Imena: Milka, Ljudmila, Mila, Milica, …
Poganski starši so jo vzgojili pogansko. Zgodaj je slišala tudi o krščanstvu, vendar ga ni marala, ker ga je imela za vero Nemcev, ki so prežali
po češki zemlji. Dvanajstletna je prvič videla Nemce, ko so prodrli do njenega gradu Pšova, od koder jih je pregnal moravski knez Svetopolk. V tej vojski je poveljeval tudi češki knez Borživoj. Seznanil se je s kneginjo Ljudmilo, jo vzljubil in se z njo poročil. Tudi on je bil še pogan. Kmalu po poroki je verjetno v političnih zadevah odšel k svaku Svetopolku. Ta pot je bila zanj milost, prav tako za Ljudmilo in vse češko ljudstvo. Na Moravskem je spoznal krščanstvo v pravi luči.
Sveta brata Ciril in Metod sta nekaj prej vpeljala slovansko bogoslužje in prevedla svete knjige v slovanski jezik. Borživoj se je dal poučiti in nemara ga je krstil sam sv. Metod. Domoljubna Ljudmila je bila žalostna. Ob slovanskem bogoslužju pa je spoznala, da krščanstvo ni nemška, temveč vesoljna, katoliška vera in se je dala tudi sama krstiti. Zdaj se je začela širiti vera tudi med ljudstvom.
Že v 28. letu je Ljudmila postala vdova. Sin Vratislav se je poročil z Drahomiro, častihlepno, oblastno in ljubosumno žensko. Svetnica se je umaknila na grad Tetin, snaha jo je sovražila čedalje bolj. Slednjič je najela dva plemiča, ki sta bila prejela od Ljudmile veliko dobrot, in jima obljubila velik del njenega imetja, če jo spravita s poti. Ponoči 15. septembra 921 sta vdrla z vojaki v grad in Ljudmilo zadavila. Napis na njenem grobu v cerkvi sv. Jurija v Pragi pravi, da spi tu »mati češkega naroda«. Bila je mati sirot, tolažnica vdov, neutrudna obiskovalka jetnikov, popolna v vseh dobrih delih.
Goduje 16. septembra.
Vir