Blesteča in neugasljiva je modrost,
z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo,
najti tistim, ki jo iščejo;
vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo.
Kdor se bo k njej zgodaj odpravil, se ne bo utrudil,
ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.
Če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost,
kdor bo zaradi nje bedel, bo kmalu brez skrbi. (Mdr 6,12-15)

Sveti Anton Padovanski spada med zelo priljubljene svetnike. Samo enajst mesecev po njegovi smrti ga je papež Gregorij IX. že razglasil za svetnika. To je bil v zgodovini najkrajši beatifikacijski postopek. Sredi prejšnjega stoletja, 16. januarja 1946, pa ga je papež Pij XII. razglasil tudi za cerkvenega učitelja.
Če danes obiščemo znamenito baziliko sv. Antona v Padovi, ki so jo zgradili kot nagrobno cerkev po njegovi smrti, vidimo vrste vernikov, ki tu molijo. Postavi se nam vprašanje: kaj je tisto, zaradi česar je ta ljudski svetnik tako privlačen celo v 21. stoletju? Kakšna je karizma, ki obdaja lik tega po vsem svetu češčenega človeka?

Njegovo krstno ime je bilo Fernandez, rodil se je leta 1195 v bogati plemiški družini v Lizboni. Po dobri verski izobrazbi se je leta 1211 pridružil regularnim avguštinskim kanonikom v portugalski Coimbri in prejel mašniško posvečenje. Nekaj let pozneje je mladi duhovik žaloval skupaj z ljudsko množico, ko so v Coimbri pokopali pet manjših bratov, misijonarjev, ki so jih umorili muslimani v Maroku. To ga je tako globoko pretreslo, da je sklenil, da bo prestopil v red manjših bratov in odšel v Afriko oznanjat vero. Leta 1220 je prišel k manjšim bratom v samostan v Coimbrei in tam privzel ime Anton. Kmalu nato se je z ladjo odpeljal v Maroko, da bi tam oznanjal Božjo besedo. Komaj je prispel v Afriko, je tako hudo zbolel, da je bil več mesecev priklenjen na posteljo. Oslabljen in globoko nesrečen je spoznal, da mu ne preostane nič drugega kakor vrnitev na Portugalsko.

Med potovanjem po morju proti domovini je usoda odločila drugače. Hud vihar je zdrobil ladjo ob obali pred Sicilijo. Anton se je od tam podal v Assisi, kjer je prav takrat potekal generalni kapitelj v Porcijunkuli. Na tem kapitlju ga skoraj nihče ni opazil. Provincial pokrajine Emilia-Romagna se je zavzel zanj in ga vzel s seboj v gorski samostan Monte Paolo v bližini mesta Forli ob jadranski obali. Počasi je prišla na dan njegova izredna govorniška nadarjenost. Tukaj se je začela njegova pridigarska pot.

Odtlej je Anton stal na cerkvenih prižnicah, na velikih mestnih trgih in na morskih obalah, da bi ljudem oznanjal Božjo besedo. Od 1222. do 1224. leta je Anton deloval v krajih okoli Riminija in Milana, od leta 1224 do 1226 je bival v južni Franciji, leta 1227 pa se je vrnil v severno Italijo, kjer se je končno ustalil v Padovi. V središču njegovih prepričljivih pridig, ki so odpirale srca ljudi, je bil skoraj vedno boj proti krivovercem tistega časa, proti katarcem, albižanom in valdežanom. Njegova prizadevanja na tem področju so bila kronana z velikimi uspehi.
Seveda je zanj slišal tudi Frančišek Asiški in mu nazadnje naročil, naj manjše brate teološko izobražuje.

Močno oslabljen in izčrpan se je Anton Padovanski leta 1231 umaknil na posestvo v bližini Padove, da bi si tam ponovno nabral moči. V krošnji nekega drevesa si je dal narediti sedež, ki je postal njegov najljubši kraj.
Papež Gregor IX. ga je zaradi njegovega izrednega poznavanja Svetega pisma imenoval "arca testamenti", "skrinja zaveze". Ko je Anton
začutil, da se bliža njegova smrt, se je star komaj petintrideset let podal v ženski samostan Arcella pri Padovi. Tam je umrl 13. junija 1231 s spokornim psalmom na ustih. Leta 1263 so v navzočnosti redovnega generala Bonaventura, prav tako velike osebnosti manjših bratov, njegove posmrtne ostanke prekopali in jih prenesli v Antonovo baziliko. Ob Antonovem grobu so se zgodili številni čudeži.

Anton Padovanski je pogosto upodobljen kot pridigar ribam. To temelji na najbolj znani legendi iz njegovega življenja. Ko je nekoč hotel pridigati pred velikansko ljudsko množico, ga skoraj nihče ni poslušal. Nenadoma so ribe pomolile glave iz morja in mu prisluhnile. Po legendi so se zaradi tega dogodka spreobrnili vsi prebivalci Riminija.
Antona velikokrat slikajo tudi z Jezuščkom v naročju; takšne so npr. slike El Greca v Pradu v Madridu ali Murilla v seviljskem muzeju. Pogosto je naslikan tudi z Marijo, npr. na freski Agnola Gaddija v cerkvi sv. Križa v Firencah. Drugi atributi tega svetnika so lilija, osel in ribe, hostija, križ. Prizori iz Antonovega življenja so upodobljeni tudi na barvnih oknih v baziliki sv. Frančiška v Assisiju.

Kot poročajo zgodovinski viri, je Anton Padovanski deloval tudi v Gorici, kjer je ustanovil samostan in kapelo sv. Katarine. Dal je pobudo za ustanovitev samostana manjših bratov v Ljubljani, ki je bil ustanovljen dve leti po njegovi smrti. Posvečene so mu številne cerkve po Sloveniji, skoraj pa ni cerkve, v kateri ne bi bilo njegove slike ali kipa, v mnogih je tudi nabiralnik za "kruhek sv. Antona".

Češčenje se je najprej razširilo v Padovi in v redu manjših bratov. Od 16. stoletja dalje pa velikega redovnika in pridigarja častijo v vsej Cerkvi. V Italiji spada Anton med najbolj češčene cerkvene osebnosti, Antonova bazilika v Padovi pa med najbolj obiskane božje poti.
Je zavetnik Padove, Lizbone, Paderborna in Hildesheima. Prav tako je zavetnik za izgubljene stvari, zavetnik zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev, popotnikov, pekov in rudarjev; je priprošnjik za srečen porod, proti neplodnosti, vročici; boleznim živine, brodolomu in proti vojnim stiskam.
Vir

Zavetnik zaročencev in poročenih ter priprošnjik pri iskanju izgubljenih reči.
Atributi: Lilija, ki je simbol čistosti .
Imena: Anton, Tone, Tonček, Ante, Antun, Tonči, Nino, Toni, Tonki, Ninko, Antonija, Tonka, Tončka.
Eden najbolj priljubljenih svetnikov, priprošnjik za tisočere zadeve, sveti Anton Padovanski. Rodil se je leta 1195 v Lizboni na Portugalskem, umrl pa leta 1231 od izčrpanosti v Padovi. Bil je nekaj časa profesor v samostanu v Bologni, deloval v južni in srednji Franciji, nazadnje pa v Italiji. Slovel je kot odličen pridigar, osebno pa je bil izjemno preprost in skromen. Živel je res svetniško. Manj kot leto dni po smrti so ga razglasili za svetnika. Iz »Rožic svetega Antona« omenimo samo enega izmed njegovih zelo znanih čudežev:

Najbrž nobenega drugega svetnika ljudje tako ne častijo kakor sv. Antona, rojenega v Lizboni na Portugalskem. Petnajstleten je vstopil v samostan redovnih kanonikov sv. Avguština. Želel pa si je večje samote, zato je prosil predstojnike, da so ga poslali v oddaljeno Coimbro, kjer je prebil deset let. Tedaj so pripeljali iz Afrike posmrtne ostanke prvih frančiškanskih mučencev. Antona je tako prevzela želja po mučeništvu, da je zamenjal haljo avguštinskih menihov za obleko Frančiškovih sinov. Poslali so ga v Afriko za misijonarja – a huda mrzlica ga je prisilila, da se je vrnil. Tako se je p. Anton mogel udeležiti zbora v porcijunkuli leta 1221, kjer se je zbralo nad tri tisoč frančiškanov. Po kapitlju je postal pridigar, največji svojega časa; včasih ga je poslušalo do 30.000 ljudi. Bog je tudi s čudeži potrjeval njegovo besedo. Anton – »kladivo krivovercev« – je bil v pogovoru z njimi nepremagljiv in neprekosljiv, vendar brez vsakršne nestrpnosti. Kot sv. Frančiška je tudi Antona odlikovala globoka ljubezen do Križanega in Marije; v svojih govorih je grajal tudi napake duhovnikov in škofov, kadar so ti bili navzoči.

Vsaj leta 1230, če ne ob koncu leta 1229, se je naselil v Padovi in v cerkvi sv. Marije sredi mesta uvedel vsakodnevne postne (spokorne) pridige. Pozimi 1231 je napisal slavne govore za svetniške praznike. V marcu istega leta je po njegovi zaslugi v Padovi izšel zakon v prid dolžnikom, ki nikakor niso mogli plačati svojega dolga. Posredoval je tudi za spravo med mesti v Veroni. Še isto leto se je po izredno uspešnih postnih pridigah umaknil v dve uri od Padove oddaljeni Camposampiero, kjer je govoril množicam iz krošnje velikega oreha. Ko je začutil, da mu pojemajo moči, je prosil, naj ga prepeljejo v glavni Marijin samostan v Padovi. Zaradi izredne oslabelosti pa so ga spravili v bližnji samostan Cella, kjer je 13. junija 1231 umrl, star komaj 35 let. Kljub velikemu odporu prebivalcev tega kraja so ga čez štiri dni pokopali v Padovi in nad njegovim grobom zgradili veličastno baziliko. Papež Pij XII. ga je razglasil za cerkvenega učitelja. 
Goduje 13. junija.

Sveti Anton pridiga ribam:
Brat Anton je že nekaj dni pridigal v mestu Rimini. Mesto je bilo trdnjava katarov, krivovercev, ki so sovražili duhovščino, cerkveno oblast, zanikali Jezusovo učlovečenje in evharistijo. Ustrahovali so ljudi, tako da si nihče ni upal poslušati svetega Antona. Nekega večera se je zgodilo, da so skoraj vsi poslušalci zapustili trg. Brat Anton pa je v sebi začutil navdih in je vzkliknil: »Rimini, Rimini! Gorje ti, ker zavračaš božjo besedo in zapiraš vrata pred njegovo milostjo! Če bi pridigar začel govoriti ribam v tvojem morju, bi vse hitro pritekle poslušat božjo besedo, čeprav so gluhe in neme; ti pa prostovoljno postajaš gluho in nemo mesto! Gorje ti …« Drugega dne je stopil v veliko barko, ki je bila privezana ob ustju reke Marecchia, sedel na krn, se oprl na veliko krmilo in se obrnil na odprto morje. »Drage ribe, moje sestrice … Sestre moje, ribe moje, poslušajte Gospodovo besedo, ker je krivoverci nočejo slišati …« Ko je govoril dalje, so se na nakodrani morski površini začele zbirati jate rib, da so se njih bleščeči in srebrnkasti hrbti svetili v jutranjem soncu; vedno več jih je bilo in uredile so se v vrste, kot da bi imele pamet: manjše so bile spredaj, večje za njimi, tiste velike pa zadaj … Ribe so svoje glave obrnile k pridigarju, kot da bi ga zbrano poslušale: »… kolikor vam je
mogoče, se morate truditi, da bi se primerno zahvalile Gospodu, ki vam je za bivališče določil tako čudovito, tako žlahtno snov, in sicer tako, kot vam ustreza: dal vam je sladko in slano vodovje …« Kot blisk se je po mestu razširila novica o nenavadnem dogajanju in prikazala se je reka ljudi … Pridigar je tedaj sklenil svojo pridigo: »Zaradi vsega tega se morate, drage sestre ribe, zahvaljevati Bogu in ga slaviti, saj vam daje več dobrot kot drugim stvarem. V njegovem imenu vas sedaj blagoslavljam in vas odpuščam v miru.« Ko se je novica o čudežu razširila po mestu, so ga ljudje začeli množično poslušati, krivoverci pa so se spreobračali.
Vir

Danes godujejo tudi…

Rodil se je 9. oktobra 1777  v Veroni, umrl pa 12. junija leta 1853 prav tako v Veroni.
Duhovnik, upravnik Inštituta kanosijank, ki so skrbele za šolanje in vzgojo mladih. Leta 1816 je ustanovil skupnost  „Padri Stimmatini" za dušno oskrbo in ljudske misijone.
Gašper – zakladnik, druga razlaga: ljubeznivi učitelj (prav tako perzijsko) 
Vir

Sveti Gašper Bertoni se je rodil v Veroni, mestu na severu Italije, 09. oktobra leta 1777. Očetu je bilo ime Frank, materi pa Brunora. Krstil ga je njegov stric Jakov Bertoni, župnik v cerkvi svetega Pavla v Veroni. Vsa družina je bila globoko verna. V tem času je bilo mesto prizorišče vojne med francoskimi in avstrijskimi četami. Zaradi tega je mesto doživljalo stiske lakote, brezvladja in libertinizma, ranjenci so preplavili bolnišnice, revni otroci niso imeli šol, mladina je bila izgobljena in pozabljena, duhovščina pa je trpela zaradi vpliva nezdravega okolja. Ko mu je bilo enajst let, je pri slovestnosti prvega svetega obhajila začutil željo, da se posveti Božji službi. Pri osemnajstih je vstopil v semenišče. V času prvega leta študija je doživel invazijo francoske vojske 1. junija 1796. Ta dogodek je povsem spremenil smer njegovega življenja. Pri triindvajsetih je postal duhovnik. To je bilo 20. septembra leta 1800. Po posvetitvi so mu zaupali pastoralo mladine. Ustanovil je oratorij "Marijina vojska" za družbeno in versko vzgojo mladih. Z odlokom cesarja Napoleona je bilo prepovedano delovanje vseh društev. Leta 1810 ga je škof imenoval za rektorja semenišča. V tem času je bil papež Pij VII. Napoleonov zapornik. To se je čutilo v celi Cerkvi. Semenišča so bila v globoki krizi. Sveti Gašper je skrbel za zadovoljiv študij in zdravo pobožnost v semenišču. V kratkem času je veliko dosegel. Sam je imel bogastvo mističnih darov. Cenjen je bil kot duhovni spremljevalec. Prav tako je slovel kot značajen svetovalec. Prihajali so ljudje iz najbolj oddaljenih pokrajin, vlada in škofje so želeli njegove nasvete. Prav tako je bil tudi izvrsten pridigar, tako da je iz Vatikana dobil naziv "apostolski misijonar".
Pri petintridesetih letih so se začeli resne težave z zdravjem. Tako je v postelji trpel in deloval ves čas svojega dolgega življenja. Gašper je umrl kot svetnik 12. junija leta 1853, star skoraj 76 let. Za svetnika ga je razglasil papež Janez Pavel II. 1. novembra leta 1989.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Atributi: evangelijska knjiga v roki.
        Imena: Barnaba
        Po rodu je bil Jud z otoka Cipra, po obrezi imenovan Jožef. Zaradi svoje priljudnosti je dobil v Jeruzalemu pridevek Barnaba, po naše »Sin tolažbe«. V Apostolskih delih beremo, da je prodal svoje posestvo in izkupiček položil k nogam apostolov. Ko se je Savel tako naglo spreobrnil in postal Pavel, so bili apostoli do novega spreobrnjenca kajpada oprezni, kar nezaupni. Barnaba pa ga je uvedel v zbor apostolov. Razložil jim je namreč, kako se je Pavlu na poti v Damask prikazal Jezus, da se je spreobrnil. Tako jih je prepričal o njegovi iskreni vnemi za Cerkev. Pozneje so apostoli Barnabu poverili vodstvo antiohijske Cerkve. Antiohija, tretje največje mesto v rimski državi, je bila središče za spreobrnjence iz poganstva.
        Od tam je šel Barnaba v Tarz po Pavla in odpravila sta se na misijonsko potovanje po Cipru in Mali Aziji, ki je trajalo štiri leta. Leta 50 sta se udeležila apostolskega zbora v Jeruzalemu, prvega vesoljnega cerkvenega zbora, nato sta se ločila. Barnaba se je z Markom vrnil na Ciper, Pavel pa je s Silo odšel v Malo Azijo in Grčijo. Od tega časa ne vemo o Barnabu nič zanesljivega, čeprav lahko domnevamo, da med velikima misijonarjema ni prišlo do trajnega preloma. Pozneje sta se še srečala in sodelovala, kar je razvidno iz Pavlovega pisma Korinčanom, v katerem omenja Barnaba (1 Kor 9,6). Zatem pa se izgubijo sledi za tem svetnikom, ki mu pripada častni naslov apostola, čeprav ga Kristus ni izrečno povabil med apostole. Bil pa je med sedemdeseterimi Jezusovimi učenci.
        Po ohranjenih poročilih je mogoče sklepati, da je na Cipru Barnaba z Markom le kaki dve leti oznanjal krščanstvo, nato pa sta se vrnila za nekaj časa v Antiohijo in šla na Ciper, kjer je Barnaba umrl mučeniške smrti. Ko je namreč v glavnem ciprskem mestu Salamini oznanjal evangelij, so judovski rojaki, ki jih je grizla njegova vnema za pokristjanjenje poganov, navalili nanj, ga vlekli iz mesta in s kamenjem pobili. To naj bi se zgodilo leta 62. Slikajo ga pa tudi z evangeljsko knjigo v roki, ko ozdravlja bolne in obsedene.
        Goduje 11. junija.
        Pregovor: Če sveti Barnaba deži, bodo jeseni grozdja polne kadi.
Vir
Danes godujejo tudi…

“Pritožujejo se, da je malo duhovnikov. To ni povsem res. Resnica pa je, da je premalo svetih duhovnikov … Če bi s svojimi žrtvami izprosili vsako leto vsaj enega svetega duhovnika, bi bil v kratkem času ves svet posvečen. Gorim od želje po božjem kraljestvu v duhovniških dušah,” je govoril mlad flamski duhovnik Edvard Poppe. Belgijski primas kardinal D. J. Mercier je povedal: “Ko sem ga prvikrat videl, me je nenadno pretreslo do dna duše, tok milosti je izhajal iz njega.”

Ta svetniški duhovnik je izšel iz posvečene družine. Rodil se je 18. decembra 1890 kot tretji od enajstih otrok; duhovnik je postal tudi eden njegovih bratov, pet sester pa je sledilo božjemu klicu v redovništvo. To je bil sad trdne krščanske vzgoje očeta peka in matere gospodinje. Edvard je bil živahen otrok, vseskozi odličen učenec. Pri petnajstih letih je vstopil v malo semenišče v Gentu in bil sošolcem za vzor. Ko mu je bilo sedemnajst let, je umrl oče in Edvard je bil pripravljen prevzeti njegovo delo in s tem poskrbeti za mlajše brate in sestre, toda mati je hotela, naj nadaljuje šolanje. Leta 1910 je moral k vojakom v Leuven (Louvain); ob vojaški službi je poslušal predavanja iz filozofije na tamkajšnji katoliški univerzi. Kot vojak je svoje tovariše vnemal za življenje po veri: širil je zlasti češčenje svete evharistije in Matere božje. Po končani vojaščini je končal bogoslovne študije v Gentu z doktoratom iz filozofije in bil 1. maja 1916 posvečen v duhovnika. Na novomašno podobico je dal napisati geslo: “Duhovnik je drugi Kristus” in to je bilo njegovo življenjsko vodilo, po katerem se je dosledno ravnal vse dni svojega kratkega duhovništva. Najprej je bil kaplan v delavski župniji v Gentu. Posebno skrb je posvečal revnim in evharistični vzgoji otrok. Ljudje so ga vzljubili, kajti začutili so, da je ta mladi, bolehni duhovnik poln božje milosti, ki priteka v njegovo srce v dolgih urah molitve pred Najsvetejšim. Zaradi krhkega zdravja – bil je srčni bolnik – ga je škof leta 1918 prestavil v podeželski kraj Moerzeke, kjer je bil duhovni voditelj redovnic usmiljenk. Večino časa je preživel v bolniški postelji ali v naslanjaču, vendar je ves čas goreče vršil svoje apostolsko poslanstvo. Moerzeke je postal romarski kraj: od vseh strani so prihajali ljudje, posebej še duhovniki, po nasvete, predvsem pa zato, da so se ogreli ob njegovem svetniškem ognju. V tem času je napisal svoje številne “priročnike” za evharistično vzgojo otrok in odraslih. S svojo knjigo Evharistična vzgojna metoda (v slovenskem prevodu pod naslovom Vzgajajmo evharistično je izšla pred vojno v Stični) si je prislužil naslov “učitelj Evharistije”.

Njegovi vzorniki so bili svetniki, posebej trije: arški župnik Janez Vianej pri prizadevanju za duhovniško svetost, sv. Grignon Montforski, po čigar zgledu se je brez pridržka posvetil Materi Božji, ter sv. Terezija Deteta Jezusa, ki jo je posnemal na “mali poti” božjega otroštva. Srečanje s to svetnico, ki jo je dobro poznal ob branju Povesti duše, njene avtobiografije, 5. septembra 1920 je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Zadnji dve leti je bil duhovni voditelj bogoslovcev, ki so bili pri vojakih. Ko se je za nekaj dni vrnil v Moerzeke, je tam 10. junija 1924 končal svojo življenjsko pot. “Ne bom se mu nehal priporočati, ker sem prepričan, da je vaš sin svetnik,” je pisal kardinal Mercier njegovi materi. Na njegovem grobu so vklesane njegove besede: “Raje umrjem, kot da bi služil Bogu s polovičnim srcem.” Ko ga je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 1999 razglasil za blaženega, je dejal: “Duhovnike vabim, da v središče svojega življenja in poslanstva postavijo evharistijo kot blaženi Poppe.”
Vir
Danes godujejo tudi…

        Primož in Felicijan, rodna brata, sta bila rimska državljana in plemenitega rodu. Živela sta v Rimu in v času Dioklecijanovega preganjanja pogumno obiskovala kristjane po ječah, jim vlivala tolažbo in dajala pogum. Že v visoki starosti sta tudi sama dosegla mučeništvo. Poganski duhovniki so ju namreč naznanili oblastem zaradi brezbožnosti in čarovnije. Med mučenjem sta morala prenašati strašanske muke in bila obglavljena leta 286. Njuno mučeništvo je opisano takole:
Čez nekaj dni ju predstavijo cesarju; ta jima ukaže, naj darujeta Jupitru in Herkulu. Oba srčno odgovorita: »Mi darujemo živemu Bogu spravne in zahvalne darove, vaših lesenih in kamnitih bogov pa ne kličemo; kako bi nam tudi lahko pomagali v naših stiskah, ko še hoditi ne morejo; kako naj bi nas oni podpirali, ko še sami ne bi mogli stati, če ne bi bili pritrjeni z železnimi vezmi.« Dioklecijan ju ukaže peljati v Herkulov tempelj, da tam darujeta. Ker nista hotela, ju prebičajo in odpeljejo v ječo. Potem ko sta bila že dlje časa v zaporu, ju postavijo pred sodnika Promota, da ju zopet zasliši. Ker sta neomajna in ponosno izpovedujeta svojo vero, ju ukaže ločiti in zasliši vsakega posebej.
Najprej se loti skoraj osemdesetletnega Felicijana in mu začne prigovarjati: »Usmili se vendar svoje sive starosti, zadnjega ostanka svojih dni in bodi pokoren poveljem naših gospodov in cesarjev.« Felicijan pa odgovori: »Ti me opominjaš zaradi moje sive glave? Bog jo bo varoval, če bo takšna njegova sveta volja, ali pa jo bo ovenčal s krono častite neumrljivosti v svojem kraljestvu, zato nehaj pretiti; smrt, ki je zate najstrašnejši strah, je zame samo ljuba poslanka, ki me kliče k mojemu Gospodu.« Sodnik ga ukaže neusmiljeno mučiti, nato pa privezati na steber, na katerem visi tri dni in tri noči. Sedaj pride vrsta na Primoža; sodnik ga želi pregovoriti z lažjo: »Tvoj brat se je omehčal in spametoval; pokoril se je cesarjevemu ukazu in izkazal čast neumrljivim bogovom. Posnemaj torej njegov zgled in daruj, da bosta lahko oba uživala popolno cesarjevo prijaznost in milost in bogovi bodo vajino bratsko ljubezen poplačali z vso obilnostjo svojega blagoslova. Svetnik, ki mu je bilo od zgoraj razodeto pravo bratovo junaško ravnanje, mu odgovori: »Sram te bodi, ker lažeš; Felicijan se zdaj ob koncu svojega življenja nikakor ne more izneveriti Zveličarju, ki mu služi že več kot petdeset let z najbolj gorečo ljubeznijo. Po telesu si naju ločil, po duši pa ne. Duh mojega brata me obdaja in me svari verjeti laži hudobnega duha. Brata me ne moreš oropati; umori ga, pa ga bom našel pri Kristusu in se bom z njim vekomaj veselil pri Gospodu.« Tudi njega ukaže strašno mučiti in to pred očmi brata Felicijana. V usta mu zlivajo raztopljen svinec, pa se le-ta po čudežu strdi, tako, da mu nič ne škoduje. Primož vesel vzklikne: »Glej, brat! Mogočnost našega Boga, ki ognju jemlje moč in vrelo tekočino spreminja v okrepčilo!«
Prav tako se po čudežu dva leva in dva medveda, ki jih pošlje sodnik nad mučenca, spremenijo v pohlevne živali. Primož in Felicijan vzklikneta: »Nesrečnež, ali še zdaj ne spoznaš, kako mogočen je naš Bog? Glej! Zverine mu izkazujejo čast in so pokorne njegovim služabnikom. Ali boš še naprej ostal trdovratnega srca?« Kljub temu da se ob tem mnogo ljudi spreobrne, ostane sodnik zakrknjen in ukaže oba obglaviti.
        Sveti Primož in Felicijan, mučenca, godujeta 9. junija
Vir
Danes godujejo tudi…

       Zavetnik kmetov, koscev, viničarjev in pivovarjev; priprošnjik za lepo vreme ob sušenju sena, za dobro poljsko in vinsko letino; pomočnik pri vročici, zobobolu in blaznosti.
Atributi: največkrat je upodobljen kot škof v mašnem plašču in s palico, pogosto s knjigo, na kateri ležijo trije hlebčki kruha, ali ko deli miloščino. Ob sebi ima orla, golobe, ovce ali vole, tudi dva konja. Pogostokrat je naslikan ves nasmejan. Ponekod drži v roki utrdbo.
Živel je v letih 457-545. Velja za enega najslavnejših škofov Francije, je patron kmetov in vinogradnikov in vremenski svetnik. Bil je sila dobrih rok. Že kot deček je podaril lepo, novo obleko slepemu ubožcu, ki ga je v hudi zimi videl zmrzovati. Oče in mati – premožna svobodna kmeta, oba usmiljena – sta bila vesela in mu rada kupila drugo obleko. Ko so nekoč tujemu popotniku roparji vzeli konja, da ni mogel naprej, mu je Medard podaril konja iz očetovega hleva. Očetu se je zdela radodarnost le nekoliko prevelika, pa – tako pravi legenda – ko so šli v hlev, so videli, da ne manjka noben konj. Saj, okrog Medarda se je spletel cel venec legend.
Ko je bil že duhovnik, mu je tat ukradel vse satje iz panjev. Čebele so tatu tako neusmiljeno pikale, da je pribežal k svetniku in priznal tatvino. Svetnik ga je posvaril in mu med podaril. Drugi tat mu je šel v vinograd grozdje krast. Lep tovor si ga naloži. Ko pa bi rad iz vinograda, ni našel izhoda. Išče in išče ves znojen do jutra. Zjutraj ga najdejo Medardovi delavci in ga peljejo h gospodarju; ta ga pokrega in – mu grozdje podari.
Štirideset let je kot goreč in delaven duhovnik opravljal dušno pastirstvo. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Dohodke od posestev, ki jih je podedoval od staršev, je razdelil revnim. Ko je umrl škof v Vermandoisu, so ljudstvo in duhovščina soglasno hoteli imeti Medarda za naslednika, čeprav mu je bilo takrat že 73 let.
Upodabljajo ga kot škofa v mašnem plašču in s palico, kako deli miloščino. Na nekaterih slikah je upodobljen z orlom, ki z razpetimi perutmi varuje svetnika pred dežjem. Znane so dalje upodobitve s tremi belimi golobi nad njim (pri pogrebu naj bi prišla dva bela goloba izpod neba, tretji pa iz njegove krste).
Pregovori: Ako na svetega Medarda dan dežuje, štirideset dni dež še naletuje. Če je sveti Medard lep, je celo najlenejši kosec primoran spraviti seno suho in lepo pod streho. Če na svetega Medarda dan deži, se grozdje do brente kazi. Kakršen je dan svetega Medarda, takšnih dni je cela garda.
Ime: Lat. Medardus je polatinjena oblika germanskega imena Math-hard, zloženke iz besed maht, »moč« in hart »močen, trd«
Goduje 8. junija.
Vir
Danes godujejo tudi…

Ana se je rodila v Almendralu v Kastiliji v Španiji. V samostan sv. Jožefa v Avili jo je sprejela sama sv. Terezija. Bolničarka in spremljevalka sv. Terezije, je goreče širila njeno duhovnost. Po smrti sv. Terezije je ustanovila razne samostane po Franciji in Flandriji. Vedno se je oblikovala kot prava hči Cerkve in je gorela za rešitev duš. Umrla je 7. junija 1626 v Antwerpnu v Belgiji.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Imena: Aleksander, Ale, Aleks, Aleksa, Aleksij, Aljoša, Aleš, Sandro, Sašo, Sanja, Saša, Šanti, Šandor, Aleksandra
O škofu Aleksandru iz Fiesole (mesta v srednji Italiji blizu Firenc) nimamo veliko zgodovinskih podatkov. Po legendi naj bi se rodil v plemiški družini. Škof Leto naj bi ga imenoval za arhidiakona. Ko je ta umrl, so ga poklicali za njegovega naslednika. Zanesljiv datum njegove izvolitve ni znan, vsekakor pa zgodovinarji na splošno mislijo, da je vodil škofijo v tistem času, ko je bil rimsko-nemški cesar Lotar (823-840).
        Obstaja tudi domneva, da je Aleksander živel že v 6. stoletju, vendar nima zgodovinske podlage.
        V svetnikovem življenjepisu beremo, da se je Aleksander odločil za pot v mesto Pavia, kjer se je želel srečati s cesarjem Lotarjem in ga prositi za pomoč, ker so se domači fevdalci krivično polastili cerkvenega premoženja.
Leta 826 je moral biti Aleksander že med pokojnimi, ker se tedaj omenja Grausoft kot njegov naslednik na škofovskem sedežu v Fiesoli. Zgodovina poroča, da je cesar Lotar škofa Aleksandra prijazno sprejel ter njemu in njegovim naslednikom potrdil nesporno pravico do ukradenega cerkvenega premoženja. Še več. Dodal mu je še nove posesti, med njimi tudi grad Monteloro v bližini mesta.
Ko se je vračal od cesarja, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Blizu Bologne so ga čakali fiesolski plemiči s pretvezo, da bodo pomagali njemu in njegovem spremstvu prebroditi reko Reno. Toda sredi vožnje so ga vrgli v reko in Aleksander je utonil.
Spremljevalci so njegovo truplo potegnili iz vode in ga prenesli v Fiesolo, da bi ga pokopali v stolnici, ki je tedaj stala zunaj mesta. Toda po nekem čudežnem dogodku so ta namen opustili in 6. junija pokopali Aleksandra v mestni cerkvi sv. Petra v Jeruzalemu, ki so jo pozneje posvetili njemu. Leta 1580 je njegov daljni naslednik škof Francesco Cattani (avtor obširne zbirke o zgodovini fiesolskih škofov) dal pokopati njegove zemeljske ostanke v sedanji stolnici, v marmornem sarkofagu.
Meščani mesta Fiesola častijo sv. Aleksandra kot svojega zavetnika. V življenjepisih ga predstavljajo kot škofa mučenca. V stolnici je mogoče še danes videti, kako ga je kot škofa starčka pred več kot petsto leti naslikal Bicci di Lorenzo.
Vir
Danes godujejo tudi…

Danes godujejo tudi…

Rodil se je 27. julija 1848 v času sporov med italijanskim kraljestvom in Cerkvijo glede ustanovitve nacionalne države. Deloval je v južni Italiji, posebno se je zavzemal za gluhoneme. Skupaj z Lovrencom Apicela je leta 1885 ustanovil prvi zavod v kraju Lecce. Imajo ga za začetnika znakovne govorice (ročna abeceda)
Daleč pred drugimi je začel skrbeti za osiromašene zaradi industrijalizacije. Globoko pobožen do svete Evharistije je ustanovil "Družbo častilcev Evharistije".
Umrl je 4. junija leta 1923.
Velja za zavetnika gluhonemih.
Vir

Danes godujejo tudi…