Aurea je bila sestra mučencev Adolfa in Janeza (njune blažene smrti se spominjamo 27. septembra) in hči svete Artemije. Ta se je po smrti svojega moža, premožnega Arabca muslimanske vere, skupaj s hčerko Aureo umaknila v samostan v predmestju Kordobe. Evlogij poroča, da je Aurea živela v samostanu »trideset let in več«. Rojena je bila v mešanem zakonu in po postavah muslimanov, ki so tedaj vladali v Španiji, je pripadal veri očeta – muslimana. Njen prestop v krščanstvo je veljal za odpad od očetne vere, prestopek, ki se kaznuje s smrtjo. Ko so jo privedli pred sodišče in ji grozili s krutimi mukami, se je tega ustrašila in je vero zatajila. Vrnila se je nazaj v samostan, kjer je prostovoljno delala strogo pokoro za svojo napako. Kmalu so jo znova gnali pred sodnika, toda to pot je Aurea odločno vztrajala pri svoji veri v Kristusa. Bila je obsojena na smrt z obglavljenjem, njeno truplo pa so vrgli v reko Guadalkvivir.
Aurea je latinska beseda, ki po naše pomeni »zlata«.
Vir

Danes godujejo tudi…

Blaženi Elij (Elio) se je rodil v Koštaboni v 1. stoletju n.št. Iz Ogleja je prinesel krščanstvo in ga razširjal po Istri. Mesto Egida je spreobrnil, da je nehalo častiti boginjo Palado in začelo živeti po krščansko. Bil je učinkovit pridigar in je s svojim svetim življenjem dajal zgled drugim. Umrl je verjetno 18.7. leta 56. Pokopan je v grobnici v Koprski stolnici.
Vir

Po pisnih virih in ustnem izročilu koprske in tržaške Cerkve je 18. julija leta 56 v Aegidi, današnjem Kopru, v Gospodu zaspal diakon Elio, apostol Kopra in istrski misijonar. Rojen je bil v Koštaboni, takratnem Castrumu Bonae, po rodu pa je njegova družina izvirala iz Oprtalja (Castrum Portolensis). Letos mineva torej 1950 let od njegove smrti. Na njem, začetniku vere v Kopru in Istri, sloni istrska povezanost s krščanskim svetom, na njem in na kralju Epulu sloni tudi častitljiva istrska identiteta. Njegove svete relikvije so v romarski Nazarijevi katedrali v Kopru in so se več kot 1700 let hranile in častile v kripti pod glavnim oltarjem katedrale – na najbolj svetem mestu. Ta prostor je središče krščanstva v Istri.

V Ogleju (Aquilea) je Sv. Elio škof Mohor dobrodušno sprejel in uvrstil med svoje najljubše učence in ga kot misijonarja zadolžil za celotno Istrsko pokrajino, ta pa je na otoku Aegida (Sermin) z močjo apostolske pridige, s čudeži in s svojim neoporečnim ravnanjem in svetim življenjem pogane spreobrnil v kristjane.

To besedilo je povzeto po »Corografia Ecclesiastica o sia deserritione della citta e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d’Istria«, ki jo je leta 1700 v Benetkah izdal Paolo Naldini, koprski škof v letih 1686–1713. Pred njim je o Sv. Eliji pisal Schönleben. Med preprostimi Istrani pa je veljalo prepričanje, da Sv. Elia poskrbi za dež, zato so se nanj obračali s temi besedami:

Sant’Eleîa, chi fivi ca nu piovo? La gierba ‘nde se sica, li pigure ‘nde moro. Sveti Elia, kaj delate, da ne dežuje? Trava se suši, ovce nam umirajo.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Ena najbolj dramatičnih in po svoje tudi najlepših legend iz življenja svetnikov je prav gotovo tista, ki govori o življenju svetega Aleša. Ne vemo koliko je v njej sploh resničnega, gotovo pa je, da vsebuje bogat nauk, ki je nad zgodovinsko resnico. Gre za zgodbo človeka, ki je v polnosti dojel Jezusove besede o tem, da se je potrebno na tem svetu odpovedati vsemu, celo svoji lastni družini, kadar ga to ovira na poti do popolne ljubezni. S svojim prostovoljnim spokornim življenjem je dosegel osvoboditev od vsega zemeljskega in živel samo za nebeško.
Proti koncu četrtega stoletja sta v Rimu živela bogata zakonca plemenitega rodu. Oba sta bila pobožna in radodarna, v njuni hiši so bile za reveže vsak dan pogrnjene tri mize, pri katerih sta velikokrat sama stregla. Dolgo časa nista imela potomcev, naposled pa sta le izmolila sina, ki sta mu dala ime Aleksij. Z vso skrbnostjo sta ga vzgajala, mu privzgojila čut za bližnjega in ljubezen do Boga. Življenjepisci lepo pravijo, da sta starša živela pobožno, sin pa sveto. Aleš je iz ljubezni do Boga želel ostati neporočen. Starša pa sta ga, v skrbi za nasledstvo, silila v zakon. Uklonil se jima je in se poročil s Sabino, a ji je na poročno noč razodel svoj sklep. Podobne želje je imela tudi Sabina, zato je bila tega vesela in je slavila Boga. Aleš ji zato izroči svoj zlat prstan, dragocen pas in rdečo mošnjo, polno dragotin ter ji pravi: »Vzemi in shrani to v moj spomin in Bog bodi med nama, dokler bo takšna njegova volja. Glej, tako kakor bodo sveče, ki tu gorijo, kmalu dogorele, tako se dogaja tudi s posvetnim veseljem. Sedaj sva mlada, bogata, lepa in mogočna, a kako kmalu bo vse to minilo! Zato si oba prizadevajva za tisto veselje, ki ga Bog da njim, ki ga ljubijo. Skrbiva za svoji duši, da bova Bogu všeč s svojim čistim in neomadeževanim življenjem.« Nevesta ga zamišljeno pogleda in mu odgovori: »Bog naj te varuje na vseh tvojih poteh; tvoj nauk mi bo v povelje.« Aleš se odpravi na pot, odpelje se v Edeso v Mezopotamiji in tam kot berač živi v zatajevanju samega sebe. Njegovo poglavitno delo je post, molitev in prejemanje zakramentov. Tako preživi celih 17 let. Ljudje ga zaradi njegovega spokorniškega načina življenja vedno bolj cenijo, tako da ga začnejo častiti skoraj kakor svetnika. Aleš tega ne mara, zato sklene, da bo pobegnil iz Edese v Tarz. Zgodi pa se, da vihar ladjo na kateri potuje, zanese blizu Rima. V tem vidi Aleš božje znamenje, da se vrne v očetovo hišo, a ne kot sin, pač pa kot berač. Ne da se spoznati in očeta zaprosi, da ga sprejme. Oče Evfemij ob tem pomisli na sina in se usmili berača. Pod stopnicami v hiši mu odkažejo prostor in mu dajejo hrano. Domači služabniki ga imajo za bebca, zato se iz njega norčujejo, zlivajo nanj pomije in vanj pljuvajo. Aleš to tiho in brez godrnjanja prenaša in ostane tako, ne da bi se dal spoznati staršem, v domači hiši 17 let.
In kakšna je bila njegova smrt? Nekega dne daruje papež Inocenc I. vpričo cesarja, navzoč pa je tudi Alešev oče, cesarski svetovalec, slovesno sveto mašo. Naenkrat se zasliši glas: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.« Vsi prestrašeni popadajo na kolena in vzklikajo: »Gospod, usmili se nas!« Glas pa spregovori: »Poiščite božjega svetnika in ga častite, da bo izprosil Rimu blagoslov; v petek bo umrl. V Evfemijevi hiši ga iščite.« Spoznajo, da to ne more biti nihče drug kakor berač pod stopnicami, saj je živel potrpežljivo, kakor božji angel. Ko pridejo v hišo, ga najdejo mrtvega, v rokah pa drži pismo, v katerem je zapisano, da je on Aleš, domači sin, ki je kot romar in spokornik preživel svoje življenje. Imel je pogreb, kakršnega Rim ni videl, saj so vsi želeli videti, se dotakniti in na zadnji poti pospremiti svetnika.
Sveti Aleš, spokornik, goduje 17. julija.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Karmela, Karmen, Carmen, Karmi, Karmica, Karmina, Karmila, Karma
        Ime praznika pride po Karmelski gori v Sveti deželi. Na tej gori sta se skrivala pred brezbožnim kraljem Ahabom in njegovo še bolj brezbožno ženo Jezabelo prerok Elija in Elizej. Nemara so tu bivali tudi njuni učenci. Zato je verjetno, tako trdijo, da so se tu že v prvi krščanski dobi naselili možje, ki so se želeli umakniti svetu in živeti v samoti. Sv. Helena, mati cesarja Konstantina, je dala tu sezidati cerkev.
Leta 1156 je tja prišel vojak, križar Bertold s Kalabrije, ki se je bil v hudi bitki zaobljubil, da bo postal samotar, če Bog kristjanom nakloni zmago nad mohamedanci. Kristjani so zmagali in Bertold se je z desetimi tovariši naselil v Karmelu pri votlini, v kateri je po starem izročilu nekdaj bival prerok Elija. Postavili so majhno svetišče v čast božji Materi in si jo tudi izbrali za Gospo svoji družbi. Imenovali so se bratje Device Marije Karmelske. S tem je bil ustanovljen karmeličanski red.
Zaradi nesloge krščanskih vladarjev so Turki spet osvojili Sveto deželo in leta 1240 so karmelski samotarji zapustili sveti kraj in se preselili v zahodne evropske dežele, v Francijo, na Sicilijo, v Anglijo. Ko je na Angleškem bil na čelu reda Simon Stock (umrl leta 1265), se mu je prikazala božja Mati, pripoveduje pobožna povest. V roki je držala škapulir ter mu povedala: »Vzemi, sin, ta škapulir svojega reda; to bo znamenje milosti, ki sem jo izprosila tebi in otrokom Karmelske gore: kdor umrje v tem oblačilu, se bo obvaroval večnega ognja; je znamenje zveličanja, obramba v nevarnostih in zagotovilo miru in večne zaveze.« To se je zgodilo 16. julija 1251. Tako je nastala karmelska škapulirska bratovščina.
O karmelskem redu radi ponavljajo izrek: »Karmel je ves marijanski.« Karmelski red je ves posvečen posnemanju in češčenju božje Matere. Karmelska pobožnost do Marije posebej naglaša tudi gojitev stanovske čistosti. Zato je ta pobožnost stoletja rodila bogate rodoljubne sadove. Tudi iz karmeličanskega reda je zrasla slavna vrsta svetnikov in svetnic: od sv. Simona Stocka do sv. Janeza od Križa, do cerkvene učiteljice sv. Terezije Velike do tako znane in priljubljene sv. Terezije Deteta Jezusa.
Karmelske Matere božje se spominjamo 16. julija.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Imena: Vladimir, Vladomir, Ladko, Lado, Lajos, Vlado, Vladan, Vladek, Vladi, Vlajko, Vladimira
        Rodil se je okoli leta 960 kot sin junaškega, a še poganskega ukrajinsko-ruskega kneza Svjatoslava. Njegova mati je bila Maluša, služabnica pri stari materi sv. Olgi. Do Olgine smrti v letu 969 se je bistri deček že seznanil s krščansko vero in je imel zanjo pri babici lep zgled, vendar je odraščal pod močnejšim vplivom svojega drzno podjetnega očeta. Po očetovi nasilni smrti je zavladal starejši sin Jaropolk, Vladimir pa je bratovo oblast težko prenašal. Med bratoma je nastal prepir in pozneje spopad. Jaropolk je umrl in tako je devetnajstletni Vladimir postal vladar širne kijevske države.
Svoji državi je hotel dati močne temelje, zato se je moral odločiti predvsem glede enotne verske pripadnosti. Ko se je razgledoval po sosedih, je spoznal, da se mora odločiti za krščansko vero. Ruski kronisti poročajo, da se je mladi knez odločil za krščanskega Boga, »ker je bil najmočnejši«. Tako moč je Bog dal Carigradu, saj tedaj ni bilo na svetu nič veličastnejšega. Videl je, da v isti moči rastejo nekdanji razbojniški Madžari, odkar jih je ukrotil Kristusov križ. Od časa, ko so se dali krstiti, so rasli v moči tudi sosednji Poljaki. Toda od kod naj dobi oznanjevalce?
Za pomoč, ki jo je Vladimir izkazal bizantinskemu cesarju Vasiliju II., mu je ta dal svojo sestro Ano za ženo in z njo je Vladimirju poslal tudi misijonarje, predvsem bolgarskega rodu, ki so prišli v deželo s Svetim pismom in z bogoslužnimi knjigami v slovanskem prevodu svetih bratov Cirila in Metoda. »Carica Ana« je v Kijevu zvesto opravljala nove dolžnosti. Postala je najboljša pomočnica pri vladanju, posebno še pri uvajanju krščanstva. Vladimir pa se je dal krstiti že pred njenim prihodom. Knez sam je hotel biti zgleden kristjan, pravičen in dober do ljudstva, kakor ukazuje Kristusov evangelij. Stari kronisti potrjujejo, da je svojo nalogo možato spolnil in s tem utrdil državo. Zavestno se je oprijel lepih bizantinskih obredov, češ da ti najgloblje segajo v mehko slovansko dušo in vabijo ljudi k sodelovanju. Za največje slovesnosti je sezidal Marijino »desjatinsko cerkev« v Kijevu. Tam je pripravil grob za staro mater sv. Olgo, za svojo ženo Ano in zase.
Umrl je leta 1015, goduje pa 15. julija.
Vir

Čeprav še rojen v poganski družini, pa je imel Vladimir že v zgodnjem otroštvu priložnost, da se je dodobra seznanil s krščanstvom. Oče Svjatoslav je bil sicer podjeten, a tudi pohlepen vladar, saj si je želel med drugim podrediti tudi Bolgare, kar ga je stalo življenja. Vladimirju je sicer že prej prepustil vladanje v Novgorodu, a pravi gospodar pa je bil starejši sin Jaropolk. Med bratoma ni bilo pravega razumevanja, spopadla sta se, poražen je bil Vladimir, ki pa je kasneje vseeno prevzel oblast in postal po Jaropolkovi nenadni zgodnji smrti edini vladar obširne kijevske države. Njegova prva in najvažnejša naloga je bila, da uredi domače razmere, združi in poveže med seboj domača plemena in priseljence, zatre nered, razprtije in odpravi anarhijo. Zavedal se namreč je, da bo le močna in enotna država lahko kljubovala vplivu in pritisku Bizanca. Na začetku, ko si je oblast in avtoriteto šele utrjeval, je pustil, da so staroverci še naprej častili svoje bogove. Ko pa sta po njegovem ukazu kot daritvena žrtev morala umreti kristjana, sin in oče, so se mu odprle oči in spoznal je, da tako ne gre več. Zavrgel je poganstvo in ob tehtnem premisleku ter ob spominu na zgled svoje verne babice sv. Olge spoznal, da njegova država lahko trajno temelji le na krščanski veri. Nastala pa je težava, od kod naj dobi misijonarje in na koga naj se pri tem nasloni. Najbolj smiselno bi bilo, da za to zaprosi Carigrad, a se je upravičeno bal, da bi s tem Carigrad dobil prevelik vpliv in celo prevlado nad kijevsko državo. Kljub temu pa je izkoristil priložnost, ki se mu je ponujala: mlad bizantinski cesar Vasilij II. se je namreč ravno takrat zapletel v vojno s Samuelom, graditeljem nove države na makedonskih tleh, in bil poražen, ta poraz pa je napovedoval še druge bitke. Vasilij je prosil za pomoč Vladimirja, ta pa je prošnji ustregel; poslal mu je izurjene čete, ki so upore zatrle. Medtem se je Vladimir, brez zunanjega pompa, a iz notranjega prepričanja in spoznanja, dal na tihem krstiti, in sicer leta 987. Krst pa mu je prav gotovo pomagal tudi »na zunaj«, in sicer pri pogajanjih s Carigradom. Kot nagrado za svojo pomoč si je namreč izbral roko cesarjeve sestre Ane in napovedal, da želi z njeno pomočjo vso svojo državo izročiti Kristusu, vladarju sveta. Po krajšem cesarjevem oklevanju in odlašanju sta se poročila leta 989 in cesarica Ana je res postala njegova najboljša pomočnica pri uvajanju krščanstva, pa tudi sicer pri vodenju države. Vladimir je krščanstvo razglasil za državno vero. Ko so bile razmere dovolj zrele, je ukazal množičen krst v reki Dnjeper – veličasten dogodek, ki predstavlja začetek spreobrnitve Ukrajincev in Rusov.

Ime: Rodil se je kot Vladimir Svjatoslavič. Ime Vladimir je slovanskega izvora in je sestavljeno iz besed vladati in mir.
Rodil se je okoli leta 960 v Kijevu v Ukrajini, umrl pa 15. julija 1015 v kraju Berestova blizu Kijeva.
Družina: Je vnuk sv. Olge, kijevske kneginje, nezakonski sin njenega sina Svjatoslava in služabnice Maluške. Z Ano, sestro bizantinskega cesarja Vasilija II., je imel dva sinova, Borisa in Gleba, oba mučenca.
Zavetnik: Velja za zavetnika Rusije, spreobrnjencev, morilcev in staršev številnejših družin.
Upodobitve: Upodabljajo ga v vladarskih oblačilih po tedanji šegi, s krono na glavi, v roki pa običajno drži križ.
Beatifikacija: Ljudstvo ga je začelo častiti takoj po smrti, Cerkev pa je kasneje to njegovo češčenje potrdila.
Goduje: 15. julija.
Vir

Danes godujejo tudi…

Atributi: belo pokrivalo, knjiga, cerkev, oglje
Imena: Angelina, Angela, Angelika, Angelca, Andja, Andža, Angelica, Gela, Gelči, Geli, Gelica, Gelika
Rodila se je v letih 1357/60 blizu mesta Orvieta v grofovski družini. V najnežnejših letih je osirotela. Po nekem življenjepisu se je mlada poročila s plemičem Giovannijem de Termisom in se preselila v kraj Civitela v Abruzzih. Po dveh letih ji je umrl mož. Neka pesnitev jo predstavlja kot belo vdovo (kar pomeni, da je ostala devica). Angelina je tedaj razdelila svoje premoženje revežem in postala frančiškanska tretjerednica.

Okoli nje so se začele zbirati abruške žene iz višjih krogov, ki so se odločile za pot spokornosti in da bodo bolj cenile devištvo kakor zakon. Plemiči so protestirali in se pritožili neapeljskemu kralju Ladislavu. Ta je rešil spor v korist Angeline. Legenda pripoveduje, da je prišla predenj v plašču, kjer je v zavihkih skrivala žareče oglje, dokaz, da Angelina pripada okolju duhovnosti.
Pri 40 letih je prišla v Foligno, kjer je že bila poročena njena starejša sestra. Tam se je naselila v stavbi, namenjeni za frančiškanske tretjerednice, ki so se odločile za življenje v skupnosti. Te so bile nekakšen »drugi red« frančiškanov observantov. Notarski zapisi dokazujejo, da je Angelina tam živela od leta 1399 do svoje smrti.

Težave so nastale glede klavzure. Papež Bonifacij VIII. je določil, da morajo vse redovnice z zaobljubami živeti v klavzuri. Toda pri Sveti Ani (tako se je imenoval njihov samostan) so po pravilu papeža Nikolaja IV. Angelinine sestre veljale za tretjerednice, ki živijo v svetu, čeprav so živele v skupnosti. Papež Martin V. jim je končno leta 1428 priznal redovniški status. Njim se je kmalu pridružilo še šest skupnosti.
Angelina je bila izvoljena za vrhovno predstojnico. Po smrti leta 1435 so jo pokopali v grob tretjerednic v frančiškanski cerkvi. Frančiškan Jakob Colombini pa je imel videnje, kako se je njeno telo dvignilo iz groba. To je dalo povod, da so jo prenesli v bolj časten grob in jo začeli častiti kot svetnico. Številni dokazi tega češčenja so nagnili papeža Leona XII., da je 8. marca 1825 potrdil njeno češčenje, kar je enakovredno razglasitvi za svetnico.
Slikajo jo v plašču z belim pokrivalom, ob njej stojita cerkev in knjiga, v plaščevih zavihkih pa je videti žareče oglje.
Vir

Danes godujejo tudi…

Imena: Henrik, Henri, Hari, Hinko, Hilarij, Rik, Riki, Riko, Henrika
Kot rimsko-nemški cesar je bil drugi svojega imena in je edini med temi cesarji dosegel svetniško čast. Z uspešnimi vojnimi pohodi je zavaroval državne meje proti vzhodu in zahodu. S tremi vojnimi pohodi pa je uveljavil nemško gospostvo tudi v Italiji. Vladal je od 1002 do 1004.
Kot svetnika ga Cerkev ne časti zaradi njegovih državniških sposobnosti, temveč v njem spoštuje vladarja, ki je ves svoj vpliv zastavil za Cerkev in je slovel tudi po osebni pobožnosti. Delal je čast svojemu vzgojitelju sv. Volbenku, regensburškemu škofu. Sporazumno s svojo ženo Kunigundo je cesar, zakon je ostal brez otrok, izročil svoje imetje Cerkvi in izbral Kristusa za svojega dediča. Posebej je obdaroval v njegovem času ustanovljeno škofijo v Bambergu in ji zgradil čudovito stolnico. Kraljeve darovnice so ustvarile novi škofiji trdno gmotno osnovo.
Še dve nemški škofiji – freisinška in briksenška – sta bili deležni velikodušne kraljeve naklonjenosti. Obema je kralj podelil obsežno posest tudi na slovenskih tleh, ki jih je kot koroški knez in sorodnik sv. Eme dobro poznal. Na priporočilo žene Kunigunde je freisinškemu škofu leta 1002 podaril svojo posest v Stražišču pri Kranju in ji dodal zemljišča med Žabnico, Soro in Savo. Še bogateje je čez dve leti obdaril briksenško škofijo, ki je dobila v last Bled s široko okolico med obema Savama. Vse te darovnice izpričujejo Henrikovo globoko vdanost in zvestobo Cerkvi. Tudi pri darilih je pazil na pravičnost in bogatim naročal, naj podpirajo revne. Še v svoji zadnji darovnici samostanu v Fuldi pravi cesar, »da je naša dolžnost dajati svetim božjim hišam od dobrin, ki nam jih je naklonil Bog«.
Henrik je po dolgi bolezni umrl 13. julija 1024 blizu Göttingena. Njegove posmrtne ostanke so prepeljali v Bamberg in jih položili k počitku v njegovi stolnici. V začetku 15. stoletja je Tilmann Riemenschneider izklesal za svetega cesarja sarkofag s prizori iz njegovega življenja. Kot svetnika so ga častili tudi v cerkvah na Slovenskem. Posvečene so mu bile štiri cerkve, med njimi je posebno znana Sveti Areh na Pohorju.
Goduje 13. julija.
Vir
Danes godujejo tudi…

Veronika naj bi bila žena, ki je Jezusu na križevem potu ponudila prtič in v zahvalo dobila vtisnjeno Njegovo podobo. Podobne slike hranijo na nekaj krajih.
Veronika pomeni “ki prinaša zmago” ali “prava slika”
Vir

Francoski zgodovinar Daniel – Rops v knjigi Jezus v svojem času piše: »Izročilo, ki ga je katoliška Cerkev sprejela – o tem priča šesta postaja križevega pota – trdi, da je bila ena od žena tako pogumna, da je obrisala obsojenčev obraz, obraz, ves spačen od udarcev ter pokrit s pljunki in prahom, z znojem in krvjo… Ganljiva legenda je trdila, da je ta žena močne vere na platnu, s katerim je obrisala Božje obličje, zagledala Gospodov obraz.«
IME in GOD: Ime Veronika prvotno pomeni “tista, ki prinaša zmago”, pri nas je ime dokaj pogosto (4.584 – 59. mesto). Njena različica Nika (7.177ꜛ – 30. mesto) jo še presega, manj razširjene pa so različice Ronja (114), Verena (108 – tudi svetnica 1. 9.) in Verona (205). Veronike godujejo tudi 13. 1. in 10. 7. (Veronika Giuliani).
ZAVETNICA: Sveta žena Veronika je zavetnica župnijskih gospodinj, šivilj, trgovcev s platnom, tkalcev, peric; je tudi priprošnjica za srečno smrt, pri hudih poškodbah in krvavitvah.
Vir

Devetdnevnica k sveti Veroniki
Danes godujejo tudi…

Krščanstvo so med vzhodnimi Slovani začeli širiti že grški misijonarji, saj so v Kijevu poznali spise slavne ohridske šole učencev sv. Metoda in je tam že pred letom 944 stala cerkev sv. Elija. A to so bili le skromni začetki, kristjani so bili v manjšini in še vedno preganjani. Šele sv. Olgi je uspelo, da je postavila trdne temelje za kasnejši razcvet krščanstva, noč in dan molila za spreobrnjenje svojega sina in gradila prve cerkve v Kijevu. Upravičeno jo zato prištevajo med »apostole« in jo med slovanskimi bizantinskimi svetniki imenujejo na prvem mestu.
Ime: Izhaja iz ruskega imena, to pa iz staroskandinavskega Helga, ki pomeni »sveta« ali »srečna«. Po krstu si je prevzela ime Helena.
Rodila se je okoli leta 890 v Pskovu (Plesov) v severozahodnem delu Rusije, umrla pa 11. julija 969 v Kijevu, v Rusiji .
Družina: Njeno ime Helga kaže, da je bila iz rodu Varjagov ali Vikingov. Bila naj bi hči normanskega velikaša Olega iz Novgoroda. Neko drugo izročilo pa pravi, da je bila rojena v Pliski v Bolgariji, njen oče naj bi bil knez Vladimir Bolgarski. Poročila se je s knezom Igorjem Kijevskim ter imela z njim sina Svjatoslava. Njen vnuk je bil sv. Vladimir.
Sodobniki: bizantinski cesar Konstantin VII., patriarh Nikolaj I. Mistikos, nemški cesar Oton I., več papežev (sv. Hadrjan III., Janez X.), sv. Adalbert.
Vladarica: Po smrti moža je namesto mladoletnega sina vladala Rusiji kot regentinja od leta 945 do 960. Njen predhodnik je bil njen mož Igor I. Kijevski, naslednik pa sin Svjatoslav I.
Spreobrnjenje: Čeprav se je s krščanstvom morala seznaniti že na domačih tleh, se je dala krstiti šele kot vdova, po treznem in modrem poudarku. To naj bi se zgodilo leta 957 v Carigradu, čeprav je mogoče, da jo je že prej v Kijevu krstil njen kaplan Gregorij.
Zavetnica: spreobrnjencev in vdov.
Kreposti: Pred krstom je bila Olga precej nasilna in oblastna žena; v maščevalnosti ni pomišljala kruto pokončati morilcev svojega moža in sovražnikov. Kasneje pa je svoj značaj popolnoma spremenila, postala je blaga in stroga samo še sama do sebe.
Upodobitve: Upodobljena je kot kneginja s križem in z modelom cerkve.
Dela: Olgina prva naloga je bila, da je zatrla upore različnih plemen, katerih žrtev je bil tudi njen mož. Državo je želela utrditi z nepristransko pravičnostjo; ljudstvo jo je podpiralo, saj ji je uspelo krotiti samovoljo boljarov. S svojimi dobrimi deli in pravičnostjo si je pridobila velik ugled, da ji je uspelo (kljub nasprotovanju sina, ki je ostal pogan) pokristjaniti velik del dežele.
Grob: Relikvije je njen vnuk sveti Vladimir prenesel v Marijino »desjatinsko« cerkev, ki jo je dal sam sezidati. Mongoli so jo leta 1240 porušili, o relikvijah pa od začetka 18. stoletja ni več sledu.
Goduje: 11. julija.
Življenjepis: Njeno življenje je popisal življenjepisec Jakob.
Beatifikacija: Za njeno češčenje se je ob odobravanju ljudstva najprej zavzel sv. Vladimir, potrdil pa ga je ruski koncil leta 1574, ko jo je imenoval »apostolom podobno«. Častijo jo tako v pravoslavni kakor tudi katoliški Cerkvi.
Vir
Danes godujejo tudi…

V Perugii [perúdžiji] (v Umbriji), sveti Peter Vincioli, duhovnik in opat, ki je ponovno zgradil staro cerkev Svetega Petra, ki se je podirala ter ji pridružil samostan, kamor je vpeljal clunyjske [klinijske] navade med pogostimi nasprotovanji, toda z največjo potrpežljivostjo.
Vir
Danes godujejo tudi…