Imena: Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino, Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, …
Človek skoraj ne more verjeti, da je bilo kaj takega mogoče Jožefina je bila žrtev trgovine s sužnji, ki je cvetela v Sudanu v devetnajstem stoletju. Devetletno temnopolto deklico so v Kartumu ujeli arabski trgovci in jo petkrat prodali. Živela je v takšnem strahu, da je za vselej pozabila svoje rojstno ime. Trgovcem ga ni znala povedati, zato so ji dali ime »Bakhita«, kar pomeni v arabščini »osrečena«.
Rodila naj bi se okoli leta 1869. Deset let je nosila suženjske verige. Posebej je trpela, ko je je kupil turški general, da bi služila njegovi materi in ženi. Ženski sta bili neusmiljeni. Ni minil dan, da je ne bi pretepali do krvi. Dali sta jo tetovirati. Na telesu ji je ostalo 144 znamenj. Ko se je moral general vrniti v Turčijo, jo je kupil italijanski konzul. Nekaj časa je še ostala v Sudanu, nato pa se je preselila v Italijo. V življenjepisu je zapisala: »V svojem srcu sem dala Afriki večno slovo«.
V Italiji je dobila svobodo in stopila v stik z beneškimi kanosijankami. Devetega januarja 1890 jo je beneški patriarh krstil, birmal in ji podelil prvo obhajilo. Dobila je ime Jožefina Marjeta. Tedaj se ji je tudi v srcu zbudila želja, da bi stopila v red kanosijank. Bila je sprejeta in čez šest let je v Veroni, kjer so imele kanosijanke materno hišo, napravila zaobljube.
Najprej so jo poslali v samostan Schio (Vicenza), kjer so redovnice delovale na vzgojnem in karitativnem področju. Tu je na pobudo predstojnice Jožefina povedala svojo življenjsko zgodbo. V samostanu je bila pripravljena sprejeti vse službe, od vratarice, zakristanke, do delavke. V srcu pa se ji je vnemala želja, da bi šla v misijone. Ni se ji spolnila, toda skupaj s sestro Leopoldo Benedetti, ki se je vrnila iz Kitajske, sta obiskali marsikatero mesto v Italiji in prebujali misijonsko navdušenje. Stalno bivališče je imela v samostanu Vimercate blizu Milana, bila je vratarica. Z njo so se srečevali zaskrbljeni starši, katerih hčere so odhajale v misijone. Vedno je znala najti spodbudno besedo.
Umrla je 8 februarja 1947. Njeno telo je ostalo mehko, tako da so matere lahko prijemale za njeno roko in jo polagale na svoje otroke ter se priporočale njeni priprošnji.
Za blaženo jo je razglasil Janez Pavel II 17 maja 1992, za svetnico pa 1. oktobra 2000.
Vir

“Zbrani na praznik svetega Jožefa, ki je za Marijo prvi svetnik v nebesih, se danes spominjamo treh oseb: njega samega, varuha svete družine, nato našega papeža, Benedikta XVI. – Jožefa Ratzingerja, in na poseben način tudi svete Jožefine Bakhite.

Slednja prihaja med nas na viden in otipljiv način po svoji relikviji “Ex ossibus”, to pomeni, da gre za košček njene kosti. Ne prihaja pa le zaradi naše župnije, temveč za vso domovino Slovenijo. Postni čas, ko premišljujemo o ceni našega rešenja, ki jo je za vsakogar od nas plačal Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, naj nam bo v pomoč, da bi mogli dobro razumeti, kaj nam sveta Jožefina Bakhita z zgledom svojega življenja sporoča.

Spomnimo se na kratko: rojena leta 1869 v pokrajini Darfur, v Sudanu v Afriki, je bila kot sedemletna deklica ugrabljena in prodana za sužnjo. Ob tem je od strahu pozabila lastno ime, ugrabitelji pa so jo poimenovali Bakhita – tista, ki je srečna. Večkrat preprodana je okušala neizmerno trpljenje zaradi nepojmljive krutosti svojih gospodarjev. Žena enega izmed njih, turškega generala, je dala Bakhito tetovirati. Sužnji so bili tedaj goli in tako bi dosegla na trgu večjo vrednost. Z nožem so ji na telesu naredili 114 rezov; po prsih, trebuhu in rokah. Da se rane ne bi zacelile in bi ostale vidne, so vanje vtrli soli. Kasneje je sama izpovedala, da je bil edinole Bog lahko tisti, ki jo je rešil, ko so jo pustili ležati kot mrtvo na tleh v mlaki krvi. Zanjo je imel velik načrt. Kot zadnji jo je leta 1885 kupil italijanski konzul, da bi jo odpeljal v Italijo, kjer jo je podaril prijatelju. Tam je spoznala Jezusa, tudi prodanega in bičanega, in ko bi se morala s to družino vrniti v Afriko, kjer so imeli hotel, je prvič v življenju rekla ne. Pri kanosijankah v Benetkah je po rokah beneškega patriarha obenem prejela zakrament svetega krsta, svete birme in prvo obhajilo. Ni našla besed, da bi opisala srečo, ki jo je čutila v srcu, ko je postala Božji otrok. Leta 1896 je postala redovnica, leta 1902 pa je prišla v Schio (provinca Vicenza), kjer je ostala vse do svoje smrti leta 1947. Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 proglasil za blaženo, 1. oktobra leta 2000 pa za svetnico.

Sedanji papež, Benedikt XVI. govori o njej v okrožnici Spe Salvi (Odrešeni v upanju) iz leta 2007 kot o svetnici upanja takole: ” … Tukaj je Bakhita končno po tako groznih »gospodarjih, paronih«, katerim je bila do tedaj podložna, spoznala povsem drugačnega »Gospodarja«, ki ga je v beneškem narečju imenovala »Parón«. Zdaj je spoznala živega Boga, Boga Jezusa Kristusa. Do tedaj je poznala samo gospodarje, ki so jo prezirali in z njo grdo ravnali ali jo v najboljšem primeru imeli za koristno sužnjo. Zdaj pa je slišala, da obstaja »Parón« nad vsemi paroni, Gospod vseh gospodov, in da je ta Gospod dober, Dobrota sama. Izkusila je, da ta Gospod pozna tudi njo, da je tudi njo ustvaril – še več, da jo ljubi. Tudi ona je bila ljubljena, in sicer od najvišjega Parona, pred katerim so vsi drugi paroni le ubogi služabniki. Bakhito je Bog poznal in ljubil ter pričakoval. Še več, ta Paron je sam sprejel nase usodo pretepenosti in je zdaj čakal nanjo na »Očetovi desnici«. Zdaj je imela »upanje« – ne več samo majhno upanje, da bo našla manj okrutne gospodarje, marveč veliko upanje: jaz sem dokončno ljubljena, in kar koli se mi že pripeti – ta ljubezen me pričakuje. In tako je moje življenje dobro. Po tem spoznanju upanja je bila »odrešena «. Zdaj ni bila več sužnja, marveč svoboden otrok Boga. Bakhita je razumela, kar je povedal Pavel, ko je Efežane spomnil na to, da so bili prej na svetu brez upanja in brez Boga – brez upanja zato, ker so bili brez Boga. ”

Ko so sveto Bakhito nekoč vprašali, kaj bi storila, če bi se ponovno srečala s tistimi, ki so z njo tako grdo ravnali in ji povzročili toliko gorja, je odgovorila: “Pokleknila bi pred njimi, poljubila njihove roke in se jim zahvalila. Če ne bi bilo njih, ne bi nikoli postala Božji otrok in Kristusova nevesta. Ubogi reveži, saj niso vedeli, kaj delajo; oni so bili gospodarji, jaz pa njihova sužnja. Vsak dan prosim za njih, da bi tudi oni spoznali Boga in Njegovo ljubezen in bi se nekoč srečali v raju.”

Sveta Bakhita je bila kanosijanka – red se imenuje po sveti Magdaleni iz Canosse. Karizma tega reda je je popolna zazrtost v Jezusa na križu in žalostno Mater Božjo. Vodilo so jim besede: ponižnost v ljubezni. Postaviti torej Boga na prvo mesto in se Mu popolnoma darovati, kakor se je Jezus popolnoma daroval Očetu v poslušnosti Njegovi volji. Obenem pa slediti Mariji, ne le v solzah njene žalosti, temveč predvsem v trdnosti njene vere in njeni moči, da stoji pod križem, ko se ta volja uresničuje.

Sporočilo svete Jožefine Bakhite nam in vsem v našem času lahko strnemo v tri točke:
odpuščanje in sprava iz srca, še več, hvaležnost za trpljenje, po katerem nas Bog vodi vse bliže k sebi,
smisel življenja bomo našli, če bomo v trdni veri sledili Jezusu na križu in Mariji,
brez Boga smo brez upanja. Največja napaka, ki jo je storil človek je bila, da je Boga izrinil iz vseh področij svojega življenja in na Njegovo mesto postavil samega sebe. Sveta Bakhita upanja nikdar ni izgubila, ker je bila z Bogom vedno zedinjena.

Mati prednica je bila žalostna ob približevanju Bakhitinega odhoda v nebesa. Slednja jo je tolažila z veliko gotovostjo: “Ne trpite zaradi mene. V nebesih bom šla k Jezusu in za vas dosegla velike blagoslove. Če mi bo Gospod to dovolil, bom prišla in vas poiskala v sanjah. V raju bom močna in bom vsem dosegla velike milosti.”
Danes te, sveta Bakhita, tukaj zbrani prosimo, posreduj pri Bogu za nas in naš slovenski narod, ter nam izprosi milost resničnega odpuščanja, sprave in trdne vere, da ostanemo Bogu zvesti v vseh preizkušnjah in tako dočakamo trenutek, ko nam bo Njegovo usmiljenje naklonilo, da smemo tudi sami okusiti veselje vstajenja ter Ga večno ljubiti in gledati iz obličja v obličje.

Sveta Jožefina Bakhita, prosi za nas!”
Vir
Danes godujejo tudi…

Saksonski kralj, verjetno od Wessexa. Oče sv. Vilibalda, sv. Vinebalda in sv. Valburge. O njem obstajata vsaj dva različna življenjepisa, vendar noben ni zanesljiv. Umrl je naravne smrti leta 722 v kraju Lucca v Italiji med romanjem v Rim. Pokopan je v cerkvi v San Fredianu. Obstajajo poročila o čudežih na njegovem grobu. Nekaj relikvij je prenesenih v Eichstatt.
Vir

Danes godujejo tudi…

Po smrti moža grofa Lotharja iz Are, je leta 1165 na svojem posestvu ustanovila ženski samostan premonstrantenk, ki ga je upravljala vse do svoje smrti leta 1183.
Hildegunda pomeni “bojevita bojevnica”
Vir
Danes godujejo tudi…

Blažena Liharda (Hildegard), kneginja, mati sv. Albuina, je pokopana na Kamnu v Podjuni († 985). Bila je velika dobrotnica ljudstva. Dobrodelna ustanova, ki jo je zapustila, je preživela dolga stoletja in ugasnila šele po prvi svetovni vojni. Na predvečer njenega godu še danes simbolično mečejo iz kmenskega župnišča med množico štruceje (kruhke). Cerkev jo priznava kot blaženo. Zgodovinar Josip Gruden poroča, da so Slovenci nekoč pogosto romali na njen grob. V zgodovinskem gradivu o njej še posebej izstopa študija, objavljena v celovškem letniku Carinthia I (K. Dinklage, 1972).
Vir

Pokopana je cerkvi na Kamnu (Stein), v Juni (Jauntal) na Koroškem. Njen grob je skrinja pod oltarjem, vrh katerega je napis Sv. Liharda prosi za nas. Njen grob so Slovenci vsa stoletja obiskovali v velikem številu. Danes pa zanj, razen tamkajšnjih faranov, komaj kdo ve. Uradna Cerkev jo ima samo za blaženo, v izročilu ljudi pa velja za svetnico. Razglašena je bila nedvomno že pred letom 1171, v katerem je papež svetniška razglašanja pridržal izključno Rimu. Prej so to pravico imeli domači škofje. In pristojen domači škof je za svetnico gotovo razglasil tudi Lihardo, dasi o tem ni ohranjena ustrezna listina.

Njeno izvirno ime je bilo Hildegarda. Rodila se je v letih okoli 905 in umrla najverjetneje leta 985. Njen soprog je bil grof Albuina (Albin). V njunem zakonu se je rodilo 5 otrok. Najstarejši je bil  Albuin,  škof v Brixenu na Tirolskem. Razen legende o njej in o soprogu, v kateri je zgodovinsko jedro, je malo podatkov o njenem življenju. Legenda navaja, da sta s soprogom bivala najprej na gradu Škrbina nad Dravo, nasproti vasi Mehlice. Grof Albuin, ki je umrl pred letom 975, je pokopan v cerkvi te vasi.

Pobožna Liharda je zapustila dobrodelno ustanovo. Na predvečer njenega godu, dne 5. februarja, so iz dohodkov te ustanove gostili množice ubogih in številno duhovščino. Pravila te ustanove določajo med drugim, da se za njen god opravijo maše po Lihardinem obredu v cerkvi na Kamnu, in sicer v kripti, na glavnem in na Marijinem oltarju. Po starem običaju pa mečejo ta dan med množico tudi kruhke, po koroško krušeje ali štruceje. Ljudje jih hranijo, in če štrucej ne splesni, pomeni, da je v hiši blagoslov vse leto.

Na oltarju bl. Liharde se nahaja njen pozlačen kip, v čigar roki je štrucej, ki ga nudi siromaku – simboličen prikaz njene dobrote. V 18. stol. je bil njen kip odet po takratni navadi v bogato obleko, kar je motilo oblast, ki se je ravnala po smernicah cesarja Jožefa II. Vsled tega ga je moral župnik odstraniti. Tedaj pa se je zbrala velika množica ljudstva, predvsem žensk, ki so župnika prisilile, da je kip priljubljene svetnice postavil nazaj.

Dobrodelna ustanova bl. Liharde je zamrla v letih po prvi svetovni vojni, ko je silna draginja (inflacija) povsem spodjedla njeno premoženje.
Vir
Danes godujejo tudi…

Bil je oproda pri grofu v Loozu. Potem pa je postal duhovnik in menih v cistercijanski opatiji Himmerod v Eifelu. Posebno se je zavzemal za češčenje blažene Device Marije.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik Dubrovnika, zdravnikov, trgovcev z volno, čevljarjev, krojačev, mavčarjev, tkalcev, strojarjev, pekov, zidarjev, klobučarjev, muzikantov, domačih živali in konj, vremenski svetnik
Atributi: glavnik, sveča, knjiga, volk in svinja (svinjska glava), voščenka
  Imena: Blaško, Blažan, Blaže, Blažej, Blažek, Blažen, Blaženko, Blažimir, Blažo…
Češčenje sv. Blaža je med vernim ljudstvom zelo razširjeno. Zlasti ga časte Hrvati, posebno Dalmatinci. Pravijo mu sveti Vlaho. Dubrovnik si ga je izbral že morda v desetem stoletju za svojega zavetnika. Ko je bil Dubrovnik še samostojna republika, je imel sliko sv. Blaža na državni in trgovski zastavi, na državnem pečatu in kovancih.
V vsej Cerkvi velja sv. Blaž za priprošnjika zoper bolezni vratu in grla. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč pripoveduje, da je bil Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Naproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj reši otroka gotove smrti. Požrl je ribjo kost, ki je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine. Sv. Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam pa je šel naprej v strašno smrt. Rablji so ga neusmiljeno tepli, potem pa trgali z železnimi grebeni. Naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316. Sv. Blaž goduje 3. februarja.
V zvezi z omenjenim čudežem, ki ga je storil svetnik na poti v smrt, deli Cerkev vsako leto na god sv. Blaža – Blažev blagoslov. Mašnik najprej blagoslovi sveče za ta blagoslov s posebno molitvijo. Nato vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, in ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov. Blagoslov podeli z besedami:

»Na prošnjo sv. Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni v grlu in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Na te besede odgovorimo z Amen.
»Blažev žegen« je eden izmed številnih blagoslovov, s katerimi Cerkev prav posebno moli za svoje vernike. Tudi ta blagoslov ima moč iz njene molitve in našega pobožnega prejemanja. Zato je neupravičeno vsako zaničevanje, ki ga izražajo besede: »Koristi toliko ko blažev žegen.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Svečnica – praznik luči
Svečnica, ki jo obhajamo drugega februarja, je pri nas zadnji dan božičnega časa.
Na Slovenskem je namreč še vedno lepa navada, da do tega dne domove krasijo božične smrečice, gotovo pa jaslice, ki pa jih je prav na svečnico treba razdreti, o čemer pojo tudi nekatere svečniške kolednice. Praznik, ki ima poganski izvor, je na Slovenskem že dolgo zasidran kot del cerkvenega leta, saj tega dne obhajamo spomin Marijinega očiščevanja, pa tudi njenega srečanja s Simeonom. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje.
Ko je Marija štirideseti dan po rojstvu Odrešenika smela priti v tempelj, je tam srečala častitljivega starčka Simeona, ki je spoznal, da je dete v njenem naročju Mesija. Danes obhajamo svečnico predvsem kot praznik luči pred nastopom tako imenovanih svetnikov – pomladinov. Obhajamo jo v dneh, ko so dnevi že malenkost daljši in je že slutiti pomlad, ki prinaša več luči, po kateri so nekdaj hrepeneli vso dolgo zimo. Tako, kot je starček Simeon v templju v slovitem spevu spregovoril o “luči v razsvetljenje poganov”, je sveča v cerkvi na ta dan prispodoba Mesije, ki razsvetljuje človeštvo.
Sveča ima velik simbolni pomen; ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter kristjana opominja, da mora biti otrok luči.
Vir

Svečnica – dan Bogu posvečenega življenja
V katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču, praznik pa je dobil tudi ime svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče. Redovnice in redovniki pa praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. To je dan zahvale, molitve za svetost, premišljevanja in medsebojnega srečanja. . Redovniki bodo dan posvečenega življenja praznovali skupaj s škofi in drugimi verniki.
Dan posvečenega življenja ima trojen namen:
– hvaležnost za dar redovništva v posvečenem življenju, ki bogati in razveseljuje krščansko skupnost z mnogovrstnostjo svojih darov (karizem),
– da bi celotno Božje ljudstvo bolj spoznalo in cenilo posvečeno življenje,
– da bi skupaj slavili čudovita dela, ki jih je Gospod naredil v Bogu posvečenih osebah in da bi se še bolj živo zavedali, kako nenadomestljivo je njihovo poslanstvo v Cerkvi in v svetu.
Dan posvečenega življenja je uvedel papež Janez Pavel II. Posvečene osebe so poklicane k refleksiji ter k obnovitvi in potrditvi svoje posvetitve. Papež poudarja, naj ta dan »pomaga vsej Cerkvi, da bo bolj cenila pričevanje oseb, ki so se odločile, da bodo tesneje hodile za Jezusom«.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnica Irske, Essna, porodnic in otrok, krav in živine, proti nesrečam
Atributi: palica opatinje, krava, ognjen plamen nad glavo
Imena: Brigita, Gitka, Gita
Sv. Brigita je najbolj češčena svetnica med Irci. Njej na čast so sezidali celo več cerkva kakor svojemu narodnemu svetniku sv. Patriku. V predstavi vernih Ircev je sv. Brigita najpopolnejši vzor in je kar poosebljeno svetništvo. Najstarejši irski pisatelji se kar kosajo med seboj, kdo ji bo v prosti ali vezani besedi izrekel večjo pohvalo. O njej govorijo številni življenjepisi, sestavljeni pa so bolj pod vplivom verskega navdušenja in pesniškega navdiha kakor z namenom, da bi navajali zgodovinske podatke iz njenega življenja.
Za trdno vemo, da je umrla na današnji dan, najverjetneje leta 523. Dočakala je starost 70 let. Živela je torej v času, ko je sv. Patrik že spreobrnil Irce in so njihovo domovino začeli imenovati »otok svetnikov«; kar pa ne pomeni, da so bili vsi Irci svetniki. Sv. Brigita je bila namreč nezakonska hči premožnega veljaka in njegove sužnje. Ko je zakonita žena zvedela za moževo prešuštvo, je sužnjo izgnala iz hiše kakor nekdaj Sara Hagaro. Otrok pa je potem dobil dobro vzgojo pri neki kristjanki.
Oče jo je pozneje poklical domov, kjer je bila kot pastirica vsej družini in okolici za zgled. Brigita je iskala srečo samo v dobrih delih. Posebno iznajdljiva je bila pri strežbi bolnikov in zapuščenih.
Snubce je odklanjala, oče pa ji je končno le izpolnil željo, da se je lahko umaknila v samoto redovnega življenja. Poročajo, da jo je Bog v začetku novega poklica izredno odlikoval. Ko ji je škof na glavo položil tančico v znamenje, da potrdi njeno deviško čistost, je videl nad njo svetel steber. Ko je Brigita (irsko Brigit, skrajšano Brid) poljubila oltarno stopnico, je suhi les oltarja ozelenel.
Pridružila so se ji tri mlada dekleta in so si z njo skupaj v starem hrastu izdolble tesne celice. Brigita je vodila njihovo molitev in določala dobrodelna dnevna opravila. Kmalu je družba narasla, razvila se je Kildara, po naše: celice v hrastu. Vse naokrog so ljudje začeli zidati hiše, da bi bili deležni duhovnih dobrot, ki jih je delila Brigita. Kildara (Cell Dara) je še danes mesto blizu Dublina.
Brigita je do 70. leta ohranila dekliško svežost kljub velikim telesnim naporom in pokori, ki jo je opravljala, da bi dala Bogu zadoščenje za grehe irskega ljudstva. Napovedala je svoj smrtni dan.
Njeno svetniško češčenje je bilo razširjeno tudi na evropski celini. Upodabljajo jo kot redovnico s svečo v roki in z ognjenim plamenom nad glavo. Ob njenih nogah stoji včasih kravica, ker ji legenda pripisuje več čudežev, kako je povečala množino mleka, da je mogla nasititi lačne.
Vzdevek: »Irska Marija«
Ime: orig. iz keltščine, ima pa lahko več pomenov: »visoka, močna, krepka«; »goreča puščica«; v stari visoki nemščini: »bleščeča, krasna, znamenita, sijajna«
Nekateri čudeži: ozdravitev dveh gobavcev in slepe deklice; z znamenjem križa je vzela dar govora obrekovalki in dala razločen govor dojenčku, da je izpričal resnico; s križem je prikovala na mesto očeta deklice, ki jo je silil v zakon; z blagoslovom je večkrat pomnožila mleko, hrano, maslo, odgnala nevihto in točo, vodo spremenila v pivo …
Upodobitve: Upodabljajo jo kot opatinjo, običajno drži v roki svetilko ali svečo, nad glavo ima ognjen plamen, velikokrat ima ob sebi tudi kravo.
Goduje 1. februarja.
»Želim si, da bi nebeški angeli prebivali med nami. Želim si obilje miru, polne posode ljubezni, bogat zaklad usmiljenja. Želim, da bi povsod vladala veselost. Želim si Jezusove navzočnosti, Marijinega sijaja; želim si, da bi se okoli nas z vseh koncev zbrali nebeški prijatelji. Rada bi bila Gospodov zakupnik, da bi smela trpeti nadloge in bi mi lahko podelil svoj blagoslov.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik mladine, dušnih pastirjev za mladino, katoliških založb
Atributi: duhovniška oblačila, mladi fantje
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Znani italijanski liberalni politik Cavour je dejal o njem: »Don Bosko je največji delavec 19. stoletja.« Toliko se je trudil za vzgojo zapuščene mladine in duhovno rast krščanskega ljudstva, da je dolga leta spal samo po štiri ure. Le izredna božja pomoč, posebni naravni darovi in skoraj legendarna delavnost morejo razložiti velika dela, ki jih je don Bosko opravil v življenju.
Rodil se je leta 1815 v vasici Becchi, šestdeset km jugovzhodno od Torina, umrl 31. januarja 1888 v Torinu. Še kot učenec je nekoč sanjal, da ga je lepo oblečena gospa prijela za roko in ga povabila, naj gre z njo. Pred seboj je zagledal trope divjih živali, ki so se med seboj grizle in preganjale. Gospa je rekla: »To je tvoje polje, tu delaj. Postani ponižen, pogumen in krepak. Kar boš videl, da se bo zgodilo s temi živalmi, delaj z mojimi sinovi!« V trenutku so se divje živali spremenile v krotka jagnjeta in se mirno zgrinjala okoli gospe.
Brez teh sanj in brez nadaljnjih videnj ne moremo razumeti don Boskovega dela. Iz zapuščenih in surovih dečkov je vzgajal lepo krščansko vzgojene fante. Sredstvo: pokaži jim, kako lepa je krepost in kako grd je greh. Metoda: ponižnost, krotkost, ljubeznivost. Leta 1841 je postal duhovnik in še isto leto začel z »oratoriji«. Ob nedeljah in praznikih je zbiral okoli sebe zapuščene fante in jim nudil primerno razvedrilo, obenem pa jim tudi preskrbel vajensko mesto, naredil z mojstrom ustrezno delovno pogodbo in jim dal priložnost stanovati in se vzgajati v zavodih, ustanovljenih nalašč zanje. Za svojo zamisel je pridobil tudi več duhovnikov in laikov in jih po svojem vzorniku sv. Frančišku Saleškem imenoval »salezijanci«. Skupaj s sv. Marijo Mazzarello pa je ustanovil družbo za vzgojo deklic. To so Hčere Marije Pomočnice. Salezijanci so prišli v Slovenijo leta 1901.
Kot izvedenec v klasični in italijanski književnosti je Janez Bosko prijel tudi za pero in začel izdajati za verski pouk pisane knjižice. Napisal je vrsto šolskih učbenikov. Njegovi deli sta tudi uvod v preventivni sistem, kjer podaja osnovna načela svoje vzgoje, in molitveni priročnik Preskrbljeni mladenič.
Sv. Janez Bosko je najbrž največja osebnost v cerkveni zgodovini 19. stoletja.
Goduje 31. januarja.
Vir

Celoten življenjepis
Danes godujejo tudi…

Zavetnica mesta Rima.
Atributi: mučilna orodja, lev
Imena: Martina, Martinka, Martinca, Tina, Tinca, Tinita, Tinka, Tinkara, …
O tej svetnici, ki so jo v pozni rimski dobi zelo častili in občudovali zaradi njene junaške stanovitnosti, vemo zanesljivo samo za ime in za lego njenega groba ob cesti iz Rima v Ostijo. Po legendi naj bi bila Martina hči uglednega in bogatega Rimljana, lepa in bistroumna. Oklenila se je krščanstva in postala diakonisa. Odklanjala je vse snubce. Ko je cesar Aleksander Sever (222-235) zvedel, da je kristjanka, naj bi jo dal zgrabiti in ji ukazal darovati bogu Apolonu. Martina je vneto molila za stanovitnost. Med njeno molitvijo se je zrušil Apolonov tempelj. V razvalinah je pogane zadela smrt, ona pa je ostala nedotaknjena. Cesar je nato odredil raznovrstna mučenja, ona pa je z božjo pomočjo ostala stanovitna. Prenesla je kljub telesni šibkosti z močno dušo vsa trpinčenja, tako da so jo končno zunaj mesta obglavili.
Znamenje, kako so rimski kristjani častili mučenko Martino, je tudi to, da so cerkev njej na čast postavili ob trgu Forum Romanum, toda šele v 8. stoletju. V stavbi ob cerkvi je papež Sikst V. (1585-1590) naklonil prostor umetniški akademiji sv. Luka. Ko so leta 1650 cerkev preuredili in dozidali, je dobila sedanjo obliko in ime po sv. Luku in Martini. Malo prej, pod papežem Urbanom VIII., so bili prepričani, da so odkrili njen grob, zato je ta papež v himnah poveličeval njeno mučeništvo.
Goduje 30. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…