Rodil se je leta 1515 v Firencah, kjer je preživel otroška leta in se vzgajal v dominikanskem samostanu sv. Marka. Pri osemnajstih je v mestecu pod Monte Cassinom spoznaval lepoto samote, tihote in molitve, kmalu pa se je odločil za pot v Rim, kamor je ubog in nepoznan prispel leta 1534 in ga ni več zapustil. Tu se je v skromnih in strogih razmerah vadil v spokornosti in ponižnosti. Ves čas je bila med njegovimi glavnimi nalogami tudi karitativna dejavnost: obiskoval je bolnišnice in skrbel za zanemarjene in zapuščene bolnike, po ulicah in trgih je vzpostavljal stike z ljudmi ter jim kot laik na preprost način pridigal. Za vsakega je našel preprosto besedo, tolažbo in spodbudo. Bil je prijatelj, duhovni vodja in spovednik papežem in drugim pomembnim, pa tudi čisto preprostim in »navadnim« osebam tedanjega časa. Strog do samega sebe, obdarovan z mnogimi mističnimi izkušnjami in celo čudeži, se kljub temu ves čas veseli, šali in celo uganja burke, da ga imajo celo za »božjega norčka«. Bil je velik prijatelj otrok, saj so ga vedno obdajale gruče otrok, on pa se je z njimi lovil, zabaval in smejal, nemalokrat celo na »svoj račun«. Njegovi znameniti oratoriji so bili res kraj poglobljene molitve in premišljevanja, obenem pa tudi prijetnega druženja ob veseli pesmi in šegavi besedi. Umrl je leta 1595, po 27 letih pa je že bil razglašen za svetnika.
»Nevšečnosti in nezgode, ki nam jih Bog pošilja, moramo sprejeti, ne da bi veliko razmišljali; zakaj dosti je, da vemo, da je to, kar nam Bog pošilja, za nas vedno najboljše.«
»Kdor hoče živeti pravo duhovno življenje, mora biti pripravljen na vse: da doživlja sladkost in tolažbo ali suhoto in zapuščenost in da trpi, kar je božja volja, ne da bi se pritoževal.«
»Kdor meni, da je bog ve kaj dosegel, če je v pobožnosti napredoval, ne zasluži drugega kot pomilovalen smeh.«
»Veselo srce človeka krepi in nam da vztrajnost v dobrem; zato bi moral biti božji služabnik vedno vesel.«
»Vedno moramo iz vsega srca Boga prositi, da vsak dan množi v našem srcu luč in toploto svoje dobrote.«
»Kdor si želi zamaknjenj in videnj, se ne zaveda, kaj si želi …«
»Lenoba je najhujša kuga za kristjana. Vedno moramo biti s čim zaposleni.«
»Če človek zatre eno samo strast, pa naj bo še tako majhna, je storil za svoj duhovni napredek več, kakor če bi se ne vem kako hudo zatajeval, postil ali bičal.«
»Rajši vzemi vse za dobro, kakor da bi se prepiral s tistimi, ki niso tvojega mnenja. Če je le mogoče, si vse razlagaj z dobre strani.«
Sveti Filip Neri, duhovnik, goduje 26. maja
Vir