sveti Albin – škof

Albin        Imena: Albin, Albino, Bine, Binček, Zorko, Albina
        Rodil se je okoli leta 469 v mestu Vannes na južni obali Bretonskega polotoka. V mladih letih je doživel, da je v deželi prevzel oblast frankovski kralj Klodvik in se deset let nato dal krstiti. Tako staroselci kakor novi gospodarji so predvsem potrebovali dobrega krščanskega zgleda. Albin (pripadal je mlajšemu rodu staroselcev) je hotel biti glasnik božjega reda. Zato je zapustil dom in odšel v samostansko samoto, kjer se je vzgajala nova krščanska elita. V redovni šoli je postal »vredne korenine najrednejši sad«, kakor piše o njem pesnik Venancij Fortunat. Ta je bil samo malo mlajši od Albina in ga je dobro poznal.
        Redovništvo tedaj še ni imelo stalnih pravil. Vsaka samostanska družba se je razvijala dokaj prosto in se držala pobud izbranih in preizkušenih asketskih voditeljev. Albin je postal vzoren redovnik, zato se ni čuditi, da so ga, komaj 35-letnega, izbrali za opata v Tehilaku. Albinov namen ni bil, da bi se popolnoma izločil iz tedanje družbe, ampak da bi ji dal zgled odpovedi in zvestobe v božji službi. Hotel je živeti za Kristusa in ga oznanjati svetu.
        Albin je dosegel že 60 let, ko so ga postavili za škofa v Angersu. To službo je opravljal dvajset let. To je bil čas velike Albinove dejavnosti in nenehnih bojev. Predvsem se je posvetil oznanjevanju evangelija versko zanemarjenim staroselcem in mlademu rodu Frankov, ki se je po krstu šele uvajal v krščanske navade. Ob vsem tem se je trudil tudi za lajšanje bede siromakom – če je bilo treba, tudi v hudih spopadih z bogataši in mogočneži tedanje družbe. Nič ga niso plašila nasprotovanja oblastnikov, ki so se na zunaj kazali kristjane, v življenju pa niso opustili surovih poganskih navad. V svoji obsežni škofiji je Albin hotel imeti red in se je zanj potegoval kljub hudemu odporu.
        Življenjepisec ga zato primerja z Janezom Krstnikom in zatrjuje, da ni mogoče povedati, koliko je prestal, ko je odpravljal polovičarstvo in zanikrnost v verskem življenju. Škof Albin je posebej skrbel za urejeno družinsko življenje; tu je poleg drugega preganjal ženitev med najbližjimi sorodniki. Na njegovo pobudo je škofijska sinoda v Orleansu sprejela sklep, ki je pod kaznijo izobčenja prepovedovala ženitev v drugem kolenu sorodstva ali svaštva. Ljudstvo mu je močno zaupalo in se rado zatekalo k njemu po pomoč.
        Umrl je 1. marca leta 550 in so ga pokopali v Angersu. Njegovo češčenje se je razširilo po zahodni Evropi in prek Nemčije prišlo tudi v naše kraje. Veljal je za priprošnjika ob otroških boleznih.
Navadno ga slikajo, kako daje slepcu vid.
        Goduje 1. marca.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Albin – škof

blaženi Danijel Brottier – duhovnik in redovnik

Daniel BrottierŽivljenjski moto blaženega Danijela Brottiera, očeta sirot je bil: “Dajte sirotam na zemlji in nekega dne vas bo Bog naredil bogate v nebesih”.

Danijel Brottier je postal misijonar v Afriki. Zgradil je katedralo v Dakarju v Senegalu.  Tvegal je življenje kot vojni kurat v času 1. sv.  vojne. Postal je oče tisočem sirot v pariški sirotišnici v Auteuilu.  Papež Janez Pavel II. je očeta Danijela Brottiera razglasil za blaženega v Rimu 25. novembra leta 1984. Med slovesnostjo je papež v pridigi povedal:”V času, ko si je prizadeval skrbeti za sirote iz Auteuila,   z močnim in zavzetim delovanjem, je ravno to razvilo dejavnost, zaradi katere je postal znan daleč preko meja Pariza. Ničesar ni ustavilo njegovega usmiljenja, ko je šlo za sprejemanje,  prehrano in obleko teh zavrženih in od življenja ranjenih otrok.
Številni so, ki pričujejo o tem globoko evangelijskem delovanju. Glede na to, da je treba tem mladim zagotoviti streho nad glavo,  prisrčno vzdušje,  pomoč pri izobraževanju in izgradnji prihodnosti, oče Brottier množi pozive in nenehno ustvarja živo posodo solidarnosti.
Duhovnik, redovnik, njegovo obširno delovanje »izhaja iz njegove ljubezni do Boga«, je dejala ena izmed izmed prič. Hkrati ponižen in iskren, delujoč do meja možnega, je zvesti služabnik oče Brottier ravnal s pogumom in preprostostjo, ker je delal »kot da je vse odvisno od njega, a vedoč, da je pravzaprav vse v Božjih rokah«. Otroke iz Auteuila je posvetil sv. Tereziji Deteta Jezusa, h kateri se je pogosto zatekal prepričan v njeno učinkovito posredovanje do vseh tistih, katerim je tudi sama posvetila svoje življenje.

Postal bom papež
Danijel Brottier se je rodil 7. septembra leta 1876 v La-Ferte Saint-Cyru v Franciji. Ko je dopolnil 5 let je izjavil, da bo duhovnik. V družini so se pogovarjali o prihodnosti otroka. Mama je malega dečka vprašala: »Kaj boš, ko boš velik, Danijel?« Takoj je odločno odgovoril: »Papež bom.« Starši so pojasnili, da kdor želi biti papež, mora biti najprej duhovnik. Dejal je: »Dobro, bom pa duhovnik.«
Po svojem prvem svetem obhajilu jeseni leta 1887, je bil sprejet v dekanijsko semenišče v Bloisu. Častitemu Caussanelu, rektorju tega semenišča je zaupal, da želi biti redovnik. Takrat je imel 12 let. Odločni duhovnik je odgovoril: »Najprej moraš dokončati študij. Sedaj si še premlad, da bi se o tem odločal. Vseeno pa je važno, da o tem ne govoriš svojim staršem.«

Mali mučenec
Od tega trenutka dalje je imel Danijel močne glavobole, ki so postajali njegovo pravo mučeništvo. Nekoč ga je voditelj videl nasmejanega in ga vprašal, kaj se dogaja z glavobolom. Tedaj je Danijel odvrnil: »Cerkev je nenehno pod pritiskom in lahko vsak trenutek eksplodira.« Doktor Maffei, ki ga je zdravil v poslednjih trenutkih njegovega življenja je pojasnil: » Njegovi glavoboli so se pričeli v 13. letu življenja. V tem času je prebolel kužno gripo, kar ni nihče opazil. Po tej bolezni je prišlo do zastrupitve možganskih celic. Boleče posledice je Danijel čutil celo življenje. Mislim, da je bila tudi njegova zadnja bolezen, tifoidna mrzlica, le reaktiviranje novih bolezenskih elementov, ki jih je celo življenje nosil v sebi.« Kljub bolezni je Danijel leta 1882 odšel v dekanijsko bogoslovno semenišče v Bloisu.

Cela petnajsterica
Leta 1984 je še živel Danijelov sošolec iz istega študijskega letnika, častiti kanonik Emil Julin. Danijela se je zelo dobro spominjal, saj je trojica, skupaj z Emilom Boivinom, tvorila skupnost, katere cilj je bil doseči duhovništvo. »Bilo nas je 15 v letniku,« se spominja častiti kanonik, »in vsi smo želeli priti do duhovništva. Naš cilj je bil tesnejša zedinjenost naših molitev, da bi nam Bog podeli to veliko milost.« Molili so rožni venec – vsak po vrsti, v soboto – duhovna obnova, različna dela pokore in skupno darovanje sv. Obhajila v ta namen. Častiti kanonik Julin je vznemirjen poudaril: »Cela petnajsterica našega letnika je dosegla duhovništvo.«
Vendar pa je moral bogoslovec Brottier pred posvetitvijo prestati še dve preizkušnji. Imel je enoletni premor zaradi vojaške službe (1896-1897), drugič pa zaradi premočnih glavobolov. Po zaključku študija teologije, ga je škof poslal v katoliško šolo v Pontlevoyju. Danijel Brottier je bil v diakona posvečen 27. maja leta 1899.
Že 22. oktobra leta 1899 ga je v semeniški kapeli v Bloisu, škof Laborde, mestni ordinarij, posvetil v duhovnika. »Častiti je rojen pedagog,« je rekel oče škof, ko je mlademu duhovniku odkazal prvo župnijo. »Vaše mesto je pri delu z otroki.« Častiti Danijel se je vrnil v Pontlevoy in bil tam tri leta vzgojitelj mladine. »Ta duhovnik dela vse drugače kakor drugi,« so govorili učenci.

Misijonska želja
Škof ordinarij ga je dvakrat želel postaviti za župnika, vendar je častiti Danijel v sebi nosil misijonski klic. Ko je naposled dobil škofovo privolitev, je napisal pismo očetu Genoudu, magistru noviciata Družbe Svetega Duha v Orlyju pri Parizu. V odgovoru je oče Genoud zapisal: »Vaša odločitev je iskrena in dobra. Naj pride častiti v začetku praznikov in naredi duhovne vaje v ta namen, ter nato ostane v noviciatu. Častiti Danijel je o tej odločitvi obvestil svojo družino. Leta kasneje je dejal: »Zadržal sem svoje namene v tajnosti in dal s tem mojim staršem nekaj sreče, za katero sta mislila, da sta jo dosegla za vedno.«
Odšel je domov. Bitka ni bila lahka. Njegov oče je pisal generalnemu voditelju Družbe Svetega Duha, škofu Le Royu: »Danijel nima zdravja, ki je potrebno za misijonsko delo. Želi biti redovnik. Zelo dobro, če je tak poklic.Vendar se čutim dolžnega nasprotovati njegovemu namenu, da gre v tujino. To je zanj gotova smrt. To vem in tudi on to ve. Čutil bi se krivega, če ne bi sedaj posredoval.«
Končno pa je globoko verni oče ponovil za materjo: »Naj se zgodi Božja volja in ne naša. Če nas moraš zapustiti, pojdi v miru.« Z blagoslovom staršev in mirom v srcu je Danijel 26. septembra leta 1902 začel noviciat v Orlyju. Leto kasneje je 30. septembra naredil redovne zaobljube v Družbi Svetega Duha. Predstojniki so se odločili, da oče Danijel poleti v Afriko. O svoji misijonski želji je zapisal takole: »Imam veliko razlogov, da se ne varam glede dobrega, ki ga lahko storim, glede moči, ki jo za to potrebujem. Želim torej žrtvovati vsaj svoje življenje in svojo kri za oznanjevanje veselega oznanila. Po mojem prepričanju se bo Evangelij med divjimi narodi širil samo v takšnih pogojih, v kakršnih se je širil v prvih stoletjih; seme mora biti poškropljeno s krvjo mučencev. Če bi Bog želel sprejeti mojo kri za tako veliko stvar, bi jo dal iz vsega srca.

V Senegalu
Oče Danijel je odšel v Senegal, vendar ni bil poslan v pragozd, ampak v mesto Sain-Luis. Uprava te kolonije je bila prežeta z antiklerikalizmom, v tako nenaklonjenem vzdušju pa je bilo župnijsko življenje mlahavo. Mladi kaplan, oče Brottier,  je skrbel za mlade z zanj tako značilnim zanosom in neutrudljivo aktivnostjo. Postal je prefekt v mestni gimnaziji in zaščitnik skupnosti »Marijini otroci«. Začel je izdajati »Župnijski list« in organiziral orkester, ki je postajal vse bolj slaven. Znal je kot le malokdo pridobivati predane sodelavce, spodbujati iniciative, z lastnim zgledom pritegniti ljudi. Po njegovi zaslugi so spet uvedli procesijo ob prazniku Sv. Rešnjega Telesa in krvi, ki so jo zanemarili v protiverskem vzdušju kolonije.
Leta 1911 je imel oče Danijel težko prometno nesrečo, zaradi katere se je moral vrniti na zdravljenje v Francijo. V tem času se je boril z mislijo, ali ne bi moral zaradi slabega zdravstvenega stanja odstopiti od kontemplativnega življenja. Medtem je oče Jalabert, bivši župnik senegalske župnije v kateri je deloval oče Brottier, postal škof Dakarja. Obrnil se je na svojega bivšega kaplana, naj v Franciji organizira zbiranje denarja za gradnjo katedrale v Dakarju. Takoj je zbudil v njem vso dremajočo energijo. V senegalski zemlji so se nahajale francoske grobnice: znanstvenikov, raziskovalcev, vojakov in slavnih častnikov. Nova katedrala naj bi bila tudi njihov veličastni spomenik. Oče Brottier se je z žarom posvetil zbiranju sredstev za gradnjo katedrale spomenika »Le souvenir Africain«. Zbiranje je prekinila prva svetovna vojna. Po vojni je oče Danijel akcijo ponovil. Pred legendarnim vojaškim kaplanom so se odpirala vrata in denarnice.

Legendarni kaplan
Zaradi vse slabšega zdravstvenega stanja je bil oče Brottier popolnoma oproščen vojaške službe, toda ni nameraval ostati ravnodušen do zahtev vojaškega časa, zato se je javil kot prostovoljec. Postal je kurat 26. Pehotne divizije,  v kateri je ostal do konca vojne. Čas, ko divizija ni bila aktivna je Danijel izkoristil za poglabljanje pastoralne dejavnosti med vojaki. Pred Veliko nočjo leta 1915 jih je oče Brottier spomnil, da se bliža velik praznik in je treba stopiti h Gospodov mizi. Nagovoril je vojake svojih bataljonov:” V eni uri vas bom vse spovedal. Začel bom s komandirjem in kapetanom,  jasno? Zdaj pa pojdite in si dobro izprašajte vest.” Vsi so ubogali ta ukaz. Oče Brottier je spremljal vojake tudi, ko je bila divizija sredi bitke. To potrjujejo tudi dnevna povelja vojske,  v katerih je večkrat omenjen.
Nekega dne je eden od bataljonov,  za katere je skrbel oče Danijel, dobil povelje zavzetja močnih sovražnih položajev,  kar gotovo ni bilo možno izvesti.  Poveljnik bataljona je vedel, da bodo njegovi vojaki naslednji dan pobiti. Oče Brottier je šel na poveljstvo, vendar ga nihče ni hotel poslušati.  Tedaj je rekel štabnemu častniku:”Glede na to, da pošiljate te ljudi v gotovo smrt, jih peljite vi, jaz pa bom šel takoj za vami. Padla bova prva, vendar ne bo nihče zameril.” Tedaj je šel častnik z njim pogledat položaje napada in videl na lastne oči,  da bi bil napad v teh pogojih norost. Povelje je bilo umaknjeno.  Zahvaljujoč posredovanju kaplana je bilo rešenih na stotine življenj vojakov.
V avgustu leta 1917 se je 26. divizija nahajala pri Verdunu. Po enem od srditih napadov so opazili, da je na bojišču ostal hudo ranjen častnik. Oče Brottier ga je hotel na vsak način rešiti. Na palico je privezal prapor Rdečega križa in z dvema vojakoma z nosili odšel nezavarovano naravnost do ranjenca. Sovražne puške so utihnile, presenečene nad hladnokrvnim kaplanom. Oče Brottier je povil ranjenca, ga namestil na nosila in vsi trije so se z ranjenim mirno vrnili nazaj v okope. Vojaki niso mogli verjeti svojim očem: »Čudež!« Od tedaj je imel vzdevek »L’aumonier verni«, kar pomeni nedotakljivi kaplan, ki ga krogle ne dosežejo. Oče Brottier je končal svoje udejstvovanje v vojni s križcem častne legije in vojnim križcem.
Tu je nekaj pričevanj iz tistega časa: »Danijel Brottier, prostovoljni kaplan 26. divizije: Od začetka kampanje, s hrabrostjo in požrtvovalnostjo nad vsako pohvalo, ni omahoval nuditi pomoč ranjenim vojakom. V času borb v marcu leta 1916 je skupaj z odredi vztrajal na prvi bojni liniji, v najtežjih pogojih je v smrtonosnem sovražnem ognju izvlačil ranjene, jim previjal rana in nudil duhovno podporo. S svojim lepim zgledom, hladnokrvnostjo in osupljivo požrtvovalnostjo je bil vsem najboljša moralna opora.«

Vojaško poročilo z dne 5. maja leta 1916
Kaplan Danijel Brottier: Sijajna duša v kateri se harmonično spajata zanos vojaka in požrtvovalnost duhovnika. Legendaren med svojimi vojaki, s katerimi deli vse težke trenutke. V času napada, 1. in 2. junija je v Troesnesu tekal po položajih, povijal in izvlačil ranjence, ki jih je iskal pred našimi položaji kljub hudemu ognju strojnic. Ostal je v Troesnesu kljub dvakratni menjavi, ter se spravil v nevarnost 3. maja in tudi v naslednjih dneh zaradi novih napadov in težkega bombardiranja.  Samoiniciativno in z lastnim zgledom je vplival na borce in jih podpiral v najtežjih trenutkih.«

Vojaško poročilo z dne 29. junija leta 1918.
Še lepše pričevanje iz tistega časa je dal častiti kanonik Jamot: »Moram reči, da me je vedno izgrajeval s svojo preprostostjo in navduševal s svojo dinamiko. Imel je dušo voditelja. Bil je izjemen duhovnik in pravi apostol. Njegova stalna skrb je bila dvigniti duše in jih približati Bogu. Oče Brottier ostaja zame najbolj razsvetljen duhovnik, kar sem jih srečal v času vojne na fronti.«
Vedno je v različnih dogodkih iskal znamenja Božje volje. Po borbah za gozdič Avocuort takole premišlja: »Prišel sem nedotaknjen iz tega pekla, to pa pomeni, da v tej vojni ne bom pustil kože.Torej, razmislimo o prihodnosti in jo poskušajmo pripraviti.«  V tem trenutku je dobil idejo, da po vojni ustanovi Narodno združenje soborcev. Koliko dobrega je storilo to združenje, posebno za vojne invalide in družine bivših vojakov, je zgodba zase. Oče Brottier je do konca življenja ostal povezan s soborci, tudi takrat, ko se  je umaknil iz dejavnih projektov in je združenje postavilo čvrste temelje.
Po demobilizaciji se je oče Brottier vrnil v Pariz. Tam je srečal škofa Jaleberta. Pripovedoval mu je o strašnih nevarnostih skozi katere je šel in se čudil, da ni dobil niti najmanjše rane. Še večje presenečenje zanj pa je bilo, ko je škof Jalabert iz brevirja potegnil dvojno sliko, takrat še nerazglašene za blaženo, sestre Terezije od Deteta Jezusa in rekel: »To je ta, ki je zaščitila očeta.« Med ovitki te slike se je nahajala slika očeta Brottiera z lastnoročnim pripisom tega škofa: »Sestra Terezija, varuj mi očeta Brottiera, ker ga potrebujem!« Oče Brottier se je od tega trenutka dalje čutil dolžnika tej mladi karmeličanki, kar bo dokazal v svojem nadaljnjem življenju. Škof Jalabert pa je dočakal veliko pomoč, na katero je upal. Oče Brottier mu je namreč nabavil sredstva za gradnjo katedrale v Dakarju.

Oče sirot
Misijonska dejavnost v Afriki, junaška služba kurata ves čas vojne na najnevarnejših frontah, izgradnja spomenika katedrale v Dakarju – vse to je dovolj, da se očetu Brottieru zagotovi častno mesto v spominu bodočih rodov. Vendar pa je postalo njegovo glavno življenjsko delo reševanje in dosežek neverjetnega razvoja sirotišnice v pariškem naselju Auteuilu.
Sirotišnica, ustanovljena leta 1866, je bila po koncu 1. sv. vojne v katastrofalnem stanju. Prišla je v ogromne dolgove. Nadškof Pariza se je obrnil na Družbo Svetega Duha s ponudbo, naj prevzamejo in rešijo to koristno sirotišnico za otroke. V oktobru leta 1923 je oče Brottier predlagan za ravnatelja te sirotišnice. Svoje delo je začel s sveto mašo, ki je imela namen za vse sirote Auteuila. Prosil je Boga blagoslova za to delo in se zaobljubil služiti sirotam vse do smrti.
Začetek ni bil lahek. Že prvi večer so prišli fantje in rekli: »Prišli smo vprašat očeta ravnatelja, če nas imate namen delati neumne, tako kot vsi dosedanji ravnatelji. Obljubljeno nam je bilo veliko stvari, ki pa niso bile nikoli izpolnjene. Slabo smo hranjeni, nikoli ne smemo ven, brijejo nam glave. Ali se bo to spremenilo?« Mladina se je uprla. Na dvorišču so imeli burne proteste. Oče Brottier je tedaj rekel svojemu namestniku: »Nemci nas niso prestrašili, pa nas tudi tile otroci ne bodo.«
Takoj je pričel z delom. Zelo pomembna mu je bila gradnja, zdelo se je kot nečloveški napor. Na dvorišču se je nahajala borna kapelica, bolj podobna baraki. Novi upravnik se je odločil zgraditi zgraditi čudovito kapelico na čast blaženi Tereziji Deteta Jezusa. Zaprosil je za dovoljenje za gradnjo. Škof ni imel nič proti, se je pa čudil, ker je novi upravnik hotel postaviti sveto Terezijo za zaščitnico prav sirotam.
»Ta mala svetnica, gotovo bo razglašena za svetnico,« je pojasnil oče Brottier, »je zelo ljuba, je zelo močna.«
»Se vam ne zdi, da bi bil za te fante boljši zaščitnik kakšen sveti mladenič?«
»Mislim, da ne. Ti fantje so bili od otroštva oropani materinske nežnosti in imajo v srcu takšno praznino , da se lahko z gotovostjo zatečejo k tej mali svetnici, kateri se bodo za vse zahvaljevali.Ona bo njihova »mamica« in bo poskrbela za vse.« Mnogo ljudi je kritiziralo te misli očeta Brottiera.
Sirotišnica se je utapljala v dolgovih, on pa je hotel začeti z drago investicijo. Vendar pa je oče Brottier trdil, da je njegova prva dolžnost dati sirotam versko vzgojo. Želel jim je zagotoviti skrb blažene Terezije, ker je bil globoko prepričan v njeno močno priprošnjo za zelo človeško in praktično vzgojo. To so bila leta med beatifikacijo in kanonizacijo male karmeličanke, njeno češčenje pa je dosegalo neverjetne razsežnosti posebno v Franciji. Oče Brottier je zgradil prekrasno kapelico, ki je postala pariško svetišče svete Terezije. V kapelo je prihajalo na tisoče njenih častilcev, ki so ob tej priložnosti tudi podprli sirotišnico.
V težkih letih gradnje je oče Brottier iskal znamenja Božje volje in dobival prepričanje v pravilnost izbrane poti. V obdobju najintenzivnejših gradbenih del je poleg drugih darov vsak dan dobil tudi papirnati bankovec za 1000 frankov. Zgodilo se je, da je oče Danijel zvečer govoril: »Danes pa še nisem dobil svojega bankovca,« pa je v zadnjem trenutku prišel nekdo s prošnjo za molitev in tisoč franki, ali pa je oče Brottier odpiral ovojnice s pismi in v njih našel denar.
Hkrati, kot so rasli zidovi kapelice, se je povečevalo tudi število fantov v sirotišnici. Oče Brottier jih je vtaknil kamor je le mogel. Takrat je jokal od žalosti zaradi bede teh otrok in lastne nemoči. Kadarkoli je imel prost kotiček, je sprejel kakega fanta. Začele so se celo širiti govorice o njegovi nepreudarnosti in te govorice so prišle do pariškega nadškofa, kardinala Duboisa, ki je nekega dne prišel v Auteuil opomniti očeta Danijela.
Nadškof je bil v običajnem črnem talarju. Vstopil je v pisarno in očital ravnatelju, da brez nadzora sprejema v sirotišnico vse več fantov. V tem se je zaslišalo trkanje. V sobo je vstopila siromašno oblečena žena s sivim in uničenim obrazom. Pojasnila je, da je siromašna vdova, da gre v bolnišnico na težko operacijo, ima pa dvanajstletnega sina, ki bi ga želela pustiti v sirotišnici. Z upanjem je zrla v duhovnike sedeče v pisarni, ne da bi vedela, da je eden od njih kardinal. Oče Brottier se je obrnil h kardinalu, da bi on sprejel odločitev. Ta je poskočil, čez trenutek pa je vseeno priznal, da je fanta potrebno sprejeti. Ko je presrečna žena odšla, je požugal očetu Brottierju:
»Ste me pa ujeli, oče!«
» Eminenca, protestiram! Nisem jaz ujel Vašo eminenco.«
»Kdo torej?«
»Pa to je očitno. Gospod Bog.«
Oče Brottier je moral povečati stavbe, pa je bilo vseeno vedno premalo prostora. Tako je začel ustanavljati podružnice na obrobju, vendar je število sirot nenehno raslo. Tistega dne, ko je postal ravnatelj sirotišnice je ustanova štela 170 sirot. Leta 1930 jih je bilo 300, leta 1932 pa 400. V naslednjih letih je število sirot naraščalo na 500, 700na 500, 700
English: World English Bible - WEB

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
in 1000. V času smrti blaženega, leta 1936 je bilo skupno 1400 sirot v Auteuilu in 15 podružnicah na podeželju.
Niso bili zaman napori očeta Brottiera, da bi bila kapelica v sirotišnici prekrasna. Tu se je odvijala večina vzgojnega dela, tu se je začenjal in končeval vsak dan, vsak dan po večerni molitvi je predaval svojim fantom. Jasno jim je predočil cilj njihovega bivanja v sirotišnici, cilj vseh naporov, da bi postali dobri kristjani, dobri in spretni obrtniki, dobri državljani. Priporočal jim je namene, za katere je potrebno moliti, spodbujal jih je k hvaležnosti do darovalcev preko svetega obhajila in molitve, orisal jim je dostojanstvo božjega otroka, ki živi v Božji milosti in čistosti srca.
Oče Danijel je razvil delo ustanovitelja sirotišnice, častitega Louisa Russela. Šlo je za to, da se vrne krščansko življenje dečkom od 12. do 20. leta, ki praktično niso pripadali nobeni župniji, niso poznali vere in nekateri niso bili niti krščeni. Pogosto so bili to klateži, pognani od doma ali begunci in versko zanemarjeni pogani iz predmestja moderne metropole. Sprejem v Auteuil je trajal 10 tednov. Prve dni so fantje ponavadi hodili okoli sumnjičavi, vase zaprti in opazovali, kakšen je ta novi popravni dom. Ko so videli, da na njih nihče ne kriči, da se lahko dobro najedo, spijo v čisti postelji, igrajo nogomet, zvečer pa gledajo zanimiv film (sirotišnica je imela lasten kino), so se njihova srca pričela topiti. Ko so se prepričali, da niso kaznovani, niti zaprti, ampak jih njihovi vzgojitelji peljejo na izlete, je njihov notranji odpor popolnoma izginil. In takrat se je začel intenzivni verouk, ki je bil slovesno okronan z zakramentom prvega Svetega obhajila.
Seveda, vsega vzgojiteljskega dela ni mogel izvrševati sam, ampak je znal izbrati dobre sodelavce: kaplane, učitelje, mojstre in redovnice. Formiral jih je in pritegoval za seboj, jim kazal smer in podpiral njihove iniciative. Priporočal jim je veliko pozornost do otrok, nežnost in dobroto.Trdil je, na primer, da je imel slab občutek, kadar se je v šolah in kolegijih preveč sililo k prejemu prvega Svetega obhajila. Najprej, je govoril, je potrebno v otrocih prebuditi okus prvega Svetega obhajila, da bi si ga sami želeli in šele nato otroke spodbujati k njem. Vseeno pa je v vsem vzgojiteljskem delu najbolj učinkoval njegov osebni zgled, ker je svoje sirote ljubil in se jim nenehno posvečal.
Da bi jim zagotovil v svetu dobro začetno izhodišče po odhodu iz sirotišnice, je poskrbel, da je bila njihova strokovna izobrazba na visokem nivoju. Mladi človek, ki je zapuščal sirotišnico v Auteuilu je imel torej v roki vsaj spričevalo o končani osnovni šoli in poklicu. Lahko je postal mizar, ključavničar, pleskar, mehanik, elektromehanik, knjigovez, tiskar in celo slaščičar, saj so poučevali za vse te poklice. Nadarjeni so lahko zaključili tehnično šolo in odšli z ustrezno diplomo. Ustanove, tovarne in obrtne delavnice v Parizu in okolici so brez pripomb sprejele obrtnike s spričevalom iz Auteuila, saj so kmalu zasloveli kot dobri strokovnjaki. O tej vzgoji lepo piše kardinal Lustiger: »Naša družba tretire nekatere ljudi kot industrijski odpadek. Na obrobje odrine tiste, ki se ji ne morejo prilagoditi. Oče Danijel Brottier je sestopil na obrobje, da bi jih postavil na sredo besedila. Pobral je te, ki so bili izven, da bi jih namestil znotraj. Te, ki niso imeli ničesar, da bi jim dal to, kar najbolj potrebujejo in na kar imajo pravico – ljubezen. To ljubezen, ki usposobi Brottiera, ponižnega in predanega Bogu, za mamo in očeta tem, ki ju nimajo.«
Oče Brottier je veliko časa svojega življenja, ob vseh aktivnostih, presedel pri pisalni mizi. Pisal je članke, dnevnik, predvsem pa pisma. Pošiljal jih je ogromno. Od nekaj deset, do 200 dnevno. Odgovoril je na vsako pismo, brez izjeme, kdorkoli mu je pisal in se osebno zahvaljeval vsakomur, ki mu je kaj poslal, pa čeprav čisto malo vsoto.

Če si v raju…
Posvetitev katedrale v Dakarju je bila določena za 2. februarja leta 1936. Apostolski legat in posvečevalec je bil kardinal Verdier, pariški nadškof. Generalni predstojnik Družbe Svetega Duha, škof Le Hunsec, je želel, da oče Danijel pride na to slovesnost. Temu se je uprl zdravnik iz Auteuila, dr. Maffei. Zaprosil je predstojnika, naj ne nalaga tako utrudljivega potovanja, ki ga je bil oče Brottier pripravljen narediti v duhu pokorščine. Zdravnik je povedal našemu blaženemu, da je zadeva urejena. Odgovor se je glasil: »Hvala, doktor. Lahko torej ostanem sredi svojih otrok.«
V Dakarju je potekala velika slovesnost. Prav v tem času so v Auteuilu otroci pripravili očetu Danijelu majhno slovesnost. Po Sveti maši je oče Brottier spregovoril otrokom: »Ne vem, kako naj vam izrazim hvaležnost za tako veliko presenečenje, ki sem ga zjutraj doživel od vas, če bi vedel pred 25. leti, ko sem pričel s projektom gradnje katedrale v Dakarju, kakšno veselje mi boste v tem trenutku pripravili, bi mi bilo to dovolj. Dokler je v nas še iskra življenja, moramo slaviti Boga, v večnosti pa bomo peli o Božjem usmiljenju.« To je bil njegov zadnji govor otrokom. Kmalu, 13. februarja je zdravnik ugotovil pljučnico in tifoidno gripo. Oče Danijel je bil prepeljan v bolnišnico sv. Jožefa. Ko je vstopal v avto, je rekel: »Zadnjič vidim svojo kapelico. Kolikokrat sem trpel, neprestano, pa nisem mogel nikomur povedati. Mislim, da Bog pravi, da je moja naloga dokončana in ne bom več dolgo z vami. Fiat! Fiat! Zgodi se Božja volja. Da, moj Bog, naj se zgodi tvoja volja. Naredil sem vse, kar sem lahko, Bog bo dopolnil ostalo.«
Oče Danijel Brottier je umrl v petek 28. februarja leta 1936 ob 4.15 zjutraj ob prisotnosti prijateljev, ki so bdeli ob njem. Tega dne je pariški radio objavil novico o smrti »očeta sirot«. Bivša sodelavka Auteuila, gospa Saigne že nekaj mesecev ni vstala iz postelje. Trpela je namreč zaradi hudega revmatizma, ki ji je deformiral roko in nogo. Slišala je prek radia to novico in zaklicala: »Dobri oče Brottier, če si v raju, me ozdravi!« Takoj je popolnoma ozdravela. Po njegovi smrti se je na njegovo priprošnjo zgodilo veliko čudežnih ozdravljenj. Do oktobra 1959 je bilo to popisano v dveh zvezkih: ‘Nekatere milosti zadobljene na priprošnjo očeta Brottiera.’ Vsak zvezek zajema več kot 600 primerov. Tudi danes so uslišani vsi, ki molijo na priprošnjo očeta Brottiera.
Okoli 15 tisoč ljudi je obiskalo kapelo, da bi molili ob njegovih posmrtnih ostankih. Vse, ki so ga poznali je prevzemal občutek, da je človek, od katerega se poslavljajo, odšel naravnost k Bogu. Pogrebne svečanosti je vodil nadškof Pariza, kardinal Jean Verdier ob prisotnosti pomožnih škofov, številnih duhovnikov in več tisoč prebivalcev Pariza. Kardinal Verdier je ob pogrebu dejal: »Kristjan, posebno svetnik, nas nikoli dokončno ne zapusti« Oče Brottier leži v kapelici sv. Terezije v vznožju oltarja Božje Matere.
Po 26. letih, 13.decembra 1962 so opravili izkop telesa očeta Brottiera, ki je na začudenje mnogih ostalo nestrohnelo. Božjega služabnika očeta Danijela Brottiera je za blaženega razglasil papež Janez Pavel II. v Rimu, 25. novembra leta 1984.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za blaženi Danijel Brottier – duhovnik in redovnik

sveti Gabrijel Žalostne Matere božje – redovnik

Gabrijel        Zavetnik: italijanske pokrajine Abruci, Katoliške akcije, klerikov, študentov, mladine
        Atributi: Upodabljajo ga običajno kot mladeniča v značilni redovni obleki, z rokami, sklenjenimi v molitev. Ob sebi ima lahko tudi križ in lilijo.
        Imena: Gabrijel, Gabri, Gabriel, Gaber, Gabro, Gabor, Gabre, Gabrijela, Jelka
        Rodil se je leta 1838 in umrl na novega leta 1862. Papež Leon XIII. ga je imenoval »Alojzij današnjih dni«. Mati mu je kmalu umrla. Gabrijel, enajsti od trinajstih otrok v družini, je pri krstu dobil ime Frančiška Asiškega, saj se je rodil v njegovem mestu. Pozneje so se preselili v Spoleto. Frančišek je bil zelo nadarjen, po naravi pa nagle jeze, nagnjen k nečimrnosti in željan zabave. Ljubil je veselo družbo – kot nekoč njegov patron – gledališče, romane, hodil na lov, prav posebno pa je ljubil ples, zato so mu rekli »plesalec«.
        Bil je posveten v pravem pomenu besede, vendar je ostal veren in pošten. Napadla pa ga je nevarna bolezen – tedaj je sklenil, da pojde v samostan, če ozdravi. Ozdravel je, obljube pa ni spolnil. Napade ga nova bolezen, tedaj obljubo obnovi. Ozdravi – s samostanom pa spet odlaša. Na lovu pade, razbije si nos, puška se mu sproži in ga rani po glavi, pa se še ne more odločiti. Tedaj mu umrje za kolero najljubša sestra Marija. »Zdaj bom nemudoma zapustil svet!« Toda oče je rekel: »Ee, Frančeško ni za samostan.« In Frančeško se je spet navezal na svet.
        Na praznik Marijinega vnebovzetja je bila v Spoletu procesija z milostno podobo božje Matere in Frančišku se je zazdelo, kakor da ga je Marija ostro pogledala in v srcu je zaslišal glas: Frančišek, svet ni zate, pojdi v samostan. Na jesenski god žalostne božje Matere je Frančišek Possenti prejel redovno obleko pasijonistov in ime »Gabrijel Žalostne Matere božje«. Umrl je za jetiko. Sam si je želel, da bi umrl mlad, da mu z leti ne bi opešala gorečnost, in za jetiko, da bi dolgo bolehal in se tem bolje pripravil na smrt.
        »Moj dobri Filip, hočeš priti k Bogu v nebesa? Tedaj se varuj, prosim te in rotim, varuj se slabih prijateljev in nikar ne hodi v slabo gledališče!« (Gabrijelovo pismo prijatelju). Goduje 27. februarja.
Vir
        »Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja storil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil pa se je vestno in stanovitno izpolnjevati svoje dolžnosti. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog vsemu človeštvu
…« Tako je o tem mladeniču, ki ga je Bog po smrtonosni bolezni komaj 24 let starega vzel k sebi, povedal papež Benedikt XV., ko ga je razglasil za svetnika. Iz Assisija se je družina kmalu po Gabrijelovem rojstvu preselila v Spoleto. Tu so ga najprej vzgajali šolski bratje, pozneje pa je obiskoval jezuitski kolegij. Bil je mladenič svojega časa in družbenega okolja: vihrav, nagnjen k pustolovščinam, ljubitelj lova, predvsem pa zelo dober športnik. Kljub svoji na videz posvetni naravi pa je že zgodaj resno začel razmišljati tudi o redovnem poklicu. Zlasti prisrčno je častil Marijo in ob njeni podobi osemnajstleten doživel notranje razsvetljenje. Marija je bila ob pogledu na trpečega Jezusa priča največje Ljubezni, zato mu je bila tudi vse življenje najboljša učiteljica in vodnica v nedosegljivo božjo bližino. Odločil se je za strogi red pasijonistov. Vstopil je v njihov noviciat, naredil zaobljube, ob študiju bogoslovja pa po hudem telesnem trpljenju dočakal smrt. Želel je postati duhovnik, a je smrt kljub temu sprejel kot ljubo poslanko iz nebes. Ob njegovem grobu so se že kmalu začeli dogajati čudeži, zato je postal pravi romarski kraj.
        Ime: njegovo krstno ime je Frančišek Possenti.
        Rodil se je 1. marca 1838 v Assisiju, umrl pa za tuberkulozo 27. februarja 1862 v kraju Isola del Gran Sasso, prav tako v Italiji.
        Družina: Oče Sante je bil visok uradnik papeške države in mestni upravnik, globoko veren. Mati Neža, blaga žena, je umrla v Frančiškovi mladosti.
        Zavetnik: italijanske pokrajine Abruci, Katoliške akcije, klerikov, študentov, mladine
        Upodobitve: Upodabljajo ga običajno kot mladeniča v značilni redovni obleki, z rokami, sklenjenimi v molitev. Ob sebi ima lahko tudi križ in lilijo.
        Beatifikacija: Leta 1908 je bil prištet med blažene, 13. maja 1920 pa je postal svetnik.
        Goduje: 27. februarja
»Iz dneva v dan si bom prizadeval svojo voljo razbijati na koščke. Rad bi namreč izpolnjeval le božjo sveto voljo, ne moje lastne!«
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Gabrijel Žalostne Matere božje – redovnik

sveti Aleksander – škof

Aleksander        Imena: Ale, Aleks, Aleksa, Aleksij, Aljoša, Aleš, Sandro, Sašo, Sanja, Saša, Šanti, Šandor, Aleksandra
        Kot škof je vodil aleksandrijsko Cerkev v letih 312 do 328. Doživel je torej dan, ko je Cerkev v mogočni rimski državi po hudem preganjanju leta 313 z milanskim ediktom dobila svobodo. Moral pa se je spoprijeti z eno največjih herezij v prvi Cerkvi, z arijanizmom, naukom, ki je trdil, da Jezus ni pravi Bog in da njegova mati Marija zato ni Božja Mati. Ta zmota je bila obsojena na vesoljnem cerkvenem zboru v Niceji. Aleksandrija je bila patriarhat, katerega oblast se je raztezala na ves Egipt, Peteromestje in Libijo. Arij je bil duhovnik aleksandrijske Cerkve. Zgodovina ve povedati, da se je Aleksander zaradi svojega blagega značaja v začetku obotavljal odločno nastopiti proti arijanizmu.
        Toda, ko so na neki sinodi škofje izobčili Arija in njegove najožje privržence iz Cerkve, je Aleksander odločno nastopil proti škofu Evzebiju iz Nikomedije, ki je Arija zagovarjal. V pismu škofom je opozoril, da je ta herezija nevarnejša od prejšnjih herezij, saj je zanikala Kristusovo božanstvo. Vsega skupaj je glede arijanizma napisal okoli sedemdeset pisem. Ohranjeni sta samo dve. Pod njegovim imenom je ohranjenih več besedil, pogosto v odlomkih. Ohranjeno je tudi pismo, ki ga je heretik Arij pisal svojemu škofu Aleksandru. V njem mu razlaga svoj nauk in poskuša včasih namigovati, da se je Aleksander glede odnosa med božjo in človeško naravo v Kristusu podobno izraža kakor Arij in njegovi privrženci. To seveda ni res.
        Aleksandrijska sinoda in takoj nato nicejski vesoljni cerkveni zbor sta razglasila to, kar še danes molimo v mašni veri, da je Jezus »rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom«. Arijeva zmota je bila zavržena. Zmagal je škof Aleksander.
        Aleksander je umrl 17. ali 18. aprila leta 328. Zahodna Cerkev slavi njegov svetniški spomin 26. februarja. Njegov naslednik, veliki aleksandrijski škof Atanazij, omenja, da je Aleksander sezidal v Aleksandriji cerkev na čast sv. Teonasa. Isti tudi večkrat omenja, kako je njegov prednik neustrašeno branil pravo vero, kako je Arija izobčil iz Cerkve in »se do svoje smrti bojeval zoper to herezijo v moči apostolskih naukov«. Življenjepis sv. Atanazija, ki ga je sestavil Focij, pripisuje Aleksandru zaslugo, da je v Atanaziju še kot dečku prepoznal njegove izredne naravne sposobnosti.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Aleksander – škof

sveta Valburga – opatinja

ValburgaValburgo so še kot deklico starši zaupali v vzgojo sorodnici sv. Liobi, opatinji benediktinskega samostana Wimborne na Angleškem. Kasneje jo je sv. Bonifacij, prav tako njen sorodnik, poklical v Nemčijo, da bi mu pomagala pri misijonskem delu. Tam sta že bila tudi njena brata Vilibald in Vunibald, ki sta v Heidenheimu sezidala dvojni samostan. Valburga je vodila ženski, Vunibald moški samostan, Vilibald pa je postal prvi eichstattski škof. Po smrti bratov je Valburga prevzela oba samostana. Bila je izredno sposobna žena, slovela je po svoji modrosti in svetosti. Njen samostan je bil v tistem času središče kulture na severnem Bavarskem, mnoge nune so pod njenim vodstvom postale duhovne pisateljice. Že za časa njenega življenja, še bolj pa po smrti, so se na njeno priprošnjo dogajali mnogi čudeži in ozdravljenja.
        Ime: Poznamo več različic: Walburga, Valdburga, Valpurga, Valpurgis.
        Rodila se je leta 710 v Angliji, umrla pa 25. februarja 779 v Heidenheimu v Nemčiji.
        Družina: Bila je hči plemenitih staršev (izročilo govori o kraljevem rodu). Oče je bil sveti Rihard iz Wessexa, mati pa Vuna. Oba častijo kot svetnika, prav tako kot tudi njena brata svetega Vilibalda in svetega Vunibalda; v širši družini pa najdemo še več svetnikov.
        Zavetnica: Je zavetnica eichstattske škofije, zavetnica porodnic, kmetov, domačih živali; priporočajo se ji pri kašlju, ugrizih psov, steklini, pri boleznih oči in za dobro rast poljskih pridelkov.
        Upodobitve: Upodabljajo jo kot preprosto nuno oz. kot opatinjo v črnem habitu. Ob njej je steklenička z oljem, v rokah pa navadno drži redovna pravila in tri žitne klase (z njimi naj bi rešila lačnega otroka gotove smrti). Redko ima na sebi krono, žezlo in jabolko, kar naj bi kazalo na njeno plemenito poreklo.
        Čudeži: Valburga se je skupaj s tridesetimi tovarišicami odpravila na dolgo in nevarno pot iz Anglije v Nemčijo. Na poti je ladjo zajel hud vihar in že je kazalo, da ne bo več rešitve. Po kratki molitvi pa je Valburga v Jezusovem imenu zapovedala viharju in morju, da sta se v trenutku umirila, nebo pa se je zjasnilo.
        Cerkovnik ji nekoč ni hotel dati sveče, da bi lahko ponoči prišla v obednico; zato je šla v svojo celico in tam molila. Hipoma jo je napolnila tako močna svetloba, ki je nato razsvetljevala ves samostan vse do jutra.
        Nekemu graščaku blizu Heidenheima pa je z molitvijo ozdravila umirajočo hčer.
        Češčenje: Valburga je še danes priljubljena svetnica. Posvečene so ji številne cerkve, samostani, po njej se imenujejo mesta in vasi (tudi pri nas). Čudežno zdravilo je »olje sv. Valburge«, prosojna tekočina, ki se je nabirala na kamniti plošči na njenem grobu in so jo v majhnih stekleničkah raznašali po vsej Evropi.
        Goduje: 25. februarja, ponekod tudi 12. oktobra oz. 24. septembra.
Vir

        ValburgaImena: Valči, Valčika, Valčka, Valpurga, Vali
        Bila je sestra dveh svetih bratov, Vilibalda in Vunibalda. Na poziv sv. Bonifacija je okrog leta 750 prišla iz Anglije v družbi več redovnic v Nemčijo, kjer je misijonaril sveti Bonifacij, njen sorodnik, apostol Nemčije. Legenda pripoveduje, da je na poti čez morje nastal hud vihar. Strah in groza sta stiskala srca potujočim redovnicam; le Valburgi ni upadlo zaupanje v Boga. Viharju je zaklicala: »Četudi so ti valovi mogočni, si ti, o Gospod v višavah, še mogočnejši. Ti zapoveduješ vetrovom in valovom in jih krotiš.« Tedaj je svetnica vstala in v Jezusovem imenu zapovedala viharju in morju – in vihar se je polegel ter nebo zjasnilo.
        V Nemčiji se je Valburga velikodušno posvetila misijonskemu delu, zlasti vzgoji mladine. Vodila je v Heidemheimu najprej ženski benediktinski samostan. To službo je opravljala tako dobro, da so ji po smrti njenega brata Vunibalda, ki je vodil bližnji moški samostan, prepustili vodstvo obeh hiš. Zgradila je tam novo opatijsko cerkev, ki je vzbujala občudovanje, prav tako kakor njena svetost, učenost, modrost in dobrota. Veljala je za izredno sposobno vzgojiteljico in pobudnico za pisanje dobrih knjig. Umrla je 25. februarja leta 779. Na ta dan goduje.
        Njena slava se je razširila, ko so čez sto let prepeljali njene relikvije v mesto Eichstaett na Bavarskem. Tu je že bil grob njenega brata sv. Vilibalda, slavnega škofa v tem mestu. V čast svetnici so sezidali novo cerkev in ob njej samostan za benediktinke, ki so prišle iz Salzburga. Njene relikvije, daleč znane po čudežnih možeh, šo hodili častit tudi romarji iz naših krajev; zlasti za prvi maj, ko so slovesno obhajali obletnico prenosa njenih kosti. Za čudežno zdravilo so imeli še dolga stoletja »olje sv. Valburge«, to je prosojno tekočino, ki se je nabirala na kamniti plošči njenega relikviarija. To so nabirali v drobcene steklenice, večkrat umetniško izdelane, in jih raznašali širom po Evropi.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v opatinja, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Valburga – opatinja

sveti Matija – apostol

MatijaImena: Bogdan, Matic, Matiček, Matko, Mate, Matjaš, Mateo, Matija

Matija (Bogdan) je bil kot apostol naslednik nesrečnega izdajalca Juda Iškariota. V Apostolskih delih beremo, kako so se apostoli po Jezusovem vnebohodu veseli vrnili z Oljske gore in so z devetdnevnico v dvorani zadnje večerje pričakovali Svetega Duha. V teh dneh je bil Matija izbran za apostola. Treba je bilo dopolniti število apostolskega zbora. Volili so pod vodstvom apostola Petra. Ta je najprej povedal, kaj se je zgodilo z Judom Iškariotom, in nato dejal: »Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prebival med nami, od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja.«

Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, z vzdevkom Justus, in Matija. Nato so takole molili: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, da prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, ko je šel na svoj kraj!« In žrebali so, žreb pa je določil Matija in pridružili so ga enajsterim. Tako je resnično sam Bog dal Cerkvi dvanajstega apostola namesto izdajalca Judeža, in na sv. Matiju se je prav po črki dopolnilo, kar pomeni njegovo ime, ki ga slovenimo z »Bogdan«. Da ga je sam Bog poklical v apostolski zbor, poudarja tudi cerkvena molitev: »O Bog, ki si blaženega Matija pridružil zboru svojih apostolov, daj, prosimo, da bomo po njegovem posredovanju vedno čutili nad seboj tvoje prisrčno usmiljenje.«

Zgodovina nam ni sporočila, kam je šel Matija oznanjat evangelij, ko so se apostoli razšli po vsem takrat znanem svetu. Sicer so se ohranila neka stara »Dejanja Andreja in Matija v mestu ljudožrcev«, toda ta spis so si izmislili krivoverski gnostiki. Ti so podtaknili Matiju tudi poseben evangelij pod njegovim imenom. Bajka je tako čudna, da že to odkriva njeno neresničnost. Kako veličastno se loči preprosta resnica svetopisemskega poročila od nje!

Po nekem izročilu je Matija oznanjal krščanstvo po Judeji, potem pa med pogani v Etiopiji, kjer je umrl mučeniške smrti. Po Srednji Evropi je znan kot vremenski svetnik. Goduje 24. februarja.

Vir

Matija Zavetnik škofije Trier ter mest Goslar, Hannover in Hildesheim, tesarjev, krojačev, stavbenikov, mesarjev, kovačev in slaščičarjev, priprošnjik proti alkoholizmu, oslovskemu kašlju, črnim kozam, neplodnosti v zakonu.

Imena: Matija, Mitja, Mate, Matias, Matic, Matiček, Matijas, Matja, Matjaš, Matjažek, Matko, Tjaš, Taško, Majči, Tašek, Tašo, Tjaša, Tjoš, Tjuš, Matjuška, Matijana, …

Potem ko jih je na nesrečen način zapustil Jezusov izdajalec Juda Iškarijot, so apostoli, da bi dopolnili apostolski zbor, izmed dvainsedemdesetih učencev, ki so tudi spremljali Jezusa, izbrali dva najprimernejša kandidata. Pogoja sta bila: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Žreb, za katerega so se apostoli odločili, je bil naklonjen Matiju. To, kar je zapisano ob njegovi izvolitvi, je tudi vse, kar vemo o tem »nadomestnem apostolu«. Legende in razna izročila pa govorijo, da je bil rojen v Betlehemu pobožnim in bogatim staršem, ki so ga še mladega dali v šolo starčku Simeonu v Jeruzalem. Kot deček naj bi bil v družbi tistih pastirjev, katerim je angel oznanil Jezusovo rojstvo. Pozneje se je Jezusu pridružil in bil eden izmed dvainsedemdesetih učencev, ki jih je Jezus »poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti«. Odlikovali naj bi ga predvsem dve kreposti: ponižnost in ljubezen. O njegovem poznejšem delovanju govorita dva apokrifna spisa: Dejanja Andreja in Matija ter Evangelij po Mateju; oba so si izmislili krivoverci. Bolj stvarna so nekatera druga izročila. Tako Zlata legenda pripoveduje, da je misijonaril v Makedoniji, kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Po drugih virih pa naj bi oznanjal krščanstvo najprej v Judeji, nato pa v Etiopiji, kjer je ustanovil tudi škofijo. Na mučeniško smrt naj bi ga obsodil veliki duhovnik Anan II., ki je dal umoriti tudi Jakoba mlajšega: najprej so ga pobili s kamenjem, nato pa obglavili s sekiro.

Ime: tudi Bogdan, iz hebrejščine: božji človek, božji dar

Rodil se je v 1. stoletju Betlehemu, umrl pa mučeniške smrti v Etiopiji okrog leta 63.

Upodobitve: upodabljajo ga kot apostola s knjigo in svitkom, tudi s čelado, kamni, najpogosteje pa z mečem oziroma helebardo (tudi sekiro ali sulico).

Pregovori: Matija led razbija, če ga ni, ga naredi. Če poje žvižgavec pred svetim Matijem, bo slabo vreme, če pozneje, bo dobro. Če sv. Matije dan zmrzuje, še štirideset dni mrazu prerokuje. Po sv. Matiju ne gre lisjak čez led domov.

Goduje: v Sloveniji in ponekod drugje 24. februarja, sicer 14. maja

»Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, z vzdevkom Just, in Matija … In žrebali so zanju, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom« (Apd 1, 23.26Apd 1, 23.26
English: World English Bible - WEB

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).

Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v apostol, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Matija – apostol

sveti Polikarp – škof in mučenec

PolikarpOpis Polikarpovega mučeništva v letu 156 je prvo in najstarejše izvirno poročilo o smrti mučenca in dragocen spomenik starokrščanskega življenja in verovanja. Krepka in hkrati ljubezniva postava Polikarpa, škofa v Smirni, je čudovit zgled, kakšni duhovni nagibi in spodbude izhajajo od osebe, ki v svojem poklicu in življenju postavi celega moža. Bil je učenec apostola Janeza in učitelj sv. Ireneja.
        Po starem izročilu je bil Polikarp »od apostolov«, bržkone od apostola Janeza, postavljen za škofa v Smirni, ki je bil za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. Nad pol stoletja je vodil to krščansko srenjo. S potrpežljivostjo in ljubeznijo je pridobival spoštovanje pravovernih. Kadar pa je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Tako je z ostrimi besedami zavrnil gnostika Markiona, ki je skušal doseči njegovo priznanje. Obiskal je tudi papeža Aniketa v Rimu in se z njim pogovarjal o vprašanjih cerkvene prakse. Glede dneva praznovanja velike noči se nista zedinila, vendar sta se kljub temu razšla v miru.
        Po vrnitvi iz Rima je kmalu v Smirni umrl mučeniške smrti. Cesarski namestnik je zahteval od njega, naj prekolne Kristusa. Polikarp je odvrnil: »Šestinosemdeset let mu služim, pa mi še nikdar ni storil nič žalega. Kako bi tudi mogel kleti svojega kralja, ki me je odrešil? – Če hočeš zvedeti, kakšna je krščanska vera, daj mi dan odloga, da ti jo razložim.« Oblastnik mu je ukazal, naj o veri govori ljudstvu. Polikarp: »Tebe sem imel za vrednega, da bi s teboj govoril. Zakaj kristjani znamo biti pokorni oblastem, od Boga postavljenim, kolikor nam dopušča vest.« Nato ga je poglavar obsodil na smrt na grmadi, pa se ga ogenj ni dotaknil. Končno so ga prebodli s sulico in mrtvega vrgli v ogenj.
        To se je zgodilo 23. februarja leta 155 ali 156. Na ta dan goduje.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Polikarp – škof in mučenec

sveta Marjeta Marija Kortonska – spokornica

Marjeta Kortonska        Imena: Marjeta Marija, Marjeta, Marija, Margareta, Marjetka, Marjetica…
V italijanski pokrajini Toskana, blizu meje z Umbrijo, se je v trinajstem stoletju (poleg Frančiška in Klare) rodila še ena svetnica »svetovnega formata«, ki je pustila globoke sledove v krščanski duhovnosti. Mariji Kortonski življenje ni prizanašalo: rodila se je sicer v ljubečem domu, a je po smrti matere mačeha ni prenašala. Zrasla je v prelepo, a precej lahkoživo in uporniško dekle. Z osemnajstimi leti je z ljubimcem pobegnila od doma in devet let živela na njegovem gradu. Ker se ni hotel z njo poročiti, se je sicer pogosto borila s svojo vestjo, a ni imela moči, da bi začela živeti drugače. Spreobrnjenje je bilo kruto: mladega graščaka so umorili roparji, doma ni bila zaželena, zato je stopila na trdo pot pokore. Po mnogih preizkušnjah je postala frančiškanska tretjerednica, oblekla je spokorno obleko in 29 let delala hudo pokoro. Njena spokornost je bila združena z globokim premišljevanjem Kristusovega trpljenja, z molitvijo in veliko ljubeznijo do bližnjega. Deležna je bila izrednih mističnih milosti. V zamaknjenjih se je pogovarjala z Jezusom, ki jo je vso prežaril in razsvetlil.
»Nikar se mi ne odkrivajte! Nisem vredna vaših pozdravov in poklonov! Saj veste, kako živim!« (podložnikom, ki so jo pozdravljali, ko je še živela na gradu)
»Jaz sem njegova hči. Tako je rekel. O neskončna sladkost mojega Boga! O beseda, po kateri sem tako dolgo hrepenela in si jo s tako vztrajnostjo izprosila! Beseda, katere sladkost presega vse sladkosti! Morja veselja! Moja hči! To je moj Bog, ki je to rekel! Moja hči! To je Jezus, ki me tako imenuje!«
V njenih mističnih pogovorih jo Gospod takole nagovarja in spodbuja:
»Nekoč si imela navado, da si s solzami razodevala bolečino, ki si jo občutila ob pogledu na moje trpeče telo. Zdaj jih iz strahu pred govoricami zadržuješ in molčiš, da ljudje ne bi mislili, da iščeš prazno slavo. Pojdi in se razjokaj ob mojih nogah. Svoje bolečine ne skrivaj!«
»Hči moja, prejemaj me bolj pogosto, kakor imaš navado. Saj te je ravno pobožno uživanje mojega telesa napravilo vredno, da si prejela tako velike darove raznovrstnih milosti. Sveto obhajilo je velik vir tvojega zveličanja in tvoje tolažbe
… Hči moja, ne odteguj se zakramentu mojega telesa! Tvoje srce je grehov očiščeno. Zato ti ukazujem: Ne boj se me prejeti vsak dan, ko mi pripraviš ponižno in pobožno v svoji duši kraj počitka.«
»Naredil te bom za ogledalo grešnikov. Na tebi bodo najbolj zakrknjeni spoznali, kako rad sem usmiljen do njih, da bi jih rešil. Ti si lestev za grešnike, da bodo prišli k meni po tvojem zgledu. Moja hči, postavil sem te kot luč sredi teme, kot novo zvezdo, ki jo dajem svetu, da bo prinesla slepim luč, da bo tiste, ki so zašli, spet pripeljala nazaj in vzdignila tiste, ki so klonili pod bremenom svojih grehov. Ti si pot obupanih, glas usmiljenosti
… Ti mi boš mreža, s katero bom lovil ribe, ki plavajo v valovih sveta. Storil bom, kar ti obetam, ne le zaradi tebe, ampak zaradi svojega ljudstva, da ga po tebi privedem k sebi.«
        »Spovednik ti je prepovedal, da bi mu pošiljala toliko moških in žensk, ki so jih spreobrnile tvoje besede in solze. Govoril ti je, da ne more očistiti toliko hlevov v enem dnevu. Povej mu, da on med spovedjo ne čisti hlevov, ampak pripravlja v dušah spovedancev bivališče zame.«
Sveta Marjeta Marija Kortonska, spokornica, frančiškanska tretjerednica, goduje 22. februarja.
Vir

Marjeta Marija KortonskaDevet let grešnega razmerja z mladim plemičem, ki je kljub prošnjam ni hotel poročiti, je zaznamovalo vse življenje te, ene izmed največjih spokornic vseh časov. Devetindvajset let je delala pokoro za nekaj, kar dandanes človek težko razume. Prav v tej svoji veliki spokornosti pa je postala vzornica in priprošnjica mnogim, ki iskreno iščejo izhod iz svojega žalostnega grešnega stanja.
Ime: Latinsko ime Margarita povezujejo z grško besedo margarites »biser«. Od tod tudi južnoslovansko ime Biserka.
Rodila se je leta 1247 v Lavianu v Toskani v Italiji, umrla pa 22. februarja 1297 v Cortoni, prav tako v Italiji.
Družina: Rodila se je v preprosti kmečki družini. Njena mati je bila zelo pobožna, a ji je, ko je Margareta imela sedem let, umrla, oče pa se je drugič poročil.
Razmere: Mačeha je ni marala, bila je prepuščena sama sebi, tako da se je pri sedemnajstih letih dala zapeljati mlademu graščaku Arseniju iz Muntepulciana. Rodila mu je sina in bila devet let njegova ljubica.
Spreobrnitev: Margaretin ljubimec je šel nekoč po opravkih na pot; čez nekaj dni pa je prišel njegov psiček sam domov. Pred Margareto je skakal, cvilil in jo vlekel za rob obleke, dokler mu ni sledila v gozd in na nekem kraju, kjer je začel pes kopati, našla gnilo in črvivo truplo svojega »partnerja«. Margareto je prizor tako pretresel, da je iz dna duše zavpila: »Nesrečnež, kje je zdaj tvoja duša!«
Mistična doživetja: v zamaknjenih in mističnih pogovorih z Jezusom je bila deležna izrednih milosti doživetja,:vrstile pa so se tudi preizkušnje.
Skupnost: Po spreobrnitvi je Margareta zaprosila za sprejem v Frančiškov tretji red, a je bila tja sprejeta šele po treh letih trdega spokornega življenja. Sama je nato v Cortoni ustanovila zavetišče za revne in bolne, skupnost sester tretjega reda, ki so jih imenovali tudi »uboge«, ter bratovščino Naše ljube Gospe.
Vzdevek: Kot spokorna tretjerednica je dobila vzdevek: frančiškanska Magdalena.
Zavetnica: Častijo jo kot zavetnico Cortone, spokornic in spokornikov, spreobrnjenih prostitutk, potepuhov in klatežev; priporočajo se ji po krivem obdolženi, brezdomci, tisti, ki so zgodaj izgubili starše, nezakonske matere, babice; je tudi zavetnica proti duševnim boleznim, norosti, skušnjavam na področju spolnosti.
Upodobitve: Upodobljena je v obleki tretjerednice frančiškanskega reda, s križem v roki in orodjem, s katerim so mučili Kristusa, z rožnim vencem za pasom, s knjigo, mrtvaško glavo in bičem. Upodabljajo jo tudi, kako ji angeli kažejo nebeško luč, ali s psom.
Pri nas: Že v 18. stoletju je v slovenščini v knjižici Spokorjenje ene imenitne grešnice izšla njena zgodba in bila večkrat ponatisnjena.
Grob: Pokopali so jo v samostanski cerkvi spokornih sester v Cortoni. Na njenem grobu se je zgodilo več čudežev, ko pa so po mnogih letih odkopali njeno truplo, so ga našli nestrohnjeno.
Beatifikacija: Za blaženo jo je leta 1515 razglasil papež Leon X., za svetnico pa 16. maja 1728 papež Benedikt XIII.
Goduje: 22. februarja, v koledarju Frančiškovih redov pa 16. maja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v spokornica, svetniki | Označeno , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Marjeta Marija Kortonska – spokornica

sveta Eleonora – kraljica

EleonoraEleonora je značilna »predstavnica« tistih svetnikov, ki jih je na oltar s svojim češčenjem »postavilo« ljudstvo. Zdi se, da so ljudje res imeli pravi čut, kajti med temi svetniki so predstavniki vseh stanov: od preprostih in revežev, pa vse do kronanih glav; in teh ni tako malo. Za Eleonoro pravijo njeni življenjepisci, da je že kot otrok imela veder in vesel značaj; bila je pobožna in že v mladih letih je z otroško preprostostjo in iznajdljivostjo rada delila dobrote. Bila je pravi majhen modrijan, saj je imela vseskozi bister um in nenavadno natančen spomin. Pokazala je veliko zrelost na vseh področjih in rada prebirala učene knjige, zato velja za veliko ljubiteljico književnosti. Poročili so je zelo mlado, stara je bila komaj deset let, a mladost in razlika v narodnosti ni bila ovira za medsebojno ljubezen in razumevanje med zakoncema; v zakonu z angleškim kraljem Henrikom III. sta preživela 37 let. Bila je velika opora in spretna svetovalka svojemu mlademu možu, kar je blagodejno vplivalo na napete in anarhične razmere na Angleškem. Zavzemala se je za izboljšanje cerkvenih šol, zidanje novih cerkva in samostanov, predvsem pa za dobrodelnost, s čimer se je ljudstvu tudi najbolj prikupila. Sama je obiskovala in negovala bolnike po revnih kočah ter delila siromakom kruh in juho. Znala pa je tudi vladati, saj je z modrostjo opravljala dolžnosti svojega vladarskega stanu, pridobila si je npr. velike zasluge za napredek književnosti in znanosti. Njena napaka je bila morda le prevelika naklonjenost rojakom, ki so v Angliji množično prevzemali pomembne službe (četudi so bili zanje usposobljeni). Zdi se, da je tudi to pripomoglo k uporu, do katerega je v kraljestvu prišlo leta 1261. V odločilni bitki je bil leta 1264 ujet tudi kralj Henrik III., a ga je Eleonora po enem letu osvobodila in spet zavladala, ob pomoči papeževega legata, ter se trudila, da temeljito popravi svoje prejšnje napake. To ji je tudi uspelo, saj si je znova pridobila spoštovanje in ljubezen svojega ljudstva. Po moževi smrti, potem ko je uvedla svojega sina Edvarda I. v kraljevske posle, se je odpovedala vsem častem, zapustila dvor in oblekla redovno haljo benediktink v samostanu Amesbury. 
Tu je v miru, študiju, molitvi in pokori preživela še petnajst let vse do svoje smrti.

Ime: Ime Eleonora je arabskega izvora, izhaja iz imena Ellinor, kar je v prvotnem pomenu »Bog je moja svetloba«; podobno pa v grščini eleos pomeni »usmiljenje, milosrčnost«.
Rodila se je leta 1222 v Franciji, umrla pa 25. junija 1291 v Amresburyju v Angliji.
Družina: Bila je hči provansalskega grofa Rajmunda Berengarja IV. in Beatrike Savojske. Poročila se je z angleškim kraljem Henrikom III. in postala mati kralja Edvarda I.
Zavetnica: nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo jo, kako kleče (pred oltarjem) moli rožni venec. Ponekod ima ob sebi še kraljevske insignije (krona, žezlo, hermelin).
Goduje: 21. februarja, ponekod 25. junija
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v kraljica, svetniki | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Eleonora – kraljica

blažena Jacinta in Frančišek Marto – Fatimska vidca

Jacinta in FrančišekFrančišek (Francek) Marto, ki se je rodil 11. junija 1908. Bil je mirne narave, popustljiv spravljiv, molčeč, ljubezniv in razumevajoč. V šoli se ni dobro učil. Njegove misli so bile drugje, še posebej, ko mu je Marija razodela, da bo kmalu umrl. Tudi pri spraševanju verouka se je zmedel, zato je šel k prvemu obhajilu, ki je bilo hkrati tudi zadnje, šele tik pred smrtjo. Ni bil občutljiv in zamerljiv kakor njegova mlajša sestrica Hijacinta. Umrl je na svojem domu, 4. aprila 1919, še preden je dopolnil 11 let.
Sestrica Hijacinta (Jacinta) Marto, najmlajši otrok, se je rodila 11. marca 1910. Bila je podjetnejša in živahnejša od Frančiška.
Lucija pripoveduje v svojem prvem spominu o nekaterih otroških napakah, ki jih je razodevala pri igri. Bila je zelo občutljiva, trmasta in zamerljiva. Hitro se je našobila in šla mulo kuhat. Sicer pa je bila dobrega srca, prijazna in prikupna. Zlasti je nanjo vplivalo Lucijino večkratno pripovedovanje o Kristusovem trpljenju. Takrat je jokala iz sočutja in rekla: »Jezus se mi smili. Nikoli ne bom grešila! Nočem, da bi Jezus še bolj trpel.« Imela je izreden smisel za nadnaravne stvari in ljubezen do Boga. Zbolela je ob koncu oktobra 1918 in umrla v bolnici, 20. februarja 1920, brez navzočnosti domačih, stara še ne polnih deset let.«
Vir
Dne 13. maja 2000 je papež Janez Pavel II. v Fatimi razglasil za blažena otroka Frančiška in Jacinto Marto. Godujeta skupaj, 20. februarja.

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, videc | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za blažena Jacinta in Frančišek Marto – Fatimska vidca