Zavetnica: nosečnic; priporočajo se ji tudi v strahu pred poplavami.
        Atributi: upodabljajo jo v redovni obleki bridiktink, največkrat z jelenom; z lilijo v roki; kako obvezuje ranjenega reveža; pri obhajilu na smrtni postelji.
        Imena: Katarina, Kaja, Karin, Karen, Karina, Kata, Katalina, Katarinca, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrca, Katrina, Keti, Ketrin, Katarinca, Katarinica, Katia
        Katarina je po zgledu svojih vzgojiteljic v samostanu Rieseberg želela postati redovnica, vendar se je na očetovo željo zelo mlada, stara komaj štirinajst let, poročila. Njen mož je bil pobožen plemič in skupaj sta sklenila, da bosta tudi po poroki živela deviško. Živela sta skromno, Katarina se je oblačila preprosto, brez lepotičja in nakita. Sveto leto 1350 je dočakala v Rimu, kamor je odšla za svojo materjo, sv. Brigito, ki je tam ustanovila red bridiktink ali red Odrešenika. Tu je Katarina tudi zvedela za smrt svojega bolehnega moža in, čeprav si sprva tega ni želela in je imela veliko domotožje, kar triindvajset let ostala pri materi. V Rimu je napredovala v krepostih, živela je samostansko življenje, v katerem so se prepletali molitev, delo, počitek in izkazovanje dobrodelnosti. Odlikovala se je v veliki ljubezni do ljudi okoli sebe. Z materjo je večkrat romala, obiskali sta tudi Sveto deželo. Po materini smrti se je vrnila na Švedsko, s seboj vzela njeno truplo in ga pokopala v samostanski cerkvi v Vadsteni, kjer je kmalu postala opatinja. Še enkrat se je za pet let vrnila v Rim, da bi dosegla potrditev reda in zbrala vse potrebno za materino razglasitev za svetnico. Papež je red potrdil, kanonizacije svoje matere Brigite pa ni dočakala.
        Ime: iz grščine: »čista žena«.
        Rodila se je leta 1311 na Švedskem, umrla pa 24. marca 1381 v Vadsteni, prav tako na Švedskem.
        Družina: bila je drugorojena v družini z osmimi otroki. Njen oče je bil vitez Ulf Gudmarsson, mati pa sveta Brigita Švedska. Poročila se je s plemičem Egartom Kirnskim.
        Čudeži: na čudežen način naj bi rešila mesto Rim pred naraslo Tibero, ki je že prestopala jezove. Na njenih romanjih naj bi jo večkrat spremljali in varovali svetniki v podobi jelena.
        Beatifikacija: proces razglasitve za svetnico ni bil nikoli dokončan, je pa papež Inocenc VIII. leta 1484 dovolil njeno češčenje.
        Goduje: 24. marca.
        »Kdor hrepeni po plačilu v drugem življenju, mora vdano prenašati vse težave tega življenja.«
Vir

Danes godujejo tudi…

Rodila se je 29. junija leta 1832 kot Petra Ar-Rayes de Himlaya, poznana pa je pod redovnim imenom Rebeka. Pripadala je maronitski cerkveni skupnosti. Še kot majhen otrok je ostala brez mame. Ko je dopolnila 14 let, jo je sorodstvo nagovarjalo, naj se poroči, ona pa je poiskala zavetje v neki maronitski redovni skupnosti. Ko je dopolnila 53 let, je Rebeka nenadoma začutila, da je v primerjavi z drugimi sosestrami srečna. Medtem, ko so druge sestre trpele zaradi raznih bolezni, se je ona dobro počutila. Pred smrtjo pa je tudi ona zbolela. Želela je v svojih udih občutiti Kristusovo odrešilno trpljenje. Umrla je 23.marca leta 1914 v 82-tem letu življenja. Sveta Rebeka je tudi danes sodobna. Trpela je kot trpijo milijoni ljudi, ki potrebujejo upanje in luč. Herojske kreposti te svetnice služijo kot primer mnogim bolnikom, ki želijo sodelovati v Kristusovem odrešilnem trpljenju. Rebeka, cvet Kristusovega trpljenja je prva svetnica modernega Libanona in je tako zaščitnica svoje zemeljske domovine, svetopisemskega Libanona in celega Bližnjega Vzhoda, ki hrepeni po miru in rešitvi.
Goduje 23.marca.
Vir

Danes godujejo tudi…

Imena: Lea, Leja, Lejca, Lejka, Leonida, Lia, Lija
Njeno življenje poznamo po opisu sv. Hieronima. Lea je bila poročena z nekim uglednim in bogatim Rimljanom. Ob zgodnji moževi smrti je bila še zelo mlada. Svetovali so ji novo poroko. Zasnubil jo je prav tako mlad in sposoben mož Vecij Agorij Pretekstat, v javnosti široko znan kot zagovornik poganstva. Lea ni čutila zanj pravega nagnjenja, zato se ni hotela z njim poročiti. Gotovo je odločala tudi razlika v veri. Ni zanesljivo ugotovljeno, ali je snubec prej odbil Leino zahtevo, da se sprijazni z njenim verskim prepričanjem, ali pa je Vecij huje zasovražil krščanstvo, ker ga ni hotela za moža. Gotovo je le, da sta se pozneje glede vere ostreje razlikovala: on je krščanstvu hudo nasprotoval, ona pa je vneto zagovarjala krščanske misli in nravnost.

Lea se je najprej opredelila za družbo asketinj okrog Marceline in Hieronima kot duhovnega voditelja, nato pa je sama prevzela vodstvo take bogoljubne družbe na svojem posestvu pri Ostiji južno od Rima, kamor se je umaknila. Morda se je iz Rima odselila prav zaradi poganskega snubca, ki se z njim ni več marala srečati. Krožek okrog vdove Lee je bil malo drugačen kakor rimski okrog Marceline. Lea ni imela v bližini mnogo žena in deklet iz višjih rimskih slojev, zato je v svojo novo družbico sprejela tudi svoje služabnice in jih »učila z zgledom in besedo« (Hieronim). Ta poteza napravlja Leo še prikupnejšo, ker je z njo dokazala pravi krščanski čut za enakost vseh ljudi v Kristusu. Prav gotovo se je Lea oprijela življenja junaške odpovedi in dobrote, tako da je bila s svojimi krepostmi spodbuda za vso okolico, sicer je ne bi sv. Hieronim, ki je imel oster čut za človeške napake in slabosti, tako brez pridržka priznaval za sveto, celo »presveto osebo«.

V marcu leta 384 je rimsko javnost presenetil dogodek, o katerem so veliko govorili. Hkrati sta umrla oba, ugledna in svetniška vdova Lea in za naslednje leto izvoljeni konzul Vecij Agorij, njen nesojeni mož.
Sv. Lea goduje 22. marca.
Vir

Danes godujejo tudi…

Ponižen opat samostana, je bil primoran proti svoji volji sprejeti škofovski sedež v Vercelliju, kjer je 16 let prizadevno vršil svojo službo. Umrl je leta 452. 
Goduje 21.marca.
Vir

Danes godujejo tudi…

O sveti Klavdiji je malo znanega. Omenja se jo skupaj s še šestimi mučenkami, ki so žrtvovale svoje življenje za Kristusa. Te so: Aleksandra, Evfrazia, Matrona, Julijana, Evfemia in Teodozija. To bi se naj zgodilo v mestu Amiso v Mali Aziji za časa rimskega cesarja Maksimiljana, ki je vladal v letih 285 – 305 kot Dioklecijanov socesar. Za časa njunega vladanje je bilo zadnje veliko preganjanje kristjanov v rimskem cesarstvu. Nekje okrog leta 300 se je zgodilo, da je prišlo k visokemu cesarskemu uradniku sedem kristjank, med katerimi je bila tudi Klavdija. Grajale so ga zaradi krutosti in preganjanja nedolžnih kristjanov. Takoj so jih vrgli v ječo, jih prebičali in na razne načine mučili. Na koncu so jih vrgli v žarečo peč.
Ime Klavdija izhaja in latinskega imena Claudius, ki se ga povezuje z besedo claudus, kar pomeni hrom, šepav, nespreten, okoren, negotov.
Vir

Danes godujejo tudi…

Atributi: tesarsko orodje

Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina

Deviški mož božje Matere in preblažene Device Marije, pred postavo Jezusov oče. Čeprav mu ni bil oče po telesu, mu je bil oče po srcu in ljubezni. Evangelij je povzel njegovo svetost v eno samo besedo, ko pravi, da je bil »pravičen«. Cerkev jo je zgostila v petindvajset vzklikov v njegovih litanijah. Njegov praznik je ukazal papež Sikst v 15. stoletju; papež Pij IX. je razglasil Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, papež

Leon XIII. ga je postavil za zgled delavcev, Janez Pavel II. Pa je o njem napisal posebno spodbudno pismo.

Umrl je v Jezusovem in Marijinem naročju, zato je tudi priprošnjik za srečno zadnjo uro. Mogočni priprošnjik za vse. Če ga je na zemlji klical za očeta sam Bog, mu tudi v nebesih ne bo odrekel nobene prošnje.

Jožef je tisti »modri in zvesti služabnik«, ki ga je Gospod sam postavil nad sveto družino, da bo Jezusovi materi podpora in tolažba, Zveličarju rednik in vreden pomočnik pri izvrševanju njegovih namenov na zemlji. Tako je zapisal sv. Bernard.

»Po našem prepričanju je zelo koristno, da kliče katoliški svet prav posebno in z velikim zaupanjem poleg preblažene matere Marije tudi njenega prečistega ženina sv. Jožefa na pomoč,« je dejal papež Leon XIII.

Vneto je častila sv. Jožefa in veliko pripomogla, da se je v novem veku njegovo češčenje v Cerkvi tako močno razširilo, sv. Terezija Velika. Govorila je: »Ne spominjam se, da bi bila kaj prosila sv. Jožefa, pa bi mi ne bil dal. Ne verjela bi, koliko velikih milosti mi je Bog podelil po posredovanju tega svetnika in iz koliko telesnih in dušnih nevarnosti me je rešil. Drugim svetnikom je dal Bog – tako se zdi – moč, da morejo pomagati le v kakšni posamezni zadevi; tega svetnika pa sem spoznala kot pomočnika v vseh stiskah.«

Na Slovenskem je sv. Jožefu posvečenih osemdeset cerkva. Osebno ali krstno ime Jožef in Jožefa sta med najbolj razširjenimi v Sloveniji (pa tudi po svetu). Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni "Bog naj doda potomstvo".

Goduje 19. marca.

Vir

Danes godujejo tudi…

Atributi: mošnja za denar
Imena: Ciril, Kiril, Kirilo, Kiro, Cirali
Rodil se je v drugem desetletju 4. stoletja, torej v času, ko je cesar Konstantin dal krščanstvu svobodo. Njegovi starši so bili dobri kristjani in so mu preskrbeli vzorno krščansko vzgojo, najbrž pri menihih. Ko je umrl jeruzalemski škof sv. Maksim, je Ciril postal njegov naslednik. V cerkvi božjega groba, ki so jo sezidali in posvetili nekaj let prej, je Ciril učil katehumene. S posebnimi katehezami jih je pripravljal na krst. Na srečo so se te kateheze ohranile in potrjujejo njegov sloves.
Zaradi pravovernosti je prišel v spor z arijanci. Ti so ga tožili cesarju, da ga je odstavil in poslal v pregnanstvo. Toda Ciril ni bil človek, ki bi klonil pred krivico.
Sinoda v Selevkiji mu je vrnila škofovske pravice, tako da se je čez leto dni vrnil v Jeruzalem. Sovražniki pa so ga spet tožili pri cesarju Konstanciju v Carigradu in tamkajšnja sinoda ga je znova odstavila. Ko je Konstancij na jesen leta 361 umrl in je zavladal cesar Julijan, je Ciril izkoristil nove določbe in se vrnil v Jeruzalem. V tem času se je zgodilo, da so Judje s pomočjo cesarja Julijana, imenovanega »odpadnik«, hoteli na novo pozidati porušeni tempelj. Ciril jih je spomnil na Jezusove besede, da ne bo ostal kamen na kamnu, in jih je svaril pred tem početjem. Niso mu verjeli. Potres in ogenj sta razdejala, kar so zgradili.
Vendar Cirilovo trpljenje še ni bilo končano. Za cesarja Valenta je bil spet pregnan, ker je preveč očitno nasprotoval arijanizmu. Tokrat je ostal v pregnanstvu enajst let. Šele leta 381 se je smel dokončno vrniti na svoj škofovski sedež. Koncil v Carigradu, katerega se je tudi sam udeležil, ga je tedaj slovesno priznal za zakonitega škofa v Jeruzalemu. Umrl je leta 386. Svoje življenjsko izkustvo je izrazil v besedah: »Nikar se ne sramujmo Gospodovega križa, ampak se hvalimo z njim. Ob vsaki priložnosti pogumno naredimo s prsti na čelu znamenje križa: ko jemo ali pijemo, ko pridemo domov ali ko gremo zdoma; preden zaspimo in ko vstanemo; ko hodimo in ko počivamo.«
Goduje 18. marca.
Vir

Njegovi spisi:
“O dvojnem Kristusovem prihodu”  Kateheza sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (15, 1—3) 

Irci ga častijo kot svojega apostola. Prenekateri nosi ime Pat, okrajšano iz Patrick. Njegov god je še danes velik narodni praznik. Patrik se je rodil okoli leta 385 v zahodni Britaniji. Šestnajstletnega so roparji odvedli v sužnost. Po šestih letih je prišel spet k svojim ljudem. Obstanka pa doma ni imel. Vleklo ga je, da bi Ircem oznanjal Kristusovo vero. V Galiji je vstopil v samostan, potem pa odšel s sv. Germanom v Britanijo. Od tam ga je German poslal v Rim in ga priporočil papežu Celestinu za misijonarja. Ko je prejel škofovsko posvečenje, ga je papež poslal na Irsko, a nezaupni Irci so ga sprejeli s kamenjem.

Vendar je pridobil za krščanstvo poglavarja Dihuja in v njegovem skednju obhajal prvo daritev na Irskem. Irski kralj je zbral 25. marca leta 432 rodovne poglavarje na običajni narodni praznik. Po stari navadi tisti dan in tisto noč ni smel nikjer goreti ogenj. Ta dan pa je bila tudi krščanska velika noč. Patrik je zanetil velik velikonočni ogenj. Ko ga je kralj poklical na odgovor, je prišel predenj z velikim spremstvom in mu govoril o smrti, nebesih in peklu. Kralj mu je dovolil, da sme oznanjati evangelij po vsem otoku.

Tako je goreči misijonar prehodil vso Irsko, zidal cerkve in samostane, posvečeval duhovnike, zbiral učence in tako »otok svetnikov« pridobil za Kristusa. Seveda je moral pri tem pretrpeti marsikatero nasprotovanje in preganjanje. Nekoč se je rešil smrti le po velikodušnosti svojega voznika. Ko je ta zvedel, da hoče neki poglavar svetnika na poti umoriti, je prosil Patrika, naj zamenjata sedež na vozu. Strelica je zadela junaškega voznika.

Najpristnejša podoba sv. Patrika se nam kaže iz njegovih spisov. Izpoved, ki jo je napisal malo pred smrtjo, se uvršča med velike avtobiografije svetovne književnosti. Iz nje si šele moremo nekako razložiti, od kod izvira nenavadno velika vloga, ki jo je Irska igrala v zgodnjem srednjem veku v vsej zahodni krščanski Evropi.

Zavetnik Irske; frizerjev, kovačev, rudarjev, sodarjev; živine; priprošnjik proti mrčesu in boleznim živine; za duše v vicah; proti zlu
Atributi: škofovska oblačila, deteljica, ogenj, kača
Imena: Patrik, Patricij, Patrick
Sv. Patrik je umrl 17. marca 461 na severnem Irskem. Na ta dan se ga tudi spominjamo.
Vir

Danes godujejo tudi…

Priprošnjik zoper sušo.

Imena: Herbert, Bert, Berti, Berto, Heri, Heribert, Herko

Heribert ali Herbert je bil nadškof v Koelnu od leta 999 do 1021. Pripisovali so mu čudežno rešitev Kölna pred lakoto zaradi suše, zato velja za velikega priprošnjika zoper sušo.

Vir

Sveti Herbert je veljal zaradi svojega položaja pa tudi modrosti in vpliva za tretjega vodilnega moža v krščanskem svetu na prehodu v drugo tisočletje. Bil je namreč kancler cesarja Otona III., ki je kot nemški cesar sanjal o veliki, univerzalni državi s središčem v Rimu ter papežem kot duhovnim vodjo. Morda najpomembnejša ideja te države je bila enakopravnost vseh narodov. Herbert se je šolal v samostanskih šolah in se pri tem navdušil za versko obnovo po vzoru Clunyja. Bil je realist, bister opazovalec in sposoben organizator. S štiriindvajsetimi leti je postal stolni prošt v Wormsu in cesarjev sodelavec. Ta mu je kmalu poveril službo kanclerja za Italijo, kasneje tudi za Nemčijo. Kot cesarjev najbližji sodelavec in osebni prijatelj ga je spremljal na vseh njegovih poteh, nazadnje v Rim, kjer je cesar začel priprave za uresničitev svoje države. Herbert nad temi načrti ni bil kdove kako navdušen, zato je brez upiranja sprejel vest, da ga je kapitelj v Kölnu izvolil za nadškofa. Sredi hude zime je odhitel v svojo škofijo in se z vso dušo oprijel pastirskih dolžnosti. Cesar pa se mu kljub temu ni hotel odreči, zato je še vedno delal tudi zanj. Bil je ob njem tudi takrat, ko se je komaj 22-leten v Paternu v Italiji poslovil s tega sveta. Zaupane so mu bile cesarske insignije, ki pa so postale jabolko spora med njim in cesarjevim naslednikom, bavarskim vojvodo Henrikom. Le ta jih je hotel takoj zase, Herbert pa se je držal predpisov, saj bi jih moral dobiti šele po izvolitvi. Henrik ga je vrgel v ječo in ga prisilil k izročitvi zaklada, Herbert pa je pustil kanclersko službo. Zamera je trajala kar nekaj časa, kasneje pa sta se pobotala, postala prijatelja, tako da je Herbert tudi novemu cesarju stal tesno ob strani. Znal je navduševati s svojo zvestobo, pa tudi z otroško pobožnostjo. Kot nadškof je Herbert večkrat osebno pregledal vse kraje svoje škofije, spodbujal vernike k čim lepšemu in popolnejšemu življenju, pri tem pa prvi dajal zgled s svojo spokornostjo, molitvijo in dobrodelnostjo. Na njegovo pobudo je bil sezidan velik samostan, opatija v bližini Kölna; bil pa je tudi pobudnik izdaje več bogoslužnih knjig. Na eni izmed številnih vizitacij (službenih obiskov) je zbolel za mrzlico in umrl.

Ime: Izhaja iz starejšega nemškega imena Heribert, Heriberaht, ki je sestavljeno iz starovisokonemških besed heri »množica, vojska« in beraht »bleščeč, slaven«.

Rodil se je okoli leta 970 v Wormsu v Nemčiji, umrl pa 16. marca 1021 v Kölnu, prav tako v Nemčiji.

Družina: Njegov oče je bil ugleden plemič, grof Hugo, mestni poveljnik.

Zavetnik: Poleg tega, da je zavetnik mesta Deutza, kjer počivajo njegove relikvije, velja za priprošnjika za dež oz. proti suši.

Upodobitve: Na upodobitvah je prikazan kot nadškof s palijem, kako se obrača k nebu s prošnjo za dež.

Čudeži: Pripisujejo mu čudežno rešitev Kölna pred lakoto zaradi suše. V stiski je sv. Herbert oznanil spokorno procesijo in jo sam vodil. Ker ni bilo takoj dežja, je vso krivdo prevzel nase. Rekel je: »Temu je kriv vaš škof; kajti če njegovi grehi ne bi izzivali božje jeze, bi že zdavnaj imeli dež, ki si ga vsi tako zelo želimo.« Nato se je dež res ulil in nesreča je bila odvrnjena. Nekoč pa je slepa žena spregledala, ko si je izmila oči z vodo, s katero si je sv. Herbert umil prste.

Beatifikacija: Leta 1075 ga je papež Gregor VII. razglasil za svetnika.

Goduje: 16. marca.

Vir

Danes godujejo tudi…

Zavetnik Dunaja in pekov.
Imena: Klemen, Klemens, Klement, Klementin, Kliment.
Po rodu je bil Čeh, rojen v Tasovicah na južnem Moravskem. Krstili so ga na ime Janez, priimek Dvoržak so mu pozneje ponemčili v Hofbauer. Med dvanajstimi otroki je bil deveti. Sedem let staremu je umrl oče. Tedaj je mati postavila Janezka pred podobo Križanega: »Ta bo odslej tvoj oče; glej, da boš hodil po poti, ki mu bo všeč.«
Janez je mater ubogal. Iz srca rad bi postal duhovnik, pa mu je revščina to branila. Bil je pek pri »belih menihih«. V samostan ni mogel vstopiti – samostani takrat niso smeli sprejemati novincev – zato je sklenil, da bo začel samotarsko življenje in se je naselil pri neki cerkvici blizu Znojma. Pozneje je prišel na Dunaj, kjer je našel dobrega tovariša Petra. Z njim sta romala dvakrat peš v Rim in tivolski škof, poznejši papež Pij VII., ju je preoblekel v samotarsko obleko. Ob tej priložnosti je Janez dobil redovno ime Klemen. V Rimu so ga pozneje sprejeli v red redemptoristov, ki ga je bil ustanovil sv. Alfonz Ligvorij. Star je bil že triintrideset let. Tako se mu je spolnila srčna želja – postal je duhovnik.
Predstojniki so ga poslali v Varšavo; odtod pregnan je šel na Dunaj in dunajskemu mestu posvetil življenje od leta 1808 do smrti leta 1820. Poleg neštetih opravil pri bolnikih in umirajočih, na prižnici in v spovednici je še našel čas za visokošolsko mladino. Zvečer so se shajali pri njem študentje, včasih do petdeset. Med njimi je bil tudi naš rojak Friderik Baraga.
Goduje 15. marca.
Vir
Danes godujejo tudi…