Atributi: kapucinska oblačila, stigme in trnova krona.
Imena: Veronika, Nika, Roni, Ronja, Ronka, Vera, Verona, Veroslava, Veruška, Zmaga, Zmago, Elvira
Ta svetnica je na poseben način doživljala Jezusovo trpljenje. Že kot otrok je Veronika razodevala nenavadne reči. Bila je nemirna, kakor da se v njej vžiga čuden ogenj. Vsem v hiši je bila uganka. Medtem ko so se drugi otroci igrali, je ta nenavadni otrok občeval z božjim Detetom in njegovo materjo Marijo. Mistična doživetja, ki so v njeno življenje posegala že tako zgodaj, so odločilno vplivala na njeno življenjsko pot.
Rodila se je leta 1660 v Marcatellu (srednja Italija) kot sedmi otrok premožnih staršev. Ko je pobožna mati umirala, je poklicala k smrtni postelji pet hčera, jim razložila pet Odrešenikovih ran in priporočila vsakemu otroku češčenje ene izmed ran, h kateri naj se v stiski zateče. Štiriletni Veroniki je priporočila rano presv. Srca. Ko je komaj odrasla, so jo snubili plemiški sinovi, a jih je odklanjala. Sedemnajstletna je vstopila v red kapucink, dasi ji je oče le z veliko težavo to dovolil.

Leta 1694 je postala voditeljica novink, od leta 1716 do smrti na današnji dan leta 1727 pa je bila opatinja. Ko je vstopila v samostan, se je iz dneva v dan jasneje kazalo, da naj bi se v njej obnovilo Gospodovo trpljenje podobno kakor kakšnih petsto let prej v življenju sv. Frančiška Asiškega. V življenju te svetnice je mogoče zaznati najbolj različne in čudežne pojave krščanske mistike: razodetja, vizije, zamaknjenja in posebne milosti, ki so jih doživeli redki svetniki. Po spovednikovem naročilu je v dnevnik napisala vse, kako je Bog deloval v njeni duši. Danes obsega ta dnevnik deset objavljenih zvezkov. Nenavadne stvari, ki so v njem, so potrdile mnoge priče. Ko je papež Pij IX. prebral te spise, je vzkliknil: »To ni svetnica, to je velik svetnik.«
Umrla je 9. julija 1727. Za svetnico jo je razglasil papež Gregorij XVI. leta 1839. Njeno posmrtno masko hranijo v samostanu Citta di Castello pri Perugii.
Goduje 9. julija.
Vir

Skrivnostna trpinka za spravo
Sv. Veronika Giuliani je znana po svojem ogromnem Dnevniku, ki obsega 10 debelih zvezkov skupaj 22. 000 ročnopisanih strani. V njih opisuje svetnica svoje dramatično a vzvišeno potovanje k Bogu od svojih otroških spominov do 25. marca 1727, ko ji je Marija rekla: “Napravi piko.” Pisala ga je “s premagovanjem in rdečico… iz same čiste pokorščine”, s trudno roko in žrtvovanjem spanja, saj ga je v glavnem pisala ob sveči ponoči.
Veronika se je rodila 27. decembra 1660 v Mercatelu blizu Riminija; pri krstu je dobila ime Uršula. Bila je sedmi, najmlajši otrok premožnih staršev. Dva otroka sta umrla v najnežnejši dobi. V družini je vladala sloga, duh molitve; vsak večer so brali o življenju kakega svetnika.
Veronika je že kot otrok razodevala nenavadne reči: bila je nemirna, kot da vžiga v njej čuden ogenj, vsem v hiši je bila uganka. Medtem, ko so se drugi otroci igrali, je Veronika občevala z božjim Detetom in njegovo Materjo. Že zgodaj je imela mistična doživetja, ki so odločilno vplivala na njeno življenjsko pot.

V rani Jezusovega Srca
Ko je pobožna mati umirala, – imela je komaj 40 let, Uršula pa štiri leta – je poklicala k smrtni postelji pet hčera, jim razložila pet Jezusovih ran in priporočila vsakemu otroku češčenje ene rane, h kateri naj se v stiski tudi zateka. Veroniki je priporočila rano Jezusovega Srca. Ko je Veronika odrasla so jo snubili plemiški sinovi, a ona je v svojem 17. letu stopila v red kapucink v Citta di Castello, dasi ji je oče le težko privolil. Dobila je ime Veronika.
V samostanu se je kmalu videlo, da hoče Zveličar v njej obnoviti svoje trpljenje, kakor je nekoč to storil pri sv. Frančišku Asiškem. Kristus je redovnico vedno bolj pritegoval v svoje trpljenje.
V življenju sv. Veronike najdemo vse pojave krščanske mistike: razodetja, vizije, zamaknjenja in še milosti, ki so jih doživeli le redki svetniki.
Dne 1. novembra 1678 je naredila redovne zaobljube. V tem času je imela videnje, v katerem se ji je prikazal skrivnosten kelih. Razumela je, da bo morala veliko trpeti. Tudi sama je hrepenela, da bi postala čimbolj podobna Jezusu. X sam jo je pozval, naj z njim sodeluje pri spravi.
Dne 4. aprila ji Jezus položi na glavo nevidno trnovo krono. Leta 1688 je bila postavljena za magistro novink; to službo je opravljala tri leta. Dne 12. decembra 1693 je začela pisati svoj Dnevnik. Leta 1694 – 98 je spet magistra novink. Leta 1696 je prejela prsno rano; na veliki petek leta 1697 pa vse stigme. Pri tem je hudo trpela. Zelo je trpela tudi, ko je njen spovednik jezuit zapovedal, da mora pisati Dnevnik in da mora vanj napisati vse, kar v duši doživlja. Po neuspelem poizkusu, da bi skrila svoje reči pred drugimi sestrami, se je začel zanjo skoro 20 let trajajoče stanje nerazumevanja in grenkih prizkušenj pristnosti Veronikinih pojavov s strani njene okolice. 

Boleče preizkušanje pristnosti njenih pojavov
Cerkev, kot tudi člani njenega samostana niso vedeli ali gre pri Veroniki za bolesten pojav, varanje ali mistične pojave.
Njena največja nasprotnica je bila njena redovna predstojnica opatinja. Pa tudi vrag se je igral s svetnico in jo telesno mučil kot 100 let pozneje s. Janeza Vianeja. Domači škof je vse to spremljal in poročal v Rim, od koder je dobil napotilo, naj stvar z vso resnostjo preišče.
Zdravniki so morali pol leta zdraviti in obvezovati njene rane; povoje so vsakič zapečatili. Škof je ukazal opatinji, naj dobro preizkusi Veronikino potrpežljivost, ponižnost in poslušnost. Zato so ji vzeli vodstvo novink, izgubila je pravico volitve, izobčili so jo iz vsega samostanskega življenja, tudi iz kora. Med tednom ni smela k maši, ob nedeljah pa le pri vratih, k obhajilu pa ni smela. Pet let je živela ob kruhu in vodi, 50 dni je bila zaprta v bolniški sobi in ni smela z nikomer govoriti. Bila je “živa Kalvarija”, kot je rekel njen spovednik. Sestre so dobile navodilo, naj ravnajo z njo kot s sleparko ali coprnico.
Veroniko je najbolj bolelo, da se je vmešalo v ta team tudi 40 spovednikov: jezuiti, frančiškani, filipini in škofijski duhovniki. P. Janez Crivelli, jezuit, pravi, da ji je večkrat grozil, tako da je verovala, da bo javno bičana kot coprnica in živa sežgana. Filipin Segapeli ji je še na smrtni postelji rekel: “Kaj držite sklenjene roke, saj so prazne. Vse je hinavščina, samo da bi nas varali.” Kako je moralo boleti svetnico tako vedenje, njo, ki je verovala, da ji po duhovnikih govori Bog sam. Verjetno je vzela tako, da ji vse to pošilja Bog, zato da bi jo očistil. 

Veronika rehabilitirana
Domač škof je sporočil Sv. oficiju o izidu trde preizkušnje: Veronika prenaša vsa trpinčenja z globoko ponižnostjo, v nepopisnem miru in veselju in se nagiba še k nadaljnjemu ponižanju. Mistične prikazni se nadaljujejo.
Papež je umaknil dne 7. marca 1716 vse ukaze in prepovedi, preklical ves disciplinski postopek zoper njo in ji vrnil vse pravice. Ni še pretekel mesec dni, dne 5. aprila, so jo sestre že izvolile za svojo predstojnico opatinjo. To službo je opravljala 11 let, vse do svoje smrti, kakor tudi službo magistre novink.
Novinke je zlasti uvajala v to, kako so lahko kljub vsemu ročnemu delu, vedno zbrane. Spominjala se je namreč, da je bilo to njej dolgo časa najtežje. Veronika je bila zelo praktična prav po zgledu sv. Terezije Avilske in sv. Katarine Sienske.
Kot predstojnica je bila do sester izredno pozorna, blaga, razumevajoča. Zelo je gledala na sposobnosti in razpoloženje posamezne.
Veronika je živela v nenehni molitvi, kontemplaciji in trpljenju, želeč se čimbolj priličiti križanemu Kristusu. Več kot trideset let je nosila vtisnjena znamenja Kristusovih ran. Po njeni smrti so zdravniki našli na njenem telesnem srcu upodobljena vsa orodaj, s katerimi so mučili Kristusa. To so tudi s prisego potrdili. Ta orodja trpljenja je tudi ona telesno občutila. 

“Srednica” med Bogom in grešniki
Besedica “srednica” se mnogokrat nahaja na straneh Veronikinega Dnevnika v ustah Veronike, Kristusa ali Marije. Govori nam o Veronikinem poslanstvu: Veronika je poklicana, da dela za zveličanje duš s spravnim darovanjem svojega življenja, z molitvijo in žrtvijo.
Že od svoje rane mladosti je hrepenela, da bi vsi ljudje poznali in ljubili Boga. Ta želja je v njej rastla z rastjo spoznanja božje ljubezni in hudobije greha. Iz njenega srca so privreli vzdihi, ki govorijo o tej njeni ljubezni do Boga in do duš. Naj jih par navedem.
“Moj Bog, pripravljena sem na kakršnokoli trpljenje, samo da bi se spreobrnili vsi, ki te žalijo.”
“Moj Gospod, postavljena sem sredi med te in grešnike. Tu sem, pripravljena pretrpeti kakršnokoli kazen, v spravo zanje.”
“Moj Gospod, če želiš kaznuj mene. Položi svojo težko roko name… Da, moj Bog, ti si me izbral, da posredujem med teboj in grešniki. Vendar te prosim, duš, duš!”
“Moj Bog, več trpljenja. Tu sem med teboj in grešniki. Zato da bi te več ne žalili, stori z menoj, kar hočeš. Muči me, pošlji mi več križev.”
Neskončno hrepenenje po zveličanju vseh, je mučilo Veroniko celo življenje. Šlo je za zadoščenje za Cerkev v splošnem, za neverne, za svoj samostan, za njeno mesto, za duše v vicah, katerim želi, da bi se kmalu za vse odprla vrata v večno blaženost.
Svoj duhovni Dnevnik je pisala s tako moško odkritostjo, da je papež Pij IX. , potem, ko ga je prabral, vzkliknil: “To ni svetnica, to je velik svetnik!”
Dne 6. julija je Veroniko zadela kap. Tri dni zatem pa je 9. julija 1727 umrla v samostanu Citta do Castello, stara 67 let. Papež Gregorij XVI. jo je 26. maja 1839 razglasil za svetnico.
Ostal nam je njen Dnevnik. Te strani, katere Veroniki ni dovolil njen spovednik, da bi ga ponovno brala, spadajo med najlepše strani mistične literature v Italiji. V njih svetnica govori podrobno o svojih križih in veseljih, o svojih molitvah in bojih.
Dela se na tem, da bi bila sv. Veronika razglašena za cerkveno učiteljico, saj je izredno velika mistična duša s tako velikim Dnevnikom.
V Santiago de Chile je matična hiša sester, ki se imenujejo po sv. Veroniki Giuliani.
Vir

Danes godujejo tudi…

Imena: Lovrenc, Lavrenc, Lavrencij, Lovro, Lovre,
Zgodovinsko je dokazano, da je ta svetnik živel, druge okoliščine njegovega življenja pa so zavite v nejasnosti. Najstarejša listina, ki ga omenja, je pismo papeža Janeza VII. z dne 30. junija 702, naslovljeno Tomažu di Morienna, obnovitelju samostana Farfa blizu Rima. Listina potrjuje ugodnosti, ki jih je samostanu naklonil spoletski vojvoda Faroald II., in omenja, da je ta samostan »ustanovil škof z imenom Lovrenc, ki je prišel iz daljnega kraja«.

Ta tujina naj bi po nadaljnjih poročilih bila Sirija. Tam naj bi se Lovrenc sredi šestega stoletja rodil. V Rim naj bi prišel še z dvema tovarišema. Ko je ustanovil samostan Farfa, se je odpovedal škofovski službi. Omenjajo še neko posebnost. Samostana ni zgradil z javnimi sredstvi, temveč s svojim premoženjem in z darovi vernikov.
Druga poročila pripovedujejo, da je Lovrenc z močjo molitve in posta pregnal strašnega zmaja, ki je bival v neki votlini blizu samostana in je vse področje zastrupljal s svojim kužnim dihanjem. Vse te zgodbe simbolizirajo zmago krščanstva nad poganstvom.

Lovrenc je bil vsekakor pomembna osebnost, zato ga samostanski arhivi in drugi zapisi še in še omenjajo. Tako neko poročilo iz leta 1130 pripoveduje, da je že v 4. stoletju prišla v Rim skupina sirskih kristjanov, med katerimi se omenjata tudi Lovrenc in njegova sestra Suzana. Za časa preganjanja se je skupina razkropila, nekateri pa so umrli mučeniške smrti. Lovrenc naj bi s sestro odšel v Spoleto in tam postal škof. Res je pozneje ustanovil samostan Farfa, toda tega so razrušili gotski Vandali. Na kraju so ostale le še tri ciprese. Kakor vsako drevo so v stoletjih razpadle. V 7. stoletju pa jih je Devica Marija pokazala v videnju že na začetku omenjenemu Tomažu di Morienna, da bi na tistem kraju znova pozidal samostan.
Poznejše legende pripisujejo Lovrencu karizmo, da je ozdravljal telesno in duhovno slepe, zato je dobil vzdevek Razsvetljevalec. Starodavno češčenje sv. Lovrenca in hkrati priljubljenost, ki jo je užival še v 11. stoletju, so narekovale sv. Petru Damianiju, da je pisal papežu Nikolaju II., da je češčenje sv. Lovrenca »starodavno izročilo« in »moderna pobožnost«.
V martirologiju samostana Farfa je kot svetnica zapisana tudi njegova sestra Suzana.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik škofije Eichstatt.
Atributi: Upodobljen kot škof, ima pri sebi palico, knjigo, puščico ali škofovsko ogrinjalo.
Imena: Vilibald, Vili, Viljem, Viljenka…

Vilibald je bil angleški misijonar in zavetnik škofije Eichstatt, v kateri je bil leta 740 posvečen v duhovnika in v njej deloval do leta 787 kot prvi škof v Eichstattu. Tudi stolnica, ki jo je zgradil, je poimenovana po njem, Vilibaldova stolnica, ob tržnici pa je velik kip Vilibalda, ki ga je leta 1514 naredil Loy Hering. Ta je enak leseni skulpturi iz leta 1500 v cerkvi v Jesenwagnu. V Vilibaldovi stolnici so tudi svetnikove relikvije.

Vilibald se je rodil 22. oktobra 700 v južni Angliji. Pri dvajsetih letih je z bratom in očetom romal v Rim, med potjo pa je oče umrl. Po dveh letih in pol v Rimu je odšel v Palestino in Carigrad. Leta 729 se je vrnil v Italijo. Papež Gregorij III. ga je leta 739 nagovoril, naj z Bonifacijem sodeluje pri spreobračanju prebivalcev Germanije. Bonifacij ga je v škofa posvetil v Eichstattu. Tam je kmalu dobil ime “škof plemičev”, ker se je povezal z mnogimi plemiči. Umrl je julija 787, pred smrtjo pa je nuni Hugeburc narekoval poročilo o svojem romarskem življenju.
Goduje 7. julija.
Vir

Življenje svetega Vilibalda lahko razdelimo na tri značilna obdobja: otroštvo in mladost je preživel v samostanu, sledilo je obdobje popotništva oz. romanj, v zrelih letih pa je postal škof in to službo opravljal okoli petinštirideset let. Prva leta njegovega življenja so bila zaznamovana s hudo preizkušnjo, ko je zaradi bolezni njegovo življenje viselo na nitki. Starši so se v molitvi zaobljubili, da ga posvetijo Bogu, če bo preživel. Morda je tudi to razlog, da sta ga, po navadi tedanjega časa, komaj petletnega oddala kot oblata v benediktinsko opatijo Waltham. Tu se je Vilibald temeljito izobrazil, pa tudi navdušil za samostansko življenje. A ni ostal v samostanu, saj so mu predstojniki določili drugačno nalogo: poslali so ga na pot v različne kraje, da si pridobi čim več izkušenj za vzgojiteljsko službo, ki naj bi jo po vrnitvi opravljal. Bil je star dvajset let, ko se je skupaj z očetom Rihardom in bratom Vunibaldom odpravil na pot čez Rokav v Francijo in Italijo. Obiskovali so božja pota in redovniške hiše. Na poti v Rim je oče v mestu Lucca umrl. Z bratom sta v Rimu preživela dve leti in pol ter tam proučevala obrede, pobožnosti in benediktinska redovna izročila. Sledila je razgibana in skorajda pustolovska pot v Sveto deželo, saj so Vilibalda vmes celo zaprli, misleč, da je vohun.

Velja za prvega znanega angleškega romarja v Palestino, dragoceni so zlasti njegovi zapiski oz. potopis. V Italijo se je vrnil leta 729 in pomagal pri obnovi znamenitega, popolnoma propadlega benediktinskega samostana na Monte Cassinu. Po številnih potovanjih se je tako njegova življenjska pot nekoliko umirila, zlasti še, ko ga je papež Gregor III. na prošnjo sv. Bonifacija poslal v Nemčijo, da bi mu pomagal pri obnavljanju krščanskega življenja. Postal je škof v Eichstättu, tu zgradil prvo stolnico in začel z vsestranskim delom za širjenje Kristusovega nauka. Znamenit je dvojni samostan Heidenheimu, ki ga je ustanovil in ki se je razvil v pravi misijonski in kulturni center. Svojega dela se je lotil resno in načrtno: uvajal je nove pobožnosti med ljudstvom, skrbel za lepoto obredov, petje in se veliko ukvarjal z duhovniki; pri tem pa se tudi veliko pokoril in molil. Geslo vsega njegovega dela in prizadevanja so bile tri božje kreposti: vera, upanje in ljubezen.
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis, Marij

Marija Goretti je najmlajša svetnica po letih. Na njen grob v cerkvi S. Maria delle Grazie e S. Maria Goretti v pristaniškem mestu Nettuno prihaja veliko vernikov. ¸Pri enajstih letih je umrla zaradi poškodb, ki ji jih je prizadel neki mladenič. Papež Pij XII. jo je na trgu sv. Petra v Rimu 24. junija 1950 razglasil za svetnico. Razglasitvi je prisostvovala tudi njena mati.

Marija se je rodila 16. oktobra 1890 v Corinaldu in bila najstarejša od petih otrok, ker pa starši niso mogli pridelati dovolj hrane, so se preselili v vasico blizu Nettuna. Po enem letu je zaradi malarije umrl oče, mati je delala na poljih, Marija pa je skrbela za otroke. Alessandro, šestnajstletni sin nekega zakupnika je nadlegoval Marijo, ta pa je o teh dogodkih molčala, da ne bi obremenjevala matere. 5. julij 1902 je Alessandro poskušal Marijo posiliti. Poskušala se je braniti, vendar je imel Alessandro v rokah nož, s katerim jo je štirinajstkrat zabodel. V bolnici je umrla naslednji dan.

Alessandra so obsodili na trideset let prisilnega dela. Sprva ni obžaloval svojega dejanja, čez nekaj let pa se mu je prikazala Marija in mu dala cvetje. Po tem se je spreobrnil in vstopil v kapucinski red, ko so ga leta 1928 predčasno izpustili.
Vir
Danes godujejo tudi…

Glavna zavetnika ljubljanske nadškofije in drugotna zavetnika mariborske škofije ter zavetnika proti neurju.
Imena: Ciril, Kiril, Kiro, Cirila; Metod, Metodij, Metodija, Metoda
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji jima je posvečeno šest cerkva.
Imenujemo ju slovanska apostola. Bila sta rodna brata, po rodu Grka, doma iz Soluna, mesta, v katerega okolici so se naselili Slovani. Zato se ni čuditi, da sta dobro znala slovanski jezik. Ciril se je rodil leta 826. Bil je bistre glave in resen mladenič, zato so mu rekli modrijan (filozof). Po očetovi smrti ga je vzel k sebi v Carigrad očetov prijatelj Teoktist, kjer je obiskoval dvorno visoko šolo. Tu so mu ponujali imenitne službe. Odklonil jih je, postal duhovnik in šel k bratu Metodu v samostan na gori Olimpu v Mali Aziji.
Okrog leta 860 je poslal cesar Mihael III. oba brata v južno Rusijo k Hazarom, ki so jih hoteli Judje in mohamedanci pridobiti za svojo vero. Poslanstvo jima je uspelo. Tu sta našla tudi kosti papeža sv. Klementa, ki je na Krimu okoli leta 100 umrl v pregnanstvu.
Takrat je moravski knez Rastislav poslal v Carigrad k cesarju Mihaelu poslance, naj mu pošlje misijonarjev, veščih slovanskega jezika. Cesar je poslal Cirila in Metoda. Ciril je izumil slovanske črke, glagolico; prevedla sta Sveto pismo in obredne knjige v slovanski jezik, s seboj vzela relikvije sv. Klementa in z veseljem odšla na pot kot navadna misijonarja. Po treh letih sta odšla v Rim, kamor ju je klical papež Nikolaj I. S seboj sta nesla relikvije sv. Klementa. Potovala sta skozi naše kraje. Spotoma sta se ustavila pri panonskih Slovencih in njihovem knezu Koclju. V Rimu sta bila zelo slovesno sprejeta. Papež je blagoslovil slovanske bogoslužne knjige in jih položil na oltar v baziliki Marije Snežne. Ciril je v Rimu 14. februarja 869 umrl in bil pokopan v cerkvi sv. Klementa.
Metod se je z novoposvečenimi duhovniki vrnil v Panonijo, uredil s Kocljem cerkvene zadeve in se spet vrnil v Rim. Papež ga je posvetil v nadškofa in poslal nazaj na Moravsko. Tam je moral od nemških škofov marsikaj pretrpeti, tudi ječo. Papež Janez VIII. je ukazal škofom, da so ga izpustili. Kaznoval jih je s tem, da jim je prepovedal opravljati škofovsko službo. Očital jim je tudi, da je njihovo ravnanje zoper Metoda »presegalo predrzno trinoško besnost in zverinsko divjost«.
Rovarjenja zoper Metoda z izpustitvijo ni bilo konec. Moral je še enkrat oditi v Rim; tam je sijajno dokazal svojo pravovernost in se potem spet vrnil na Moravsko. Dopolnil je še prevod svetih knjig in ko si je določil za naslednika Gorazda, je na rokah svojih učencev umrl 6. aprila 885 na Velehradu.
Papež Janez Pavel II. je bil velik častilec svetih slovanskih apostolov. Zadnjega decembra 1980 je sveta brata Cirila in Metoda razglasil za sozavetnika Evrope skupaj z zavetnikom sv. Benediktom.
Godujeta 5. julija. V vesoljni Cerkvi imata god 14. februarja.
Vir
Danes godujejo tudi…