sveta Brigita Irska – opatinja

Brigita ŠvedskaZavetnica Irske, Essna, porodnic in otrok, krav in živine, proti nesrečam
Atributi: palica opatinje, krava, ognjen plamen nad glavo
Imena: Brigita, Gitka, Gita
Sv. Brigita je najbolj češčena svetnica med Irci. Njej na čast so sezidali celo več cerkva kakor svojemu narodnemu svetniku sv. Patriku. V predstavi vernih Ircev je sv. Brigita najpopolnejši vzor in je kar poosebljeno svetništvo. Najstarejši irski pisatelji se kar kosajo med seboj, kdo ji bo v prosti ali vezani besedi izrekel večjo pohvalo. O njej govorijo številni življenjepisi, sestavljeni pa so bolj pod vplivom verskega navdušenja in pesniškega navdiha kakor z namenom, da bi navajali zgodovinske podatke iz njenega življenja.
Za trdno vemo, da je umrla na današnji dan, najverjetneje leta 523. Dočakala je starost 70 let. Živela je torej v času, ko je sv. Patrik že spreobrnil Irce in so njihovo domovino začeli imenovati »otok svetnikov«; kar pa ne pomeni, da so bili vsi Irci svetniki. Sv. Brigita je bila namreč nezakonska hči premožnega veljaka in njegove sužnje. Ko je zakonita žena zvedela za moževo prešuštvo, je sužnjo izgnala iz hiše kakor nekdaj Sara Hagaro. Otrok pa je potem dobil dobro vzgojo pri neki kristjanki.
Oče jo je pozneje poklical domov, kjer je bila kot pastirica vsej družini in okolici za zgled. Brigita je iskala srečo samo v dobrih delih. Posebno iznajdljiva je bila pri strežbi bolnikov in zapuščenih.
Snubce je odklanjala, oče pa ji je končno le izpolnil željo, da se je lahko umaknila v samoto redovnega življenja. Poročajo, da jo je Bog v začetku novega poklica izredno odlikoval. Ko ji je škof na glavo položil tančico v znamenje, da potrdi njeno deviško čistost, je videl nad njo svetel steber. Ko je Brigita (irsko Brigit, skrajšano Brid) poljubila oltarno stopnico, je suhi les oltarja ozelenel.
Brigita ŠvedskaPridružila so se ji tri mlada dekleta in so si z njo skupaj v starem hrastu izdolble tesne celice. Brigita je vodila njihovo molitev in določala dobrodelna dnevna opravila. Kmalu je družba narasla, razvila se je Kildara, po naše: celice v hrastu. Vse naokrog so ljudje začeli zidati hiše, da bi bili deležni duhovnih dobrot, ki jih je delila Brigita. Kildara (Cell Dara) je še danes mesto blizu Dublina.
Brigita je do 70. leta ohranila dekliško svežost kljub velikim telesnim naporom in pokori, ki jo je opravljala, da bi dala Bogu zadoščenje za grehe irskega ljudstva. Napovedala je svoj smrtni dan.
Njeno svetniško češčenje je bilo razširjeno tudi na evropski celini. Upodabljajo jo kot redovnico s svečo v roki in z ognjenim plamenom nad glavo. Ob njenih nogah stoji včasih kravica, ker ji legenda pripisuje več čudežev, kako je povečala množino mleka, da je mogla nasititi lačne.
Vzdevek: »Irska Marija«
Ime: orig. iz keltščine, ima pa lahko več pomenov: »visoka, močna, krepka«; »goreča puščica«; v stari visoki nemščini: »bleščeča, krasna, znamenita, sijajna«
Nekateri čudeži: ozdravitev dveh gobavcev in slepe deklice; z znamenjem križa je vzela dar govora obrekovalki in dala razločen govor dojenčku, da je izpričal resnico; s križem je prikovala na mesto očeta deklice, ki jo je silil v zakon; z blagoslovom je večkrat pomnožila mleko, hrano, maslo, odgnala nevihto in točo, vodo spremenila v pivo …
Upodobitve: Upodabljajo jo kot opatinjo, običajno drži v roki svetilko ali svečo, nad glavo ima ognjen plamen, velikokrat ima ob sebi tudi kravo.
Goduje 1. februarja.
»Želim si, da bi nebeški angeli prebivali med nami. Želim si obilje miru, polne posode ljubezni, bogat zaklad usmiljenja. Želim, da bi povsod vladala veselost. Želim si Jezusove navzočnosti, Marijinega sijaja; želim si, da bi se okoli nas z vseh koncev zbrali nebeški prijatelji. Rada bi bila Gospodov zakupnik, da bi smela trpeti nadloge in bi mi lahko podelil svoj blagoslov.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v opatinja, svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Brigita Irska – opatinja

sveti Janez Bosco – ustanovitelj salezijancev

Janez BoscoZavetnik mladine, dušnih pastirjev za mladino, katoliških založb
Atributi: duhovniška oblačila, mladi fantje
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Znani italijanski liberalni politik Cavour je dejal o njem: »Don Bosko je največji delavec 19. stoletja.« Toliko se je trudil za vzgojo zapuščene mladine in duhovno rast krščanskega ljudstva, da je dolga leta spal samo po štiri ure. Le izredna božja pomoč, posebni naravni darovi in skoraj legendarna delavnost morejo razložiti velika dela, ki jih je don Bosko opravil v življenju.
Rodil se je leta 1815 v vasici Becchi, šestdeset km jugovzhodno od Torina, umrl 31. januarja 1888 v Torinu. Še kot učenec je nekoč sanjal, da ga je lepo oblečena gospa prijela za roko in ga povabila, naj gre z njo. Pred seboj je zagledal trope divjih živali, ki so se med seboj grizle in preganjale. Gospa je rekla: »To je tvoje polje, tu delaj. Postani ponižen, pogumen in krepak. Kar boš videl, da se bo zgodilo s temi živalmi, delaj z mojimi sinovi!« V trenutku so se divje živali spremenile v krotka jagnjeta in se mirno zgrinjala okoli gospe.
Janez BoscoBrez teh sanj in brez nadaljnjih videnj ne moremo razumeti don Boskovega dela. Iz zapuščenih in surovih dečkov je vzgajal lepo krščansko vzgojene fante. Sredstvo: pokaži jim, kako lepa je krepost in kako grd je greh. Metoda: ponižnost, krotkost, ljubeznivost. Leta 1841 je postal duhovnik in še isto leto začel z »oratoriji«. Ob nedeljah in praznikih je zbiral okoli sebe zapuščene fante in jim nudil primerno razvedrilo, obenem pa jim tudi preskrbel vajensko mesto, naredil z mojstrom ustrezno delovno pogodbo in jim dal priložnost stanovati in se vzgajati v zavodih, ustanovljenih nalašč zanje. Za svojo zamisel je pridobil tudi več duhovnikov in laikov in jih po svojem vzorniku sv. Frančišku Saleškem imenoval »salezijanci«. Skupaj s sv. Marijo Mazzarello pa je ustanovil družbo za vzgojo deklic. To so Hčere Marije Pomočnice. Salezijanci so prišli v Slovenijo leta 1901.
Kot izvedenec v klasični in italijanski književnosti je Janez Bosko prijel tudi za pero in začel izdajati za verski pouk pisane knjižice. Napisal je vrsto šolskih učbenikov. Njegovi deli sta tudi uvod v preventivni sistem, kjer podaja osnovna načela svoje vzgoje, in molitveni priročnik Preskrbljeni mladenič.
Sv. Janez Bosko je najbrž največja osebnost v cerkveni zgodovini 19. stoletja.
Goduje 31. januarja.
Vir

Celoten življenjepis
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v redovnik, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Janez Bosco – ustanovitelj salezijancev

sveta Martina – mučenka

MartinaZavetnica mesta Rima.
Atributi: mučilna orodja, lev
Imena: Martina, Martinka, Martinca, Tina, Tinca, Tinita, Tinka, Tinkara, …
O tej svetnici, ki so jo v pozni rimski dobi zelo častili in občudovali zaradi njene junaške stanovitnosti, vemo zanesljivo samo za ime in za lego njenega groba ob cesti iz Rima v Ostijo. Po legendi naj bi bila Martina hči uglednega in bogatega Rimljana, lepa in bistroumna. Oklenila se je krščanstva in postala diakonisa. Odklanjala je vse snubce. Ko je cesar Aleksander Sever (222-235) zvedel, da je kristjanka, naj bi jo dal zgrabiti in ji ukazal darovati bogu Apolonu. Martina je vneto molila za stanovitnost. Med njeno molitvijo se je zrušil Apolonov tempelj. V razvalinah je pogane zadela smrt, ona pa je ostala nedotaknjena. Cesar je nato odredil raznovrstna mučenja, ona pa je z božjo pomočjo ostala stanovitna. Prenesla je kljub telesni šibkosti z močno dušo vsa trpinčenja, tako da so jo končno zunaj mesta obglavili.
Znamenje, kako so rimski kristjani častili mučenko Martino, je tudi to, da so cerkev njej na čast postavili ob trgu Forum Romanum, toda šele v 8. stoletju. V stavbi ob cerkvi je papež Sikst V. (1585-1590) naklonil prostor umetniški akademiji sv. Luka. Ko so leta 1650 cerkev preuredili in dozidali, je dobila sedanjo obliko in ime po sv. Luku in Martini. Malo prej, pod papežem Urbanom VIII., so bili prepričani, da so odkrili njen grob, zato je ta papež v himnah poveličeval njeno mučeništvo.
Goduje 30. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Martina – mučenka

sveta Sabina (Sabrina) – mučenka

Bila je polsestra svetega Sabinijana, ki je zaradi očetovih groženj pobegnil v Troyes. Sabina ga je iskala in v sanjah videla kraj, kjer je bil mučen. Našla ga je v Troyesu. Molila je na njegovem grobu in se mu želela pridružiti. Nato jo je angel odnesel v nebesa.
Sabina pomeni “iz rodu Sabinijanov”.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Sabina (Sabrina) – mučenka

sveti Tomaž Akvinski – duhovnik in cerkveni učitelj

Tomaž AkvinskiZavetnik dominikancev, katoliških visokih šol, teologov, študentov, knjigarnarjev, izdelovalcev svinčnikov, proti neurju
Atributi: bleščeča zvezda, golob, pas, knjiga in pero, lilija, drag kamen, monštranca, mitra , škofovska palica
Imena: Tomaž, Tomas, Tomi, Tom, Thomas, Toma, Tomaj, Tomaš, Tomažek, Tomislav, Tomica

Svetnik ima naslov cerkvenega učitelja, imenujemo pa ga tudi »angelski učenik«. Papež Leon XIII. ga je leta 1880 razglasil za zavetnika visokih šol. Doma je bil iz grofovske družine v južni Italiji. Star osemnajst let, je stopil v Neaplju v dominikanski red in začela še je huda vojska z domačimi za ta poklic. Po dveh letih so končno popustili in Tomaž je prišel v Pariz.
V šolo velikega učitelja sv. Alberta Velikega je prišel še večji učenec. Bil je skromen in molčeč, tako da so mu vročekrvni sošolci nadeli ime »mutasti vol«. Preroško pa je nekoč pripomnil Albert: »Pravite mu mutasti vol, glas njegove učenosti pa se bo nekoč razlegal po vsem svetu.«
Študije je dokončal v Kölnu in z dvaintridesetimi leti je bil že vseučiliški profesor – nazadnje v Neaplju. Tam je v zamaknjenju prejel pohvalo iz ust Križanega samega: »Dobro si pisal o meni, Tomaž. Kakšno plačilo hočeš?« »Nobenega drugega ne kakor tebe samega, Gospod.« Saj je tudi sam rekel, da je pri nogah Križanega prejel več učenosti kakor po vseh knjigah. Leta 1274 je šel na poziv papeža Gregorja X. na lyonski cerkveni zbor. Na poti je hudo zbolel, prejel sveto popotnico z besedami: »Prejmem te, ti cena mojega odrešenja!« in 7. marca tega leta umrl, star okoli petdeset let.
Goduje 28. januarja.
Vir

Svetega Tomaža so starši izročili v vzgojo benediktincem na Monte Cassinu, misleč, da bo nekoč postal njihov ugleden član. Tomaž pa se je v Neaplju, kamor so ga poslali na študij filozofije, seznanil z dominikanskim redom in kljub hudemu nasprotovanju domačih vstopil k njim. Svoje ogromno znanje je nabiral še v Parizu in Kölnu, kjer je nanj odločilno vplival sv. Albert Veliki in Aristotelova filozofija. Njegov nauk označujemo z imenom tomizem.
Ime: Tomaž je svetopisemsko ime; latinska in grška oblika imena Thomas izhaja iz aramejskega Toma, kar pomeni »dvojček«. Rodil se je okoli leta 1225 na gradu Roccasecca (Suha skala) v mestecu Aquino v Italiji, umrl pa 7. marca 1274 v cistercijanskem samostanu v Fossanuovi.
Družina: Rodbina je spadala med nižje podeželsko plemstvo in se imenovala po bližnjem mestecu.
Skupnost: ridigarski red dominikancev je leta 1215 v Toulousu ustanovil sv. Dominik.
Zavetnik: dominikancev, akademikov, apologetov, filozofov, katoliških visokih šol, teologov, študentov, dijakov, knjigarnarjev, izdelovalcev svinčnikov; je priprošnjik za čisto mladost in proti neurju.
Kreposti: skromnost, prijaznost, čistost, preprostost, ponižnost, ljubezen do Resnice, globoka, pristna in preprosta pobožnost, ves je bil prežet z evharističnim češčenjem.

Nanj so vplivali: Albert Veliki, Aristotel, apostol Pavel, Cicero, Avguštin, Anzelm, Bonavetura.
Vplival je na: Eckharta, Henrika Suzo, Descartesa, Leona XIII., Danteja, Maritaina.
Dela: Najpomembnejše delo sta njegovi summi Vse o teologiji in Vse zoper pogane; znanih je njegovih pet himen v čast sv. Rešnjemu telesu in liturgično besedilo za praznik; številne so njegove pridige, pisma in filozofska, bogoslovna dela …
Upodobitve: Upodabljajo ga z najrazličnejšimi atributi, ki prikazujejo njegove številne kreposti.
Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Janez XXII. 18. julija 1323, za cerkvenega učitelja pa papež Pij V. leta 1567.
Čudeži: Ljudje so se mu radi priporočali v molitev, ker so bile njegove prošnje čudežno uslišane.
Goduje: 28. januarja, po starem koledarju 7. marca.
Misel: »Podeli mi, Gospod, moj Bog, razum, da te bom spoznal, ljubezen, da te bo iskala, modrost, da te bo našla, govorico, da ti bo prijetna, vztrajnost, da te bo zaupno čakala, upanje, da te bo končno objelo.«
Vir

Tomaž AkvinskiTomaž Akvinski (1225–1274), duhovnik, dominikanski redovnik, filozof, teolog in cerkveni učitelj, ki goduje 28. januarja, se je rodil okoli leta 1225 v Roccasecci v današnji južni Italiji. Njegovi bratje so v glavnem delali vojaško kariero, za Tomaža pa je družina določila, naj bi sledil svojemu stricu Sinibaldu, opatu v benediktinskem samostanu na Monte Cassinu. Ko je bil star pet let, ga je njegov oče Landolf, grof Akvinski, zaupal v oskrbo menihom na Monte Cassinu. Leta 1239 sta ga njegova starša vpisala na univerzo (studium generale) v Neaplju, kjer se je verjetno srečal z deli Aristotela, Averroesa in Maimonida, ki so nanj imeli trajni vpliv.

Ko je bil star sedemnajst let, se je v Neaplju odločil za vstop v dominikanski red. Domača družina je njegovi odločitvi močno nasprotovala, saj je bilo dogovorjeno, da se bo pridružil benediktincem. Na poti iz Neaplja v Rim so ga njegovi bratje ugrabili in ga dve leti držali zaprtega na različnih družinskih posestih. Leta 1244 je njegova mati popustila, tako da se je lahko pridružil dominikancem. Najprej je odšel v Rim, nato pa leta 1245 v Köln, kjer je študiral pri Albertu Velikemu in nato poučeval na tamkajšnji univerzi. Leta 1256 je bil imenovan za profesorja teologije v Parizu, kjer je ostal približno tri leta. Okrog leta 1259 se je vrnil najprej v Neapelj, nato je okoli leta 1261 odšel v Orvieto, kjer je dokončal eno svojih najbolj znanih del Summa Contra Gentiles, končno pa je dobil nalogo, naj v Rimu vzpostavi dominikansko šolo.

V Rimu je začel s pisanjem svojega najbolj znanega dela Summa theologica, ki pa ga je dokončal v Parizu, kamor ga je leta 1268 poklical dominikanski red z namenom, da bi prevzel ugledno profesorsko mesto. Njegovo drugo obdobje poučevanja v Parizu je bilo zaznamovano z razpravami v zvezi z averoizmom. Leta 1272 se je svoji službi odpovedal in odšel nazaj na Apeninski polotok, ker je od svojega reda dobil nalogo, naj vzpostavi dominikansko univerzo. Ustanovil jo je v Neaplju in postal njen prvi rektor. Papež Gregor X. (1271–1276) je v želji po zedinjenju katoliške Cerkve in vzhodnih pravoslavnih Cerkva, ki so se od katoliške ločile leta 1054, sklical Drugi lyonski cerkveni zbor in poklical Tomaža Akvinskega, da bi se ga udeležil. Na poti tja je Tomaž zbolel in umrl 7. marca 1274. Za svetnika je bil razglašen leta 1323, za cerkvenega učitelja pa ga je leta 1567 razglasil papež Pij V. (1566–1572).

Tomaževa filozofska smer, ki se imenuje tomizem, je imela velik vpliv na zahodno misel, saj je večji del moderne filozofije zasnovan kot odgovor na njegovo misel, zlasti na področju etike, naravnega zakona in politične teorije. Najbolj znani deli sta Summa Theologica in Summa Contra Gentiles. Katoliška Cerkev ima Tomaža Akvinskega za najpomembnejšega teologa in filozofa. 
God Tomaža Akvinskega, zavetnika univerz in študentov, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani vsako leto obeleži s Tomaževo proslavo, na kateri podeli diplome in Tomaževo nagrado.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v cerkveni učitelji, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Tomaž Akvinski – duhovnik in cerkveni učitelj

sveta Angela Merici – ustanoviteljica uršulink

Angela MericiAtributi: uršulinska oblačila, križ, rožni venec, knjiga
Imena: Angela, Andja, Angelica, Angelca, Gela, Gelca, Gelči, Angelika, Geli
Angela Merici se je rodila 1. marca 1474 v Desenzanu na južnem delu Gardskega jezera. Od leta 1516 je živela v Brescii in se posvetila karitativni dejavnosti. Leta 1625 se je odpravila na romanje v Palestino, po vrnitvi pa je ustanovila žensko družbo. Njene članice so se po zavetnici sveti Uršuli imenovale uršulinke. Angela je umrla 27. januarja 1540 v Brescii. Na upodobitvah jo vidimo s križem, z rožnim vencem in s knjigo, oblečena pa je v uršulinska oblačila.
Goduje 27. januarja.
Vir

Angela MericiAngela Merici je bila rojena v Brešiji, v bližini Gardskega jezera leta 1473. To je bil čas renesanse, vojn, moralnega propada, hkrati pa čas svetnikov in prenove Cerkve ter družbe. V otroških letih je Angela poslušala živo opisane legende o pogumnih svetnikih in mučencih, ki so prelili kri za Jezusa. Tudi o sv. Uršuli, ki se je odrekla ženinu, in o njenih tovarišicah, ki so v Kölnu pretrpele mučeništvo zaradi napadov poganskih plemen Hunov. Pogumna in drzna princesa, vneta za Kristusa, je ostala tih in skrit Angelin ideal. Tudi Angela je želela preliti kri za Jezusa.
Kot mlado dekle je bila deležna videnja nebeške lestve, po kateri so hodile mlade device in prepevale slavo Bogu. Prejela je naročilo, naj ustanovi povsem novo obliko Bogu posvečenega življenja. V njej bodo dekleta in žene živele svojo posvetitev sredi sveta in ne za samostanskimi zidovi, kar je bila v njenih časih edina možnost posvečenega življenja za žene. To je bila težka naloga za kmečko in formalno neizobraženo dekle, ki pa je znalo brati in je bilo napolnjeno z duhom Božje modrosti.

Angela te naloge ne bi zmogla brez globoke molitve, ki je rojevala velik pogum in drznost. Dolgo je čakala na še jasnejša znamenja. Kot frančiškanska tretjerednica je molila, delala, pomagala in svetovala ljudem v raznih potrebah in stiskah ter s svojim zgledom pritegovala dekleta, ki so se želela popolnoma posvetiti Bogu sredi sveta. Bila jim je mati, sestra in vzgojiteljica. Imela je dar močne besede, ki je ljudi tolažila, pomirjala in vodila h Kristusu. K njej so prihajali tudi teologi, da jim je razlagala težke odlomke iz Svetega pisma.
Angela MericiDružbo je ustanovila šele pet let pred smrtjo. Posvetila jo je sv. Uršuli in od Kristusa prejela zagotovilo, da je nihče ne bo izruval, saj jo je zasadila Njegova roka. Svojim duhovnim hčeram je zapustila svoje spise: Pravilo, Naročila in Oporoko; uršulinke vseh časov so iz njih črpale navdih za svoje posvečenje in odkrivale njena vzgojna načela. Umrla je 27. januarja 1540, za svetnico pa jo je proglasil Pij VII. Leta 1807.
Angela je na sebi začutila Kristusov ljubeč in odrešujoč pogled, ki jo je vabil, naj postane samo njegova. Odgovorila je velikodušno in konkretno. Odkrila je moč in lepoto izvolitve, zato naroča dekletom, ki so ji sledile:” Ker ste bile tako izbrane za prave in deviške neveste Jezusa Kristusa, skušajte najprej spoznati, kaj pomeni taka izbira in kakšno čudovito dostojanstvo je to” (Predgovor k Pravilu).
Srčika mericianske duhovnosti (duhovnosti sv. Angele Merici) je zaročniški odnos s Kristusom. Kristus je za Angelo središče vsega njenega bitja. Stalno je zazrta vanj, njeno deviško srce je prosojno in popolnoma obrnjeno k njemu, prosto in osvobojeno sleherne ujetosti. Zato je lahko naročila svojim hčeram: “Naj bo Jezus Kristus vaš edini zaklad”.
Njemu je prostovoljno prinesla žrtev lastnega srca. V svoji molitvi je izrazila svojo željo, da plamen njegove ljubezni použije vse, kar je in kar ima:” Moj Gospod, moje edino življenje in upanje, sprejmi moje bedno in nečisto srce in sežgi vsa njegova slaba čustva in strasti v žarečem ognju svoje ljubezni. Prosim Te, sprejmi mojo svobodno voljo… Sprejmi vse moje misli, besede in dejanja; skratka vse, kar je v meni in zunaj mene. Vse polagam v dar k nogam Tvojega Božjega veličastva. Prosim, Te, da to milostno sprejmeš, čeprav tega nisem vredna. Amen.” (P V, 38-44)
Vir

Rojena okrog leta 1474 v Brescii ob Gardskem jezeru, umrla leta 1540. Njen god praznujemo 27. januarja. Kdo je bila ta žena?
Sur Anzola, kot so sv. Angelo klicali kot tretjerednico, je s svojo vedrino živela privlačno in svežo duhovnost, drugačno od takratnih duhovnih trendov, ki so dajali težo mrtvenju in zatajevanju. Sicer je bila znana po strogih asketskih vajah in radikalnem uboštvu, vendar pa je bila v stikih z ljudmi izrazito topla, človeška in polna nalezljivega upanja. S tem kar je bila, je odkrivala sodobnikom svetlo plat krščanstva …

Domača družina
Svoje otroštvo je Angela preživela v toplem in preprostem, a kulturno bogatem družinskem okolju, v okolici Gardskega jezera, na severu Italije. Oče Giovanni je bil potomec podjetnih meščanov iz Brescie, mama Caterina, je prihajala iz ugledne, politično dejavne družine iz Salója. Sedemčlanska družina se je verjetno vzdrževala s trgovsko dejavnostjo in z delom na polju ter v vinogradu, ni pa zmanjkalo časa tudi za branje prvih tiskanih knjig.

Mladost
Ko je bila Angela v najstniških letih, so ji v kratkem času umrli sestra in starši. Z najmlajšim bratcem Mericom se je preselila k stricu v Saló, kjer se je vključila v družabno življenje višjega meščanskega sloja, obenem pa ohranila navado pomagati pri vsakdanjih opravilih v gospodinjstvu. Starejša brata sta ostala na posestvu v Grezze.V teh petih, šestih letih se je Angela razvila v prikupno, uglajeno in neposredno plavolasko aristokratskega profila. Znala je očarati ljudi. Povezala se je s frančiškani, vstopila v frančiškanski tretji red in dosegla pri sorodnikih, da je niso poročili.Ko sta se starejša brata odselila, se je Angela vrnila na domače posestvo v Grezze, ki ji je omogočalo ekonomsko samostojnost. Skoraj 20 let je tu živela navzven preprosto in skrito podeželsko življenje. V tem času si je zaradi svoje modrosti in odločnosti pridobila ugled pri ljudeh in bila znana kot posrednica pri različnih svetnih in duhovnih zadevah.

Svežina duha
Sur Anzola, kot so jo kot tretjerednico klicali, je s svojo vedrino živela privlačno in svežo duhovnost, drugačno od takratnih duhovnih trendov, ki so dajali težo mrtvenju in zatajevanju. Sicer je bila znana po strogih asketskih vajah in radikalnem uboštvu, vendar pa je bila v stikih z ljudmi izrazito topla, človeška in polna nalezljivega upanja. S tem kar je bila, je odkrivala sodobnikom svetlo plat krščanstva.

Za ljudi, za človeka
Leta 1516 so jo frančiškanski predstojniki poslali v Brescio, ki je ravnokar prestala vojni spopad in pustošenje francoske vojske, s poslanstvom, da tolaži vdovo Caterino Patengola, ki je izgubila moža in dva otroka.S tem letom je Angela vstopila v aktivno obdobje svojega apostolskega poslanstva, za katero je bilo značilno duhovno spremljanje, posredovanje, razlaganje Svetega pisma, teologije in duhovnih principov, tolaženje, spodbujanje in podpiranje.Sodobniki so jo klicali SuorMadre. S svojim spoštljivim odnosom do vsakega človeka, z upoštevanjem njegovega dostojanstva in osebne integritete, je zbirala okrog sebe ljudi različnih slojev. Njeni duhovni sinovi so bili plemiči in trgovci, duhovne hčere so izhajale tako iz plemiških družin kot tudi iz krogov preprostih služkinj.

Preprosto, a polno življenje
Ko je Angela zaključila poslanstvo pri vdovi Caterini, se je preselila k mlademu trgovcu Giovanu Antoniu Romanu, kjer si je svoj kruh zaslužila s šivanjem, predenjem in skrbjo za služinčad.  Skoraj 12 let je dajala poseben ton njegovi hiši in bila magnet za mnoge. Pomagala je sestavljati pogodbe, omožiti hčer, rešiti propadli zakon, spraviti sprte strani, predvsem pa živeti pristen in osrečujoč odnos z Bogom.

Romarica
V tem času je veliko romala: skoraj pol leta je bila na romanju v Sveto deželo, pri svojih 50. letih je obiskala sveto mesto Rim, romala je na goro Varallo, da bi podoživela izkušnjo Svete dežele in dogodke Jezusovega življenja, romala je na grob mistikinje in drugam. V tridesetih letih 16. stoletja se je pred nevarnostjo vojaškega plenjenja za nekaj mesecev umaknila v Cremono, kjer je zaradi bolezni že skoraj umrla. Misel na srečo večnega življenja – prebudil ji jo je duhovni sin Girolamo Patengola – jo je čudežno ozdravila. Po vrnitvi v Brescio se je za kratek čas preselila k trgovcu Agostinu Gallu, leta 1532 pa je dobila sobico pri kanonikih ob cerkvi sv. Afre, kjer je ostala do svoje smrti.

Drzna novost
Zadnja leta njenega življenja so bila obarvana s postavljanjem nove oblike posvetitve žena sredi sveta, ki jo je potrdila Cerkev. Za ženske v tistem času je bilo namreč značilno, da so se lahko posvetile Bogu samo v samostanu, ki jim je zagotovil ekonomsko in socialno varnost. V primeru, da so ostale v svetu, so neke vrste posvetitev lahko živele kot tretjerednice pod pokroviteljstvom nekega moškega reda in znotraj njihove duhovnosti. Angela Merici je na temelju svoje duhovne izkušnje učila, da za posvetitev Bogu človek ne potrebuje samostanskega okolja – umika iz tega sveta. Lahko to živi tudi sredi vsakdanjega življenja v krogu lastne družine ali kot služkinja. Ta ideja je bila za takratni čas revolucionarna, ker je posegla v družbeno strukturo. V takratni družbi je namreč veljal patrimonialni sistem: dedoval je moški, ženska je dobila svoj delež v obliki dote. Poleg tega pa je bil moški tisti, ki je bil dolžan bdeti nad častjo hčerke/sestre/žene. Ko je Angela Merici vzpostavila družbeno strukturo za ženske, ki so se posvetile Bogu sredi sveta, je posegla v ustaljene vzorce o moškem in ženski, o odnosu z Bogom, o družbenih razmerjih. Formalizacija posvečenosti žene sredi sveta je poleg zakona in samostana pomenilo tretjo, novo pot.

Družba sv. Uršule
Ta drzni projekt – ustanovitev Družbe sv. Uršule – ni bil Angelin. Prvi vzgib za ustanovitev je dobila že na polju pri žetvi, natančneje med opoldanskim odmorom. V videnju ji je bilo dano gledati device v družbi angelov, lestev med zemljo in nebesi ter slišati petje. To videnje se je v njenem življenju odslikavalo v odnosu z Jezusom Kristusom. Radostni okus nebes je zanjo pomenil intimni odnos z Božjim Sinom, ki se ji je razodeval kot Ženin, njen edini zaklad, njena sreča, njena varnost. Ta zaročniški odnos ji je omogočal živeti karizmatično, v Svetem Duhu, ter z upanjem in drznostjo. Skozi leta v Saloju, Grezzah in Brescii je izkušala moč intimne zveze s tem nebeškim Ženinom in ga posredovala vsem, ki so prihajali k njej. Proti koncu življenja se zato ni mogla več upirati notranjim impulzom Duha, da izpolni Božje naročilo in ustanovi Družbo sv. Uršule. Pet let pred smrtjo je zbrala 28 žena v oratoriju neke privatne hiše, kjer so se vpisale v knjigo Družbe in s tem formalno vzpostavile strukturo, ki je članicam omogočala poseben življenjski stan, jih naredila za protagonistke svojega življenja in vplivala na zavest osebnega dostojanstva vsake. Družba je bila z bulo potrjena že devet let za tem, 9. junija 1544.

Živa po smrti
SuorMadre je takrat, ko je bilo potrjeno njeno Pravilo, mrtva že štiri leta (27. januarja 1540). Vendar je držala svojo obljubo: po smrti je bila in je še vedno bolj živa kot v svojem zemeljskem življenju. Še vedno na zemlji prebuja okus nebes in bližino angelov, vzpostavlja lestev in daje slišati petje nebeškemu Ženinu, edinemu resničnemu Ljubitelju deviških src.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v redovnica, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Angela Merici – ustanoviteljica uršulink

sveta Pavla Rimska – vdova

Frančiška RimskaZavetnica vdov
Atributi: nosi podobne atribute kot sveti Hieronim: Vulgato in križ. Upodabljajo jo kot romarico, včasih z ruto na glavi, tudi pri pisanju knjige. Bolj znani upodobitvi sta: Vkrcavanje sv. Pavle v Ostiji in Spreobrnjenje. Upodobljena je tudi skupaj s hčerko Evstohijo in sv. Hieronimom.

»Plemenitega rodu, še bolj plemenita v svetosti« (sveti Hieronim)

Druga polovica 4. stoletja, čas, v katerem je v Rimu živela Pavla, je prinesel kristjanom svobodo, s tem pa mnoge pravice in ugodnosti, o katerih se jim prej ni niti sanjalo. Hitro so se navadili nanje, tako da so herojski časi in preizkušnje prve Cerkve počasi tonili v pozabo. Obstajala je nevarnost, da krščanstvo postane preveč posvetno in zgubi svoj duhovni naboj. Proti temu so se borile nekatere pobožne žene plemenitega rodu; med njimi je bila najbolj zavzeta prav Pavla s svojo prijateljico Marcelo. Potem ko je po petnajstih letih srečnega zakona ovdovela, je sklenila, da se popolnoma posveti Bogu in dobrodelnosti. V svoji palači je zbrala okoli sebe skupino žena, da so živele v strogi askezi, molitvi, meditaciji, obenem pa skrbele za uboge. Njihov spremljevalec in neke vrste duhovni voditelj je bil sveti Hieronim. Po smrti papeža Damaza je Rim zapustil in odšel v Palestino, da se tam v samoti posveti prevajanju Svetega pisma v latinščino. Sveta Pavla se mu je skupaj s hčerko Evstohijo kmalu pridružila. Nekaj časa je preživela v egiptovskih puščavah, nato pa se naselila v Betlehemu. Tu je zgradila najprej ženski, nato pa še moški samostan ter romarsko zavetišče in vse sama vzdrževala. Že v Rimu se je iz ljubezni do Svetega pisma naučila hebrejščine; v Sveti deželi pa je svetega Hieronima v svoji gorečnosti in vnemi neprestano opominjala in priganjala k delu. Po dvajsetih letih življenja v Palestini, med delom in molitvijo, pa tudi preizkušnjami, jo je Bog po daljši bolezni, staro 56 let, poklical k sebi.

Ime: orig. lat. paulus: »majhen, majhne postave«
Rodila se je 5. maja 347 v Rimu, umrla pa 26. januarja 404 v Betlehemu, pokopali so jo v cerkvi nad votlino Jezusovega rojstva.
Družina: rodila se je v plemiški družini, bila potomka slovečih Grakhov in Scipionov; s petnajstimi leti se je poročila s Toksocijem in rodila pet otrok.
Goduje: 26. januarja

»Zbogom, Pavla! Tako ti kliče, podprt s tvojimi molitvami, utrujen in star on, ki te je tako globoko občudoval. Sedaj, ko so te tvoja vera in dobra dela združila s Kristusom, boš imela še večjo moč, da dosežeš, karkoli boš prosila … Postavil sem ti spomenik, ki bo trajnejši od brona in, ki ga čas ne bo uničil. V skalo tvojega groba sem vrezal nagrobni napis, o Pavla, in temu sedaj pridružujem te strani; da bo vedel, kdorkoli jih bo že našel, da tu počiva tvoje telo in se te Betlehem s spoštljivostjo spominja.«
(pogrebni nagovor svetega Hieronima)
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki, vdova | Označeno , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Pavla Rimska – vdova

Spreobrnitev apostola Pavla – praznik

Pavlovo spreobrnjenjeImena: Pevel, Pavao, Pavle, Pavli, Pavlimir, Pavlin, Pavlek, Paula, Pavla, Pavlina
Natančno mesec dni po božiču se Cerkev spominja spreobrnjenja farizeja Savla v poznejšega apostola Pavla. In to s posebnim razlogom. Rojstvo božjega Sina je v temelju spremenilo usodo človeškega rodu in jo najtesneje povezalo z njegovim življenjem, smrtjo in vstajenjem. V Cerkvi, ki nadaljuje Kristusovo delo, pa je bila spreobrnitev apostola Pavla začetek nove dobe.

Savel je kot zagrizen farizej hlepel po moriji zoper kristjane. Izprosil si je od velikega duhovnika pooblastilo, da bi iz shodnic v Damasku kristjane zvezane privedel v Jeruzalem in jih tam izročil velikim duhovnikom v nadaljnji postopek. Ko pa se je bližal Damasku, ga je obsijala svetloba z neba. Savel je padel na tla in zaslišal glas: »Savel, Savel, kaj me preganjaš?« – »Kdo si, Gospod?« – »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Savel je nato vprašal Gospoda, kaj naj stori. Ta mu je odgovoril: »Vstani in pojdi v Damask in tam boš zvedel, kaj moraš storiti!« Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je imel odprte oči, ni mogel nič videti. Prijeli so ga za roko in ga peljali v Damask.

Tam je bil neki učenec z imenom Hananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod naročil: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli in v prikazni je videl moža z imenom Hananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« Hananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od velikih duhovnikov pooblastilo, da lahko uklene vse, ki kličejo tvoje ime.« Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.«
Hananija je storil po Gospodovi besedi, šel v hišo in na Savla položil roke, govoreč: »Gospod me je poslal semkaj, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« – V hipu so padle mrene z njegovih oči. Spet je videl, se dal krstiti in takoj začel v shodnicah oznanjati, da je Jezus božji Sin.
Praznik obhajamo 25. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v Uncategorized | Označeno , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za Spreobrnitev apostola Pavla – praznik

sveti Frančišek Saleški – škof in cerkveni učitelj

Frančišek SaleškiZavetnik salezijank, katoliškega tiska, pisateljev, Ženeve, Annecyja, Chamberyja
Atributi: s trnjem ovito srce
Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František; Frančiška
Živel je v letih od 1567 do 1622. Bil je škof in cerkveni učitelj, ki je poleg drugega lepega napisal čudovito navodilo za pobožno, toda »človeško« sveto življenje, FILOTEJO, za katero velja: Vzemi in beri!

Mati je svojemu prvorojencu že kmalu vcepila v srce strah pred grehom. Večkrat mu je govorila: »Sinček moj, ti veš, kako te imam rada, pa bi te rajši videla v grobu kakor v grehu.« Oče, grof, pa je sanjal, kako bo njegov prvorojenec postal slava saleškega rodu. Zato ga je poslal na vseučilišče v Pariz, da bi se učil državnega prava. Mladi visokošolec je vsak dan obiskoval sveto Rešnje telo, vsak teden prejemal obhajilo (vsakdanje obhajilo takrat še ni bilo v navadi). Tu pa ga je začela mučiti strahotna skušnjava, da bo pogubljen. Vidno je hiral od duševnih muk. Tedaj se je obrnil ko Mariji in jo z nadzemeljskim junaštvom prosil, naj mu izprosi milost, da bo vsaj v življenju iz vsega srca ljubil Boga, če ga bo moral po smrti večno sovražiti. Skušnjava je odnehala in mir se mu je vrnil v srce.

Ko se je Frančišek vrnil iz Pariza kot doktor prava, ga je že čakala senatorska čast in bogata, pa tudi blaga nevesta. Oboje je odklonil in postal duhovnik, stolni prošt, ki je po nedopovedljivih naporih pripeljal nazaj v naročje Cerkve nad sedemdeset tisoč kalvincev. Z dvaintridesetimi leti je že postal ženevski škof. S pomočjo sv. Frančiške Šantalske je ustanovil red Marijinega obiskanja. Njegov prvotni namen je bila skrb za bolnike in reveže, pozneje pa tudi vzgoja ženske mladine. Frančišek je z živo in pisano besedo duhovno vodil sv. Frančiško in očetovsko skrbel za mlado ustanovo, ki je ob njegovi smrti imela že trinajst samostanov.
Sv. Frančišek je bil izredno blag. Nekega odvetnika, ki ga je celo uro obsipal z najhujšimi žalitvami, je ves čas mirno poslušal, naposled mu je pa rekel: »Gospod, tudi če mi eno oko izderete, vas bom z drugim še vedno lepo pogledal.«
Goduje 24. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v cerkveni učitelji, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Frančišek Saleški – škof in cerkveni učitelj

zaroka Marije in Jožefa – spomin

O zaroki med Marijo in Jožefom poročata tako evangelist Matej kakor Luka. Zaroka je pri Judih veljala za pomembno dejanje in je bila slovesnejša kot sama poroka. Zaročenca sta po zaroki še bivala vsak na svojem domu in šele po poroki, ki je bila čez nekaj mesecev, sta se preselila na skupni dom. Tako je bilo tudi z Jožefom in Marijo. Ko je Jožef spoznal, da je Marija spočela od Svetega Duha, je ni odslovil, temveč jo je vzel k sebi. Spomin Marijine zaroke so začeli praznovati šele v 15. stoletju in sicer v znamenitem mestu Chartres pri Parizu.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v spomin | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za zaroka Marije in Jožefa – spomin