sveti Gregor VII. – papež

Gregor VII        Imena: Gregor, Gligo, Gligor, Gligorij, Gliša, Glišo, Greg, Grega, Gregec, Gregi, Gregorij, Grga, Grgur, Griša; Gregorija, Gregica, Grgica.
        Morda za apostolom Petrom največji med papeži. Bil je sin tesarja. Ime mu je bilo Hildebrand. S pomočjo nekega duhovnika se je šel v Rim šolat in je postal duhovnik. Papež Gregor VI. je spoznal njegove velike zmožnosti in si ga je vzel za dvornega kaplana. Po papeževi smrti se je Hildebrand umaknil v samostan, ker so ga bolele žalostne razmere v Cerkvi. Tudi papež Leon IX. ga je vzel v svojo službo. Po Leonovi smrti so ga v Rimu soglasno zahtevali za naslednika, toda Hildebrand je to odločno odklonil.
Novi papež Viktor II. je poslal Hildebranda v Francijo, da bi tam nadaljeval cerkveno obnovo, ki jo je začel že pod papežem Leonom. Viktorjev naslednik Štefan IX. ga je poslal po istih potih v Nemčijo. Pred smrtjo je naročil, da ne smejo voliti novega papeža, dokler se Hildebrand ne vrne. Pod Hildebrandovim vplivom so izvolili Nikolaja II. Po smrti Aleksandra pa so leta 1073 izvolili za papeža Hildebranda, čeprav se je branil. Nadel si je ime Gregor VII.
Dve hudi rani sta takrat boleli Cerkev: simonija in investitura. Škofje in župniki niso dobivali služb od Cerkve, marveč so si to pravico lastili kralji in knezi (investitura). Ti so večkrat te službe prodajali tistim, ki so več ponudili, čeprav niso bili vredni (simonija). Tako se je kar kupčevalo in barantalo s svetimi službami. Zoper to dvojno zlo se je bojeval Gregor VII. ves čas svojega papeževanja z nemškim kraljem Henrikom IV. Kralj se je spočetka sicer vdal, pozneje pa se je premislil; spet se je spokoril vsaj na videz, slednjič pa je na zunaj le zmagal proti Gregorju. Papež je moral v izgnanstvo in je tam umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v izgnanstvu.« To se je zgodilo 25. maja 1085.
Njegova premočrtnost mu je pridobila simpatijo krščanskega sveta, tako da je zmagoviti Henrik IV. kmalu doživljal poraz za porazom. Njegov naslednik Henrik V. je leta 1122 v wormškem konkordatu moral priznati vse bistvene točke iz programa Gregorja VII.
Papež Gregor VII. goduje 25. maja.
Vir

Hildebrand je že kot deček kazal izredno nadarjenost, zato so ga poslali na šolanje v Lateran in kasneje v rimski Marijin samostan na Aventinu. Že zelo zgodaj je vstopil k benediktincem in nekaj časa preživel tudi v znamenitem reformnem samostanu v Clunyju v Franciji, kjer se je tudi sam navzel reformnega duha. Od tam ga je za svojega osebnega svetovalca poklical nazaj v Rim njegov sorodnik, papež Leon IX. Z njim je šel Hildebrand kasneje tudi v izgnanstvo v Nemčijo, po njegovi smrti pa se je spet pridružil menihom v Alzaciji. A ko je mladi škof Bruno iz Toula odhajal v Rim, kjer se je dal izvoliti za papeža, ga je kot gorečega »reformatorja« vzel s seboj. Hildebrand je njemu in njegovim naslednikom pri tem zvesto stal ob strani, mu svetoval in pomagal. Tako je v Rimu kar štiriindvajset let preživel na različnih visokih položajih in imel vedno večji vpliv na odločitve Svetega sedeža. Bil pa je sposoben na vseh področjih: kot človek s čutom za realnost je naprej uredil papeževe finančne zadeve, saj je bil prepričan, da mora biti papež najprej gmotno zavarovan, če se želi ves posvetiti svojemu vzvišenemu poslanstvu; nato pa je odločno posegel v bogoslovni spor glede evharistije. Pri tem ga je vodila misel, da mora biti Cerkev trdna in enotna v svojem nauku. Zato je dal na sinodi leta 1050 obsoditi Berengarjeve zmote in ga pripravil k preklicu. Zavzemal pa se je, da bi bilo papeštvo neodvisno in svobodno tudi na političnem področju. Tu je med drugim »bil boj« tudi s simonijo in laično investituro ter se zavzemal za svetost duhovnikov in njihovo življenje v celibatu. Ena njegovih odločilnih potez je bila reforma papeških volitev, po kateri se noben svetni vladar ni mogel več vmešavati v volitve papežev. Sam je postal papež leta 1073 po smrti Aleksandra II., in sicer na željo ljudstva, ki so jo kardinali tudi upoštevali. Kot papež je nadaljeval notranjo reformo Cerkve na svoj nepopustljiv in odločen način. Napisal je seznam s sedemindvajsetimi točkami, program, ki ga po njem imenujemo tudi gregorijanska reforma. Pri tem je seveda marsikje naletel tudi na odpor, ki se je stopnjeval do te mere, da je moral izobčiti samega cesarja Henrika IV. in mu odvzeti vladarsko oblast. S tem ko je odpustil cesarju, pa si je Gregor VII. nakopal nezadovoljstvo knezov, ki so si že izbrali novega vladarja. Vnela se je državljanska vojna, boji za prevlado v Rimu in nejevolja Rimljanov, ki niso mogli več prenašati plenjenja in nasilja. Papež Gregor VII. se je zato umaknil v mesto Salerno, kjer je izčrpan in osamljen kmalu umrl.
Ime: Njegovo krstno ime Hildebrand v staronemščini pomeni »boj«, in gart »ograja, plot«. Papeško ime Gregor v grščini pomeni »sem buden, živim«.
Rodil se je med letoma 1020 in 1025 v Toskani, mestecu Soana v Italiji, umrl pa 25. maja 1085 v Salernu v Italiji.
Družina: Rodil se je v skromnih razmerah, bil naj bi judovskega rodu, vendar so bili njegovi starši kristjani.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Najpogostejše in najbolj znane so upodobitve prizora »pot v Canosso«, kjer je upodobljen skupaj s Henrikom IV., kako ga ta prosi odveze.
Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1584 razglasil papež Gregor XIII., za svetnika pa leta 1606 papež Pavel V.
Goduje: 25. maja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Gregor VII. – papež

Marija Pomočnica kristjanov – praznik

Marija Pomagaj        Imena: Marija, Marička, Anamarija, Manica, Maca, Mica, Micka, Micika, Manca, Manja, Mara, Mankica, Maruša, Meri, Marica, Mia, Mija, Maša, Mimi, Mimica, Minka, Mirjana, Rija
Cerkve v Sloveniji/svetu: Marija Pomagaj na Brezjah.
Dva zgodovinska dogodka sta napotila Cerkev, da je dala Mariji naziv »Pomočnica kristjanov« in tudi vpeljala poseben praznik v cerkvenem koledarju. Pod papežem Pijem V. so Turki ogrožali dežele okrog Sredozemskega morja. Zbral je 222 ladij in 40.000 vojakov. Vsi so se kleče izročili Marijinemu varstvu. Vnela se je huda bitka, v kateri so osvobodili 15.000 krščanskih sužnjev. Papež je zato dal Mariji naziv »Pomočnica kristjanov« in ga dal vplesti tudi v litanije.
Praznik je tudi spomin na vrnitev papeža Pija VII. iz Napoleonovega ujetništva v Rim. Cesar Napoleon je na svojih vojaških pohodih zasedel tudi Rim in 17. maja 1809 razglasil, da papeževe države ni več. Hkrati je ukazal, naj papeža ujamejo in ga odpeljejo v Francijo. Tu je trpel lakoto in pomanjkanje. Odvzeli so mu celo strežaja, spovednika, brevir, knjige in pisalno orodje.
Toda leta 1814 se je zgodil preobrat. Napoleon je bil premagan in odstavljen in naslednje leto dokončno poslan v izgnanstvo. Svoj odstop je moral podpisati v Fontaineblauju pri Parizu, kamor je dal zapreti papeža Pija VII. Ta se je 24. maja istega leta slovesno vrnil v večno mesto in odredil, da se ta dan slavi praznik Marije Pomočnice kristjanov. – Prav v tistem času je božja previdnost poklicala novega apostola Marije Pomočnice. Leta 1815 se je rodil sv. Janez Bosko, ki je svoje delo z mladino postavil pod varstvo nje, ki jo kličemo »Pomoč kristjanov«.
Pomočnice kristjanov so uvedle mnoge škofije katoliškega sveta. Uveden je bil tudi v ljubljanski nadškofiji, v zvezi z Brezjami, najbolj priljubljeno slovensko božjo potjo. Leta 1800 je dal mošenjski župnik Urban Ažbe postaviti novo stransko kapelico v čast Mariji Pomagaj. V njej je bila slika Leopolda Layerja, posnetek znamenite Cranachove Marije Pomočnice. Leopold Layer je leta 1814 iz zaobljube, ker je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, poslikal celotno kapelico. Polagoma so pred to podobo začeli prihajati in se priporočati verniki od blizu in daleč. Veliko pozornost so vzbudila razna uslišanja. 9. oktobra 1889 je ljubljanski škof Jakob Missia blagoslovil temeljni kamen za novo Marijino cerkev, 7. oktobra 1900 pa jo je isti škof posvetil.
Goduje 24. maja, ko je tudi praznik brezjanske Marije Pomagaj.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v Uncategorized | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za Marija Pomočnica kristjanov – praznik

sveti Janez de Rossi – duhovnik

sveti Janez de Rossi - duhovnikImena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana.

Svetega Janeza Krstnika de Rossi, ki se ga danes spominjamo, imenujejo “apostol zapuščenih”, ker se je kot duhovnik posvetil službi revnih, brezdomcev, ubogih, jetičnih bolnikov, jetnikov. V čim večji bedi so živeli ljudje, tem raje jih je obiskoval in jim nudil pomoč. Imel je pred očmi prizor vesoljne sodbe ob koncu časov, kakor ga je naslikal Jezus svojim učencem pred odhodom s tega sveta in ga je zapisal evangelist Matej. Zavedal se je, da bomo sojeni po delih ljubezni do bližnjega.

Janez de Rossi se je rodil 22. ferbruarja 1698 v mestecu Voltaggio pri Genovi. Zgodaj se je naučil streči pri maši in to službo je opravljel tako lepo in pobožno, da je postala pozorna nanj neka bogata gospa iz Genove, ko je bila na počitnicah v Voltaggiu. Z možem sta se dogovorila, da ga vzameta s seboj v Genovo in mu omogočita šolanje. Ko je prišel v Genovo, mu je bilo deset let. Po treh letih mu je umrl oče in tedaj se je za Janeza zavzel stric, kanonik pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske v Rimu. ( Ime je tej cerkvi dala starodavna Marijina slika, ki so jo prinesli iz Kozmedina pri Carigradu v osmem stoletju, ko so na Vzhodu uničevali svete podobe.) Stric je dal Janeza v jezuitsko šolo. Bil je odličen učenec, odkritega in vedrega značaja. Živel je kar preveč spokorno, tako da si je pokvaril zdravje. V duhovnika je bil posvečen, ko je bil star triindvajset let. Novo mašo je daroval pri oltarju sv. Alojzija, ki ga je častil vse življenje.

Svoje duhovniško srce je odprl revnim in zapuščenim pastirjem, ki so enkrat na teden prignali živino na stari rimski forum. Ti mladi ljudje so bili od otroških let samo pastirji in niso poznaline šol ne verskega pouka. Po svojih močeh se je zanje zavzel. Vsak dan je petkrat do šestkrat pridigal v cerkvah, kapelah, samostanih, bolnišnicah in ječah. Več let je deloval v zavetišču sv. Gala, ustanovljenem leta 1650 za prenočevanje rimskih ubožcev in brezdomcev.

Janez de Rossi je leta 1731 ustanovil zavetišče za dekleta, ki so po mestu prosila živeža, pa niso imela stalnih bivališč in so bila v nevarnosti, da se izgubijo. Zavetišče je postavil pod varstvo sv. Alojzija. Tudi po zasebnih hišah je obiskoval revne in bolne. S posebno ljubeznijo se je zavzel za bolnike. Rad je hodil v bolnišnico sv. Hijacinta za jetične. Iz večletnih izkušenj je vedel, da najbolj vdano umirajo tisti n apljučih bolni, pri katerih je le počasi uspel, da jih je pripravil na smrt. Sam je večkrat priznal, da je ob vdani smrti teh ljudi občutil več notranjega veselja kakor žalosti.

Bil je brez dohodkov, zato ga je stric pregovoril, naj prevzame dušno pastirstvo pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske. Po stričevi smrti je Janez dobil njegov kanonikat. Cerkev, ki je bila dotlej bolj slabo obiskana, se je začela vedno bolj polniti. Svetnik je vsak dan ure in ure presedel v spovednici. Duhovnik pride po najkrajši poti v nebesa, je govoril, če drugim prek spovednice pomaga priti v nebesa. Spovedovat je hodil tudi v druge cerkve, v samostane, bolnišnice in jetnišnice, pa tudi k bolnikom na dom, če so ga poklicali.

Njegovo vse življenje šibko zdravje je začelo leta 1763 naglo pešati. Nakajkrat ga je zadela kap, od katere se je sicer deloma opomogel, pomnožili so se tudi napadi božjasti. 23. maja 1764 je umrl, star 66 let. Pri njem so našli samo nekaj drobiža. Tudi postelja, na kateri je umrl, ni bila njegova, ker je vse, kar je imel, sproti razdal revnim.
Papež Pij IX. ga je leta 1857 razglasil za blaženega, Leon XIII. pa leta 1881 za svetnika.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Janez de Rossi – duhovnik

sveta Marjeta Kasijska – vdova in redovnica

Marjeta KasijskaZavetnica bolniških negovalk
Atributi: Upodabljajo jo klečečo pred Kristusom.
Imena: Marjeta, Marjetka, Marjetica, Metka, Meti, Meta, Megi, Pegi, Rita, Biserka, Eta, Greta, Gretka, Gretica, Marga, Margareta, Margica, Margeta,
Marjeta – klicali so jo Rita – je bila vaški otrok, rojena okoli leta 1380 v Umbriji. Že zgodaj je premišljevala Kristusovo trpljenje, veliko preklečala in premolila v domači cerkvi in se odločila za deviško življenje. Vendar je na željo priletnih staršev privolila v možitev. Poročila pa se je z možem, ki se ga je zaradi njegove togote in surovosti vse balo. S svojim lepim značajem je tako vplivala nanj, da je tudi on postajal čedalje boljši. Rodila sta se jima sinova dvojčka. Dorasla sta v veselje svojih staršev, ko je hudodelec umoril očeta.

Marjeta je za možem iskreno žalovala, sprejela je božjo voljo in za morilca celo molila. Sinova pa sta mislila drugače. Sklenila sta maščevati očeta s krvno osveto, ki je bila takrat v tistih krajih splošno v navadi. Mati ju je goreče prosila, naj odpustita. Zaman. Tedaj se je obrnila v molitvi k Bogu s prošnjo, naj rajši nakloni sinovoma smrt, kakor da bi prelila človeško kri. Bog jo je uslišal. Sinova sta kmalu zbolela in umrla.

V mladi vdovi se je spet obudila mladostna želja, da bi šla v samostan. Odšla je v bližnji samostan avguštink v mestecu Casca in prosila za sprejem. Vendar so jo odklonili, ker vdov niso sprejemali. Prosila je še dvakrat; ni bila uslišana. Naposled, pripovedujejo življenjepisci, so se ji v sanjah prikazali svetniki, ki jih je posebno častila, Janez Krstnik v spremstvu Avguština in Nikolaja Tolentinskega. Ti so jo ponoči skozi zaklenjena vrata pripeljali v samostan. Redovnice so se začudile, ko so jo zagledale. Ko jim je povedala zgodbo, so jo naposled sprejele.

Ko je opravila noviciat in se zavezala z redovnimi zaobljubami, je želela samo to, da bi bila vzorna redovnica. Še bolj je premišljevala Jezusovo trpljenje, se ostro pokorila, postila in bičala. V samostanu je opravljala štiriinštirideset let službo bolniške negovalke, dokler ni končno tudi sama zbolela.
Umrla je 22. maja leta 1447. Na ta dan tudi goduje.
Vir

Marjeta KasijskaGrob svete Rite v Cascii v umbrijskih gorah še danes obišče na tisoče romarjev, saj je v Italiji zanesljivo najbolj znana in češčena svetnica. Rodila se je ostarelim staršem in si že od mladih nog želela, da bi postala redovnica. Vendar je spoštovala željo staršev, ki so ji zbrali moža. Bil je surovež. V osemnajstih letih zakona je prestala veliko žalitev in ponižanj. Rodila je dvojčka, ki pa sta kmalu zapadla pod očetov kvarni vpliv. Malo pred nasilno smrtjo pa jo je mož vendarle prosil odpuščanja za vse, kar ji je hudega storil. Sinova sta se sklenila maščevati za očetov umor, Rita pa je v stiski prosila Boga, naj ju raje pošlje v smrt, kakor da bi postala morilca. Bila je uslišana, saj sta kmalu oba umrla za neozdravljivo boleznijo.
Ko je ostala sama, je želela uresničiti svojo mladostno željo, zato je zaprosila za vstop v bližnji samostan avguštinskih puščavnic v Cascii. Kljub večkratni prošnji ni bila uslišana, saj samostanska pravila vdovam niso dovoljevala vstopa. Na čudežen način, na priprošnjo svetnikov, ki jih je posebej častila, pa je bila kasneje le sprejeta (ponoči so jo skozi zaklenjena vrata pripeljali v samostan). Kot redovnica je veliko premišljevala Jezusovo trpljenje, se ostro pokorila, bičala in postila. V samostanu je bila odgovorna za nego bolnikov. Bila je deležna raznih zamaknjenj in čudežnih uslišanj. Tako se je leta 1443 med zamaknjenjem odtrgala bodica z Jezusove trnove krone in se ji zapičila v čelo, da je iz nje krvavela. Umrla je po daljši bolezni v svoji samostanski celici.

Ime: njeno pravo ime je bilo Marjeta, klicali pa so jo Rita.
Rodila se je okoli leta 1381 v vasici Rocca Porena v Umbriji v Italiji, umrla pa 22. maja 1457 v Cascii.
Družina: oče Anton Lottius in mati Amata Ferri; mož Fernando Mancini, sinova dvojčka Anton in Pavel.
Zavetnica: bolniških negovalk, vdov, starševstva; k njej se zatekajo v brezupnih zadevah, ob težavah pri izpitih.
Upodobitve: upodabljajo jo kot starejšo ali mlado redovnico, klečečo pred Križanim, ko z njegove trnove krone pade bodica na njeno čelo in jo rani. Ponekod drži v roki križ ali palmovo vejico s tremi kronami. Večkrat je upodobljen tudi čudež z vrtnico.
Češčenje: za blaženo jo je leta 1627 razglasil papež Urban VIII., Leon XIII. pa 24. maja 1900 za svetnico.
Čudeži: ko je ležala na bolniški postelji, jo je prišla obiskat sorodnica iz domačega kraja. Ob odhodu jo je vprašala, ali ima kakšno željo, ki bi ji jo lahko izpolnila. Rita jo je prosila, naj ji prinese z domačega vrta vrtnico in prgišče svežih smokev. Sorodnica se ji je le nasmehnila, saj je bilo to v mesecu januarju. Ko pa je prišla domov, je našla na vrtu cvetočo vrtnico in smokvo z nekaj sadeži.
Običaji: 22. maja v Italiji blagoslavljajo t. i. Ritine vrtnice v spomin na omenjeni čudež.
Goduje: 22. maja.

Vir 2

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki, vdova | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Marjeta Kasijska – vdova in redovnica

sveti Evgen Mazenod – škof

Evgen MazenodEvgen (to ime je običajno uporabljal) bi po dramatični izkušnji begunstva in srečni vrnitvi v domovino živel povprečno, lagodno življenje francoskega plemiča, če ne bi pri dvajsetih doživel izjemnega božjega posega v svoje življenje: najprej »spreobrnjenje« pri češčenju križa na veliki petek leta 1807, nato pa »navdih Svetega Duha od zgoraj«, da postane duhovnik. Po posvečenju je (kljub mamljivim ponudbam) ostal župnik v domačem kraju in se posvečal predvsem dvojemu: karitativnemu delovanju in misijonarjenju. Tudi kasneje, ko je kot škof prevzel in obnovil škofijo Marseille, je ostal zvest temu svojemu prvotnemu poslanstvu.
Ime: Karel: ger., »mož, soprog (dečko, možak, korenjak)«; Jožef: heb., »naj Bog doda potomstvo«; Evgen: gr., »blagoroden, plemenitega rodu«.
Rodil se je 1. avgusta 1782 v kraju Aix-en-Provence v Franciji, umrl pa 21. maja 1861 v Marseillu, prav tako v Franciji.
Družina: Bil je najstarejši sin Karla Antona de Mazenoda in Marije Rozalije Joannis. Mati je bila pripadnica srednjega razreda, a je bila bogata, oče pa reven aristokrat. Med francosko revolucijo se je družina umaknila v Italijo, kasneje pa sta se starša ločila.
Škofija: Škofija Marseille je bila ustanovljena v 1. stol., a so jo leta 1801 zatrli. Mazenod jo je kot generalni vikar znova vzpostavil in uredil leta 1822, bil nato nekaj časa pomožni škof, leta 1837 pa je postal ordinarij. Leta 1948 je bila povzdignjena v nadškofijo. Danes ima 122 župnij in okoli 700.000 katoličanov. Vodi jo nadškof Georges Paul Pontier.
Ustanovitelj: Leta 1816 je v domačem kraju ustanovil kongregacijo oblatov brezmadežne Device Marije (laikov in duhovnikov), ki se je posvetila misijonarjenju med ubogimi, revnimi. Danes je v kongregaciji približno 5.000 oblatov, ki delujejo v 71 deželah po vsem svetu.
Geslo: »Poslan sem, da evangeliziram uboge.«
Zavetnik: Neurejenih, težavnih družin, saj je sam v domači družini doživljal nenehne prepire, spore, očitanja in nerazumevanja, kar je pripeljalo do ločitve staršev.
Delo: Potem ko je že pred posvečenjem, pa tudi kasneje kot duhovnik in škof naredil veliko dobrega za uboge, bolne in zapornike ter se posvečal ljudskim misijonom, je naredil ogromno tudi za svojo škofijo: zgradil je katedralo, ustanovil 23 novih župnij, poskrbel za številne karitativne ustanove in redovniške skupnosti (33), skrbel zlasti za ostarele in preganjane duhovnike, za katehezo mladih in številne duhovne poklice.
Kreposti: Od nekdaj je bil močnega značaja in velikodušnega srca, kasneje pa se je vsem plemenitim lastnostim pridružila še globoka in iskrena pobožnost in čut za stisko bližnjega. Bil je velik častilec Matere božje.
Upodobitve: Njegove upodobitve so iz različnih življenjskih obdobij: od mladeniča do moža v zrelih letih. Običajno je naslikan v preprosti duhovniški obleki ali v škofovskem ornatu. Obrazne poteze kažejo moža milega, dobrohotnega značaja, a čistega, odločnega pogleda.
Goduje: 21. maja.
Beatifikacija: 19. oktobra 1975 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, papež Janez Pavel II. pa 3. decembra 1995 za svetnika.
Splet: www.oblatemissions.org; www.omiworld.org; www.eugenedemazenod.net
Misel: »Duhovnik sem. Duhovnik Jezusa Kristusa. To pove vse … Svetost je v spreobrnjenju srca, zvestobi božjim zapovedim in navdihom njegove milosti, v spoznanju in ljubezni do Jezusa. Ljubiti Jezusa pomeni ljubiti Cerkev.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Evgen Mazenod – škof

blažena Jožefa (Hendrina) Stenmanns – devica in redovnica

Jožefa StenmannsBlažena Jožefa Stenmanns je bila rojena 28. maja 1852 v Issumu. V tistem času je bil to manjši predel nemške škofije Munster, ob nizozemski meji. Umrla je v Steylu na Nizozemskem, 20. maja 1903.
Hendrina Stenmanns je odraščala v času hitre industrializacije, ki je za seboj pustila tudi temne plati in ustvaril veliko revežev. Njena starša sta bila krojača, kar je vplivalo tudi na njeno delo, saj je kot šivilja kar 18 let delala v tekstilnem podjetju. Hendrina se je od svoje mame že zelo zgodaj naučila občutka za “skrito” revščino. Pomagala je revnim, bolnim in starim, ne da bi o tem komurkoli govorila oz. se s tem hvalila. Želela je tudi vstopili v bližnji samostan, ampak žal ni bilo možno saj je bil v zapiranju, zato je prevzela življenje sv. Frančiška, ter živela zmerno in strogo. Kot delavka nikoli ni sodelovala pri organizaciji prazničnih in veselih dogodkov, ampak je raje sprejemala delo, ki so ga drugi zavračali. Vodja podjetja jo je označil kot zelo predano in ponižno delavko in zelo karitativno. Vsak dan je prisostvovala pri sveti maši in po smrti svoje matere je prevzela skrb nad svojimi mlajšimi brati.
Kasneje je po naključju spoznala misijonsko hišo Arnolda Janssena, kasnejšega svetnika, v bližini Steyl na Nizozemskem. Po dolgem premišljevanju in molitvi je 6. januarja 1884 prosila svetega Arnolda za sprejem v misijonsko hišo in 12. februarja istega leta je s skupino drugih deklet že delala kot hišna pomočnica in se posvečala kuhinji in pralnici. 8. decembra leta 1889 je sveti Arnold Janssen, skupaj z Mario Eleno Stollenwerk, ustanovil Kongregacijo v službi Svetega Duha. 17. januarja 1892 so prve redovnice že praznovale svojo preobleko. Sveti Arnold, ki je vedel, da Hendrina na poseben način časti sv. Jožefa, ji je dal redovno ime Jožefa. Leta 1895 pa jo je imenoval za učiteljico novink in pri svojem delu je bila izvrstna; znala je združiti milino z poučevanjem. Sveti Arnold ji je zaupal tudi skrb za hišo in druge vsakodnevne obveznosti, saj je bila redovnica Jožefa zelo dobra organizatorka. Leta 1898 je bila imenovana tudi za mater prednico. Redovnice so imele zelo rade svojo mater prednico, saj je imela zanje vedno dobro srce, besedo vzpodbude in prijazen nasmeh. Imela je čut za bolečino drugih in znala jih je razveseljevati.
Mati Jožefa je mlade misijonarje pošiljala v Argentino, Novo Gvinejo, Združene države in Brazilijo. Svoje redovnice je na mnoge načine vabila in spodbujala, da molijo k Sv. Duhu, saj je želela da bi bile močno povezane s tretjo osebo Sv. Trojice. Redovnice je učila različnih kratke molitvice primerne za delo, vztrajnost, moč. Josepha je živela poglobljeno življenje z Svetim duhom. V svojem življenju je iskala združitev z njim v molitvi, zbranosti, ljubezni in v posnemanju njegovih vrlin, kot so: preprostost, ponižnost, dobrotljivost, odpoved. Vedno je želela izpolniti Božjo voljo.
Jeseni leta 1902. je zbolela na pljučih in počasi so ji vsi organi pričeli odpovedovati. Vse je prenašala z izredno potrpežljivostjo. Po smrti je sv. Arnold Janssen želel, da bi mati Jožefa veljala za ustanoviteljica Kongregacije v službi Svetega Duha. 14. maja leta 1991 je bila razglašena za junakinjo vrlin v Službi Boga, junija 2007 pa je Benedikt XVI razglasil čudež, ki se je zgodil na njeno priprošnjo.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za blažena Jožefa (Hendrina) Stenmanns – devica in redovnica

sveti Urban I. – papež

Urban I.        Osem papežev je v zgodovini nosilo ime Urban, prvi med njimi je leta 222 na papeškem prestolu nasledil Kalista I. in vodil Cerkev do leta 230. Leta njegovega papeževanja so bila mirna, saj je v tistem času vladal miroljubni in kristjanom naklonjeni cesar Aleksander Sever, ki je želel združiti krščansko in pogansko vero. Kristusov kip je postavil med domače bogove, kristjani pa so smeli javno opravljati božjo službo. Stari viri navajajo, da naj bi papež Urban v svojem času posvetil devetnajst duhovnikov, sedem diakonov in osem škofov. Pripisujejo mu eno pismo, okrožnico »Vsem kristjanom« in nekaj dekretov. Legenda ga povezuje z devico in mučenko sv. Cecilijo, saj naj bi med mnogimi spreobrnil, krstil in poučil v veri tudi njenega moža Valerijana, njegov brat Tiburcij pa naj bi papeža pokopal. Znana »Zlata legenda« iz 13. stoletja podrobno opisuje njegovo mučeniško smrt. Zaradi mnogih nejasnosti in nezanesljivih podatkov se po vsej verjetnosti v življenjepisu Urbana I. prepleta življenjski usodi dveh svetnikov: papeža Urbana, ki je umrl naravne smrti 19. maja 230 in je bil pokopan v Kalistovih katakombah, ter škofa Urbana, ki pretrpel mučeništvo pod cesarjem Dioklecijanom 25. maja. Isti imeni, bližina obeh datumov in mnoge nejasnosti okoli njiju so pripeljale do prekrivanja obeh oseb. Zaradi vsega tega so god sv. Urbana papeža umaknili s koledarja vesoljne Cerkve, a kljub temu ostaja, zlasti med vinogradniki, priljubljen svetnik.
        Ime: Izhaja iz latinske besede urbanus, ki ima naslednje pomene: »mestni, meščan, prijatelj mestnega življenja; uglajen, olikan, duhovit, drzen«.
        Rodil se je v drugem stoletju v Rimu, umrl pa 25. (ali 19.) maja 230 prav tako v Rimu.
        Družina: Bil je iz plemenite rimske družine.
        Zavetnik: vinogradnikov, viničarjev in vina, vinogradov in sodarjev; proti mrazu, neurju in streli; proti pijanosti.
        Upodobitve: upodabljajo ga v papeških oblačilih, s knjigo in palico, pogosto pa ima v roki grozd ali ob sebi vinsko trto.
        Legenda: »Zlata legenda« poroča, da je bil papež Urban I. trn v peti prefekta Almahija. Ta je od Urbana in njegovih tovarišev zahteval, da darujejo in zažigajo kadilo pred poganskimi maliki. Medtem ko so pripravljali ogenj za daritev, pa se je Urban tako močno zatopil v molitev, da se je kip malika nenadoma prevrnil, se razbil na koščke in pokopal pod seboj 22 poganskih duhovnikov. Ubili so ga z mečem, njegov krvnik pa se je kasneje spreobrnil.
        Pregovori: Sv. Urban jasen, jeseni hasen. Če Urbana suši in Vid moči, bo prav za žejne ljudi. Če sv. Urban greje zelo, trgatev dobra bo.
        Goduje: 25. maja, ponekod tudi 19. ali 27. maja.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Urban I. – papež

sveti Paskal Bajlon – pastir in redovnik

Paskal Bajlon        Imena: Paskal, Pascal, Pashal
Po rodu je bil Španec. Na paši se je naučil brati. Pozneje je šel za pastirja k bogatemu kmetu. Dostikrat ni mogel iti v cerkev, kakor bi bil rad, zato si je izrezljal na ročaju pastirske palice podobo božje Matere in nad njo križ; zasadil je palico v zemljo in pred njo goreče molil. Tako se je navadil premišljevalne molitve. Ljudje so ga imenovali »sveti pastir«. Gospodarju se je tako priljubil, da ga je hotel vzeti za svojega in mu zapustiti premoženje. Sveti pastir se je lepo zahvalil; želel pa je iti v samoto, da bi mogel Bogu mirno služiti.
Pozneje je prosil, da bi ga sprejeli za brata k frančiškanom, kar so predstojniki z veseljem storili. Radi bi ga bili tudi posvetili v mašnika, pa se je ponižni brat znal vselej ubraniti. Goreče je častil božjo Mater in Gospoda v najsvetejšem zakramentu. Španski redovni provincial mu je leta 1576 naročil, naj odnese njegovo pismo z nujnimi zadevami v Pariz k redovnemu vrhovnemu predstojniku. Moral je iti skozi hugenotske kraje, kjer je prestal mnogo sramotenja in pretepanja. V Orleansu so ga hoteli s kamni pobiti do smrti, ker je javno branil resničnost evharistije zoper hugenotske trditve in ga z besedo niso mogli ugnati.
Največkrat je bil vratar, posebno v samostanu sv. rožnega venca v Villa Real pri Valencii, kjer se je najdlje mudil in tudi umrl 17. maja 1592, star 52 let. V našem stoletju je postal svet nanj pozoren, ko so leta 1911 natisnili njegove kratke in duhovno globoke zapiske. Njegove besede so: »Človek mora imeti do Boga srce ubogljivega otroka, do bližnjega srce ljubeče matere, do samega sebe pa srce strogega sodnika.«
Papež Leon XIII. ga je določil za zavetnika evharističnih kongresov in drugih evharističnih pobožnosti. Goduje 17. maja.
Vir

 

sveti Paskal BaylonMladostna želja, da bi prišel za stalno v bližino tabernaklja, je svetega Pashala vodila, da je še zelo mlad potrkal na samostanska vrata, kjer pa je najprej naletel na zavrnitev. Kasneje, ko so ga sprejeli, pa je želel živeti preprosto in skrito redovno življenje, zato se tudi ni dal posvetiti. Imel se je za nevrednega tako vzvišenega poklica, zato je vse življenje ostal preprost laiški brat. Ni pa njegova bogata duhovnost, obogatena z vizijami in tudi čudeži, ostala prikrita številnim, ki so se k njemu zatekali po nasvet ali vodstvo.
Ime: Svoje krstno ime je Pashal dobil zato, ker se je rodil prav na binkoštni dan. V njegovi domovini so ta praznik imenovali pascua (pasha), enako kakor veliko noč.
Rodil se je 16. (ali 24.) maja 1540 v kraju Torrehermosa v Aragoniji na severu Španije, umrl pa 17. maja 1592 v kraju Villa Real pri Valencii, prav tako v Španiji.
Družina: Rodil se je v revni in preprosti, a pobožni kmečki družini očetu Martinu in materi Elizabeti, roj. Jubera.
Otroštvo: Od svojega 7. pa vse do 24. leta je služil kot pastir in bil pri tem zelo vesten in marljiv, obenem pa je vsak trenutek prostega časa na paši porabil za molitev in premišljevanje.
Skupnost: Potem ko so ga prvič zavrnili (bil naj bi še premlad – takrat je imel 19 let), so ga čez dve leti, leta 1564, ko je že »užival« sloves, alkantarenci sprejeli z odprtimi rokami. To je reformirana, najstrožja veja frančiškanov, bolj posvečena telesni pokori in zatajevanju ter disciplini, reformiral jo je sv. Peter iz Alcantare.
Kreposti: Že kot otrok je bil velikokrat zatopljen v molitev pred tabernakljem in živel ponotranjeno, z Bogom povezano življenje. Živel je zelo spokorno, ves čas se je mrtvičil in postil, tudi bičal. Bog ga je obdaroval z različnimi karizmatičnimi navdihi in videnji. Pronicljivo je znal presojati duše in svetovati tako preprostim kakor izobraženim in uglednim. Po smrti se je glas o njegovih čudežih kmalu razširil po vsem svetu.
Dela: Redno si je zapisoval prebrane misli in jim dodajal svoje kratke, a presenetljivo temeljite zapiske, ki so jih leta 1911 natisnili v Toledu.
Grob: Njegovega pogreba so se udeležile velike množice ljudstva in oblasti. Pokopali so ga v samostanski cerkvi, ki je bila kasneje porušena, a je nekaj relikvij vendarle ostalo.
Zavetnik: Evharističnih pobožnosti, združenj, kongresov in bratovščin, vednega češčenja sv. Rešnjega telesa; škofije Segorbe, pastirjev in kuharjev; tudi žena, zlasti tistih, ki si iščejo ženina.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot frančiškana v habitu, kako moli pred svetim Rešnjim telesom, pri sebi pa ima vrtno lopatko ali pastirsko palico. Včasih pa je upodobljen tudi kot ovčji pastir, namesto pasu ima spokorniško verigo.
Beatifikacija: 29. oktobra 1618 ga je papež Pavel V. razglasil za blaženega, papež Aleksander VIII. pa 16. oktobra 1690 za svetnika.
Goduje: 17. maja.
Misel: »Človek mora imeti za Boga srce pokornega otroka, srce ljubeznive matere za bližnjega, do samega sebe pa srce strogega sodnika.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v pastir, svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Paskal Bajlon – pastir in redovnik

blaženi Vladimir Ghika – knez, duhovnik in mučenec

Vladimir GhikaPrefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato je 31. avgusta v Bukarešti razglasil za blaženega romunskega kneza in duhovnika mučenca mons. Vladimira Ghiko (1873–1954). To dejanje je imenoval »znamenje sprave in miru«, spominja pa na »žalostno preteklost, ki se ne sme nikoli več ponoviti«. Prispeva naj, kot tudi spomin na druge romunske mučence, k izgradnji »prihodnosti upanja, svobode in bratske skupnosti«.

Oče novega blaženega je bil romunski veleposlanik v Carigradu, kjer se mu je Vladimir rodil 25. decembra 1873. Leta 1878 se je družina preselila v Toulouse, kjer je Vladimir študiral pravo, študij je nadaljeval na visoki šoli političnih znanosti v Parizu, leta 1898 je na Angelicumu v Rimu doktoriral iz teologije.

Leta 1902 je kljub materinemu nasprotovanju prestopil iz pravoslavne v katoliško Cerkev. Iz obzirnosti do matere se je najprej odpovedal duhovništvu, do mašniškega posvečenja leta 1923 v Parizu je kot laiški misijonar deloval v Romuniji, Rimu in Franciji, v Bukarešti je ustanovil prve katoliške dobrodelne ustanove, med drugim zastonjsko ambulanto in sirotišnico.

Bil je tudi član papeškega odbora za evharistične kongrese. 3. avgusta 1939 se je vrnil v Bukarešto, med drugo svetovno vojno je pomagal preganjanim ljudem. Po koncu vojne je kmalu postal »sumljiv« zloglasni tajni obveščevalni službi Securitate, ker se ni strinjal z načrti komunističnih oblasti po ustanovitvi katoliške narodne cerkve brez povezave s papežem. 18. novembra 1952 ga je Securitate zaprla, hudo mučila in ga obsodila na tri leta zapora.

Umrl je 16. maja 1954 v zloglasnem zaporu Jilava zaradi posledic mučenja. Postopek za razglasitev za blaženega se je začel leta 2002. Papež Frančišek je 27. marca letos odobril odlok o njegovem povzdignjenju na oltar.
Postulator postopka za razglasitev za blaženega Francisc Ungureanu je o Ghiki dejal, da je bil osebnost, ki je »presegala zemljepisne in narodne meje«. Bil je duhovnik, spovednik, duhovni svetovalec, znanstvenik, diplomat, deloval je v najrazličnejših krogih od kronanih glav, državnikov, politikov, filozofov do umetnikov, pisateljev, teologov, pastoralno pa tudi med anarhisti, okultisti, homoseksualci in prostitutkami.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, knez, mučenci | Označeno , , , , | Komentiraj

sveti Izidor – kmet

IzidorZavetnik kmetov in kmečkega stanu.
Atributi: kmet z motiko, žitni snop, kosa.
Imena: Izidor, Izi, Izo, Dore, Dorče, Izidora.
Sv. Izidor je živel v 12. stoletju. Bil je sin revnih staršev, ki so mu za doto dali močno in živo vero. Izidor je vse življenje delal kot najemnik pri nekem veleposestniku. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev in šele nato na polje. Ko je gospodar za to zvedel, pripoveduje legenda, se je nekega dne skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa ga trdno prijel. Ko se je Izidor vračal iz cerkve, ga je gospodar že hotel okregati, pa je nenadoma zagledal božjega angela, kako z dvema voloma orje njivo. Umetniki upodabljajo Izidorja prav s tem prizorom.
        Življenjepis pravi o njem: "Vsa njegova opravila so bila služba Bogu. Ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, za kateri ga je vsakdo zavidal. Česar se ni mogel naučiti iz knjig, je neposredno spoznal od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo mistično sporazumevanje z božjo ljubeznijo."
        Umrl je 15. maja 1150, ko je dopolnil šestdeset let. Pokopali so ga najprej na župnijskem pokopališču, štirideset let kasneje pa so njegovo truplo prenesli v cerkev in na njegov grob so romali tisoči ter se mu priporočali v vseh dušnih in telesnih zadevah; zlasti v sušnih časih so se zatekali k njemu z molitvijo, da jim izprosi dež. Za svetnika je bil razglašen leta 1622. Njegovo češčenje pa se je že stoletja prej razširilo po skoraj vseh evropskih deželah.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v laik, svetniki | Označeno , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Izidor – kmet