sveti Ignacij Lakonski – redovni brat

Ignacij LakonskiZavetnik bodočih mater.
Atributi: beraška malha in palica pred križem.
Imena: Ignacij, Ignac, Igno, Igo, Nac, Nace, Nacek, Nacik, Ignacija.
21. oktobra 1951 ga je papež Pij XII. razglasil za svetnika.
        Ignacij se je rodil leta 1701 v Laconiju na Sardiniji. Kot otrok je pasel stričevo in očetovo živino. Pri osemnajstih letih je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo odšel v samostan, če ozdravi. Po dveh letih je ozdravel, vendar ga je na zaobljubo spomnil šele padec s konja. Vstopil je v kapucinski samostan v glavnem mestu Sardinije, Cagliari. Od leta 1736 je petinštirideset let pobiral bero za svoj red. Imel je dar prerokovanja, pripisujejo pa mu tudi čudežne ozdravitve.
        Umrl je star osemdeset let. V kapucinskem samostanu je portret, ki ga je narisal Francesco Massa še za časa Ignacijevega življenja. Prikazan je z beraško malho in palico pred križem.
Vir

Bisaga polna previdnosti in dobrote
Na otoku Sardiniji leži na 600 m visokem pobočju vasica Laconi, ki je oddaljena 86 km od glavnega mesta Cagliari. V tej gorski vasici je živela revna družina, ki je dala življenje 9 otrokom, med njimi tudi našemu svetniku sv. Ignaciju, l. 1701.
Pri krstu je ta otrok dobil 3 imena: Vinko, tako so ga doma klicali; Ignacij, ime, ki ga je obdržal tudi v redu; in Frančišek, to ime se je zaobljubila mati, da mu ga bo dala, če bo porod srečen.
Vinko je že kot otrok kazal veliko ljubezen do Jezusa. Zelo rad je hodil v cerkev, navadno je že prišel, ko je bila cerkev še zaklenjena in je klečal pred cerkvenimi vrati.
Svojo lepo mladost je preživel kot pastir ali pa pri delu na polju; seveda brez šol. Ko je bil star 18 let, je resno zbolel. Zaobljubil se je, da bo vstopil v kapucinski red, o katerem je že dolgo govoril, če ozdravi. Ozdravel je, a na obljubo je pozabil, zlasti ker je oče njegovi želji nasprotoval, ker mu je bil Vinsko ze delo potreben.
Ko je imel Vinko 20 let, se mu je konj nekoč tako splašil, da je čisto zdivjal. Vinko ga ni mogel ukrotiti. V diru se spomni svoje neizpolnjene obljube Bogu in jo ponovi: “Če se tokrat rešim, bom takoj stopil v samostan.” Ko je izgovoril te besede, se je konj zaustavil v svojem diru.
Ko je prišel domov, je pripovedoval, kaj se mu je zgodilo in kako se je zaobljubil. Prosil je, naj ga peljejo v Cagliari h kapucinskemu provincialu. Bilo je to novembra leta 1721.

Končno kapucin
Ignacij LakonskiPo začasni negotovosti so ga sprejeli v red. A ta negotovost je trajala, kar se je videlo po glasovanju, skozi ves čas noviciata. Razlog zdravje: kapucinski red je strog, zelo zahteven, fant ne bo kos, ker je tako slaboten. . Ignacij je zato več molil in se je zelo trudil, da bi živel čim bolj zgledno.
Že v noviciatu si je br. Ignacij pridobil duhoven lik brata kapucina, to je: nasmeh ob ponižanju in naporu, biti nenehen molivec ponoči in podnevi, biti vedno vedro poslušen predstojniku, pripravljen v vsem na služenje, kljub nepismenosti versko razgledan, biti živ delček Kristusovega evangelija pred svetom.
Po končanem noviciatu so ga poslali v samostan Iglesias. Kot že v noviciatu, tako je tudi tu in skozi vse življenje občutil Marijino tolažbo in pomoč. Tu se mu je tole zgodilo: Nekega dne mu je padel ključ v vodnjak. Kaj zdaj? Poklekne, v zaupanju izmoli tri Zdrave Marije; vstane, potopi vedro v vodnjak in glej v vedru polnem vode, vidi na dnu vedra izgubljeni ključ. Spet je poraslo njegovo zaupanje v Marijino pomoč.

Pobiralec miloščine in apostol
Predstojniki so zaupali br. Ignaciju službo pobiralca miloščine v mestu Cagliari. Voljno jo je sprejel in jo svetniško opravljal kar skozi celih 40 let.
Ta doba 40 let službene pokorščine kapucinskih bratov je že stopila v kapucinsko hagiografijo. 40 let je pobiral miloščino sv. Feliks Kantalicijski v Rimu, sv. Krišpin iz Viterba v Orvietu, bl. Bernard iz Corleoneja in sv. Feliks Nikozijski na Siciliji, sv. Frančišek Kamporoški v Genovi, 40 let je bil sv. Konrad Parzeamski vratar v Altottingu.
Tako so 40 let gledali prebivalci Cagliarija br. Ignacija na svojih ulicah. Neka 80-letna priča Jožef Capicciola ga opisuje takole: “Z lastnimi očmi sem ga gledal in dobro se spominjam: božji služabnik je vedno hodil s povešenimi očmi; nikoli se ni ustavljal, da bi gledal kakšne posebnosti iz radovednosti; v roki je vedno držal rožni venec; otroci smo radi za njim tekli, on nam je dajal kose kruha. Kjerkoli se je pojavil, so zavzeli ljudje držo spoštovanja pred njim in če so se kje morda prej prepirali, je prepir hitro utihnil zaradi spoštovanja pred njim.”
Druga priča pravi, kadar je imel br. Ignacij že dovolj kruha za samostan, se je vljudno zahvaljeval zanj in če ga je že moral vzeti, ga je na poti domov razdelil med uboge.
Hodil je v duhu pri Bogu, res kot pravi božji poslanec. V težavah so se mu ljudje radi priporočali v molitev za pomoč. On jim je vlival zaupanje na božjo pomoč. Pa tudi sam jim je često čudežno pomagal: ozdravljal je bolnike, spreminjal kamenje v kruh, bral najbolj skrite reči v globini duše in jih tolažil. Njegovih čudežev je brez števila. Med vsemi kapucinskimi svetniki je on največji “čudodelnik” že kar legendaren. Navedimo vsaj en čudež. 

Ignacij LakonskiBlizu samostana je stanovala deklica, ki mu je rada tekla naproti, kadar ga je opazila in ga prisrčno pozdravljala. Ko je par dni ni videl, se je šel zanimat zanjo. Povedali so mu, da je bila bolna in je že umrla. Peljali so ga v sobo, ker je ležala na parah. Br. Ignacij poklekne in začne vroče moliti. Nato reče žalostnim staršem: “Veste kaj, vaš otrok spi. Počakajte, da jo prebudim.” Potrese jo in pokliče. Deklica odpre oči, stegne roke in pravi: “Lačna sem”. Brat Ignacij ji da kos kruha in jo izroči staršem. – In takih primerov, da je obudil mrtve otroke, je bilo več.
S svojim apostolatom lepega zgleda, s spodbudnimi nauki, zlasti pa s svojimi čudeži je br. Ignacij postal pravi prenovitelj verskega življenja na Sardiniji pred francosko revolucijo. S tem je tudi obvaroval Sardinijo pred pogubnimi idejami francoske revolucije, ki so se začele širiti iz sosednje Korzike.

Viri moči
Kot vsakemu svetniku je bila tudi br. Ignaciju molitev glavni vir duhovne moči. Ko je prišel domov z zbirce, je rad pokleknil pred tabernakelj, ne samo iz ljubezni do svojega Jezusa, ki ga je tako ljubil, ampak tudi da izpolni obljube, ki jih je dal svojim dobrotnikom. Vsak dan se mu jih je veliko priporočilo v molitev v svojih težavah. Obljubil jim je in zdaj je moral obljubo spolniti. Pa tudi sam je videl po mestu toliko hudega, toliko potreb, gorja, da je čutil, da mora moliti. In tako so se njegove molitve zavlekle vedno pozno v noč. Seveda je pa tudi po poti rad molil, saj je imel rožni venec vedno v roki.
Ignacij LakonskiPa še en vir poseben vir moči za br. Ignacija moramo poudariti. Naš svetnik je živel v 18. stoletju, torej v stoletju, ko je Cerkev kar naprej razglašala nove kapucinske blažene in svetnike, kar poglejmo!
Feliks Kantalicijski je bil razglašen za svetnika l. 1712. Sedem let zatem 1719 je bil razglašen Serafin Montegranarski za blaženega. V marcu 1729 je red dobil svojega prvega mučenca Fidelisa Sigmarinškega. Junija 1737 je bil misijonar Jožef Leoniški razglašen za blaženega, l. 1746 je red dobil dva svetnika: Sv. Fidelisa in sv. Jožefa Leoniškega, l. 1768 je postal blažen Bernard Korleonski, leto zatem je bila potrjena heroičnost kreposti bodočega svetnika Lovrenca Brindiškega. Br. Ignacij je zares živel v pravem pomladnem razcvetu svetosti, kar je bilo zanj izziv in poziv. 
Imamo priče, ki govorijo o tem, kako je br. Ignacij dejansko občudoval sv. Fidelisa Sigmarinškega in hrepenel po mučeniški smrti.”Pogosto je govoril o neizmerni ljubezni do evharističnega Zveličarja; kot vzor te ljubezni je navajal Lovrenca Brindiškega. Izrazil je željo, kako rad bi imel ponižnost in spokornost bl. Bernarda Korleonskega.”
Sam je bil poln žive vere, zato jo je rad učil tudi otroke na cesti; z majhnimi darovi jih je najprej privabil k sebi, nato jim je razlagal veroučne resnice.
Zanimivo je, da priča o njegovi svetosti tudi neki nemški protestantski pastor Jožef Fuos, ki je živel 3 leta kot vojaški kurat v Cagliariju (do l. 1777). V tiskani knjigi “Sardinija v letih 1773 – 1777”, Leipzig 1780 piše: “Tu imamo srečo, da vidimo, kako vera v čudeže še ni ugasnila v Cerkvi. Mi tu vidimo, kako vsak dan živ svetnik prosi po mestu… ki si je s precejšnjimi čudeži pridobil spoštovanje svojih meščanov.” Potem našteje nekaj najbolj bučnih čudežev, ki dokazujejo božjo moč in dobroto in so dokaz, kako Bog povišuje nizke.

Blažena smrt 
Ignacij LakonskiKakršno življenje, takšna smrt. Br. Ignacij je potrpežljivo prenašal vse preizkušnje v življenju, tako tudi zadnjo bolezen.
Dve leti pred smrtjo je br. Ignacij skoro popolnoma oslepel. Dva meseca pred smrtjo je še obiskal svojo rodno sestro redovnico klariso s. Nežo. V tolažbo mu je bilo Jezusovo trpljenje, zato so mu ga morali večkrat brati. Dopolnil je 80 let, 60 let je preživel v samostanu.
Umrl je s križem v roki, obdan od sobratov, v petek ll. maja l. 1781. Isto zvenenje ob 3. uri, je počastilo Jezusovo smrt in je naznanilo tudi smrt br. Ignacija.
Ljudstvo je jokalo za svetnikom; pripravili so mu veličasten pogreb. Bojda je ostal spomin na njegove čudeže živ med ljudstvom še do danes.
Francoska revolucija in zatrtje redov v Italiji sta bila razlog, da je zakasnil njegov proces. Ko so bila priznana tri čudežna ozdravljenja, je bil br. Ignacij l. 1940 razglašen za blaženega, l. 1951 pa za svetnika. L. 1960 so v Cagliariju odprli njegov muzej.
L. 1976 so njegovi sv. ostanki prepotovali celo Sardinijo zato, da je blagoslovil in opogumil svoje ljudstvo. Bil pa je tudi dokaz, da ljudje še vedno in vedno bolj častijo tega svetega kapucina.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Ignacij Lakonski – redovni brat

sveti Damijan Jožef de Veuster – duhovnik in misijonar

Damijan de VeusterPisatelj romanov o svetnikih, Wilhelm Hünermann, začenja svojo pripoved o očetu Damjanu s posrečenim prizorom ob njegovem rojstvu, ko se ob njem spreobrne »nepoboljšljivi« pijanec, kolednik, ki igra črnega kralja Gašperja. »O, da bi postal misijonar! Komaj tri dni si star, pa si že spreobrnil zamorca,« ob tem preroško ugotavlja mati. Tako beremo v pripovedi, dejstvo pa je, da je oče računal, da bo z Damjanom oz. Jožefom dobil svojega naslednika na kmetiji. Veliki misijon leta 1858 pa je njegove misli preusmeril popolnoma drugam in takrat se je v resnici začela njegova misijonska pot. Z željo, da bi pomagal najrevnejšim v daljnih deželah, se je odpravil od doma v Louvain, v samostan redovnikov presvetega Srca Jezusovega in Marijinega, kjer je že bil njegov brat, pater Pamfil. Zaprosil je za vstop v noviciat ter si privzel ime Damijan. Bil je zelo nadarjen, noviciat je hitro opravil, nato pa začel študij bogoslovja in modroslovja. Leta 1864 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo že obhajal v misijonih, v Honoluluju, kamor je šel zamenjat svojega obolelega brata. Tu se je začelo njegovo bogato misijonsko delovanje. Sledila sta še misijon v Koholi in devetletno delo pri Kanakih na Havajih. Odločilno zanj pa je bilo srečanje s škofom Maigretom, ki mu je pripovedoval o težavah na otoku Molokaj, kjer so gobavci umirali brez duhovnika, saj nihče ni zdržal med njimi. Damijan se mu je takoj ponudil in leta 1873 odplul na »otok zavrženih«. Gobavci so ga z navdušenjem sprejeli in kar niso mogli verjeti, da se je našel duhovnik, ki se bo za stalno naselil med njimi in delil z njimi njihovo žalostno usodo. Potem ko je za silo poskrbel za najbolj revne in zapuščene, je začel postavljati trdne, lesene hiše namesto prejšnjih koč iz ločja. S pomočjo lažjih bolnikov je sam stesal okoli 400 hiš za tisoč gobavcev, oskrbel vodovod, zgradil bolnišnico in sirotišnico. S svojim vztrajnim pisanjem in poročili je pripravil tudi vlado, da mu je začela pošiljati pomoč, zdravnike in strežno osebje. Pod njegovim vodstvom in skrbjo so gobavci spet zaživeli človeka vredno življenje. Poleg tega je požrtvovalno opravljal tudi svoje duhovniško poslanstvo: maševal, pridigal in delil zakramente. Mnogi gobavci so se ob njegovem zgledu in vsem, kar so videli, da je zanje storil, spreobračali in se dali krstiti. Dvanajst let je ostal oče Damjan zdrav in trden, v trinajstem letu pa je opazil, da je bolezen napadla tudi njega. Štiri leta jo je potrpežljivo prenašal, nato pa ji tudi sam podlegel.
Ime: De Veustrovo krstno ime je bilo Jožef. Redovno ime Damijan izhaja iz grškega imena Damianos – glagola damadzo »krotim, strahujem, udomačim«.
Rodil se je 3. januarja 1840 v flamski vasi Tremeloo (Belgija),  umrl pa 15. aprila 1889 na otoku Molokaj na Havajih.
Družina: Bil je predzadnji izmed osmih otrok preprostih kmečkih staršev, očeta Franca in matere Ane Katarine. Duhovnika sta bila še dva njegova brata, dve sestri pa redovnici.
Zavetnik: gobavcev, priprošnjik proti gobavosti.
Upodobitve: Ohranjene so njegove fotografije (v klobuku, z okroglimi naočniki), umetniki pa ga upodabljajo v redovni obleki.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Janez Pavel II. 4. junija 1995, za svetnika pa Benedikt XVI. 11. oktobra 2009.
Goduje: 10. maja.
Vir

Jožef de Veuster

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Damijan Jožef de Veuster – duhovnik in misijonar

sveti Beat – puščavnik in apostol Švice

BeatZavetnik proti kugi in raku.
Atributi: zmaj.

Imena: Beat.
O njem govorijo različne legende.
Ena legenda govori, da bi naj bil prvi oznanjevalec krščanske vere v Švici in naj bi ga v mašnika posvetil sveti Peter. Drugo izročilo ga postavlja v 6. stoletje in naj bi bil irsko-škotski opat Beatus iz Honaua. Samostan Honau je svoje menihe pošiljal v Švico kot oznanjevalce vere.
Živel naj bi v votlini ob Thunerskem jezeru, kjer je imel prej svoj brlog zmaj, ki ga je Beat ubil. Pri Beatenbergu si še danes lahko ogledamo Beatovo votlino, v 13. stoletju pa se je začelo romanje k tej votlini.
Na slikah je prikazan kot puščavnik v votlini ali pred njo, ob njem pa je zmaj.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Beat – puščavnik in apostol Švice

blažena Mirijam Tereza Demjanovich – devica in redovnica

Miriam Teresa Demjanovich Miriam Teresa se je rodila leta 1901 v družini evropskih priseljencev, ki je bila globoko verna. Zaradi zgleda staršev je že kot majhna deklica prejela milost, da je razumela pomen izpolnjevanja Božje volje. Poleg tega je tudi močno doživljala prisotnost in posebno varstvo svojega angela varuha. Po dokončanem izobraževanju, pri osemnajstih letih, je odgovorila na Gospodov klic in vstopila v samostan sester ljubezni sv. Elizabete. Na začetku njene redovniške formacije sta jo spovednik in predstojnica povabila, da bi pripravila predavanja za novinke. Ti njeni zapiski so bili kasneje, po njeni smrti, zbrani in objavljeni pod naslovom Večja popolnost. Umrla je zaradi bolezni 8. maja leta 1927, pri komaj šestindvajsetih letih.

Kardinal Amato je novo blaženo predstavil za Radio Vatikan: »Čeprav si je želela vstopiti v samostan, je držala obljubo svoji materi na njeni smrtni postelji, da bo obiskovala kolegij. Tam je pokazala svoj talent, humor in velikodušnost.« Tisto obdobje njenega življenja je bilo polno vedrine in radostne krščanske pobožnosti, vsak dan se je udeleževala svete maše, molila rožni venec, se zaustavljala pred Najsvetejšim, premišljevala in kontemplirala je križev pot. Nikoli ni iskala pozornosti zase in kljub raznim vrstam razvedrila, ki jih ponuja univerzitetni kampus, je »svojo dušo ohranila čisto in globoko povezano z Bogom«.

Miriam Teresa DemjanovichŠele po tem obdobju, leta 1924, je uresničila svojo željo, da postane redovnica. Že v noviciatu je postala zgled kreposti, zlasti pokorščine. Odlikovala se je v posebni ljubeznivosti, ki ni delala nobenih razlik med osebami. Vedno je bila pripravljena odpustiti, hvalila je dobro, ki so ga naredili drugi, pogosto je govorila o krepostih s preprostostjo in prepričanjem, ki sta izhajala iz njene življenjske doslednosti.

Posebnost njenega redovništva sta po besedah kardinala Amata popolnost in junaštvo v običajnem življenju samostana. Imela je dar, da je globoko doumela pomen ljubezni do križanega in evharističnega Jezusa in navzočnost Božje milosti v dušah. Občudovala je svetnike, zlasti sv. Terezijo Avilsko in sv. Terezijo Deteta Jezusa. V predavanjih, ki jih je pripravila za novinke in so bila neke vrste meditacije, je »s preprostimi in prepričljivimi besedami izrazila, kaj pomeni živeti v Božji navzočnosti in izpolnjevati njegovo voljo v pokorščini poslanstvu kongregacije in Cerkve«.

Trpljenje bolezni na koncu svojega kratkega življenja je sprejela z nasmehom na ustnicah. Kot je še zatrdil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je bila nova blažena, Miriam Teresa Demjanovich, nad svojim samostanskim življenjem navdušena. V nekem pismu predstojnici je še med boleznijo izrazila svoje veselje z besedami: »Zdaj se je moj čas življenja prenehal, ker že živim v večnosti.«
Vir

S. Miriam Teresa Demjanovich (1901-1927) je bila rojena v ameriški zvezni državi New Jersey, leta 1926 pa je vstopila v red sester ljubezni sv. Elizabete. Umrla je leto dni kasneje, mesec dni pred smrtjo pa je opravila večne zaobljube. Čudež, ki ga z dekretom priznava papež, je vrnitev dečku, potrjeno oslepelemu zaradi dedne bolezni. Po navedbah apostulatorke postopka Silvie Correale naj bi bolezni, za katero je zbolel deček, ne bilo mogoče v celoti pozdraviti, kar potrjujejo tudi okulisti.
Čudež naj bi se zgodil leta 1964, za datum beatifikacije s. Terese pa bo poskrbel škof ameriške škofije Paterson v New Jerseyu, na katerega pobudo se je tudi pričel postopek za beatifikacijo.
S. Teresa, rojena leta 1901, je bila krščena in birmana v Cerkvi bizantinskega katoliškega obreda. Bila je najmlajša izmed sedmih otrok v družini, njeni starši so se v Ameriko priselili iz vzhodne Slovaške. Redovno življenje jo je pritegnilo že po zaključku gimnazije, vendar je svojo odločitev preložila, ker je morala skrbeti za hudo bolno mater. Po materini smrti in na željo družinskih članov je najprej študirala književnost, na univerzi pa se je seznanila z redom, ki se mu je kasneje pridružila.
Leta 1924 je najprej želela vstopiti v red karmeličank. Skupnost je obiskala, vendar so jo sestre zaradi težav z zdravjem zavrnile. V red sester ljubezni sv. Elizabete je vstopila 11. februarja 1925, kmalu po očetovi smrti. Kot novicka je nadaljevala s poučevanjem mladih, obenem pa živela globoko duhovno življenje. Junija 1926 je na željo redovne predstojnice sestavila besedila za pripravo na noviciat. Napisala je 26 predavanj, ki so jih po njeni smrti objavili v knjigi z naslovom »Greater Perfection« (Velika popolnost).
Pol leta kasneje, januarja 1927, je bila zaradi hude bolezni sprejeta v bolnišnico. 2. aprila istega leta je »in articulo mortis« – zaradi nevarnosti smrti – opravila večne zaobljube. 6. maja je bila operirana zaradi razlitja slepiča, dva dni kasneje pa je umrla.
Po navedbah postulatorke Correalove je bila s. Teresa mistikinja, ki je razvila globoko duhovnost na temelju vere v sv. Trojico.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za blažena Mirijam Tereza Demjanovich – devica in redovnica

sveta Roza Venerini – redovnica

Roza Venerini        Imena: Roza, Rosa, Rozika, Ružica, Rožica, Rosanda.
        Doma je bila v Viterbu, kjer se je rodila leta 1656. Njen življenjepisec, jezuit A. G. Andreucci, je zapisal, da je bila njena družina zelo povezana s cerkvenimi krogi, pa tudi s krajevnimi izročili. Želela je vstopiti v samostan dominikank, vendar ji domači niso dovolili. Potem se je odločila delovati v apostolatu in na socialnem področju. V domači koči je začela zbirati sosede k skupni molitvi rožnega venca. Iz tega krožka se je kmalu razvila šola krščanskega nauka za žene.
V njenem času se je živo postavljalo vprašanje »ženske svetosti«. Ali naj bo ta povezana z mističnimi pojavi (sv. Terezija Velika) ali pa naj Cerkev ceni tudi svetost žena, ki živijo zunaj stroge klavzure in ne doživljajo nič izrednega. Razvoj je šel v zadnjo smer. V 18. in 19. stoletju so potem nastale številne ženske redovne skupnosti, ki jih ni več vezala stroga klavzura. Blažena Roza je tu odigrala nekakšno vlogo predhodnice.
Ko je dobila pomoč svojega spovednika jezuita p. Martinellija in ko sta njeno zamisel podprla tudi viterbski škof ter generalni predstojnik jezuitskega reda, je prva v Italiji odprla prave javne in brezplačne šole za deklice. Te šole so bile zunaj samostanov. V njih niso poučevale redovnice ali tretjerednice, temveč laiške učiteljice, ki so se imenovale »maestre pie« (pobožne učiteljice). V Viterbu so takšno šolo odprli leta 1685. V naslednjih letih so škofje bližnjih mest prosili Rozo Venerini, naj odpre takšno šolo tudi pri njih. Kmalu jih je bilo deset, leta 1707 že šestnajst. Imela pa je tudi hude nasprotnike. Nekateri župniki so v teh šolah gledali konkurenco svojim šolam in jim ni bilo všeč, da so bile podrejene škofom. Mnogim ni bilo prav, da so se zanje zavzemali jezuiti in so učiteljice zmerjali z jezuitinjami.
        V zadevo je posegla najvišja cerkvena oblast in določila, da so te šole podrejene oblasti krajevnega škofa, pozneje pa so bile vse učiteljice podložne vrhovni predstojnici v Rimu.
        Učiteljice so živele v skupnosti. Zato je leta 1714 Roza napisala za svoje kolegice pravila, ki so jih pozneje še večkrat natisnili. »Maestre pie« naj bi bile kakor »tetke« in naj bi bile »osvobojene sebe in vsake misli na dom in na družino«. Priporočala jim je molitev, premišljevanje po ignacijanski metodi, pogosto prejemanje zakramentov, zavračale pa naj bi vsako obliko pretirane pobožnosti in pretiranih pokoril. Sprejemale naj bi v svoje šole predvsem učenke nižjih slojev.
        Roza Venerini je umrla 7. maja 1728. Po smrti so takoj začeli postopek za beatifikacijo. Toda zadeva se je zavlekla. Za blaženo jo je razglasil papež Pij XII. 4. maja 1952.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Roza Venerini – redovnica

blažena Ana Rosa (Marija Benedikta) Gattorno – redovnica

blažena Ana Rosa (Marija Benedikta) Gattorno - redovnicaRosa Marija Benedikta se je rodila leta 1831 v Genovi v Italiji. Odrasla je v bogati družini, ki ji je omogočila zasebno šolanje.
Poročila se je leta 1852 z Gerolamom Costa in se z njim preselila v Marseille v Franciji. Kmalu pa sta se zakonca zaradi finančnih težav vrnila v Genovo. V zakonu so se jima rodili trije otroci. Najstarejši otrok je bil zaradi bolezni gluhonem, najmlajši pa je umrl kmalu po rojstvu. Gerolamo (Hieronim) je umrl po šestih letih zakona.
Čeprav bi marsikoga te nesreče odvrnile od Boga, pa jih je Rosa Marija razumela kot sporočilo in znamenje, naj se na poseben način zaobljubi in svoje življenje posveti Bogu. Poznala je bolečine, revščino in obsojanja, zato je menila, da lahko pomaga mnogim, ki doživljajo isto.
Čeprav je še naprej skrbela za svoja otroka, se je leta 1858 odločila, da izreče zaobljube pokorščine in čistosti, tri leta kasneje pa še uboštva ter postane frančiškanska tretjerednica. Že naslednje leto je dobila skrivne stigme.
Čeprav je imela raje samoto in tišino, so jo katoliška združenja v Genovi zaprosila za pomoč. Nedolgo zatem je začutila Božji klic, naj ustanovi novo kongregacijo. Kljub temu, da so jo duhovniki in sosestre spodbujali, je oklevala zaradi svojih otrok. Papež Pij IX. jo je dodatno ohrabril, zato se je šele po tem srečanju odločila skupaj z očetom Giovannijem Battistom  Tornatorejem leta 1866 v Piacenzi ustanoviti Hčere sv. Ane, matere Marije Brezmadežne. Redovnice so stregle siromašnim in bolnim. V mnogih italijanskih mestih so ustanovile šole za siromašne otroke, šole za medicinske sestre, vrtce, zavetišča za bivše prostitutke…
Do njene smrti je bilo širom sveta odprtih 368 sestrskih hiš, v katerih je bilo več kot 3500 sester.
Sestra Rosa Marija je umrla 6. maja leta 1900. Za blaženo jo je leta 2000 razglasil papež Janez Pavel II.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za blažena Ana Rosa (Marija Benedikta) Gattorno – redovnica

blažena Katarina Cittadini – vzgojiteljica in redovna ustanoviteljica

Katarina Cittadini

Katarina se je rodila v Bergamu 28. septembra leta 1801 staršema Janezu Battista in Marjeti Lanzani in bila krščena 30. septembra v župnijski cerkvi Sv. Aleksandra iz Colonne. Leta 1808 ji je umrla mati, oče pa jo je zapustil. Katarina je bila skupaj s sestro Judito, ki se je rodila leta 1803 sprejeta v sirotišnico samostana v Bergamu. Tu je pod vodstvom priorja don Jožefa Brena živela intenzivno krščansko življenje, ki je prispevalo k oblikovanju močne vere, globokega zaupanja v Gospoda, aktivne dobrodelnosti, nežne predanosti do Blažene Matere Marije, velikega občutka odgovornosti in prizadevnosti za red in izpolnjevanje svojih dolžnosti. Ko je zaključila z diplomo osnovnošolske učiteljice, je leta 1823 zapustila samostan skupaj s svojo sestro, da bi živeli pri svojih bratrancih duhovnikih Janezu in Antonu Cittadini v Calolziju, župniji v škofiji Bergamo.
Tu sta sestri ostali dve leti, z močnim duhovnim vodstvom in živahno pastoralno dejavnostjo njunih bratrancev duhovnikov. Katarina je bila sprejeta za začasno učiteljico in leta 1824 tudi za stalno učiteljico v javni šoli za deklice pri Somasci, podružnici v občini Vercurago pri Calolziju. Skupaj s sestro Judito je Katarina dozorela v svoji želji vstopiti v versko kongregacijo.
Zato sta zaprosili za nasvet don Jožefa Brena, njunega duhovnega voditelja v samostanu v Bergamu, ki je pa jima je namignil, da je zanju Božja volja v tem, da ostaneta v Somasci; one bosta temeljni kamen nove duhovne družine v majhnem kraju, kjer je še živa svetost sv. Hieronima Emilianija.
Leta 1826 se je skupaj s svojo sestro Judito trajno preselila v najeto hišo v Somasci. Oktobra istega leta sta kupili zgradbo, jo uredili in kompletno opremili s pohištvom; ta stavba je postala sedež dijaškega doma za deklice in sčasoma tudi sedež Uršulinskega verskega inštituta.
Na Somasci je Katarina našla krasno vodstvo za svoje duhovno življenje v Kongregaciji somaščanov, ki jih je ustanovil sv. Hieronim Emiliani, katerega je imela za “očeta” še od otroštva, ter ga je občudovala in posnemala kot zgled dobrodelnosti in preproščine.
Delo učiteljice jo je umestilo v središče tega malega kraja, Somasce, kjer je Katarina aktivno sodelovala v življenju župnije; poučevala je krščanski nauk, se vključevala v različne bratovščine, sodelovala s svojimi tovarišicami in učenkami pri verskih slovesnostih, odpirala vrata hiše, da bi sprejemala mlada dekleta, jih animirala in vzgajala v slogu oratorija.
Katarina je izpolnjevala svoje obveznosti s takšno vnemo in predanostjo, da je bila deležna številnih pohval tako od uradnih oseb, kot tudi odkritega odobravanja ljudi.
Katarina Cittadini Njena pozornost do pomoči potrebnih in najrevnejših jo je pripeljala do velikih žrtev vseh vrst, njeno delo pomaga osirotelim deklicam ali dekletom s težavami pri obiskovanju javne šole ter tistim, ki prihajajo iz oddaljenih mest. Tako leta 1832 nastane privatna šola ‘Cittadini’, leta 1836 pa še dijaški dom za dekleta, ki ga je v vodenje zaupala svoji sestri Juditi.
Vrednost zasebnih šol in dijaških domov narašča. Dejstvo je, da oblikovanje gojenk s poudarkom na krščanskih vrednotah pripravlja dekleta, da naredijo modre odločitve v življenju, ter živijo v krščanski skladnosti do te mere, da naključna priča zapiše: “Najbolj prepričljiv dokaz in že ta sam je dovolj, da razloži odlična navodila, ki so jih dekleta dobila od pobožnih učiteljic v nenehno cvetočem gostišču, ki je do sedaj  rezultat uspehov učenk, in to ne samo v dobro teh v Somasci, ki so obogatene z vsako versko krepostjo, moralno in splošno in tistimi veščinami, ki se jih dekleta morajo naučiti; ampak tudi v dobrobit mest iz katerih ta dekleta izhajajo, in v katerih ob vrnitvi ustanavljajo nove šole ali pomagajo tistim v potrebah, s takšno moralno držo, da so župnijski duhovniki iskali uršulinske učiteljice iz Somasce, ki so bile glavne dobrotnice ljudstvu.”
Celotno življenje Katarine Cittadini je bilo vedno polno preizkušenj. Leta 1840, pri samo 37-tih letih je nenadoma umrla njena sestra Judita, s katero je delila vse; od družinskih težav, šolanja, idealov in načrtov. Leta 1841 sta umrla don Jožef Brena in bratranec duhovnik Anton Cittadini in tako so odšli tudi drugi podporniki.
Leta 1842 se je Katarina tudi sama soočila s težko boleznijo in čudežno ozdravela na priprošnjo Marije iz Carravaggia in sv.  Hieronima Emilianija.
Leta 1845 je morala pustiti službo poučevanja v javni šoli, da bi se popolnoma posvetila dijaškemu domu, ter skrbela za sirote in bila vodnica svojim tovarišicam, ki so živele z njo, odločene, da bodo z njo delile ne samo vzgojne aktivnosti, ampak tudi željo po popolni posvetitvi Gospodu v duhovnem življenju.
Da bi dala svojemu delu praven okvir, leta 1844 skupaj s tremi tovarišicami zapiše  “ Strumento di Società e di Sorte e anche di donazione reciproca o Vitalizio”, kar je zelo podobno verskemu inštitutu. Leta 1850 je prejela od papeža Pija X. dekret o ustanovitvi zasebnega oratorija, ki lahko hrani Sveto Evharistijo. V letih 1850 – 51 je naslovila na bergamskega škofa msgr. Karla Gritti Morlacchi različna pisanja, da bi pridobila dovoljenje za njeno “malo versko družino” in pravila, vendar čas še ni bil zrel za to. Leta 1854  se je srečala s škofom msgr. Petrom Alojzijem Speranza, ki jo je opogumil naj sama zapiše pravila ter ji obljubil pomoč. Katarina je zapisala pravila po zgledu Konstitucije uršulink iz Milana, vendar, ko jih je predložila škofu, niso bila sprejeta.
Ne da bi ji vzelo pogum, je pripravila še ena pravila, ki pa jih je posredovala škofu 17. septembra, pospremljene z zahtevo, v kateri prosi za odobritev naziva  Orsoline Gerolimiane. Msgr Speranza je odobril pravila “ad experimentum”, z obljubo dokončne odobritve novega Inštituta. Katarina je pričakovala ta dan z velikim zaupanjem, vendar so težave, skrbi in trpljenja terjale svoj davek in njeno zdravje je začelo počasi pešati dokler je ni pripeljalo na konec življenja.
Katarina CittadiniVedno jasnega mišljenja, zaupljive in nenehne molitve je spodbujala svoje tovarišice, naj z vedrino sprejmejo Gospodovo voljo, saj se bo vse nadaljevalo. Umrla je 5. maja leta 1857 po celodnevnem trpljenju, spokojno in v svetem vzdušju, obdana s sluhom svetosti in veliko  bridkostjo njenih hčera, gojenk in ljudi. Vsem je pustila svoj svetel zgled in poglobljeno duhovno zrelost.
Kmalu po njeni smrti, natančneje 14. decembra leta 1857 je od bergamskega škofa prispel odlok o kanonični ustanovitvi Inštituta.
Inštitut je dobil papeško priznanje 8. julija leta 1927.
Prvih deset let je inštitut Katarine in Judite Cittadini intenzivno vzgojno deloval v glavnem v Somasci in Ponte S. Pietro, veliki vasi v pokrajini in škofiji Bergamo.
Od leta 1902 se je postopoma širil v mnoge dele Italije in preko njenih meja. Danes njene duhovne hčere izpolnjujejo njihovo vzgojno poslanstvo tudi med italijanskimi izseljenci v Švici in Belgiji ter med revnimi Latinske Amerike (Brazilija, Bolivija) in Azije (Indija, Filipini).
Čeprav je sluh svetosti trajal ves čas, se je postopek za beatifikacijo in kanonizacijo Božje služabnice začel šele leta 1967, ko je 21. aprila 1967 Bergamski škof msgr. Clemente Gaddi z dekretom ustanovil zgodovinsko Komisijo, ki je svoje delo zaključila 5. maja 1967. 5. avgusta leta 1971 je ustanovljeno škofijsko cerkveno sodišče za redni postopek, ki je bil zaključen v decembru leta 1978.
2. januarja leta 1979 je bil začet postopek pri Kongregaciji za zadeve svetnikov.
Odlok o spisih Božje služabnice je bil odobren 2. januarja leta 1981, potem pa je bil poslan v pripravo za Positio.
Positio Super Virtutibus je bil končan 28. septembra leta 1989,  19. decembra 1989 je bila sklicana seja svetovalcev za zgodovino in 16. januarja 1996 je posebni kongres svetovalcev za teologijo doprinesel pozitiven rezultat. 3. decembra leta 1996 je zasedala kongregacija Kardinalov in škofov, 17. decembra leta 1996 pa je priznanje herojskih kreposti Božje služabnice, ustanoviteljice Uršulinskih sester iz Somasce razglasil blaženi papež Janez Pavel II.
20. decembra leta 1999 je bil izdan odlok o “super miraculo” glede ozdravitve Samuele Piovani, ki jo pripisujejo priprošnji Katarini Cittadini. Z njeno beatifikacijo je papež izpostavil Katarino kot vzor  “santita` feriale”, kot svetel zgled pravega materinstva v Kristusu in brezpogojni predanosti mladi generaciji.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, vzgojiteljiica | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za blažena Katarina Cittadini – vzgojiteljica in redovna ustanoviteljica

sveti Florijan – vojak in mučenec

Florijan        Zavetnik mesta Dunaj in gasilcev. Priprošnjik za pomoč pri požarih.
        Imena: Florijan, Florjan, Cvetko, Flori, Cvetomir; Florjana, Florijana
        Cerkve v Sloveniji/svetu: V Ljubljani so mu leta 1672 postavili lepo cerkvico pod gradom v spomin na hud požar leta 1660.
        Domovina tega še danes enega najbolj priljubljenih »ljudskih« svetnikov, zavetnika proti požarom in povodnjim ter enega izmed
štirinajstih priprošnjikov v sili, naj bi bila rimska provinca Norik, ki se je raztezala na ozemlju današnje Gornje Avstrije. Veliko je legend, ki opisujejo njegovo življenje, zgodovinski podatki pa so bolj skromni. Vemo le, da se je rodil v tretjem stoletju, po vsej verjetnosti v vasi Zeiselmauer blizu Dunaja. Bil je krščen in krščansko vzgojen. Kot častnik rimske vojske je dosegel pomemben položaj, saj je postal vodja pisarne cesarskega namestnika v Lauriaku (vzhodno od Linza). V času Dioklecijanovega preganjanja so tudi v tem mestu zaprli štirideset kristjanov. Florijan jim je želel pomagati, načrtoval je njihov pobeg iz ječe, pa so pri tem prijeli še njega in ga pripeljali pred namestnika Akvilina. Florijan je takoj priznal, da je kristjan in ni popustil prigovarjanju in grožnjam. Po mučenju so mu na vrat navezali težak kamen in ga vrgli v reko Enns.
        Zgodbe o Florijanovi mučeniški smrti med drugim poročajo tudi takole:
        Vojaki Florijana privedejo pred namestnika Akvilina, ta pa ga nagovarja, naj po cesarjevem ukazu daruje malikom in si tako reši življenje. Ker ne privoli, se iz njega norčuje in mu grozi z mučenjem, Florijan pa povzdigne oči k nebu in glasno moli k Bogu za pomoč: »Moj Bog in moj Gospod! Že od mladosti sem zaupal vate, zato te ne morem nikoli zatajiti. Tvoje ime naj bo hvaljeno v nebesih in na zemlji.
FlorijanZate se hočem bojevati in darovati svoje življenje. Tvoja mogočna roka naj me varuje in podpira. Vzemi me med svoje svete in izvoljene vojake, ki so že pred menoj pričali zate.« Akvilin ga zasramuje: »Kako moreš blebetati take bedarije in ne izpolniti cesarjevega povelja?« Florijan mu odgovori: »Ko sem nosil pozemeljsko orožje, sem potihoma služil svojemu Bogu in me satan nikoli ni mogel odvrniti od njegovega češčenja. Ti imaš sedaj oblast nad mojim telesom, ničesar pa ne moreš storiti moji duši; kajti nad njo ima oblast le Bog. Rad sem cesarju pokoren v vsem, v čemer me veže moja vojaška dolžnost; da pa bi daroval malikom, tega mi nihče ne more ukazati.« Oblastnik ga ves razkačen ukaže sleči in neusmiljeno tepsti. Florijan pa reče: »Vedi, da se nič ne bojim tvojih muk; daj zažgati grmado in rad bom šel nanjo v Jezusovem imenu.« Ko ga vojaki še naprej pretepajo, zakliče: »Ravno zdaj darujem pravi dar svojemu Gospodu in Bogu, ki me je okrepčal in povzdignil do te časti, da smem zanj trpeti.« Mučijo ga še bolj, Florijan pa še naprej hvali Boga in na glas pričuje, da je kristjan. Namestnik ga, ko vidi, da z mučenjem nič ne opravi, obsodi na smrt in ga ukaže utopiti v reki Enns, ki teče mimo mesta.
        Florijan sprejme obsodbo z velikim veseljem. Vojaki ga odpeljejo na most, Florijan pa jih prosi, da bi smel še nekoliko moliti in priporočiti Bogu svojo dušo. Zvežejo ga, okoli vratu mu privežejo težak kamen. Ko je tako klečal na bregu reke in molil, si ga noben izmed vojakov ni upal potisniti v globoko vodo. Legenda pripoveduje, da se je do njega prerinil neki mlad pogan in ga surovo sunil, da se je zvrnil v reko. Ko pa se je nagnil čez ograjo, da bi videl, kako se utaplja, ni mogel videti ničesar, ker je v trenutku popolnoma oslepel. Florijanovo truplo je reka naplavila na skalo pod bregom, nato pa je priletel velikanski orel in ga varoval, da ga pogani niso mogli oskruniti. Pokopala ga je pobožna žena Valerija, ki se ji je svetnik v noči po svoji smrti prikazal. To naj bi se zgodilo leta 304.
        Sveti Florijan, mučenec, goduje 4. maja.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki, vojak | Označeno , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Florijan – vojak in mučenec

sveta Timotej in Mavra – zakonca in mučenca

TimotejV Carigradu je že od 6. stoletja dalje stala cerkev, posvečena svetima mučencema Timoteju in njegovi ženi Mavri, kljub temu da so zgodovinski viri skopi in nezanesljivi. Je pa toliko pretresljivejša njuna življenjska pot, medsebojna ljubezen in zvestoba Bogu, ki ju je pripeljala do mučeniške smrti.

Timoteja, pobožnega mladeniča, lepega in zglednega življenja, je škof določil za bralca, ki je smel v cerkvi brati življenjepise mučencev in imel na skrbi hrambo svetih knjig. Poročil se je z mlado, prav tako pobožno Mavro. Nista še bila poročena tri tedne, ko je cesar Dioklecijan ukazal kruto preganjanje kristjanov. Tudi Timoteja je deželni oblastnik pozval, da zataji Jezusa.

Timotej oblastnikovega ukaza ni hotel izpolniti; ko pa mu je ukazal izročiti svete knjige, je Timotej odgovoril: »Krščanske knjige so moji ljubi otroci. Ali ne bi bil divjak, če bi svoje otroke izročil v roke morilcem?« Razkačen nad tem pogumnim odgovorom, je trinog ukazal, da ga obesijo na steber, mu na vrat navežejo kamen, v usta pa vtaknejo klin, da ne bi mogel več hvaliti Boga. Ko pa oblastnik zve, da se je Timotej pravkar poročil in da svojo mlado nevesto srčno ljubi, jo ukaže pripeljati in ji groziti, naj moža pregovori k izdaji. Vsaj na videz naj bi daroval malikom, drugače ga čaka najbolj strašna smrt. Strah, da bi svojega ljubljenega moža videla trpeti najhujše bolečine, na koncu pa bi ji ga grozovita smrt za vedno vzela, Mavro tako omami, da se da pregovoriti. MavraTimoteja nato odvežejo in mu vzamejo klin iz ust, da bi lahko govoril s svojo ženo. Ta ga v resnici poskuša nagovoriti, da bi se uklonil oblastnikovi volji. Timotej pa, kljub svoji neizmerni ljubezni do žene, zgrožen odgovori: »Kako, Mavra! Ali si kristjana in krščanska žena, ali poganka? Ali je to govorjenje človeka, ki je bil vzgojen v krščanski veri? Ti, ki bi me morala nagovarjati, naj srčno trpim in ostanem stanoviten do konca, me namesto tega nagovarjaš k izdaji Kristusa? Ali si naj za kratko rešitev na tem svetu zapravim večno zveličanje v nebesih?« Moč teh s sveto resnostjo izrečenih besed je ženo tako pretresla, da mu je skrušena padla k nogam in mu polna kesanja zaradi svoje nezvestobe Kristusu rekla: »O moj Timotej, kaj naj storim, da se bom pokorila za svoj greh?« »Pojdi k oblastniku,« ji reče, »in povej mu, da si pripravljena, ne samo moža podpirati v njegovi veri, pač pa tudi sama skupaj z njim trpeti vse muke.« Mavra občuduje moževo vero, sama pa se za predlagani korak čuti še preslabotno: »Oh, mlada sem še, po naravi sem slabotna, ne upam si stopiti pred oči trinogu, kaj šele tako hudo trpeti.« Timotej pa jo opogumlja: »Mavra, spomni se na Felicito in njene sedmere sinove, o katerih si slišala, spomni se nežnih devic Neže in Cecilije, o katerih si brala! Ali so bile one kaj močnejše od tebe? Pa so kljub temu prelile svojo kri za Jezusa; ti pa se tega bojiš! Glej, krona se ti ponuja, ali te ne bo Kristus krepčal v boju? Kmalu bova z njim za večno združena.« Timotej poklekne pred svojo ženo, moli nad njo, Mavra pa med molitvijo namesto strahu začuti gorečo željo, da bi skupaj s svojim možem umrla za Kristusa. Tako opogumljena gre k oblastniku in mu pove, da je tudi sama pripravljena za vero preliti svojo kri.

Po kratkem mučenju, ko jo Bog čudežno ohranja pri življenju, ukaže trinog oba pribiti na križ,in sicer tako, da gledata drug drugega. Bilo je to leta 305.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Timotej in Mavra – zakonca in mučenca

sveta Matrona Moskovska – laikinja

sveta Matrona Moskovska - laikinjaMatrona (Matrona Dimitrijevna Nikonova) se je rodila leta 1881 v vasi Sebino, v Epifanskem okrožju, Tulske guvernije. Ta vas je oddaljena dvajset kilometrov od znamenitega Kulikovega polja. Njena starša, Dimitrije in Natalija, sta bila pobožna kmeta, dostojanstvena in ubožna. V družini so bili štirje otroci: dva brata – Ivan in Mihajlo, in dve sestre – Marija in Matrona. Matrona je bila najmlajša. Ko se je rodila, sta bila njena starša že priletna.
Ob takšnem pomanjkanju v katerem so živeli Nikonovi, so štirje otroci predstavljali veliko breme. Zato se jo je mati, zaradi siromaštva, že od rojstva zadnjega otroka, nameravala nekako rešiti. O umoru nerojenega otroka, v patriarhalni krščanski družini ni bilo niti govora. Zato so obstajale številne sirotišnice, kjer so nezakonito rojene in nepreskrbljene otroke vzgajali s sredstvi države ali dobrodelnih darov.
Matronina mati se je, še pred njenim rojstvom, odločila, da otroka, ko se bo rodil, odda v sirotišnico kneza Golicina, v sosednjo vas Bučalki, a je tedaj zaspala v globok in trden spanec. Še nerojena hči se je v sanjah javila mami v obliki bele ptice s človeškim obrazom in zaprtimi očmi ter ji sedla na desno roko. Sanje je bogaboječa žena sprejela kot čudežno znamenje in zavrnila misel, da otroka odda v sirotišnico. Deklica se je rodila slepa, vendar je mati ljubila svojega „nesrečnega otročička“.
Iz Svetega pisma vidimo, da vsemogočni Bog včasih izbere Sebi služabnike še pred njihovim rojstvom. Tako govori Gospod svetem preroku Jeremiju: „Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega krila, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.“ (Jer. 1, 5Jer. 1, 5
English: World English Bible - WEB

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Gospod je izbral Matrono za posebno poslanstvo in že na samem začetku položil nanjo težak križ, ki ga je z vdanostjo in potrpežljivo nosila celo življenje.
Pri krstu je deklica dobila ime Matrona, v čast častitljive Matrone Konstantinopolske, grške asketinje iz 5. stoletja, katere spomin praznujemo 9. (22.) novembra.
O Božji izbranosti deklice pripoveduje tudi to, da se je pri krstu, ko je duhovnik spustil otroka v vodo, nad njo pojavil steber dišečega dima, ki so ga videli vsi prisotni. O tem je pričal sorodnik blažene, Pavle Ivanovič Prohorov, ki je bil navzoč pri krstu. Duhovnik, oče Vasilij, ki so ga župljani spoštovali kot pravičnega in pobožnega, je bil neizmerno začuden: „Krstil sem mnogo otrok, to pa vidim prvič in ta otrok bo živel sveto življenje.“ Še je oče Vasilij rekel Nataliji: „Če deklica karkoli zaprosi, pridite obvezno naravnost k meni, pridite in povejte kaj potrebuje.“
Dodal je še, da bo Matrona celo napovedala njegov konec. Tako se je v resnici tudi zgodilo. Neke noči je Matronuška nenadoma rekla materi, da oče Vasilij umira. Začudena in prestrašena sta starša stekla na duhovnikov dom. Ko sta prišla, se je izkazalo da je pravkar umrl.
Govori se tudi o zunanjem, telesnem znamenju izbranosti otroka – na prsih deklice bilo je izboklina v obliki križa, telesni križec, ki ga ni naredila človeška roka. Kasneje, ko je že imela šest let, jo je mati začela nadirati: „Zakaj ne nosiš križca (okoli vratu)?“ „Mamica, jaz imam svoj križec na prsih,“ je odgovarjala deklica. „Mila hčerkica, – je dejala Natalija, – odpusti mi! Jaz te pa še nadiram…“
Natalijina prijateljica je kasneje pripovedovala, da, ko je Matrona bila še dojenček, je mati potožila: „Kaj naj naredim? Deklica se ob sredah in petkih ne doji, prespi te dneve brez premora, nemogoče jo je zbuditi.“
Matrona ni bila samo slepa, ampak sploh ni imela oči. Očesni duplini sta bili zaprti z močnimi vekami, kot pri beli ptici ki jo je njena mati videla v sanjah. Vendar ji je Gospod dal duhovni vid. Še kot otrok je ponoči, medtem, ko sta starša spala, skrivaj odšla v kot sobe z ikonami, jih na nek nepojasnjen način snela s police, jih razvrščala po mizi, in se v nočni tišini igrala z njimi.
Matronuški so pogosto nagajali otroci, celo maltretirali so jo. Deklico so tepli s koprivami, vedoč, da ne more videti kdo jo je udaril. Porinili so jo v jamo in z radovednostjo opazovali, kako se bo rešila iz nje in prišla domov. Zato se je zgodaj prenehala igrati z otroki in skoraj vedno je sedela doma.
Pri sedmih – osmih letih je Matronuška dobila dar vednosti in ozdravljanja bolnih. Dom Nikonovih se je nahajal nedaleč od cerkve Vnebovzetja Matere Božje. Cerkev je bila lepa, edina v sedem – osem okoliških vasi. Matronina starša sta bila globoko pobožna in radi so skupaj hodili v cerkev. Matronuška je dobesedno odrasla v cerkvi, hodila k maši najprej z mamo, potem pa tudi sama in našla za to vsako priliko. Ne vedoč kje je hčerkica, jo je mati običajno našla v cerkvi. Tu je imela svoj običajni prostor – na levi, za vhodnimi vrati ob zahodnem zidu, kjer je nepremično stala ves čas maše. Dobro je poznala cerkvene pesmi in pogosto je spremljala zbor. Kaže, da je Matrona že v otroštvu dobila dar neprestane molitve.
Ko je mati, pomilujoč, govorila Matronuški: „Dete moje nesrečno!“ – se je ona čudila: „Mar jaz nesrečna? Tvoja nesrečnika sta Vanja in Miša.“ Razumela je, da ji je Bog dal neprimerno več kot drugim.
Z darom duhovne presoje, darom vednosti, čudežev in ozdravljanja je bila Matrona obdarjena od Boga od mladih dni. Bližnji so opazili, da so ji vidni ne samo človeški grehi, prestopki, ampak tudi misli. Začutila je bližnjo nevarnost, predvidevala dogodke in nesreče v državi. Po njenih molitvah so ljudje ozdravljali in dobivali tolažbo v nesrečah. K njej so začeli prihajati obiskovalci iz okolice in od daleč. K hišici Nikonovih so hiteli ljudje, prihajale so konjske vprege in vozovi z bolniki. Dovažali so nepokretne bolnike in deklica jih je dvigala na noge. Hvaležni Matroni, so njenim staršem puščali živež in darila. Tako je deklica, namesto, da bi bila breme za družino, postala njen glavni hranilec.
Matronina starša sta šla rada skupaj v cerkev. Ob nekem prazniku se je Matronina mati pripravljala in poklicala moža. On pa ni hotel in ni šel. Ostal je doma, bral molitve, pel, pa tudi Matrona je ostala doma. Mati pa je v cerkvi ves čas premišljevala o svojem možu: „Poglej no, ni hotel z menoj.“ In ves čas se je jezila. Liturgija se je končala. Natalija je prišla domov, Matrona pa ji reče: „Mama, ti nisi bila v cerkvi.“ „Kako, da nisem bila? Ravnokar sem prišla in se preoblačim!“ A deklica doda: „Vidiš, oče je bil v cerkvi, tebe pa ni bilo tam.“ Z duhovnim uvidom je videla, da se je mati v cerkvi nahajala samo telesno.
Nekoč je Matrona rekla materi: „Mama, pripravi se, kmalu bo ohcet.“ Mati je to povedala duhovniku, ta pa je prišel in deklico obhajal (na njeno željo jo je vedno obhajal doma). In nenadoma, čez nekaj dni, pridejo vozovi na dom Nikonovih, prihajajo ljudje s svojim težavami in žalostmi, pripeljejo bolnike in o marsičem povprašujejo Matronuško. Ona je za njih molila in mnoge ozdravila. Mati jo vpraša: „Matronuška, kaj se dogaja?“ Ona pa odgovori: „Sem ti že rekla da bo, ohcet.“
Ksenija Ivanovna Sifarova, sorodnica blažene Matrone, je pripovedovala, kako je enkrat Matrona rekla materi: „Jaz zdaj odhajam, jutri bo v vasi požar, vendar ti ne boš zgorela.“ In res, zjutraj je izbruhnil požar, skoraj vsa vas je pogorela, nenadoma pa je veter obrnil ogenj na drugo stran vasi in materina hiša je ostala nedotaknjena.
V otroštvu je imela možnost, da potuje. Hči mestnega veleposestnika, pobožno in dobro dekle Lidija Jankova, je vzela Matrono s seboj na romanje: v Kijevsko-Pečerski samostan, v Trojice-Sergijev samostan, v Peterburg, druga mesta in svete kraje Rusije. Do nas je prišlo tudi poročilo o srečanju Matronuške s svetim Ivanom (Jovanom) Kronštatskim, ki je po koncu maše v Andrejevi stolnici v Kronštatu, zaprosil množico, naj se razmakne in spusti 14-letno Matrono, da pride bližje rekoč, da so ga vsi slišali: „Matronuška, pridi, pridi k meni. Tu prihaja moja zamenjava – osmi steber Rusije…“ Pomen teh besed ni mamca nikomur pojasnila, a so se njeni bližnji spomnili, da je oče Jovan napovedal posebno poslanstvo Matronuške Rusiji in ruskemu narodu v času preganjanja Cerkve.
Ni minilo veliko časa, v sedemnajstem letu starosti je Matrona ostala brez zmožnosti hoje: nenadoma so ji odpovedale noge. Sama mamca je pokazala na duhovni vzrok bolezni. Po obhajilu je odšla proti izhodu iz cerkve in vedela je, da se ji bo približala neka žena, ki ji bo odvzela sposobnost hoje. Tako se je tudi zgodilo. „Nisem bežala pred tem, takšna je bila Božja volja.“
Od tedaj pa vse do konca življenja je bila nepokretna. In njeno sedenje v raznih hišah in stanovanjih, kjer je našla zatočišče, je trajalo naslednjih petdeset let. Nikoli ni jamrala zaradi te svoje težave, ampak je z vdanostjo nosila težki križ, dan od Boga.
Že v mladosti je Matrona napovedala revolucijo: „Kradli bodo, rušili cerkve in vse po vrsti preganjali.“ Slikovito je opisovala, kako bodo delili zemljo in pohlepno poskušali pobrati kar največ za sebe, vendar bodo kmalu zapuščali zemljo in odhajali v neznano. Zemlje ne bo nihče potreboval.
Veleposestniku iz njene vasi Sebino, Jankovu, je Matrona pred revolucijo svetovala, naj vse proda in odide čez mejo. Če bi ubogal blaženo, ne bi doživel zaplembe svojega imetja, izognil se bi prezgodnji smrti, njegova hči pa potikanju od vrat do vrat“.
Žena iz Matronine vasi, Evgenija Ivanovna Kalačnova, je pripovedovala da je tik pred revolucijo neka plemkinja kupila hišo v Sebinu, prišla k Matroni in rekla: „Želim, da se zgradi zvonik.“ „To kar si si ti zamislila, se ne bo uresničilo“, je odgovorila Matrona. Plemkinja se je začudila: „Kako se ne bi uresničilo, ko imam vse: denar in material?“ Seveda od izgradnje zvonika ni bilo nič.
Za cerkev Vnebovzetja Presvete Matere Božje, je bila na pobudo Matrone (ki je že postala poznana v okolici in katere prošnje so sprejete kot blagoslov) naslikana ikona Presvete Matere Božje „Jok žrtev“ ( „Vapaj stradajućih“). Takole se je to zgodilo.
Nekoč je Matrona zaprosila mamo naj reče duhovniku, da se v njegovi knjižnici na določeni polici nahaja knjiga z upodobitvijo ikone „Jok žrtev“. Mož se je zelo začudil. Našli so sliko ikone, Matronuška pa je rekla: „Mama, rada bi dala naslikati takšno ikono.“ Mati se je razžalostila, ker niso imeli denarja za to. Potem je Matrona rekla materi: „Mama, pogosto sanjam ikono „Jok žrtev“. Presveta Mati Božja želi naj bo ta ikona pri nas v cerkvi.“ Matronuška je blagoslovila neko ženo, da je po vseh okoliških vaseh zbirala denar za ikono. Med darovalci je bil tudi neki kmet, ki je nejevoljno dal rubelj, njegov brat pa s posmehom eno kopejko. Ko so Matronuški prinesli denar, ga je preštela, našla ta rubelj in kopejko ter rekla materi: „Mama, vrni jim ta denar, kvari mi vse ostale.“
Ko so zbrali potrebno količino denarja, so naročili ikono pri nekem slikarju iz Epifanije. Njegovo ime je ostalo nepoznano. Matrona ga je vprašala, ali lahko naslika takšno ikono. On je odgovoril, da je to za njega običajen posel. Matrona mu je naročila, naj se pokesa grehov, se spove in gre k obhajilu. Potem ga je vprašala: „Si prepričan, da lahko naslikaš to ikono?“ Umetnik je odgovoril potrdilno in začel slikati.
Preteklo je veliko časa, dokler ni na koncu prišel k Matroni in rekel, da mu delo na ikoni sploh ne uspeva. Ona mu je odgovorila: „Pojdi, pokesaj se svojih grehov“ (z duhovnimi očmi je videla, da obstajajo grehi katerih se ni spovedal). Bil je pretresen, odkod ona to ve. Potem je spet odšel k duhovniku, se pokesal, spovedal, se spet obhajal in opravičil Matroni. Rekla mu je: „Pojdi, zdaj boš lahko naslikal ikono Nebeške Kraljice.“ Ikona je bila naslikana okoli leta 1915. Celo življenje se Matrona ni ločila od nje. Sedaj se ta ikona Matere Božje nahaja v Moskvi, v Pokrovskem ženskem samostanu.
Od denarja, z blagoslovom Matrone zbranega po vaseh, je bila naročena v Bogorodicku tudi druga ikona Božje Matere „Jok žrtev“. Ta se nahaja v Sveto-Uspenskem samostanu Tulske eparhije, v mestu Novomoskovsk.
Ko je bila ikona končana, so jo ponesli v procesiji od Bogorodicka do same cerkve v Sebinu. Matrona je šla ikoni naproti štiri kilometre daleč, vodili so jo pod roko. Nenadoma je rekla: „Dlje ni potrebno iti, je že blizu, vsak trenutek bodo tukaj.“ Slepa od rojstva, je govorila kot bi videla: „Čez pol minute bodo prišli in prinesli ikono.“ In res, čez pol minute se prikaže procesija. Odmolili so in procesija je nadaljevala proti Sebinu. Matrona se je držala ikone, njo pa so držali pod roko. Ta podoba Matere Božje, „Jok žrtev“, je postala največja mestna svetinja in postala znana zaradi številnih čudežev. Ko so bile suše, so jo ponesli na sredo vasi in molili. Po tem niso uspeli priti niti do svojih hiš, že je začel padati dež.
Blažena Matrona je bila celo življenje obkrožena z ikonami. V sobi, v kateri je preživela zadnja leta življenja, so bile v treh kotih sobe obešene ikone od vrha do tal in pred njimi so gorele sveče. Neka žena, ki je delala v cerkvi v Moskvi, v katero je pogosto prihajala Matrona, se je kasneje spominjala, kako ji je govorila: „V vaši cerkvi poznam vse ikone in kje se katera nahaja.“
Ljudi so bili začudeni nad tem, da je imela Matrona (kot ljudje, ki vidijo) jasno predstavo o svetu, ki jo obkroža. Na pomilovalne besede Zinaide Vladimirovne Ždanove: „Kako mi je žal, mamca, ker vi ne morete videti lepote sveta,“ je odgovorila: „Nekoč mi je Gospod odprl oči in mi pokazal svet in Svoje stvarstvo. Videla sem sonce in zvezde na nebu in vse kar je na zemlji, zemeljsko lepoto: gore, reke, zeleno travo, cvetje in ptičice…“
Obstaja še bolj zanimivo pričevanje o daru vednosti blažene. Z.V. Ždanova se spominja: „Mamca je bila popolnoma nepismena, pa je vse vedela. Leta 1946 bi morala zagovarjati diplomsko delo – projekt zgradbe „Ministrstva vojno-pomorske flote“ (tedaj sem bila na arhitekturnem inštitutu v Moskvi). Moj mentor me je iz meni neznanih razlogov ves čas ignoriral. V petih mesecev, me ni želel niti enkrat sprejeti na konzultacijo, odločen, da spodbije mojo diplomsko nalogo. Dva tedna pred zagovorom me je obvestil: „Jutri se bo sestala komisija in dala vašemu delu slabo oceno!“ Prišla sem domov vsa v solzah: oče v zaporu, pomoči od nikoder, mamo moram vzdrževati, edino upanje mi je bilo, da diplomiram in se zaposlim.
Mamca me je poslušala in rekla: „Ne skrbi, ne skrbi, naredila boš diplomsko! Nocoj, medtem, ko bova pile čaj, bova poklepetale!“ Z nestrpnostjo sem pričakala večer in mamca začne: „Šli bova skupaj v Italijo, v Firence in v Rim, da pogledava zgradbe velikih mojstrov…“ In začela je naštevati ulice, zgradbe! Obstala je: „Tu je palača Piti, tukaj drugi dvorec z arkadami. Naredi tudi ti kot je tam, tri nižje etaže zgradbe z visokim zidom in dve arkade na vhodu.“ Bila sem pretresena nad njeno vizijo. Zjutraj sem odšla na inštitut, dala paus – papir na projekt in s sivim tušem naredila vse popravke. Ob desetih sem stopila pred komisijo. Pregledali so moj projekt in rekli: „Kaj, kljub temu ste dokončali projekt? Odlično zgleda, obranili ste ga!“
Mnogo ljudi je prihajalo k Matroni s prošnjo za pomoč. Štiri kilometre od Sebina, je živel človek, ki ni mogel hoditi. Matrona je rekla: „Naj zjutraj pride k meni, plazeč. V treh urah se bo priplazil, priplazil se bo.“ Plazil se je teh štiri kilometre, od nje pa je odšel na svojih nogah, ozdravljen.
Nekoč so k Matroni med velikonočnim tednom prišle žene iz vasi Orlovke. Matrona je sprejemala sedeč pri oknu. Eni je dala hlebček, drugi vodo, tretji pa rdeče jajce in rekla, naj to jajce poje, ko pride iz dvorišča na cesto. Žena je dala jajce v nedra in odšle so. Ko so prišle na cesto, je tretja žena, kakor ji je rekla Matrona, razbila jajce, v njem pa – miš. Vse so se ustrašile in sklenile, da se vrnejo nazaj. Prišle so k oknu pa jih Matrona vpraša: „Kaj je, je grozno pojesti miš?“ – „Matronuška, kako naj vendar pojem miš?“ – „Se spomniš, ko si prodajala mleko, in to revežem, vdovam, ubogim, ki nimajo krave? Miš se je utopila v mleku, ti pa si jo vrgla ven in mleko prodajala ljudem.“ Žena je odgovorila: „Ampak Matronuška, saj miši sploh niso videli, niti niso vedeli za to, jaz sem jo vrgla ven.“ – „Bog ve, da si ti mleko, ki ga je umazala crknjena miš, prodajala!“
Mnogi ljudje so prihajali k Matroni s svojimi boleznimi in težavami. Z veliko milostjo, ki jo je dobila od Boga je mnogim pomagala.
A.F. Vibornov, katerega očeta so krstili skupaj z Matrono, pripoveduje podrobno o enem takšnih ozdravljenj. „Moja mati je doma iz vasi Ustje in tam je imela brata. Nekega jutra se je zbudil in ni mogel premakniti niti rok niti nog, kot bi bile lesene. A v zdravilne sposobnosti Matrone ni verjel. Z mamo je šla v vas Sebino tudi bratova hči: „Teta, gremo hitro, očetu je slabo, izgleda čudno: rok ne premika, oči ne obrača, z jezikom otepa.“ Tedaj je mati zapregla konje, nekako sta uspeli spraviti na voz tudi očeta in se napotili v Ustje. Prišli so k bratu, on pa gleda mamo in lahko samo zastoka „se – stra“. Naložila je brata na voz in ga pripeljala k nam v vas. Pustila ga je doma, sama pa odšla, da bi vprašala Matrono, če ji ga lahko pripelje. Prišla je k Matronuški, ona pa ji reče: „Kaj je, tvoj brat je govoril, kako sem jaz nesposobna, zdaj pa je sam postal kot klada.“ Pa še nikoli ga ni videla! Potem je dodala: „Pripelji ga meni, pomagala bom.“ Zmolila je nad njim molitve, mu dala vode in kmalu je zaspal. Spal je kot mrtev in zjutraj je vstal popolnoma zdrav. „Zahvali se sestri, njena vera te je ozdravila,“ samo to je Matrona rekla bratu.«
Pomoč, ki jo je nudila Matrona bolnikom, ne samo, da ni imela nič skupnega z bajanjem, čaranjem, tako imenovanim narodnim zdravilstvom, bioenergijo, magijo in ostalimi šarlatanskimi močmi, pri izvajanju katerih „zdravilec“ vstopa v zavezo s temnimi silami; ampak je imela bistveno drugačno, krščansko naravo. Prav zaradi tega so pravično Matrono tako sovražili vrači in drugi okultisti, o čemer pričujejo ljudje, ki so ji bili blizu v času moskovskega obdobja njenega življenja. Predvsem je Matrona za ljudi molila. Kot Božja ljubljenka, bogato obdarjena z več duhovnimi darovi, je izprosila od Gospoda čudežno pomoč ljudem v stiski. Zgodovina Pravoslavne Cerkve pozna mnogo primerov, ko so, ne samo kleriki ali menihi – asketi, ampak tudi pravičniki, ki so živeli v svetu, z molitvijo zdravili in pomagali ljudem v stiskah.
Matrona je molila nad vodo in jo dajala piti tistim, ki so prihajali k njej. S tem, ko so vodo pili in se z njo pokropili, so se reševali številnih bolezni. Vsebina teh molitev je neznana, vendar seveda, tu ne more biti govora o posvetitvi vode po pravilih določenih v Cerkvenem pravilniku, kar lahko po kanonskem pravu storijo le duhovniki. Vendar pa je prav tako znano, da blagodejne zdravilne lastnosti vsebuje ne samo blagoslovljena voda, ampak tudi vode nekaterih vodotokov, izvorov, vodnjakov, posvečenih po bivanju in molitvenem življenju svetih ljudi v njihovi bližini.
Mati Matrona se leta 1925 seli v Moskvo, v kateri je nato živela do svoje smrti. V tej ogromni prestolnici so bili številni nesrečni, izgubljeni, odpadli od vere, duhovno oboleli, ljudje s sprevrženim dojemanjem. Živeč okoli trideset let v Moskvi, je opravljala duhovno – molitveno služenje, ki je mnoge rešilo in odvrnilo od propada.
Blažena Matrona je Moskvo zelo ljubila in govorila, da je to: „sveto mesto, srce Rusije“. Oba Matronina brata, Mihajlo in Ivan, sta vstopila v partijo; Mihajlo je postal vaški aktivist. Razumljivo je torej, da je prisotnost blažene v njihovem domu, kjer je skozi ves dan sprejemala množico ter jih z besedo in zgledom učila, naj ohranijo pravoslavno vero; postalo za brata nevzdržno. Bala sta se, da bosta zaradi tega imela probleme. Ker bratov in staršev (Matronina mati se je upokojila leta 1945) ni želela spraviti v težave, se je mamca preselila v Moskvo. Začelo se je preseljevanje od sorodnikov do znancev, po hišah, stanovanjih, kleteh. Skoraj povsod je Matrona živela brez dokumentov in se nekajkrat na čudežen način izognila aretaciji. Skupaj z njo so živeli, jo negovali in poslušali nesrečnike.
To je bilo novo obdobje njenega asketskega življenja. Postala je tujec brez doma. Včasih je morala živeti pri ljudeh, ki so se do nje obnašali kot do čarovnice. Živeti v Moskvi je bilo težko, pogosto ni bilo možnosti.
Z.V. Ždanova je pripovedovala kakšna prikrajšanja je morala blažena pogosto prenašati: „Prišla sem v Sokoljnike kjer je mamca pogosto živela v majhni montažni hišici, ki so ji jo začasno oddali. Bila je pozna jesen. Vstopila sem v hišico, v sobici pa gosta, vlažna in ledena para, kovinska peč – buržujka je razpadla. Stopila sem k mamci, ona pa leži na postelji z obrazom obrnjena proti zidu, ni se mogla obrniti proti meni, lasje so bili zaledeneli na zid, komaj smo jih ločili. V grozi sem rekla: „Mamca, pa kaj je to? Kaj ne veste, da živim sama z mamo, brat je na fronti, oče v zaporu in ne vemo kako je z njim. Pri nas so dve sobe v toplem stanovanju velikem 48 kvadratnih metrov, z lastnim vhodom; zakaj niste prišli k nama?“ Mamca je globoko vzdihnila in rekla: „Bog ni tako naročil, ker potem ve ne bi dobile venca za sočutje.“
Do vojne je Matrona živela v Uljanovski ulici pri duhovniku Vasiliju, možu njene prijateljice Pelagije, dokler nista bila ujeta. Živela je tudi v Pjatnicki ulici, v Sokoljnikih (v poletni montažni hišici), v Višnjakovskem prehodu (v kleti pri sestričini), živela je tudi pri Nikitskih vratih, v Petrovsko-Razumovskem, bila je gost pri bratancu v Sergijevem Posestvu (v Zagorsku), v Caricinu. Kasneje (od leta 1942 do 1949) je živela na Arbatu. Tu je, v stari leseni hišici, na 48 kvadratnih metrih živela Matronina rojakinja E. M. Ždanova s hčerko Zinaido. Prav v tej sobi so bile v treh kotih ikone od vrha do dna. Pred ikonami so viseli starinski svečniki, na oknih pa težke, drage zavese (do revolucije je dom pripadal možu Ždanove, ki je bil iz bogate in poznane družine).
Pravijo, da je Matrona iz nekaterih krajev odšla hitro in iznenada, vedno tik pred prihodom milice, sluteč, da se pripravljajo neprijetnosti, ker ni imela nobenih dokumentov. Časi so bili težki in ljudje so se ji bali izdati osebni dokument. S tem je reševala pred represijo ne samo sebe, ampak tudi gostitelje pri katerih je stanovala.
Velikokrat so hoteli Matrono aretirati. Mnogi od njenih bližnjih so bili aretirani in odpeljani v zapor (ali pa izgnani). Zinaida Ždanova je bila obsojena kot članica cerkveno-monarhistične skupine.
Ksenija Ivanovna Sifarova je pripovedovala, da je Matronin bratranec Ivan živel v Zagorsku. V nekem trenutku ga je Matrona miselno poklicala k sebi. Šel je k svojemu predpostavljenemu in mu rekel: „Prišel sem, da vas zaprosim za dovoljenje, da obiščem svojo tetko.“ Prišel je, ne vedoč za kaj gre. Matrona pa mu reče: „Daj, daj, odpelji me hitro v Zagorsk, k svoji tašči.“ Komaj sta se odpeljala, je prišla milica. Velikokrat je bilo tako: takoj, ko je odšla, so jo prišli aretirat.
Ana Filipovna Vibornova se spominja nekega takšnega primera. Prišel je miličnik, da odpelje Matrono, ona pa mu reče: „Pojdi, pojdi hitro, v tvoji hiši je nesreča! Jaz sem slepa, ne morem se nikamor skriti pred teboj, sedela bom na postelji, nikamor ne grem.“ Ubogal je. Odšel je domov, tam pa je našel ženo z težkimi opeklinami od petroleja. Uspel jo je pravočasno pripeljati v bolnišnico. Ko je naslednji dan prišel v službo, so ga vprašali: „Kaj je s tabo, zakaj nisi privedel slepe?“ Odgovoril je: „Slepo ne bom več lovil. Če mi slepa ne bi pomagala, bi izgubil ženo, tako pa sem jo vseeno uspel pravočasno pripeljati v bolnišnico.“
Živeč v Moskvi je šla Matrona večkrat tudi v svojo vas, bodisi, ker so jo poklicali, da bi komu pomagala, ali pa zato, da obišče mamo.
Njeno vsakdanje življenje je bilo enolično: podnevi je sprejemala ljudi, ponoči je molila. Kakor starodavni asketi, si ni nikoli pripravila postelje in legla, ampak je dremala med dvema molitvama, obrnjena na bok in naslonjena na blazine. Tako so minevala leta.
Okoli leta 1939 ali 1940 je Matrona dejala: „Sedaj se vsi zmerjate, se prepirate med seboj, vojna pa je tik pred vrati. Kakor vedno, mnogo ljudi bo umrlo, vendar bo naš ruski narod zmagal.“
V začetku leta 1941, je sorodnica Z.V. Ždanove, Olga Neskova, vprašala mamco za nasvet, ali naj gre na letni dopust (predpisovali so ji zdravilišče, vendar ni hotela iti na dopust pozimi). Mamca ji je rekla: „Nujno je, da greš na dopust takoj, ker potem dolgo, dolgo ne boš imela dopusta. Vojna bo. Zmaga bo naša. Moskvo sovražnik ne bo osvojil, nekatere dele bo samo malo zajel požar. Iz Moskve ni potrebno bežati.“
Matrona je bila lahko duhovno prisotna na različnih krajih, za njeno duhovno gledanje prostranstvo ni obstajale. V času vojne, je pogosto govorila, da nevidno odhaja na fronto in, da pomaga našim vojakom. Vsem je pripovedovala, da Nemci ne bodo vstopili v Tulo. Njena napoved se je uresničila.
Tekom dneva je Matronuška sprejela tudi do 40 ljudi. Ljudje so prihajali s svojim težavami, z duševnimi in telesnimi boleznimi. Nikomur ni odrekla pomoči, razen tistim, ki so prihajali z zvijačnimi nameni. Drugi so videli v mamci ljudsko zdraviteljico, ki odstranjuje motnje ali uroke, vendar po pogovoru z njo so dojeli, da je pred njimi Božji človek in se vračali v naročje Cerkve in k njenim rešilnim zakramentom. Njena pomoč ljudem je bila nesebična, od nikogar ni vzela ničesar.
Mamca je vedno molila na glas. Tisti, ki so je dobro poznali, pravijo, da so to bile poznate molitve katere so se običajno molile v cerkvi in doma: „Oče naš“, „Naj vstane Bog“, devetdeseti psalm, „Gospod Vsemogočni Bog“ (iz jutranjih molitev). Posebno je poudarjala, da ne pomaga ona sama, ampak Bog po njenih molitvah: „Kaj, Matronuška ali Bog, kdo torej? Bog je ta, ki pomaga!“ – je odgovorila Kseniji Gavrilovni Potapovi, na njeno prošnjo naj ji pomaga.
Ozdravljajoč bolnike, je mamca od njih pričakovala, da verujejo v Boga in, da popravijo svoje grešno življenje. Tako je neko obiskovalko vprašala, ali veruje, da jo Bog lahko ozdravi? Drugi, ki je imela epilepsijo, je svetovala, naj ne opusti nedeljskih maš, naj se vsakič spove in obhaja. Od tistih, ki so živeli v civilnem zakonu, je zahtevala, naj se obvezno poročijo v Cerkvi. Vsem je svetovala naj nosijo križ okoli vratu.
Čemu so ljudje prihajali k mamci? Zaradi običajnih problemov: neozdravljivih bolezni, izginotja bližnjih, odhoda moža od družine, nesrečne ljubezni, izgube službe, preganjanja s strani državnih organov… Zaradi življenjskih potreb in dvomov. Ali naj se poroči? Ali naj se preseli, zamenja službo? Bilo je veliko obolelih, obremenjenih z različnimi težavami: nekdo je iznenada onemogel, nekdo je iz neznanega razloga začel lajati, nekomu so se začele sušiti roke in noge, nekomu se dogajajo prividi. Ljudje rečejo takšnim „prizadeti“. To so ljudje, katerim so, kot pravijo med ljudmi, „spustili“, ki so se prepustili demonskemu vplivu.
Nekoč so štirje moški pripeljali k Matroni starko. Mahala je z rokami kot vetrnica. Ko je mamca zmolila molitev, se je umirila in ozdravela.
Praskovja Sergejevna Anosova, je pogosto obiskovala svojega brata v psihiatrični bolnišnici. Spominja se: „Nekoč, ko sva šli k njemu, sta šla z nama tudi nek mož in žena, da bi odpeljala hčerko iz bolnišnice. In ob vrnitvi smo šli spet skupaj. Nenadoma je to dekle (bilo ji je 18 let) začelo lajati. Rekla sem njeni materi: „Hudo mi je za vas, ker pa se peljemo mimo Caricina, zakaj ne bi odpeljali deklico k Matronuški…“ Oče te deklice, general, najprej ni hotel niti slišati za to, govoreč, kako je vse to izmišljotina. Njegova žena pa je bila vztrajna in napotili smo se k Matronuški. Ko smo z deklico prihajali k Matronuški, je postala trda kot kol, roke je imela kot palice, potem je začela na Matronuško pljuvati in se otepati. Matrona reče: „Pustite jo, ničesar ne bo storila.“ Deklico smo spustili. Padla je, začela je se je tepsti in se valjati po tleh, tako, da so se ji na glavi pojavile krvave rane. Potem pa je deklica zaspala in spala neprekinjeno tri dni. Ves čas so bdeli nad njo. Ko se je zbudila in zagledala mamo, je vprašala: „Mama, kje smo?“ Odgovorila ji je: „Pri neki čudoviti ženi, hčerka moja…“ In povedala ji je kaj se je z njo dogajalo. Od tedaj je deklica popolnoma zdrava.“
Z.V. Ždanova pripoveduje, da so leta 1946 v njihovo stanovanje, kjer je tedaj živela Matrona, pripeljali ženo, ki je imela v družbi visok položaj. Njenemu sinu edincu se je zmešalo, mož ji je padel na fronti, ona pa je bila, seveda, ateist. Potovala je z bolnim sinom po Evropi, vendar niti najboljši zdravniki mu niso mogli pomagati. „Prišla sem k vam iz obupa“, je rekla. „Ne vem kam naj grem.“ Matrona jo je vprašala: „Če Gospod ozdravi tvojega sina, ali boš potem verovala v Boga?“ Žena je rekla: „Na žalost, ne vem, kaj to pomeni verovati.“ Tedaj je Matrona zaprosila, naj ji dajo posodo z vodo in v navzočnosti nesrečne matere začela glasno moliti nad vodo. Ko ji je nato dala to vodo, je blažena dejala: „Pohiti takoj v Kaščenko (psihiatrična bolnišnica v Moskvi), in zaprosi bolničarje, naj ga čvrsto držijo, ko ga bodo peljali k tebi. Otepal se bo, ti pa ga poskusi poškropiti s to vodo v oči in obvezno mu mora priti tudi v usta.“ Zinaida Vladimirovna se dalje spominja: „Čez nekaj časa sva bila z bratom priče, ko je ta žena spet prišla k Matroni. Na kolenih se je zahvalila mamci, govoreč, da je sedaj njen sin zdrav. Zgodilo se je pa takole. Prišla je v bolnišnico in naredila vse tako, kot ji je mamca naročila. Tam je bila dvorana v katero so k eni strani pregrade pripeljali njenega sina, ona pa je prišla z druge strani. Steklenička z vodo je bila še v njeni torbi. Sin se otepal in kričal: „Mama, vrzi stran to kar imaš v torbi, ne muči me!“ Osupnila je, odkod on ve kaj nosi v torbi? Hitro je izvlekla stekleničko, ga poškropila z vodo po očeh, nato še po ustih in nenadoma se je umiril, oči so mu postale jasne in rekel je: „Dobro sem!“ Kmalu so ga odpustili iz bolnišnice.“
Pogosto je Matrona polagala roke na glavo obsedenih in govorila: „Oj, oj, zdaj bom jaz tebi spodrezala krilca, ven, pojdi zdaj ven!“ „Kakšen si?“ – je vprašala, v človeku pa je nenadoma začelo brenčati. Mamca spet reče: „Kdo si ti?“ in še močneje je zabrenčalo, potem je zmolila in spregovorila: „Tako, komar je zunaj, zdaj ga bomo pa ujeli!“ In človek je odšel ozdravljen.
Matrona je pomagala tudi tistim, pri katerih ni bilo miru v družinskem življenju. Nekoč je k njej prišla žena in pripovedovala, da se ni poročila iz ljubezni in, da z možem živi v zelo slabih odnosih. Matrona ji je odgovorila: „In kdo je kriv za to? Kriva si ti. Kakor je Gospod glava Cerkve, mora biti mož glava družine in, ko se poročijo, so se žene dolžne podrediti; ti si dolžna ohraniti ta venec do konca svojega življenja. Ti si kriva, da živiš z njim v slabih odnosih…“ Ta žena je poslušala blaženo in njeno zakonsko življenje se je uredilo.
„Mamca Matrona se je celo življenje borila za vsako dušo, ki je prišla k njej, – se spominja Zinaida Ždanova, – in zmagovala. Nikoli ni stokala ali jamrala zaradi napora svojih podvigov. Ne morem si oprostiti, da nisem niti enkrat sočustvovala z njo, čeprav sem videla kako ji je bilo težko, kako je trpela z vsakim od nas. Svetloba teh dni nas greje še zdaj. V sobi, pred nabožnimi podobami so gorele sveče, medtem, ko sta matuškina ljubezen in njen mir napolnjevala dušo. V domu je bila svetost, radost, mir, blagodejna toplota. Besnela je vojna, mi pa smo živeli kot v nebesih.“
V kakšnem spominu je ostala Matrona svojim bližnjim? Z majhnimi, tako rekoč otroškimi ročicami in nožicami. Sedeč s prekrižanimi nožicami na postelji ali zaboju. Mehki lasje razdeljeni na sredini. Zaprte veke. Blag, svetel obraz. Mil glas.
Tolažila je, pomirjala bolne, jih božala po glavi, pokrižala, se včasih pošalila, včasih strogo karala in svetovala. Ni bila stroga, bila je razumevajoča do človeških šibkosti, sočutna, topla; vedno radostna, nikoli ni potožila zaradi svojih tegob in trpljenja. Mamca ni pridigala, ni učila drugih. Dajala je konkreten nasvet, kaj storiti v tej ali oni situaciji, molila je in blagoslavljala.
Sploh ni bila klepetava, kratko je odgovarjala obiskovalcem na vprašanja. V spominu so ostali nekateri njeni nauki splošnega pomena.
Mamca je svetovala, naj ne obsojamo bližnjih. Govorila je: „Zakaj bi obsojali druge ljudi? Boljše je več razmišljati o sebi. Vsaka ovčica bo obešena za svoj repek. Kaj so tebi tuji repki?“ Matrona je učila, naj se predamo Božji volji. Naj živimo z molitvijo. Naj pogosto pokrižamo sebe in predmete, ki nas obkrožajo in se na ta način zaščitimo pred zlom. Svetovala je, naj pogosteje prejemamo sveto Evharistijo. „Zaščitite se s križem, molitvijo, blagoslovljeno vodo, pogostim obhajilom… Pred svetimi podobami naj gorijo sveče. “
Učila je tudi, naj ljubimo stare in nemočne in jim odpuščamo. „Če bi vam karkoli neprijetnega ali žaljivega govorili starejši, bolni ali kdo od umsko prizadetih, ne poslušajte, ampak jim enostavno pritecite v pomoč. Bolnikom je treba pomagati iz vsega srca in jim odpuščati, pa karkoli vam rečejo ali naredijo.“
Matronuška ni dovolila, da bi sanjam pripisovali vrednost: „Ne bodi pozoren na njih, sanje so od sovražnika, vznemirjajo človeka, in obremenjujejo njegove misli.“
Matrona je opozarjala, naj ne tečemo od duhovnika do duhovnika v iskanju „modrecev“ ali „jasnovidcev“. S tem, ko hodimo k raznim očetom, je govorila, lahko izgubimo duhovno moč in pravilen potek življenja.
Njene besede so: „Če greste k starcu ali duhovniku po nasvet, molite, naj mu da Gospod modrost, da vam bo lahko dal pravilen nasvet.“ Učila je, naj se ne ukvarjamo z duhovniki in njihovim privatnim življenjem. Tistim, ki iščejo krščansko popolnost, je svetovala, naj navzven v ničemer ne izstopajo od od drugih ljudi (na primer s črno obleko in podobno). Učila je potrpljenja v težavah. Z. V. Ždanovi je govorila: „Pojdi v cerkev in nikogar ne glej, moli z zaprtimi očmi ali glej kakšno ikono.“ Podobne nauke najdemo tudi pri svetem Serafimu Sarovskem in pri drugih svetih očetih. Na splošno, v naukih Matrone ni bilo ničesar, kar bi odstopalo od učenja svetih očetov.
Mamca je govorila, da je velik greh ličiti se, tj. uporabljati dekorativno kozmetiko: človek kvari in kazi naravno človeško podobo, dopolnjuje to, kar mu Gospod ni dal, ustvarja lažno lepoto in to vodi k razvratu.
Dekletom, ki so se posvetile Bogu, je Matrona govorila: „Vam devicam bo Bog vse odpustil, če mu boste ostale zveste. Tista, ki se zaobljubi, da se ne bo poročila, je dolžna zdržati do konca. Gospod bo to nagradil z vencem.“
Matronuška je govorila: „Vrag se približuje, potrebno je nenehno moliti. Če živimo brez molitve, se pogosto zgodi nenadna smrt. Vrag nam sedi na levem ramenu, angel pa na desnem in vsak od njiju ima svojo knjigo: v eno se zapisujejo naši grehi, v drugo dobra dela. Pogosto se pokrižajte. Križ je neosvojljiva trdnjava; vrata, ki se ne morejo vdreti.“ Naročala je naj se ne pozabimo pokrižati pri jedi. „Z močjo svetega Križa v katerem je polnost življenja, se rešujte in zavarujte. “
O čarovnikih je mamca govorila: „Za tistega, ki je prostovoljno vstopil v stik s silami zla, ki se ukvarja s čaranjem; če se ne pokesa, se ne bo rešil. Ne zatekajte se k takšnim, eno zdravijo, dušo pa uničijo.“
Mamca je pogosto govorila bližnjim, da se je treba boriti proti čarovnikom, proti silam zla, ki se nevidno bojujejo zoper nas. Nekoč je k njej prišel starček blage podobe, z brado, umirjen, padel pred njo na kolena in ves v solzah rekel: „Sin edinec mi umira.“ Mamca pa se je nagnila k njemu in ga tiho vprašala: „In ti, kako si mu spustil? Na smrt ali ne?“ Odgovoril je: „Na smrt.“ Mamca mu je rekla: „Pojdi, odidi od mene, ni potrebe, da še prihajaš.“ Ko je odšel, je rekla: „Čarovniki vedo za Boga! Ej, ko bi vi tako molili, kot oni, ko prosijo Boga, naj jim odpusti njihovo zlo!“
Mamca je spoštovala pokojnega duhovnika Valentina Amfiteatrova. Govorila je, da je on velik pred Bogom in, da na svojem grobu pomaga nesrečnikom, tako, da je nekatere od svojih obiskovalcev poslala, naj vzamejo nekaj zemlje z njegovega groba.
Masovni odpad ljudi od Cerkve, aktivno zanikanje Boga, vse večja odtujitev in zloba med ljudmi, zavračanje tradicionalne vere s strani milijonov ljudi in grešno življenje brez kesanja, so pri mnogih pripeljali do težkih duhovnih posledic. Matrona je to dobro razumela in občutila.
V dnevih masovnih demonstracij, je mamca vse prosila, naj ne hodijo na ulico, naj zaprejo okna, rolete, vrata, ker horde demonov napolnjujejo vso prostranstvo, ves zrak in obkrožajo vse ljudi. Verjetno je blažena Matrona, ki je pogosto govorila alegorično, hotela nakazati na nujnost, da so pred hudimi duhovi zaprta »okna duše« (kakor so sveti očetje imenovali človekova čutila).
Z.V. Ždanova je vprašala mamco: „Kako to, da je Gospod dopustil, da toliko cerkva zaprejo in porušijo?“ (Mislila je na leta po revoluciji). Mamca pa je odgovorila: „Takšna je Božja volja, da se zmanjša število cerkva, ker verujočih bo malo in marsikje ne bodo potrebne.“ – „Zakaj se nihče ne upre?“ Matrona: „Narod je kot pod hipnozo, ne zaveda se, strašna sila je nastopila… Ta sila je prisotna v zraku, prodira povsod. Nekoč so bila močvirja in neprehodni gozdovi kraji, kjer so prebivale te sile. Ljudje so hodili v cerkve, imeli so križe okoli vratu in v bili hišah zaščiteni z ikonami, svečami in relikvijami. Demoni so šli tedaj mimo takšnih domov, zdaj pa se demoni naseljujejo tudi med ljudi zaradi njihove nevere in zavračanja Boga.“
Želeč, da bi prodrli v njeno duhovno življenje, so nekateri radovedni obiskovalci poskušali odkriti kaj Matrona dela ponoči. Neko dekle je videlo, da vso noč moli in se priklanja…
Ko je živela pri Ždanovih v rejonu Arbat, se je Matronuška spovedovala in obhajala pri duhovniku Dimitriju iz cerkve v ulici Krasnaja Presnja. Nenehna molitev je pomagala blaženi Matroni nositi križ služenja ljudem, kar je bil resnični podvig in mučeništvo, največji izraz ljubezni. Ko je molila za obsedene, – molila je za vsakogar, deleč človeške tegobe; je bila mamca tako utrujena, da zvečer ni mogla niti govoriti z bližnjimi in je samo tiho vzdihovala naslonjena na svojo roko. Notranje, duhovno življenje blažene je ostalo popolna skrivnost, celo za ljudi, ki so ji bili najbližji in bo ostalo skrivnost tudi za vse ostale.
Nepoznavanje duhovnega življenja matuške ni niti najmanj vplivalo na ljudi, da bi podvomili v njeno svetost in v to, da je bila resnična asketinja. Podvig Matrone je bil v velikem trpljenju, ki je izhajalo iz čistega srca in iz goreče ljubezni do Boga. Prav o takšnem trpljenju, s katerim se bodo reševali kristjani v poslednja časih, so prerokovali sveti očetje Cerkve. Kot resnična asketinja, je blažena učila ne samo z besedami, ampak s svojim celim življenjem. Telesno slepa, je učila in uči še danes o resničnem duhovnom gledanju. Čeprav brez sposobnosti hoje, je učila in še uči hoje po težki poti odrešitve.
V svojih spominih piše Zinaida Vladimirovna Ždanova: „Kakšna je bila Matronuška? Mamca je bila pravi angel varuh, kot, da bi imela v rokah ognjeni meč za boj proti zlu. Zdravila je z molitvijo, vodo… Bila je majhna kot otročiček, ves čas na pol ležeč na boku, naslonjena na svojo roko. Tako je tudi spala, nikoli ni normalno ležala. Ko je sprejemala ljudi, je sedla, prekrižala nožice, obe ročice dvignila v zrak nad glavo prišleka, položila je prste na glavo človeka, ki je klečal pred njo, ga pokrižala, rekla osnovno kar je bilo potrebno njegovi duši, zmolila.
Živela je brez svojega kotička, svoje lastnine, prihrankov. Kdor jo je povabil, pri tistem je živela. Živela je od darov s katerimi sama ni mogla razpolagati. Bila je poslušna tudi hudobni Pelagiji, ki je vsem zapovedovala in vse kar so prinašali mamci delila svojim sorodnikom. Brez njenega dovoljenja mamca ni mogla niti jesti niti piti…
Mamca je, kot se je izkazalo, vedela vse dogodke vnaprej. Vsak dan njenega življenja, je bil reka žalosti ljudi, ki so prihajali k njej. Bolnikom je bila pomoč, uteha in njihovo ozdravljenje. Ozdravljenj po njenih molitvah je bilo veliko. Z obema rokama je objela glavo jokajočega, ga tolažila, grela s svojo svetlobo in ljudje so odhajali kot na krilih. Ona pa, izčrpana, je samo zavzdihnila in še naprej molila vse noči. Na čelu je imela vdolbino od prstov od pogostega križanja. Pokrižala se je pazljivo, vztrajno in prsti so napravili vdolbino…“
V času vojne je bilo mnogo primerov, da je sorodnikom pogrešanih s svojo jasnovidnostjo odkrivala, ali je njihov bližnji še živ ali ne. Nekomu bi rekla – živ je, čakajte. Nekomu pa – objokujte ga in se ga spominjajte kot pokojnega.
Lahko predpostavljamo, da so k Matroni prihajali tudi tisti, ki so iskali duhovne nasvete in vodstvo. Za mamco so vedeli mnogi moskovski duhovniki in menihi Trojice-Sergijevega samostana. Po nerazložljivem Božjem sklepu k mamci ni bilo nikoli pronicljivega radovedneža ali učenjaka, sposobnega odstreti zaveso nad njenim duhovnim delom in o tem napisati nauk za prihodnje rodove.
Pogosto so k njej prihajali rojaki, iz njene rojstne vasi in ji prinašali pisma, ki so jih napisali prebivalci mnogih okoliških vasi, ona pa jim je odgovarjala. Prihajali so tudi od 200 do 300 kilometrov daleč, ona pa je poznala ime človeka, ki je prišel k njej. Prišli so tudi Moskovčani in obiskovalci iz drugih mest, ker so slišali o matuškinem daru vednosti. Prihajali so ljudje različnih starosti: mladi, stari in ljudje srednjih let. Nekatere je sprejemala, nekatere pa tudi ne. Z nekaterimi je govorila v zgodbah, a z nekaterimi v preprostem jeziku.
Zinaida je ob neki priliki potožila mamci: „Joj, mamca, moji živci…“ Ona pa reče na to: „Kakšni živci, zakaj v vojni in v temnici ni živcev?… Potrebno se je obvladati, potrpeti.“
Mamca je učila, da se je nujno potrebno zdraviti: „Telo je stanovanje dano od Boga, treba ga je vzdrževati. Bog ki je ustvaril svet, je dal tudi zdravilna zelišča in tega ne smemo zavračati.“
Mamca je pogosto pomilovala svoje bližnje: „Kako mi je hudo za vas… Doživeli boste poslednje čase. Življenje bo vse težje in težje…. nevzdržno težko. Prišel bo čas ko bodo pred vas postavili križ in kruh in rekli: izberite!“ „Izbrali bomo križ, – so odgovarjali, – vendar kako bo tedaj sploh mogoče živeti?“ – „Zmolili bomo, vzeli kepico zemlje, iz nje naredili kroglico, molili k Bogu, pojedli in bili siti!“
Spet drugič je govorila, hrabreč v težki situaciji, da se ni potrebno ničesar bati, pa če je videti še tako grozno. „Imejte zaupanje v Kristusa in ne bo nobene skrbi! Gospod bo vse sam uredil!“
Matronuška je pogosto ponavljala: „Če narod izgubi vero v Boga, ga prizadenejo mnoge težave, a če se ne pokesa, propade in izgine. Toliko narodov bo izginilo, a Rusija obstaja in bo obstala. Molite, prosite, kesajte se! Gospod nas ne bo pustil in bo ohranil našo deželo!“
Zadnje zemeljsko zatočišče je Matronuška, ko je zapustila sobo na Arbatu, našla v Podmoskovlju (ulica Kurganska, št. 23), kjer se nastanila pri daljni sorodnici. Tudi tukaj so, trumoma prihajali obiskovalci s svojimi problemi in težavami. Šele tik pred smrtjo je mamca, že povsem slabotna, omejila sprejem. Vendar so ljudje vseeno še naprej prihajali in mnogim enostavno ni mogla odtegniti pomoči.
Pravijo, da ji je Gospod odkril čas smrti tri dni prej, tako, da je lahko postorila vse potrebno, da se pripravi na to in poslovi od bližnjih. Mamca je prosila, naj bo opelo (maša zadušnica) v cerkvi Varstva Presvete Matere Božje v Donski ulici. (V tistem času je tam služboval priljubljeni župnijski duhovnik Nikolaj Golubdov. Poznal in spoštoval je blaženo Matrono). Prepovedala je, da bi ji na pogreb nosili vence in umetne rože.
Do zadnjega dneva svojega življenja, se je spovedovala in obhajala pri duhovniku, ki je prihajal k njej. Ko se je umirila, se je tudi ona tako kot običajni grešniki, bala smrti in svojega strahu ni skrivala pred bližnjimi. Ko je pred smrtjo prišel duhovnik, oče Dimitrij, da bi jo spovedal, se je zelo vznemirila. Duhovnik jo je začuden vprašal: „Kaj se tudi vi bojite smrti?“ – „Bojim se.“
Blažena mamca Matrona je odšla h Gospodu 2. maja leta 1952. 3. maja je v Trojice-Sergijev samostan odnešeno sporočilo o smrti blažene Matrone. Med številnimi drugimi listki, je prav ta papirček pritegnil pozornost meniha, ki je daroval mašo. „Kdo je prinesel ta listek? – je vznemirjeno vprašal, – Mar je umrla?“ (Mnogi prebivalci samostana so dobro poznali in spoštovali Matrono). Starka s hčerko, ki je pripotovala iz Moskve, je potrdila: sinoči je mamca našla svoj mir in nocoj bo krsta z njenim telesom postavljena v moskovski cerkvi Varstva Presvete Matere Božje v Donski ulici. Tako so menihi samostana izvedeli za smrt Matrone in lahko prišli na njen pogreb. Po molitvah, ki jih je opravil oče Nikolaj Golubcov, so prišli vsi prisotni in poljubljali njene roke.
4. maja, v nedeljo, na praznik žena, ki so hodile za Jezusom (Nedelja žena mironosica), ob prisotnosti številne množice, je bil pogreb blažene Matrone. Na njeno željo je bila pokopana na Danilovskem pokopališču, da bi lahko „poslušala svete maše“ (tam se je nahajala ena od maloštevilnih aktivnih moskovskih cerkva). Molitve in pogreb blažene sta bila začetek njenega češčenja med ljudmi, kot ljubljenke Božje.
Blažena je napovedala: „Po moji smrti, bo malo ljudi prihajalo na moj grob, samo tisti najbližji, ko pa bodo oni umrli, bo moj grob opustel in redko, redko kdo bo prišel… Vendar, minilo bo mnogo let, in ljudje bodo zvedeli zame in prihajali masovno po pomoč v svojim težavah in s prošnjami, da jih priporočim pri Gospodu Bogu, in jaz bom vse uslišala in bom vsem pomagala.“
Pred smrtjo je še rekla: „Vsi, vsi prihajajte k meni in pripovedujte mi, kot da sem živa, o svojih problemih in težavah, saj vas bom videla in slišala in pomagala vam bom.“ In še je mamca govorila, da se bodo vsi, ki zaupajo sebe in svoje življenje njeni priprošnji pred Gospodom, rešili. „Vse, ki se bodo zatekli k meni za pomoč, bom po njihovi smrti pričakala zgoraj, vsakogar.“
Preteklo je več kot šestdeset let od matuškine smrti, njen grob na Danilovskem pokopališču je postal eden od svetih krajev pravoslavne Moskve, kamor prihajajo ljudje iz vseh krajev Rusije, celo izven meja, s svojimi težavami in boleznimi.
Blažena Matrona je bila pravoslavni človek, v globljem, tradicionalnem pomenu te besede. Sočutje z ljudmi, ki je izhajalo iz polnosti srca, ki ljubi, molitev, križ, zvestoba svetim kanonom Pravoslavne Cerkve, to je bilo središče njenega napornega duhovnega življenja. Narava njenega podviga je črpala iz korenin večstoletne tradicije narodne pobožnosti. Zato tudi pomoč, ki jo ljudje dobivajo, ko se v molitvi zatekajo k pravični, prinaša duhovne sadove: ljudje se utrjujejo v pravoslavni veri, včlanjujejo se v Cerkev formalno in duhovno, gojijo vsakodnevno molitveno življenje.
Za Matrono ve desetine tisočev pravoslavnih ljudi. Matronuška; matuška, kakor jo mnogi ljubkovalno imenujejo. Ona tudi zdaj, kakor je času svojega zemeljskega življenja, pomaga ljudem. To čutijo vsi, ki jo z vero in ljubeznijo prosijo za priprošnjo in zavzemanje pred Gospodom, pri katerem ima blažena starka veliko naklonjenost.
Vir

Objavljeno v laik | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Matrona Moskovska – laikinja