Zavetnica: Krške škofije; pomočnica pri očesnih boleznih, za srečen porod.
        Imena: Hema, Ema, Emica
        Cerkve v Sloveniji/svetu: Pozidala je veliko cerkva, mnogo listin ni več ohranjenih: na Vidmu (Krško), Šentrupert, sv. Lambert in sv. Jurij na Koroškem, sv. Marjeta ter dva samostana: Admont in Krka.
        Sveto Emo lahko upravičeno štejemo za prvo slovensko svetnico, saj ji je zibelka tekla na naših tleh, njena rodbina pa je z našimi kraji in ljudmi najtesneje povezana. Pobožni starši so jo skrbno vzgajali v krščanskem duhu, potem pa njeno vzgojo zaupali vojvodi, poznejšemu nemškemu kralju Henriku Bavarskem in njegovi ženi kraljici Kunigundi. Mlado Emo, ki je slovela po lepoti in vsakovrstnih krepostih, je zasnubil mejni grof Savinjske marke, Viljem. Bil je to zakon iz ljubezni in prva leta so jima minevala v sreči in veselju. Življenjepisci poudarjajo zlasti njuno bogoljubno življenje, spoštovanje in radodarnost do Cerkve ter veliko skrb za ljudstvo. Življenje pa jima ni prizanašalo: v nepojasnjenih okoliščinah sta jima umrla oba sinova (ena izmed zgodb govori o tem, da so ju ubili pohlepni rudarji), kmalu za njima pa leta 1016, najverjetneje na poti iz Rima še Viljem. Ema je ostala sama. Edino oporo je našla v globoki in preizkušani veri. Ogromna posestva je preudarno vodila predvsem v korist Cerkve, zidala svetišča in ustanavljala župnije, njena odpoved svetu pa je dosegla vrh v zidavi cerkve in samostana na Krki. V ustanovni listini je zapisala: "da bom na Krki sama oblekla redovniški habit". Cerkev je slovesno posvetil salzburški nadškof Balduin 15. avgusta 1043. Ema se je umaknila iz javnega življenja in v samostanu kot preprosta nuna dozorela za večnost. Samostan je pozneje postal sedež škofije.
        Ime: Izhaja iz nemškega imena Emma (imenujejo jo tudi Hema); povezava pa naj bi bila tudi z grško besedo armenos, kar pomeni "dodan, prilegajoč se".
        Rodila se je leta 983 na gradu Pilštanj, umrla pa 29. junija 1045 v Krki na Koroškem (kasnejši zapis).
Družina: Izhajala je iz mogočnega rodu grofov Pilštanjskih, njen oče je bil grof Engelbert, mati pa Tuta. Poročila se je z Viljemom, mejnim Breško-Selškim grofom, in rodila dva sinova: Viljema in Hartviga.
        Posestva: Že po starših, pozneje pa skupaj z možem, je bila najmogočnejša posestnica na slovenski zemlji. Poleg rodnega Posavja je bila gospodarica krajev ob Sotli (Podčetrtek, Rogatec, Kozje), okolice Celja (Lemberg, Vitanje) in nekaterih krajev na Kranjskem (Mirna, Mokronog); pomembna postojanka so bile tudi Breže in seveda velik del Koroške.
Ustanove: Pozidala je veliko cerkva, mnogo listin ni več ohranjenih: na Vidmu (Krško), Šentrupert, sv. Lambert in sv. Jurij na Koroškem, sv. Marjeta ter dva samostana: Admont in Krka.
        Beatifikacija: Ljudstvo jo je kot svetnico častilo že od vsega začetka, njena "uradna" beatifikacija pa se je zaradi neugodnih zgodovinskih razmer zelo zavlekla. Veliko so si zanjo prizadevali v letih od 1464 do 1466, postopek pa je končal šele papež Pij XI. leta 1938.
        Goduje: 27. junija.
Vir

Sveta Ema je posebej povezana z našo slovensko zemljo. Ko ji je leta 1938 rimska kongregacija priznala čast svetništva, je potrdila živo prepričanje Slovencev, da je sv. Ema njihova mogočna priprošnjica pri Bogu, na enak način, kakor je bila materinska dobrotnica v življenju.
Zaslovela je po svoji telesni in duhovni lepoti in izmed mnogih snubcev jo je dobil za ženo savinjski mejni grof Viljem. Zakonca sta združila velika posestva obeh bogatih hiš po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Imela sta sina Viljema in Hartviga. Dostikrat sta prišla tudi v naše kraje.
Emina družinska sreča pa je bila kratkotrajna. Hartvig je umrl v mladosti, o Viljemu pa pravi staro izročilo, da je odšel na spokorno romanje v Rim in umrl na povratku v Labotski dolini. Smrt moža in sina je svetnica mogla preboleti ob vzgajanju drugega sina. A je izgubila tudi tega. Leta 1035 je padel v boju za cesarja Konrada II.
Ko je Ema ostala vdova brez otrok, ji je dala vso duhovno moč njena globoka in preizkušena vera. Zemeljskim upom se je odrekla in začela velikodušno delo za božje kraljestvo. Kos za kosom je svojo veliko posest premišljeno obrnila v korist ljudstva in Cerkve, tako da je nazadnje sama ostala prostovoljno ubožna in odšla v samostan čakat smrti. Ta samostan je bil v Krki na Koroškem. Katerega leta je umrla, ni natančno znano, goduje pa 27. junija.

Vir 2

Danes godujejo tudi…

Rodil se je v Gubbiju leta 1034, umrl pa 26. junija leta 1064.
Rudolf je skupaj z materjo in dvema bratoma dal grad Canporeggiano za samostan sv. Bartolomeja. Tudi sam je vstopil v samostan Fonte Avellana. Leta 1059 je postal škof Gubbija. Tesno je bil povezan s svetim Petrom Damianijem, ki je zapisal njegov življenjepis.
Rodolf pomeni slaven volk.
Vir

Danes godujejo tudi…

Šestnajst let je bila stara Doroteja, ko se je morala poročiti s precej starejšim rokodelskim mojstrom iz Gdanska, možem nagle jeze in surovega ravnanja. Motila ga je in bila vzrok njegove krutosti zlasti ženina velika, pa tudi precej nenavadna pobožnost, ki je ni mogel razumeti. Doroteja je v resnici že kot otrok prejemala nenavadne milosti, se ostro pokorila in trpinčila, po poroki pa začela še močneje doživljati tudi videnja in mistična razodetja. Kljub trpljenju in mukam, ki jih je doživljala v zakonu, je bila zgledna žena in dobra mati. Rodila je devet otrok, vendar jih je, razen ene hčere, vse še majhne pokopala. Njeno žrtvovanje in vdano sprejemanje trpljenja je počasi omehčalo tudi moža. Po smrti otrok sta se skupaj podala na dolgo romarsko pot preko Aahna k Marijini božji poti v Einsiedeln v Švici. Mož Adalbert je prodal hišo in delavnico, da si dom ustvarijo drugje. A preizkušnje jih niso zapustile: na poti so bili najprej oropani vsega premoženja, v Einsiedelnu pa Doroteja tudi ni našla duševnega miru. Napetost, ki je naraščala v njej, jo je skorajda potegnila v skušnjavo, da ostane in se ne vrne več z možem in hčerko v Gdansk. A je na koncu vendarle sprejela nase tudi trpljenje vrnitve: težko, naporno pot domov, iskanje strehe nad glavo, beračenje zaradi revščine, posmeh in hudobijo sosedov, ki so jo imeli za čarovnico in krivoverko. Pa še mož, ki je bil neprestano bolan, je spet postal slabovoljen in surov. Proti koncu svojega življenja ji je vendarle dovolil, da se je odpravila z romarji v Rim, ko pa se je vrnila, je bil že pokopan. Doroteja je poskrbela za hčer, razdala ostanek premoženja in se preselila v Marienwerder. Tu se je zanjo zavzel stolni dekan Johannes, učenjak, ki se je iz Prage, kjer je poučeval, vrnil v rodno mesto. Dorotejo je ostro preizkusil, da bi se prepričal o pristnosti njene pobožnosti in izrednih darov, ki jih je prejela, nato pa jo zaprl kot rekluzo v celico poleg stolnice. Vsak dan ji je prinašal obhajilo, po dobrega pol leta pa je v celici umrla. Poseben poudarek njene pobožnosti in mističnih videnj je bil v iskreni ljubezni do križanega Jezusa ter v živem in občutenem združenju z njim v sveti evharistiji. 

Ime: Izhaja iz grščine in je ženska oblika imena Dorotheos, sestavljenega iz besed doron »dar« in theos »bog«.
Rodila se je 6. februarja 1347 v Montauu ob Visli v stari Prusiji (Poljska), umrla pa 25. junija 1394 v Marienwerderju, Kwidzynu na Poljskem.
Družina: Rodila se je v premožni kmečki družini, njen oče je bil nizozemski kmet in strokovnjak za nasipe, Viljem Swartze.
Doroteja je imela še devet bratov in sester. Poročila se je z gdanskim mečarjem Adalbertom, imela devet otrok, preživela je samo hči Jedert, ki je postala benediktinka.
Zavetnica: Prusije, nemškega viteškega reda; nevest, staršev velikih družin in vdov; priprošnjica pri težavah v zakonu in ob smrti otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo velikokrat skupaj z njenimi devetimi otroki; kot atribute ima pri sebi knjigo njenih razodetij, svetilko, rožni venec ali pet puščic kot znamenje Kristusovih ran.
Beatifikacija: Postopek za blaženo ni bil dokončan, vendar so njeno češčenje kljub temu uradno odobrili 9. januarja 1976.
Goduje: 25. junija, prej 30. oktobra.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Janez Krstnik je edini svetnik, ki uživa to čast, da obhaja Cerkev njegov rojstni dan. V judovskih hribih jugozahodno od Jeruzalema sta imela svoj mirni dom duhovnik Zaharija in njegova žena Elizabeta. Živela sta pravično, brez graje, v vseh Gospodovih postavah. Ista žalost pa je težila oba: bila sta brez otrok in v letih. Ko pa je nekoč Zaharija opravljal tempeljsko službo, se mu je prikazal nadangel Gabriel in mu naznanil: »Ne boj se, Zaharija, tvoja molitev je uslišana: Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelcev bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. On sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo … da naredi ljudstvo dovzetno za Gospoda« (Lk 1,12-17). Stari Zaharija je podvomil, da se more kaj takšnega zgoditi, saj je on star in tudi njegova žena v letih.
        Za prešibko vero ga je Bog kaznoval, da je onemel. Ko je prišel iz svetišča, ni mogel izgovoriti običajnega blagoslova, ampak je dajal ljudstvu le znamenja. Ko je dopolnil dneve službe, se je vrnil na svoj dom. V tiho hišico je z Zaharijevo vrnitvijo prišlo veselje: angelova napoved se je dopolnila. Po šestih mesecih je Zaharijevo hišo doletela nova sreča. Elizabetina nečakinja Marija, blagoslovljena med ženami, je prišla z blagoslovljenim sadom svojega telesa voščit srečo svoji teti in tudi, da bi ji bila v pomoč.
        Ko so se Elizabeti dopolnili dnevi in je rodila sina, so osmi dan pri obrezovanju hoteli dati otroku ime po očetu. Srečna mati Elizabeta pa je rekla, da bo otroku ime Janez. Sorodniki in sosedje so ugovarjali, da ni nikogar v njenem sorodstvu s takim imenom. Nato so pomignili očetu. Ta je vzel tablico in napisal: »Janez je njegovo ime!« Tedaj se je srečnemu očetu razvezal jezik, zahvalil je Boga v prelepi pesmi in napovedal poslanstvo svojega sina; da bo prerok Najvišjega, da bo Gospodu pripravljal pot in da bo dal njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njegovih grehov.
        Goduje 24. junija.
Vir

Danes godujejo tudi…

Zavetnik jetnikov in jetnišnic
Kot sin premožnih kmečkih staršev se je rodil leta 1811 v Castelnuovo d‘Asti blizu Torina. Bil je majhne postave in grbast, zato so ga sošolci na višji šoli skraja zasmehovali, pozneje pa so ga zaradi njegove stalne dobrote in prijaznosti tako vzljubili, da so ga nosili na rokah. Besede semeniščnika Cafassa so napravile na dvanajstletnega Janeza Boska neizbrisen vtis: »Kdor postane duhovnik, se preda Gospodu, zato ga na tem svetu ne mika nič bolj kakor prizadevanje za večjo božjo čast in zveličanje duš.«

Leta 1833 je bil posvečen v duhovnika, nato pa je šel v Torino, da bi spopolnil svoje bogoslovno znanje. Ni se dobro počutil na vseučilišču, ker je tam prevladoval duh janzenizma, rigorizma in državnega cerkvenstva. V duhovniškem domu pa je vladal duh sv. Frančiška Saleškega, kjer so poudarjali blagi nauk sv. Alfonza Ligvorija in zastopali zdrava svobodoljubna načela. Cafasso je postal tudi professor moralke in celo rektor zavoda. Za najnevarnejšega sovražnika duhovnikov je imel to, kar je neposredno nasprotovalo duhu evangelija, duha posvetnosti.

Cafasso je kot učitelj in duhovni voditelj vzgojil celo generacijo vzornih in sposobnih duhovnikov piemontske škofije. Vsak dan je prebil več ur v spovednici. Bil je odličen duhovni voditelj. Spovedance je hitro razpoznal. Njihove težave je bistro presojal. Na različne »primere« je dajal, očitno razsvetljene, jasne in natančne odgovore. Cafasso je bil dvajset let duhovni voditelj don Boska. Ta je večkrat izjavil: »Njemu se imam zahvaliti za vse. Bil mi je oče in svetovalec, vodnik in pomočnik.«
Posebno so se mu smilili jetniki. Zaradi skrbi za obsojence so ga mnogi imenovali »duhovnik obešencev«. Oseminšestdeset na smrt obsojenih je spremljal na njihovi zadnji poti in vse tako pripravil na smrt, da so umrli mirno in vdani v božjo voljo. Rad jih je imenoval svoje obešene svetnike in se jim priporočal v molitvi.

Njegova je čudovita molitev: »Gospod, moj Bog, že zdaj sprejmem vsako smrt tako, kakor bo tebi všeč, z vsem strahom, trpljenjem in bolečinami s popolno vdanostjo in pripravljenostjo.« Tako človek razume, da tam, kjer je pripravljenost resnično popolna, kakor je bila pri mnogih njegovih obešenih »svetnikih«, tudi nobenih vic ne more več biti. – Umrl je za pljučnico 23. junija 1860. Na ta dan goduje.

Jožef Cafasso, njegov prijatelj Jožef Cottolengo in njegov učenec Janez Bosko, kateremu je pomagal pri ustanavljanju salezijanske družbe, sestavljajo tako imenovano torinsko trizvezdje. Cafasso je bil razglašen za svetnika leta 1947. Časte ga kot zavetnika jetnikov in jetnišnic.
Vir

Danes godujejo tudi…

Rodil se je v Bordeauxu v senatorski družini, ki je bila neznansko bogata, toda krščanska. Pavlin je bil učenec Avzonija, ki mu je priskrbel častne službe na dvoru. Tako je postal prokonzul v Noli v Kampaniji, kjer je bil zelo češčen sveti Feliks. Kmalu se je naveličal javnega življenja, vrnil se je v Akvitanijo in se tam poročil z zelo pobožno hispanko Terazijo. Vpliv žene in zgodnja izguba edinega sina sta zakonca nagnila k temu, da sta spremenila življenje in se odpovedala svetu in svojemu ogromnemu bogastvu. Pavlin je sprejel krst, razdelil svoje imetje revežem in se umaknil v bližino groba svetega Feliksa v Nolo, kjer je živel v uboštvu in popolni zdržnosti. Postal je tamkajšnji škof, čeprav se je temu na vso moč upiral, a je še naprej živel kot menih blizu preprostega ljudstva.
Ohranilo se nam je okrog petdeset pisem in petintrideset pesmi izbranega izraza in izjemne virtuoznosti o različnih temah; štirinajst je posvečenih svetemu Feliksu. Naj bo njihova poetična kakovost takšna ali drugačna, človek, ki je živel blagre, velja več kot njegova umetnost. 
Vir
Danes godujejo tudi…

        Zavetnik mladih
        Imena: Alojzij, Alojz, Lojze, Loji, Lojzek, Vekoslav
        Podoba, ki je včasih visela nad posteljo marsikaterega bogoslovca in duhovnika, predstavlja mladeniča, kako v koretlju kleči pred razpelom. Največkrat ima poleg sebe bič in mrtvaško glavo – znamenji spokornosti. Gre za svetega Alojzija Gonzago iz vojvodske plemiške družine iz Mantove. Že ob rojstvu je njegovo življenje viselo na nitki; šele po zaobljubi k loretski Materi božji je ozdravel. Mati je fantiča vzgajala v pobožnosti in mu privzgojila čut za reveže, oče pa je v njem videl svojega naslednika in ga zato že kot dečka uril v vojaških spretnostih. S sedmimi leti je Alojzij doživel spreobrnjenje »od sveta k Bogu« in veliko molil. V Firencah se je na dvoru izobraževal in še bolj napredoval v duhovnem življenju. Naredil je obljubo čistosti pred Marijo, ta pa mu je od Boga izprosila posebno milost, da ni v življenju občutil nobene skušnjave proti čistosti. Še mladoleten je želel vstopiti v jezuitski red, a ga oče ni pustil; po dolgih in hudih bojih je le dal svojo privolitev, a duhovniškega posvečenja ni dočakal. V letih 1590 in 1591 je v Rimu razsajala kuga. Alojzij je želel pomagati bolnikom. Ko je na cesti pobral zapuščenega bolnika, se je okužil in umrl, star komaj 23 let.
»Ni bolj jasnega znamenja, da je nekdo svetnik in eden izmed zaznamovanih, kot je to, da zapusti lagodno življenje in istočasno izkuša osamelost, trpljenje in preizkušnje.«
        »O sveta Marija, moja mati! Tvojemu blagoslovu in v tvoje posebno varstvo, v nedrja tvojega usmiljenja danes, vsak dan in ob uri moje smrti, zaupam svojo dušo in telo. Tebi izročam vse svoje strahove in bolečine, svoje življenje in njegov konec, da bi po tvoji sveti priprošnji in zaslugi, po tvoji volji in volji tvojega Sina vodil in usmerjal vsa svoja dejanja.«
Po prejemu zakramentov za umirajoče ga je prišel pogledat brat provincial. »Brat Alojzij, kaj pa delate?« »Na pot se odpravljamo.« »Na katero pot?« »V nebesa!« In oče provincial je pripomnil okoli stoječim: »Ta govori o smrti, ko da bi šel na izlet v Frascati.«
»… Imeti moramo pogum in hrepeneti po nebesih, kjer bomo v deželi živih hvalili večnega Boga. S svoje strani bi želel oditi odtod in, če iskreno povem, upal sem, da bom že odšel … Sicer pa ti zaupno povem, milostljiva, da se mi duh kar potaplja, ko premišljujem o božji dobroti, v tem morju brez dna in brez mej. Nikakor mi ne uspe, da bi doumel, zakaj se Gospod ozira na to moje malo in kratko prizadevanje in zanj daje večni pokoj ter me iz nebes vabi k najvišji sreči, ki sem jo doslej tako malomarno iskal. Meni, ki sem tako malo solz pretočil zanjo, ponuja zaklad, ki je krona velikega prizadevanja in solza … Ločitev ne bo dolga. Videli se bomo v nebesih ter se skupaj veselili večne radosti združeni z Začetnikom našega zveličanja. Hvalili ga bomo z vsemi zmožnostmi svoje duše ter brez konca opevali njegovo usmiljenje.« (iz pisma materi)
Goduje 21. junija
Vir

Mučenec ljubezni in zavetnik mladine
Alojzij Gonzaga (1568 – 1591) se je rodil v severni Italiji na gradu Castiglione kot prvorojenec in naslednik mejnega grofa don Ferrante Gonzaga. Vzgajali so ga na dvoru velikega vojvoda Francesca de Medici v Firencah. To mesto je Alojzij označil kot zibelko svojega duhovnega življenja. Devetleten je pred podobo Matere božje v cerkvi servitov naredil zaobljubo čistosti za vse življenje.
Alojzij je bil otrok milosti. Že kot deček se je znal premagovati in se pokoriti. Na vprašanje, zakaj se tako pokori, je zapisal v svoj dnevnik: »Nebeški stebri so se v naših dneh zamajali in se zrušili. Kdo mi more biti porok, da bom jaz vztrajal? Svet je v današnjih dneh globoko zagazil v hudobijo. Kdo naj tolaži jezo Najvišjega?«
Na španskem kraljevem dvoru, kjer je nekaj let bivala vsa družina Gonzaga, se je Alojzij čedalje bolj posvečal premišljevalni molitvi. Petnajstleten je bil že trdno prepričan, da ga Bog kliče v Družbo Jezusovo.
Svoja namero je razodel najprej materi, nato še očetu. Ta pa je hotel sinu pregnati take »neumne« misli. Skupaj z bratom Rudolfom je poslal Alojzija na severnoitalijanske knežje dvore – k slavnostnim sprejemom, pojedinam, zabavam in viteškim dvorom – v trdni veri, da bo ta Alojzija »spametovalo«. Alojzij je ta sprevidel in povsod stopal v stik z redovniki DJ. Po vrnitvi na Gastiglione je grof vprašal sina: »Kako pa misliš sedaj glede poklica?«. »Tako kot prej«, je odgovoril Alojzij. Nato je oče pošiljal k sinu vplivne cerkvene može, naj bi Alojzija pregovorili. Brez uspeha. Nazadnje je oče zrohnel nad sinom in mu očital brezsrčnost do družine. Alojzij se je do krvi bičal. Končno je pogumno stopil pred očeta in mu rekel: »Oče, storite z menoj, kar hočete. Samo povem vam: mene kliče Bog v Družbo Jezusovo in če se temu klicu ustavljate, ravnate zoper božjo voljo.« To je zaleglo. Oče je sina blagoslovil. Alojzij se je z veseljem odpovedal pravicam prvorojenstva v korist brata Rudolfa in leta 1585 vstopil v noviciat v Rimu.
Z vztrajnim premagovanjem slabih nagnjenj in z ljubeznijo do ponižanj se je povzpel do nepretrgane zveze z Bogom. Ponavljal je geslo: “Proč od posvetnih časti!« Njegova duhovnost je bila prežeta z mislijo na službo bližnjemu ter na pomoč revnim in trpečim in se je poglabljala zlasti pod duhovnim vodstvom sv. Roberta Bellarmina.
V letu 1591, ko je v Rimu razsajala kuga, je Alojzij prosil predstojnike, naj mu dovolijo streči bolnikom. Nekoč je videl na cesti ležati okuženega bolnika, si ga zadel na rame in ga odnesel v bolnišnico, kjer je pomagal pri strežbi. Ves bolan in izčrpan je prišel domov in 21. junija 1591 kot žrtev ljubezni do bližnjega izročil svojo dušo Stvarniku. Star je bil 23 let in v četrtem letniku bogoslovja, tik pred mašniškim posvečenjem.
Papež Benedikt XIII. ga je leta 1726 skupaj s Stanislavom Kostko razglasil za svetnika in tri leta nato za zavetnika mladine. Za takega ga je potrdil tudi papež Pij XI., Pavel VI. pa je večkrat povedal, da je kot mlad fant prav v cerkvi sv. Alojzija začutil poklic za duhovnika.
Vir
Danes godujejo tudi…

“Ničesar nisem zmogla, razen tistega, kar mi je z Jezusom, po Jezusu in v Jezusu bilo dano.” Tako je zapisala v svojem Dnevniku srednjeveška mistikinja Margareta (Marjeta) Ebner. Kritiška izdaja njenega dnevnika je bila objavljena šele leta 1882. Ta Dnevnik je resda pisan v grobem, nespretnem in ponekod monotonem slogu, vendar zato kaže na treznost, iskrenost in verodostojnost. Marjeta je bila duša polna ljubezni do Kristusa. Njena ljubezen se je razcvetela v pobožnost do Deteta Jezusa, Odrešeniku na križu, Presvetem Zakramentu, Imenu Jezusovemu, njegovim ranam, krvi in Srcu. Čeprav so nam danes nekateri pogledi videti tuji, se vseeno ne more zanikati njena verska genialnost, ki jo je vodila in razsvetljevala ljubezen do Kristusa. Spoznajmo jo, da se tudi mi obogatimo s tisto svetlobo, ki jo je prejemala od Jezusa.
Marjeta se je rodila okoli leta 1291 kot plemiška hči v Danauwörthu, v augsburški škofiji. Vemo samo za ime njenega očeta. To je bil Henrik Ebner mlajši. Družina Ebner je bila bogata in ugledna. Marjeta je v njej preživela otroštvo, pa že v 14-tem ali 15-tem letu vse pustila in vstopila med dominikanke v bližnjem Medingenu. V tem samostanu Svete Marije je v letih 1314 do 1326 prebolela razne bolezni, ki so jo pripeljale na rob groba. Zaradi vojne je morala prekiniti svoje samostansko življenje in se vrniti v rojstno hišo, kjer je našla še žive mamo ter brate in sestre. V hiši je preživela približno dve leti v molitvi, umaknjenosti in največji zbranosti.
Ko so se razmere uredile, se je vrnila v samostan. 29. oktobra leta 1332 se je prvič srečala z duhovnikom Henrikom iz  Nördlingena, cenjenim duhovnim voditeljem duš, ki je ravno potoval skozi Mendingen. Leta 1345 ji je poslal knjigo Mehtilde iz Magdeburga Lux Divinitatis (Božanska luč). To je bil nemški prevod te slavne knjige. Marjeta je tudi sama pričela pisati duhovne zapiske že nekje od leta 1312, duhovnik Henrik pa jo je pri tem spodbudil, naj nadaljuje. In tako je počasi nastal njen Dnevnik. Ob tem dragocenem dokumentu za poznavanje njene duše veliko pripomorejo tudi njena pisma, ki jih je prejemala od častitega Henrika. Ta opisujejo tako tedanje razmere v samostanu kot redovno življenje nasploh. Ohranjen je tudi odlomek iz enega Marjetinega pisma temu dobremu duhovniku.
Marjeta je bila preizkušana v mnogih boleznih in drugih težavah, kljub vsem tem križem pa je ostala vedno pobožna, polna ljubezni do Boga in bližnjega, polna neomajnega zaupanja v Boga in njegovo Previdnost. Marjeti se pripisuje tudi spis z naslovom ‘Oče naš’. To je pravzaprav premišljevanje o odrešitvi, ki nam jo je prinesel Kristus, deli pa ga po Cerkvi in zakramentih. Marjeta je s svojim zgledom in molitvenimi vezami sijala daleč izven meja svojega samostana. Med tako imenovanimi ‘Božjimi prijatelji’ svojega časa je bila osrednja osebnost.
Dominikanec oče Angelo Walz, profesor cerkvene zgodovine na Papeški univerzi Angelicum v Rimu, piše o njej: “Leta 1347 je dobila denarno pomoč za izgradnjo jedilnice. Verjetno je takrat v skupnosti opravljala službo ekonoma. Po težkih boleznih, na praznik Vseh svetih, je dobila milost duhovne zaroke. (S to milostjo so bili obdarjeni mnogi svetniki in svetnice na višku svojega duhovne poti). Njena duhovnost je sledila liturgičnemu letu, osredotočala pa se je na osebo Jezusa Kristusa. Veliko spoštovanje, ki ga je že v času življenja, je izpričana tudi s s tem, da je bila po svoji smrti 20. junija leta 1351 pokopana v dvorani za kapitlje, ki je kasneje spremenjena v kapelico. V njeni sredini je že v 14-tem stoletju postavljen kamen z reliefno sliko in napisom. ‘Blažena Marjeta Ebner umrla…’ Njeno češčenje skozi stoletja ni prenehalo kljub vojnam in občasnim izgnanstvom, kakor tudi niso prenehala uslišanja na njeno priprošnjo. Leta 1686 je narejena uradna preiskava o njenem češčenju, ki se je končala z dobrim rezultatom. Vse pa se je pri tem ustavilo. Augsburški škof je 4. oktora leta 1910, po izpeljanem postopku, ugotovil, da gre za njeno češčenje od nekdaj. V Kongregaciji za obrede je bila leta 1952 razprava o spisih, ki ji jih pripisujejo. Pričakuje se potrditev njenega češčenja s strani Svetega sedeža.”
Marjeta Ebner je bila velika trpinka in ni ji bilo lahko. Šele, ko ji je neka “blažena žena” – kot pravi sama – spregovorila o vrednosti trpljenja, ga je brezpogojno sprejela v želji, da v polnosti izvrši Božjo voljo. Pri tem ji je pomagal njen razsvetljeni duhovni voditelj  Henrik iz Nördlingena, človek poln iskrene pobožnosti in dobrohotnosti. Napisal ji je 56 pisem, 8 krat pa jo je v Mendingenu  tudi obiskal. Ta pisma so prva znana korespondenca na nemškem jezikovnem področju.
Marjeta je živela v težkem obdobju Cerkvene zgodovine, v času bivanja papežev v Avignonu. Ti papeži so bili v političnem pogledu pogosto proti nemškim interesom, kar je Nemce dokaj bolelo. In tako je v Nemčiji nastal krog “Božjih prijateljev” v katerem so se nahajali najboljši duhovniki, redovniki in svetovljani tistega časa. Ti so iskreno iskali ne samo dobrobiti svojega naroda, ampak še bolj dobrobit celotne Cerkve. Njim je bilo resnično mar za pravo krščansko življenje. V tem krogu so se ob drugih manj znanih nahajali  tudi Janez Tauler in blaženi Henrik Suzo. Vsi ti so slišali za Marjeto Ebner, jo cenili in se ji priporočali v molitev.
Duhovno soroden ji je bil zlasti dominikanec Janez Tauler (1300 – 1361), imenovan “razsvetljeni poučevalec”. Celo življenje je preživel v  Strassbourgu. Napisal je prekrasne govore. V enem izmed njih v premišljevanju o Jezusovem trpljenju piše, “da nam je Gospod dal svoje prebodeno Srce, da bi si v njem lahko uredili svoje bivališče, dokler ne postanemo čisti in brez madeža, upodobljeni po njegovem Srcu. V zameno za to želi on prebivati v našem srcu.”
Marjeta Ebner je, tudi sama pobožna do Jezusovega Srca, v zamenjavo dala Jezusu svoje srce. Čeprav je bila zaradi bolezni telesno zelo krhka, je vseeno opravljala ostro pokoro. Odrekala se je nekaterih jedi, mesa, rib, sadja in vina ter spala na trdem ležišču. Bila je tako prežeta z Božjo stvarnostjo, da ji je pred tem vse drugo zbledelo.
Danes živimo v sekulariziranem času, v katerem božje in nadnaravne stvarnosti vse bolj bledijo pred “bumom” napredka znanosti, tehnike in civilizacije. Vendar pa, ali smo zato bogatejši? Naj nam na to vprašanje odgovori naš sodobnik, dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 1964, pridigar nasilja in miroljubnega boja za človekove pravice Martin Luther King, ubit 6. aprila leta 1968. Zapisal je:” Sredstva s katerimi razpolagamo so resnično čudežna. Pa vseeno nam manjka ena stvar. Naučili smo se leteti po zraku kakor ptice in plavati v morju kakor ribe, nismo pa se naučili enostavne umetnosti, da živimo skupaj kot bratje. Naše obilje nam ni prineslo niti duševnega miru, niti vedrine srca… Sredstva, s katerimi razpolagamo nas oddaljujejo od ciljev, za katere bi morali živeti. Naša znanstvena moč je zapostavila našo duhovno moč. Znamo dobro rokovati s projektili, slabo pa z ljudmi.  Kakor tisti nekdanji bogataš smo tudi mi zmanjšali na minimum vse kar je notranje in se pustimo  na veliko voditi tistemu, kar je zunanje. Razvrednotili smo življenje v slogu in načinu našega življenja. Naša generacija ne bo našla miru, dokler se zopet ne naučimo Jezusove besede: “Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.” (Lk 12,15) In prav tako druge Jezusove besede:”Napravite si mošnje, ki ne ostarijo, zaklad v nebesih, ki ne poíde in kateremu se tat ne približa in ga molj ne razjé.” (Lk 12,33) Torej ne bomo prišli do miru brez tistega notranjega duhovnega bogastva.”
Zaradi vsega tega so nam prav v tem sekulariziranem času bolj kot komurkoli drugemu potrebni svetniki mistiki, tisti, ki nam bodo spet približali Božje stvarnosti. Blažena Marjeta Ebner je s svojim Dnevnikom in duhovnim naukom svetloba, ki nam lahko pomaga, da se približamo Bogu, ki je polnost svetlobe, sama svetloba.
Vir
Danes godujejo tudi…

         Uradno so od leta 1422 pa vse do leta 1955 v Kopru, na 19. junij, slavili patrona zaščitnika mesta Koper – sv. Nazarija. Ker me je tema od vedno zanimala, sem o tem napisala tudi seminarsko nalogo, da pa bi pritegnila vašo pozornost, sem skušala na kratko zapisati legendo o prvem koprskem škofu.
        Celoten kult sv. Nazarija temelji na legendi. To je mnenje, ki ga ima večina strokovnih raziskovalcev koprske zgodovine. Moje mnenje je, da verjetno res ni oprijemljivih dokazov, da je sv. Nazarij res obstajal in da je bil res prvi koprski škof, vendar pa je močan in neizpodbiten dokaz tradicija, ki je prehajala iz roda v rod (in še danes prehaja v Borgo-u San Nazario v Trstu) dobrih 500 let. Tako zakoreninjeno slavje mora imeti neke realne osnove, saj tudi vemo, da ima navadno vsaka legenda v sebi kanček resnice. Vprašanje o verodostojnosti legende o sv. Nazariju je izjemno zapleteno in ga ne morem podrobneje analizirati, saj nisem zgodovinarka. Bom pa podrobno predstavila legendo o tem, kdo je bil sv. Nazarij – prvi koprski škof. Vir, ki to legendo, hkrati pa vse kar je povezano s sv. Nazarijem, najboljše predstavlja, je monografija Ricciotti Giollo: San Nazario – protovescovo e patrono di Capodistria , ki jo je avtor napisal leta 1969 in ki je v celoti prežeta z navezanostjo na sv. Nazarija in že sama po sebi kaže odnos, ki so ga imeli skoraj vsi Koprčani – in ne samo oni – do svojega zavetnika. To sem opazila tudi med pogovori z informatorji. Zanimive podatke sem zasledila še v knjižici Francesco-a Babudri-ja San Nazario – monografia popolare iz leta 1901.
        Sv. Nazarij je bil po izročilu prvi koprski škof. Po vsej verjetnosti se je rodil med leti 470 – 480 našega štetja v istrski vasici Elpidium – Boste – Boršt. Vasica je od Kopra oddaljena približno 28 km, njeni prebivalci pa so še danes trdno prepričani, da se je sv. Nazarij rodil na mestu kokošnjaka ob hiši gospe Francke Jurinčič. Starejši vaščan mi je ob vprašanju, kje je bil rojen sv. Nazarij, odgovoril: "Te pod to fruško je biv rojen!" (hruška se nahaja ob hiši Francke Jurinčič, o.p. D.T.). V bližini Boršta, na poti proti vasici Glem, se nahaja tudi cerkvica sv. Nazarija s pokopališčem. Družina sv. Nazarija je bila bogata ter rimsko-grškega porekla. Njegovi predniki so bili najverjetneje antični grški priseljenci, ki so jih kasneje Rimljani romanizirali in najverjetneje tudi pokristjanili. Za škofa ga je na pobudo oglejskega patriarha Štefana in Justina I., cesarja Vzhodnega Rimskega Imperija, posvetil papež Janez I. leta 524. Zaradi izjemno težkih časov (propad Zahodnega Rimskega Cesarstva, cerkvena shizma, vedno večje uveljavljanje krščanstva) in dejstva, da je moral postati prvi koprski škof, je bil sv. Nazarij razgledan, učen in brezpogojno veren človek.
        O njegovem otroštvu je malo znanega, glavnina legende je povezana z njegovim prihodom v Koper, ki je bil takrat še otok. Ko je bil leta 524 torej imenovan za škofa, je Nazarij z Boršta prišel peš do Škocjana (danes je tu locirano koprsko pokopališče). Ker je bil že utrujen in ker bi moral do Kopra še precej hoditi, je začel moliti. Stopil je v morje, vendar se ni potopil, ampak je začel hoditi po gladini vode. V mesto je prišel na četrt »San Pieri« oz. k vhodnim vratom sv. Petra, na jugovzhodni strani mesta (danes je moč videti le ostanke nekdanjega pomola, ki so zdaj del otroškega igrišča). Za njim se je na morski gladini vila svetleča črta. Vse to so videli prebivalci mesta, ki so ga čakali na obali in nemudoma so ga vzljubili in proglasili za čudežnega. Bil je dober in priljubljen škof, ki je svojo škofovsko obveznost opravljal 33 let do svoje smrti, leta 557. Pokopan je bil v cerkvi sv. Marije Velike (Santa Maria Maggiore).
        Zaradi novih vojn, se je pogrebno mesto pozabilo, samo izročilo o prvem škofu pa ne. Minilo je 44 let, ko so posmrtne ostanke spet našli. Leta 601, ko je neki cerkveni uslužbenec Martin molil na stopnišču (najverjetneje je kak verni meščan, da bi zaščitil posmrtne ostanke svojega škofa, le-te premestil "nekam na varno", kjer bi jih sovražniki težko našli), pod katerim so se vsem skriti nahajali posmrtni ostanki Nazarija, so se mu večkrat pokazali posebni svetlobni znaki, podobni sončnim žarkom. Ker ni vedel, kaj se dogaja, je sklenil svoje doživetje opisati še someščanom. Slednji so ga sicer poslušali, vendar mu niso verjeli, ker je svoje doživetje opisal nadvse »skromno in lahkotno«. K sreči pa se čudežni dogodki niso končali tu. Neki meščan, po imenu Peregrino, je imel kmalu zatem v sanjah vizijo: videl je angela, ki mu je pokazal mesto, kjer so bili zakopani Nazarijevi posmrtni ostanki. Ko se je naslednji dan zbudil, je vse skupaj najprej povedal duhovnikom in cerkvenim dostojanstvenikom, s katerimi je odhitel na mesto, ki mu ga je v sanjah pokazal angel. Začeli so kopati, vendar niso našli, kar so iskali. Ker je bil Peregrino cenjen meščan, so vsi ljudje začeli moliti in v tistem trenutku se je luknja poglobila in zagledali so marmorno skrinjo z latinskim napisom: »Hanc patriam serva, Nazari sancte, guberna, qui pater et Rector Iustini diceris urbis.« Prevod bi se glasil: "O sveti Nazarij, vladaj in ščiti to domovino, ti, ki ti pravijo oče in zaščitnik Justinovega mesta". Ob pokojnikovem skeletu so našli še svinčeno tablico, ki je izgledala tako:

NAZAR
PSVL. MI
GRAVIT
IN DNO KL
XIII. JVLY

Napis bi lahko prevedli: prezul Nazarij je odšel k gospodu 13. dne julijskih kalend. Ko so ljudje zvedeli, kaj se je zgodilo so prihiteli od vsepovsod, da bi videli ostanke škofa, o katerem so dotlej le slišali. Ob odprtju kamnite »krste« je bilo v bližini ogromno ljudi, tudi kronično bolnih in nepokretnih. Ko so se dotaknili Nazarijevih kosti so čudežno ozdraveli. 13. dan julijskih kalend je po današnjem koledarju 19. junij. Od tistega leta dalje so tako prebivalci mesta Koper, pa tudi ljudje iz okolice, vsak 19. junij slavili svojega zaščitnika in prvega škofa, poleg tega pa so ga tudi imenovali za svetega.
Vir

Po legendi je bil sv. Nazarij prvi koprski škof. Upodabljajo ga kot škofa, ki nosi na rokah maketo mesta Koper.
Nazarij je bil rojen med letoma 470 in 480 v kraju Elpidum v okolici mesta, domnevno v sedanjem Borštu. Za škofa je bil posvečen leta 524, novoustanovljeno škofijo pa naj bi vodil 33 let. Umrl je pred letom 557 in bil pokopan v stolni cerkvi Matere Božje. Njegove posmrtne ostanke so pred barbarskimi napadi skrili, odkrili pa so jih v času, ko se je nekdanji Kapris ali Kapararija preimenoval v Justinopolis, po bizantinskem cesarju Justinu II. Leta 1380 so Genovežani mesto napadli in v Genovo odnesli relikvije sv. Nazarija. Koprski škof Jeremija Pola je šele leta 1422 dosegel, da so jih vrnili. Shranjeni so v marmornatem sarkofagu za škofovim sedežem, na katerem je v latinščini napisano: »To domovino ohranjaj in vodi, Sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta.«
Vir

Legenda iz 17. stoletja postavlja ustanovitev škofije na začetek 6. stoletja in kot prvega škofa omenja sv. Nazarija. Ta legenda je po vsej verjetnosti povezana s češčenjem relikvij milanskega mučenca sv. Nazarija, ki je umrl na začetku Dioklecijanovega preganjanja (ok. 304). Tudi obnova škofijskega sedeža za časa papeža Štefana (752-757) je dvomljiva, saj je temeljila na spominu na škofijski sedež ob prelomu iz 6. v 7. stoletje. Zapis o tej oživitvi škofije je zapisan samo v Dandulovi Kroniki. Drugi viri pa o oživitvi škofije molčijo . Zanimivo pa je, da je Koper vedno ohranil status mesta, kar je bila prednost samo tistih krajev, ki so bili sedež škofije.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Elizabeta, Ažbeta, Beta, Beti, Betika, Betina, Betka, Elica, Elis, Elisa, Elka, Izabela, Liza, Lizabeta, Lili, Lizika.
Rodila se je leta 1129 najverjetneje v Bonnu ob Renu. V družini je bilo veliko navdušenja za samostansko življenje. Elizabeta je rada zapustila svoj dom in odšla k benediktinkam v Schönauu, ki so bile na glasu kot zelo učene in pobožne redovnice. Leta 1147 je naredila zaobljube in čez deset let je bila že predstojnica te hiše. Imela pa je naslov magistra ali superiora, ker je bil v Schönauu dvojni samostan. Ženski je bil podrejen moškemu, ki je stal v bližini in tam je bil že tedaj opat njen brat Egbert. Ta je imel kot duhovni voditelj vedno nanjo močan vpliv in je pozneje tudi opisal njeno življenje.
Elizabeta je mirno in preudarno vodila hišo in skrbela predvsem za stvari: gospodarstvo in red, duhovni napredek v bogoljubnosti in študij teologije, posebno Svetega pisma. Elizabeta je službo opravljala zelo vestno, veliko se je žrtvovala za druge, svojega duhovnega napredka pa tudi ni zanemarjala. Leta 1152 je hudo zbolela in ni več nikoli popolnoma ozdravela. Njena molitvena zbranost je čedalje pogosteje prehajala v zamaknjenost in se je nadaljevala včasih kar cele tedne. Ob svojih videnjih je govorila s Kristusom, Marijo in svetniki, ki so imeli tiste dni godove. Zato je znana kot vizionarka. Bogato in zahtevno duhovno življenje je hitro izčrpalo njene moči in tako je umrla že 18. junija 1164, stara komaj 35 let. Dan smrti je napovedala že naprej.
Elizabeta je ostala ves čas preprosta, skromna; čutila se je nevredno tolikih milosti. Ubogala je brata Egberta, ki je zahteval, naj svoja videnja in spoznanja kar najbolj zvesto zapiše. Tako je nastalo več njenih knjig. Elizabeta je pisala brez literarne šole, neposredno, kakor se ji je utrnila misel. Brat Egbert pa je želel dati njenim spisom večjo uglajenost in mikavnost in je v njena dela dostikrat posegel preveč samovoljno; včasih je v pisanje vnašal celo svoja lastna mnenja o političnih vprašanjih. Danes je ugotovljeno, da je njeno najbolj pristno delo Knjiga videnj. Ta je tudi najbolj razširjena.
Že sodobniki so jo imeli za svetnico, po njeni smrti se je število častilcev še povečalo. V spisek svetnic jo je pa vpisal šele papež Gregor XIII.
God ima 18. junija.
Vir 

Kljub temu da Elizabeta ni dosegla »slave« svoje veliko bolj znane vrstnice in vzornice sv. Hildegarde iz Bingena, je vendarle njeno svetništvo že za življenja, še bolj pa takoj po smrti, pritegnilo številne občudovalce in častilce. Živela je skromno in na videz odmaknjeno samostansko življenje, v svojih mislih je bila preprosta in neposredna, a je vendarle znala v pismih svetovati mnogim tedanjim vplivnim osebnostim.
Ime: Izhaja iz hebrejskega imena Elišeba, katerega prvotni pomen je »moj Bog je polnost, moj Bog je moja prisega« (El- Bog, šeba – sveto število sedem, na katero so prisegali).
Rodila se je leta 1128 v Bingnu ob Renu v Nemčiji, umrla pa 18. junija 1164 v Schönauu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Bila je hči plemiških staršev, njenemu očetu je bilo ime Hartwig, poznamo pa še njena brata: Egbert je bil opat v Schönauu, Roger pa premonstratenec na Saškem.
Sodobniki: sv. Hildegarda, sv. Bernard, več papežev, med njimi Hadrijan IV., Aleksander III., cesar Friderik I. Barbarossa.
Skupnost: Z dvanajstimi leti je odšla od doma in se šolala ter vzgajala pri benediktinkah, kjer je leta 1147 naredila redovne zaobljube. Že po dveh letih je postala predstojnica in nato samostan vodila do smrti. Benediktinke so ženska veja reda, ki ga je leta 529 ustanovil sv. Benedikt in jim dal znano pravilo: »Moli in delaj«.
Zavetnica: Velja za zavetnico proti skušnjavam.
Kreposti: Bila je preprosta in skromna, mirna ter preudarna žena, veliko se je žrtvovala za druge in se nikoli ni poviševala.
Preizkušnje: Vseskozi je živela bogato in globoko duhovno življenje. Telesno je bila šibka in po hudi bolezni leta 1152 nikoli ni več popolnoma okrevala. Njenemu telesnemu trpljenju se je kmalu pridružilo še duševno. Trpela je za nerazložljivo melanholijo.
Zamaknjenja: Od bolezni do smrti je imela številna videnja in zamaknjenja, ki so lahko trajala po cele tedne. Ob teh videnjih se je pogovarjala s Kristusom, z Marijo in svetniki ter doživljala različne dokaze božje milosti. Nekoč je po takšnem videnju nenadoma začela tekoče govoriti latinsko, čeprav se tega jezika nikoli ni učila.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot opatinjo, večinoma s knjigo, včasih tudi med videnjem.
Življenjepis: Njen prvi življenjepisec je bil njen redovni predstojnik, sicer rodni brat Egbert, ki pa je v njena dela vnesel veliko svojih misli, saj je sama pisala precej neposredno, kot se ji je utrnila misel.
Grob: Pokopali so jo v opatijski cerkvi sv. Florina v Schönauu, kasneje so Švedi njene relikvije uničili, ostala je samo lobanja, ki je danes v stranskem oltarju župnijske cerkve.
Goduje: 18. junija.
Beatifikacija: Uradno ni bila nikoli razglašena za svetnico, vendar so jo že takoj po smrti začeli častiti, tako da jo je na uraden seznam svetnikov pozneje uvrstil papež Gregor XIII. leta 1584.
Vir
Danes godujejo tudi…