svoje življenje, je Egipčanom predstavil ženo Sarajo kot sestro. Ko pa si jo je faraon
poželel, mu je Abraham povedal resnico. Faraon ga je obdaroval, mu dal spremstvo in Abraham se je vmil v Kanaan. Sveto pismo pripoveduje dalje o Abrahamovem srečanju s kraljem in z duhovnikom Melkizedekom, ki mu je prinesel kruha in vina in izrekel božji blagoslov. Abraham je imel dva sina, enega od sužnje Agare, drugega od svoje žene Saraje, ki je tedaj, ko je zanosila, dobila ime Sara. Ime mu je bilo Izak. Temu so veljale božje obljube. Bog je zelo preizkušal Abrahamovo vero, ko je zahteval, naj mu daruje sina Izaka na gori Moriji. To se sicer ni zgodilo.

Apostol Pavel v pismu Hebrejcem zelo hvali Abrahamovo vero. »Ker je Abraham veroval, je ubogal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre …«
Pot Abrahamove vere je bila in je še danes nenehna pobuda za razmišljanje o veri kristjanov.
Goduje 9. oktobra.
Vir

 »Abraham je upal proti upanju in veroval, da bo postal oče mnogih narodov« (Rim 4,18). 

Abraham (aram. oče ljudstev) velja za pralik vere in začetnika odrešenjske zgodovine. Sveto pismo hvali njegovo poslušnost glasu, ki ga je vabil, naj zapusti deželo, ki jo pozna, in mu sledi v deželo, ki mu jo bo Gospod pokazal (prim. 1 Mz 12,2sl.). Njegova pot v neznano je dosegla kalvarijski vrh, ko je Gospod zahteval od njega, da mu vrne sina – blagoslov in prihodnost. V tistih trenutkih neznanskih preizkušenj se je rodila vera, »da more Bog tudi od mrtvih obujati« (Heb 11,17). Postal je ne samo oče Izakovega rodu, temveč vseh, ki imajo dovolj poguma in ponižnosti, da se izpostavijo izzivu vere. Abrahamova vera ne obvaruje pred dvomom in temo, rojeva pa moč, ki željo po imetju spreminja v željo po darovanju, željo po oblasti v željo po služenju, željo po slavi v željo po zvestobi. Ta vera spreminja zgodovino sveta v odrešenjsko zgodovino, tebe in mene pa v Gospodovega prijatelja, ki je »popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti« (Rim 4,21). 
Maksimilijan Matjaž
 

Vir
Danes godujejo tudi…

V Génovi (v Ligúriji), sveti Hugo, redovnik, ki je blestel po dobroti in ljubezni do potrebnih, potem, ko se je prej dolgo bojeval v Sveti Deželi, kot magister komende Reda svetega Janeza Jeruzalemskega v tem mestu.
Vir

Danes godujejo tudi…

 Danes obhajamo praznik rožnovenske Matere Božje. Praznik je bil vpeljan v svetniški koledar Katoliške cerkve sredi 16. stoletja. Takrat je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali močno ladjevje v Sredozemlju. Tedanji papež Pij V. si je zelo prizadeval, da bi krščanski vladarji tedanje Evrope združili svoje sile in se Turkom postavili po robu. Vse verne ljudi pa je pozval naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere Božje. Prošnja je bila uslišana! Ko je 7. oktobra 1571 prišlo do pomorske bitke pri Lepantu, je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago so od samega začetka pripisovali molitvi rožnega venca.
Molitev rožnega venca je čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. In kot je zapisal papež Janez Pavel II: »Moliti rožni venec ni nič drugega, kakor premišljevati Kristusovo obličje skupaj z Marijo.« K molitvi nas je tudi sama Marija spodbujala v svojih prikazovanjih. V teh prikazovanjih ima Marija večkrat roke sklenjene k molitvi. Zlasti je poudarjen rožni venec, ki je po sredništvu Device Marije povezan s Kristusom. Marija je k molitvi rožnega venca med drugim spodbujala v Lichenu na Poljskem, v Lurdu na Francoskem, v Valle di Pompei v Italiji, v Fatimi na Portugalskem. Sama se je imenovala Kraljica rožnega venca.
”Molitev lepa za vsak dan, le moli rad jo, o kristjan,” tako nas spodbuja znana Marijina pesem Kraljica venca rožnega. Za molitev rožnega venca velja, da je molitev za vse čase, pa tudi za vse starosti in stanove. Leta 1962 je papež Janez XXIII. v apostolskem pismu za mesec oktober o rožnem vencu takole zapisal: „Rožni venec kot vaja krščanske pobožnosti zavzema pri duhovnikih in redovnikih takoj za sv. mašo in brevirjem prvo mesto, pri laikih pa prvo mesto takoj za prejemanjem sv. zakramentov. To je oblika pobožnega zedinjevanja z Bogom in oblika vedno visokega duhovnega dviganja.”
Če redno in s premislekom molimo rožni venec, rastemo v veri, upanju in ljubezni. Na praznik Rožnovenske Matere Božje smo še na prav poseben način povabljeni, da vrednost in lepoto te molitve odkrijemo tudi sami.
Vir

Pij V. je 17 . marca 1572 odredil, da je 7. oktober posvečen praznovanju spomina sv. Marije Zmagovalke, kasneje pa so ga preimenovali v praznik naše ljube Gospe rožnega venca. Leta 1896 je papež Leon XIII. ukazal vsak dan molitev rožnega venca v mesecu oktobru.
Ime: Beseda rožni venec izhaja iz latinskega rosarium »venec rož«. Z molitvijo naj bi tako spletali venec rož, po zgledu vencev iz rož, ki so jih nekdaj ženini polagali na glavo nevestam.
Izvor: Obliko molitve, podobne današnjemu rožnemu vencu, so od začetka imenovali Marijin psalter. Po izročilu naj bi bil njen začetnik sv. Dominik v 13. stoletju in res so si ravno dominikanci najbolj prizadevali širiti to pobožnost.
Razvoj: Že od 12. stoletja dalje se je širila pobožnost, v kateri so radi ponavljali zdravamarijo. Navada ponavljati zdravamarijo trikrat po petdeset, vsega skupaj torej 150, kar ustreza številu psalmov stare zaveze, se je razširila zlasti med cistercijani na Nizozemskem.
Zgradba: Od leta 1242 je običaj , da molimo po »trikrat petdeset« zdravamarij, kmalu pa so jim začeli dodajati premišljevanje Kristusovih in Marijinih skrivnostih. Vero na začetku so začeli moliti v nemških deželah v 16. stoletju, tri zdravamarije pa so dodali v 17. stoletju.
Oblika: Uporaba vrvice in na njej nanizane jagode izvira iz praktične potrebe in je prišla z Vzhoda, kjer so menihi na gori Atos že prej uporabljali podobno vrvico z jagodami. Star slovenski izraz zanjo je molek.
Turki: Veliko zmago kristjanov nad Turki v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 pripisujejo molitvi rožnega venca, s katero je papež Pij V. ukazal spremljati boj. Turki so bili poraženi ravno 7. oktobra, ko je imel papež videnje, v katerem je spoznal, da bodo kristjani zmagali. Vsi so se strinjali, da je imela odločilno vlogo molitev, beneški senat je dal pod sliko, ki predstavlja bitko, napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija«.
Skrivnosti: Molitev rožnega venca je razdeljena na tri »sklope«, tri dele: veseli, žalostni in častitljivi. V njih premišljujemo o odločilnih dogodkih Jezusovega in Marijinega življenja.
Svetli del: Sveti papež Janez Pavel II. je tem uveljavljenim oblikam dodal še četrti, svetli del, v katerem premišljujemo o petih najodločilnejših trenutkih Jezusovega javnega oznanjevanja.
Bratovščine: Že sveti Dominik je ustanovil bratovščino psalterija naše ljube Gospe, kasneje pa so se podobne bratovščine ustanavljale po številnih krajih.
Zavetnica: Rožnovenska Mati božja je zavetnica številnih škofij in dežel, pri nas so ji posvečene tri župnijske cerkvene in pet podružničnih.
Upodobitve: Rožnovensko Mater božjo običajno upodabljajo, kako sedeča na oblakih in z detetom Jezusom v naročju izroča rožni venec sv. Dominiku; pogosto je ob njem upodobljena tudi Katarina Sienska ali drugi svetniki (npr. sv. Frančišek Asiški). Marijo upodabljajo tudi samo z rožnim vencem, okrog nje pa so v medaljonih upodobljene vse skrivnosti rožnega venca.
Vir
Danes godujejo tudi…

 Rodil se je leta 1032 v Kölnu, postal duhovnik in bil nekaj časa predstojnik visoke šole v Reimsu. Tu je zaslovel kot odličen predavatelj, obenem pa se ves čas boril proti simoniji (kupovanje cerkvenih služb in časti). To mu je nakopalo veliko sovraštva, papež pa ga je pri tem ves čas podpiral. Do škofovske časti mu ni bilo, želel si je samote, zato je leta 1080 vstopil k benediktincem v samostan Molesme. Ker pa se mu je zdelo življenje v njem premalo strogo, je kmalu s peščico privržencev v pečinah Chartreuse blizu Grenobla ustanovil naselbino samotarjev. Imeli so vsak svojo kočo in se trikrat na dan zbirali v cerkvi pri korni molitvi. Ob nedeljah in praznikih je bil skupen obed, razvedrilo, sprehod in pogovor, sicer pa so živeli v popolnem molku. V svojih celicah so preživljali dneve v molitvi, študiju in ročnem delu; mesa niso uživali. Red se je ohranil do danes. S tem je sveti Bruno benediktinsko pravilo zelo poostril in ga približal idealu vzhodnega meništva: močna kontemplacija, samota, molk, zbranost, obvladovanje samega sebe in mrtvičenje.

»Trdno verujem v Očeta in v Sina in v Svetega Duha: v nerojenega Očeta, v edinorojenega Sina, v Svetega Duha, ki izhaja iz obeh. Verujem, da so te tri osebe en sam Bog … Verujem v zakramente, v katere veruje in jih časti katoliška Cerkev, posebno še, da je to, kar je posvečeno na oltarju, resnično telo in resnična kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ju sprejemamo tudi v odpuščanje naših grehov in v upanje na večno življenje …« (del Brunove veroizpovedi pred smrtjo)

»Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši … Do te blaženosti pa se ne more nihče dokopati sam. Imeti mora upanje, vero in ljubezen. Toda, blagor človeku, samo tisti pride do takšne blaženosti, ki mu ti pomagaš, Gospod, da se povzpne do stopenj blaženosti, s katerimi razpolaga v svojem srcu. To pomeni: samo tisti bo prišel do blaženosti, ki se pripravlja v svojem srcu, da se povzpne do te blaženosti s številnimi stopinjami kreposti in dobrih del in prejme pomoč tvoje milosti. Sam od sebe ne more namreč nihče priti v nebesa …

»Modrijan brez primere; luč v vseh vedah; globok studenec modrosti; vzor resnične pravičnosti, znanosti in modrosti …« Tako so imenovali svetega Bruna njegovi sodobniki.
Sveti Bruno, ustanovitelj kartuzijanov, goduje 6. oktobra
Vir
 

 Sv. Favstina Kowalska (1905-1938) je znova priklicala v spomin temeljno resnico vere o usmiljeni ljubezni Boga do človeka. V svojem vsakdanjiku je izkusila globoko mistično povezanost z Jezusom, ki ji je razodeval svojo usmiljeno ljubezen do sveta. Iz njenega Dnevnika (izšel je pri cistercijanski opatiji v Stični) objavljamo nekaj odlomkov iz Jezusovih nagovorov svetnici.

Povej, moja hči, da sem sama ljubezen in usmiljenje. Če se mi duša z zaupanjem približa, jo napolnim s tako velikimi milostmi, da sama po sebi teh milosti ne more sprejeti, marveč jih izžareva na druge duše. (1074)

V tej poslednji uri človek nima ničesar v svojo obrambo razen mojega usmiljenja; srečen, kdor se je v življenju potapljal v studenec usmiljenja, ker ga pravičnost ne bo dosegla. (1075)

Vedi, moja hči, če si prizadevaš za popolnost, boš posvetila veliko duš, če pa si ne bi prizadevala za svetost, bi prav s tem veliko duš ostalo nepopolnih. (1165)

Iz vseh mojih ran kakor iz potokov priteka usmiljenje za ljudi, toda rana mojega srca je vrelec nepojmljivega usmiljenja; iz tega vrelca kipijo vse milosti za duše. Žgeta me pramena usmiljenja, želim ju izliti na človeške duše. Govori vsemu svetu o mojem usmiljenju. (1190)

O kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi – oni jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kakor (do) nečesa mrtvega, moje srce pa je vendar polno ljubezni in usmiljenja. (1147)

Sem trikrat sveti in upira se mi tudi najmanjši greh. Ne morem ljubiti duše, ki jo omadežuje greh. Ko pa se skesa, ni meja moji radodarnosti do nje. Moje usmiljenje jo objema in jo opraviči. (1728)

Z molitvijo in trpljenjem rešiš več duš kako kak misijonar s samimi nauki in pridigami. (1767)

Ko bi se ljudje popolnoma meni zaupali, bi jih sam posvečeval in jih obsipaval s še večjimi milostmi. (1682)
Vir
 

Sv. Favstina Kowalska (1905-1938)
Rodila se je 25. avgusta 1905 v kraju Glogowiec na Poljskem kot Elena (Helena) Kowalska, tretji otrok od desetih. Kot dekle je bila gospodinjska pomočnica pri raznih družinah. Potem ko so jo odklonile razne kongregacije, so ji 1. avgusta 1925 odprle vrata redovnice iz kongregacije sester naše Gospe usmiljenja iz Varšave, ki so se posvečale skrbi za vzgojo deklet v težavah. Dobila je redovno ime Marija Favstina Najsvetejšega zakramenta. V trinajstletnem bivanju po raznih samostanskih hišah je bila kuharica, vrtnarica in vratarica.
Kot redovnica je posebej častila Brezmadežno in Najsvetejše ter molila za spravo med Bogom in ljudmi. To jo je vodilo v globoko mistično notranje življenje. Imela je videnja, dobivala razodetja, izkusila na sebi skrivne stigme. Svoja duhovna doživetja si je začela zapisovati v dnevnik. Teh zapisov se je nabralo za skoraj sedemsto strani. Okorel prevod je leta 1958 prispel v Rim. Dobil je oznako heretičen. Ko je Karel Wojtyla postal krakovski nadškof, so mu naložili preveritev zadeve. Poskrbel je za boljši prevod. V Vatikanu so ugotovili, da ne gre za nobeno krivoverstvo, marveč za delo, ki razglaša božjo ljubezen. Objavljen je bil pod naslovom Božje usmiljenje v moji duši.
Leta 1930 je s. Favstina dobila sporočilo o božjem usmiljenju od Jezusa. Naročeno ji je bilo, naj ga razširi po vsem svetu. Sporočilo o božjem usmiljenju do vsakogar posamič in do vsega človeštva.
S. Marija Favstina Kowalska je umrla za tuberkulozo 5. oktobra 1938 v Krakovu. Papež Janez Pavel II. jo je 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, za svetnico pa na belo nedeljo, 30. aprila 2000, na Trgu sv. Petra v Rimu.

Vir

s. Faustina Helena Kowalska
je bila rojena 25. 8. 1905 v vasi Glogowiec na Poljskem kot tretja izmed desetih otrok. Njeni starši so bili revni, a učili so svoje otroke ljubezni do Boga in spoštovanja do drugih. Vse ľivljenje sta jo ti dve vrlini spremljali. Z dvajsetimi leti je stopila v Apostolsko kongregacijo Naše Usmiljene Gospe, kjer je kot ponižna in delovna sestra živela še zadnjih trinajst let svojega življenja. Goreča ljubezen do Boga in ljudi jo je vodila na vrh samožrtvovanja in junaštva. Odlikovala se je s posebno pobožnostjo do Božjega usmiljenja in z zaupanjem v Jezusa in s tem navdušila tudi vsakega, ki jo je poznal. Umrla je 5.10. 1938 v duhu svetosti v samostanu svojega reda v Krakowu in bila pokopana na samostanskem pokopališču. 25. 11. 1966 so med procesom za njeno beatifikacijo njeno truplo prenesli v samostansko kapelo, kjer leži v relikvariju ob stranskem oltarju pod čudovito podobo usmiljenega Jezusa.

Vir

Danes godujejo tudi…

 Frančišek se je rodil ob prehodu leta 1181/82 v Assisiju kot sin trgovca Petra Bernardoneja in Francozinje Ivane Pica. Še danes si lahko ogledamo del Bernardonejeve hiše in Frančiškovo rojstno sobo (spremenjena je v kapelo). Krstno ime malega Frančiška je bilo Giovanni, zaradi njegove matere pa so ga od rojstva naprej imenovali Francesco (Francozek). V mladosti se Frančišek sploh ni odpovedoval posvetnim užitkom, bil je radoživ, vesel mladenič. Njegov cilj je bil, postati vitez. Leta 1202 je komaj dvajsetleten odšel v vojno med mestoma Assisi in Perugia.
Enoletno ujetništvo v temnih ječah Perugie je prineslo spremembo. Frančišek je spoznal, da mora biti v življenju poleg blaginje in telesnih užitkov še kaj drugega. Romanje v Rim je to njegovo prepričanje še okrepilo. Očaran je bil nad češčenjem Jezusa Kristusa. A še vedno ni vedel, kako naj oblikuje svoje življenje.

Leto 1205 je bilo zanj odločilno. Kot že tolikokrat prej je Frančišek molil v mali, razpadajoči cerkvici sv. Damijana pod Assisijem. Nenadoma je zaslišal, kako mu Kristus s križa govori: “Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!” Frančišek je vzel ta poziv dobesedno, prodal je številne bale očetovega blaga, izkupiček pa izročil župniku cerkvice sv. Damijana, da bi obnovil kapelo. Besni oče Bernardone je zahteval od Frančiška, naj mu vrne denar, sicer se bo moral odpovedati dediščini. Frančišek je vse vrnil – zraven pa se je odpovedal tudi dediščini. Pred očmi škofa in velike množice ljudi se je slekel do golega in tak stekel iz mesta – to je bilo njegovo slovo od družbe.

Kmalu nato je Frančišek med mašo v takrat še majhni cerkvi svete Marije Angelske na ravnini pod Assisijem zaslišal besede iz Lukovega evangelija: “Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne čevljev.” Tedaj je Frančišek spoznal, da mu je s tem nakazana njegova pot. “Poverello”, najbolj ubog med ubogimi, se je rodil. Odložil je čevlje, si oblekel kuto, jo prevezal z vrvjo in se kot berač podal na popotovanje.

Kmalu se je Frančišku, ki so ga prebivalci Assisija medtem razglasili za norega, pridružilo več enako mislečih prijateljev. Leta 1210 je Frančišek z dvanajstimi tovariši odšel k papežu Inocencu III. v Rim in od njega dobil potrditev prvega preprostega vodila, ki se je kasneje zgubilo. Tako se je rodil red manjših bratov. Število tistih, ki so želeli slediti Kristusu po zgledu svetega Frančiška, je bilo vedno večje. Med njimi je bila tudi Klara Asiška, ki je leta 1212 ustanovila žensko vejo, red klaris, imenovano tudi drugi red.

Frančišku se je želelo priključiti tudi mnogo laikov, tudi takšnih, ki so bili že poročeni. Tako je leta 1221 Frančišek zanje ustanovil tako imenovani tretji red, s čimer je omogočil, da so se redu manjših bratov pridružile nove skupine ljudi. Novembra leta 1223 je papež Honorij III. potrdil novo, pravno osnovano vodilo, imenovano Potrjeno vodilo.
Le redke cerkvene osebnosti so tako kot Frančišek Asiški vplivale na Cerkev in družbo zahodnega sveta. Redovni ustanovitelj, ki je izkazoval neskončno ljubezen vsem stvarem – imenoval jih je “moji bratje in sestre” – ki je pridigal živalim in svoja čustva izražal v čudovitih pesmih in pismih – spomnimo se samo znamenite Sončne pesmi – ta skromni, ponižni mož je spremenil svet. Zase je vse življenje imel pred seboj en sam cilj: želel je postati vedno bolj podoben Kristusu. 24. septembra 1224 se je svojemu Gospodu približal bolj kot kdajkoli prej: med globoko molitvijo in v zamaknjenosti je na La Verni začutil rane Jezusa Kristusa. To je prva zanesljivo izpričana stigmatizacija.

Frančišek je zaradi spokornega življenja, dolgih postov in romanja v Sveto deželo zbolel, grozila mu je nevarnost, da bo oslepel. Da bi mu ozdravili očesno bolezen, so ga poleti leta 1226 odpeljali v Sieno, v takrat znamenito medicinsko šolo. Toda Frančišek je globoko v sebi že slutil smrt. V Sieni je svojemu nasledniku, redovnemu generalu, zvestemu bratu Eliju, narekoval svojo oporoko.

Na nosilih so prenesli svetnika – za kar je med ljudstvom že dolgo veljal – nazaj v njegovo priljubljeno Porcijunkulo, tja, kjer se je nekoč vse začelo. Močno orožje je bilo potrebno, saj so povsod ob poti roparji prežali na to, da bi si prilastili “najdragocenejše relikvije”. Rop relikvij je v takratni Italiji spadal med najbolj običajne prestopke. Tako Frančišek ni mogel niti v miru umreti.
V Porcijunkuli so Frančiška položili na tla, kot si je sam želel. Ponoči 3. oktobra 1226 je za vedno zatisnil oči. Šele naslednji dan so odkrili Kristusove rane na njegovem izčrpanem truplu.

 Niti dve leti po njegovi smrti, 16. julija 1228, ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika. Dan poprej je sveti oče položil temeljni kamen za baziliko svetega Frančiška, razkošno cerkev, kjer naj bi hranili njegove relikvije. Ko je bila leta 1230 spodnja cerkev bazilike dograjena, je dal brat Elija v njej na skrivnem mestu shraniti truplo redovnega ustanovitelja, in sicer iz strahu pred roparji relikvij. Šele več stoletij pozneje, leta 1818, so po mnogih neuspešnih izkopavanjih našli podzemno kripto s svetnikovimi posmrtnimi ostanki in postavili znamenito grobnico, ki jo vse do danes vsako leto obišče na stotisoče romarjev.
Češčenje sv. Frančiška se je neverjetno hitro razširilo po vseh zahodnih deželah, tudi zato, ker je prvi znani in priznani primer svetnika z vtisnjenimi Kristusovimi ranami. Frančišku so že v 13. stoletju postavili več cerkva na mnogih krajih v Evropi, med drugim v Kölnu, Baslu, Lausannu in Lyonu: mnogo mest je Frančiška Asiškega izbralo za svojega zavetnika. K sv. Frančišku so se v srednjem veku zatekali po pomoč predvsem brodolomci, slepi, hromi in kaznjenci. Razen v Assisiju relikvije tega velikega redovnega ustanovitelja častijo tudi v Rimu, Arezzu, Cortoni, Firencah in v Kriensu v Švici.

Verjetno najstarejša slika tega svetnika je freska v votlini Sacro Speco v samostanu sv. Benedikta v Subiacu (sveti Benedikt jo je imel za svoje samotarsko bivališče), naslikana je bila še v času Frančiškovega življenja (leta 1224). Nekateri viri pa navajajo kot leto njenega nastanka leto 1228. Frančišek nosi na tej sliki kapuco čez glavo. Znamenita je tudi freska, ki jo je naslikal Simone Martini v spodnji cerkvi bazilike Frančiška Asiškega (leta 1326); ta prikazuje Frančiška s svetniškim sijem, torej drugače kot slika v Subiacu.
Na skoraj vseh upodobitvah je Frančišek Asiški odet v preprosto oblačilo, pokrit je s kapuco. Ob njem vidimo razpelo, knjigo, mrtvaško glavo, zemeljsko kroglo, vladarsko jabolko, podirajočo se cerkev, lilijo, jagnje ali volka. Pogosto je upodobljen s Kristusovimi ranami. Marsikje so prikazani dogodki iz njegovega življenja, vidimo ga npr. med pridigo pticam, pri negovanju gobavcev, ko se odreka očetu, z redovnim vodilom pri papežu Inocencu III., pri vtisnjenju Kristusovih ran ali pri srečanju z Dominikom.
Med množico umetniških upodobitev – za Marijo je sv. Frančišek največkrat upodobljeni svetnik – navedimo samo nekaj najbolj znanih zgledov: Peter Paul Rubens je leta 1633 ustvaril sliko Sv. Frančišek varuje svet (Kraljevi muzej, Bruselj); Rembrandtov Sv. Frančišek časti sv. Križ (iz leta 1657, Britanski muzej, London); Frančišek in Dominik, ko častita Devico Marijo, sta upodobljena na sliki Ludovica Caraccija (okoli leta 1600, Pinakoteka, Bologna); El Grecovo Zamaknjenje sv. Frančiška (okoli leta 1578, Prado, Madrid); Stigmatizacija sv. Frančiška Ludwiga Seitza.
Vir

Vir
Danes godujejo tudi…

V Toulonu [tulónu] (v Provansi), sveti Ciprijan, škof, učenec svetega Cezárija iz Arlesa, ki je na mnogih sinodah branil pravo vero o milosti, in ni nameraval sam po sebi ničesar razumeti, razen po predhodnem razsvetljenju božje milosti.
Vir
Danes godujejo tudi…

  Cerkveno učiteljstvo se glede angelov varuhov ni nikoli posebej slovesno izreklo. Pač pa redno in po vsem katoliškem svetu razširjeno oznanjevanje govori navadno o posebnem angelu varuhu prav za vsakega vernika posebej, še več, za vsakega človeka. To oznanilo je v tesni zvezi z naukom o vsezveličavni božji volji. Vsak človek mora premagovati napade slabih nagnjenj, pa tudi napade hudobnega duha, ko se mu je treba odločati za božjo in Kristusovo stvar (prim. Ef 6, 10-13). V tem »prostoru« odločanja in preskušnje se uveljavlja služba angelov kot božjih »poslancev« (grška beseda angelos pomeni poslanca, sla).
  God angelov varuhov nam vsako leto znova pokliče v spomin eno od razsežnosti veličastnega sveta naše vere. Pred oči nam spet živo stopi verska resnica o občestvu svetih, h kateremu spadajo tudi angeli – tudi njim je Kristus glava, tudi njim je Bog od vekomaj določil posebno nalogo v zgodovini odrešenja.
  Češčenje angelov naj ne bi bila samo otroška pobožnost; odrasli kristjani angelov varuhov nič manj ne potrebujemo – in po besedah sv. Bernarda jim dolgujemo »spoštljivost za navzočnost, vdanost za dobrotljivost, zaupanje za varstvo«. Mnogi vzgojitelji imajo navado priporočati svoje gojence njihovim angelom varuhom. Tako je delal sv. Janez Bosko. Sv. Ignacij Lojolski pa pravi: »V svojem apostolskem poklicu naj bi mi bili kakor angeli, ki nimajo nič opravka sami s seboj in ki se popolnoma razdajajo v skrbi za zveličanje duš. Noben neuspeh jim ne vzame poguma, vedno gredo naprej v svojem delu za blagor svojih varovancev, vedno vedri in zadovoljni. Saj vedno gledajo obličje Očeta, ki je v nebesih.« Psalm 90 pa pravi: »Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ob kamen ne zadeneš. Stopal boš na gada in modrasa; z nogo poteptal leva in zmaja.«
  Leta 1670 je papež Klemen X. praznik angelov varuhov razširil na vso Cerkev in ga nastavil na 2. oktober.
Vir

Danes godujejo tudi…