Rojena je bila 27. Avgusta 1910 v Skopju in je albanskega porekla. Leta 1929 se je kot članica ženske kongregacije odpravila v Indijo, kjer je bila globoko pretresena nad pomanjkanjem. Izstopila je iz svojega reda in se posvetila izključno negi najbolj zapostavljenih in zavrženih osebam v Kalkuti. 7. Oktobra 1950 je formalno ustanovila nov red “Misijonark ljubezni”. Od tedaj naprej je bila Mati Terezija v belem sariju z modrimi robovi neutrudna delavka v službi ljubezni in življenja. Danes red Misijonark ljubezni šteje več kot 4000 članic, ki delujejo v 120 deželah in oskrbujejo kakih 600 ustanov.
Mati Terezija je večkrat govorila, da nista njeno delo in življenje nič več kot kapljica tolažbe v ocean trpljenja. Vendar je dodajala, da če te kapljice ne bi bilo, bi nekaj v morju manjkalo. “Ljubiti in skrbeti za uboge in zapostavljene je zame vir veselja in zadovoljstva”. “Ubogi ne potrebujejo našega pomilovanja, ampak ljubezen in usmiljenje.”
O težavah modernega časa pa je dejala: “Največji problem modernega sveta je osamljenost in zavrženost. Osamljenost je pravzaprav neke vrste lakota, lakota po toplini in ljubljenosti. Vendar pa je to lakoto veliko teže prenašati kot lahkoto po koščku kruha.”
Ko je leta 1979 zvedela, da je dobila Nobelovo nagrado za mir, je izjavila:”Nisem je vredna”. Svet pa se s tem ni strinjal in jo je v letih po tem zasul z raznimi častmi in priznanji. Leta 1986 je Bill Clinton podpisal poseben odlok, s katerim je Materi Tereziji dal častno ameriško državljanstvo, katerega je doslej v zgodovin ZDA dobilo samo pet tujcev. Lahko rečemo torej, da je Mati Terezija na krščanski način dosegla vse, kar se na svetu doseči da. Zato najbrž ni veliko tistih, ki se ne bi strinjali, da je legendarna redovnica umrla na glasu svetosti.

Mati Terezija, ki je pobrala na tisoče lačnih in zapuščenih otrok po ulicah Kalkute, je bila tudi vneta borka proti splavu. Proti temu dejanju, ki ga je označila kot zločin in največje zlo na zemlji, je večkrat ponovila svoja stališča. “Tudi nerojeni otrok mora imeti možnost živeti”, je izjavila ob prejemu Nobelove nagrade za mir 10. decembra 1979 v Oslu. Poudarila je, da je prihodnost nekega naroda v njegovih otrocih. Zastopajoč stališča Cerkve proti splavu, se je udeleževala tudi manifestacij proti prekinitvi nosečnosti, ki so bile organizirane večinoma v zahodnih deželah. V Bonnu je julija 1982 obsodila splav kot ‘največji uničevalec miru’ in ob tem vprašala, kako naj bi bilo mogoče prepričati može o miru, če pa že mati lahko ubije svojega otroka. Junija 1985 je v Washingtonu dejala: “Vsak nerojeni otrok je narejen po božji podobi. Vse kar je na svetu lepo je torej uničeno s splavom.” Proti nekaznovanju splava v Španiji, je dala svojo podporo katoliški pobudi, ki se je temu upirala v Madridu maja 1983. “Ženska nima pravice odločati o rojstvu svojega otro  ka, četudi je žrtev posilstva,” je zatrdila 1982 v Glasgowu. “Bogati narodi, ki so uradno sprejeli splav, so ubogi, celo zelo ubogi. Taki nimajo več poguma gojiti novo življenje,” je aprila 1977 v Milanu povedala pred 100.000 mladimi. V Indiji je propagirala uporabo naravnih kontracepcijskih metod za preprečevanje tega zločina in največjega zla na zemlji. To je bilo ob obisku v Bhopalu marca 1981.
Papež Janez Pavel II. o materi Tereziji:
“Izreden zgled tega tihega poslanstva ljubezni, ki se poraja iz stalnega premišljevanja o Jezusu na križu, je Mati Terezija iz Kalkute, ki se je vrnila v Očetovo hišo. Zjutraj sem z globoko ganjenostjo daroval sveto mašo zanjo, ki je nepozabna pričevalka o ljubezni, v konkretni in neprestani služba najbolj revnim in odrinjenim bratom. Na obličjih revežev je prepoznala Jezusov obraz, ki iz višin križa kliče: “Žejen sem.” In ta krik je z velikodušno predanostjo sprejela iz ustnic in iz srca umirajočih, majhnih zapuščenih, mož in žena, ki jih je strla teža trpljenja in osamljenosti.
Ko je neutrudno hodila po poteh sveta, je Mati Terezija zaznamovala zgodovino našega stoletja. Pogumno je branila življenje. Služila je vsakemu človeku in vedno pospeševala človekovo dostojanstvo in spoštovanje. Poraženim v življenju je dala čutiti nežnost Boga Očeta, ki ljubi vsako bitje, ki ga je ustvaril. Pričevala je o evangeliju ljubezni, ki se hrani iz zastonjskega darovanja samega sebe vse do smrti.”
Vir

Nadškof Massafra je ob koncu pogovora povedal še, kako se pripravljajo na kanonizacijo Matere Terezije, ki bo potekala 4. septembra v Rimu ter na beatifikacijo prvih mučencev dva meseca kasneje: »Intenzivno se pripravljamo za Mater Terezijo. Prav v teh dneh bodo šli v tisk devetdnevnica k Materi Tereziji in veliki plakati ob kanonizaciji. Prav tako razmišljamo o  tem, da bi v Albaniji v mesecu avgustu ob nedeljah v župnijah organizirali srečanja na temo njene duhovnosti. Truditi se moramo posnemati njene kreposti, njeno usmiljenje in ljubezen do najbolj potrebnih v tem letu Usmiljenja.
Vir
Danes godujejo tudi…

  Zavetnica proti kugi
  Atributi: Križ, mrtvaška glava
  Imena: Rozalija, Rozalia, Roza, Rozi, Rozika, Rosa, Rozalka, Rozalja, Zala, Zalika, …
  Rozalija je bila verjetno bazilijanska redovnica. Ime pomeni po naše: roža in lilija. Rodila se je najbrž v Palermu na otoku Siciliji leta 1130. Vzgajali so jo kot princeso, saj je bila po materi v sorodu s kraljem, oče pa je bil gospodar dveh mest.
  Ko jo je zaradi njene lepote vse občudovalo, se je umaknila na goro nad domačim mestom. S seboj je vzela križ, nekaj nabožnih knjig in se naselila v veliki votlini. Pa tudi tu se ji je zdelo, da je še preblizu ljudi, zato se je umaknila v še večjo samoto; še više v goro, v še bolj divjo, kar nepristopno skalno votlino. Vhod je bil tako tesen, da se je v votlino komaj splazila. Imela pa je prelep razgled na Palermo in na bogato očetovo hišo. Tu je premišljevala, molila, se postila in zatajevala. V votlini je vdolbla v skalo napis: Jaz, Rozalija, hči Sinibalda, gospodarja nad mestoma Coschina in Rosa, sem se iz ljubezni do svojega Gospoda odločila prebivati v tej jami.
  Starši za svojo hčer niso vedeli in so jo povsod iskali, a je niso mogli najti. Ko je šestnajst let preživela v samoti, je umrla, stara šele trideset let. Nihče ni vedel za njeno smrt. Ko so čez leta po naključju našli truplo, je bilo nestrohnelo. S stropa kapljajoča apnenčasta voda ga je vsega prevlekla s tanko kristalno plastjo. Glavo je imela naslonjeno na desno roko, v levi je držala križec. Kar v votlini so ji napravili kamnit grob.
  Pozneje so prenesli njeno truplo v Palermo in ta dan – 15. julij – je za glavno mesto Sicilije največji praznik. Velika množica njenih častilcev gre v slovesni procesiji po mestnih ulicah, da počastijo svojo zavetnico.
  Goduje 4. septembra.

Vir

Pisati o sveti Rozaliji, na Siciliji zelo priljubljeni in spoštovani svetnici, zaščitnici mesta Palerma, ni enostavno. Razlog je enostavno v tem, da o njej obstajajo številna izročila, vendar se iz njih ne da z gotovostjo poustvariti njenega življenjepisa. Glede na izročila, ki jih je na začetku XVII. stoletja zbral Oktavio Gaietani, se je Rozalija rodila v Palermu, metropoli Sicilije. Tam se je nekaj časa nahajala na dvoru kraljice Margarete, žene kralja Vilima. Kasneje je stopila v skupnost avguštink. Ker pa jo je vleklo v puščavniško življenje, se je umaknila v pečino na Monte Pellegrinu pri Palermu, kjer je do smrti živela strogo spokorno življenje. Umrla je 4. septembra leta 1160. Njene relikvije se nahajajo v čudoviti katedrali v  Palermu.

Bolandist Janez Stilting, ki je preučeval njeno češčenje, trdi, da je češčenje svetnice na Siciliji zelo staro, vendar zgodovinsko dobro podprto že koncem XIII. stoletja. Njej v čast so, razen kapelice na Monte Pellegrinu v bližini pečine kjer je živela, postavljene in posvečene cerkve v Palermu, po celi Siciliji in na kopnu Italije. Njeno češčenje se je še posebno hitro širilo, ko je komisija, sestavljena iz teologov in zdravnikov, 11. februarja 1625. potrdila verodostojnost njenih relikvij. Že pred tem datumom sta dva palermska zidarja v neki jami pri Quisquinu odkrila 25. avgusta leta 1624. latinski zapis na katerem piše: »Jaz Rozalija, hči Sinibalda, gospodarja Quilquine, sem se iz ljubezni do svojega Gospoda Jezusa Kristusa odločila prebivati v tej jami.«

Papež Urban VIII. je leta 1630 uvrstil ime svete Rozalije v Rimski martirologij, in to na dva datuma: 15. julija, na obletnico njenega, po Božji volji najdenega telesa in 4. septembra, ko slavimo njen god. Martirologij pravi, da gre Rozalijin rod »iz kraljevske krvi Karla Velikega«. Papež Aleksander VII. je dovolil praznovanje njenega godu leta 1666 za Sicilijo, papež Inocenc XII. pa leta 1693 za Španijo.
O velikem češčenju sv. Rozalije veliko pove tudi bogata ikonografija. Umetniki jo običajno prikazujejo v puščavniški obleki s krono iz belih vrtnic na glavi, s križem, mrtvaško glavo in verigo, simboloma njene pokore. Nekateri jo slikajo v habitu avguštink. Znani mojster A. Van Dyck je leta 1624 na neki sliki prikazal, kako jo kronata dva angela, medtem, ko ona zagovarja svoje mesto Palermo. To sliko hranijo v Oratoriju svetega rožnega venca v Palermu. Od istega slikarja hranijo sliko sv. Rozalije v znameniti galeriji Ermitage v Leningradu. Svetničine slika so tudi drugje, izvirajo pa od učencev ali šole Van Dycka.

Lik sv. Rozalije je trajno prisoten tudi v hrvatski književnosti, zahvaljujoč jezuitu patru Antonu Kanižliću (1699–1777). On je to svetnico opeval v svojem spevu Sveta Rožalia, panormitanska devica. Čeprav je delo napisano spomladi ali zgodaj poleti leta 1759, je tiskano šele po Kanižlićevi smrti, točneje leta 1780 na Dunaju. Strokovna peresa naše književnosti so ocenila ta Kanižlićev spev kot zelo dragoceno umetniško delo.
Tako akademik Tomo Matić piše o njem: »Kanižliću ne moremo zanikati, da je v ’Rožaliji’ ustvaril pesniško delo, s katerim se po umetniški izdelavi ne morejo kosati knjižna dela, ki jih je hrvatska književnost dala Slavoniji pred Preporodom.«
Še boljšo oceno Kanižlićevem delu daje Matko Peić v svoji znani in strogo znanstveni študiji Barok in rokoko v delih Antona Kanižlića. V njej trdi: »Sv. Rožalija je delo največjega neposrednega zaznavanja narave v XVII. in XVIII. stoletju hrvatske literature«, še več, »eden od vrhov evropske rokoko književne observacije«. Po Peiću je opis Rožalijine obleke »eden od vrhunskih dometov starejše hrvatske književnosti«. Zaradi vsega tega pravi Peić, da je Kanižlić »rokoko genij«, Rožalia pa vrhunec njegovega umetniškega pesništva.
Vir

Atributi: puščavnica z razpuščenimi lasmi, oblečena v rjavo oblačilo. Na glavi ima venec belih vrtnic, v rokah drži križ in mrtvaško glavo, prepasana z verigo, kot simbolom njene spokornosti
Imena: Roza, Rozika

Rozalija je svojo mladost preživela na dvoru v Palermu, vzgajali so jo kot kraljično, zato ji snubcev, tudi zaradi njene lepote in miline, ni manjkalo; najbolj zagret zanjo je bil Baldovin, bodoči Jeruzalemski kralj. A Rozalija, ki je že dotlej živela skromno in ponižno, je sklenila, da bo svoje srce ohranila za drugačnega ženina. V njenem času, to je v 12. stoletju, je bilo meništvo v razcvetu, za mnoge je bil privlačen zlasti puščavniški način življenja. Tako se je tudi Rozalija odločila, da se pridruži redovnikom, ki so živeli po pravilih sv. Bazilija. Zapustila je domače in dvor ter se naselila v votlini na Monte Reale, Kraljevski gori, nad mestecem Coschiono. Legenda pravi, da je odšla tja po Marijinem naročilu in da sta jo na goro vodila dva angela. S seboj je vzela samo križ in nekaj nabožnih knjig. Tu je v votlini živela v strogi pokori in v prisrčnem duhovnem združenju z Bogom. Hranila se je z zelišči in koreninicami, ki so rasle blizu njenega skalnatega, z gostim vejevjem zakritega bivališča. V njem so pozneje odkrili napis, ki ga je vdolbla v skalo: »Jaz, Rozalija, hči Sinibalda, gospodarja Coschine in Rosa, sem se iz ljubezni do svojega Gospoda Jezusa Kristusa odločila prebivati v tej votlini.« Ker pa se ji je zdelo, da je še vedno preblizu ljudi, se je čez nekaj časa umaknila v še bolj divjo in nedostopno votlino na Monte Pellegrino, Romarski gori. Vhod v votlino je bil tako tesen, da se je morala plaziti skozenj, jama pa je bila vlažna in blatna ter nizka, da se je morala ves čas držati sključeno. Tu je molila, premišljevala in se strogo postila. Izpred votline je imela lep pogled na Palermo, hišo svojih staršev in čudovito naravo, ki jo je obdajala. Šestnajst let je preživela v samoti, umrla pa je stara približno trideset let. Ko so čez nekaj let po naključju našli njeno truplo, je bilo nestrohnjeno; apnenčasta voda, ki je kapljala s stropa, ga je prevlekla s tanko plastjo prozornega kamna. Glavo je imela naslonjeno na desno roko, v levi pa je držala križec. V votlini so ji takrat napravili grob, njeno češčenje se je hitro razširilo, kasneje pa so nanjo pozabili. Šele leta 1624, ko je v Palermu razsajala kuga, naj bi se nekemu lovcu, ki je lovil v bližini votline, prikazala v videnju. Takrat so njene relikvije v slovesni procesiji prinesli v mesto in čez tri dni je kuga prenehala. 
Ime: Rozalija je izpeljanka iz latinskega imena Rosa oz. besede rosa, ki pomeni »roža«, tudi »lilija«. 
Rodila se je okoli leta 1130 na Siciliji v Italiji, umrla pa 4. septembra okoli leta 1166 na Monte Pellegrino na Siciliji.
Družina: Rozalijin oče grof Sinibald je bil iz cesarskega rodu Karla Velikega, gospodar nad mestecema Coschina in Rosa, mati Marija Guiscarda pa je bila sestrična siciljanskega kralja Rogerja II. 
Zavetnica: Palerma in Sicilije, priprošnjica proti kugi.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot puščavnico z razpuščenimi lasmi, oblečeno v rjavo oblačilo. Na glavi ima venec belih vrtnic, v rokah drži križ in mrtvaško glavo, prepasana pa je z verigo, kot simbolom njene spokornosti. 
Goduje: 4. septembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

V Piacenzi [piačenci] (v Emíliji), blažena Brigita od Jezusa Morello. Potem, ko je postala vdova, se je z vso močjo posvetila Gospodu, pokori, delom ljubezni in ustanovila Kongregacijo sester Uršulink Brezmadežne Marije za krščansko vzgojo deklic.
Vir
Danes godujejo tudi…

Umrl je najverjetneje 12. septembra 1095.
Plemič Albert izhaja iz rodbine Predazzi. Po dogovoru s svetim Hugom iz Clunyja je ustanovil benediktinski samostan v Pontidi in postal opat.
Albert pomeni plemiško sijajen.
Vir

Danes godujejo tudi…

Goduje 1.septembra 

Danes godujejo tudi…

(okoli l. 300-358)
Pavlin je bil rojen v ugledni akvitanski družini in je postal leta 346 Maksiminov naslednik na škofovskem sedežu v Trierju. Ko je cesar Konstancij nekaj let pozneje na koncilu v Arlesu zahteval obsodbo aleksandrijskega patriarha Atanazija, je bil Pavlin edini proti. Konstancij ga je zato pregnal v Frigijo, kjer je po nekaj letih tudi umrl.
Goduje 31.avgusta
Vir
Danes godujejo tudi…

 Pamahij je bil rimski plemič in član senata. Za bistvena poročila o njegovem življenju in delu izvemo iz spisov njegovega nekdanjega šolskega tovariša sv. Hieronima. Pamahijeva soproga je bila Pavlina, ena izmed žena rimske aristokracije, ki so pod Hieronimovim vodstvom vneto gojile pobožnost in askezo. Po ženini smrti se jim je pridružil Pamahij in začel asketsko živeti. Nič več se ni kazal v javnosti v sijajni škrlatni senatorski obleki, temveč v preprosti tuniki navadnega človeka. Svoje veliko premoženje je dal na voljo za dobre namene, zlasti revežem.
Pamahij se je zapisal tudi med graditelje rimskih cerkva. Na Celijskem griču je dal zgraditi baziliko, ki se je po njem imenovala »titulus Pammachii«, a je od srednjega veka znana kot cerkev sv. Janeza in Pavla, zaradi njunih relikvij, ki tam počivajo.
Pamahij je posegal tudi v boj za čistost krščanskega nauka in se v njem vedno potegoval za pravovernost. Ko je menih Jovinijan z izjavo proti asketskemu gibanju v Rimu izpodbijal višjo zaslužnost devištva proti zakonu, je Pamahij prosil Hieronima, ki je bil tedaj v Bedehemu, naj ovrže njegove zmote.
Nekateri zgodovinarji so mislili, da je bil Pamahij duhovnik. Vendar to ni dokazano. V njem časti Cerkev svetega spoznavalca, ki je razpolagal z duhovnimi vrednotami in snovnimi dobrinami tega sveta na najplemenitejši način.
Pamahij je umrl v času napadov vzhodnih Gotov pod kraljem Alarikom na Rim v letih 409-410.
Goduje 30. avgusta.
Vir

Izobražen, mogočen in bogat aristokrat, kakršen je bil Pamahij, je bil zaradi svojega spokornega življenja mnogim Rimljanom iz vrst plemstva »kamen spotike«, po drugi strani pa je imel tudi veliko občudovalcev in posnemovalcev. Sveti Hieronim, nekdanji šolski tovariš, mu je posvetil veliko svojih svetopisemskih komentarjev, bogata pa je bila tudi njuna korespondenca. Poleg tega, da je skoraj vse svoje ogromno premoženje razdal oz. porabil za reveže in potrebe Cerkve, je znan tudi kot velik borec za pravo vero (proti donatistom).

Ime: Izhaja iz grščine, pomeni pa »hraber, pogumen v vseh bitkah«.
Rodil se je leta 340 v Rimu, umrl pa leta 409/410, prav tako v Rimu.
Družina: Bil je plemič iz visokega rodu Furijev, ki so imeli že od nekdaj sedež v senatu. Bil je senator in prokonzul, poročen, ženi je bilo ime Pavlina (bila je hči sv. Pavle). Otrok nista imela.
Sodobniki: sv. Hieronim, sv. Evstohija, sv. Pavlin iz Nole, sv. Avguštin, sv. Fabiola; papeži Damaz, Siricij, Anastazij, Inocenc; cesarji Konstancij II. Valentinijan, Gracijan, Teodozij.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Zmota: Donatizem, proti kateremu se je boril tudi sv. Pamahij, severnoafriško shizmatično gibanje, ki se imenuje po škofu Donatu. Njegovi začetki segajo v dobo preganjanj, ko so nekateri škofje oblastnikom izročili svete knjige (traditores). Po mnenju radikalnih kristjanov ti niso mogli več podeljevati zakramentov. Zelo so poudarjali češčenje mučencev in nasprotovali centralizmu rimskega cesarstva.
Kreposti: Že v senatu naj bi bil voditelj krščanske skupnosti. Po smrti svoje žene leta 395 je začel živeti asketsko, senatorski škrlat je zamenjal za obleko preprostega človeka, svoje premoženje pa dal v dobrodelne namene. Boril se je za čistost krščanskega nauka in pravovernost.
Dela: Bil je velik dobrotnik Cerkve, v Ostiji je dal zgraditi veliko prenočišče, skupaj s sv. Fabiolo je poskrbel za gradnjo bolnišnice za bolne romarje, ob svojem domu na Celijski gori v Rimu pa je zgradil baziliko, ki se je najprej imenovala po njem, kasneje pa je postala znana kot bazilika sv. Janeza in Pavla, zaradi njunih relikvij, ki počivajo v njej.
Upodobitve: Redke upodobitve ga prikazujejo v senatorski obleki oz. v preprosti, navadni tuniki.
Goduje: 30. avgusta.
Misel:»Drugi možje trosijo vijolice in vrtnice, lilije in škrlatno cvetje na grobove svojih soprog in skušajo v izpolnjevanju teh dolžnosti tešiti svojo srčno bolečino; moj prijatelj Pamahij pa škropi sveti pepel in častitljive kosti z balzamom usmiljenja« (sv. Hieronim).
Vir
Danes godujejo tudi…

Janez Krstnik je svoje mučeništvo pretrpel v trdnjavi Maheront, onstran Jordana. Herod je namreč dal, kakor poročajo evangelisti, vreči Janeza v ječo zaradi Herodiane, žene svojega brata, s katero se je oženil. Janez je namreč Heroda javno ostro grajal zaradi tega dejanja. Ko pa je Herod v svoji palači priredil gostijo, je Herodiadini hčerki obljubil, da ji da karkoli ga bo prosila. Ta pa je po nasvetu svoje hudobne matere prosila za glavo Janeza Krstnika. Janez je bil obglavljen v ječi in je tako z mučeniško smrtjo dopolnil svoje pogumno oznanjevanje. 

Dogodka se spominjamo 29. avgusta

Vir

Danes godujejo tudi…

Imena: Avguštin, Gustav, Gusti, Gušti
Rodil se je leta 354 v severni Afriki. Oče mu je bil Patricij, pogan, ki se je dal krstiti šele pred smrtjo, mati sv. Monika. Izredno nadarjen, pa močno nagnjen k hudemu, je kmalu zašel na kriva pota krivoverstva in nečistosti. Vse te zablode je brez olepševanja pozneje opisal v prelepi knjigi Izpovedi. Izučil se je govorništva in postal govornik najprej v domačem kraju, nato v Kartagini in da bi dosegel še večjo slavo, je materi, ki je nenehno zanj molila, ušel v Rim in od tam v Milano.
Tu je bil škof sv. Ambrozij. Avguštin je hodil poslušat njegove pridige, ne da bi spoznal kaj, temveč kako škof govori, saj je bil Ambrozij sloveč govornik. Z božjo milostjo je čedalje bolj pronicalo vanj tudi to, kar je škof govoril. Sreče Avguštin v svojih grehih ni našel. Hrepenel je po lepšem življenju, vedno pa odlašal: jutri, jutri! Za njim je v Milano prihitela tudi njegova mati. Polagoma je začel Avguštin prebirati evangelij in Pavlova pisma. Jasno mu je bilo, kaj bi moral storiti, pa ni imel moči. Nekoč je zvedel, kako sta se ob branju življenja sv. Antona Puščavnika spreobrnila dva cesarska dostojanstvenika. Šel je na vrt, se vrgel pod smokvo, jokal in klical: Doklej, o doklej še tvoj jutri in venomer jutri! Zakaj ne že danes? Tedaj zasliši pojoč otroški glas: Vzemi, beri!
Kakor da je klic božje milosti, vzame Avguštin v roko Pavlova pisma, jih kar na slepo odpre in bere: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in ne strezite mesu za poželjivost.« Dalje ni bral. Milost je zmagala. Dal se je Ambroziju krstiti, star dvaintrideset let. Z materjo se je odpravil domov, najprej v Tagaste, nato v Hipo, kjer je postal mašnik in pozneje škof. Tam je 28. avgusta 430 umrl. Po globokosti duha presega Avguštin vse cerkvene očete. Njegovi spisi so še danes neizčrpna zakladnica misli.
Njegov god obhajamo 28. avgusta.
Vir

“Doumejmo Božjo milost” – Iz razprave o pismu Galačanom

“V sebi upodobite Kristusa” – Iz razprave o pismu Galačanom

Danes godujejo tudi…

 Bila je mati velikega cerkvenega učitelja sv. Avguština. Poročena je bila s starejšim poganom Patricijem, jezavim možem, ki ga je Monika potrpežljivo prenašala in mu od Boga izprosila milost sv. krsta. Njen ponos je bil prvorojenec Avguštin. Imela je še enega sina in hčerko. Zgodaj je Avguština poučila o verskih resnicah, on pa je zgodaj zašel na kriva pota; izgubil je vero in pristopil k manihejcem, ki so zanikali vsako krščanstvo.
Monika je zelo trpela, molila, jokala in prosila sina, naj se vrne na pravo pot. Zatekla se je k nekemu škofu, ki jo je potolažil: »Pojdi v miru, sin tolikih solza se ne more pogubiti.« Ko je Avguštin sklenil iti v Rim, ki je bil še bolj pokvarjeno mesto kakor Kartagina, ga je mati prosila in rotila, naj ostane. Zastonj! Zlagal se ji je, da bo spremil prijatelja do ladje. Mati je šla z njim. Zlagal se ji je še drugič, češ da ni ugodnega vetra, da ladja ne more odpluti, naj kar gre v Ciprijanovo cerkvico; ob zori jo bo že prišel iskat in ji povedal, kdaj odpluje ladja.
Ponoči se je vkrcal in ladja je odplula proti Rimu. Tihota in veličina morja pa sta Avguština tako prevzeli, da mu je pri srcu postajalo hudo zaradi krutosti do matere. Gledal je proti odmikajoči se afriški obali in v duhu videl mater, kako ga bo čakala, kako bo šla v pristanišče in tam spoznala, da jo je prevaral. Bilo je to leta 384. Monika pa ni strpela doma. Šla je za sinom v Rim in nato v Milano, kamor je šel Avguštin iz Rima. Tam se je dal krstiti. Sam pravi, da je bil pravzaprav krščen z materinimi solzami.
Ko sta se vračala v Afriko, je Monika v rimskem pristanišču Ostiji zbolela. Vsa srečna je govorila: »Kaj naj še delam na zemlji? Le eno je bilo, za kar sem želela živeti: da bi tebe, moj sin, videla krščenega. Zdaj mi je Bog to željo izpolnil.« Prosila ga je, naj se je spominjajo pri maši, in tam umrla leta 387.
Vir
 

Danes godujejo tudi…