Imena: Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino, Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, …
Človek skoraj ne more verjeti, da je bilo kaj takega mogoče Jožefina je bila žrtev trgovine s sužnji, ki je cvetela v Sudanu v devetnajstem stoletju. Devetletno temnopolto deklico so v Kartumu ujeli arabski trgovci in jo petkrat prodali. Živela je v takšnem strahu, da je za vselej pozabila svoje rojstno ime. Trgovcem ga ni znala povedati, zato so ji dali ime »Bakhita«, kar pomeni v arabščini »osrečena«.
Rodila naj bi se okoli leta 1869. Deset let je nosila suženjske verige. Posebej je trpela, ko je je kupil turški general, da bi služila njegovi materi in ženi. Ženski sta bili neusmiljeni. Ni minil dan, da je ne bi pretepali do krvi. Dali sta jo tetovirati. Na telesu ji je ostalo 144 znamenj. Ko se je moral general vrniti v Turčijo, jo je kupil italijanski konzul. Nekaj časa je še ostala v Sudanu, nato pa se je preselila v Italijo. V življenjepisu je zapisala: »V svojem srcu sem dala Afriki večno slovo«.
V Italiji je dobila svobodo in stopila v stik z beneškimi kanosijankami. Devetega januarja 1890 jo je beneški patriarh krstil, birmal in ji podelil prvo obhajilo. Dobila je ime Jožefina Marjeta. Tedaj se ji je tudi v srcu zbudila želja, da bi stopila v red kanosijank. Bila je sprejeta in čez šest let je v Veroni, kjer so imele kanosijanke materno hišo, napravila zaobljube.
Najprej so jo poslali v samostan Schio (Vicenza), kjer so redovnice delovale na vzgojnem in karitativnem področju. Tu je na pobudo predstojnice Jožefina povedala svojo življenjsko zgodbo. V samostanu je bila pripravljena sprejeti vse službe, od vratarice, zakristanke, do delavke. V srcu pa se ji je vnemala želja, da bi šla v misijone. Ni se ji spolnila, toda skupaj s sestro Leopoldo Benedetti, ki se je vrnila iz Kitajske, sta obiskali marsikatero mesto v Italiji in prebujali misijonsko navdušenje. Stalno bivališče je imela v samostanu Vimercate blizu Milana, bila je vratarica. Z njo so se srečevali zaskrbljeni starši, katerih hčere so odhajale v misijone. Vedno je znala najti spodbudno besedo.
Umrla je 8 februarja 1947. Njeno telo je ostalo mehko, tako da so matere lahko prijemale za njeno roko in jo polagale na svoje otroke ter se priporočale njeni priprošnji.
Za blaženo jo je razglasil Janez Pavel II 17 maja 1992, za svetnico pa 1. oktobra 2000.
Vir
“Zbrani na praznik svetega Jožefa, ki je za Marijo prvi svetnik v nebesih, se danes spominjamo treh oseb: njega samega, varuha svete družine, nato našega papeža, Benedikta XVI. – Jožefa Ratzingerja, in na poseben način tudi svete Jožefine Bakhite.
Slednja prihaja med nas na viden in otipljiv način po svoji relikviji “Ex ossibus”, to pomeni, da gre za košček njene kosti. Ne prihaja pa le zaradi naše župnije, temveč za vso domovino Slovenijo. Postni čas, ko premišljujemo o ceni našega rešenja, ki jo je za vsakogar od nas plačal Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, naj nam bo v pomoč, da bi mogli dobro razumeti, kaj nam sveta Jožefina Bakhita z zgledom svojega življenja sporoča.
Spomnimo se na kratko: rojena leta 1869 v pokrajini Darfur, v Sudanu v Afriki, je bila kot sedemletna deklica ugrabljena in prodana za sužnjo. Ob tem je od strahu pozabila lastno ime, ugrabitelji pa so jo poimenovali Bakhita – tista, ki je srečna. Večkrat preprodana je okušala neizmerno trpljenje zaradi nepojmljive krutosti svojih gospodarjev. Žena enega izmed njih, turškega generala, je dala Bakhito tetovirati. Sužnji so bili tedaj goli in tako bi dosegla na trgu večjo vrednost. Z nožem so ji na telesu naredili 114 rezov; po prsih, trebuhu in rokah. Da se rane ne bi zacelile in bi ostale vidne, so vanje vtrli soli. Kasneje je sama izpovedala, da je bil edinole Bog lahko tisti, ki jo je rešil, ko so jo pustili ležati kot mrtvo na tleh v mlaki krvi. Zanjo je imel velik načrt. Kot zadnji jo je leta 1885 kupil italijanski konzul, da bi jo odpeljal v Italijo, kjer jo je podaril prijatelju. Tam je spoznala Jezusa, tudi prodanega in bičanega, in ko bi se morala s to družino vrniti v Afriko, kjer so imeli hotel, je prvič v življenju rekla ne. Pri kanosijankah v Benetkah je po rokah beneškega patriarha obenem prejela zakrament svetega krsta, svete birme in prvo obhajilo. Ni našla besed, da bi opisala srečo, ki jo je čutila v srcu, ko je postala Božji otrok. Leta 1896 je postala redovnica, leta 1902 pa je prišla v Schio (provinca Vicenza), kjer je ostala vse do svoje smrti leta 1947. Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 proglasil za blaženo, 1. oktobra leta 2000 pa za svetnico.
Sedanji papež, Benedikt XVI. govori o njej v okrožnici Spe Salvi (Odrešeni v upanju) iz leta 2007 kot o svetnici upanja takole: ” … Tukaj je Bakhita končno po tako groznih »gospodarjih, paronih«, katerim je bila do tedaj podložna, spoznala povsem drugačnega »Gospodarja«, ki ga je v beneškem narečju imenovala »Parón«. Zdaj je spoznala živega Boga, Boga Jezusa Kristusa. Do tedaj je poznala samo gospodarje, ki so jo prezirali in z njo grdo ravnali ali jo v najboljšem primeru imeli za koristno sužnjo. Zdaj pa je slišala, da obstaja »Parón« nad vsemi paroni, Gospod vseh gospodov, in da je ta Gospod dober, Dobrota sama. Izkusila je, da ta Gospod pozna tudi njo, da je tudi njo ustvaril – še več, da jo ljubi. Tudi ona je bila ljubljena, in sicer od najvišjega Parona, pred katerim so vsi drugi paroni le ubogi služabniki. Bakhito je Bog poznal in ljubil ter pričakoval. Še več, ta Paron je sam sprejel nase usodo pretepenosti in je zdaj čakal nanjo na »Očetovi desnici«. Zdaj je imela »upanje« – ne več samo majhno upanje, da bo našla manj okrutne gospodarje, marveč veliko upanje: jaz sem dokončno ljubljena, in kar koli se mi že pripeti – ta ljubezen me pričakuje. In tako je moje življenje dobro. Po tem spoznanju upanja je bila »odrešena «. Zdaj ni bila več sužnja, marveč svoboden otrok Boga. Bakhita je razumela, kar je povedal Pavel, ko je Efežane spomnil na to, da so bili prej na svetu brez upanja in brez Boga – brez upanja zato, ker so bili brez Boga. ”
Ko so sveto Bakhito nekoč vprašali, kaj bi storila, če bi se ponovno srečala s tistimi, ki so z njo tako grdo ravnali in ji povzročili toliko gorja, je odgovorila: “Pokleknila bi pred njimi, poljubila njihove roke in se jim zahvalila. Če ne bi bilo njih, ne bi nikoli postala Božji otrok in Kristusova nevesta. Ubogi reveži, saj niso vedeli, kaj delajo; oni so bili gospodarji, jaz pa njihova sužnja. Vsak dan prosim za njih, da bi tudi oni spoznali Boga in Njegovo ljubezen in bi se nekoč srečali v raju.”
Sveta Bakhita je bila kanosijanka – red se imenuje po sveti Magdaleni iz Canosse. Karizma tega reda je je popolna zazrtost v Jezusa na križu in žalostno Mater Božjo. Vodilo so jim besede: ponižnost v ljubezni. Postaviti torej Boga na prvo mesto in se Mu popolnoma darovati, kakor se je Jezus popolnoma daroval Očetu v poslušnosti Njegovi volji. Obenem pa slediti Mariji, ne le v solzah njene žalosti, temveč predvsem v trdnosti njene vere in njeni moči, da stoji pod križem, ko se ta volja uresničuje.
Sporočilo svete Jožefine Bakhite nam in vsem v našem času lahko strnemo v tri točke:
odpuščanje in sprava iz srca, še več, hvaležnost za trpljenje, po katerem nas Bog vodi vse bliže k sebi,
smisel življenja bomo našli, če bomo v trdni veri sledili Jezusu na križu in Mariji,
brez Boga smo brez upanja. Največja napaka, ki jo je storil človek je bila, da je Boga izrinil iz vseh področij svojega življenja in na Njegovo mesto postavil samega sebe. Sveta Bakhita upanja nikdar ni izgubila, ker je bila z Bogom vedno zedinjena.
Mati prednica je bila žalostna ob približevanju Bakhitinega odhoda v nebesa. Slednja jo je tolažila z veliko gotovostjo: “Ne trpite zaradi mene. V nebesih bom šla k Jezusu in za vas dosegla velike blagoslove. Če mi bo Gospod to dovolil, bom prišla in vas poiskala v sanjah. V raju bom močna in bom vsem dosegla velike milosti.”
Danes te, sveta Bakhita, tukaj zbrani prosimo, posreduj pri Bogu za nas in naš slovenski narod, ter nam izprosi milost resničnega odpuščanja, sprave in trdne vere, da ostanemo Bogu zvesti v vseh preizkušnjah in tako dočakamo trenutek, ko nam bo Njegovo usmiljenje naklonilo, da smemo tudi sami okusiti veselje vstajenja ter Ga večno ljubiti in gledati iz obličja v obličje.
Sveta Jožefina Bakhita, prosi za nas!”
Vir
Danes godujejo tudi…