Atributi: križ, žeblji ali bakla.
Imena: Ignacij, Ignac, Igo, Nac, Nace, Nacek, Naci, Nacko, Ignacija …
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je ena cerkev sv. Ignacija, in sicer na Rdečem Bregu kot podružnica fare sv. Lovrenca na Pohorju.
Rodil se je leta 1491, umrl pa je 31. julija 1556. Ustanovil je Družbo Jezusovo, jezuite. Red je potrdil papež Pavel III. leta 1540.
Španski vitez Ignacij je iskal bojne slave v mestu Pamploni, ki so ga oblegali Francozi. Bil je ranjen v kost pod kolenom desne noge; vse življenje je potem šepal. Ko se je zdravil v domačem gradu Lojoli, je prosil kakšno knjigo, kakšen prijeten viteški »romanček«, pa ga ni bilo, zato so mu dali življenje Jezusovo in svetnikov. Spočetka mu tovrstno branje ni preveč dišalo; toda sčasoma je spoznaval, kakšni Kristusovi vojaki, kakšni božji vitezi so bili svetniki. Ali ne bi tudi on postal tak vitez in junak? Boj je divjal v njem med slavohlepno naravo in milostjo. Zmagala je milost.
Zapustil je domači grad in odjahal v sijajni viteški opremi na romarsko goro Monserrat. Tam je opravil dolgo spoved, naredil obljubo čistosti, obesil meč v cerkvi poleg milostne podobe božje Matere, podaril konja samostanu, dragoceno obleko strganemu beraču, sam pa se oblekel v spokorno romarsko haljo. Vitez Lojolski je postal vitez božji. Odšel je v Manreso, kjer je v tesni skalnati votlini molil, se bičal in premišljeval. Svoja spoznanja o Bogu je popisal v »Duhovnih vajah«, knjigi, ki je rešila več duš, kakor ima črk. Tako pravijo.
Nato je poromal v Sveto deželo. Dobri ljudje so mu dali denar za pot. Razdelil ga je revežem, češ da zaupa v Boga. Res, vzeli so ga na ladjo za »božji lon«. Ko se je vrnil domov, je triintrideset let star sedel med študente in se učil latinščine in drugih ved enajst let. Potem je v Parizu zbral okoli sebe šest tovarišev in ustanovil Družbo Jezusovo, ki je duhovno prenovila toliko duš zlasti s priporočanjem pogostnega obhajila, vzgojo mladine in duhovnimi vajami. Njegovo geslo je bilo: Vse v večjo čast božjo. Dejal je tudi: »Ako bi mogel tisočkrat umreti, bi rad tisočkrat pretrpel smrt zaradi ene same duše.
Upodobitve ga kažejo z ozkimi brčicami in redkimi lasmi. Te podobe so narejene po njegovi posmrtni maski. Oblečen je v jezuitsko oblačilo, pogosto pa ima znak IHS. Naslikana so tudi njegova videnja (kako v soncu opazi križ). V slovenščino je prevedena Ignacijeva avtobiografija Romarjeva pripoved in knjižica Duhovne vaje.
Vir

Ignacij Lojolski se je rodil leta 1491 v španski pokrajini Baskija. Viteška vzgoja in izobrazba za dvornega paža sta v njem vzbudila veliko željo po slavi in sanjarjenje o služenju dvornim damam. Pri tridesetih letih mu je ob branjenju Pamplone topovska krogla razmesarila nogo. V večmesečnem okrevanju pa se je njegovo življenje pričelo temeljito spreminjati. Ob branju Svetega pisma in življenja svetnikov je začel postavljati pod vprašaj svoje dotedanje življenjske ideale in se vse bolj navduševati ob zgledih svetnikov.
Po okrevanju je zapustil domači grad v Lojoli in se odpravil na romanje. V Manresi, kraju blizu Montserrata v Kataloniji, je preživel eno leto v molitvi in askezi. V tem času je doživljal velike notranje spremembe v sebi, kar sam imenuje spreobrnjenje. Svojo izkušnjo molitve tega časa je zapustil v znameniti knjižici Duhovne vaje.
Njegova želja je bila, da bi lahko živel in deloval v Sveti deželi, v krajih, kjer je živel in deloval Jezus. Zato se je odpravil na romanje v Jeruzalem. Vendar mu zaradi političnih razmer tistega časa ni bilo dano, da bi lahko ostal tam. Ob vrnitvi v Evropo pa se je po premisleku posvetil študiju latinščine in filozofije v Parizu. Želel je pomagati dušam, kot se je sam izrazil. Govoriti z ljudmi o evangeliju in jim na podlagi lastne izkušnje duhovnih vaj pomagati, da bi tudi sami iskali in našli Boga, ter svoj odgovor na njegovo ljubezen. Kot neizobražen laik pa je imel v času inkvizicije precej težav z obtožbami o hereziji, zato se je posvetil filozofskemu in potem še teološkemu študiju. Skupaj s šestimi prijatelji, ki jih je zbral ob sebi v času študija v Parizu, je 15. avgusta 1534 na Montmartru naredil zaobljube čistosti in neporočenosti. Odločili so se tudi, da bodo romali v Jeruzalem, česar pa zaradi vojne s Turki niso mogli uresničiti. Namesto tega so odšli v Rim in se leta 1538 ponudili na razpolago papežu Pavlu III, da jih ta pošlje kamor se njemu zdi najbolj potrebno.
15. aprila 1539 so ti prijatelji postavili temelj nove redovne družbe, ki so jo poimenovali Societas Jesu, Družba Jezusova. Uradna papeževa potrditev Družbe Jezusove se je zgodila 27. septembra 1540. Eno leto pozneje je bil Ignacij enoglasno izvoljen za prvega vrhovnega predstojnika. Ostal je v Rimu, kjer je vodil mlado Družbo, sestavil njene konstitucije, to je pravno osnovo življenja in delovanja, si veliko dopisoval z drugimi jezuiti in tudi pastoralno deloval. Njegova posebna skrb so bili predvsem tisti, za katere se nihče drug ni zavzemal, reveži, prostitutke, judje in podobni.
31. julija 1556 je Ignacij v Rimu umrl. V tem času je bilo po vsem svetu že več kot tisoč jezuitov. Leta 1622 je bil skupaj s svojim velikim prijateljem Frančiškom Ksaverijem razglašen za svetnika. Njegov praznik je v koledarju 31. julija.
Ignacijeva avtobiografija
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik proti mrzlici in steklini.
Atributi: kelih, hostija ali patena.
Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Zavetnik proti mrzlici in steklini je vzdevek Kriziolog dobil, ker je bil njegov jezik kljub globokoumnosti in učenosti preprost in razumljiv tudi preprostemu poslušalcu.
Leta 431 je postal škof v Raveni, bil pa je tudi velik prijatelj papeža Leona Velikega. Ko je služboval v Raveni je le ta postala metropola zahodnega rimskega cesarstva, mestni škof pa nadškof, tako je Peter prvi nosil ta naslov. V njegovem času se je Ravena zelo razvila. Ko je začutil, da se mu približuje smrt, se je odpravil v rojstno mesto Forum Corneli, da bi tam umrl. Umrl je leta 450.
Njegov grob še danes častijo v stolnici v Imoli. Na upodobitvah je prikazan v škofovskih oblačilih, s kelihom in hostijo ali pateno. Benvenuti ga je prikazal umirajočega pred oltarjem, to podobo lahko vidimo v ravenski stolnici.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik mesarjev, grobarjev, gobavih, domov za gobave, beračev
Atributi: čoln
Imena: Lazar, Laza, Lazo, Laze, Lazarija, Lazarka, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je ena cerkev sv. Lazarja (na pokopališču), podružnica župnije sv. Štefana v Postojni.
Jezus se je pogosto mudil v hiši Lazarja in njegovih sester Marije in Marte v Betaniji. Evangelist Janez nam je edini ohranil poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obuditvi od mrtvih. To se je zgodilo javno in je mnoge navzoče prepričalo o Kristusovem božjem poslanstvu. Zato so Jezusovi nasprotniki, predvsem veliki zbor in farizeji sklenili, da ga spravijo s poti. Pa tudi Lazar jim je bil napoti, saj je bil premočna priča Jezusovega mesijanstva. Ljudje so prihajali v njegovo hišo, in ko so ga videli živega in zdravega, so začeli verovati v Jezusa.
Žal nimamo poročil, kaj se je po Jezusovi smrti zgodilo z Lazarjem in njegovima sestrama. Prav verjetno je bila po zmagi farizejev njihova hiša v Betaniji na seznamu osumljenih in so se farizeji gotovo znesli tudi nad njenimi prebivalci ter jih preganjali, da so se morali umakniti. Od tod dalje nam pomaga samo legenda. Ta pripoveduje, da so brat in sestri zapustili deželo ter se vkrcali na ladjo, ki jih je pripeljala v francosko pokrajino Provanso. Lazar je postal škof v Marseillu. Ker tudi ta legenda sloni na virih visokega srednjega veka, je Lazarja iz Betanije verjetno zamenjala z istoimenskim škofom iz Aixa.
Za kristjane je obuditev Lazarja eno najbolj tolažilnih poroštev, da se tudi za nas temna vrata smrti samo navidezno za zmerom zapro. V evangeliju je ob tem dogodku čudovito prikazana Jezusova človeška stran: Lazarja ni obudil v življenje samo zato, da bi se po njegovi smrti poveličal božji Sin, kakor pravi evangelist, marveč mu je bilo resnično hudo, »in se je v duhu raztožil«. Jezus je bil nad Lazarjevo smrtjo in nad žalostjo obeh sester notranje tako ganjen, da se je na zunaj opazilo.
V Betaniji še danes kažejo v skalo vsekan judovski grob, ki ga imenujejo Lazarjev. V zgodnjekrščanski in srednjeveški umetnosti se pogosto srečujemo s prizorom o Lazarjevi obuditvi. Če je Lazar umrl zaradi gobavosti, je upravičeno ime redovnih družb in bolnišnic za gobavce, ki so si ga izbrale za svojega zaščitnika. Lazar je tudi patron grobarjev.
Goduje  29. julija, ponekod 17. decembra. Z njim goduje tudi njegova sestra Marija; tudi Martinega godu pa se spominjamo 29. julija.
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Viktor, Victor, Vik, Viki, Viko, Viktorijan, Viktorin, Zmago, Zmagoslav, Viktorija
Papež Viktor I. je vodil Cerkev od 189 do 199. Isti dan se v cerkvenem koledarju spominjamo tudi papeža Inocenca I., ki pa je vodil Cerkev v
začetku 5. stoletja (402-417). Značilno za oba papeža je, da sta se živo zavedala, da imata kot naslednika apostola Petra in po božjem pravu vrhovno oblast nad Cerkvijo. Papež Viktor je najbolj znan po svojem nastopu glede praznovanja velike noči v Mali Aziji.
V Mali Aziji, v Siriji in Mezopotamiji so obhajali veliko noč podobno kot Judje 14. nizana, ne glede na to, na kateri dan v tednu je prišel. Po ostalem krščanskem svetu so obhajali velikonočni praznik zmerom na nedeljo po 14. nizanu, da se je ohranila zvestoba evangeljskemu poročilu, da je Jezus vstal prvi dan v tednu.
Maloazijski škofje so vztrajali pri izročilu, da se obhaja spomin Gospodove smrti 16. nizana. Sklicevali so se na apostola Janeza.
Dokončno je rešil to vprašanje papež Viktor I., ki je po mnogih posvetih s škofi določil, naj se velika noč praznuje po vsem krščanskem svetu na nedeljo po 14. nizanu. Škofje v Mali Aziji pa so kljub temu vztrajali pri svojem, zato je Viktor pod kaznijo izobčenja ukazal praznovati na nedeljo. Lyonski škof sv. Irenej je glede na ostrost tega sklepa pisal papežu, da to utegne odtrgati cele pokrajine od Cerkve, zato naj ukaz umakne, saj zadeva ni verska, ampak zadeva le liturgično življenje, v katerem enotnost ni tako nujno potrebna. Papež Viktor je sklep res preklical. Kakor je znano, je pozneje obveljalo stališče, da se velika noč obhaja na nedeljo po prvi pomladanski polni luni.
Vir
Danes godujejo tudi…

 
Pomembno delovanje sv. Cirila in Metoda med Slovani so nadaljevali njuni učenci. Škof Metod je imel ob svoji smrti precejšnje število dobro izobraženih učencev, ki so že opravljali razne cerkvene službe. Metodov življenjepis imenoma označuje samo enega, Gorazda, ki ga je Metod želel imeti za svojega naslednika. Zaradi nasprotovanja nemških misijonarjev se to žal ni zgodilo in so bili učenci pregnani iz Panonije. Tako so nadaljevali z oznanjevanjem med drugimi slovanskimi narodi. Grški življenjepis sv. Klimenta pa omenja poleg samega Klimenta Ohridskega še Nauma in Algelarja, ki so bili doma iz Bolgarije ali slovanske Makedonije, kamor so se po Metodovi smrti tudi vrnili.
Vir
Danes godujejo tudi…

Atributi: knjiga ali svitek, golob ali jagnje
Imena: Joahim, Ana, Anka, Anica, Ancka, Hana, Nana …
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 58 cerkva sv. Ane
Oba sta bila kraljevega Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Kmalu po poroki sta razdelila svoje premoženje na tri dele: za svetišče, za ubožce in za njuno preživnino. Nista pa imela otrok, ki sta si jih zelo želela. Ana je kakor svoj čas Ana, mati preroka Samuela, molila v Gospodovi hiši, naj se Gospod ozre nanjo in ji da sina, ki ga bo Bogu darovala vse dni svojega življenja.
Legenda pripoveduje, da je angel zakonca potolažil in jima razodel, da bosta dobila hčer, ki bo v veselje vsemu človeštvu; dasta naj ji ime Marija. Razodeta verska resnica pa je, da je bila Marija, Anina in Joahimova hči, spočeta brez madeža izvirnega greha. Voščimo srečo zaradi te odlike srečnim staršem! Štirinajst dni po rojstvu sta Joahim in Ana dala svoji hčerki ime Mirjam, po naše Marija.
Stara poročila vedo povedati, da sta starša peljala Marijo še čisto mlado v tempelj, jo Bogu darovala, kakor sta se bila zaobljubila, in jo v Jeruzalemu dala v tempeljski zavod za deklice, sama pa sta se vrnila domov. Kako sta se potem veselila tistih dni, ko sta vsako leto za tri velike judovske praznike romala v Jeruzalem, da bosta spet videla svojo drago hčer.
Beseda Ana pomeni po slovensko »milina«. Jezusova stara mati je res morala biti sama milina, da je bila vredna roditi in vzgajati samo božjo Mater. Milina ji je bila pač tudi razlita prek obličja.
Ano upodabljajo, ko razlaga Mariji Sveto pismo; zelo mnogo podob in kipov jo kaže kot sv. Ano »Samotretjo«, ko objema svojo hčer Marijo in dete Jezusa. Kako je Ana priljubljena svetnica, dokazujejo številna krstna imena po vsem svetu.
Na Slovenskem je njej posvečenih več farnih in podružničnih cerkva, imamo pa tudi več božjih poti sv. Ane.
Njun god obhajamo 26. julija, ponekod 9. septembra
Vir

Čaščenje svetega Joahima in svete Ane
Dan po prazniku Marijinega rojstva, se naša Cerkev spominja: “Svetih in pravičnih Božjih staršev Joahima in Ane”. Kot starša Marije in prednika Jezusa Kristusa, jim Cerkev daje posebno čast. Zato jih imenujemo v naši liturgiji “Božji starši”. V njihovih molitvenih priprošnjah prosimo vsak dan za stabilnost cerkvenih služb.
Pri bogoslužjih v njihovo čast se Cerkev veseli njihovih praznikov, pohvali njihovo vlogo v zvezi z našo odrešitvijo, in jih poveličuje kot najbolj častitljive starše. “Pridite nocoj, ljubitelji praznika, da bomo peli stihe na predvečer 9. septembra, veseli pojte in spoštljivo cenite spomin na Joahima in Ano, ki je pošten par, ker sta nam rodila Božjo Mater, deviško čisto … O, blagoslovljen par, vi starši prevzvišeni, ker ste rodili najboljše od vseh bitij! Resnično, ti blagoslovljeni, Joahim, da ste Oče takšne Device! Blagoslovljena tvoja maternica, Ana, ker ste se darovala Materi našega življenja. Blagoslovljene prsi, ki so hranile z mlekom Tisto, ki je hranila Tistega, ki nahrani vsako bitje. Zato prosimo vas, blagoslovljeni, prosite Njega za odrešenje naših duš”.
Čaščenje svetega Joahima in Ano, se je začel kmalu po namestitvi praznika Marijinega rojstva. V 6.stoletju so se pojavili templji v čast svete Ane. Cesar Justinijan I (527-565) je leta 550 posvetil v njeno čast cerkev v Bizancu (Istanbul). V istem stoletju so zgradili tempelj v njeno čast v Jeruzalemu, v mestu njenega rojstva. Ti cerkvi sta imeli velik vpliv na širjenje kulta staršev Device Marije, zlasti pa svete Ane. Njihov spomin Vzhodna Cerkev začenja častiti 9.septembra, ob koncu 6.stoletja. V njuno čast so bile napisane starodavne grške himne. V zapisih svetih Očetov, in zlasti pri svetem Epifaniju in pri svetem Janezu Damaščanu najdemo pohvale v čast sveti Ani.
Pod vplivom Vzhoda, se razvija kult svete Ane v 8.stoletju tudi na Zahod v Rim. To je postalo skupno po vsej Evropi, šele v 14.stoletju. Latinska Cerkev obhaja spomin na sveto Ano 26. julija, in na svetega Joahima 16.avgusta.
V našem cerkvenem koledarju, razen spomina na svetega Joahima in Ano na 9.september, imamo še dva praznika v čast svete Ane: 9.decembra – dan spočetja Device Marije, in 25.julija – dan njene smrti.
Krščanska ikonografija je posvetila veliko pozornosti staršem Device Marije. Pogosto lahko vidite ikono svete Ane z otrokom – Marijo v naročju, ali z obema staršema, ki vodita mlado Marijo v tempelj, da jo dasta v službo Bogu.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik kmetov in romarjev.
Atributi: romarska palica, školjka
Imena: Jakob, Jaka, Jak, Jakec, Jakov, Jaša, Žak, Žaki; Jakobina
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 60 cerkva sv. Jakoba
Imenujemo ga Jakob Starejši, ker ga je Gospod prej poklical kakor njegovega mlajšega bratranca Jakoba; najbrž je bil tudi po letih starejši. Bil je brat evangelista Janeza, sin Zebedeja in Salome. Prej je bil učenec Janeza Krstnika; kot Jezusov učenec pa poleg poglavarja Petra in svojega brata Janeza poseben Jezusov zaupnik. Videl je Jezusa, ko se je spremenil na gori, pa tudi, ko je potil krvavi pot na Oljski gori. Od vseh apostolov je bil prvi, ki je za Jezusa izpil mučeniški kelih kakih devet let po Gospodovi smrti.
Takrat je vladal nad Palestino kralj Herod Antipa I. Rad bi se bil prikupil Judom. Zato se je hlinil, da je pravoveren Jud in je preganjal mlado Kristusovo Cerkev. Dovolil je velikemu zboru, da so apostola zgrabili. Pripovedujejo, da mu je neki farizej, po imenu Jozija, vrgel motvoz okrog vratu in tako so ga privlekli pred Heroda. Ta ga je obsodil na smrt. Ko so apostola Jakoba gnali na morišče, ga je spremljal tudi Jozija. Apostolova stanovitnost pa ga je tako presunila, da se je spreobrnil in prosil Jakoba odpuščanja. Apostol ga je ljubeče pogledal, objel in poljubil, rekoč: »Mir s teboj!« Na sionskem griču je Jakob pokleknil, si razgalil vrat in ga sklonil pod meč. Apostolska dela pravijo: »Z mečem je dal Herod usmrtiti Jezusovega brata Jakoba« (12,2).
Nič zgodovinsko trdnega ni v izročilu, da je Jakob Starejši oznanjal evangelij v Španiji. Ko so Arabci v 7. stoletju osvojili Jeruzalem, so apostolove kosti prenesli v Santiago de Compostela v severozahodni Španiji, kjer je še danes znana božja pot. V srednjem veku, to je od 10. do 15. stoletja, je bil prav zaradi te božje poti sv. Jakob najbolj ljudski svetnik in so na njegov grob v »Kompostelo« dolga stoletja romali tudi naši predniki. Ker goduje poleti, so se mu priporočali za dobro letino. Tako je postal zavetnik kmetov in romarjev. Na to spominjajo tudi naša ljudska pesem, mnoge navade v zvezi s kmečkim delom in številni pregovori. Sv. Jakobu je na Slovenskem posvečeno okoli šestdeset farnih in podružnih cerkva. Posebno lepe so cerkve v Ljubljani, Škofji Loki in Kostanjevici.

Sveti Jakob starejši goduje 25. julija.
Vir 
Danes godujejo tudi…