sveti Janez Pavel II. (Karol Wojtyła) – papež

Janez Pavel II.Karel (Karol Józef) Wojtyła se je rodil 18. maja 1920 v Vadovicah, v mestu, ki je petdeset kilometrov oddaljeno od Krakova (Poljska). Bil je sirota brez matere. Po gimnaziji sta se z očetom preselila v Krakov, da bi se vpisal na filozofsko fakulteto. Ko so nacistične okupacijske sile leta 1939 zaprle Jagelonsko univerzo, je šel mladi Karel delat kot težak v kamnolom Zakrzówek, potem pa v kemično tovarno Solvay, da se je preživljal in se izognil deportaciji v Nemčijo.

Osemnajstega februarja 1941 mu je umrl še oče. Leto dni pozneje je začel obiskovati tajne tečaje teologije in bil v duhovnika posvečen 1. novembra 1946. V Rimu je izpopolnil svojo teološko izobrazbo z doktoratom iz teologije. Poleti 1948 se je vrnil na Poljsko in začel opravljati svojo duhovniško službo. Leta 1958, po nekaj letih poučevanja v krakovskem bogoslovju in na teološki fakulteti v Lublinu, je bil imenovan in posvečen za pomožnega škofa svojega mesta. Dejavno je sodeloval pri delih 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Pavel VI. ga je leta 1964, ko je imel komaj štiriinštirideset let, imenoval za nadškofa. Leta 1967 pa je bil imenovan za kardinala.

Karel WojtylaŠestnajstega oktobra 1978 so kardinali, zbrani v konklavu, Karla Wojtylo izvolili za papeža. Privzel je ime Janez Pavel II. in 22. oktobra slovesno nastopil petrinsko službo kot 263. naslednik apostola Petra. Njegov pontifikat je bil eden najdaljših v zgodovini Cerkve, saj je trajal skoraj sedemindvajset let. Bil je karizmatičen papež, ki je bil sposoben zbrati velikanske množice ter se z isto občutljivostjo in pozornostjo pogovarjati tako s ponižnimi kot z mogočniki. Bil je papež, ki se je zavedal svojega poslanstva in je razlagal svojo vlogo kot apostolski romar, ki je odločen vsem pripovedovati o veselju, da je spoznal in srečal Jezusa Kristusa.

Janez Pavel II. je umrl v Vatikanu, 2. aprila 2005, ob 21.37, ko se je končevala sobota in smo že vstopili v Gospodov dan, v osmino velike noči in nedeljo Božjega usmiljenja. Osemindvajsetega aprila naslednjega leta je sveti oče Benedikt XVI. podelil spregled petih let po smrti za začetek postopka beatifikacije.
Za blaženega je bil razglašen 1. maja 2011, na nedeljo Božjega usmiljenja, v Rimu.
Za svetnika ga je razglasil papež Frančišek 27. aprila 2014.
Goduje 22. oktobra, na dan slovesne maše ob začetku njegovega papeževanja
Vir

Janez Pavel II.Karol Jozef Wojtyla se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1958. Za papeža je bil izvoljen 16. oktobra 1978 in je tako postal 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v zgodovini Katoliške Cerkve. Slovenijo je obiskal dvakrat: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri (takratne) škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, Postojni in Mariboru; drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška (1800–1862).

Postopek za njegovo beatifikacijo se je izjemoma začel že pred iztekom predpisanega petletnega roka po njegovi smrti. Med letoma 2005 in 2007 je potekal škofijski postopek (vključno s postopki po drugih škofijah, kjer je Wojtyla živel in delal) za ugotovitev njegovih kreposti in čudežev. Leta 2009 je medicinska komisija pri Kongregaciji za zadeve svetnikov že ugotovila čudežno ozdravitev Parkinsonove bolezni pri redovnici Marie Simon-Pierre. Na tej osnovi je komisija kardinalov omenjene Kongregacije 11. januarja 2011 soglasno sprejela mnenje medicinske stroke ter ozdravitev potrdila za čudežno. Papež Benedikt XVI. je 14. januarja 2011 dovolil objavo odlokov o potrditvi čudežnega ozdravljenja na priprošnjo Božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. Za blaženega bo 1. maja 2011 razglašen na trgu sv. Petra v Vatikanu.

Janez Pavel II. je v času svojega pontifikata opravil 146 pastoralnih obiskov po Italiji in 104 mednarodna apostolska potovanja. Napisal je 14 okrožnic, 15 apostolskih spodbud, 11 apostolskih konstitucij in 44 apostolskih pisem. Na več kot 1160 splošnih avdiencah ob sredah se je srečal s približno 17,6 milijona vernikov, kamor je treba prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot 8 milijonov ljudi. Opravil je 38 uradnih obiskov pri političnih oblasteh ter imel 737 zasebnih avdienc s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.

Vir

Karel WojtylaPapež Janez Pavel II. je bil 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v vesoljni Cerkvi. Karol Jozef Wojtyla, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920, v Wadowicah, ki so od mesta Krakov na Poljskem oddaljene približno 50 kilometrov. Bil je drugi od dveh sinov Karola Wojtyle in Emilie Kaczorowske, ki je umrla leta 1929. Njegov starejši brat Edmund, po poklicu zdravnik, je umrl leta 1932, njegov oče, vojaški podčastnik, pa leta 1941.

Pri 9. letih je prejel prvo sveto obhajilo, pri 18. pa zakrament svete birme. Po zaključeni srednji šoli Marcin Wadowita v Wadowicah se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu.

Ko so nemške okupacijske sile univerzo leta 1939 zaprle, se je za obdobje štirih let zaposlil. Najprej je delal v kamnolomu, nato pa v kemični tovarni Solvay, s čimer si je zaslužil sredstva za preživljanje, obenem pa se je na ta način izognil deportaciji v Nemčijo. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan, zato je začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu, ki ga je vodil nadškof kardinal Adam Sapieha. V tistem času je bil tudi med pobudniki Rapsodijskega gledališča, ki je deloval na skrivaj. Po končani vojni je študij do duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nadaljeval v bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti jagelonske univerze. Kardinal Sapieha je mladega duhovnika Wojtylo poslal na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije na temo vere v delih sv. Janeza od Križa. V študijskih letih je med počitnicami opravljal dušnopastirsko delo med poljskimi izseljenci v Rimu in med begunci v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.

Karel WojtylaPo končanem študiju se je leta 1948 vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v župniji Niegovič blizu Krakova, nato pa v župniji sv. Florijana v samem mestu. Do leta 1951 je bil univerzitetni kaplan in tedaj se je znova lotil filozofskega in teološkega študija. Leta 1953 je na katoliški univerzi v Lublinu predstavil tezo o možnosti utemeljitve krščanske etike na etiki Maxa Schelerja. Pozneje je postal profesor moralne teologije in etike v krakovskem semenišču in na teološki fakulteti v Lublinu.

Dne 4. julija 1958 ga je papež Pij XII. (1939–1958) imenoval za pomožnega krakovskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 v wawelski katedrali po rokah nadškofa Eugeniusza Baziaka. Dne 13. januarja 1964 je bil imenoval za krakovskega nadškofa, papež Pavel VI. (1963–1978) pa ga je 26. junija 1967 imenoval za kardinala. Kot krakovski pomožni škof in nadškof je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu (cerkvenem zboru), kjer je veliko prispeval k dokončnemu oblikovanju Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu. Kardinal Wojtyla se je udeležil tudi petih zasedanj škofovske sinode, ki so potekali pred njegovo izvolitvijo.

Od začetka papeževanja je opravil 146 pastoralnih obiskov v Italiji, kot rimski škof pa je obiskal 317 od 333 župnij na ozemlju rimske škofije. Izven Italije je na mednarodne pastoralne obiske, ki so izraz pastoralne skrbi Petrovega naslednika, potoval 104-krat. V tujino, v Lurd v Franciji, je zadnjič poromal 14. in 15. avgusta 2004, ko je tam sklenil slovesnosti ob 150. obletnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zadnje apostolsko potovanje na ozemlju Italije, katere primas je rimski škof, je opravil 5. septembra 2004, v Loreto, kjer je za blažena razglasil dva člana Katoliške akcije.

Janez PAvel II.Papež je dvakrat obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, v Postojni in v Mariboru, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška.

Med glavne dokumente, ki so izšli v času njegovega papeževanja, sodi štirinajst okrožnic, petnajst apostolskih spodbud, enajst apostolskih konstitucij in štiriinštirideset apostolskih pisem. Janez Pavel II. je napisal tudi pet knjig: Prestopiti prag upanja (1994), Dar in skrivnost: ob 50. obletnici mojega duhovništva (1996), Rimski triptih (2003), »Vstanite, pojdimo!« (2004) in Spomin in identiteta (2005).

Sveti oče je razglasil 1.345 blaženih in 483 svetnikov, skupno torej 1828 oseb, ki so dosegle čast oltarja. Vodil je devet konzistorijev, na katerih je imenoval 231 kardinalov, imenovanja enega kardinala pa ostaja in pectore. Vodil je šest plenarnih zasedanj kardinalskega kolegija. Od leta 1978 dalje je sklical petnajst zasedanj škofovske sinode: šest rednih splošnih zasedanj (1980, 1983, 1987, 1990, 1994, 2001), eno izredno splošno zasedanje (1985) in osem posebnih zasedanj (1980, 1991, 1994, 1995, 1997, 1998 in 1999).

Mati Terezija & Janez Pavel II.Noben papež v zgodovini se doslej še ni srečal s tako velikim številom ljudi kot Janez Pavel II. Na več kot 1160. splošnih avdiencah, ki jih je imel ob sredah, se je srečal s približno 17,6 milijonov vernikov. Potrebno je prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot osem milijonov romarjev. Na milijone vernikov je nagovoril na pastoralnih obiskih v Italiji in po svetu. Rekordno število beležijo tudi avdience za politične voditelje. Opravil je 38 uradnih obiskov, imel 737 avdienc ali srečanj s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.

Papež Janez Pavel II. je umrl je v soboto, 2. aprila 2005, ob 21.37, v apostolski palači v Vatikanu. V oporoki, ki so jo kardinali posredovali javnosti, je med drugim zapisal: »Izražam svoje najgloblje zaupanje, da mi je Gospod pri vsej moji šibkosti naklonil vso potrebno milost, da bi bil po Njegovi volji kos vsem nalogam, izkušnjam in trpljenju, kakršnega bo blagovolil zahtevati od svojega služabnika v toku njegovega življenja. Prav tako zaupam, da ne bo dopustil, da bi se kdaj s kakšnim svojim ravnanjem: z besedami, dejanji ali zanemarjanjem opravíl lahko izneveril svojim dolžnostim na sveti Petrovi stolici.«

Janez Pavel II.Pogrebna sv. maša za pokojnega papeža je bila v petek, 8. aprila 2005, ob 10. uri, na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Daroval jo je kardinal dekan kardinalskega zbora Joseph Ratzinger, ki je v pridigi podal razmišljanje o duhovnosti, ki je oblikovala papeževanje Janeza Pavla II. Izhodišče je bil eden pomensko najbolj strnjenih stavkov v Svetem pismu, namreč poziv, ki ga je vstali Gospod namenil apostolu Petru: »Hodi za menoj!«

Slovo od pokojnega papeža pred baziliko sv. Petra, ki je po obredniku katoliške Cerkve na koncu maše zadušnice, je vodil papežev vikar za rimsko škofijo, kardinal Camillo Ruini. Zadnji del obreda, ki je potekal ob odprtem grobu v kripti bazilike sv. Petra, je opravil kardinal kamerleng Eduardo Martinez Somalo. Papeža so ob navzočnosti sorodnikov in najožjih sodelavcev pokopali v grobnico, v kateri je do nedavnega počival papež Janez XXIII. (1958–1963).

Janez Pavel II.Pogrebne slovesne maše se je udeležilo 194 državnih delegacij. Trinajst delegacij je zastopalo mednarodne organizacije. 33 delegacij so poslale krščanske Cerkve, med katerimi so tako imenovane predkalcedonske in pravoslavne Cerkve. Protestantske skupnosti je predstavljalo 9 delegacij. Razne judovske skupnosti in organizacije po svetu je predstavljalo 19 osebnosti. Muslimani so poslali 11 delegacij, ki so predstavljale državne in mednarodne islamske skupnosti. 4 delegacije so zastopale večje budistične skupnosti, po ena pa šikhe in hindujce. Tri delegacije pa so predstavljale nekrščanske mednarodne organizacije za medverski dialog. Pri tem niso vštete delegacije katoliških vzhodnih Cerkva in delegacije škofovskih konferenc, ki so jih zastopali številni nadškofje in škofje.

Iz Slovenije so se pogreba udeležile tri delegacije: delegacija Slovenske škofovske konference (SŠK), državna delegacija, ki jo je vodil državni predsednik dr. Janez Drnovšek in delegacija OVSE, ki jo je vodil dr. Dimitrij Rupel. V imenu SŠK so bili navzoči msgr. Franc Kramberger, mariborski škof in predsednik SŠK, msgr. Alojz Uran, ljubljanski nadškof in metropolit ter msgr. Metod Pirih, koprski škof. Pogreba so se udeležili tudi najvišji predstavniki države: predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek, predsednik vlade Janez Janša in minister za okolje in prostor RS Janez Podobnik.
Vir
Vatikan – uradna stran Janeza Pavla II.
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , | Komentiraj

sveta Laura Montoya – učiteljica in redovna ustanoviteljica

Laura MontoyaSveta Laura Montoya, učiteljica misijonov v latinski Ameriki. Njeno otroštvo je bilo zaradi očetove nasilne smrti in odvzema družinskega premoženja zaznamovano z nerazumevanjem, revščino in bolečino. Postala je razgledana za svoj čas, spoštljiva pedagoginja in vzgojiteljica krščanskih generacij, pisateljica in globoko mistično občutljiva osebnost. Leta 1914 je ustanovila redovno družino Misijonark Brezmadežne Marije in Svete Katarine Sienske. S svojo vnemo in željo oznanjati Boga najbolj oddaljenim in revnim prebivalcem pragozda. S sosestrami je ob podpori križanega Kristusa in veliki ljubezni do Marije spoštovala človekovo dostojanstvo in božjo poklicanost indios-ov. Neustrašna misijonarka je zadnjih 9 let svojega življenja preživela na invalidskem vozičku ob neprestanem pisanju in ustnem oznanjevanju žive Cerkve. Umrla je leta 1949, zapustila misijonsko kongregacijo z 90-imi hišami v treh državah ter 467-imi misijonarkami. Trenutno misijonarke, ki jih je ustanovila nova svetnica, delujejo po 19-ih državah Amerike, Afrike in Evrope.
Vir

V nedeljo, 12. maja 2013 je papež Frančišek prištel k svetnikom prvo Kolumbijko, m. Lauro Montoya. O novi svetnici nam spregovori njena pranečakinja, hči Marije Pomočnice, s. Maria Victoria Montoya Restrepo.

sveta Laura MontoyaKdo je Lavra Montoya?
Laura Montoya je ustanoviteljica redovne ustanove misijonark Brezmadežne in sv. Katarine Sienske, ki so bolj poznane kot misijonarke matere Lavre.

Med kolumbijsko državljansko vojno so ji ubili očeta in družini pobrali vse premoženje. Po študiju je želela vstopiti v karmeličanski samostan.
V tem času pa je spoznala, v kakšni revščini in odrinjenosti živijo Indijanci, se je po trpečem razločevanju odločila, da bo samostansko celico zamenjala za kolumbijske hribe, gozdove, da bo tako prinašala Evangelij Indijancem in jim pomagala do dostojnejšega življenja.

Katere so značilnosti njene duhovnosti?
Središčnost Kristusa. Za svoje je vzela Gospodove besede na križu: Žejen sem! Vedno je govorila: »Moj Jezus, dva žejna; tvoja duša in jaz, da bi utešila tvojo žejo!«
Marijanska duhovnost se je izražala v pobožnosti do Marije Brezmadežne. Močna izkušnja navzočnosti svete Trojice v življenju, posebna izkušnja Božjega očetovstva. Boga je imenovala Oče in Mati Indijancev.
Govorila je o Bogu Očetu in Materi, saj je čutila, da se je tako izražalo usmiljenje Boga do tistih, ki ga ne poznajo. Govorila je tudi: »V poslanstvu med najbolj ubogimi in šibkimi je uspeh pridržan ženam.«
Globoko je ljubila Evharistijo. Najbolj je trpela, ker v času, ko je bila v divjini, ni mogla pogosto prejemati obhajila.

Mati Lavra je bila povezana s hčerami Marije Pomočnice?
Da! Kot mlada učiteljica je obiskovala skupnost hčerami Marije Pomočnice v Medellinu. Ko je začela svoje poslanstvo med Indijanci, so jo zelo kritizirali in je bila deležna hudega trpljenja. V teh okoliščinah se je z velikim zaupanjem zatekla v skupnost hčera Marije Pomočnice, kjer so jo sestre vedno sprejele, jo tolažile, podpirale. Pri njih se je lahko tudi fizično odpočila. Pogosto se je srečala z m. Marijo Bernardini HMP, italijansko misijonarko in z njo podelila svoje skrbi.
Zelo je imela rada don Boska in z zanimanjem je brala njegov življenjepis in v zelo težkih okoliščinah je rada rekla: »Če se je to zgodilo svetniku, kot je don Bosko, se res ne morem čuditi, da se dogaja meni.«
Svojim misijonarkam ga je postavila za zgled vzgojitelja. Govorila je, da morajo biti vse misijonarke katehistinje in vzgojiteljice.

Laura MontoyaČesa se še o njej spominjate?
Nisem je osebno poznala, vendar pa sem vse od otroštva poslušala o njej in sem si ustvarila naslednjo podobo: žena, ki je bila popolnoma predana Bogu, spoštljivo služi najbolj ubogim svojega časa, smela, pogumna v trpljenju, ko so jo kritizirali, obrekovali; odločna, da uresniči to, kar je Bog od nje pričakoval za dobro tistih, zaradi katerih jo je poklical in so bili zapuščeni tako s strani Cerkve kot države.

Ali je še kakšen drug dogodek, ki veže m. Lavro na HMP?
Dan po mojih prvih zaobljubah, sem šla skupaj z očetom obiskat svojo teto Teresito Montoya, ki mi je hotela izročiti svoje darilo. To pa je bilo naslednje sporočilo: »Mesec preden je Lavra umrla, je rekla: ‘Gospoda prosim, da bi bila ena od mojih nečakinj salezijanka. Tako bom hčeram Marije pomočnice povrnila z mojo sorodnico vse dobro, ki so mi ga storile.’ Ti si tako Lavrina zahvala salezijankam.«
S tem se zavedam, da moram biti don Boskova zahvala Mariji Pomočnici in zahvala matere Lavre hčeram Marije Pomočnice. Moje življenje je in bo vedno zahvala Bogu.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki, učiteljica | Označeno , , , , , | Komentiraj

sveta Irena Portugalska – mučenka

IrenaNa koledarju je več svetnic z imenom Irena. Ime izhaja iz grščine in pomeni mir, miroljuben. Mučenka Irena je živela v VII. stoletju na Portugalskem
Goduje 20.oktobra.
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , | Komentiraj

sveti Pavel od Križa – duhovnik in mistik

Pavel od Križa Zavetnik pasijonistov
Imena: Pavel, Pave, Pavl, Pavle, Pavlek, Pavli, Pavlimir, Pavlo, Paolo, Paula, Pavla, Pavlina, …

Sveti Pavel od Križa se je rodil v Piemontu leta 1694 v družini drobnega trgovca, obubožanega plemiča. Resna in pobožna mati ga je učila ljubezni do molitve in premišljevanja Kristusovega trpljenja. Vedno ga je privlačila samota, tako da je že kot laik začel ustanavljati samostane po pravilu najpopolnejšega uboštva, kar mu je nakopalo hudo nasprotovanje s strani drugih redov. S papeževo podporo pa je vztrajal in ustanovil kongregacijo »Jezusovih ubožcev« ali pasijonistov in pasijonistk. Leta 1727 je postal duhovnik, umrl pa je v Rimu 1775. Bil je eden najboljših pridigarjev svojega časa, najprepričljivejša pridiga pa je bilo njegovo življenje, ki je vseskozi odsevalo njegova mistična načela: človek naj odmre sebi, vsak dan premišlja in se ves potopi v Kristusovo trpljenje. Sebe je hudo pokoril, od drugih pa tako strogega življenja ni zahteval. Samozatajevanja se je učil od Janeza od Križa in Terezije. Z 29 leti je bil deležen najvišje milosti duhovne poroke, zatem pa je prišlo 45 let najgloblje zapuščenosti.

»Zelo koristno in sveto si je predstavljati v duhu Gospodovo trpljenje in razmišljati o njem, zakaj po tej poti dospeš do združitve z Bogom. V tej sveti šoli se namreč učiš modrosti; v njej so se je naučili vsi sveti. Ko bo namreč križ našega ljubljenega Jezusa globlje zasadil korenine v vašem srcu, boste peli: ‘Trpeti in ne umreti’ ali ‘Trpeti ali umreti’ in še bolje: ‘Niti trpeti niti umreti, ampak popolnoma se spreobrniti k božji volji.’

Janez od KrižaLjubezen je namreč krepost, ki nas povezuje z bolečinami ljubljenega in jih dela naše … Bodite torej vztrajni v izvrševanju vseh kreposti, zlasti v posnemanju ljubljenega Jezusa v trpljenju, saj je to vir čiste ljubezni. Tako ravnajte, da bo vsem znano, kako nosite ne samo znotraj, ampak tudi na zunaj podobo Križanega, ki je vzor vse dobrote in prizanesljivosti … Skrijte se torej v križanem Jezusu in ne želite ničesar drugega, kakor da se vsi v vsem spreobrnejo k njegovi volji.

Ko boste resnično vzljubili križanega Kristusa, boste v svetišču svoje notranjosti nenehno obhajali praznik križa; molče vztrajajoč v potrpežljivosti in ne da bi se zanašali na kakšno stvar. Ker je treba praznike slaviti v veselju, bodo tisti, ki ljubijo Križanega, obhajali praznik križa v molčečem potrpljenju ter z nasmejanim in vedrim obrazom, tako da bo to ostalo prikrito ljudem in znano samo najvišjemu Dobrotniku. Ker spada k vsakemu prazniku tudi slovesna pojedina, imejte za hrano božjo voljo po zgledu naše križane ljubezni.«
Sveti Pavel od Križa, duhovnik, ustanovitelj pasijonistov, goduje 19. oktobra
Vir

»Čutil sem, da so mi besede prihajale iz srca,« je izjavil sv. Pavel od Križa potem, ko je napisal redovna pravila za svoj red, v katerem je želel združiti samotno življenje kartuzijanov in trapistov z dejavnostjo jezuitov ali lazaristov. Še kot laik je začel oznanjevati pokoro in voditi duhovne vaje. Prvi se mu je pridružil rodni brat Janez Krstnik, kasneje še njun brat Anton. Sv. Pavla od Križa še danes štejejo med največje pridigarje njegovega stoletja.

Ime: Pri krstu je dobil imeni Pavel Frančišek. Pavel izhaja iz latinskega imena Paulus, to pa iz pridevnika paulus v pomenu »majhen«. Frančišek pa pomeni »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«.
Rodil se je 3. januarja 1694 v Ovadi v Piemontu v Italiji, umrl pa 18. oktobra 1775 v Rimu, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je drugi izmed šestnajstih otrok obubožane plemiške družine Danei. Njegov oče Marko je imel manjšo trgovino, mati pa je bila Ana Marija, roj. Massari.
Mladost: Sprva je veliko pomagal očetu v trgovini, kasneje pa so ga starši poslali v šolo, kjer je hitro napredoval. Že kot laik je začel spokorno živeti in poučeval katekizem v domači župniji ter zbiral okoli sebe prve člane svojega reda. 7. junija 1727 ga je papež Benedikt XIII. posvetil v duhovnika.
Skupnost: Ustanovil je red »Jezusovih ubožcev«, ki se je kasneje preimenoval v red pasijonistov. Ti poleg običajnih redovniških zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine naredijo še četrto: da bodo premišljevali predvsem Kristusovo trpljenje in oznanjali njegov pomen. Red je razširjen zlasti v ZDA in Kanadi.
Zavetnik: svojega reda.
Kreposti: Že v otroštvu je veliko premišljeval Kristusovo trpljenje in ljubil samoto, da je laže molil. Veliko se je pokoril ter zelo strogo živel.
Videnje: Pri 26 letih je v videnju videl sebe, oblečenega v habit, ki ga bodo nosili on in njegovi bratje: dolg, črn plašč, na njem pa na prsih izvezeno belo srce s križem in napisom: »trpljenje Jezusa Kristusa«. Ob tem je zaslišal besede: »Tu vidiš, kako čisto mora biti srce, ki nosi v sebi zapisano sveto ime Jezusovo.«
Mistika: Temeljne misli njegove mistike so: odmreti samemu sebi, dnevno premišljevati, biti otrok pred Bogom, potopiti se v Kristusovo trpljenje.
Doživetja: Z devetindvajsetimi leti je bil deležen najvišje milosti duhovne poroke, zatem pa je prišlo 45 let najgloblje zapuščenosti.
Upodobitve: Na upodobitvah je v črnem habitu svoje redovne skupnosti; ob sebi ima knjigo, lilijo, križ, rožni venec, mrtvaško glavo ali orodje za trpinčenje. Ohranjena je tudi njegova avtentična podoba, pa tudi posmrtna maska.
Goduje: 19. oktobra, prej 28. aprila, v ZDA pa 20. oktobra.
Beatifikacija: Papež Pij IX. ga je 1. oktobra 1852 razglasil za blaženega, 29. junija 1867 pa za svetnika.
Grob: Umrl je v samostanu sv. Janeza in Pavla v Rimu, kjer v samostanski kapeli hranijo in častijo njegove relikvije. Soba, v kateri je umrl, je ostala takšna, kakršno je zapustil.
Misel: »Poglej obraz Križanega, ki te vabi, da mu slediš. On ti bo oče, mati – on ti bo vse.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mistik | Označeno , , , , | Komentiraj

sveti Luka – apostol in evangelist

Luka V pripovedi o dveh mladeničih, ki sta na poti v Emavs srečala in po lomljenju kruha spoznala vstalega Gospoda, Luka z imenom omenja samo enega, Kleofa, ime drugega pa zamolči. Papež Gregor Veliki z veliko verjetnostjo ugotavlja, da zato, ker je bil to on sam. V svoji skromnosti se namreč ni želel izpostavljati. Luka je bil visoko izobražen Grk, zdravnik po poklicu, zato ni čudno, da je evangelij, ki ga je napisal, namenjen Grkom. Kot zdravnik je imel globoko razvit čut za bolnike, zato Jezusa predstavi predvsem s te plati: kot telesnega in dušnega zdravnika. Luka je bil Pavlov spremljevalec in je poleg evangelija napisal tudi Apostolska dela; s Pavlom ga je vezalo tesno prijateljstvo, kar se pozna tudi v Lukovem izražanju, mišljenju in pisanju. Pavla je spremljal na drugem misijonskem potovanju leta 51 ali 52 od Troade do Makedonije in ga potlej ni več zapustil. Izročilo pravi, da je v prostem času slikal. Z Marijo se je večkrat srečal v Janezovi hiši, kjer mu je pripovedovala o Jezusovem rojstvu in njegovih otroških letih. Luka jo je ob teh obiskih večkrat slikal – od tu izhaja legenda, da je on avtor Marijine podobe, ki jo danes častijo v cerkvi Marije Snežne v Rimu. Kakorkoli že, gotov pa je res, da je Luka Mariji in Jezusu naslikal najlepšo podobo prav v svojem evangeliju. Po izročilu naj bi umrl mučeniške smrti, čeprav ni znano, kdaj in kje.

LukaIme: iz lat. Lucas. Po eni razlagi naj bi bilo ime okrajšava iz Lucanus, »tisti, ki izhaja iz Lukanije«, t. j. pokrajine v južni Italiji, po drugi razlagi pa naj bi bilo ime povezano z lat. besedo lux, lucis, kar pomeni »svetloba, svetlost, sijaj«.

Rodil se je v Antiohiji v Siriji, umrl pa v 1. stol. v Beociji v Grčiji star 84 let.
Družina: Luka je bil Grk, sin poganskih staršev, visoko izobražen, zdravnik, samski.
Zavetnik: Bologne, Padove in Reutlingena; zdravnikov, slikarjev, notarjev, kirurgov, umetnikov, zlatarjev, kiparjev, knjigovezov, mesarjev, vezilcev (čipkaric), stekloslikarjev, živine, vremena, krščanske umetnosti.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot evangelista s knjigo in peresom v roki. Njegov simbol je bik. Pogosto ga vidimo, kako slika Marijino podobo, saj naj bi bil po legendi avtor prve Marijine slike.
Običaji: V starih časih so živini dajali listke posvečene na Lukov dan, da bi s tem odvrnili nesrečo. Kmetje na njegov god začnejo s pospravljanjem repe. Na ta dan niso nikjer vozili z voli.
Pregovori: Sveti Luka repo puka. Sveti Lukež repni pukež. Sveti Luka v roke huka. Svetega Luka sneg prikuka. Če ta dan veter piha, ni močno vino. Če žerjavi pred sv. Lukom od nas v tuje kraje ne gredo, smemo upati, da do božiča zime ne bo.
Goduje: 18. oktobra. 
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v apostol, evangelist, svetniki | Označeno , , | Komentiraj

sveti Ignacij Antiohijski – škof in mučenec

Ignacij Zavetnik: proti bolečinam v grlu
Imena: Ignacij, Ignac, Ignjo, Igno, Igo, Nac, Nace, Nacek, Naci, Ignacija, Iga, Naca, Nacka, …
Odkod je bil in kakšna je bila njegova mladost, ni znano. Če je bil doma v Antiohiji, je v mladih letih utegnil videti apostola Petra in Pavla. Po poročilu sv. Hieronima pa naj bi bil učenec apostola Janeza. Bil je antiohijski škof ob prehodu v drugo stoletje, po zanesljivem izročilu tretji škof na tem sedežu, če štejemo apostola Petra za prvega. Evzebijeva kronika stavi Ignacijevo škofovanje med prvo leto vladanja cesarja Vespazijana (69-79) in deseto leto cesarja Trajana (98-117). Da je umrl mučeniške smrti za cesarja Trajana, je gotovo, leta pa ni mogoče določiti.
Ignacija, ki je imel tudi ime Teoforos, to je Bogonosec, prištevamo med apostolske očete. Ne samo zato, ker je morda še katerega izmed apostolov osebno poznal, temveč predvsem zato, ker je eden najodličnejših mož, ki so na apostolskem temelju mlado Cerkev dalje zidali in utrjevali. Ignacij ni bil samo steber mlade Cerkve, ampak je s svojim zgledom in s svojimi pismi stoletja v naše dni vnemal srca ljudi za krščansko vero. Ohranilo se je samo sedem pisem iz njegove pisateljske zapuščine.
Vodstvo Cerkve v Antiohiji ni bilo lahko, ker so v njej živeli kristjani iz judovstva, ki so se oklepali starozaveznih navad, ter kristjani, ki so prišli iz poganstva in se zavedali, da jih te navade ne vežejo (Apd 15). Nove skrbi mu je prineslo preganjanje kristjanov pod cesarjem Domicijanom in kasneje pod cesarjem Trajanom. Takrat so prijeli Ignacija in ga zaradi njegove vere klicali na odgovor. Spremstvo desetih vojakov, ki jim sam pravi »leopardi«, ga je odvedlo v Rim, kjer so ga v amfiteatru raztrgale zveri. Boječ se, da bi rimski kristjani preprosili cesarja, naj ga pomilosti, jim je vnaprej med drugim pisal:

»Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu. Zrno božje sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist kruh Kristusov … Nič mi ne bo koristil ves svet, nič kraljestvo tega sveta. Bolje je zame, da umrjem v Jezusu Kristusu, kakor da kraljujem nad vso zemljo.«
Goduje 17. oktobra.
Vir

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , | Komentiraj

blaženi Avguštin Thevarparampil (Kunjachan) – duhovnik

Agostino Thevarparampil (Kunjachan)30. aprila leta 2006 je bil v Indiji za blaženega razglašen Agostino (Avguštin) Thevarparampil, imenovan Kunjachan, škofijski duhovnik.
Rodil se je 1. aprila 1891, umrl pa 16. oktobra leta 1973.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za blaženi Avguštin Thevarparampil (Kunjachan) – duhovnik

sveta Terezija Velika (Avilska) – redovnica, cerkvena učiteljica in mistikinja

Terezija Avilska Zavetnica Španije; nadškofije Ciudad Mexico; mest Avila, Alba de Tormes in Neapelj; vseh karmeličanskih skupnosti; španskih pisateljev; v duhovnih stiskah; za milost, da bi mogli moliti; za notranje življenje; izdelovalcev pletenic; proti srčnim boleznim in glavobolu.

Atributi: karmeličanska oblačila, rjav habit, beli plašč, črn pajčolan, knjiga, seraf, golob, bič, trnje, puščica, pisalno pero.
Imena: Terezija, Tereza, Reza, Rezika, Rezka, …

Sv. Terezija iz Avile na Španskem je izredna žena 16. stoletja. Dvanajstletna je izgubila mater. Pokleknila je pred Marijino podobo ter jo jokaje prosila, naj ji bo poslej ona mati. Potem pa je začela prebirati zabavne povesti iz viteškega življenja, postala je lahkomiselna, raztresena, posvetna, nečimrna.
Oče je to opazil in dal hčer k avguštinkam. Na redovno življenje Terezija takrat še ni mislila; še želela si je, da je Bog ne bi poklical v samostan. Tedaj je živčno tako zbolela, da so jo morali vzeti iz zavoda. Ko je ozdravela, je dobila v roke pisma sv. Hieronima o deviškem in samostanskem življenju in v njej je dozorel sklep: šla bo v karmeličanski samostan. »Mislim, da tudi ob smrtni uri ne bom trpela huje kakor takrat, ko sem zapustila očetovo hišo,« je dejala pozneje.
V samostanu so redovnice živele po olajšanih pravilih in tako je tudi Terezija rada zahajala v govorilnico in je pojemalo notranje življenje. Terezija Avilska Medtem ko je druge učila molitve in premišljevanja, je sama vse leto opuščala premišljevanje. Iz napačne ponižnosti se ni imela za vredno, da bi se v premišljevanju združevala z Bogom. Končno se je le iztrgala iz mlačnosti in postala velika prenoviteljica karmeličanskega reda po prvotnih strogih pravilih. To ji je prineslo tudi mnogo nasprotovanj.

Poslej je hitela po poti popolnosti brez počitka. Umreti ali trpeti, ji je bilo geslo. Tudi veliko lepega je napisala. Dosegla je starost
sedeminšestdeset let. Na smrtni postelji je ponavljala: »Hči Cerkve sem.« Papež Pavel VI. jo je leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico.
Goduje 15. oktobra.
Vir

V katoliški Cerkvi na današnji dan obhajamo god sv. Terezije Avilske (1515-1582), device, cerkvene učiteljice in prenoviteljice karmeličanskega reda. Papež Pij X. (1903–1914) jo je imenoval mojstrica psihologije mistike, saj mističnih doživetij in izkustev nihče v zgodovini Cerkve še ni tako natančno opredelil kot prav ona. Karmeličanski red jo ima za svojo ustanoviteljico. Po njenem rodnem mestu jo imenujemo Terezija Avilska, po njeni vlogi v življenju Cerkve pa Terezija Velika.

Terezija AvilskaŽivljenjepis sv. Terezije Avilske
Terezija Avilska se je rodila 28. marca 1515 na pristavi Gotarrendura v bližini Avile (v današnji Španiji), kjer je njena družina navadno preživljala zimsko obdobje. Oče Alonso Sánchez de Cepeda je izhajal iz stare trgovske družine iz Toleda in se je leta 1493 preselil v Avilo. Po smrti prve žene se je poročil s štirinajstletno Beatriz de Ahumada iz nižjega kastiljskega plemstva, ki je postala Terezijina mati.
Terezija se je rodila kot peti od enajstih otrok. Pri šestih ali sedmih letih se je z bratom Rodrigom hotela odpraviti na pot v deželo Mavrov v želji, da bi tam dosegla mučeništvo, vendar jima je stric to preprečil. Bila je izredno bistroumna, vsaki stvari je hotela priti do dna in ni prezrla tudi najbolj običajnih zadev vsakdanjega življenja. 

Ko je bilo Tereziji dvanajst let, ji je umrla mati. Njeno vlogo je kot najstarejša od sester prevzela Maria. Terezijino življenje se je takrat močno spremenilo; začela se je zavedati svoje lepote in talentov in okrog nje se je vrtelo več oboževalcev. Oče Alonso jo je zato v vzgojo zaupal redovnicam avguštinkam v Avili, kjer je preživela dve leti. V tem času je v njej dozorela želja po redovniškem poklicu. Med različnimi samostani v mestu se je odločila za karmel Učlovečenja, kamor je pred leti vstopila že neka njena sorodnica. Ker je oče nasprotoval njenim namenom, je le-ta leta 1535 v starosti dvajset let na skrivaj pobegnila od doma. Oče je to dejstvo naposled sprejel kot izraz Božje volje. 

Terezija AvilskaPri dvaindvajsetih letih je naredila slovesne redovne zaobljube. Kmalu za tem je resno zbolela, tako da so na samostanskem vrtu zanjo že imeli izkopan grob. Na priprošnjo svetega Jožefa je čudežno ozdravela. Ko njeno telesno trpljenje ni bilo več v ospredju, je nastopil čas notranjih bojev in očiščevanja. Seznanila se je s spisi frančiškana Francisca de Osuna, ki so temeljno zaznamovali njen način duhovnosti. Resnične zavzetosti za poglobljeno redovno življenje še vedno ni bilo opaziti. V postnem času leta 1554 se je Terezijina drža korenito spremenila: ob pogledu na okrvavljenega Jezusa ob stebru bičanja se je (ponovno) spreobrnila, s čimer se je začelo obdobje gorečega notranjega življenja. Šest let pozneje je po videnju pekla razumela, kako velika nesreča je pogubljenje duš. Tedaj je sklenila, da se bo povsem posvetila njihovemu reševanju in to predvsem z natančnim izpolnjevanjem redovnih pravil.

Duhovni razvoj jo je privedel do odločitve za ustanovitev samostana sv. Jožefa v Avili, kjer je uveljavila prvotna karmeličanska pravila v vsej njihovi strogosti. Gorečnost prvih bosonogih karmeličank in številni poklici, ki so prihajali v prenovljeno skupnost, do Tereziji dali vedeti, da ima Bog z njo obsežnejše načrte. Terezija je z dovoljenjem generalnega priorja karmeličanskega reda v letih 1567–1582 ustanovila še šestnajst samostanov. Ko je spoznala veliko duhovno korist, da sestre vodijo redovniki, ki živijo iz istega duha in po istih redovnih pravilih, je z dovoljenjem vodstva karmeličanskega reda ustanovila samostana bosonogih karmeličanov in pomagala pri ustanavljanju naslednjih. Eden prvih, ki se je navdušil za Terezijino prenovo, je bil znani španski mistik sv. Janez od Križa (1542–1591).

Terezija je zadnji samostan zgradila v Burgosu, nameravala pa ga je ustanoviti še v Madridu. Na poti v Avilo se je Tereziji zdravstveno stanje zelo poslabšalo, zato je spovednika prosila za sveto popotnico. Umrla je 4. oktobra 1582. Papež Pavel V. (1605–1621) jo je leta 1614 razglasil za blaženo, papež Gregor XV. (1621–1623) pa leta 1622 za svetnico. Leta 1970 jo je papež Pavel VI. (1963–1978) razglasil še za cerkveno učiteljico.

Terezija AvilskaDuhovni profil 
Razglasitev sv. Terezije Avilske za cerkveno učiteljico kaže na kakovost in aktualno vrednost njene duhovnosti. Povzpela se je do izjemnih višin krščanske popolnosti in mističnega izkustva Boga. Posebnost Terezijine mistike je trezna razsodnost in odkritosrčna resnicoljubnost, s katero poroča o svojih mističnih doživetjih. Papež Pij X. (1903–1914) jo je upravičeno imenoval mojstrica psihologije mistike. Mističnih doživetij in izkustev nihče v zgodovini Cerkve še ni tako natančno opredelil kot prav ona. S svojim učencem in sodelavcem sv. Janezom od Križa si v mistični teologiji delita avtoriteto prvega reda.

Terezija izhaja iz dogmatične, moralne in disciplinske prenove, ki jo je uveljavil tridentinski cerkveni zbor (1545–1563). Njena izvirna značilnost in dar Cerkvi je prebujanje notranje vernosti, ki temelji na evangeliju in osebnem izkustvu Boga. Terezija želi človeka privesti do polnega krščanskega življenja. Prenova karmela, ki jo je izvedla leta 1562, ji je v zgodovini Cerkve zagotovila posebno mesto.

Dela
Naslovi posodobljenih prevodov njenih najpomembnejših del v slovenskem jeziku so: Lastni življenjepis, Pot popolnosti, Notranji grad in Ustanavljanje samostanov.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v cerkveni učitelji, mistikinja, svetniki | Označeno , , , , , , | Komentiraj

sveti Dominik “Oklepnik” – duhovnik in puščavnik

sveti Dominik LoricatoV San Severinu (v Marche, v Italiji), sveti Dominik, duhovnik iz Kamaldulenskega reda, ki se je imenoval »Oklepnik«, zaradi oklepa, ki ga je nosil na mesu. Bil je posvečen po simoniji in zato je postal menih puščavnik in, kot učenec svetega Petra Damianija, je živel strogo in spokorno.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Dominik “Oklepnik” – duhovnik in puščavnik

blažena Aleksandrina Maria da Costa – devica in mistikinja

Alexandrina Maria da CostaAleksandrina Maria da Costa se je rodila leta 1904 v kraju Balasar na Portugalskem. Bila je veselo, razposajeno in ljubeče kmečko dekle. Pri 14-ih letih je v nevarnosti, da bi izgubila svojo nedolžnost skočila skozi okno. Posledice štiri metre visokega padca so bile iz dneva v dan hujše in so jo naposled pripeljale do popolne ohromitve. Več kot 30 let se je priklenjena na posteljo žrtvovala za spreobrnjenje grešnikov in za mir v svetu. Štiri leta je vsak petek po tri ure podoživljala Kristusovo trpljenje. Od leta 1942 naprej pa do svoje smrti 13 let in pol pozneje, ni razen vsakodnevne hostije zaužila nobene hrane ne pijače. Je neponovljiva osebnost v svoji preprostosti in pristnosti.
Alexandrina Maria da CostaAlexandrina Maria da Costa s svojim življenjem nudi spodbudo za oplemenitenje vsega tistega, kar se v življenju predstavlja, kot boleče in žalostno. Njena ljubezen do evharistije in Marije ter njeno mistično življenje, so vzor svetosti. Do leta 1928 je neprestano prosila za čudežno ozdravljenje in se zaobljubila, da bo v primeru uslišanja postala misijonarka. Od trenutka naprej, ko je spoznala, da je postalo trpljenje njena življenjska poklicanost, pa ga je sprejela z velikim veseljem. V tem času je kot izraz globokega združenja s Kristusom doživljala mistična videnja. Neprestano združena z njim je želela biti kot večna luč na tabernaklju ter se vsako sveto mašo skupaj s Kristusom kot žrtev darovala za grešnike. 
Bila je skrivnostno izbrana za apostola posvetitve sveta Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Oktobra leta 1942 je tako papež Pij XII. v Fatimi na njen predlog posvetil človeštvo Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V kapeli cerkve v Balasarju, kjer počiva telo nove blažene, je zapisano:

Grešniki, če vam lahko posmrtni ostanki mojega telesa pomagajo pri odrešitvi, se jim približajte, stopite nanje in jih teptajte, dokler ne izginejo. Toda ne grešite več; ne žalite našega Gospoda!
Takšno je bilo njeno življenje za odrešenje duš.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, mistikinja | Označeno , , , , , , | Komentiraj