Zavetnik hlapcev
Atributi: papež z oslom in jaslimi
Imena: Marcelin, Marcelino, Marcelj, Marcello, Marčelo, Marsel, Marcela, Marčela, Marsela…

Po četrtem odloku cesarja Dioklecijana (leta 304) je bila škofom dana samo izbira: ali odpad ali smrt. Vihar preganjanja se je polegel šele jeseni 306, ko je v Rimu prevzel vlado Maksimijanov sin Maksencij. Novi cesar je v začetku kazal naklonjenost. Cerkev je uživala toliko miru, da si je maja 308 izvolila Marcela za škofa in vrhovnega pastirja. Po rodu je bil Rimljan in je dobro poznal cerkvene razmere v mestu Rimu. O njem poročajo, da je mesto razdelil na petindvajset cerkvenih središč (imenovanih »tituli«), da bi olajšal pouk o veri in pospešil sprejem novih priglašencev v krščansko občestvo; ti so se takrat, ob koncu najhujših preganjanj, javljali v izjemno velikem številu.
Za časa njegovega papeževanja so nastali v rimski Cerkvi nemiri zaradi sprejemanja »padlih«, to je tistih, ki so ob preganjanju darovali bogovom, potem pa so hoteli priti nazaj v Cerkev brez javne pokore. Marcel jim tega brez pohujšanja pri drugih zvestih vernikih ni mogel dovoliti. O tem je pozneje pisal papež Damaz (366-84): »Resnicoljubnega pastirja so nesrečneži imeli za bridkega sovražnika, ker je zahteval, da morajo padli objokovati svoje grehe. Pa so pobesneli zanetili sovraštvo, napravili razdor in prepir. Sledil je upor in poboj. Vezi miru so bile raztrgane.«

Vodja padlih, ki so se uprli papežu, je bil neki Heraklij, zelo fanatičen in nasilen človek. Zdi se, da je ta ovadil papeža Marcela cesarju Maksenciju in ga očrnil, da je vzrok neredov. Cesar je uporabil predpis, ki je prepovedoval organiziranje cerkvene družbe, in je papeža obsodil na izgon; izgnal pa je tudi Heraklija, da se pokaže objektivnega pri obrambi reda in miru. Marcel je kmalu nato (najbrž 16. januarja 309) v pregnanstvu umrl.
Goduje 16. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Rodil se je okoli leta 1543 v Mailandu pri Milanu; umrl pa 15. januarja leta 1627 na Dunaju v Avstrija.
Camillo, grof iz Ferrara je študiral medicino in postal kirurg. Leta 1591 je vstopil v red Bratov krščanske ljubezni. Napisal je knjigo „Nuova selva di Cirurgia, divisa in due parti“. V tistem času je bilo to standardno zdravstveno čtivo, prevedeno tudi v nemščino.
Leta 1608 je uspešno operiral poljskega kralja Zigmunda II. V zahvalo je le-ta 1609 dobil bolnišnico v Krakovu. Zdravil je tudi Avstrijskega carja Matthiasa. leta 1614 je na Taborstrasse na Dunaju odprl bolnišnico, ki je bila temelj za sedanjo, ki ima 400 postelj. Leta 1615 je odprl bolnišnico v Gradcu, ker je uspešno zdravil nadvojvodo Ernesta. Njegov brat Ferdinand II. je leta 1619 postal avstrijski cesar. Bil je Gabrijelov prijatelj, zato mu je dal leta 1624 mnoge privilegije v Avstriji. Tako, da je lahko na primer prosto zbiral darove za bolnišnice.
V tridesetletni vojni je bil vojaški zdravnik in sodeloval v bitki pri Jasni Gori leta 1620. Leta 1625 je ustanovil bolnišnico v Trstu.
Gabriel pomeni “Božji junak”
Vir
Danes godujejo tudi…

 Imena: Odon, Odone, Odonči, …
Blaženi Odon si je že v otroštvu izprosil sprejem v kartuzijanski samostan Casotta blizu rojstnega italijanskega mesta Novare. Že kot dečka ga je privlačilo skrivnostno meniško življenje. Hitro je napredoval na poti krščanske popolnosti. Živel je sila strogo, ljubil je molk in premišljevanje, ki je bilo tako posvečeno Bogu, da ga ni zmotila nobena posvetna misel. V globokem molku je prodiral v zaznavnost onstranskih resničnosti. V »puščavi« kartuzijanskih celic je iskal stik z Bogom. V osebni duhovni avanturi je prehajal meje časa in prostora. Njegovo življenje je bilo naravnano v življenje po življenju.
V času krize jurkloštrskega samostana je v visoki starosti leta 1189 postal prior kartuzijanov v Jurkloštru. Mnogi so menili, da bo lahko s svetniškim prizadevanjem in z zgledom najvišjih kreposti in modrosti usmeril menihe k prvotni gorečnosti ter rešil samostan pred propadom.
Kartuzijane je vodil približno dve leti, ko se je ta miroljubni mož proti svoji volji zapletel v spor s sosednjim krškim škofom, ki je omejeval samostanske pravice. Verjetno so se tudi sobratje težko sprijaznili z novim redom in z zahtevo po strogem in doslednem izpolnjevanju redovnih pravil. Ker ga menihi niso poslušali, je svoje misli zapisal v obširno knjigo pridig za celo bogoslužno leto. Zaradi nevzdržnih razmer se je odpravil v Rim k papežu Klemenu III. in ga prosil, naj ga odveže dolžnosti priorja v Jurkloštru. Papež mu je ustregel in mu pustil na izbiro samostan, kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.

Zadnja leta je preživel v benediktinskem samostanu v Trisulti, kjer je utrujen in bolan prosil zatočišča, ko se je vračal iz Rima, ter v nunskem samostanu v Tagliacozza, kjer je do smrti duhovno vodil samostan svetih Kozma in Damijana ter opravljal službo spovednika.
Odon je bil tako zatopljen v večnost, na katero se je pripravljal, da se je ljudem dozdevalo, da je živi glasnik onstranstva. Prag večnosti je prestopil, kakor je sam napovedal, 14. januarja leta 1200, star sto let. Umirajoč je spregovoril: »Že vidim svojega Kralja! Takoj bom stal pred njegovim obličjem,« nato se je dvignil kakor v pozdrav Kralju nebes, razprostrl roke in v vidni blaženosti izdihnil. Kljub temu da ni dolgo vodil kartuzije, je njegovo bivanje v Jurkloštru zapustilo pridih svetosti.
Rodil se je leta 1100 v italijanskem mestu Novara, umrl pa 14. januarja leta 1200 v nunskem samostanu v Tagliacozzi blizu Rima.
Izročilo o Sv. Trojici
Bl. Odon je posebej častil Sveto Trojico. Samo v duhovni moči Svete Trojice lahko v času in prostoru v duhovnem življenju po Kristusu preraščamo nasprotja dvojnega, v katerem smo tako zelo razpeti.
Jurkloštrska plastika
V jurkloštrski kartuzijanski cerkvi zanimiva plastika skozi simbol ohranja zanimivo dediščino bl. Odona, ki jo bo vredno razdeljeni čas še bolj posodobiti.
Vir

Bil je redovnik kartuzijanskega reda in je del svojega življenja preživel tudi na slovenskih tleh: v kartuziji Jurklošter in v Žičah. Rodil se je leta 1100 v italijanskem mestu Novara in že kot mlad fant vstopil v kartuzijanski samostan. Oton (ali Odon) je bil vzoren redovnik, strog do sebe, ljubil je molk in premišljevanje. Ni točno znano, kdaj je prišel v slovenske kraje, a poslan pa je bil z namenom, da bi menihe v Jurkloštru pripeljal k prvotni gorečnosti, saj se je govorilo o njihovi duhovni mlačnosti. Preden je bil izvoljen za predstojnika kartuzije Jurklošter (leta 1189), je verjetno nekaj let živel v kartuziji v Žičah. V Jurkloštru je ostal le dve leti, nato pa je, zaradi težav s sobrati, šel osebno v Rim in papeža Klemena III. prosil, naj ga razreši službe predstojnika. Papež mu je ustregel. Nekaj časa je bival pri benediktincih v Markah, kjer je živel po kartuzijanskih pravilih. Njegov način življenja je tako močno vplival na benediktince tamkajšnjega samostana, da so se kasneje spremenili v kartuzijo. Zadnja leta svojega življenja je Oton preživel kot duhovni vodja nunskega samostana. Ob cerkvi so mu po kartuzijanskih pravilih zgradili celico iz katere edina pot je vodila v cerkev. Tam je imel govore za redovnice in mnoge vernike, ki so ga prihajali poslušat. Umrl je leta 1198.
Kartuzijanski red je ustanovil sv. Bruno v Franciji. Redovniki živijo v samoti, z molitvijo in delom služijo Bogu in ljudem; sredi noči vstajajo k molitvi, ne jejo mesa, redno se postijo. V Sloveniji je danes ohranjena le kartuzija v Pleterjah na Dolenjskem. Kartuzijo Jurklošter je v Jurjevem pri Celju leta 1173 ustanovil krški škof Henrik.
Vir

Danes godujejo tudi…

 Imena: Veronika, Nika, Roni, Ronja, Ronka, Vera, Verona, Veroslava, Veruška, Verica, …
Njeni starši so bili pobožni, a ubožni. Ubožni tako, da hčerke še v šolo niso mogli pošiljati. Ni znala ne brati ne pisati. Njena ljubezen do samote pa jo je silila v samostan. Toda kako naj gre, ko še brati ne zna? Ker je podnevi ubogljivo pomagala staršem, se je začela učiti branja ponoči. Pa kako brez učitelja? Veliko se je trudila, toda malo naučila. Tedaj je prosila Boga in Marijo, naj ji pomagata. Pa še ni šlo.
Legenda pripoveduje, da se ji je nekoč prikazala sama Devica Marija in jo potolažila: »Nič se ne boj, hčerka moja! Nič se nikar preveč ne trudi, da bi se naučila brati. Dovolj je, da poznaš tri črke. Prva je bela in pomeni čistost srca: da ljubimo Boga nad vse, stvari pa le zaradi Boga.
Druga je črna in pomeni potrpežljivost: da nikdar ne godrnjamo in se ne spotikamo nad napakami bližnjega, marveč z njim potrpimo in molimo zanj. Tretja je rdeča in pomeni trpljenje mojega Sina: vsak dan ga nekoliko premišljuj! Če se drugih črk naučiš, prav; teh treh pa nikdar in nikoli ne pozabi!«
Slednjič so jo le sprejeli v samostan avguštink pri sveti Marti v Milanu, kjer je lepo združevala dvojno življenje: življenje Marte in Marije, življenje dela in molitve, kakor ga predpisujejo redovna pravila.
Bila je bolehna, zato so jo prosili, naj bolj gleda na svoje zdravje. Kakor je bila doma pokorna staršem, tako je bila v samostanu poslušna redovnim pravilom in je odgovarjala: »Moramo delati, dokler je čas.« Umrla je leta 1497, stara enainpetdeset let.
Goduje 13. januarja.

»Molitev v dogodkih vsakega dne in vsakega trenutka je ena izmed skrivnosti božjega kraljestva, ki so razodete ‘malim’, Kristusovim služabnikom, ubogim iz blagrov. Prav in dobro je moliti za to, da bi prihod kraljestva pravičnosti in miru vplival na potekanje zgodovine, a prav tako pomembno je, da z molitvijo pregnetemo testo preprostih vsakdanjih razmer.« (KKC, str. 657)
Vir
Danes godujejo tudi…

Ime te rimske mučenke se je pojavilo v rimskem rokopisu iz 7. stol. Tatjano so verjetno umorili še zelo mlado zaradi njene krščanske vere. Že zelo zgodaj se je v grški, ruski in latinski Cerkvi razvilo čaščenje te mučenke. Ohranjen je poznejši grški opis njenega mučeništva.
Vir

Bila je hči nekega rimskega konzula. Ko je postala kristjanka so jo privedli pred carja Septimija Severa. Vstopili so v poganski hram. Tatjana je, po legendi, naredila, da so popadali vsi poganski kipi. Nato so jo mučili  na različne načine vendar je ostala živa. Na koncu so jo obglavili (okoli leta 200).
12. januarja leta 1755 je ruska carica Jelisaveta Petrovna, hči carja Petra Velikega izdala ukaz o ustanovitvi prve ruske univerze. Projekt je vodil generalni adjutant Ivan Šavalov. Mislil je, da se bo poklonil svoji materi, ki se je imenovala Tatjana, zato je rekel: “Podarjam ti univerzo.” Tako je Tatjana postala zaščitnica študentov.
Leta 2005 ja ta dan uradno razglašen za “Dan ruskih študentov”, kot dan vseh univerz pa ga svečano obeležujejo s koncerti, razstavami in svečanimi govori.
Tatjana v grško ruskem dialektu pomeni “tatica”.
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Pavao, Pavli, Pavle, Pave, Pavl, Pavlek, Pavlin, Pavlimir, Pavo, Pavla, Paula, Pavlina
Rodil se je okoli leta 725 v stari furlanski rodbini iz Ogleja ali okolice, morda iz Čedada. Doma so mu dali zelo dobro vzgojo in najvišjo možno bogoslovno izobrazbo, tako da velja za enega največjih učenjakov svoje dobe.

Svetnikovi zgodovini lahko sledimo po letu 775. Takrat se je seznanil s cesarjem Karlom Velikim. Ta ga je poklical na svoj dvor, kjer se je spoprijateljil s cesarjevim učiteljem Alkuinom. Po cesarjevem prizadevanju, a čisto proti svoji volji, je bil povzdignjen k časti oglejskega patriarha. Udeleževal se je cerkvenih zborov svoje dobe in se z besedo in spisi bojeval proti krivovercem in razkolnikom svojega časa. V enem izmed njih se je posebej zavzel za neoskrunjeno čast Marijinega božjega materinstva. Za furlanskega vojvodo Henrika je napisal knjigo Spodbuda in v njej takole obravnaval božjo ljubezen: »Ljubiti največjo dobroto je največja sreča. Kdor Boga ljubi, je dober; če dober, pa tudi srečen; in kolikor bolj ga kdo ljubi, toliko boljši je. Imejmo torej v srcu ljubezen do Boga in do bližnjega; zakaj kdor ljubi bližnjega, je spolnil postavo. O moj brat, če hočemo ohraniti pravo in popolno ljubezen, si prizadevajmo, da bi ljubili vse ljudi prav kakor sebe.«

Ko so Franki strli obrsko državo (pri tem so jim pomagali tudi Slovenci), so bili vsi naši predniki združeni v frankovski državi, ne da bi zato že izgubili domače kneze. Njihovi notranji svobodi je bilo v prid, da so se prostovoljno odločili tudi za prevzem krščanstva. Patriarh Pavlin se je takrat dogovoril s salzburškim nadškofom Arnom, da bo meja med oglejskim in salzburškim misijonskim področjem reka Drava, kar je pozneje potrdil cesar Karel Veliki. Oznanjevanje vere se je izvršilo brez nasilja, po blagi misijonski metodi, ki sta jo zagovarjala Pavlin in Alkuin. Naši predniki so takrat brez odpora sprejeli krščansko vero in sv. Pavlin si je zaslužil naslov apostola Slovencev. Umrl je 11. januarja, najbrž leta 802. Na ta dan goduje.
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Gregor, Greg, Grega, Gregec, Grgur, Griša, Grgulj, …
Sveti Gregor iz Nise, brat svetega Bazilija Velikega in svete Makrime, se je rodil najverjetneje okoli leta 335. Med vzhodnimi očeti velja za tistega, ki se je najbolj poglobil v mistični nauk in doživetje kontemplacije. Pot ga je vodila od učenja retorike, študija grške književnosti in filozofije do škofa v Nisi. Kot mistik in filozof se ni prav pretirano ukvarjal z zemeljskimi stvarmi, kar mu je za nekaj časa nakopalo celo obsodbo na izgnanstvo. Ko se je vrnil iz njega, se je spopadel s heretiki in bil kasneje med najvidnejšimi osebnostmi 2. vesoljnega cerkvenega zbora v Carigradu leta 381. Njegovi spisi so dogmatične, duhovno teološke, mistične in eksegetske narave, ohranjenih pa je tudi precej njegovih homilij (pridig). Nekatera bolj znana dela so: Veliki katehetski govor, O duši in vstajenju, O Mojzesovem življenju ter Homilije o očenašu in o blagrih.
»Ti, Gospod, si v resnici čist in neizčrpen vir dobrote. Zavrgel si nas, pa si nas zopet usmiljeno sprejel. Sovražil si nas, pa si se spravil; preklel si nas, in si nas blagoslovil. Izgnal si nas iz raja, pa si nas zopet pustil noter: vzel si nam oblačilo iz listov in si nas ogrnil s kraljevskim plaščem. Odprl si vrata ječe in si osvobodil obsojence … Za nas, ki smo podedovali greh, se je vse spremenilo v blestečo se radost, in vidimo, kako se odpira raj, vse do nebes. Stvarstvo – nebo in zemlja – katerega soglasje je bilo tedaj porušeno, se vrača k nekdanjemu prijateljstvu.«

»Vidim namreč, da si ljudje v sedanjem življenju za vse bolj prizadevajo kot za molitev. V duši se eden usmeri k temu, drugi k onemu, za dobrino molitve pa jim ni nič mar. Zgodaj hiti trgovec po kupčiji in se pri tem vneto trudi, da prej kakor stanovski tovariši kupcem razkaže svoje blago … Prav tako tudi kupec v skrbeh, da bi ga drug ne prehitel in bi sam ne dobil tistega, kar potrebuje, ne hiti v cerkev, ampak v prodajalno. In ker imajo vsi enako željo po dobičku in kar tekmujejo, da bi bližnjega prehiteli, jim tisto, s čimer se tako vneto ukvarjajo, krade čas za molitev – ta se je namreč spremenila v čas za kupčijo … Vsak je zaverovan v tisto, kar ima v rokah, in pozablja na molitveno dejavnost, misleč, da je čas, posvečen Bogu, izguba z ozirom na nalogo, ki si jo je zadal … Molitev opušča in se zanaša le na svoje roke, pozablja pa na Njega, ki mu je roke dal.«
Sveti Gregor Niški, škof in cerkveni učitelj, goduje 10. januarja
Vir
Danes godujejo tudi…