Zavetnik kmetov in romarjev.
Atributi: romarska palica, školjka
Imena: Jakob, Jaka, Jak, Jakec, Jakov, Jaša, Žak, Žaki; Jakobina
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 60 cerkva sv. Jakoba
Imenujemo ga Jakob Starejši, ker ga je Gospod prej poklical kakor njegovega mlajšega bratranca Jakoba; najbrž je bil tudi po letih starejši. Bil je brat evangelista Janeza, sin Zebedeja in Salome. Prej je bil učenec Janeza Krstnika; kot Jezusov učenec pa poleg poglavarja Petra in svojega brata Janeza poseben Jezusov zaupnik. Videl je Jezusa, ko se je spremenil na gori, pa tudi, ko je potil krvavi pot na Oljski gori. Od vseh apostolov je bil prvi, ki je za Jezusa izpil mučeniški kelih kakih devet let po Gospodovi smrti.
Takrat je vladal nad Palestino kralj Herod Antipa I. Rad bi se bil prikupil Judom. Zato se je hlinil, da je pravoveren Jud in je preganjal mlado Kristusovo Cerkev. Dovolil je velikemu zboru, da so apostola zgrabili. Pripovedujejo, da mu je neki farizej, po imenu Jozija, vrgel motvoz okrog vratu in tako so ga privlekli pred Heroda. Ta ga je obsodil na smrt. Ko so apostola Jakoba gnali na morišče, ga je spremljal tudi Jozija. Apostolova stanovitnost pa ga je tako presunila, da se je spreobrnil in prosil Jakoba odpuščanja. Apostol ga je ljubeče pogledal, objel in poljubil, rekoč: »Mir s teboj!« Na sionskem griču je Jakob pokleknil, si razgalil vrat in ga sklonil pod meč. Apostolska dela pravijo: »Z mečem je dal Herod usmrtiti Jezusovega brata Jakoba« (12,2).
Nič zgodovinsko trdnega ni v izročilu, da je Jakob Starejši oznanjal evangelij v Španiji. Ko so Arabci v 7. stoletju osvojili Jeruzalem, so apostolove kosti prenesli v Santiago de Compostela v severozahodni Španiji, kjer je še danes znana božja pot. V srednjem veku, to je od 10. do 15. stoletja, je bil prav zaradi te božje poti sv. Jakob najbolj ljudski svetnik in so na njegov grob v »Kompostelo« dolga stoletja romali tudi naši predniki. Ker goduje poleti, so se mu priporočali za dobro letino. Tako je postal zavetnik kmetov in romarjev. Na to spominjajo tudi naša ljudska pesem, mnoge navade v zvezi s kmečkim delom in številni pregovori. Sv. Jakobu je na Slovenskem posvečeno okoli šestdeset farnih in podružnih cerkva. Posebno lepe so cerkve v Ljubljani, Škofji Loki in Kostanjevici.

Sveti Jakob starejši goduje 25. julija.
Vir 
Danes godujejo tudi…

Zavetnik čolnarjev, splavarjev, romarjev, voznikov in pilotov; priprošnjik v stiski in zoper naglo smrt
Atributi: Jezušček, palica
Imena: Krištof, Kristo, Chris, Kristjan
Grško ime Hristoforos pomeni Kristonosec. Častimo ga kot mučenca. Zgodovinsko pa sta izpričana samo njegovo ime in mučeništvo (verjetno za cesarja Dioklecijana). Krištof je eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili. Častijo ga na Vzhodu in na Zahodu.
Ob njegovem imenu se je spletlo veliko legend, tudi njegova izredna postava je zrasla iz legende. Ljudje so imeli v moč svetnikove priprošnje veliko zaupanje. Bil je priprošnjik zoper naglo smrt. Prepričani so bili, da zadostuje samo, če pogledaš zjutraj na svetnikovo podobo, pa tisti dan ne boš umrl nagle smrti. Iz te vere so tudi pri nas marsikje vaščani naročali njegovo sliko v nadnaravni velikosti na zunanji strani farne ali podružnične cerkve, kjer so ga lahko videli tako rekoč iz vsake hiše kar skozi okno. Nekdanja pokopališka cerkev v Ljubljani je bila posvečena sv. Krištofu. V srednjem veku so bile zelo razširjene bratovščine sv. Krištofa zoper preklinjanje in pijančevanje. Taka bratovščina je bila ustanovljena tudi pri nas leta 1517 in je imela še v Valvazorjevih časih dosti članov.
Svetnika upodabljajo z velikim drevesom v roki. Po legendi je namreč ozelenela njegova palica in zrasla v drevo, ko jo je zasadil v tla.
Simbolično to pomeni rast evangelija, ki ga je oznanjal na otoku Samosu, kjer je tudi umrl mučeniške smrti. Pri nas so ga največkrat upodabljali kot velikana, ki na rami nosi božje Dete čez reko. Ko ga je nekoč nesel čez deročo vodo, je čutil, da postaja čedalje težje in ga je komaj prinesel na drugi breg. Krištof je nejevoljen dejal: »Težak si mi, kot bi nosil cel svet.« Bil je Kristus, ki mu je odgovoril: »Ne nosiš samo sveta, marveč tudi tistega, ki je svet ustvaril.« Nato je velikana potlačil pod vodo, ga tako krstil in mu dal ime Krištof.
Svetnika časte kot zavetnika proti nagli in neprevideni smrti. Legenda je dala pobudo, da so ga izbrali za zavetnika čolnarji in splavarji, nosači in vozniki, romarji in popotniki; v današnjem času pa avtomobilisti in piloti.
Sveti Krištof, mučenec, goduje 24. julija.
Vir
Danes godujejo tudi…

Atributi: palica, pero v roki, pisalna miza
Imena: Brigita, Gitka, Gita, Berta, Breda

Ime Brigita je irskega izvora in pomeni močna, krepostna. S svojo domovino je tako povezana kakor Devica Orleanska s Francijo ali Klara z Italijo. Rodila se je leta 1302 bližu Upsale na Švedskem. Bila je visokega rodu in v sorodu s kraljevskimi rodbinami, ki so se menjavale na Švedskem. Enajstletni ji je umrla mati. Šestnajstletna se je poročila. Pred poroko se ji je prikazala podoba Križanega, ki ji je ostala neizbrisno v spominu vse življenje. V njem je spoznala Kristusa, človeka bolečin, ob njem je skušala doumeti zvezo med grehom in ponižanjem v človeku pa spravo in milost v Kristusu.

V zakonu je rodila osem otrok, od katerih je hči Karin (Katarina) šla po materini poti in uresničila njeno zamisel o ustanovitvi samostana. Na bogatem posestvu je vodila gospodinjstvo; zraven skrbi za številno družino je mislila na kopico bolnikov in revežev, ki jim je tešila telesno in duhovno lakoto. Delala je v kuhinji in pralnici, prijela za vsako delo. Bila je radodarna in gostoljubna, vsak dan je pogostila dvanajst revežev, ustanavljala bolnišnice, podpirala samostane; prispevala h graditvi cerkva in šol.

Leta 1335 je bila poklicana na dvor za upravnico. Tedanji kralj je bil njen veliko mlajši bratranec. Čeprav je slabotnemu in razuzdanemu kralju v brk povedala svoje mnenje in ga grajala, je včasih le poslušal njeno mnenje. Vendar njen vpliv ni bil tako močan, da bi stvari spremenila. Zato je zapustila dvor in se z možem odpravila na božjo pot v Santiago v Španiji. Šla sta peš z drugimi romarji. Tako sta obiskala še veliko božjih poti, med drugimi Assisi, kjer sta se priporočila sv. Frančišku, v Ortoni sv. Tomažu, v Amalfih sv. Andreju, v Beneventu sv. Jerneju  v Salernu sv. Mateju in na Monte Garganu sv. Mihaelu. Ko sta se vračala iz Kompostele, je njen mož Ulf hudo zbolel in kmalu nato umrl v cistercijanskem samostanu Alvastra. Vdova Brigita je razdelila imetje med otroke in reveže.

Jezus jo je obdaroval z mnogimi zamaknjenji in na njegov ukaz je ustanovila »red najsvetejšega Odrešenika in preblažene Device Marije«. Zadnja leta svojega življenja je preživela v Rimu in tam umrla 23. julija 1373. Na ta dan praznujemo njen god.

Na slikah jo vidimo kot romarko s palico ali kot redovnico za pisalno mizo s peresom v roki.

Vir

Danes godujejo tudi…

        Atributi: posodica z mazilom, knjiga, trnova krona, bič, hudičeva glava
Imena: Marija Magdalena
        Žena, ki se je kakor toliko drugih žena v njenem času in njeni deželi imenovala Marija (to pomeni gospodarica), je bila doma v Magdali, ribiškem mestecu na zahodnem bregu Genezareškega jezera. Iz Svetega pisma ni znano, ali je Jezus kdaj obiskal to mesto. Morebiti je prišla do Marije Magdalene samo novica o novem preroku, učitelju, izganjalcu hudih duhov in čudodelniku Jezusu iz Nazareta, pa si je mislila, kako bi prišla do njega, da bi jo ozdravil hudih »pregreh«. Vsekakor je zahrepenela po lepšem življenju in se približala Jezusovim učencem. Ko je bil ta nekoč v hiši farizeja Simona, se je opogumila, prišla v hišo, padla Jezusu k nogam, mu jih mazilila z dragocenim oljem in mu jih brisala z lepimi dolgimi lasmi.
Potem se je Marija pridružila ženam, ki so spremljale Jezusa, da je poslušala njegov nauk. Spadala je k »služečim ženam« v Gospodovem spremstvu, k tistim ženam, ki so smele spremljati in oskrbovati potujočega pridigarja Jezusa in njegove učence. Marija Magdalena je bila med tistimi redkimi ženami, ki so bile vredne, da so bile deležne Učenikovega pouka; da, bila je med tistimi redkimi, ki so šle za Gospodom do konca, tudi do križa, ko so ga učenci zapustili in se razbežali. Te žene so bile zveste do smrti in še po njej svojemu Gospodu; ta se ni menil za takratne predsodke do žena, ki so jih porivali na rob družbe, marveč se je zavzel zanje in cenil njihovo dostojanstvo. Marija se imenuje v krogu teh žena vedno na prvem mestu, kadarkoli jih Sveto pismo omenja.
Prvo poročilo o dogodku velikonočnega jutra, kakor ga beremo v Markovem evangeliju, nam med ženami, ki so prišle k Jezusovemu grobu, spet na prvem mestu imenuje Marijo Magdaleno. Evangelist Janez pa navaja Marijo Magdaleno kot posebno pričo Gospodovega vstajenja (prim. Jn 20, 11-18). Učencem je naznanila veselo novico: »Videla sem Gospoda; šel je k svojemu in našemu Očetu.«
Vir

Danes godujejo tudi…

Danijel spada med velike preroke stare zaveze. Pomen besede Danijel je »moj sodnik je Bog«. Bil je Jud in sicer plemenitega, morda celo kraljevskega rodu. Ob prvi preselitvi Judov v Babilon, ok. leta 605 pr.Kr., je postal suženj na dvoru kralja Nabuhodonozorja. Zaradi svoje neverjetne modrosti si je pridobil ugled in se tako povzpel do odgovornih služb. Za vse to so mu bili zavistni njegovi podrejeni in ga ovadili, da se noče klanjati podobi kralja Darija. Vrgli so ga v levnjak, vendar ga je Bog čudežno rešil. Nadalje Danijel pripoveduje o treh mladeničih, ki so jih služabniki kralja vrgli v ognjeno peč. Mladeniči so se čudežno rešili in zato peli hvalo Bogu.
Ker je Danijel kralju razložil skrivnostne sanje, ga je hotel nagraditi z visoko službo v kraljestvu. Vendar se je Danijel kakršnemu koli odlikovanju odpovedal.
Bog je torej Danijelu dal izreden dar preroških videnj, kar najdemo zapisano v stari zavezi (v knjigi pod njegovim imenom). Kaže nam propad vsega tistega, kar je proti božjemu kraljestvu.
Vir

Sveti Danijel je bil prerok, kar v svetopisemskem pomenu človek, ki je od Boga poklican in poslan, da ljudem tolmači znamenja časov.
Danijel je bil judovski prerok, ki so starozavezno ljudstvo opominjali k zvestobi zaveze, sklenjene med njimi in Bogom na gori Sinaj. Med preroki zavzema Danijel posebno mesto. Iz svetega pisma je mogoče razbrati dve dramatični zgodbi, v katerih nastopa kot glavni junak: prva pripoveduje o njegovi čudežni rešitvi iz levnjaka, druga pa o tem, kako je s svojo modrostjo rešil pogube čisto Suzano. Danijel, čigar ime pomeni »moj sodnik je Bog«, je četrti med velikimi preroki Stare zaveze. Bil je plemenitega, kraljevega rodu. Pri prvi preselitvi Judov v Babilon je prišel v sužnost okrog leta 605 pred Kristusom. Kralj Nabuhodonozor ga je s tremi drugimi judovskimi mladeniči sprejel na svoj dvor, kjer je bil vzgojen za službo na dvoru. S svojo modrostjo, podarjeno od Boga, si je pridobil ugled in se povzpel do odgovornih služb, kar je vzbudilo zavist nekaterih njegovih podrejenih. Ovadili so ga, da zaničuje kralja Darija, ker se noče klanjati njegovi podobi. Zato je bil vržen v levnjak, iz katerega ga je Bog čudežno rešil. Dalje nam Danijel pripoveduje tudi o čudežni rešitvi treh mladeničev, ki so jih služabniki kralja Nabuhodonozarja vrgli v ognjeno peč in o njegovem hvalospevu Bogu za rešitev. Danijel je kralju Nabuhodonozorju razložil skrivnostne sanje, ki jih njegovi svetovalci in zvezdarji niso razumeli. Kralj je pohvalil njegovo razsodnost in izredno modrost ter ga hotel nagraditi z visoko službo v kraljestvu, toda Danijel se je slehernemu odlikovanju odpovedal.
Preroka Danijela upodabljajo največkrat sedečega v levnjaku med levi, ki mu nočejo storiti nič žalega.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Elija, Ilija
        Med redkimi svetimi možmi stare zaveze, ki jih časti naša Cerkev, je prerok Elija. Njegovo ime pomeni »Moj Bog je Gospodar«, priimek Tesban pa pove, da je bil doma iz Tesb v Galaadu. Deloval je v času kralja Ahaba in njegovih sinov v 9. stoletju pred Kristusom. V tistem času se je ljudstvo izneverjalo svojemu Bogu in častilo zlato tele ter Baala. Kralj Ahab je temu Bogu na prigovarjanje žene Izabele postavil v Samariji svetišče, ki ga je oskrbovalo 850 duhovnikov. V Svetem pismu SZ so opisani še drugi dogodki iz njegovega življenja, kako je na primer obudil mrtvega dečka, kako je premagal Baalove duhovnike.
Njegov učenec je bil Elizej. Nekoč sta prišla k Jordanu, kjer je Elija vzel svoj plašč, ga zvil in udaril z njim po vodi, da se je razdelila na dvoje in sta šla po suhem na drugi breg. Elizej je prosil Elija, naj mu zapusti delež svojega duha. Ko sta šla dalje in se pogovarjala, se je prikazal ognjen voz in ognjeni konji in Elija je šel v viharju proti nebu. Ker je na tako nenavaden način odšel s tega sveta, so Judje verovali v njegovo vrnitev. Njegova vrnitev je pomenila znamenje mesijanske dobe. Zato je prišel tudi Janez Krstnik v Elijevem duhu in moči. In celo Kristusa so imeli Judje za Elija.
Njegov nenavadni odhod z zemlje razodeva Gospodovo moč. Elija se bo spet prikazal pred velikim in strašnim dnem Gospodove sodbe, kakor napoveduje prerok Malahija. Iz njegovih besed raste pričakovanje Elije v Jezusovem času. Ko je Jezus vprašal učence, kaj pravijo, kdo da je Sin človekov, so odgovorili: Nekateri pravijo, da je to Janez Krstnik, drugi da Elija … Tudi Janeza Krstnika so imeli za Elija, a je to odločno odklonil (Jn 1,21), čeprav angelovo oznanjenje njegovega rojstva in Jezusove izjave (Mt 11,14; 17,10-13) potrjujejo, da je Janez Krstnik napovedani »prihodnji« Elija, prerok, ki mora priti. Nova zaveza večkrat omenja preroka Elija.
Preroka Elija upodabljajo s krokarjem, ki mu nosi hrano; z daritvenim mečem; z angelom, ki mu prinaša štručico kruha in vrč vode, prerok sam pa počiva pod grmom. Večkrat ga vidimo upodobljenega, ko se na gorečem vozu pelje v nebesa. Elija je zavetnik karmeličanov, letalcev in vseh, ki imajo opravka z letalsko službo. Bolj ko pri nas je Elijevo češčenje razširjeno v sosednji Hrvaški, zlasti v hrvaškem Primorju in v Dalmaciji. Na Slovenskem ima Elija dve cerkvi: v Prečni pri Novem mestu in v Planini pri Črnomlju. Poznajo ga tudi slovenske legende. Goduje 20. julija.
Vir

Danes godujejo tudi…

Aurea je bila sestra mučencev Adolfa in Janeza (njune blažene smrti se spominjamo 27. septembra) in hči svete Artemije. Ta se je po smrti svojega moža, premožnega Arabca muslimanske vere, skupaj s hčerko Aureo umaknila v samostan v predmestju Kordobe. Evlogij poroča, da je Aurea živela v samostanu »trideset let in več«. Rojena je bila v mešanem zakonu in po postavah muslimanov, ki so tedaj vladali v Španiji, je pripadal veri očeta – muslimana. Njen prestop v krščanstvo je veljal za odpad od očetne vere, prestopek, ki se kaznuje s smrtjo. Ko so jo privedli pred sodišče in ji grozili s krutimi mukami, se je tega ustrašila in je vero zatajila. Vrnila se je nazaj v samostan, kjer je prostovoljno delala strogo pokoro za svojo napako. Kmalu so jo znova gnali pred sodnika, toda to pot je Aurea odločno vztrajala pri svoji veri v Kristusa. Bila je obsojena na smrt z obglavljenjem, njeno truplo pa so vrgli v reko Guadalkvivir.
Aurea je latinska beseda, ki po naše pomeni »zlata«.
Vir

Danes godujejo tudi…

Blaženi Elij (Elio) se je rodil v Koštaboni v 1. stoletju n.št. Iz Ogleja je prinesel krščanstvo in ga razširjal po Istri. Mesto Egida je spreobrnil, da je nehalo častiti boginjo Palado in začelo živeti po krščansko. Bil je učinkovit pridigar in je s svojim svetim življenjem dajal zgled drugim. Umrl je verjetno 18.7. leta 56. Pokopan je v grobnici v Koprski stolnici.
Vir

Po pisnih virih in ustnem izročilu koprske in tržaške Cerkve je 18. julija leta 56 v Aegidi, današnjem Kopru, v Gospodu zaspal diakon Elio, apostol Kopra in istrski misijonar. Rojen je bil v Koštaboni, takratnem Castrumu Bonae, po rodu pa je njegova družina izvirala iz Oprtalja (Castrum Portolensis). Letos mineva torej 1950 let od njegove smrti. Na njem, začetniku vere v Kopru in Istri, sloni istrska povezanost s krščanskim svetom, na njem in na kralju Epulu sloni tudi častitljiva istrska identiteta. Njegove svete relikvije so v romarski Nazarijevi katedrali v Kopru in so se več kot 1700 let hranile in častile v kripti pod glavnim oltarjem katedrale – na najbolj svetem mestu. Ta prostor je središče krščanstva v Istri.

V Ogleju (Aquilea) je Sv. Elio škof Mohor dobrodušno sprejel in uvrstil med svoje najljubše učence in ga kot misijonarja zadolžil za celotno Istrsko pokrajino, ta pa je na otoku Aegida (Sermin) z močjo apostolske pridige, s čudeži in s svojim neoporečnim ravnanjem in svetim življenjem pogane spreobrnil v kristjane.

To besedilo je povzeto po »Corografia Ecclesiastica o sia deserritione della citta e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d’Istria«, ki jo je leta 1700 v Benetkah izdal Paolo Naldini, koprski škof v letih 1686–1713. Pred njim je o Sv. Eliji pisal Schönleben. Med preprostimi Istrani pa je veljalo prepričanje, da Sv. Elia poskrbi za dež, zato so se nanj obračali s temi besedami:

Sant’Eleîa, chi fivi ca nu piovo? La gierba ‘nde se sica, li pigure ‘nde moro. Sveti Elia, kaj delate, da ne dežuje? Trava se suši, ovce nam umirajo.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Ena najbolj dramatičnih in po svoje tudi najlepših legend iz življenja svetnikov je prav gotovo tista, ki govori o življenju svetega Aleša. Ne vemo koliko je v njej sploh resničnega, gotovo pa je, da vsebuje bogat nauk, ki je nad zgodovinsko resnico. Gre za zgodbo človeka, ki je v polnosti dojel Jezusove besede o tem, da se je potrebno na tem svetu odpovedati vsemu, celo svoji lastni družini, kadar ga to ovira na poti do popolne ljubezni. S svojim prostovoljnim spokornim življenjem je dosegel osvoboditev od vsega zemeljskega in živel samo za nebeško.
Proti koncu četrtega stoletja sta v Rimu živela bogata zakonca plemenitega rodu. Oba sta bila pobožna in radodarna, v njuni hiši so bile za reveže vsak dan pogrnjene tri mize, pri katerih sta velikokrat sama stregla. Dolgo časa nista imela potomcev, naposled pa sta le izmolila sina, ki sta mu dala ime Aleksij. Z vso skrbnostjo sta ga vzgajala, mu privzgojila čut za bližnjega in ljubezen do Boga. Življenjepisci lepo pravijo, da sta starša živela pobožno, sin pa sveto. Aleš je iz ljubezni do Boga želel ostati neporočen. Starša pa sta ga, v skrbi za nasledstvo, silila v zakon. Uklonil se jima je in se poročil s Sabino, a ji je na poročno noč razodel svoj sklep. Podobne želje je imela tudi Sabina, zato je bila tega vesela in je slavila Boga. Aleš ji zato izroči svoj zlat prstan, dragocen pas in rdečo mošnjo, polno dragotin ter ji pravi: »Vzemi in shrani to v moj spomin in Bog bodi med nama, dokler bo takšna njegova volja. Glej, tako kakor bodo sveče, ki tu gorijo, kmalu dogorele, tako se dogaja tudi s posvetnim veseljem. Sedaj sva mlada, bogata, lepa in mogočna, a kako kmalu bo vse to minilo! Zato si oba prizadevajva za tisto veselje, ki ga Bog da njim, ki ga ljubijo. Skrbiva za svoji duši, da bova Bogu všeč s svojim čistim in neomadeževanim življenjem.« Nevesta ga zamišljeno pogleda in mu odgovori: »Bog naj te varuje na vseh tvojih poteh; tvoj nauk mi bo v povelje.« Aleš se odpravi na pot, odpelje se v Edeso v Mezopotamiji in tam kot berač živi v zatajevanju samega sebe. Njegovo poglavitno delo je post, molitev in prejemanje zakramentov. Tako preživi celih 17 let. Ljudje ga zaradi njegovega spokorniškega načina življenja vedno bolj cenijo, tako da ga začnejo častiti skoraj kakor svetnika. Aleš tega ne mara, zato sklene, da bo pobegnil iz Edese v Tarz. Zgodi pa se, da vihar ladjo na kateri potuje, zanese blizu Rima. V tem vidi Aleš božje znamenje, da se vrne v očetovo hišo, a ne kot sin, pač pa kot berač. Ne da se spoznati in očeta zaprosi, da ga sprejme. Oče Evfemij ob tem pomisli na sina in se usmili berača. Pod stopnicami v hiši mu odkažejo prostor in mu dajejo hrano. Domači služabniki ga imajo za bebca, zato se iz njega norčujejo, zlivajo nanj pomije in vanj pljuvajo. Aleš to tiho in brez godrnjanja prenaša in ostane tako, ne da bi se dal spoznati staršem, v domači hiši 17 let.
In kakšna je bila njegova smrt? Nekega dne daruje papež Inocenc I. vpričo cesarja, navzoč pa je tudi Alešev oče, cesarski svetovalec, slovesno sveto mašo. Naenkrat se zasliši glas: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.« Vsi prestrašeni popadajo na kolena in vzklikajo: »Gospod, usmili se nas!« Glas pa spregovori: »Poiščite božjega svetnika in ga častite, da bo izprosil Rimu blagoslov; v petek bo umrl. V Evfemijevi hiši ga iščite.« Spoznajo, da to ne more biti nihče drug kakor berač pod stopnicami, saj je živel potrpežljivo, kakor božji angel. Ko pridejo v hišo, ga najdejo mrtvega, v rokah pa drži pismo, v katerem je zapisano, da je on Aleš, domači sin, ki je kot romar in spokornik preživel svoje življenje. Imel je pogreb, kakršnega Rim ni videl, saj so vsi želeli videti, se dotakniti in na zadnji poti pospremiti svetnika.
Sveti Aleš, spokornik, goduje 17. julija.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Karmela, Karmen, Carmen, Karmi, Karmica, Karmina, Karmila, Karma
        Ime praznika pride po Karmelski gori v Sveti deželi. Na tej gori sta se skrivala pred brezbožnim kraljem Ahabom in njegovo še bolj brezbožno ženo Jezabelo prerok Elija in Elizej. Nemara so tu bivali tudi njuni učenci. Zato je verjetno, tako trdijo, da so se tu že v prvi krščanski dobi naselili možje, ki so se želeli umakniti svetu in živeti v samoti. Sv. Helena, mati cesarja Konstantina, je dala tu sezidati cerkev.
Leta 1156 je tja prišel vojak, križar Bertold s Kalabrije, ki se je bil v hudi bitki zaobljubil, da bo postal samotar, če Bog kristjanom nakloni zmago nad mohamedanci. Kristjani so zmagali in Bertold se je z desetimi tovariši naselil v Karmelu pri votlini, v kateri je po starem izročilu nekdaj bival prerok Elija. Postavili so majhno svetišče v čast božji Materi in si jo tudi izbrali za Gospo svoji družbi. Imenovali so se bratje Device Marije Karmelske. S tem je bil ustanovljen karmeličanski red.
Zaradi nesloge krščanskih vladarjev so Turki spet osvojili Sveto deželo in leta 1240 so karmelski samotarji zapustili sveti kraj in se preselili v zahodne evropske dežele, v Francijo, na Sicilijo, v Anglijo. Ko je na Angleškem bil na čelu reda Simon Stock (umrl leta 1265), se mu je prikazala božja Mati, pripoveduje pobožna povest. V roki je držala škapulir ter mu povedala: »Vzemi, sin, ta škapulir svojega reda; to bo znamenje milosti, ki sem jo izprosila tebi in otrokom Karmelske gore: kdor umrje v tem oblačilu, se bo obvaroval večnega ognja; je znamenje zveličanja, obramba v nevarnostih in zagotovilo miru in večne zaveze.« To se je zgodilo 16. julija 1251. Tako je nastala karmelska škapulirska bratovščina.
O karmelskem redu radi ponavljajo izrek: »Karmel je ves marijanski.« Karmelski red je ves posvečen posnemanju in češčenju božje Matere. Karmelska pobožnost do Marije posebej naglaša tudi gojitev stanovske čistosti. Zato je ta pobožnost stoletja rodila bogate rodoljubne sadove. Tudi iz karmeličanskega reda je zrasla slavna vrsta svetnikov in svetnic: od sv. Simona Stocka do sv. Janeza od Križa, do cerkvene učiteljice sv. Terezije Velike do tako znane in priljubljene sv. Terezije Deteta Jezusa.
Karmelske Matere božje se spominjamo 16. julija.
Vir
Danes godujejo tudi…