Čeprav priljubljen škof in goreč misijonar, je bil sveti Volbenk vse svoje življenje po duši menih. Pot ga je vodila iz domačega kraja najprej v samostan v Reichenauu, v stolno šolo v Würzburgu, nato pa v Trier. Kratek čas je bil menih v benediktinskem samostanu v Einsiedelnu, bil tam posvečen v duhovnika, nato pa postal škof v Regensburgu. Tu si je zlasti prizadeval za širjenje krščanstva med Čehi. Njegova zasluga je ustanovitev škofije v Pragi. Bil je tesen sodelavec obeh cesarjev Otona I. in II. in vzgojitelj njunih otrok. Že kot mladenič je slovel po svoji nadarjenosti in skromnosti, asketskem življenju, kasneje je bil odličen predavatelj in pridigar, dober organizator, uvideven in usmiljen. Značilna zanj je prigoda, ko mu je neki slabo oblečen ubožec ukradel kos dragocenega škofovega posteljnega pregrinjala. Čuvaj ga je zalotil in takoj pripeljal predenj. Volbenk je najprej pograjal tiste, ki so slabo opravljali dolžnost čuvaja in tako reveža zapeljali v skušnjavo, nato pa ubožcu odpustil in mu dal kupiti obleko.

Ime: Volbenk (tudi Bolfenk, Volfgang) je beseda, zložena iz starovisokonemških besed wolf »volk« in gangan »iti«.
Rodil se je okoli leta 924 v Pfullingenu v Nemčiji, umrl pa 31. oktobra 994 v Puppingu v Avstriji.
Družina: Rodil se je v ugledni in pobožni, vendar revni družini.
Zavetnik: Bavarske, mesta in škofije Regensburg; pastirjev, tesarjev, rezbarjev, ladjarjev, oglarjev, drvarjev; po nedolžnem zaprtih, proti protinu, ohromelosti, očesnim boleznim, krvavitvam, boleznim nog, kapi, griži, kožnim vnetjem, proti neplodnosti in rojevanju spačkov, za živino.
Upodobitve: Upodabljajo ga v benediktinski obleki ali v škofovskem oblačilu s škofovsko palico in tesarico (sekiro) v roki. Včasih drži v rokah tudi model cerkve ali pa ima ob sebi volka oz. vraga. 

Sodobniki: Njegov velik prijatelj je bil Henrik, poznejši škof v Trieru, ki je odločilno vplival na njegovo življenjsko pot; cesarja Oton I. in Oton II., vojvoda Henrik II. Prepirljivec, passauski škof Pilgrim.
Čudeži: Znana je legenda, kako mu je hudobec moral pomagati nositi kamenje za zidavo cerkve; kako je v neko smer vrgel sekiro in tako določil kraj, kjer naj bi stala cerkev; kako je iz tal priklical zdravilni studenec. Mnogi so njegovi čudeži ozdravljenja.
Običaji: V deželah in tam kjer je deloval, imajo razne običaje, povezane z varstvom živine proti boleznim. Njegovo podobo so kmetje včasih pritrjevali kot zaščito na hlevska vrata. Znane so »Volbenkove« sekire, ki so jih nosili na verižici okoli vratu ali na rožnem vencu. Obstajal je tudi kovanec z njegovo podobo.
Pri nas: Na Slovenskem je njemu posvečenih devet cerkva, dve župnijski. Znanih je nekaj upodobitev, med njimi freska v Crngrobu in slika Fortunata Berganta, kako ozdravlja bolnika.
Pregovor: Šentolbanska repa nikoli ne fali. (Notranjska)
Goduje: 31. oktobra.
Vir
Danes godujejo tudi…

V Angersu [anžéru] (v Galiji), blaženi Janez Mihael Langevin, duhovnik in mučenec, obglavljen zaradi duhovništva, kot prvi iz vrste skoraj sto mož in žena, ki so med francosko revolucijo ostali enodušni in neustrašeni, stanovitni v Kristusovi veri vse do smrti.
Vir
Danes godujejo tudi…

Formula razglasitve: “Z našo apostolsko oblastjo dovoljujemo,
da se častitljiva Božja služabnica Chiara Badano,
mlada laikinja, ki je popolnoma zaupala v Božjo ljubezen
In je povezana s Kristusom povsem spolnjevala njegovo voljo
v svojem mladem in kratkem življenju
odslej imenuje blažena
in se njen god obhaja vsako leto 29. oktobra.”
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov monsinjor Angelo Amato je danes popoldne v svetišču Divino Amore blizu Rima laikinjo Chiaro Luce Badano, članico Gibanja fokolarov, razglasil za blaženo.
Monsinjor Amato je v homiliji poudaril, da Chiara Luce Badano, prva svetniška kandidatka iz Gibanja fokolarov, ki je zaradi kostnega raka umrla pri rosnih 18-ih letih, sodobno, pozitivno dekle, ki se je ukvarjalo s športom, današnjemu svetu prinaša sporočilo optimizma in upanja. Tudi danes je kratko mladostniško obdobje mogoče živti v svetosti. “Tudi danes obstajajo številni krepostni mladi, ki v družini, šoli in družbi ne zapravljajo svojega življenja, je dejal monsinjor Amato. Blažena Chiara Badano, je nadaljeval, je v svetu, polnem blaginje, a pogosto bolnem zaradi žalosti in nesreče, Jezusova misijonarka, apostolka evangelija, ki je veselo sporočilo. Vabi nas, naj ponovno odkrijemo svežino in zanos vere. In to povabilo je naslovljeno na vse: predvsem na mlade, pa tudi na odrasle, posvečene in duhovnike.”
Nenavadna, izjemna, neverjetna, tako so Italijanko Chiaro Luce Badano označili zdravniki, ko so opisovali njeno vedrino in moč pri spoprijemanju s smrtonosno boleznijo. Res je, se je strinjal prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, njena drža je bila nenavadna popolnoma nadnaravna, sad Božje milosti, neskončne vere in krepostnega junaštva. Ob tem je Amato, ki je v homiliji nanizal vrsto Chiarinih misli in prepričanj ter zgovornih prigod, spomnil, kako je nova blažena svojo mamo prosila, naj jo ob smrti obleče v belo obleko, ker se bo takrat poročila z Jezusom. Ne jočem, ker sem srečna, je pred smrtjo dejala Chiara, ki je po vesti o svoji smrtonosni bolezni izrekla svoj Da Jezusu: Jezus, če to ti hočeš, hočem tudi jaz, je dejala Chiara, ki je svoje trpljenje zaradi kostnega raka sprejemala kot obličje Zapuščenega Kristusa. Ljubezen do Zapuščenega Kristusa ji je po Amatovih besedah vlivala duhovno energijo, tisto milost, ki je sposobna prenašati sleherno tegobo: svojo bolezen je pri 16-ih letih sprejela z žalostjo, a vedro trdnostjo. Nimam več nog in tako rada sem kolesarila, toda Gospod mi je dal krila, je govorila. Trpela je, a njena duša je prepevala, je dejal monsinjor Amato in spomnil, da je nova blažena odklonila morfij, rekoč da ji jemlje bistrino misli in potem lahko Jezusu izroča samo bolečino.
Jezusa je treba ljubiti in pika, je ponavljala Chiara Luce Badano, ki je bila, tako monsinjor Amato, prava eksplozija Božje luči. S svojimi dobrimi deli je po prefektovih besedah kazala in dajala Boga. Ljubezen do Jezusa je živela vsak dan v na tisoče dobrih delih, je poudaril monsinjor Amato in spomnil še na njeno prepričanje: Govorjenje o Bogu ne šteje toliko. Jaz ga moram dajati.
Slovesne beatifikacije Chiare Luce Badano, ki je umrla leta 1990, sta se udeležila tudi starša nove blažene, njeni prijatelji in sošolci kot tudi skupina romarjev iz Slovenije in veliko mladih. Ti si bodo nocoj v avli Pavla VI. v Vatikanu ogledali še prireditev o Chiarinem življenju.
Vir
Danes godujejo tudi…

V Rimu, spomin svete Cirile, device, hčerke cesarja Décija, ki je bila pod vladarjem Klavdijem zadavljena in umorjena z mečem.
Vir
Danes godujejo tudi…

V Vicenzi [vičenci] (na Beneškem), spomin blaženega Jerneja de Bregántia, škofa iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je ustanovil v tem mestu v obrambo katoliške vere in za svobodo Cerkve Vojaško službo Jezusa Kristusa.
Vir
Danes godujejo tudi…

V Narboni (pri obali južne Galije), sveti Rústik, škof. Ko je mislil odložiti službo in živeti v tihoti, ga je papež sveti Leon Veliki okrepil z milostjo stanovitnosti. Tako okrepljen je ostal pri zaupanemu delu in sprejetem trudu.
Vir
Danes godujejo tudi…

  Atributi: zastava, palma, lev
  Imena: Darija, Dara, Daria, Darica, Darijana, Darina, Darinka, Krizant, …
  Oba sta rimska mučenca iz 3. ali 4. stoletja. Krizant je bil sin poganskih staršev. Rad je bral in tako dobil v roke tudi evangelij. Duhovnik Karpofor mu ga je razložil in ko je bil v veri dovolj poučen, se je dal skrivaj krstiti. Ko je oče to zvedel, ga je vrgel v ječo, da bi umrl od lakote. Toda Krizant je ostal telesno močan, duhovno pa prav tako odločen kakor prej. Zdaj si je oče izmislil drugo sredstvo, da bi sina odvrnil od krščanstva in ga privedel nazaj v poganstvo. Zaklenil ga je v prelepo sobo in mu poslal pokvarjene dekline, da bi ga zapeljale v greh. Krizant je premagal tudi to preizkušnjo.
  Oče mu je tedaj izbral za nevesto Darijo, svečenico boginje Veste, ki naj bi ga napeljala nazaj k poganskim bogovom. Zgodilo pa se je prav nasprotno. Krizant je razložil Dariji krščansko vero. Legenda pravi, da sta razpravljala o bogovih in elementih (pri staroveških filozofih je beseda element pomenila prasnov, eno od štirih počel, iz katerih sestoji vesolje). Krizant je govoril tako prepričljivo, da je Darijo spreobrnil in končno sta v očetovo veliko veselje sklenila, da se bosta poročila, med sabo pa sta sklenila zaobljubo devištva.
  Ker sta skupaj spreobračala ljudi h krščanstvu, je cesarska oblast sklenila, da morata umreti. Legenda pravi, da je dal sodnik Darijo najprej zavleči v hišo k vlačugam. Toda gospodarju hiše je iz ograjenega prostora ušel lev in obvaroval Darijo pred mladeničem, ki si jo je poželel.
  Končno sta Krizant in Darija umrla mučeniške smrti tako, da so ju živa vrgli v jamo, to pa zasuli s peskom in kamenjem. Njuno češčenje se je iz Rima širilo v Francijo in v nemške dežele. Njune relikvije so pozneje prenesli v benediktinski samostan Münstereifel (južno od Kölna). Upodabljajo ju s sekiro, plamenico in jamo z muljem zraven njiju.
  Godujeta 25. oktobra.
Vir
Danes godujejo tudi…

 Imena: Anton, Antal, Ante, Anto, Antonij, Antonin, Tone, Tonček, Tonči, Toni, Tonin, Tonko, Nino, Antonija, Antonia, Antica, Antoneta, Antonja, Antonina, Tona, Tončka, Tonija, Tončica, Tonja, Tonina, Tonka, Nina, …
  Rodil se je leta 1807 v španski pokrajini Kataloniji, v družini, ki se je preživljala s tkalstvom. Čeprav je kazal velik talent za nadaljevanje očetove obrti, se je raje odločil za študij bogoslovja in želel postati kartuzijan.

Pozneje je vstopil k jezuitom, a se je zaradi bolezni vrnil v Španijo in začel misijonariti. S pridiganjem, spovedovanjem in založniško dejavnostjo (ustanovil je versko knjižno družbo) je spreobrnil celotno Katalonijo, Kanarske otoke, Kubo in Madrid, kraje, kjer je deloval. Bog ga je ves čas podpiral s čudeži in z izrednimi sposobnostmi, zato pa je po drugi strani doživljal veliko nasprotovanja, obrekovanja in sovraštva, tako da se nekajkrat znajde celo v smrtni nevarnosti. Kraljica Izabela II. ga je izbrala za svojega spovednika in svetovalca. Umrl je v izgnanstvu, potem ko se je zaradi revolucije moral s kraljevo družino umakniti iz Španije. Bil je največja osebnost Cerkve v Španiji in najbolj bran religiozni pisatelj v svojem času, mistik, asket; po njem je Bog storil veliko čudežev, ozdravljal je bolne. Imel je dar prerokovanja in videnja.
 

  »Preprosto ne morem razumeti, kako da duhovniki, ki verujejo v iste resnice kot jaz (in v katere bi morali verovati mi vsi), ne oznanjajo in ne poučujejo ljudi o tem, kako se rešiti pred padcem v pekel.«
»Sedaj pa opazujte … nasprotje med razkošnimi oblačili mnogih žensk ter obleko in okrasjem, ki ju je nosil Jezus … Povejte mi, kakšno zvezo imajo njihovi špičasti čevlji z Jezusovimi golimi stopali? Prstani na njihovih rokah z žeblji, ki so prebodli njegove? Pričeska po zadnji modi z njegovo trnovo krono? Naličeni obrazi z njegovim, pokritim z modricami? Globoko dekoltirana ramena z njegovimi, progasto pobarvanimi s krvjo? Ah, je pa zato usodna podobnost med tako posvetno žensko in Judežem, ki je, nahujskan od hudiča, izdal našega Gospoda! Mislim, da bomo ob njeni smrti slišali našega Gospoda spraševati: »Čigava je ta podoba?« Odgovor pa bo: »Hudičeva.« Nato bo rekel: »Njo, ki je sledila hudičevi modi, prepustite torej njemu, Bogu pa tiste, ki so posnemali Jezusove in Marijine čednosti.« (primera iz njegove pridige)
  »Če ljudje ne bodo imeli dobrih knjig, bodo brali slabe. Knjige so hrana za dušo; kakor se telo krepi z zdravo hrano, zastrupljena pa mu škodi, tako je tudi z branjem in dušo …«
  »S križem sem živel in na križu želim umreti. Upam pa, da se bom snel s križa, vendar ne z lastnimi rokami, pač pa po rokah drugih, potem ko bom dokončal svojo daritev.«
  »Ne čudite se, da s takim navdušenjem govorim o Mariji, zakaj milosti, ki mi jih je naklonila, so velike.«
  »Če mi bodo vzeli mitro, bom skakal od veselja.« (Izjava, ko ga kraljica pokliče k sebi)
  »Kristusova ljubezen nas spodbuja in priganja, da tečemo in letimo kot na krilih svete gorečnosti. Kdor res ljubi, ljubi Boga in bližnjega … Kdor nima gorečnosti, je to znamenje, da je v njegovem srcu ugasnila ljubezen … Samemu sebi pravim: Sin brezmadežnega Marijinega srca je človek, ki plamti v ljubezni in sežge vse, kar je minljivo; ki uspešno želi in si z vsemi močmi prizadeva vse ljudi vneti z ognjem Božje ljubezni.«
  Sveti Anton Marija Klaret, škof in ustanovitelj klaretincev, goduje 24. oktobra
Vir
Danes godujejo tudi…

V Rouenu [ruánu] (v Névstriji, danes v Franciji), sveti Róman, škof, ki je do tal porušil poganske templje, ki so bili v mestu še zelo obiskani. Spodbujal je dobre k boljšemu in se trudil, da je klical slabe od slabega.
Vir
Danes godujejo tudi…

Karel (Karol Józef) Wojtyła se je rodil 18. maja 1920 v Vadovicah, v mestu, ki je petdeset kilometrov oddaljeno od Krakova (Poljska). Bil je sirota brez matere. Po gimnaziji sta se z očetom preselila v Krakov, da bi se vpisal na filozofsko fakulteto. Ko so nacistične okupacijske sile leta 1939 zaprle Jagelonsko univerzo, je šel mladi Karel delat kot težak v kamnolom Zakrzówek, potem pa v kemično tovarno Solvay, da se je preživljal in se izognil deportaciji v Nemčijo.

Osemnajstega februarja 1941 mu je umrl še oče. Leto dni pozneje je začel obiskovati tajne tečaje teologije in bil v duhovnika posvečen 1. novembra 1946. V Rimu je izpopolnil svojo teološko izobrazbo z doktoratom iz teologije. Poleti 1948 se je vrnil na Poljsko in začel opravljati svojo duhovniško službo. Leta 1958, po nekaj letih poučevanja v krakovskem bogoslovju in na teološki fakulteti v Lublinu, je bil imenovan in posvečen za pomožnega škofa svojega mesta. Dejavno je sodeloval pri delih 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Pavel VI. ga je leta 1964, ko je imel komaj štiriinštirideset let, imenoval za nadškofa. Leta 1967 pa je bil imenovan za kardinala.

Šestnajstega oktobra 1978 so kardinali, zbrani v konklavu, Karla Wojtylo izvolili za papeža. Privzel je ime Janez Pavel II. in 22. oktobra slovesno nastopil petrinsko službo kot 263. naslednik apostola Petra. Njegov pontifikat je bil eden najdaljših v zgodovini Cerkve, saj je trajal skoraj sedemindvajset let. Bil je karizmatičen papež, ki je bil sposoben zbrati velikanske množice ter se z isto občutljivostjo in pozornostjo pogovarjati tako s ponižnimi kot z mogočniki. Bil je papež, ki se je zavedal svojega poslanstva in je razlagal svojo vlogo kot apostolski romar, ki je odločen vsem pripovedovati o veselju, da je spoznal in srečal Jezusa Kristusa.

Janez Pavel II. je umrl v Vatikanu, 2. aprila 2005, ob 21.37, ko se je končevala sobota in smo že vstopili v Gospodov dan, v osmino velike noči in nedeljo Božjega usmiljenja. Osemindvajsetega aprila naslednjega leta je sveti oče Benedikt XVI. podelil spregled petih let po smrti za začetek postopka beatifikacije.
Za blaženega je bil razglašen 1. maja 2011, na nedeljo Božjega usmiljenja, v Rimu.
Za svetnika ga je razglasil papež Frančišek 27. aprila 2014.
Goduje 22. oktobra, na dan slovesne maše ob začetku njegovega papeževanja
Vir

Karol Jozef Wojtyla se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1958. Za papeža je bil izvoljen 16. oktobra 1978 in je tako postal 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v zgodovini Katoliške Cerkve. Slovenijo je obiskal dvakrat: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri (takratne) škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, Postojni in Mariboru; drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška (1800–1862).

Postopek za njegovo beatifikacijo se je izjemoma začel že pred iztekom predpisanega petletnega roka po njegovi smrti. Med letoma 2005 in 2007 je potekal škofijski postopek (vključno s postopki po drugih škofijah, kjer je Wojtyla živel in delal) za ugotovitev njegovih kreposti in čudežev. Leta 2009 je medicinska komisija pri Kongregaciji za zadeve svetnikov že ugotovila čudežno ozdravitev Parkinsonove bolezni pri redovnici Marie Simon-Pierre. Na tej osnovi je komisija kardinalov omenjene Kongregacije 11. januarja 2011 soglasno sprejela mnenje medicinske stroke ter ozdravitev potrdila za čudežno. Papež Benedikt XVI. je 14. januarja 2011 dovolil objavo odlokov o potrditvi čudežnega ozdravljenja na priprošnjo Božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. Za blaženega bo 1. maja 2011 razglašen na trgu sv. Petra v Vatikanu.

Janez Pavel II. je v času svojega pontifikata opravil 146 pastoralnih obiskov po Italiji in 104 mednarodna apostolska potovanja. Napisal je 14 okrožnic, 15 apostolskih spodbud, 11 apostolskih konstitucij in 44 apostolskih pisem. Na več kot 1160 splošnih avdiencah ob sredah se je srečal s približno 17,6 milijona vernikov, kamor je treba prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot 8 milijonov ljudi. Opravil je 38 uradnih obiskov pri političnih oblasteh ter imel 737 zasebnih avdienc s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.

Vir

Papež Janez Pavel II. je bil 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v vesoljni Cerkvi. Karol Jozef Wojtyla, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920, v Wadowicah, ki so od mesta Krakov na Poljskem oddaljene približno 50 kilometrov. Bil je drugi od dveh sinov Karola Wojtyle in Emilie Kaczorowske, ki je umrla leta 1929. Njegov starejši brat Edmund, po poklicu zdravnik, je umrl leta 1932, njegov oče, vojaški podčastnik, pa leta 1941.

Pri 9. letih je prejel prvo sveto obhajilo, pri 18. pa zakrament svete birme. Po zaključeni srednji šoli Marcin Wadowita v Wadowicah se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu.

Ko so nemške okupacijske sile univerzo leta 1939 zaprle, se je za obdobje štirih let zaposlil. Najprej je delal v kamnolomu, nato pa v kemični tovarni Solvay, s čimer si je zaslužil sredstva za preživljanje, obenem pa se je na ta način izognil deportaciji v Nemčijo. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan, zato je začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu, ki ga je vodil nadškof kardinal Adam Sapieha. V tistem času je bil tudi med pobudniki Rapsodijskega gledališča, ki je deloval na skrivaj. Po končani vojni je študij do duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nadaljeval v bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti jagelonske univerze. Kardinal Sapieha je mladega duhovnika Wojtylo poslal na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije na temo vere v delih sv. Janeza od Križa. V študijskih letih je med počitnicami opravljal dušnopastirsko delo med poljskimi izseljenci v Rimu in med begunci v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.

Po končanem študiju se je leta 1948 vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v župniji Niegovič blizu Krakova, nato pa v župniji sv. Florijana v samem mestu. Do leta 1951 je bil univerzitetni kaplan in tedaj se je znova lotil filozofskega in teološkega študija. Leta 1953 je na katoliški univerzi v Lublinu predstavil tezo o možnosti utemeljitve krščanske etike na etiki Maxa Schelerja. Pozneje je postal profesor moralne teologije in etike v krakovskem semenišču in na teološki fakulteti v Lublinu.

Dne 4. julija 1958 ga je papež Pij XII. (1939–1958) imenoval za pomožnega krakovskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 v wawelski katedrali po rokah nadškofa Eugeniusza Baziaka. Dne 13. januarja 1964 je bil imenoval za krakovskega nadškofa, papež Pavel VI. (1963–1978) pa ga je 26. junija 1967 imenoval za kardinala. Kot krakovski pomožni škof in nadškof je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu (cerkvenem zboru), kjer je veliko prispeval k dokončnemu oblikovanju Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu. Kardinal Wojtyla se je udeležil tudi petih zasedanj škofovske sinode, ki so potekali pred njegovo izvolitvijo.

Od začetka papeževanja je opravil 146 pastoralnih obiskov v Italiji, kot rimski škof pa je obiskal 317 od 333 župnij na ozemlju rimske škofije. Izven Italije je na mednarodne pastoralne obiske, ki so izraz pastoralne skrbi Petrovega naslednika, potoval 104-krat. V tujino, v Lurd v Franciji, je zadnjič poromal 14. in 15. avgusta 2004, ko je tam sklenil slovesnosti ob 150. obletnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zadnje apostolsko potovanje na ozemlju Italije, katere primas je rimski škof, je opravil 5. septembra 2004, v Loreto, kjer je za blažena razglasil dva člana Katoliške akcije.

Papež je dvakrat obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, v Postojni in v Mariboru, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška.

Med glavne dokumente, ki so izšli v času njegovega papeževanja, sodi štirinajst okrožnic, petnajst apostolskih spodbud, enajst apostolskih konstitucij in štiriinštirideset apostolskih pisem. Janez Pavel II. je napisal tudi pet knjig: Prestopiti prag upanja (1994), Dar in skrivnost: ob 50. obletnici mojega duhovništva (1996), Rimski triptih (2003), »Vstanite, pojdimo!« (2004) in Spomin in identiteta (2005).

Sveti oče je razglasil 1.345 blaženih in 483 svetnikov, skupno torej 1828 oseb, ki so dosegle čast oltarja. Vodil je devet konzistorijev, na katerih je imenoval 231 kardinalov, imenovanja enega kardinala pa ostaja in pectore. Vodil je šest plenarnih zasedanj kardinalskega kolegija. Od leta 1978 dalje je sklical petnajst zasedanj škofovske sinode: šest rednih splošnih zasedanj (1980, 1983, 1987, 1990, 1994, 2001), eno izredno splošno zasedanje (1985) in osem posebnih zasedanj (1980, 1991, 1994, 1995, 1997, 1998 in 1999).

Noben papež v zgodovini se doslej še ni srečal s tako velikim številom ljudi kot Janez Pavel II. Na več kot 1160. splošnih avdiencah, ki jih je imel ob sredah, se je srečal s približno 17,6 milijonov vernikov. Potrebno je prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot osem milijonov romarjev. Na milijone vernikov je nagovoril na pastoralnih obiskih v Italiji in po svetu. Rekordno število beležijo tudi avdience za politične voditelje. Opravil je 38 uradnih obiskov, imel 737 avdienc ali srečanj s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.

Papež Janez Pavel II. je umrl je v soboto, 2. aprila 2005, ob 21.37, v apostolski palači v Vatikanu. V oporoki, ki so jo kardinali posredovali javnosti, je med drugim zapisal: »Izražam svoje najgloblje zaupanje, da mi je Gospod pri vsej moji šibkosti naklonil vso potrebno milost, da bi bil po Njegovi volji kos vsem nalogam, izkušnjam in trpljenju, kakršnega bo blagovolil zahtevati od svojega služabnika v toku njegovega življenja. Prav tako zaupam, da ne bo dopustil, da bi se kdaj s kakšnim svojim ravnanjem: z besedami, dejanji ali zanemarjanjem opravíl lahko izneveril svojim dolžnostim na sveti Petrovi stolici.«

Pogrebna sv. maša za pokojnega papeža je bila v petek, 8. aprila 2005, ob 10. uri, na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Daroval jo je kardinal dekan kardinalskega zbora Joseph Ratzinger, ki je v pridigi podal razmišljanje o duhovnosti, ki je oblikovala papeževanje Janeza Pavla II. Izhodišče je bil eden pomensko najbolj strnjenih stavkov v Svetem pismu, namreč poziv, ki ga je vstali Gospod namenil apostolu Petru: »Hodi za menoj!«

Slovo od pokojnega papeža pred baziliko sv. Petra, ki je po obredniku katoliške Cerkve na koncu maše zadušnice, je vodil papežev vikar za rimsko škofijo, kardinal Camillo Ruini. Zadnji del obreda, ki je potekal ob odprtem grobu v kripti bazilike sv. Petra, je opravil kardinal kamerleng Eduardo Martinez Somalo. Papeža so ob navzočnosti sorodnikov in najožjih sodelavcev pokopali v grobnico, v kateri je do nedavnega počival papež Janez XXIII. (1958–1963).

Pogrebne slovesne maše se je udeležilo 194 državnih delegacij. Trinajst delegacij je zastopalo mednarodne organizacije. 33 delegacij so poslale krščanske Cerkve, med katerimi so tako imenovane predkalcedonske in pravoslavne Cerkve. Protestantske skupnosti je predstavljalo 9 delegacij. Razne judovske skupnosti in organizacije po svetu je predstavljalo 19 osebnosti. Muslimani so poslali 11 delegacij, ki so predstavljale državne in mednarodne islamske skupnosti. 4 delegacije so zastopale večje budistične skupnosti, po ena pa šikhe in hindujce. Tri delegacije pa so predstavljale nekrščanske mednarodne organizacije za medverski dialog. Pri tem niso vštete delegacije katoliških vzhodnih Cerkva in delegacije škofovskih konferenc, ki so jih zastopali številni nadškofje in škofje.

Iz Slovenije so se pogreba udeležile tri delegacije: delegacija Slovenske škofovske konference (SŠK), državna delegacija, ki jo je vodil državni predsednik dr. Janez Drnovšek in delegacija OVSE, ki jo je vodil dr. Dimitrij Rupel. V imenu SŠK so bili navzoči msgr. Franc Kramberger, mariborski škof in predsednik SŠK, msgr. Alojz Uran, ljubljanski nadškof in metropolit ter msgr. Metod Pirih, koprski škof. Pogreba so se udeležili tudi najvišji predstavniki države: predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek, predsednik vlade Janez Janša in minister za okolje in prostor RS Janez Podobnik.
Vir
Vatikan – uradna stran Janeza Pavla II.
Danes godujejo tudi…