Zavetnik mladih
        Imena: Alojzij, Alojz, Lojze, Loji, Lojzek, Vekoslav
        Podoba, ki je včasih visela nad posteljo marsikaterega bogoslovca in duhovnika, predstavlja mladeniča, kako v koretlju kleči pred razpelom. Največkrat ima poleg sebe bič in mrtvaško glavo – znamenji spokornosti. Gre za svetega Alojzija Gonzago iz vojvodske plemiške družine iz Mantove. Že ob rojstvu je njegovo življenje viselo na nitki; šele po zaobljubi k loretski Materi božji je ozdravel. Mati je fantiča vzgajala v pobožnosti in mu privzgojila čut za reveže, oče pa je v njem videl svojega naslednika in ga zato že kot dečka uril v vojaških spretnostih. S sedmimi leti je Alojzij doživel spreobrnjenje »od sveta k Bogu« in veliko molil. V Firencah se je na dvoru izobraževal in še bolj napredoval v duhovnem življenju. Naredil je obljubo čistosti pred Marijo, ta pa mu je od Boga izprosila posebno milost, da ni v življenju občutil nobene skušnjave proti čistosti. Še mladoleten je želel vstopiti v jezuitski red, a ga oče ni pustil; po dolgih in hudih bojih je le dal svojo privolitev, a duhovniškega posvečenja ni dočakal. V letih 1590 in 1591 je v Rimu razsajala kuga. Alojzij je želel pomagati bolnikom. Ko je na cesti pobral zapuščenega bolnika, se je okužil in umrl, star komaj 23 let.
»Ni bolj jasnega znamenja, da je nekdo svetnik in eden izmed zaznamovanih, kot je to, da zapusti lagodno življenje in istočasno izkuša osamelost, trpljenje in preizkušnje.«
        »O sveta Marija, moja mati! Tvojemu blagoslovu in v tvoje posebno varstvo, v nedrja tvojega usmiljenja danes, vsak dan in ob uri moje smrti, zaupam svojo dušo in telo. Tebi izročam vse svoje strahove in bolečine, svoje življenje in njegov konec, da bi po tvoji sveti priprošnji in zaslugi, po tvoji volji in volji tvojega Sina vodil in usmerjal vsa svoja dejanja.«
Po prejemu zakramentov za umirajoče ga je prišel pogledat brat provincial. »Brat Alojzij, kaj pa delate?« »Na pot se odpravljamo.« »Na katero pot?« »V nebesa!« In oče provincial je pripomnil okoli stoječim: »Ta govori o smrti, ko da bi šel na izlet v Frascati.«
»… Imeti moramo pogum in hrepeneti po nebesih, kjer bomo v deželi živih hvalili večnega Boga. S svoje strani bi želel oditi odtod in, če iskreno povem, upal sem, da bom že odšel … Sicer pa ti zaupno povem, milostljiva, da se mi duh kar potaplja, ko premišljujem o božji dobroti, v tem morju brez dna in brez mej. Nikakor mi ne uspe, da bi doumel, zakaj se Gospod ozira na to moje malo in kratko prizadevanje in zanj daje večni pokoj ter me iz nebes vabi k najvišji sreči, ki sem jo doslej tako malomarno iskal. Meni, ki sem tako malo solz pretočil zanjo, ponuja zaklad, ki je krona velikega prizadevanja in solza … Ločitev ne bo dolga. Videli se bomo v nebesih ter se skupaj veselili večne radosti združeni z Začetnikom našega zveličanja. Hvalili ga bomo z vsemi zmožnostmi svoje duše ter brez konca opevali njegovo usmiljenje.« (iz pisma materi)
Goduje 21. junija
Vir

Mučenec ljubezni in zavetnik mladine
Alojzij Gonzaga (1568 – 1591) se je rodil v severni Italiji na gradu Castiglione kot prvorojenec in naslednik mejnega grofa don Ferrante Gonzaga. Vzgajali so ga na dvoru velikega vojvoda Francesca de Medici v Firencah. To mesto je Alojzij označil kot zibelko svojega duhovnega življenja. Devetleten je pred podobo Matere božje v cerkvi servitov naredil zaobljubo čistosti za vse življenje.
Alojzij je bil otrok milosti. Že kot deček se je znal premagovati in se pokoriti. Na vprašanje, zakaj se tako pokori, je zapisal v svoj dnevnik: »Nebeški stebri so se v naših dneh zamajali in se zrušili. Kdo mi more biti porok, da bom jaz vztrajal? Svet je v današnjih dneh globoko zagazil v hudobijo. Kdo naj tolaži jezo Najvišjega?«
Na španskem kraljevem dvoru, kjer je nekaj let bivala vsa družina Gonzaga, se je Alojzij čedalje bolj posvečal premišljevalni molitvi. Petnajstleten je bil že trdno prepričan, da ga Bog kliče v Družbo Jezusovo.
Svoja namero je razodel najprej materi, nato še očetu. Ta pa je hotel sinu pregnati take »neumne« misli. Skupaj z bratom Rudolfom je poslal Alojzija na severnoitalijanske knežje dvore – k slavnostnim sprejemom, pojedinam, zabavam in viteškim dvorom – v trdni veri, da bo ta Alojzija »spametovalo«. Alojzij je ta sprevidel in povsod stopal v stik z redovniki DJ. Po vrnitvi na Gastiglione je grof vprašal sina: »Kako pa misliš sedaj glede poklica?«. »Tako kot prej«, je odgovoril Alojzij. Nato je oče pošiljal k sinu vplivne cerkvene može, naj bi Alojzija pregovorili. Brez uspeha. Nazadnje je oče zrohnel nad sinom in mu očital brezsrčnost do družine. Alojzij se je do krvi bičal. Končno je pogumno stopil pred očeta in mu rekel: »Oče, storite z menoj, kar hočete. Samo povem vam: mene kliče Bog v Družbo Jezusovo in če se temu klicu ustavljate, ravnate zoper božjo voljo.« To je zaleglo. Oče je sina blagoslovil. Alojzij se je z veseljem odpovedal pravicam prvorojenstva v korist brata Rudolfa in leta 1585 vstopil v noviciat v Rimu.
Z vztrajnim premagovanjem slabih nagnjenj in z ljubeznijo do ponižanj se je povzpel do nepretrgane zveze z Bogom. Ponavljal je geslo: “Proč od posvetnih časti!« Njegova duhovnost je bila prežeta z mislijo na službo bližnjemu ter na pomoč revnim in trpečim in se je poglabljala zlasti pod duhovnim vodstvom sv. Roberta Bellarmina.
V letu 1591, ko je v Rimu razsajala kuga, je Alojzij prosil predstojnike, naj mu dovolijo streči bolnikom. Nekoč je videl na cesti ležati okuženega bolnika, si ga zadel na rame in ga odnesel v bolnišnico, kjer je pomagal pri strežbi. Ves bolan in izčrpan je prišel domov in 21. junija 1591 kot žrtev ljubezni do bližnjega izročil svojo dušo Stvarniku. Star je bil 23 let in v četrtem letniku bogoslovja, tik pred mašniškim posvečenjem.
Papež Benedikt XIII. ga je leta 1726 skupaj s Stanislavom Kostko razglasil za svetnika in tri leta nato za zavetnika mladine. Za takega ga je potrdil tudi papež Pij XI., Pavel VI. pa je večkrat povedal, da je kot mlad fant prav v cerkvi sv. Alojzija začutil poklic za duhovnika.
Vir
Danes godujejo tudi…

“Ničesar nisem zmogla, razen tistega, kar mi je z Jezusom, po Jezusu in v Jezusu bilo dano.” Tako je zapisala v svojem Dnevniku srednjeveška mistikinja Margareta (Marjeta) Ebner. Kritiška izdaja njenega dnevnika je bila objavljena šele leta 1882. Ta Dnevnik je resda pisan v grobem, nespretnem in ponekod monotonem slogu, vendar zato kaže na treznost, iskrenost in verodostojnost. Marjeta je bila duša polna ljubezni do Kristusa. Njena ljubezen se je razcvetela v pobožnost do Deteta Jezusa, Odrešeniku na križu, Presvetem Zakramentu, Imenu Jezusovemu, njegovim ranam, krvi in Srcu. Čeprav so nam danes nekateri pogledi videti tuji, se vseeno ne more zanikati njena verska genialnost, ki jo je vodila in razsvetljevala ljubezen do Kristusa. Spoznajmo jo, da se tudi mi obogatimo s tisto svetlobo, ki jo je prejemala od Jezusa.
Marjeta se je rodila okoli leta 1291 kot plemiška hči v Danauwörthu, v augsburški škofiji. Vemo samo za ime njenega očeta. To je bil Henrik Ebner mlajši. Družina Ebner je bila bogata in ugledna. Marjeta je v njej preživela otroštvo, pa že v 14-tem ali 15-tem letu vse pustila in vstopila med dominikanke v bližnjem Medingenu. V tem samostanu Svete Marije je v letih 1314 do 1326 prebolela razne bolezni, ki so jo pripeljale na rob groba. Zaradi vojne je morala prekiniti svoje samostansko življenje in se vrniti v rojstno hišo, kjer je našla še žive mamo ter brate in sestre. V hiši je preživela približno dve leti v molitvi, umaknjenosti in največji zbranosti.
Ko so se razmere uredile, se je vrnila v samostan. 29. oktobra leta 1332 se je prvič srečala z duhovnikom Henrikom iz  Nördlingena, cenjenim duhovnim voditeljem duš, ki je ravno potoval skozi Mendingen. Leta 1345 ji je poslal knjigo Mehtilde iz Magdeburga Lux Divinitatis (Božanska luč). To je bil nemški prevod te slavne knjige. Marjeta je tudi sama pričela pisati duhovne zapiske že nekje od leta 1312, duhovnik Henrik pa jo je pri tem spodbudil, naj nadaljuje. In tako je počasi nastal njen Dnevnik. Ob tem dragocenem dokumentu za poznavanje njene duše veliko pripomorejo tudi njena pisma, ki jih je prejemala od častitega Henrika. Ta opisujejo tako tedanje razmere v samostanu kot redovno življenje nasploh. Ohranjen je tudi odlomek iz enega Marjetinega pisma temu dobremu duhovniku.
Marjeta je bila preizkušana v mnogih boleznih in drugih težavah, kljub vsem tem križem pa je ostala vedno pobožna, polna ljubezni do Boga in bližnjega, polna neomajnega zaupanja v Boga in njegovo Previdnost. Marjeti se pripisuje tudi spis z naslovom ‘Oče naš’. To je pravzaprav premišljevanje o odrešitvi, ki nam jo je prinesel Kristus, deli pa ga po Cerkvi in zakramentih. Marjeta je s svojim zgledom in molitvenimi vezami sijala daleč izven meja svojega samostana. Med tako imenovanimi ‘Božjimi prijatelji’ svojega časa je bila osrednja osebnost.
Dominikanec oče Angelo Walz, profesor cerkvene zgodovine na Papeški univerzi Angelicum v Rimu, piše o njej: “Leta 1347 je dobila denarno pomoč za izgradnjo jedilnice. Verjetno je takrat v skupnosti opravljala službo ekonoma. Po težkih boleznih, na praznik Vseh svetih, je dobila milost duhovne zaroke. (S to milostjo so bili obdarjeni mnogi svetniki in svetnice na višku svojega duhovne poti). Njena duhovnost je sledila liturgičnemu letu, osredotočala pa se je na osebo Jezusa Kristusa. Veliko spoštovanje, ki ga je že v času življenja, je izpričana tudi s s tem, da je bila po svoji smrti 20. junija leta 1351 pokopana v dvorani za kapitlje, ki je kasneje spremenjena v kapelico. V njeni sredini je že v 14-tem stoletju postavljen kamen z reliefno sliko in napisom. ‘Blažena Marjeta Ebner umrla…’ Njeno češčenje skozi stoletja ni prenehalo kljub vojnam in občasnim izgnanstvom, kakor tudi niso prenehala uslišanja na njeno priprošnjo. Leta 1686 je narejena uradna preiskava o njenem češčenju, ki se je končala z dobrim rezultatom. Vse pa se je pri tem ustavilo. Augsburški škof je 4. oktora leta 1910, po izpeljanem postopku, ugotovil, da gre za njeno češčenje od nekdaj. V Kongregaciji za obrede je bila leta 1952 razprava o spisih, ki ji jih pripisujejo. Pričakuje se potrditev njenega češčenja s strani Svetega sedeža.”
Marjeta Ebner je bila velika trpinka in ni ji bilo lahko. Šele, ko ji je neka “blažena žena” – kot pravi sama – spregovorila o vrednosti trpljenja, ga je brezpogojno sprejela v želji, da v polnosti izvrši Božjo voljo. Pri tem ji je pomagal njen razsvetljeni duhovni voditelj  Henrik iz Nördlingena, človek poln iskrene pobožnosti in dobrohotnosti. Napisal ji je 56 pisem, 8 krat pa jo je v Mendingenu  tudi obiskal. Ta pisma so prva znana korespondenca na nemškem jezikovnem področju.
Marjeta je živela v težkem obdobju Cerkvene zgodovine, v času bivanja papežev v Avignonu. Ti papeži so bili v političnem pogledu pogosto proti nemškim interesom, kar je Nemce dokaj bolelo. In tako je v Nemčiji nastal krog “Božjih prijateljev” v katerem so se nahajali najboljši duhovniki, redovniki in svetovljani tistega časa. Ti so iskreno iskali ne samo dobrobiti svojega naroda, ampak še bolj dobrobit celotne Cerkve. Njim je bilo resnično mar za pravo krščansko življenje. V tem krogu so se ob drugih manj znanih nahajali  tudi Janez Tauler in blaženi Henrik Suzo. Vsi ti so slišali za Marjeto Ebner, jo cenili in se ji priporočali v molitev.
Duhovno soroden ji je bil zlasti dominikanec Janez Tauler (1300 – 1361), imenovan “razsvetljeni poučevalec”. Celo življenje je preživel v  Strassbourgu. Napisal je prekrasne govore. V enem izmed njih v premišljevanju o Jezusovem trpljenju piše, “da nam je Gospod dal svoje prebodeno Srce, da bi si v njem lahko uredili svoje bivališče, dokler ne postanemo čisti in brez madeža, upodobljeni po njegovem Srcu. V zameno za to želi on prebivati v našem srcu.”
Marjeta Ebner je, tudi sama pobožna do Jezusovega Srca, v zamenjavo dala Jezusu svoje srce. Čeprav je bila zaradi bolezni telesno zelo krhka, je vseeno opravljala ostro pokoro. Odrekala se je nekaterih jedi, mesa, rib, sadja in vina ter spala na trdem ležišču. Bila je tako prežeta z Božjo stvarnostjo, da ji je pred tem vse drugo zbledelo.
Danes živimo v sekulariziranem času, v katerem božje in nadnaravne stvarnosti vse bolj bledijo pred “bumom” napredka znanosti, tehnike in civilizacije. Vendar pa, ali smo zato bogatejši? Naj nam na to vprašanje odgovori naš sodobnik, dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 1964, pridigar nasilja in miroljubnega boja za človekove pravice Martin Luther King, ubit 6. aprila leta 1968. Zapisal je:” Sredstva s katerimi razpolagamo so resnično čudežna. Pa vseeno nam manjka ena stvar. Naučili smo se leteti po zraku kakor ptice in plavati v morju kakor ribe, nismo pa se naučili enostavne umetnosti, da živimo skupaj kot bratje. Naše obilje nam ni prineslo niti duševnega miru, niti vedrine srca… Sredstva, s katerimi razpolagamo nas oddaljujejo od ciljev, za katere bi morali živeti. Naša znanstvena moč je zapostavila našo duhovno moč. Znamo dobro rokovati s projektili, slabo pa z ljudmi.  Kakor tisti nekdanji bogataš smo tudi mi zmanjšali na minimum vse kar je notranje in se pustimo  na veliko voditi tistemu, kar je zunanje. Razvrednotili smo življenje v slogu in načinu našega življenja. Naša generacija ne bo našla miru, dokler se zopet ne naučimo Jezusove besede: “Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.” (Lk 12,15) In prav tako druge Jezusove besede:”Napravite si mošnje, ki ne ostarijo, zaklad v nebesih, ki ne poíde in kateremu se tat ne približa in ga molj ne razjé.” (Lk 12,33) Torej ne bomo prišli do miru brez tistega notranjega duhovnega bogastva.”
Zaradi vsega tega so nam prav v tem sekulariziranem času bolj kot komurkoli drugemu potrebni svetniki mistiki, tisti, ki nam bodo spet približali Božje stvarnosti. Blažena Marjeta Ebner je s svojim Dnevnikom in duhovnim naukom svetloba, ki nam lahko pomaga, da se približamo Bogu, ki je polnost svetlobe, sama svetloba.
Vir
Danes godujejo tudi…

         Uradno so od leta 1422 pa vse do leta 1955 v Kopru, na 19. junij, slavili patrona zaščitnika mesta Koper – sv. Nazarija. Ker me je tema od vedno zanimala, sem o tem napisala tudi seminarsko nalogo, da pa bi pritegnila vašo pozornost, sem skušala na kratko zapisati legendo o prvem koprskem škofu.
        Celoten kult sv. Nazarija temelji na legendi. To je mnenje, ki ga ima večina strokovnih raziskovalcev koprske zgodovine. Moje mnenje je, da verjetno res ni oprijemljivih dokazov, da je sv. Nazarij res obstajal in da je bil res prvi koprski škof, vendar pa je močan in neizpodbiten dokaz tradicija, ki je prehajala iz roda v rod (in še danes prehaja v Borgo-u San Nazario v Trstu) dobrih 500 let. Tako zakoreninjeno slavje mora imeti neke realne osnove, saj tudi vemo, da ima navadno vsaka legenda v sebi kanček resnice. Vprašanje o verodostojnosti legende o sv. Nazariju je izjemno zapleteno in ga ne morem podrobneje analizirati, saj nisem zgodovinarka. Bom pa podrobno predstavila legendo o tem, kdo je bil sv. Nazarij – prvi koprski škof. Vir, ki to legendo, hkrati pa vse kar je povezano s sv. Nazarijem, najboljše predstavlja, je monografija Ricciotti Giollo: San Nazario – protovescovo e patrono di Capodistria , ki jo je avtor napisal leta 1969 in ki je v celoti prežeta z navezanostjo na sv. Nazarija in že sama po sebi kaže odnos, ki so ga imeli skoraj vsi Koprčani – in ne samo oni – do svojega zavetnika. To sem opazila tudi med pogovori z informatorji. Zanimive podatke sem zasledila še v knjižici Francesco-a Babudri-ja San Nazario – monografia popolare iz leta 1901.
        Sv. Nazarij je bil po izročilu prvi koprski škof. Po vsej verjetnosti se je rodil med leti 470 – 480 našega štetja v istrski vasici Elpidium – Boste – Boršt. Vasica je od Kopra oddaljena približno 28 km, njeni prebivalci pa so še danes trdno prepričani, da se je sv. Nazarij rodil na mestu kokošnjaka ob hiši gospe Francke Jurinčič. Starejši vaščan mi je ob vprašanju, kje je bil rojen sv. Nazarij, odgovoril: "Te pod to fruško je biv rojen!" (hruška se nahaja ob hiši Francke Jurinčič, o.p. D.T.). V bližini Boršta, na poti proti vasici Glem, se nahaja tudi cerkvica sv. Nazarija s pokopališčem. Družina sv. Nazarija je bila bogata ter rimsko-grškega porekla. Njegovi predniki so bili najverjetneje antični grški priseljenci, ki so jih kasneje Rimljani romanizirali in najverjetneje tudi pokristjanili. Za škofa ga je na pobudo oglejskega patriarha Štefana in Justina I., cesarja Vzhodnega Rimskega Imperija, posvetil papež Janez I. leta 524. Zaradi izjemno težkih časov (propad Zahodnega Rimskega Cesarstva, cerkvena shizma, vedno večje uveljavljanje krščanstva) in dejstva, da je moral postati prvi koprski škof, je bil sv. Nazarij razgledan, učen in brezpogojno veren človek.
        O njegovem otroštvu je malo znanega, glavnina legende je povezana z njegovim prihodom v Koper, ki je bil takrat še otok. Ko je bil leta 524 torej imenovan za škofa, je Nazarij z Boršta prišel peš do Škocjana (danes je tu locirano koprsko pokopališče). Ker je bil že utrujen in ker bi moral do Kopra še precej hoditi, je začel moliti. Stopil je v morje, vendar se ni potopil, ampak je začel hoditi po gladini vode. V mesto je prišel na četrt »San Pieri« oz. k vhodnim vratom sv. Petra, na jugovzhodni strani mesta (danes je moč videti le ostanke nekdanjega pomola, ki so zdaj del otroškega igrišča). Za njim se je na morski gladini vila svetleča črta. Vse to so videli prebivalci mesta, ki so ga čakali na obali in nemudoma so ga vzljubili in proglasili za čudežnega. Bil je dober in priljubljen škof, ki je svojo škofovsko obveznost opravljal 33 let do svoje smrti, leta 557. Pokopan je bil v cerkvi sv. Marije Velike (Santa Maria Maggiore).
        Zaradi novih vojn, se je pogrebno mesto pozabilo, samo izročilo o prvem škofu pa ne. Minilo je 44 let, ko so posmrtne ostanke spet našli. Leta 601, ko je neki cerkveni uslužbenec Martin molil na stopnišču (najverjetneje je kak verni meščan, da bi zaščitil posmrtne ostanke svojega škofa, le-te premestil "nekam na varno", kjer bi jih sovražniki težko našli), pod katerim so se vsem skriti nahajali posmrtni ostanki Nazarija, so se mu večkrat pokazali posebni svetlobni znaki, podobni sončnim žarkom. Ker ni vedel, kaj se dogaja, je sklenil svoje doživetje opisati še someščanom. Slednji so ga sicer poslušali, vendar mu niso verjeli, ker je svoje doživetje opisal nadvse »skromno in lahkotno«. K sreči pa se čudežni dogodki niso končali tu. Neki meščan, po imenu Peregrino, je imel kmalu zatem v sanjah vizijo: videl je angela, ki mu je pokazal mesto, kjer so bili zakopani Nazarijevi posmrtni ostanki. Ko se je naslednji dan zbudil, je vse skupaj najprej povedal duhovnikom in cerkvenim dostojanstvenikom, s katerimi je odhitel na mesto, ki mu ga je v sanjah pokazal angel. Začeli so kopati, vendar niso našli, kar so iskali. Ker je bil Peregrino cenjen meščan, so vsi ljudje začeli moliti in v tistem trenutku se je luknja poglobila in zagledali so marmorno skrinjo z latinskim napisom: »Hanc patriam serva, Nazari sancte, guberna, qui pater et Rector Iustini diceris urbis.« Prevod bi se glasil: "O sveti Nazarij, vladaj in ščiti to domovino, ti, ki ti pravijo oče in zaščitnik Justinovega mesta". Ob pokojnikovem skeletu so našli še svinčeno tablico, ki je izgledala tako:

NAZAR
PSVL. MI
GRAVIT
IN DNO KL
XIII. JVLY

Napis bi lahko prevedli: prezul Nazarij je odšel k gospodu 13. dne julijskih kalend. Ko so ljudje zvedeli, kaj se je zgodilo so prihiteli od vsepovsod, da bi videli ostanke škofa, o katerem so dotlej le slišali. Ob odprtju kamnite »krste« je bilo v bližini ogromno ljudi, tudi kronično bolnih in nepokretnih. Ko so se dotaknili Nazarijevih kosti so čudežno ozdraveli. 13. dan julijskih kalend je po današnjem koledarju 19. junij. Od tistega leta dalje so tako prebivalci mesta Koper, pa tudi ljudje iz okolice, vsak 19. junij slavili svojega zaščitnika in prvega škofa, poleg tega pa so ga tudi imenovali za svetega.
Vir

Po legendi je bil sv. Nazarij prvi koprski škof. Upodabljajo ga kot škofa, ki nosi na rokah maketo mesta Koper.
Nazarij je bil rojen med letoma 470 in 480 v kraju Elpidum v okolici mesta, domnevno v sedanjem Borštu. Za škofa je bil posvečen leta 524, novoustanovljeno škofijo pa naj bi vodil 33 let. Umrl je pred letom 557 in bil pokopan v stolni cerkvi Matere Božje. Njegove posmrtne ostanke so pred barbarskimi napadi skrili, odkrili pa so jih v času, ko se je nekdanji Kapris ali Kapararija preimenoval v Justinopolis, po bizantinskem cesarju Justinu II. Leta 1380 so Genovežani mesto napadli in v Genovo odnesli relikvije sv. Nazarija. Koprski škof Jeremija Pola je šele leta 1422 dosegel, da so jih vrnili. Shranjeni so v marmornatem sarkofagu za škofovim sedežem, na katerem je v latinščini napisano: »To domovino ohranjaj in vodi, Sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta.«
Vir

Legenda iz 17. stoletja postavlja ustanovitev škofije na začetek 6. stoletja in kot prvega škofa omenja sv. Nazarija. Ta legenda je po vsej verjetnosti povezana s češčenjem relikvij milanskega mučenca sv. Nazarija, ki je umrl na začetku Dioklecijanovega preganjanja (ok. 304). Tudi obnova škofijskega sedeža za časa papeža Štefana (752-757) je dvomljiva, saj je temeljila na spominu na škofijski sedež ob prelomu iz 6. v 7. stoletje. Zapis o tej oživitvi škofije je zapisan samo v Dandulovi Kroniki. Drugi viri pa o oživitvi škofije molčijo . Zanimivo pa je, da je Koper vedno ohranil status mesta, kar je bila prednost samo tistih krajev, ki so bili sedež škofije.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Elizabeta, Ažbeta, Beta, Beti, Betika, Betina, Betka, Elica, Elis, Elisa, Elka, Izabela, Liza, Lizabeta, Lili, Lizika.
Rodila se je leta 1129 najverjetneje v Bonnu ob Renu. V družini je bilo veliko navdušenja za samostansko življenje. Elizabeta je rada zapustila svoj dom in odšla k benediktinkam v Schönauu, ki so bile na glasu kot zelo učene in pobožne redovnice. Leta 1147 je naredila zaobljube in čez deset let je bila že predstojnica te hiše. Imela pa je naslov magistra ali superiora, ker je bil v Schönauu dvojni samostan. Ženski je bil podrejen moškemu, ki je stal v bližini in tam je bil že tedaj opat njen brat Egbert. Ta je imel kot duhovni voditelj vedno nanjo močan vpliv in je pozneje tudi opisal njeno življenje.
Elizabeta je mirno in preudarno vodila hišo in skrbela predvsem za stvari: gospodarstvo in red, duhovni napredek v bogoljubnosti in študij teologije, posebno Svetega pisma. Elizabeta je službo opravljala zelo vestno, veliko se je žrtvovala za druge, svojega duhovnega napredka pa tudi ni zanemarjala. Leta 1152 je hudo zbolela in ni več nikoli popolnoma ozdravela. Njena molitvena zbranost je čedalje pogosteje prehajala v zamaknjenost in se je nadaljevala včasih kar cele tedne. Ob svojih videnjih je govorila s Kristusom, Marijo in svetniki, ki so imeli tiste dni godove. Zato je znana kot vizionarka. Bogato in zahtevno duhovno življenje je hitro izčrpalo njene moči in tako je umrla že 18. junija 1164, stara komaj 35 let. Dan smrti je napovedala že naprej.
Elizabeta je ostala ves čas preprosta, skromna; čutila se je nevredno tolikih milosti. Ubogala je brata Egberta, ki je zahteval, naj svoja videnja in spoznanja kar najbolj zvesto zapiše. Tako je nastalo več njenih knjig. Elizabeta je pisala brez literarne šole, neposredno, kakor se ji je utrnila misel. Brat Egbert pa je želel dati njenim spisom večjo uglajenost in mikavnost in je v njena dela dostikrat posegel preveč samovoljno; včasih je v pisanje vnašal celo svoja lastna mnenja o političnih vprašanjih. Danes je ugotovljeno, da je njeno najbolj pristno delo Knjiga videnj. Ta je tudi najbolj razširjena.
Že sodobniki so jo imeli za svetnico, po njeni smrti se je število častilcev še povečalo. V spisek svetnic jo je pa vpisal šele papež Gregor XIII.
God ima 18. junija.
Vir 

Kljub temu da Elizabeta ni dosegla »slave« svoje veliko bolj znane vrstnice in vzornice sv. Hildegarde iz Bingena, je vendarle njeno svetništvo že za življenja, še bolj pa takoj po smrti, pritegnilo številne občudovalce in častilce. Živela je skromno in na videz odmaknjeno samostansko življenje, v svojih mislih je bila preprosta in neposredna, a je vendarle znala v pismih svetovati mnogim tedanjim vplivnim osebnostim.
Ime: Izhaja iz hebrejskega imena Elišeba, katerega prvotni pomen je »moj Bog je polnost, moj Bog je moja prisega« (El- Bog, šeba – sveto število sedem, na katero so prisegali).
Rodila se je leta 1128 v Bingnu ob Renu v Nemčiji, umrla pa 18. junija 1164 v Schönauu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Bila je hči plemiških staršev, njenemu očetu je bilo ime Hartwig, poznamo pa še njena brata: Egbert je bil opat v Schönauu, Roger pa premonstratenec na Saškem.
Sodobniki: sv. Hildegarda, sv. Bernard, več papežev, med njimi Hadrijan IV., Aleksander III., cesar Friderik I. Barbarossa.
Skupnost: Z dvanajstimi leti je odšla od doma in se šolala ter vzgajala pri benediktinkah, kjer je leta 1147 naredila redovne zaobljube. Že po dveh letih je postala predstojnica in nato samostan vodila do smrti. Benediktinke so ženska veja reda, ki ga je leta 529 ustanovil sv. Benedikt in jim dal znano pravilo: »Moli in delaj«.
Zavetnica: Velja za zavetnico proti skušnjavam.
Kreposti: Bila je preprosta in skromna, mirna ter preudarna žena, veliko se je žrtvovala za druge in se nikoli ni poviševala.
Preizkušnje: Vseskozi je živela bogato in globoko duhovno življenje. Telesno je bila šibka in po hudi bolezni leta 1152 nikoli ni več popolnoma okrevala. Njenemu telesnemu trpljenju se je kmalu pridružilo še duševno. Trpela je za nerazložljivo melanholijo.
Zamaknjenja: Od bolezni do smrti je imela številna videnja in zamaknjenja, ki so lahko trajala po cele tedne. Ob teh videnjih se je pogovarjala s Kristusom, z Marijo in svetniki ter doživljala različne dokaze božje milosti. Nekoč je po takšnem videnju nenadoma začela tekoče govoriti latinsko, čeprav se tega jezika nikoli ni učila.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot opatinjo, večinoma s knjigo, včasih tudi med videnjem.
Življenjepis: Njen prvi življenjepisec je bil njen redovni predstojnik, sicer rodni brat Egbert, ki pa je v njena dela vnesel veliko svojih misli, saj je sama pisala precej neposredno, kot se ji je utrnila misel.
Grob: Pokopali so jo v opatijski cerkvi sv. Florina v Schönauu, kasneje so Švedi njene relikvije uničili, ostala je samo lobanja, ki je danes v stranskem oltarju župnijske cerkve.
Goduje: 18. junija.
Beatifikacija: Uradno ni bila nikoli razglašena za svetnico, vendar so jo že takoj po smrti začeli častiti, tako da jo je na uraden seznam svetnikov pozneje uvrstil papež Gregor XIII. leta 1584.
Vir
Danes godujejo tudi…

Albert, poljski apostol ubogih je bil doma iz krakovske škofije. Že v mladosti je izgubil očeta in mater ter se nato šolal na različnih zavodih. Pridružil se je celo upornikom v protiruski vstaji, kjer je bil tudi ranjen. Študiral je tudi slikarstvo in se uveljavil kot umetnik s svojim ateljejem, kjer je rad zbiral uboge in zapuščene. Ko je leta 1888 vstopil k frančiškanskim tretjerednikom, se je še bolj posvetil skrbi za uboge, skrbel za njihovo hrano, pa tudi za duhovno pomoč.
Vir

…Albert Chmielowski ali sv. Albert, po podobi katerega je nastala knjiga, je težavno življenje največjih mestnih revežev-brezdomcev spoznal v Krakovu, kamor je prišel po študiju slikarstva v Parizu, Gentu in Munchnu. Dokler ni ustanovil svoje redovne skupnosti, je skrbel za tople prostore in hrano krakovskih brezdomcev, urejal domove za prenočevanje in ustanavljal delavnice, leta 1888 pa je ustanovil kongregacijo oziroma nekakšno redovno skupnost imenovano albertinski bratje in albertinske sestre.
Vir

Adam Chmielowski se je rodil blizu Krakowa 20.avgusta leta 1845; plemenitim staršem Albertu in Jožefi Borzyslawski. Od staršev je prejel globoko vero, domoljubje in ljubezen do ubogih. Kot otrok je postal sirota, zato so zanj poskrbeli sorodniki. Začel je s študijem umetnosti, vendar je že leta 1863 sodeloval v uporu proti Rusom. Bil je ranjen in zajet, zato so mu brez anestezije amputirali nogo. Kasneje je odšel v Belgijo na študij gradbeništva, se prepisal v Pariz in kasneje na študij slikarstva v München.
Kot tridesetletnik se je vrnil v domovino in želel svojo umetnost in celega sebe posvetiti večji Božji slavi. Zato v njegovem ustvarjanju prevladujejo religiozne teme.
V tem času je odkril duhovno in materijalno revščino mnogih v Krakowu. Odločil se je ne samo da jim pomaga, ampak da postane njihov brat. Sivi frančiškanski habit je oblekel 25. avgusta 1887 in dobil ime Albert. Po letu dni je izrekel zaobljube po pravilih tretjega reda svetega Frančiška. Takrat je tudi utemeljil Kongregacijo bratov Tretjega reda svetega Frančiška – služabnikov revnih (Družba Albertincev). Štiri leta kasneje, leta 1891 je ustanovil tudi žensko vejo družbe, Albertinke, z namenom poskrbeti za zapuščene žene in otroke. Organiziral je zatočišča za reveže, hiše za invalide in neozdravljivo bolne, sestre pa je poslal tudi na delo v vojaške bolnišnice. Ustanavljal je tudi ljudske kuhinje za reveže, sirotišnice in vrtce za zapuščene otroke in mladino. Delil je hrano in obleko, nudil streho brezdomcem. Zdravim brezdomcem je poiskal delo in jim pomagal, da so se vrnili v življenje in družbo. Ob skrbi za telesne potrebe teh ljudi je skrbel tudi na njihove duše.
Izčrpan in utrujen je brat Albert umrl na sam Božič leta 1916 v sirotišnici, ki jo je sam ustanovil. Njegovo duhovno dediščino po mnogih državah širijo bratje in sestre njegove družbe.
Papež Janez Pavel II. je brata Alberta razglasil za blaženega 22. junija leta 1983 v Krakowu, 12. novembra 1989 pa še za svetnika.
Vir
Danes godujejo tudi…

Marija Terezija velja za soustanoviteljico usmiljenih sester svetega Križa iz Ingenbohla. Dolga leta, vse od ustanovitve pa vse do smrti, je kot generalna predstojnica vodila kongregacijo in bila svojim sosestram dobra mati in razumna voditeljica, pomoči potrebnim pa je bila vedno pripravljena pomagati. Sestra Marija Terezija je umrla v Ingenbohlu 16. junija 1888. Papež Janez Pavel II. jo je pred leti razglasil za blaženo.
Vir

Dne 29. oktobra 1995 je bila s. M. Terezija Scherer med slovesnim bogoslužjem v Rimu razglašena za blaženo. Kot prepričana posnemovalka Kristusa je skupaj s kapucinom patrom Teodozijem Florentijem ustanovila Družbo usmiljenih sester sv. Križa. Družba je nastajala v prelomnem obdobju (19. stoletje) in je v svoji 143-letni zgodovini zapustila sledove upanja po vseh celinah. Pri nas so sestre sv. Križa na Mali Loki pri Domžalah.
Katarina Scherer se je rodila 31.10.1825 v kmečki družini v Meggenu v Švici. Že od zgodnjega otroštva jo je Božja previdnost vodila skozi vse vesele in boleče dogodke,ki so jo popeljale k cilju njenega življenja. Ko je bila stara devetnajst let je stopila v nastajajočo kongregacijo sv. Križa ter tako izkazala svojo pripadnost mladini, ubogim in bolnikom – Kristusu. Junija 1845 leta je od ustanovitelja prejela obleko novinke in še istega leta opravila prve zaobljube ter začela delovati kot učiteljica. Čez sedem let jo je ustanovitelj poklical v Chur in ji naložil vodstvo bolnišnice in noviciata. Leta 1857 je bila izvoljena za vrhovno predstojnico Družbe sester sv. Križa, s sedežem v Ingenbohlu. Svojim sestram je tako postala mati in vodnica, revežem in stiskanim pa zvesta dobrotnica in pomočnica. Bila je polna nesebične ljubezni in v ta namen je hotela izkoristiti vsak trenutek svojega življenja.Obstaja Previdnost, ki skrbi za vse ljudi, saj se razteza na vse njihove telesne in duševne potrebe. Spoznati moramo samo, od koga prihaja Moč.
Po ustanoviteljevi smrti je sestra M. Terezija S. s svojo energijo, pogumom in predvsem v zaupanju v Boga rešila v tistem trenutku ogroženo ustanovo. Zaradi nenehnega nerazumevanja in poniževanja je močno trpela, vendar je vse sprejemala kot božjo voljo. Temu trpljenju se je pozneje pridružila še nekajletna bolezen in 16. junija 1888. leta jo je Gospod poklical k sebi. Zapustila je Družbo s 1596 sestrami. (Jože Kralj)

MOLITEV
Mati M. Terezija, svoje življenje si posvetila Križanemu
in svoje moči dala v službo ljubezni do bližnjega.
V duhu vere si sprejemala in prenašala napore in dela,
temo in zapuščenost.
Tako si velikodušno šla za svojim Gospodom in Učiteljem.
In Jezus te je tesneje pritegnil nase
in oblikoval svojo podobo v tvoji duši,
da bi te napravil za blagoslov mnogih.
Prosim te, uči me hoditi v luči vere po pogosto nedoumljivih božjih poteh.
Izprosi mi, da izkusim ljubezen svojega Odrešenika,
in kot odgovor prebudi v mojem srcu ljubezen do njega.
Daj mi moči in poguma, da bom prenašal svoj križ
tako dolgo,kot Gospod hoče.
In če me hoče na tvojo priprošnjo rešiti križa mi izprosi milost,
da bom tem zvesteje in z večjo hvaležnostjo hodil po poti,
ki me vodi k nebeškemu Očetu. Amen.
Vir 

Eno izmed velikih del djakovskega škofa Strossmayerja je, da je pripeljal v svojo škofijo redovnice svetega Križa, odkoder so se razširile ne samo po hrvaških krajih, marveč po celotnem Balkanu in so danes ob hrvaških usmiljenkah sv. Vincencija najmočnejša ženska redovna skupnost v naših krajih. Redovno skupnost je s kapucinskim patrom Teodozijem Fiorentijem ustanovila Švicarka Marija Terezija Scherer. Kot ustanoviteljica nove redovne skupnosti in kot vrhovna predstojnica je obiskala svoje sestre v Djakovu. Zavedajoč se zaslug hrvaških sester svetega Križa se bomo z veseljem spoznali z njihovo častito mater ustanoviteljico.
Katarina Scherer – z redovnim imenom Marija Terezija – se je rodila konec oktobra leta 1825 v Meggenu, v kantonu Luzern v Švici. Bila je vaški otrok prizadevnih zakoncev Karla in Marije Ane, ki sta svojo hči vzgojila v ljubezni do Boga. Iz te ljubezni se bo kasneje razvila tudi ljubezen do križa. V sedmem letu je izgubila očeta, to pa je bil prvi večji udarec za njo, ki jo bo po malem vzgajal v znanosti križa.
Katarina je bila zelo nadarjena in živahna deklica. Da bi se njeni talenti kar najbolje razvili, so jo poslali v Luzern v šolo, ki so jo vodile sosestre. Te so skrbele za mestno bolnišnico.V njej so bili raznovrstni, tudi zelo težki bolniki. Katarina je čutila naraven odpor do služenja tem bolnikom, vendar je v njej zmagala kristjanka in bo ravno služba bolnikom njeno življenjsko poslanstvo, saj bodo ona in njene sestre storile ogromno dobrega za bolnike.
Katarina se je nekega dne odpravila na romanje v Einsiedeln, znamenito marijansko svetišče v Švici. Tam je močno začutila, da jo Gospod kliče v aktivno redovniško službo, v družbo, ki bo ob duhovnem življenju gojila tudi intenzivno apostolsko in karitativno delo. Takrat ji še ni bilo jasno, katera družba bo to. Vendar je Gospod, ki ji naklonil milost redovnega poklica, poskrbel tudi za to. Katarina je 5. oktobra leta 1844 srečala kapucinskega patra  Teodozija Fiorentinija, Božjega človeka in velikega socialnega delavca svojega časa. To srečanje bo za njo usodnega pomena, saj bo skupaj z njim, z mnogimi križi in težavami, ustanovila Družbo sester svetega Križa.
Že 27. oktobra leta 1845 bo Katarina, zdaj z redovnim imenom Marija Terezija, v samostanski kapeli v Wurmsbachu pri Zürichu skupaj s prvimi štirimi sestrami izrekla prve zaobljube novoustanovljene družbe. Srce ji je takrat drhtelo od vznemirjenja, saj je našla kar je iskala in želela. Leta 1857 je bila izbrana za prvo vrhovno predstojnico z matično hišo v Ingenbohlu. Takrat se je še bolj zavzela za uresničevanje Pravil svoje družbe. Najpomembnejša točka v njih se glasi: “Ustanova z matično hišo v Ingenbohlu se mora ukvarjati z vzgoj0 in poučevanjem mladine od zibelke pa vse do poklicne izobrazbe, skrbeti mora za uboge, bolnike, zapuščene, sirote, nesrečnike vseh vrst, zapornike…”
Ko berem ta stavek iz Pravil sester svetega Križa, me v mislih ponese v eno od njihovih hiš, v Bruck an der Mur v Avstriji, kjer sestre s tako veliko požrtvovalnostjo skrbijo za umsko in duševno prizadete otroke. Tam sem srečal neko sestro, ki je ne bom nikoli pozabil. Ona je vse življenje posvetila skrbi za te reveže, da bi tudi oni občutili človeško toplino. Ta skrb je povezana z veliko odrekanja, saj je nekaj otrok, ki ne znajo sami opraviti niti najosnovnejših človeških potreb. Gledal sem te malčke, pa tudi starejše, kako se tudi v tistem njihovem topem pogledu iskri neko veselje zaradi bližine sestre, ki je do njih tako dobra. Ni sama pri tem delu, z njo so tudi druge.
Kako so hrvaške sestre sv. Križa sprejele svoje Pravilo, vedo povedati številni bolniki in bolnice, ki so imeli srečo, da so jim te sestre stregle po bolnicah. Danes te sestre na Hrvaškem nimajo šol, zato kot odlične in požrtvovalne katehistinje po župnijah skrbijo za mladino in tako nadaljujejo veliko življenjsko delo svoje častite matere soustanoviteljice.
Pater Teodozij Fiorentini je umrl že 15. februarja leta 1845, zato je vsa skrb za novo ustanovo ostala na ramenih podjetne Marije Terezije. Imela je izrazit talent za organizacijo, zato se je njena družba hitro razširila tudi izven Švice.  Povsod so začele poganjati šole, bolnišnice, sirotišnice in ubožnice.
Ko je častita mati Scherer na današnji dan leta 1888 umrla, je njena družba štela že več kot 1500 sester z  zaobljubami in 422 hiš. Danes je na svetu preko 10.000 sester svetega Križa, ena najmočnejših provinc pa je ravno hrvaška s sedežem v Djakovu.
Mati Scherer so pokopali na mestnem pokopališču v Ingenbohlu, njen grob pa je kmalu postal romarski kraj. Leta 1938 so telo prenesli v kapelo poleg glavne cerkve. Pobožni romarji še naprej prihajajo na ta grob z vseh strani sveta, da bi počastili veliko ljubiteljico križa in ustanoviteljico družbe, ki je postala velika dobrotnica trpečega človeštva. V šoli križa se sestre sv. Križa učijo, kako se služi Bogu in bližnjemu, žrtvujoč se od jutra do mraka. Mati Terezija Scherer ni poznala visoke in učene teologije križa, kakršno danes razvijajo nekateri teologi. Vseeno pa je z intuicijo karizmatika dojela, kot tudi npr. teolog Hans Urs von Balthasar, da križ predstavlja vrhovno merilo krščanske resnice. Kolikor je nekdo sposoben nositi križ, toliko je primeren verodostojno pričevati krščansko resnico.
Marija Terezija Scherer, ki je bila za blaženo razglašena  29. oktobra 1995, se uvršča med velike pridigarje križa. To je delala bolj s svojim življenjem in delom, kot pa z besedami, vse to pa jasno kaže, da je križ središčni in odločilni dogodek zgodovine odrešenja. V tem je povsem istovetna apostolskemu pridiganju zapisanem v Evangeliju in Pavlovih pismih. Ona je skupaj z njimi videla rešitev uresničeno v Kristusovi smrti na križu.
Nas danes veseli, da tudi teologi spet razvijajo teologijo križa, saj je ravno ta teologija v zgodovini Cerkve vzgajala velike svetnike. In, ko poskušamo spoznati njihovo življenje, je prav, da se poglabljamo tudi v teologijo križa, da bi se tudi mi iz nje kar največ naučili.
Po protestantskem teologu Tillichu, križ v sinoptičnih evangelijih Mateja, Marka in Luka “ni nek osamljen dogodek.. ampak dogodek, proti kateremu usmerjena vsa zgodovina Jezusovega življenja in od katerega vsi drugi dogodki dobijo nov pomen.” Naj to osvetlijo in potrdijo naslednja besedila:
»In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril.« (Mk 8,31–32).
»Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni.« (Lk 12,50).
»Prej pa bo moral veliko pretrpeti in biti zavržen od tega rodu« (Lk 17,25).
»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel,« (Lk 22,15).
»Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,26).
Križ je središčna tema tudi v Evangeliju sv. Janeza. O tem piše Hans Urs von Balthasar, eden izmed največjih teologov danes: “Ena in ista tema se vleče od Uvoda pa do pranja nog – kretnje, ki sintetizira tipično janezovsko edinost neizprosnosti in nežnosti, nepreklicnega samouničenja in očiščenja, ki dviguje – pa vse do velike molitve odpuščanja, ki ob uri križa vse prepušča Očetovim rokam, in naposled, do prizora na Tiberijskem jezeru, v katerem se hierarhična Cerkev postavlja pod zakon vse večje ljubezni in potemtakem do hoje za njo vse do križa. Nova zaveza v svojem bistvu teži h križu in vstajenju, ter izhajajoč iz njih in v njuni svetlobi tudi Stara zaveza postaja edinstvena predigra Tridnevja smrti, ki hkrati označuje središče in cilj Božjih poti.”
In kaj naj šele rečemo o sv. Pavlu kot učitelju križa? On je pravzaprav utemeljitelj teologije križa. “Za apostola narodov se oznanjevanje Evangelija in Kristusovega križa pokrivata. V Korintu ne želi vedeti drugega kot samo Kristusov križ, pred Galačani se ne želi hvaliti z n ničemer drugim kot samo s križem… Zanj je križ merilo za razumevanje, razlago, spraševanje, vrednotenje vsake druge teorije, vsake druge stvari. On na vse gleda v perspektivi križa… (Battista Mondin)
Teologijo križa so razvijali tako sveti očetje kakor tudi sholastiki.
Sv. Atanazij uči: “Logos – Božja Beseda – ki po sebi ne more umreti, prevzame telo, ki lahko umre, da bi ga kot svoje telo daroval za vse.”
Nauk in teologija križa tudi v delih in razpravah velikih srednjeveških sholastikov in svetnikov: Anzelma, Bernarda, Bonaventure, Tomaža, Skota zavzemata pomembno mesto. Isto teologijo gojijo tudi veliki nemški mistiki. Taulera imajo celo za nekakšnega očeta teologije križa. Tudi pri svetih ženah, posebno sv.  Mehtildi iz Magdeburga, Gertrudi iz Hefte, Margareti Ebner, Angeli Folinjski, Katarini Sienski, zavzema mistika križa veličastne oblike. Slavni Tomaž Kempčan pa seveda postavlja križ v središče svoje zlate knjižice Hoja za Kristusom.
Mati Terezija Scherer je svojo družbo postavila pod razpelo križa. Na njenih in na prsih njenih sester počiva križ. Verjamem pa, da je ta križ še bolj zasajen v njihova srca. Samo tisto srce, v katerem je globoko zasajen Jezusov križ, je sposobno del neminljive vrednosti.
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Vitomir, Vid,Vit
Mučenca Vida prištevamo med najbolj češčene svetnike na Slovenskem. Posvečenih mu je kar 76 cerkva. Upodabljajo ga na dva načina: kot mladeniča s palmo in krokarjem, knjigo in z levom, in mučenega v kotlu ali s kotličem v roki.
Za cesarja Dioklecijana sta živela na Siciliji pobožna zakonca Modest in Krescencija. Bogati senator Hila, ki ni vedel, da sta kristjana, jima je izročil v vzgojo sina Vida. Poučila sta ga v veri in ga skrivaj krstila. Ko se je Vid vrnil k očetu, je bil ta vesel pridnega sina. Toda kmalu je zaslutil, da je nemara kristjan. Ko je Vid to priznal, ga je začel zagrizeni pogan, kar je oče bil, preganjati. Vid je ostal stanoviten in je odgovarjal: »Oče, ko bi ti vedel, kako dober je krščanski Bog, bi ga takoj molil.« Za takšne besede je dobil udarce.
Oče je potožil prijatelju, prefektu Valerijanu, da je sin kristjan, in ga prosil, naj ga pokliče k sebi; sodnika se bo gotovo ustrašil. Prefekt je dal Vida mučiti in ga napol mrtvega poslal očetu nazaj. Takrat je izšel cesarjev odlok: Kdor zaničuje bogove ali podpira kristjane, naj umrje. Hila je hotel izročiti sina sodišču, a sta ga Modest in Krescencija skrivaj odpeljala iz očetove hiše in zbežala z njim v južno Italijo.

Cesarjevega sina pa je mučil hudi duh. Ta je izjavil, da se umakne le Vidu, in povedal tudi, kje se skriva. Cesar ga je dal takoj poklicati v Rim. Vid je položil roko na cesarjeviča, ga pokrižal in hudi duh je zapustil mladeniča. Zdaj je cesar hotel, da bi skupno darovali bogovom v zahvalo. Vid je seveda odločno odklonil. To je cesarja tako ujezilo, da je pozabil dobroto in ukazal, naj Vida, Modesta in Krescencijo vržejo levom. Zveri so planile nanje, Vid pa je naredil znamenje križa, in krotko so mu legle k nogam. Nato jih je dal cesar vreči v kotel raztopljenega svinca. Prišel je angel in jih rešil. Nato so jih do smrti mučili na natezalnici.
Vid goduje 15. junija.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Imena: Elizej, Elizeja
        Svetopisemski preroki so bili možje, ki jih je Bog poklical, da bi v dobi izprijenih judovskih in izraelskih kraljev izvoljeno ljudstvo opominjajo na zavezo z Bogom, sklenjeno na gori Sinaj, mu napovedujejo kazni za nezvestobo tej zavezi, zlasti pa kažejo na prihodnjega Odrešenika. Prerok Elizej, ki je deloval v drugi polovici devetega stoletja pred Kristusom, sam ni nič zapisal, pač pa je njegovo delovanje natančno popisano v Drugi knjigi kraljev.
        Prerok Elizej – njegovo ime pomeni "moj Bog je odrešenje" – je bil premožen kmet v kraju Abel Mehole v jordanski dolini. Ko je z dvanajstimi jarmi volov oral njivo, je prišel k njemu prerok Elija in si ga ja po božjem naročilu izbral za učenca in naslednika. Elizej je hodil z Elijem, dokler ni bil ta na ognjenem vozu vzet v nebo. Ob slovesu mu je Elija prepustil svoj plašč in mu izročil tudi dve tretjini svojega duha in preroške moči, ker je videl težave, ki so čakale njegovega zvestega učenca. Preroško službo v severnem – izraelskem kraljestvu – je Elizej opravljal več kot pol stoletja. Živel je samo za svoj preroški poklic. V njegovi deželi so vladali brezbožni kralji: naloga prerokov je bila oznanjati božjo moč in pravico, pa tudi božjo dobroto in usmiljenje do spokorjenih, predvsem pa božjo zvestobo v obljubah. Čudeži, ki jih je z božjo močjo delal prerok Elija, so bili svarilni: dokazovali so božjo moč, njegovo pravičnost in nepopustljivost v zahtevah. Elizejevi čudeži pa so nazorno kazali božjo usmiljenost in ljubezen do sočloveka. Zatorej lahko rečemo, da je prerok Elizej po svojih čudežih predhodnik Jezusa Kristusa, ki je "hodil od kraja do kraja in delili dobrote", kot poročajo evangelisti.
        Druga knjiga kraljev našteva vrsto čudežev, s katerimi je Bog proslavil preroka Elizeja. Najbolj znan čudež je ozdravljenje aramskega vojskovodja Naamana od kužne bolezni – gobavosti. Naaman je pričakoval, da ga bo prerok kar se da slovesno sprejel, ta pa mu je poslal sla z naročilom: "Pojdi in se umij sedemkrat v Jordanu in boš zopet zdrav in čist!" Naaman je jezan odhajal in govoril: "Glej, mislil sem, da bo prišel k meni, se ustopil in klical ime Gospoda, svojega Boga, položil roko na rano in takoj ozdravil gobe." Hotel je kar oditi, pa so mu njegovi služabniki prigovarjali: "Pojdi se kopat v reko in boš čist!" Ubogal jih je in se je po nasvetu božjega moža sedemkrat potopil v Jordanu. In njegovo telo, beremo v Drugi knjigi kraljev , je spet postalo kakor telo majhnega dečka – bil je čist (2 Kr 5,9-14). Nauk tega dogodka je: treba se je zanesti na božjo besedo in se ne dati preslepiti zunanjemu videzu.
        Prerok Elizej je storil čudež še po svoji smrti: ko so pogrebci v naglici vrgli moško truplo v Elizejev grob, je mrtvi ob dotiku s prerokovimi kostmi oživel. To se je zgodilo v Samariji. Ob njegovi smrti je izraelski kralj silno žaloval. Čeprav je bil vladar, ki je "delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh" – torej proti božji volji, je preroka vseeno spoštoval, ker je bil njegova vest. To se dogaja tudi ljudem v sedanjih časih.
Prerok Elizej goduje 14. junija.
Vir
Danes godujejo tudi…

Blesteča in neugasljiva je modrost,
z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo,
najti tistim, ki jo iščejo;
vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo.
Kdor se bo k njej zgodaj odpravil, se ne bo utrudil,
ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.
Če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost,
kdor bo zaradi nje bedel, bo kmalu brez skrbi. (Mdr 6,12-15)

Sveti Anton Padovanski spada med zelo priljubljene svetnike. Samo enajst mesecev po njegovi smrti ga je papež Gregorij IX. že razglasil za svetnika. To je bil v zgodovini najkrajši beatifikacijski postopek. Sredi prejšnjega stoletja, 16. januarja 1946, pa ga je papež Pij XII. razglasil tudi za cerkvenega učitelja.
Če danes obiščemo znamenito baziliko sv. Antona v Padovi, ki so jo zgradili kot nagrobno cerkev po njegovi smrti, vidimo vrste vernikov, ki tu molijo. Postavi se nam vprašanje: kaj je tisto, zaradi česar je ta ljudski svetnik tako privlačen celo v 21. stoletju? Kakšna je karizma, ki obdaja lik tega po vsem svetu češčenega človeka?

Njegovo krstno ime je bilo Fernandez, rodil se je leta 1195 v bogati plemiški družini v Lizboni. Po dobri verski izobrazbi se je leta 1211 pridružil regularnim avguštinskim kanonikom v portugalski Coimbri in prejel mašniško posvečenje. Nekaj let pozneje je mladi duhovik žaloval skupaj z ljudsko množico, ko so v Coimbri pokopali pet manjših bratov, misijonarjev, ki so jih umorili muslimani v Maroku. To ga je tako globoko pretreslo, da je sklenil, da bo prestopil v red manjših bratov in odšel v Afriko oznanjat vero. Leta 1220 je prišel k manjšim bratom v samostan v Coimbrei in tam privzel ime Anton. Kmalu nato se je z ladjo odpeljal v Maroko, da bi tam oznanjal Božjo besedo. Komaj je prispel v Afriko, je tako hudo zbolel, da je bil več mesecev priklenjen na posteljo. Oslabljen in globoko nesrečen je spoznal, da mu ne preostane nič drugega kakor vrnitev na Portugalsko.

Med potovanjem po morju proti domovini je usoda odločila drugače. Hud vihar je zdrobil ladjo ob obali pred Sicilijo. Anton se je od tam podal v Assisi, kjer je prav takrat potekal generalni kapitelj v Porcijunkuli. Na tem kapitlju ga skoraj nihče ni opazil. Provincial pokrajine Emilia-Romagna se je zavzel zanj in ga vzel s seboj v gorski samostan Monte Paolo v bližini mesta Forli ob jadranski obali. Počasi je prišla na dan njegova izredna govorniška nadarjenost. Tukaj se je začela njegova pridigarska pot.

Odtlej je Anton stal na cerkvenih prižnicah, na velikih mestnih trgih in na morskih obalah, da bi ljudem oznanjal Božjo besedo. Od 1222. do 1224. leta je Anton deloval v krajih okoli Riminija in Milana, od leta 1224 do 1226 je bival v južni Franciji, leta 1227 pa se je vrnil v severno Italijo, kjer se je končno ustalil v Padovi. V središču njegovih prepričljivih pridig, ki so odpirale srca ljudi, je bil skoraj vedno boj proti krivovercem tistega časa, proti katarcem, albižanom in valdežanom. Njegova prizadevanja na tem področju so bila kronana z velikimi uspehi.
Seveda je zanj slišal tudi Frančišek Asiški in mu nazadnje naročil, naj manjše brate teološko izobražuje.

Močno oslabljen in izčrpan se je Anton Padovanski leta 1231 umaknil na posestvo v bližini Padove, da bi si tam ponovno nabral moči. V krošnji nekega drevesa si je dal narediti sedež, ki je postal njegov najljubši kraj.
Papež Gregor IX. ga je zaradi njegovega izrednega poznavanja Svetega pisma imenoval "arca testamenti", "skrinja zaveze". Ko je Anton
začutil, da se bliža njegova smrt, se je star komaj petintrideset let podal v ženski samostan Arcella pri Padovi. Tam je umrl 13. junija 1231 s spokornim psalmom na ustih. Leta 1263 so v navzočnosti redovnega generala Bonaventura, prav tako velike osebnosti manjših bratov, njegove posmrtne ostanke prekopali in jih prenesli v Antonovo baziliko. Ob Antonovem grobu so se zgodili številni čudeži.

Anton Padovanski je pogosto upodobljen kot pridigar ribam. To temelji na najbolj znani legendi iz njegovega življenja. Ko je nekoč hotel pridigati pred velikansko ljudsko množico, ga skoraj nihče ni poslušal. Nenadoma so ribe pomolile glave iz morja in mu prisluhnile. Po legendi so se zaradi tega dogodka spreobrnili vsi prebivalci Riminija.
Antona velikokrat slikajo tudi z Jezuščkom v naročju; takšne so npr. slike El Greca v Pradu v Madridu ali Murilla v seviljskem muzeju. Pogosto je naslikan tudi z Marijo, npr. na freski Agnola Gaddija v cerkvi sv. Križa v Firencah. Drugi atributi tega svetnika so lilija, osel in ribe, hostija, križ. Prizori iz Antonovega življenja so upodobljeni tudi na barvnih oknih v baziliki sv. Frančiška v Assisiju.

Kot poročajo zgodovinski viri, je Anton Padovanski deloval tudi v Gorici, kjer je ustanovil samostan in kapelo sv. Katarine. Dal je pobudo za ustanovitev samostana manjših bratov v Ljubljani, ki je bil ustanovljen dve leti po njegovi smrti. Posvečene so mu številne cerkve po Sloveniji, skoraj pa ni cerkve, v kateri ne bi bilo njegove slike ali kipa, v mnogih je tudi nabiralnik za "kruhek sv. Antona".

Češčenje se je najprej razširilo v Padovi in v redu manjših bratov. Od 16. stoletja dalje pa velikega redovnika in pridigarja častijo v vsej Cerkvi. V Italiji spada Anton med najbolj češčene cerkvene osebnosti, Antonova bazilika v Padovi pa med najbolj obiskane božje poti.
Je zavetnik Padove, Lizbone, Paderborna in Hildesheima. Prav tako je zavetnik za izgubljene stvari, zavetnik zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev, popotnikov, pekov in rudarjev; je priprošnjik za srečen porod, proti neplodnosti, vročici; boleznim živine, brodolomu in proti vojnim stiskam.
Vir

Zavetnik zaročencev in poročenih ter priprošnjik pri iskanju izgubljenih reči.
Atributi: Lilija, ki je simbol čistosti .
Imena: Anton, Tone, Tonček, Ante, Antun, Tonči, Nino, Toni, Tonki, Ninko, Antonija, Tonka, Tončka.
Eden najbolj priljubljenih svetnikov, priprošnjik za tisočere zadeve, sveti Anton Padovanski. Rodil se je leta 1195 v Lizboni na Portugalskem, umrl pa leta 1231 od izčrpanosti v Padovi. Bil je nekaj časa profesor v samostanu v Bologni, deloval v južni in srednji Franciji, nazadnje pa v Italiji. Slovel je kot odličen pridigar, osebno pa je bil izjemno preprost in skromen. Živel je res svetniško. Manj kot leto dni po smrti so ga razglasili za svetnika. Iz »Rožic svetega Antona« omenimo samo enega izmed njegovih zelo znanih čudežev:

Najbrž nobenega drugega svetnika ljudje tako ne častijo kakor sv. Antona, rojenega v Lizboni na Portugalskem. Petnajstleten je vstopil v samostan redovnih kanonikov sv. Avguština. Želel pa si je večje samote, zato je prosil predstojnike, da so ga poslali v oddaljeno Coimbro, kjer je prebil deset let. Tedaj so pripeljali iz Afrike posmrtne ostanke prvih frančiškanskih mučencev. Antona je tako prevzela želja po mučeništvu, da je zamenjal haljo avguštinskih menihov za obleko Frančiškovih sinov. Poslali so ga v Afriko za misijonarja – a huda mrzlica ga je prisilila, da se je vrnil. Tako se je p. Anton mogel udeležiti zbora v porcijunkuli leta 1221, kjer se je zbralo nad tri tisoč frančiškanov. Po kapitlju je postal pridigar, največji svojega časa; včasih ga je poslušalo do 30.000 ljudi. Bog je tudi s čudeži potrjeval njegovo besedo. Anton – »kladivo krivovercev« – je bil v pogovoru z njimi nepremagljiv in neprekosljiv, vendar brez vsakršne nestrpnosti. Kot sv. Frančiška je tudi Antona odlikovala globoka ljubezen do Križanega in Marije; v svojih govorih je grajal tudi napake duhovnikov in škofov, kadar so ti bili navzoči.

Vsaj leta 1230, če ne ob koncu leta 1229, se je naselil v Padovi in v cerkvi sv. Marije sredi mesta uvedel vsakodnevne postne (spokorne) pridige. Pozimi 1231 je napisal slavne govore za svetniške praznike. V marcu istega leta je po njegovi zaslugi v Padovi izšel zakon v prid dolžnikom, ki nikakor niso mogli plačati svojega dolga. Posredoval je tudi za spravo med mesti v Veroni. Še isto leto se je po izredno uspešnih postnih pridigah umaknil v dve uri od Padove oddaljeni Camposampiero, kjer je govoril množicam iz krošnje velikega oreha. Ko je začutil, da mu pojemajo moči, je prosil, naj ga prepeljejo v glavni Marijin samostan v Padovi. Zaradi izredne oslabelosti pa so ga spravili v bližnji samostan Cella, kjer je 13. junija 1231 umrl, star komaj 35 let. Kljub velikemu odporu prebivalcev tega kraja so ga čez štiri dni pokopali v Padovi in nad njegovim grobom zgradili veličastno baziliko. Papež Pij XII. ga je razglasil za cerkvenega učitelja. 
Goduje 13. junija.

Sveti Anton pridiga ribam:
Brat Anton je že nekaj dni pridigal v mestu Rimini. Mesto je bilo trdnjava katarov, krivovercev, ki so sovražili duhovščino, cerkveno oblast, zanikali Jezusovo učlovečenje in evharistijo. Ustrahovali so ljudi, tako da si nihče ni upal poslušati svetega Antona. Nekega večera se je zgodilo, da so skoraj vsi poslušalci zapustili trg. Brat Anton pa je v sebi začutil navdih in je vzkliknil: »Rimini, Rimini! Gorje ti, ker zavračaš božjo besedo in zapiraš vrata pred njegovo milostjo! Če bi pridigar začel govoriti ribam v tvojem morju, bi vse hitro pritekle poslušat božjo besedo, čeprav so gluhe in neme; ti pa prostovoljno postajaš gluho in nemo mesto! Gorje ti …« Drugega dne je stopil v veliko barko, ki je bila privezana ob ustju reke Marecchia, sedel na krn, se oprl na veliko krmilo in se obrnil na odprto morje. »Drage ribe, moje sestrice … Sestre moje, ribe moje, poslušajte Gospodovo besedo, ker je krivoverci nočejo slišati …« Ko je govoril dalje, so se na nakodrani morski površini začele zbirati jate rib, da so se njih bleščeči in srebrnkasti hrbti svetili v jutranjem soncu; vedno več jih je bilo in uredile so se v vrste, kot da bi imele pamet: manjše so bile spredaj, večje za njimi, tiste velike pa zadaj … Ribe so svoje glave obrnile k pridigarju, kot da bi ga zbrano poslušale: »… kolikor vam je
mogoče, se morate truditi, da bi se primerno zahvalile Gospodu, ki vam je za bivališče določil tako čudovito, tako žlahtno snov, in sicer tako, kot vam ustreza: dal vam je sladko in slano vodovje …« Kot blisk se je po mestu razširila novica o nenavadnem dogajanju in prikazala se je reka ljudi … Pridigar je tedaj sklenil svojo pridigo: »Zaradi vsega tega se morate, drage sestre ribe, zahvaljevati Bogu in ga slaviti, saj vam daje več dobrot kot drugim stvarem. V njegovem imenu vas sedaj blagoslavljam in vas odpuščam v miru.« Ko se je novica o čudežu razširila po mestu, so ga ljudje začeli množično poslušati, krivoverci pa so se spreobračali.
Vir

Danes godujejo tudi…

Rodil se je 9. oktobra 1777  v Veroni, umrl pa 12. junija leta 1853 prav tako v Veroni.
Duhovnik, upravnik Inštituta kanosijank, ki so skrbele za šolanje in vzgojo mladih. Leta 1816 je ustanovil skupnost  „Padri Stimmatini" za dušno oskrbo in ljudske misijone.
Gašper – zakladnik, druga razlaga: ljubeznivi učitelj (prav tako perzijsko) 
Vir

Sveti Gašper Bertoni se je rodil v Veroni, mestu na severu Italije, 09. oktobra leta 1777. Očetu je bilo ime Frank, materi pa Brunora. Krstil ga je njegov stric Jakov Bertoni, župnik v cerkvi svetega Pavla v Veroni. Vsa družina je bila globoko verna. V tem času je bilo mesto prizorišče vojne med francoskimi in avstrijskimi četami. Zaradi tega je mesto doživljalo stiske lakote, brezvladja in libertinizma, ranjenci so preplavili bolnišnice, revni otroci niso imeli šol, mladina je bila izgobljena in pozabljena, duhovščina pa je trpela zaradi vpliva nezdravega okolja. Ko mu je bilo enajst let, je pri slovestnosti prvega svetega obhajila začutil željo, da se posveti Božji službi. Pri osemnajstih je vstopil v semenišče. V času prvega leta študija je doživel invazijo francoske vojske 1. junija 1796. Ta dogodek je povsem spremenil smer njegovega življenja. Pri triindvajsetih je postal duhovnik. To je bilo 20. septembra leta 1800. Po posvetitvi so mu zaupali pastoralo mladine. Ustanovil je oratorij "Marijina vojska" za družbeno in versko vzgojo mladih. Z odlokom cesarja Napoleona je bilo prepovedano delovanje vseh društev. Leta 1810 ga je škof imenoval za rektorja semenišča. V tem času je bil papež Pij VII. Napoleonov zapornik. To se je čutilo v celi Cerkvi. Semenišča so bila v globoki krizi. Sveti Gašper je skrbel za zadovoljiv študij in zdravo pobožnost v semenišču. V kratkem času je veliko dosegel. Sam je imel bogastvo mističnih darov. Cenjen je bil kot duhovni spremljevalec. Prav tako je slovel kot značajen svetovalec. Prihajali so ljudje iz najbolj oddaljenih pokrajin, vlada in škofje so želeli njegove nasvete. Prav tako je bil tudi izvrsten pridigar, tako da je iz Vatikana dobil naziv "apostolski misijonar".
Pri petintridesetih letih so se začeli resne težave z zdravjem. Tako je v postelji trpel in deloval ves čas svojega dolgega življenja. Gašper je umrl kot svetnik 12. junija leta 1853, star skoraj 76 let. Za svetnika ga je razglasil papež Janez Pavel II. 1. novembra leta 1989.
Vir

Danes godujejo tudi…