Po smrti moža grofa Lotharja iz Are, je leta 1165 na svojem posestvu ustanovila ženski samostan premonstrantenk, ki ga je upravljala vse do svoje smrti leta 1183.
Hildegunda pomeni “bojevita bojevnica”
Vir
Danes godujejo tudi…

Blažena Liharda (Hildegard), kneginja, mati sv. Albuina, je pokopana na Kamnu v Podjuni († 985). Bila je velika dobrotnica ljudstva. Dobrodelna ustanova, ki jo je zapustila, je preživela dolga stoletja in ugasnila šele po prvi svetovni vojni. Na predvečer njenega godu še danes simbolično mečejo iz kmenskega župnišča med množico štruceje (kruhke). Cerkev jo priznava kot blaženo. Zgodovinar Josip Gruden poroča, da so Slovenci nekoč pogosto romali na njen grob. V zgodovinskem gradivu o njej še posebej izstopa študija, objavljena v celovškem letniku Carinthia I (K. Dinklage, 1972).
Vir

Pokopana je cerkvi na Kamnu (Stein), v Juni (Jauntal) na Koroškem. Njen grob je skrinja pod oltarjem, vrh katerega je napis Sv. Liharda prosi za nas. Njen grob so Slovenci vsa stoletja obiskovali v velikem številu. Danes pa zanj, razen tamkajšnjih faranov, komaj kdo ve. Uradna Cerkev jo ima samo za blaženo, v izročilu ljudi pa velja za svetnico. Razglašena je bila nedvomno že pred letom 1171, v katerem je papež svetniška razglašanja pridržal izključno Rimu. Prej so to pravico imeli domači škofje. In pristojen domači škof je za svetnico gotovo razglasil tudi Lihardo, dasi o tem ni ohranjena ustrezna listina.

Njeno izvirno ime je bilo Hildegarda. Rodila se je v letih okoli 905 in umrla najverjetneje leta 985. Njen soprog je bil grof Albuina (Albin). V njunem zakonu se je rodilo 5 otrok. Najstarejši je bil  Albuin,  škof v Brixenu na Tirolskem. Razen legende o njej in o soprogu, v kateri je zgodovinsko jedro, je malo podatkov o njenem življenju. Legenda navaja, da sta s soprogom bivala najprej na gradu Škrbina nad Dravo, nasproti vasi Mehlice. Grof Albuin, ki je umrl pred letom 975, je pokopan v cerkvi te vasi.

Pobožna Liharda je zapustila dobrodelno ustanovo. Na predvečer njenega godu, dne 5. februarja, so iz dohodkov te ustanove gostili množice ubogih in številno duhovščino. Pravila te ustanove določajo med drugim, da se za njen god opravijo maše po Lihardinem obredu v cerkvi na Kamnu, in sicer v kripti, na glavnem in na Marijinem oltarju. Po starem običaju pa mečejo ta dan med množico tudi kruhke, po koroško krušeje ali štruceje. Ljudje jih hranijo, in če štrucej ne splesni, pomeni, da je v hiši blagoslov vse leto.

Na oltarju bl. Liharde se nahaja njen pozlačen kip, v čigar roki je štrucej, ki ga nudi siromaku – simboličen prikaz njene dobrote. V 18. stol. je bil njen kip odet po takratni navadi v bogato obleko, kar je motilo oblast, ki se je ravnala po smernicah cesarja Jožefa II. Vsled tega ga je moral župnik odstraniti. Tedaj pa se je zbrala velika množica ljudstva, predvsem žensk, ki so župnika prisilile, da je kip priljubljene svetnice postavil nazaj.

Dobrodelna ustanova bl. Liharde je zamrla v letih po prvi svetovni vojni, ko je silna draginja (inflacija) povsem spodjedla njeno premoženje.
Vir
Danes godujejo tudi…

Bil je oproda pri grofu v Loozu. Potem pa je postal duhovnik in menih v cistercijanski opatiji Himmerod v Eifelu. Posebno se je zavzemal za češčenje blažene Device Marije.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik Dubrovnika, zdravnikov, trgovcev z volno, čevljarjev, krojačev, mavčarjev, tkalcev, strojarjev, pekov, zidarjev, klobučarjev, muzikantov, domačih živali in konj, vremenski svetnik
Atributi: glavnik, sveča, knjiga, volk in svinja (svinjska glava), voščenka
  Imena: Blaško, Blažan, Blaže, Blažej, Blažek, Blažen, Blaženko, Blažimir, Blažo…
Češčenje sv. Blaža je med vernim ljudstvom zelo razširjeno. Zlasti ga časte Hrvati, posebno Dalmatinci. Pravijo mu sveti Vlaho. Dubrovnik si ga je izbral že morda v desetem stoletju za svojega zavetnika. Ko je bil Dubrovnik še samostojna republika, je imel sliko sv. Blaža na državni in trgovski zastavi, na državnem pečatu in kovancih.
V vsej Cerkvi velja sv. Blaž za priprošnjika zoper bolezni vratu in grla. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč pripoveduje, da je bil Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Naproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj reši otroka gotove smrti. Požrl je ribjo kost, ki je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine. Sv. Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam pa je šel naprej v strašno smrt. Rablji so ga neusmiljeno tepli, potem pa trgali z železnimi grebeni. Naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316. Sv. Blaž goduje 3. februarja.
V zvezi z omenjenim čudežem, ki ga je storil svetnik na poti v smrt, deli Cerkev vsako leto na god sv. Blaža – Blažev blagoslov. Mašnik najprej blagoslovi sveče za ta blagoslov s posebno molitvijo. Nato vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, in ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov. Blagoslov podeli z besedami:

»Na prošnjo sv. Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni v grlu in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Na te besede odgovorimo z Amen.
»Blažev žegen« je eden izmed številnih blagoslovov, s katerimi Cerkev prav posebno moli za svoje vernike. Tudi ta blagoslov ima moč iz njene molitve in našega pobožnega prejemanja. Zato je neupravičeno vsako zaničevanje, ki ga izražajo besede: »Koristi toliko ko blažev žegen.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Svečnica – praznik luči
Svečnica, ki jo obhajamo drugega februarja, je pri nas zadnji dan božičnega časa.
Na Slovenskem je namreč še vedno lepa navada, da do tega dne domove krasijo božične smrečice, gotovo pa jaslice, ki pa jih je prav na svečnico treba razdreti, o čemer pojo tudi nekatere svečniške kolednice. Praznik, ki ima poganski izvor, je na Slovenskem že dolgo zasidran kot del cerkvenega leta, saj tega dne obhajamo spomin Marijinega očiščevanja, pa tudi njenega srečanja s Simeonom. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje.
Ko je Marija štirideseti dan po rojstvu Odrešenika smela priti v tempelj, je tam srečala častitljivega starčka Simeona, ki je spoznal, da je dete v njenem naročju Mesija. Danes obhajamo svečnico predvsem kot praznik luči pred nastopom tako imenovanih svetnikov – pomladinov. Obhajamo jo v dneh, ko so dnevi že malenkost daljši in je že slutiti pomlad, ki prinaša več luči, po kateri so nekdaj hrepeneli vso dolgo zimo. Tako, kot je starček Simeon v templju v slovitem spevu spregovoril o “luči v razsvetljenje poganov”, je sveča v cerkvi na ta dan prispodoba Mesije, ki razsvetljuje človeštvo.
Sveča ima velik simbolni pomen; ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter kristjana opominja, da mora biti otrok luči.
Vir

Svečnica – dan Bogu posvečenega življenja
V katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču, praznik pa je dobil tudi ime svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče. Redovnice in redovniki pa praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. To je dan zahvale, molitve za svetost, premišljevanja in medsebojnega srečanja. . Redovniki bodo dan posvečenega življenja praznovali skupaj s škofi in drugimi verniki.
Dan posvečenega življenja ima trojen namen:
– hvaležnost za dar redovništva v posvečenem življenju, ki bogati in razveseljuje krščansko skupnost z mnogovrstnostjo svojih darov (karizem),
– da bi celotno Božje ljudstvo bolj spoznalo in cenilo posvečeno življenje,
– da bi skupaj slavili čudovita dela, ki jih je Gospod naredil v Bogu posvečenih osebah in da bi se še bolj živo zavedali, kako nenadomestljivo je njihovo poslanstvo v Cerkvi in v svetu.
Dan posvečenega življenja je uvedel papež Janez Pavel II. Posvečene osebe so poklicane k refleksiji ter k obnovitvi in potrditvi svoje posvetitve. Papež poudarja, naj ta dan »pomaga vsej Cerkvi, da bo bolj cenila pričevanje oseb, ki so se odločile, da bodo tesneje hodile za Jezusom«.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnica Irske, Essna, porodnic in otrok, krav in živine, proti nesrečam
Atributi: palica opatinje, krava, ognjen plamen nad glavo
Imena: Brigita, Gitka, Gita
Sv. Brigita je najbolj češčena svetnica med Irci. Njej na čast so sezidali celo več cerkva kakor svojemu narodnemu svetniku sv. Patriku. V predstavi vernih Ircev je sv. Brigita najpopolnejši vzor in je kar poosebljeno svetništvo. Najstarejši irski pisatelji se kar kosajo med seboj, kdo ji bo v prosti ali vezani besedi izrekel večjo pohvalo. O njej govorijo številni življenjepisi, sestavljeni pa so bolj pod vplivom verskega navdušenja in pesniškega navdiha kakor z namenom, da bi navajali zgodovinske podatke iz njenega življenja.
Za trdno vemo, da je umrla na današnji dan, najverjetneje leta 523. Dočakala je starost 70 let. Živela je torej v času, ko je sv. Patrik že spreobrnil Irce in so njihovo domovino začeli imenovati »otok svetnikov«; kar pa ne pomeni, da so bili vsi Irci svetniki. Sv. Brigita je bila namreč nezakonska hči premožnega veljaka in njegove sužnje. Ko je zakonita žena zvedela za moževo prešuštvo, je sužnjo izgnala iz hiše kakor nekdaj Sara Hagaro. Otrok pa je potem dobil dobro vzgojo pri neki kristjanki.
Oče jo je pozneje poklical domov, kjer je bila kot pastirica vsej družini in okolici za zgled. Brigita je iskala srečo samo v dobrih delih. Posebno iznajdljiva je bila pri strežbi bolnikov in zapuščenih.
Snubce je odklanjala, oče pa ji je končno le izpolnil željo, da se je lahko umaknila v samoto redovnega življenja. Poročajo, da jo je Bog v začetku novega poklica izredno odlikoval. Ko ji je škof na glavo položil tančico v znamenje, da potrdi njeno deviško čistost, je videl nad njo svetel steber. Ko je Brigita (irsko Brigit, skrajšano Brid) poljubila oltarno stopnico, je suhi les oltarja ozelenel.
Pridružila so se ji tri mlada dekleta in so si z njo skupaj v starem hrastu izdolble tesne celice. Brigita je vodila njihovo molitev in določala dobrodelna dnevna opravila. Kmalu je družba narasla, razvila se je Kildara, po naše: celice v hrastu. Vse naokrog so ljudje začeli zidati hiše, da bi bili deležni duhovnih dobrot, ki jih je delila Brigita. Kildara (Cell Dara) je še danes mesto blizu Dublina.
Brigita je do 70. leta ohranila dekliško svežost kljub velikim telesnim naporom in pokori, ki jo je opravljala, da bi dala Bogu zadoščenje za grehe irskega ljudstva. Napovedala je svoj smrtni dan.
Njeno svetniško češčenje je bilo razširjeno tudi na evropski celini. Upodabljajo jo kot redovnico s svečo v roki in z ognjenim plamenom nad glavo. Ob njenih nogah stoji včasih kravica, ker ji legenda pripisuje več čudežev, kako je povečala množino mleka, da je mogla nasititi lačne.
Vzdevek: »Irska Marija«
Ime: orig. iz keltščine, ima pa lahko več pomenov: »visoka, močna, krepka«; »goreča puščica«; v stari visoki nemščini: »bleščeča, krasna, znamenita, sijajna«
Nekateri čudeži: ozdravitev dveh gobavcev in slepe deklice; z znamenjem križa je vzela dar govora obrekovalki in dala razločen govor dojenčku, da je izpričal resnico; s križem je prikovala na mesto očeta deklice, ki jo je silil v zakon; z blagoslovom je večkrat pomnožila mleko, hrano, maslo, odgnala nevihto in točo, vodo spremenila v pivo …
Upodobitve: Upodabljajo jo kot opatinjo, običajno drži v roki svetilko ali svečo, nad glavo ima ognjen plamen, velikokrat ima ob sebi tudi kravo.
Goduje 1. februarja.
»Želim si, da bi nebeški angeli prebivali med nami. Želim si obilje miru, polne posode ljubezni, bogat zaklad usmiljenja. Želim, da bi povsod vladala veselost. Želim si Jezusove navzočnosti, Marijinega sijaja; želim si, da bi se okoli nas z vseh koncev zbrali nebeški prijatelji. Rada bi bila Gospodov zakupnik, da bi smela trpeti nadloge in bi mi lahko podelil svoj blagoslov.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik mladine, dušnih pastirjev za mladino, katoliških založb
Atributi: duhovniška oblačila, mladi fantje
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Znani italijanski liberalni politik Cavour je dejal o njem: »Don Bosko je največji delavec 19. stoletja.« Toliko se je trudil za vzgojo zapuščene mladine in duhovno rast krščanskega ljudstva, da je dolga leta spal samo po štiri ure. Le izredna božja pomoč, posebni naravni darovi in skoraj legendarna delavnost morejo razložiti velika dela, ki jih je don Bosko opravil v življenju.
Rodil se je leta 1815 v vasici Becchi, šestdeset km jugovzhodno od Torina, umrl 31. januarja 1888 v Torinu. Še kot učenec je nekoč sanjal, da ga je lepo oblečena gospa prijela za roko in ga povabila, naj gre z njo. Pred seboj je zagledal trope divjih živali, ki so se med seboj grizle in preganjale. Gospa je rekla: »To je tvoje polje, tu delaj. Postani ponižen, pogumen in krepak. Kar boš videl, da se bo zgodilo s temi živalmi, delaj z mojimi sinovi!« V trenutku so se divje živali spremenile v krotka jagnjeta in se mirno zgrinjala okoli gospe.
Brez teh sanj in brez nadaljnjih videnj ne moremo razumeti don Boskovega dela. Iz zapuščenih in surovih dečkov je vzgajal lepo krščansko vzgojene fante. Sredstvo: pokaži jim, kako lepa je krepost in kako grd je greh. Metoda: ponižnost, krotkost, ljubeznivost. Leta 1841 je postal duhovnik in še isto leto začel z »oratoriji«. Ob nedeljah in praznikih je zbiral okoli sebe zapuščene fante in jim nudil primerno razvedrilo, obenem pa jim tudi preskrbel vajensko mesto, naredil z mojstrom ustrezno delovno pogodbo in jim dal priložnost stanovati in se vzgajati v zavodih, ustanovljenih nalašč zanje. Za svojo zamisel je pridobil tudi več duhovnikov in laikov in jih po svojem vzorniku sv. Frančišku Saleškem imenoval »salezijanci«. Skupaj s sv. Marijo Mazzarello pa je ustanovil družbo za vzgojo deklic. To so Hčere Marije Pomočnice. Salezijanci so prišli v Slovenijo leta 1901.
Kot izvedenec v klasični in italijanski književnosti je Janez Bosko prijel tudi za pero in začel izdajati za verski pouk pisane knjižice. Napisal je vrsto šolskih učbenikov. Njegovi deli sta tudi uvod v preventivni sistem, kjer podaja osnovna načela svoje vzgoje, in molitveni priročnik Preskrbljeni mladenič.
Sv. Janez Bosko je najbrž največja osebnost v cerkveni zgodovini 19. stoletja.
Goduje 31. januarja.
Vir

Celoten življenjepis
Danes godujejo tudi…

Zavetnica mesta Rima.
Atributi: mučilna orodja, lev
Imena: Martina, Martinka, Martinca, Tina, Tinca, Tinita, Tinka, Tinkara, …
O tej svetnici, ki so jo v pozni rimski dobi zelo častili in občudovali zaradi njene junaške stanovitnosti, vemo zanesljivo samo za ime in za lego njenega groba ob cesti iz Rima v Ostijo. Po legendi naj bi bila Martina hči uglednega in bogatega Rimljana, lepa in bistroumna. Oklenila se je krščanstva in postala diakonisa. Odklanjala je vse snubce. Ko je cesar Aleksander Sever (222-235) zvedel, da je kristjanka, naj bi jo dal zgrabiti in ji ukazal darovati bogu Apolonu. Martina je vneto molila za stanovitnost. Med njeno molitvijo se je zrušil Apolonov tempelj. V razvalinah je pogane zadela smrt, ona pa je ostala nedotaknjena. Cesar je nato odredil raznovrstna mučenja, ona pa je z božjo pomočjo ostala stanovitna. Prenesla je kljub telesni šibkosti z močno dušo vsa trpinčenja, tako da so jo končno zunaj mesta obglavili.
Znamenje, kako so rimski kristjani častili mučenko Martino, je tudi to, da so cerkev njej na čast postavili ob trgu Forum Romanum, toda šele v 8. stoletju. V stavbi ob cerkvi je papež Sikst V. (1585-1590) naklonil prostor umetniški akademiji sv. Luka. Ko so leta 1650 cerkev preuredili in dozidali, je dobila sedanjo obliko in ime po sv. Luku in Martini. Malo prej, pod papežem Urbanom VIII., so bili prepričani, da so odkrili njen grob, zato je ta papež v himnah poveličeval njeno mučeništvo.
Goduje 30. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Bila je polsestra svetega Sabinijana, ki je zaradi očetovih groženj pobegnil v Troyes. Sabina ga je iskala in v sanjah videla kraj, kjer je bil mučen. Našla ga je v Troyesu. Molila je na njegovem grobu in se mu želela pridružiti. Nato jo je angel odnesel v nebesa.
Sabina pomeni “iz rodu Sabinijanov”.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik dominikancev, katoliških visokih šol, teologov, študentov, knjigarnarjev, izdelovalcev svinčnikov, proti neurju
Atributi: bleščeča zvezda, golob, pas, knjiga in pero, lilija, drag kamen, monštranca, mitra , škofovska palica
Imena: Tomaž, Tomas, Tomi, Tom, Thomas, Toma, Tomaj, Tomaš, Tomažek, Tomislav, Tomica

Svetnik ima naslov cerkvenega učitelja, imenujemo pa ga tudi »angelski učenik«. Papež Leon XIII. ga je leta 1880 razglasil za zavetnika visokih šol. Doma je bil iz grofovske družine v južni Italiji. Star osemnajst let, je stopil v Neaplju v dominikanski red in začela še je huda vojska z domačimi za ta poklic. Po dveh letih so končno popustili in Tomaž je prišel v Pariz.
V šolo velikega učitelja sv. Alberta Velikega je prišel še večji učenec. Bil je skromen in molčeč, tako da so mu vročekrvni sošolci nadeli ime »mutasti vol«. Preroško pa je nekoč pripomnil Albert: »Pravite mu mutasti vol, glas njegove učenosti pa se bo nekoč razlegal po vsem svetu.«
Študije je dokončal v Kölnu in z dvaintridesetimi leti je bil že vseučiliški profesor – nazadnje v Neaplju. Tam je v zamaknjenju prejel pohvalo iz ust Križanega samega: »Dobro si pisal o meni, Tomaž. Kakšno plačilo hočeš?« »Nobenega drugega ne kakor tebe samega, Gospod.« Saj je tudi sam rekel, da je pri nogah Križanega prejel več učenosti kakor po vseh knjigah. Leta 1274 je šel na poziv papeža Gregorja X. na lyonski cerkveni zbor. Na poti je hudo zbolel, prejel sveto popotnico z besedami: »Prejmem te, ti cena mojega odrešenja!« in 7. marca tega leta umrl, star okoli petdeset let.
Goduje 28. januarja.
Vir

Svetega Tomaža so starši izročili v vzgojo benediktincem na Monte Cassinu, misleč, da bo nekoč postal njihov ugleden član. Tomaž pa se je v Neaplju, kamor so ga poslali na študij filozofije, seznanil z dominikanskim redom in kljub hudemu nasprotovanju domačih vstopil k njim. Svoje ogromno znanje je nabiral še v Parizu in Kölnu, kjer je nanj odločilno vplival sv. Albert Veliki in Aristotelova filozofija. Njegov nauk označujemo z imenom tomizem.
Ime: Tomaž je svetopisemsko ime; latinska in grška oblika imena Thomas izhaja iz aramejskega Toma, kar pomeni »dvojček«. Rodil se je okoli leta 1225 na gradu Roccasecca (Suha skala) v mestecu Aquino v Italiji, umrl pa 7. marca 1274 v cistercijanskem samostanu v Fossanuovi.
Družina: Rodbina je spadala med nižje podeželsko plemstvo in se imenovala po bližnjem mestecu.
Skupnost: ridigarski red dominikancev je leta 1215 v Toulousu ustanovil sv. Dominik.
Zavetnik: dominikancev, akademikov, apologetov, filozofov, katoliških visokih šol, teologov, študentov, dijakov, knjigarnarjev, izdelovalcev svinčnikov; je priprošnjik za čisto mladost in proti neurju.
Kreposti: skromnost, prijaznost, čistost, preprostost, ponižnost, ljubezen do Resnice, globoka, pristna in preprosta pobožnost, ves je bil prežet z evharističnim češčenjem.

Nanj so vplivali: Albert Veliki, Aristotel, apostol Pavel, Cicero, Avguštin, Anzelm, Bonavetura.
Vplival je na: Eckharta, Henrika Suzo, Descartesa, Leona XIII., Danteja, Maritaina.
Dela: Najpomembnejše delo sta njegovi summi Vse o teologiji in Vse zoper pogane; znanih je njegovih pet himen v čast sv. Rešnjemu telesu in liturgično besedilo za praznik; številne so njegove pridige, pisma in filozofska, bogoslovna dela …
Upodobitve: Upodabljajo ga z najrazličnejšimi atributi, ki prikazujejo njegove številne kreposti.
Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Janez XXII. 18. julija 1323, za cerkvenega učitelja pa papež Pij V. leta 1567.
Čudeži: Ljudje so se mu radi priporočali v molitev, ker so bile njegove prošnje čudežno uslišane.
Goduje: 28. januarja, po starem koledarju 7. marca.
Misel: »Podeli mi, Gospod, moj Bog, razum, da te bom spoznal, ljubezen, da te bo iskala, modrost, da te bo našla, govorico, da ti bo prijetna, vztrajnost, da te bo zaupno čakala, upanje, da te bo končno objelo.«
Vir

Tomaž Akvinski (1225–1274), duhovnik, dominikanski redovnik, filozof, teolog in cerkveni učitelj, ki goduje 28. januarja, se je rodil okoli leta 1225 v Roccasecci v današnji južni Italiji. Njegovi bratje so v glavnem delali vojaško kariero, za Tomaža pa je družina določila, naj bi sledil svojemu stricu Sinibaldu, opatu v benediktinskem samostanu na Monte Cassinu. Ko je bil star pet let, ga je njegov oče Landolf, grof Akvinski, zaupal v oskrbo menihom na Monte Cassinu. Leta 1239 sta ga njegova starša vpisala na univerzo (studium generale) v Neaplju, kjer se je verjetno srečal z deli Aristotela, Averroesa in Maimonida, ki so nanj imeli trajni vpliv.

Ko je bil star sedemnajst let, se je v Neaplju odločil za vstop v dominikanski red. Domača družina je njegovi odločitvi močno nasprotovala, saj je bilo dogovorjeno, da se bo pridružil benediktincem. Na poti iz Neaplja v Rim so ga njegovi bratje ugrabili in ga dve leti držali zaprtega na različnih družinskih posestih. Leta 1244 je njegova mati popustila, tako da se je lahko pridružil dominikancem. Najprej je odšel v Rim, nato pa leta 1245 v Köln, kjer je študiral pri Albertu Velikemu in nato poučeval na tamkajšnji univerzi. Leta 1256 je bil imenovan za profesorja teologije v Parizu, kjer je ostal približno tri leta. Okrog leta 1259 se je vrnil najprej v Neapelj, nato je okoli leta 1261 odšel v Orvieto, kjer je dokončal eno svojih najbolj znanih del Summa Contra Gentiles, končno pa je dobil nalogo, naj v Rimu vzpostavi dominikansko šolo.

V Rimu je začel s pisanjem svojega najbolj znanega dela Summa theologica, ki pa ga je dokončal v Parizu, kamor ga je leta 1268 poklical dominikanski red z namenom, da bi prevzel ugledno profesorsko mesto. Njegovo drugo obdobje poučevanja v Parizu je bilo zaznamovano z razpravami v zvezi z averoizmom. Leta 1272 se je svoji službi odpovedal in odšel nazaj na Apeninski polotok, ker je od svojega reda dobil nalogo, naj vzpostavi dominikansko univerzo. Ustanovil jo je v Neaplju in postal njen prvi rektor. Papež Gregor X. (1271–1276) je v želji po zedinjenju katoliške Cerkve in vzhodnih pravoslavnih Cerkva, ki so se od katoliške ločile leta 1054, sklical Drugi lyonski cerkveni zbor in poklical Tomaža Akvinskega, da bi se ga udeležil. Na poti tja je Tomaž zbolel in umrl 7. marca 1274. Za svetnika je bil razglašen leta 1323, za cerkvenega učitelja pa ga je leta 1567 razglasil papež Pij V. (1566–1572).

Tomaževa filozofska smer, ki se imenuje tomizem, je imela velik vpliv na zahodno misel, saj je večji del moderne filozofije zasnovan kot odgovor na njegovo misel, zlasti na področju etike, naravnega zakona in politične teorije. Najbolj znani deli sta Summa Theologica in Summa Contra Gentiles. Katoliška Cerkev ima Tomaža Akvinskega za najpomembnejšega teologa in filozofa. 
God Tomaža Akvinskega, zavetnika univerz in študentov, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani vsako leto obeleži s Tomaževo proslavo, na kateri podeli diplome in Tomaževo nagrado.
Vir

Danes godujejo tudi…