Doma je bil v Sihemu v Palestini in kot sin poganskih staršev vzgojen v poganskem duhu. Po naravi je bil plemenitega srca, s posebnim čutom za pravičnost. Pri poganskih modroslovnih šolah je iskal resnice, odgovora na najvažnejša vprašanja: od kod in čemu je človek na svetu.
Željan miru se je nekoč zatekel iz mesta v samoto ob morju. Tam se mu je pridružil neznan starec in Justin mu je potožil svojo dušno bolečino. Tedaj mu je starec razodel glavne krščanske resnice in mu priporočil branje Svetega pisma: »Tam boš našel vso resnico. Če pa hočeš, da se ti odpro vrata do resnice, moraš predvsem moliti za dar luči od zgoraj.« Justin je vzljubil Kristusove prijatelje in postal kristjan. Ni se pa dal posvetiti v mašnika, ampak je kot svetni učenjak – filozof – oznanjal od mesta do mesta Kristusov nauk kot najvišjo modrost. Tako je prišel tudi v Rim. Tam je zasnoval šolo za krščansko modrost. Videl je tudi kot nikjer prej strahotno krivico, ki se godi kristjanom: kako jih ženejo na morišče samo zato, ker se imenujejo kristjani; nobenega drugega dokaza ni treba. Proti tem krivicam je napisal Justin dve razpravi – Apologiji, v katerih se obrača naravnost na cesarja Antonina Pija in do vsega rimskega ljudstva.
V teh razpravah zavrača očitke na račun kristjanov in tudi lepo razlaga, kaj se dogaja pri maši oz. evharistiji. To je prva razlaga maše, ki se nam je ohranila iz zgodnje krščanske dobe. Za Apologijama je izdal »Dialog z Judom Trifonom«, najstarejšo ohranjeno obrambo krščanstva pred judovskimi ugovori. Justinovo bivanje v Rimu se je končalo z mučeniško smrtjo. Bilo je to med letoma 163 in 167. Ohranjeno je poročilo o mučeništvu Justina in njegovih tovarišev po uradnem zapisniku o zasliševanju obtoženih.
Goduje 1. junija.
Vir

Prve čase so bili kristjani v glavnem preprosti ljudje, ribiči, obrtniki, sužnji. V drugem stoletju pa so se za krščanstvo odločali tudi že prvi izobraženci. Eden najodličnejših je bil filozof Justin, ki se je vere v Kristusa oklenil mlad, trdno prepričan, da je našel resnico, ki jo je iskal in je o njej vredno prepričevati druge. Odpor proti krščanstvu v rimski državi je slonel predvsem na predsodkih, ki so bili posledica neznanja in nerazumevanja. Proti temu so se odločno borili krščanski pisatelji v 2. stoletju, vendar na način, s katerim so hoteli odpreti dialog med vero in tedanjo miselnostjo, med Cerkvijo in svetom. Ti pisatelji so imenujejo apologeti (branilci, zagovorniki). Med krščanskimi apologeti, ki so v tem času dokazovali resničnost krščanstva proti poganom, judovskim nasprotnikom in krivoverskim učiteljem, je Justin najslavnejši in največji. Ohranila so se tri njegova dela, iz katerih se dviga pričevanje, ki je s svojo vrednostjo preživelo stoletja. Krščanstvo zanj ni najprej nauk, temveč Beseda, ki se je v Jezusu učlovečila in bila križana.
Rodil se je v srcu Palestine, v mestu Flavia Neapolis, ki ga je dal postaviti rimski cesar Vespazijan na kraju porušenega Sihema. Čas njegovega rojstva postavljajo v prvo desetletje 2. stoletja. Njegovi starši so bili premožni naseljenci latinskega rodu. V mladosti je spoznaval razne filozofske šole, pa noben filozofski sestav ga ni zadovoljil. Nekega dne se je Justin sprehajal po morskem obrežju in tam srečal nekega starega moža. Seznanila sta se in mož je Justinu dokazal, da so resnico učili stari preroki in Jezus Kristus, ne pa poganski filozofi. Ko mu je to dopovedal, ga je pozdravil in izginil.
V srcu mladega filozofa se je prižgal plamen, ki mu ni dal miru. Pošteno iskanje resnice ter ponižna in zaupna molitev sta Justina kmalu privedla do tega, da je sprejel vero v Jezusa Kristusa. Od tistega trenutka dalje je svoje življenje posvetil temu, da je z govorjeno in pisano besedo branil življenje kristjanov in njihov nauk. Oblečen v bel plašč kakor nekdanji grški filozofi, je začel potovati okoli in povsod je oznanjal krščansko vero. Zanj je bila čast, da se je imenoval filozofa. Tudi kot kristjan ni smešil Platonovega mišljenja, temveč ga je uvedel v Cerkev. Grška filozofija mu je postala orodje za oznanjevanje evangelija in sicer na temelju njegovega lastnega miselnega in duhovnega razvoja in dozorevanja.
Pred letom 150 se je naselil v Rimu, kjer je imel šolo, v kateri je učil krščansko filozofijo in imel veliko učencev. Njegovo poučevanje je pripomoglo krščanski miselnosti do javnega ugleda. Njegovo mučeništvo dokazuje, da so se rimske oblasti bale njegovega vpliva. Med letoma 150 in 155 je napisal obširno obrambo krščanstva z naslovom Apologija, ki jo je izročil cesarju Antonimi Piju. V njej je zavrnil obdolžitve, ki so se o kristjanih širile med pogani, pojasnil osnovne resnice krščanskega nauka in opisal življenje kristjanov. Posebno dragoceno je njegovo poročilo o krščanski božji službi in pojasnilo o evharistiji. Malo zatem je napisal še krajšo Apologijo ter Dialog z Judom Trifonom, najstarejši ohranjeni spis, ki brani krščanstvo pred judovskimi ugovori.
Njegovo bivanje v Rimu se je končalo z mučeniško smrtjo, najbrž leta 165. Na smrt ga je obsodil rimski prefekt Rustik, ki je bil tudi stoiški filozof. Med sodnim procesom mu je Justin rekel: »Nihče ni verjel Sokratu toliko, da bi bil za njegov nauk pripravljen umreti. Zaradi Kristusa pa so prezirali strah in smrt celo rokodelci in nevedneži.« Skupaj s šestimi drugimi kristjani je šel pogumno v smrt za Kristusa. Njegov god obhajamo 1. junija.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Ta praznik nam najprej osvetljuje Marijino ponižnost. Že prva dejanja, ki jih je storila po spočetju od Svetega Duha, nosijo značilne poteze celotne odrešenjske skrivnosti. Bog se globoko sklanja k ljudem. Že tukaj se pokaže bistvena Odrešenikova usmerjenost: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10, 45). Tu je stalna usmerjenost k ponižnosti v službi bližnjemu, človeku, h kateremu se sklanja sam Bog.
        V takratni judovski, še bolj pa v grškorimski družbi, ki je bila tako strogo razdeljena na nizke in visoke, je dejstvo, da je mlada mati Kralja vseh kraljev pohitela k svoji stari sorodnici zato, da bi ji pomagala v potrebi, pomenilo zgovoren nauk o krščanski ponižnosti in službi bližnjemu.
        Marija nosi pod srcem Boga. Njeni koraki so zato tudi koraki njenega Sina. Ko gre k ljudem, stori to z namenom, da bi jim skupaj z vsem, kar je najboljšega v njej, podarila Zaklad, katerega hrani v sebi. Marija je orodje, po katerem se Emanuel – Bog z nami napravlja dostopnega našim čutom in deluje odrešujoče.
        V hvalnici Magnifikat, ki je privrela iz Marijine duše, se nam zlasti jasno razodeva Marijin duhovni obraz. Povzet je v kontrastu med njenim nizkim zunanjim položajem in njeno notranjo veličino, ki ji je podarjena po milosti. Marija je pralik tistih ubogih, ki jih je Gospod hotel povišati.
        Še preden so v Cerkvi uvedli poseben liturgični praznik, je Marijino obiskanje pritegnilo nase pozornost krščanskih umetnikov. Že v 5. stoletju najdemo nekatera pričevanja o njem. Med drugimi nam sije s čudovite bizantinske freske iz 6. stoletja v Poreču v Istri.
        Praznik obhajamo 31. maja.
Vir

Elizabeta je bila nerodovitna in že v letih. V kulturnem kontekstu, v katerem je materinstvo pomenilo aktivno soudeležbo pri pričakovanju Mesija, je neplodnost pomenila popoln polom človeških zmožnosti, kar zadeva življenje. Tako se v Elizabeti pokaže tragična resnica človeštva, ki je zapustilo Boga in se odtrgalo od izvira življenja. Elizabetina nerodovitnost pa se sreča z Marijino rodovitno deviškostjo. Z Marijo – Devico – je človeštvo namreč končno pripravljeno, da odstopi prostor, da se odpove protagonizmu, da si ne pridržuje več prvega mesta, ampak ga zavestno prepusti Bogu, ki je edini Darovalec življenja. In Bog more iz te Marijine odprtosti, iz te sinergije, sodelovanja napraviti nekaj absolutno novega: deviško naročje postane materinsko naročje, Devica je hkrati tudi Mati. V tem je zajeta celotna skrivnost odnosa med Bogom in človeškim rodom!

In da bi potrdil čudež, ki se je zgodil z Marijo, ta isti Gospod življenja odpre tudi že zaprto naročje stare žene. Prav Elizabeta bo prva, ki bo – ob vzgibu deteta v njenem telesu in v moči Svetega Duha – prepoznala Kristusov prihod in bo sprejela Gospoda kot gosta v svoji hiši. In prav njen sin, Janez Krstnik, bo s pridiganjem resnice o grehu, s klicanjem k pokori pomagal človeštvu, da prizna potrebo po odrešenju. Le tisti, ki potrebuje odrešenje, namreč lahko v Kristusu prepozna svojega Odrešenika in Gospoda.

Beograjski mozaik zato ne prikazuje le srečanja med dvema ženama, ampak tudi srečanje med dvema "notranjima človekoma", se pravi med sinovoma, ki ju ti dve ženi nosita. Podobno kot na Idrijskih Krnicah, kjer se srečata rdeči in modri krak križa, se tu srečata dva trakova: na Elizabetini strani modri trak naše človeškosti in na Marijini strani rdeči trak Božjega posega v našo zgodovino. Marija prihaja kot Odrešenikova Mati in vidimo, kako v »mandylionu« – ali medaljonu – nosi Kristusovo obličje – po vzoru ikone, ki jo poznamo kot "Znamenje" oziroma "Čudež". Prav po njej je namreč nevidni Gospod končno razodel svoje Obličje. Elizabeta ji prihaja naproti in razpira roke, da bi objela Marijo in z njo tudi svojega Gospoda in Odrešenika. Nad Elizabeto je upodobljen Janez Krstnik, v roki ima školjko, s katero zajema vodo in krščuje. Z drugo roko pa kaže na Kristusa, Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta. Njegove roke posnemajo držo rok njegove matere Elizabete. Elizabeta namreč prepozna in sprejme Marijo kot Mater svojega Gospoda prav zato, ker je mati Krstnika, mati tistega, ki bo za Odrešenika pripravil pot pokore in pri reki Jordan ljudstvu pokazal Božje Jagnje. Srečanje med Marijo in Elizabeto je torej dejansko prvo srečanje med Kristusom in njegovim krstiteljem.

Končajmo z verzi Jakoba iz Saruga:

Zagledali sta se mladenka in starka – kot pravijo, sta se jutro in večer srečala, da bi se poljubila. Marija je jutro in nosi Sonce pravičnosti, Elizabeta pa je večer, ki nosi zvezdo luči. In prišlo je Jutro in pozdravilo svojo družico, večer, in večer je bil ganjen, ko ga je jutro poljubilo.
Vir

Danes godujejo tudi…

       Imena: Ivana, Iva, Ivančica, Ivanica, Ivanija, Ivanka, Ivi, Ivisa, Vanja
        Sv. Ivana d‘Arc, ki jo imenujemo Devica Orleanska, je bila hči kmečkih staršev iz vzhodne Francije. Neuka ni znala ne brati ne pisati in ni bila nič sanjavo dekle. Trinajst let stari se je prikazal nadangel Mihael in zaslišala je glas, naj gre na pomoč svojemu kralju Karlu VII., ki se je vojskoval z Angleži. Ti so si lastili Francijo, prodirali vedno globlje v deželo in zavzeli že tudi Orleans, poglavitno Karlovo trdnjavo.
        Božji klic je Ivano vedno razločneje spodbujal, naj gre in osvobodi Orleans in popelje kralja h kronanju v Reims. Napotila se je k francoskemu poveljniku po vojake. Ta jo je s posmehom odslovil. Toda božji glas ni utihnil. In Ivana je zbežala iz rojstnega kraja, šla spet k poveljniku in takrat so ji dali konja in vojaško obleko. Šla je h kralju in mu razložila svoje poslanstvo.
        Ivana si je dala napraviti zastavo z Jezusovim in Marijinim imenom in bi bila rada takoj napadla angleško vojsko, pa ji častniki tega niso dovolili. Morala se je po reki Loiri preriti v mesto. Nato je napadla Angleže in jim vzela Orleans. Po teh zmagah je dobila ime »Devica Orleanska«. Potem je šla od zmage do zmage in peljala kralja h kronanju v Reims. Ljudstvo je vanjo brezmejno zaupalo, vsem se je zdela nadzemeljsko bitje. Naduti častniki pa se niso nič kaj radi pokoravali preprostemu kmečkemu dekletu in njeni uspehi so začeli čedalje bolj plahneti. Kralj se je začel pogajati z Angleži. Pri obleganju Pariza je bila Ivana ranjena in pozneje ujeta. Nehvaležni kralj ni storil ničesar, da bi jo rešil. Kot čarovnico so jo izročili sodišču, ki jo je kot krivoverko, nespokorjenko, odpadnico in malikovalko obsodilo na smrt na grmadi.
        Njen god praznujemo 30. maja.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Maksim, Maks, Maksi, Max; Maksima.
Svetnik je prvi zanesljivo izpričani škof v Emoni, rimskem mestu na tleh Ljubljane. O njem imamo malo zgodovinskih poročil. Udeležil se je pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381. Isto leto je končal svoje delo 2. vesoljni cerkveni zbor v Carigradu, ki je zatrl arijansko krivoverstvo na tleh rimske države tako, da se je poslej obdržalo samo med Germani, pa tu in tam še v rimski državi. Tako sta bila napol arijanca škofa Paladij v Ratiariji (južno od Donave v zahodni Bolgariji) in Sekundin v Singidunumu (današnjem Beogradu). Ta dva je obsodila omenjena sinoda v Ogleju. Škof Maksim naj bi tedaj izgovoril besede: »Paladij, ki ni hotel obsoditi Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po pravici in zasluženju obsojen. To ve Bog, pa tudi vest vernikov ga je obsodila.«
Podpis škofa Maksima beremo tudi med udeleženci sinode v Milanu leta 390, ki je pod vodstvom milanskega škofa sv. Ambroža obsodila Joviniana, ker je učil zmote glede krsta in Marijinega devištva. Tako vidimo, kako je bil Maksim vedno in povsod zavzet za pravovernost. Med 32 škofi, ki so se udeležili oglejske sinode, je Cerkev osmim priznala svetniško čast, med njimi tudi emonskemu škofu Maksimu.
Ta je nastopal na sinodah, svest svoje odgovornosti pred Bogom, in v imenu emonskega cerkvenega občestva, ki ga je predstavljal. Emona je v njegovi dobi imela zelo razvito bogoljubnost. To so bile družbe asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se razvile na pobudo sv. Atanazija samo v največjih zahodnih verskih središčih, na primer v Rimu, Milanu in Ogleju. Sv. Hieronim je emonske askete osebno poznal in jim večkrat pisal. Ohranjeni sta dve njegovi pismi, eno naslovljeno na device, drugo na meniha Antonija, katerega prosi, naj mu bo prijatelj in sohlapec (Kristusov). Gotovo je te za svetost zavzete ljudi vodil sv. Maksim. Druga posredna priča pa je na novo odkrita (1969) emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje. Njegovo mučeništvo ni trdno dokazano, čeprav pod njegovim kipom v ljubljanski stolnici piše, da je bil pobit s kamni.
Goduje 29. maja.
Vir

V štirih vdolbinah rotunde pod kupolo ljubljanske stolnice stojijo kipi emonskih škofov Maksima, Kasta, Genadija in Florija, ki jih je izdelal leta 1713 padovanski kipar Angelo Pozzo. Pod kipom škofa Maksima, ki stoji v bližini nadškofovega sedeža, je v črni marmornati plošči ta napis: »Sv. Maksim, emonski škof, zaščitnik te bazilike in mesta, apostol v vodenju domovine, odličen v vrlini stanovitnosti, odličnejši v svetosti, najodličnejši v širjenju vere; kamenjan je dosegel krono mučeništva. Praznuje se 29. maja. Ustoličen leta 242, umrl 252.« Do leta 1961 je bil sv. Maksim drugi zavetnik ljubljanske škofije (za sv. Mohorjem in Fortunatom); zdaj sta prva zavetnika nadškofije sv. Ciril in Metod, druga pa sv. Mohor in Fortunat. Spomin sv. Maksima pa se še vedno obhaja na današnji dan.
O tem svetniku imamo le malo zanesljivih zgodovinskih poročil. Letnici, vklesani pod njegovim kipom v ljubljanski stolnici, nista točni. Ime emonskega škofa Maksima beremo med udeleženci pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381, kamor je prišlo 32 škofov, povečini iz severne Italije, 6 iz Galije in 2 celo iz Afrike. Zaslišali so dva škofa, ki nista hotela zavreči arijanske krive vere, zato so ju odstavili. Emonski škof Maksim je med glasovanjem dejal: »Paladij, ki ni hotel obsoditi Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po pravici in zasluženju obsojen; to ve Bog in tudi vest vernikov ga je obsodila.« Podpis škofa Maksima iz Emone beremo tudi na listini sinode v Milanu leta 390. Na prvi sinodi v Ogleju je bilo navzočih osem škofov, ki jim je Cerkev priznala svetniško čast. Pa tudi o drugih, med katere spada škof Maksim, je rečeno, da so bili ‘vsi sveti možje’, učeni in slavnega imena, katerih spomin ostaja v Cerkvi in jih zato častimo kot svetnike in se jim priporočamo. Tako tudi škofa Maksima iz Emone prištevamo med svetnike.
Njegovo svetništvo potrjujejo razna posredna poročila. Znano je, da je imela Emona za časa škofa Maksima zelo razvito bogoljubnost. Mesto je imelo družbo asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se na pobudo sv. Atanazija razvile samo v največjih zahodnih verskih središčih kakor v Rimu, Milanu in Ogleju. Sveti Hieronim je emonske askete dobro poznal in jim je večkrat pisal; ohranjeni sta dve njegovi pismi, eno na device, drugo na meniha Antonija. Težko si je misliti drugače, da je te za svetost zavzete ljudi vodil in vzgajal kdo drug kakor škof Maksim. Druga posredna priča je leta 1969 odkrita emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje. Če bazilike ni gradil on sam, pa je gotovo zanjo pripravil vse potrebno. Vse, kar vemo o emonski krščanski občini, govori v prid svetništva škofa Maksima.
Napis v ljubljanski stolnici trdi, da je bil sv. Maksim mučenec, vendar pa o tem ni trdnih poročil. Na Maksimovo mučeništvo so sklepali iz pisma sv. Hieronima škofu Heliodoru, kjer opisuje razmere leta 396, ko so te kraje preplavljali valovi raznih barbarskih ljudstev. »Koliko duhovnih oseb je postalo plen teh zveri!« piše sv. Hieronim. »Škofje so ujeti, duhovniki in njih pomočniki pomorjeni. Porušene so cerkve, k oltarju privezani konji, svetinje svetih mučencev izkopane in raztresene: povsod se razlega le jok in tožba, na vseh straneh vidiš tisočere podobe okrutne smrti.«
Nekateri pisci pravijo, da sv. Maksim ni bil škof v sedanji Ljubljani, temveč v Novigradu v Istri, ki se v latinskih virih tudi imenuje Emona ali Aemonia. Taka razlaga je možna le pri tistih piscih, ki ne poznajo zgodovine in ne vedo, da je istrska Emona nastala šele po porušenju naše Emone po odhodu Langobardov leta 568.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Imena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče.
Andrej Salos je bil po rodu Skit in suženj. Odkupil ga je Teognost, visoki uradnik bizantinskega cesarja Leona (457-474). Nadarjenemu mladeniču je omogočil solidno vzgojo. Andrej je postal celo njegov tajnik.
Globokoverni Andrej je neko noč sanjal, da ga Kristus spodbuja, naj postane »nespameten za njegov evangelij« (v smislu besede apostola Pavla). Te sanje so povsem spremenile njegovo življenje. Bojeval se je s hudobnim duhom in preziral ta svet. Imeli so ga za neumnega in so ga vklenili v verige. Pozneje so mu verige odvzeli, češ da je neozdravljiv. Živel je v siromaštvu, od priložnostne miloščine. Mnogi so ga imeli za obsedenega od hudega duha in so govorili, da je norec.
Nekateri mladi, med njimi bodoči carigrajski patriarh Epifanij (520-535), so vedeli za skrivnost te navidezne norosti: ponižanje samega sebe ter želja premagati svet in hudiča. Srečanje z Andrejem je Epifaniju zelo koristilo. Z nasveti in obširnim znanjem mu je razlagal, kako se je treba bojevati proti temu nasprotniku krščanske svetosti.
Iz svetnikovega življenjepisa (avtor naj bi bil duhovnik Nicefor), razberemo številna poročila o svetnikovih videnjih. V najtežjih trenutkih so mu prišli na pomoč svetniki in celo sam Kristus, pogosto v podobi temnopoltega Etiopca. Po njihovih spodbudah naj bi duhovno pomagal nekaterim ljudem v duhovni stiski pod pogojem, da ne govorijo o njegovi svetosti. Med najpomembnejšimi mističnimi pojavi se omenja prikazen Matere Božje, ki razgrinja svoj plašč nad vernike. To naj bi v vzhodni Cerkvi spodbudilo uvedbo praznika Marijinega varstva (1. oktobra). Znano je tudi napovedovanje usode Carigrada ob koncu sveta.
Po 26 letih notranjih bojev je Andrej umrl. Relikvij niso nikoli našli. Omenjeni življenjepis (nastal naj bi med 7. in 10. stoletjem) je edini vir za poznanje svetnikove osebnosti. Ob presoji zgodovinskih, jezikoslovnih in paleografskih podatkov obstajajo resni dvomi, ali je ta svetnik sploh zgodovinska oseba. Toda pobožnost do njega se je na Vzhodu močno razširila, zlasti še med slovanskimi narodi, zaradi priljubljenega praznika Marijinega varstva. V Rusiji je o tem ohranjena bogata ikonografija.
Vir
Danes godujejo tudi…

Med počitnicami pred zadnjim srednješolskim letom se ni vrnil domov, saj je bilo tam vedno več nasilja in obiski niso bili preprosti. Za obisk se je odločil šele za novo leto 1943. Zaprosil je za potno dovolilnico. Najprej se je oglasil v Strugah pri prijatelju. Na prvi petek 1. januarja 1943 je bil pri maši v cistercijanskem samostanu Stična, potem pa se je z vlakom odpeljal iz Ivančne Gorice do Trebnjega. Tam je izvedel, da z vlakom ne more naprej, ker je bila proga prekinjena. Sklenil je oditi do Mirne peš. Med potjo je prisedel na nek voz. Pri prvi hiši v Mirni je moral stopiti z voza, ker ga je prijela partizanska straža in ga začela zasliševati. Pri njem so našli latinsko mašno knjižico, knjigo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in knjižico o fatimski Materi Božji. Zvečer so hodili po hišah in vabili na veseloigro, kakor so rekli, v sokolskem domu. Tam so Lojzeta dalj časa grozovito mučili, kakor je bilo pozneje videti iz poškodb na najdenem truplu. Kočljivost trenutka razodeva tudi dejstvo, da so tri ure preden so zajeli Grozdeta, v Mirni ustrelili bogoslovca Janeza Hočevarja, ki je za praznike nameraval obiskati svoje domače v bližnjem Šentrupertu. V Grozdetu so iskali vojnega obveščevalca, v njem so videli mladega človeka z miselnostjo, ki so jo omalovaževali in preganjali.

Med ljudmi so se kmalu razširile govorice o okrutnosti novoletnega praznovanja partizanske brigade, ki je zasedla Mirno. Dne 23. februarja 1943 se je delno razkrilo, kaj se je zgodilo z dijakom Grozdetom, ki so ga sredi noči mučili na Mirni. Tistega dne so otroci, ki so v gozdu nabirali zvončke, našli njegovo truplo blizu Mirenskega gradu, dobre četrt ure stran od Mirne v dolini potoka Vejeršče. Grozdetovo truplo je bilo nezakopano, popolnoma ohranjeno in brez najmanjšega sledu trohnobe, čeprav je že sedem tednov ležalo na prostem in so bile zunanje temperature že precej stopinj nad zmrziščem.

Oblečen je bil v spodnje hlače, srajco, majico in telovnik, vendar brez pokrivala in čevljev. Na nogah so bili dobro vidni znaki mučenja: vsi prsti so bili ob koncu prirezani; na rokah so se poznali odtisi vrvi, s katero je bil zvezan, ko so ga mučili. Natančno se je videlo, da je bilo odrezano celo desno uho, z desnim licem, tja preko ustnice do spodnje čeljusti. Vsa lična koža je bila potegnjena obenem z ušesom z lica. Tudi spodnja polovica levega ušesa je bila odrezana. Enako je bilo izrezano desno oko; levo oko pa je bilo zabodeno z ostrim predmetom tako, da je izteklo. Na glavi se je poznala zevajoča rana, okoli osem centimetrov dolga in šest centimetrov globoka. Sklepajo, da mu je bil s tem prizadejan smrtni udarec s topim orodjem, krampom ali motiko. Truplo so pripeljali v Šentrupert, kjer so ga na tamkajšnjem pokopališču tudi pokopali. – Navedena dejstva so razvidna iz zapisnika, ki ga je podpisalo deset očividcev Grozdetovega trupla.

Kakor lahko razberemo iz dodatnega poročila, je bila na truplu tudi velika rana na levi strani pod čeljustjo. Tam skozi so mu očitno odrezali jezik v korenini. Na nogi pod kolenom so se našli sledovi, da so mu rezali jermene, pa tudi na stopalu in podplatih je bila koža deloma sneta …
Novica o nasilni smrti in mučenju nedolžnega študenta je med ljudmi vzbudila strah. V revolucionarjih se je s tem utrjevala volja dosledno uresničevati marksistično-leninistični načrt nove slovenske družbe. Novica o Grozdetovem umoru je pretresla ljubljanske dijake. Še bolj so se začeli zavzemati za Lojzetove ideale. Obenem so iz dogodkov vedno bolj spoznavali, kako se je Lojzetu izpolnila misel, ki jo je izrazil že v šoli, ko je napisal pesem Pevčeva molitev. Prišel je k Bogu, kamor je hrepenela njegova duša, vendar po drugačni poti, na drug, višji način.
Ob 50. obletnici Grozdetove mučeniške smrti je Nadškofija Ljubljana začela cerkveni postopek za priznanje njegovega mučeništva ter s tem za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo.
Besedilo je delno povzeto iz knjige Palme mučeništva, Mohorjeva družba, Celje 1995, 367–368
Vir
Več

Danes godujejo tudi…

        Rodil se je leta 1515 v Firencah, kjer je preživel otroška leta in se vzgajal v dominikanskem samostanu sv. Marka. Pri osemnajstih je v mestecu pod Monte Cassinom spoznaval lepoto samote, tihote in molitve, kmalu pa se je odločil za pot v Rim, kamor je ubog in nepoznan prispel leta 1534 in ga ni več zapustil. Tu se je v skromnih in strogih razmerah vadil v spokornosti in ponižnosti. Ves čas je bila med njegovimi glavnimi nalogami tudi karitativna dejavnost: obiskoval je bolnišnice in skrbel za zanemarjene in zapuščene bolnike, po ulicah in trgih je vzpostavljal stike z ljudmi ter jim kot laik na preprost način pridigal. Za vsakega je našel preprosto besedo, tolažbo in spodbudo. Bil je prijatelj, duhovni vodja in spovednik papežem in drugim pomembnim, pa tudi čisto preprostim in »navadnim« osebam tedanjega časa. Strog do samega sebe, obdarovan z mnogimi mističnimi izkušnjami in celo čudeži, se kljub temu ves čas veseli, šali in celo uganja burke, da ga imajo celo za »božjega norčka«. Bil je velik prijatelj otrok, saj so ga vedno obdajale gruče otrok, on pa se je z njimi lovil, zabaval in smejal, nemalokrat celo na »svoj račun«. Njegovi znameniti oratoriji so bili res kraj poglobljene molitve in premišljevanja, obenem pa tudi prijetnega druženja ob veseli pesmi in šegavi besedi. Umrl je leta 1595, po 27 letih pa je že bil razglašen za svetnika.

        »Nevšečnosti in nezgode, ki nam jih Bog pošilja, moramo sprejeti, ne da bi veliko razmišljali; zakaj dosti je, da vemo, da je to, kar nam Bog pošilja, za nas vedno najboljše.«
        »Kdor hoče živeti pravo duhovno življenje, mora biti pripravljen na vse: da doživlja sladkost in tolažbo ali suhoto in zapuščenost in da trpi, kar je božja volja, ne da bi se pritoževal.«
        »Kdor meni, da je bog ve kaj dosegel, če je v pobožnosti napredoval, ne zasluži drugega kot pomilovalen smeh.«
        »Veselo srce človeka krepi in nam da vztrajnost v dobrem; zato bi moral biti božji služabnik vedno vesel.«
        »Vedno moramo iz vsega srca Boga prositi, da vsak dan množi v našem srcu luč in toploto svoje dobrote.«
        »Kdor si želi zamaknjenj in videnj, se ne zaveda, kaj si želi …«
        »Lenoba je najhujša kuga za kristjana. Vedno moramo biti s čim zaposleni.«
        »Če človek zatre eno samo strast, pa naj bo še tako majhna, je storil za svoj duhovni napredek več, kakor če bi se ne vem kako hudo zatajeval, postil ali bičal.«
        »Rajši vzemi vse za dobro, kakor da bi se prepiral s tistimi, ki niso tvojega mnenja. Če je le mogoče, si vse razlagaj z dobre strani.«
        Sveti Filip Neri, duhovnik, goduje 26. maja
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Gregor, Gligo, Gligor, Gligorij, Gliša, Glišo, Greg, Grega, Gregec, Gregi, Gregorij, Grga, Grgur, Griša; Gregorija, Gregica, Grgica.
        Morda za apostolom Petrom največji med papeži. Bil je sin tesarja. Ime mu je bilo Hildebrand. S pomočjo nekega duhovnika se je šel v Rim šolat in je postal duhovnik. Papež Gregor VI. je spoznal njegove velike zmožnosti in si ga je vzel za dvornega kaplana. Po papeževi smrti se je Hildebrand umaknil v samostan, ker so ga bolele žalostne razmere v Cerkvi. Tudi papež Leon IX. ga je vzel v svojo službo. Po Leonovi smrti so ga v Rimu soglasno zahtevali za naslednika, toda Hildebrand je to odločno odklonil.
Novi papež Viktor II. je poslal Hildebranda v Francijo, da bi tam nadaljeval cerkveno obnovo, ki jo je začel že pod papežem Leonom. Viktorjev naslednik Štefan IX. ga je poslal po istih potih v Nemčijo. Pred smrtjo je naročil, da ne smejo voliti novega papeža, dokler se Hildebrand ne vrne. Pod Hildebrandovim vplivom so izvolili Nikolaja II. Po smrti Aleksandra pa so leta 1073 izvolili za papeža Hildebranda, čeprav se je branil. Nadel si je ime Gregor VII.
Dve hudi rani sta takrat boleli Cerkev: simonija in investitura. Škofje in župniki niso dobivali služb od Cerkve, marveč so si to pravico lastili kralji in knezi (investitura). Ti so večkrat te službe prodajali tistim, ki so več ponudili, čeprav niso bili vredni (simonija). Tako se je kar kupčevalo in barantalo s svetimi službami. Zoper to dvojno zlo se je bojeval Gregor VII. ves čas svojega papeževanja z nemškim kraljem Henrikom IV. Kralj se je spočetka sicer vdal, pozneje pa se je premislil; spet se je spokoril vsaj na videz, slednjič pa je na zunaj le zmagal proti Gregorju. Papež je moral v izgnanstvo in je tam umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v izgnanstvu.« To se je zgodilo 25. maja 1085.
Njegova premočrtnost mu je pridobila simpatijo krščanskega sveta, tako da je zmagoviti Henrik IV. kmalu doživljal poraz za porazom. Njegov naslednik Henrik V. je leta 1122 v wormškem konkordatu moral priznati vse bistvene točke iz programa Gregorja VII.
Papež Gregor VII. goduje 25. maja.
Vir

Hildebrand je že kot deček kazal izredno nadarjenost, zato so ga poslali na šolanje v Lateran in kasneje v rimski Marijin samostan na Aventinu. Že zelo zgodaj je vstopil k benediktincem in nekaj časa preživel tudi v znamenitem reformnem samostanu v Clunyju v Franciji, kjer se je tudi sam navzel reformnega duha. Od tam ga je za svojega osebnega svetovalca poklical nazaj v Rim njegov sorodnik, papež Leon IX. Z njim je šel Hildebrand kasneje tudi v izgnanstvo v Nemčijo, po njegovi smrti pa se je spet pridružil menihom v Alzaciji. A ko je mladi škof Bruno iz Toula odhajal v Rim, kjer se je dal izvoliti za papeža, ga je kot gorečega »reformatorja« vzel s seboj. Hildebrand je njemu in njegovim naslednikom pri tem zvesto stal ob strani, mu svetoval in pomagal. Tako je v Rimu kar štiriindvajset let preživel na različnih visokih položajih in imel vedno večji vpliv na odločitve Svetega sedeža. Bil pa je sposoben na vseh področjih: kot človek s čutom za realnost je naprej uredil papeževe finančne zadeve, saj je bil prepričan, da mora biti papež najprej gmotno zavarovan, če se želi ves posvetiti svojemu vzvišenemu poslanstvu; nato pa je odločno posegel v bogoslovni spor glede evharistije. Pri tem ga je vodila misel, da mora biti Cerkev trdna in enotna v svojem nauku. Zato je dal na sinodi leta 1050 obsoditi Berengarjeve zmote in ga pripravil k preklicu. Zavzemal pa se je, da bi bilo papeštvo neodvisno in svobodno tudi na političnem področju. Tu je med drugim »bil boj« tudi s simonijo in laično investituro ter se zavzemal za svetost duhovnikov in njihovo življenje v celibatu. Ena njegovih odločilnih potez je bila reforma papeških volitev, po kateri se noben svetni vladar ni mogel več vmešavati v volitve papežev. Sam je postal papež leta 1073 po smrti Aleksandra II., in sicer na željo ljudstva, ki so jo kardinali tudi upoštevali. Kot papež je nadaljeval notranjo reformo Cerkve na svoj nepopustljiv in odločen način. Napisal je seznam s sedemindvajsetimi točkami, program, ki ga po njem imenujemo tudi gregorijanska reforma. Pri tem je seveda marsikje naletel tudi na odpor, ki se je stopnjeval do te mere, da je moral izobčiti samega cesarja Henrika IV. in mu odvzeti vladarsko oblast. S tem ko je odpustil cesarju, pa si je Gregor VII. nakopal nezadovoljstvo knezov, ki so si že izbrali novega vladarja. Vnela se je državljanska vojna, boji za prevlado v Rimu in nejevolja Rimljanov, ki niso mogli več prenašati plenjenja in nasilja. Papež Gregor VII. se je zato umaknil v mesto Salerno, kjer je izčrpan in osamljen kmalu umrl.
Ime: Njegovo krstno ime Hildebrand v staronemščini pomeni »boj«, in gart »ograja, plot«. Papeško ime Gregor v grščini pomeni »sem buden, živim«.
Rodil se je med letoma 1020 in 1025 v Toskani, mestecu Soana v Italiji, umrl pa 25. maja 1085 v Salernu v Italiji.
Družina: Rodil se je v skromnih razmerah, bil naj bi judovskega rodu, vendar so bili njegovi starši kristjani.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Najpogostejše in najbolj znane so upodobitve prizora »pot v Canosso«, kjer je upodobljen skupaj s Henrikom IV., kako ga ta prosi odveze.
Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1584 razglasil papež Gregor XIII., za svetnika pa leta 1606 papež Pavel V.
Goduje: 25. maja.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Imena: Marija, Marička, Anamarija, Manica, Maca, Mica, Micka, Micika, Manca, Manja, Mara, Mankica, Maruša, Meri, Marica, Mia, Mija, Maša, Mimi, Mimica, Minka, Mirjana, Rija
Cerkve v Sloveniji/svetu: Marija Pomagaj na Brezjah.
Dva zgodovinska dogodka sta napotila Cerkev, da je dala Mariji naziv »Pomočnica kristjanov« in tudi vpeljala poseben praznik v cerkvenem koledarju. Pod papežem Pijem V. so Turki ogrožali dežele okrog Sredozemskega morja. Zbral je 222 ladij in 40.000 vojakov. Vsi so se kleče izročili Marijinemu varstvu. Vnela se je huda bitka, v kateri so osvobodili 15.000 krščanskih sužnjev. Papež je zato dal Mariji naziv »Pomočnica kristjanov« in ga dal vplesti tudi v litanije.
Praznik je tudi spomin na vrnitev papeža Pija VII. iz Napoleonovega ujetništva v Rim. Cesar Napoleon je na svojih vojaških pohodih zasedel tudi Rim in 17. maja 1809 razglasil, da papeževe države ni več. Hkrati je ukazal, naj papeža ujamejo in ga odpeljejo v Francijo. Tu je trpel lakoto in pomanjkanje. Odvzeli so mu celo strežaja, spovednika, brevir, knjige in pisalno orodje.
Toda leta 1814 se je zgodil preobrat. Napoleon je bil premagan in odstavljen in naslednje leto dokončno poslan v izgnanstvo. Svoj odstop je moral podpisati v Fontaineblauju pri Parizu, kamor je dal zapreti papeža Pija VII. Ta se je 24. maja istega leta slovesno vrnil v večno mesto in odredil, da se ta dan slavi praznik Marije Pomočnice kristjanov. – Prav v tistem času je božja previdnost poklicala novega apostola Marije Pomočnice. Leta 1815 se je rodil sv. Janez Bosko, ki je svoje delo z mladino postavil pod varstvo nje, ki jo kličemo »Pomoč kristjanov«.
Pomočnice kristjanov so uvedle mnoge škofije katoliškega sveta. Uveden je bil tudi v ljubljanski nadškofiji, v zvezi z Brezjami, najbolj priljubljeno slovensko božjo potjo. Leta 1800 je dal mošenjski župnik Urban Ažbe postaviti novo stransko kapelico v čast Mariji Pomagaj. V njej je bila slika Leopolda Layerja, posnetek znamenite Cranachove Marije Pomočnice. Leopold Layer je leta 1814 iz zaobljube, ker je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, poslikal celotno kapelico. Polagoma so pred to podobo začeli prihajati in se priporočati verniki od blizu in daleč. Veliko pozornost so vzbudila razna uslišanja. 9. oktobra 1889 je ljubljanski škof Jakob Missia blagoslovil temeljni kamen za novo Marijino cerkev, 7. oktobra 1900 pa jo je isti škof posvetil.
Goduje 24. maja, ko je tudi praznik brezjanske Marije Pomagaj.
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana.

Svetega Janeza Krstnika de Rossi, ki se ga danes spominjamo, imenujejo “apostol zapuščenih”, ker se je kot duhovnik posvetil službi revnih, brezdomcev, ubogih, jetičnih bolnikov, jetnikov. V čim večji bedi so živeli ljudje, tem raje jih je obiskoval in jim nudil pomoč. Imel je pred očmi prizor vesoljne sodbe ob koncu časov, kakor ga je naslikal Jezus svojim učencem pred odhodom s tega sveta in ga je zapisal evangelist Matej. Zavedal se je, da bomo sojeni po delih ljubezni do bližnjega.

Janez de Rossi se je rodil 22. ferbruarja 1698 v mestecu Voltaggio pri Genovi. Zgodaj se je naučil streči pri maši in to službo je opravljel tako lepo in pobožno, da je postala pozorna nanj neka bogata gospa iz Genove, ko je bila na počitnicah v Voltaggiu. Z možem sta se dogovorila, da ga vzameta s seboj v Genovo in mu omogočita šolanje. Ko je prišel v Genovo, mu je bilo deset let. Po treh letih mu je umrl oče in tedaj se je za Janeza zavzel stric, kanonik pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske v Rimu. ( Ime je tej cerkvi dala starodavna Marijina slika, ki so jo prinesli iz Kozmedina pri Carigradu v osmem stoletju, ko so na Vzhodu uničevali svete podobe.) Stric je dal Janeza v jezuitsko šolo. Bil je odličen učenec, odkritega in vedrega značaja. Živel je kar preveč spokorno, tako da si je pokvaril zdravje. V duhovnika je bil posvečen, ko je bil star triindvajset let. Novo mašo je daroval pri oltarju sv. Alojzija, ki ga je častil vse življenje.

Svoje duhovniško srce je odprl revnim in zapuščenim pastirjem, ki so enkrat na teden prignali živino na stari rimski forum. Ti mladi ljudje so bili od otroških let samo pastirji in niso poznaline šol ne verskega pouka. Po svojih močeh se je zanje zavzel. Vsak dan je petkrat do šestkrat pridigal v cerkvah, kapelah, samostanih, bolnišnicah in ječah. Več let je deloval v zavetišču sv. Gala, ustanovljenem leta 1650 za prenočevanje rimskih ubožcev in brezdomcev.

Janez de Rossi je leta 1731 ustanovil zavetišče za dekleta, ki so po mestu prosila živeža, pa niso imela stalnih bivališč in so bila v nevarnosti, da se izgubijo. Zavetišče je postavil pod varstvo sv. Alojzija. Tudi po zasebnih hišah je obiskoval revne in bolne. S posebno ljubeznijo se je zavzel za bolnike. Rad je hodil v bolnišnico sv. Hijacinta za jetične. Iz večletnih izkušenj je vedel, da najbolj vdano umirajo tisti n apljučih bolni, pri katerih je le počasi uspel, da jih je pripravil na smrt. Sam je večkrat priznal, da je ob vdani smrti teh ljudi občutil več notranjega veselja kakor žalosti.

Bil je brez dohodkov, zato ga je stric pregovoril, naj prevzame dušno pastirstvo pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske. Po stričevi smrti je Janez dobil njegov kanonikat. Cerkev, ki je bila dotlej bolj slabo obiskana, se je začela vedno bolj polniti. Svetnik je vsak dan ure in ure presedel v spovednici. Duhovnik pride po najkrajši poti v nebesa, je govoril, če drugim prek spovednice pomaga priti v nebesa. Spovedovat je hodil tudi v druge cerkve, v samostane, bolnišnice in jetnišnice, pa tudi k bolnikom na dom, če so ga poklicali.

Njegovo vse življenje šibko zdravje je začelo leta 1763 naglo pešati. Nakajkrat ga je zadela kap, od katere se je sicer deloma opomogel, pomnožili so se tudi napadi božjasti. 23. maja 1764 je umrl, star 66 let. Pri njem so našli samo nekaj drobiža. Tudi postelja, na kateri je umrl, ni bila njegova, ker je vse, kar je imel, sproti razdal revnim.
Papež Pij IX. ga je leta 1857 razglasil za blaženega, Leon XIII. pa leta 1881 za svetnika.
Vir
Danes godujejo tudi…