Francesco Bonifacio se je rodil 7. septembra 1912 v Piranu. Po končani srednji šoli je odšel na teološki študij v semenišče v Gorico, zaključni del študija pa je končal v Kopru. 27. decembra 1936 ga je goriški nadškof Margotti v stolni cerkvi sv. Justa v Trstu posvetil v duhovnika. Pastoralno delovanje je 3. januarja 1937 začel z novo mašo v župnijski cerkvi v Piranu, kjer je ostal krajši čas. Nadškof Margotti ga je kasneje imenoval za kapiteljskega pomočnika, kornega vikarja in duhovnega pomočnika v Novigradu v Istri, kjer je ostal dve leti. Leta 1939 ga je tržaško-koprski škof Santin premestil na novo delovno mesto v naselje pri Bujah. Na ozemlju med Bujami in Grožnjanom je deloval do mučeniške smrti 11. septembra 1946.
21. februarja 1957 je tržaški škof Santin sprožil proces za njegovo beatifikacijo in 27. novembra 1998 je Kongregacija za zadeve svetnikov potrdila razlog za Bonifacijevo nasilno smrt iz sovraštva do vere. Spomin na njegovo svetniško življenje in mučeniško smrt sta med verujočimi živa vse do danes.
Katoliška cerkev je Bonifaciu priznala mučeništvo, ker je bil žrtev sovraštva do vere. Ob koncu vojne je delal kot duhovnik v istrskih vaseh, zbiral je predvsem mlade ljudi in jih vabil v Katoliško akcijo. Kljub grožnjam in protiverski propagandi v takratni Jugoslaviji se ni umaknil in se tudi ni odpovedal verskemu izobraževanju mladih preganjanih katoličanov. Njegov brat Giovanni Bonifacio je izjavil, da se Francesco nikoli ni zanimal za politiko, ubit je bil samo zato, ker je bil veren in se veri ni odpovedal.
Vir
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov nadškof Angelo Amato je 4. oktobra 2008 v stolni cerkvi svetega Justa v Trstu duhovnika Francesca Bonifacia razglasil za blaženega. Sveti oče je namreč julija letos odobril objavo odloka, ki priznava njegovo mučeništvo.
Francesco Bonifacio se je rodil septembra leta 1912 v Piranu. Vstopil je v medškofijsko malo semenišče v Kopru, teologijo pa je študiral v Gorici in Kopru. Leta 1936 ga je goriški nadškof Margotti v stolni cerkvi svetega Justa v Trstu posvetil v duhovnika. Pastoralno delovanje je Bonifacio začel z novo mašo v župnijski cerkvi v Piranu, kjer je ostal krajši čas. Kasneje je bil imenovan za kapiteljskega pomočnika, kornega vikarja in duhovnega pomočnika v Novigradu v Istri, kjer je ostal dve leti. Leta 1939 ga je tržaško-koprski škof Santin premestil na novo delovno mesto v naselje pri Bujah. Na ozemlju med Bujami in Grožnjanom je deloval do mučeniške smrti 11. septembra 1946, ki jo je utrpel zaradi sovraštva do katoliške vere.
Proces za Bonifacievo beatifikacijo je leta 1957 sprožil tržaški škof Santin, Kongregacija za zadeve svetnikov pa je 27. novembra 1998 potrdila razlog za Bonifacievo nasilno smrt iz sovraštva do vere in ga razglasila za mučenca.
Pri mučeništvu gre za posebno obliko pričevanja za vero v Jezusa Kristusa, ki se navzven pokaže z vdano sprejeto nasilno smrtjo. V Katoliški cerkvi je kandidat za svetnika v večini primerov najprej razglašen za blaženega, kasneje pa (lahko) tudi za svetnika. Za razglasitev mučenca za blaženega ni potreben čudež, za razglasitev blaženega mučenca za svetnika pa je potreben čudež.
Vir
Bil je žrtev nasilja po drugi svetovni vojni v Istri
V stolnici sv. Justa v Trstu je bila v soboto, 4. oktobra, slovesna maša, med katero so za blaženega razglasili duhovnika nekdanje tržaško-koprske škofije Francesca Giovannija Bonifacia, ki je umrl kot žrtev povojnega nasilja 11. septembra 1946 blizu Krasice v hrvaški Istri.
Slovesnega somaševanja sta se poleg tržaškega škofa Eugenia Ravignanija, nairobijskega kardinala Johna Njueja ter številnih škofov iz drugih italijanskih dežel in s Hrvaškega udeležila tudi ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran in koprski škof Metod Pirih. Vodil ga je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov nadškof Angelo Amato, ki je vernikom, ki so do zadnjega kotička napolnili baziliko, prebral apostolsko pismo, s katerim je papež Benedikt XVI. privolil, »naj bo častiti božji služabnik Francesco Giovanni Bonifacio – duhovnik in mučenec, ki se je blago in radodarno posvečal dušnopastirskemu poklicu in ki je med pričevanjem vere daroval svoje življenje Kristusu – odslej imenovan za blaženega in naj se njegovo ime praznuje v krajih in po načelih, ki jih določa pravo, vsako leto 11. septembra, ob dnevu, ko se je pokojni rodil v nebesih.«
»Ker je blaženi predvideval možnost svojega mučeništva, je v svojo beležko nekoč zapisal: ‘Živimo v junaških časih: junaki smo zato, da bi bili – če bi bilo treba – sveti, sveti do mučeništva.’ Pred svojim žrtvovanjem pa je slavnostno izjavil, da ‘kdor ni toliko pogumen, da bi umrl za lastno vero, je nevreden, da bi jo izpovedoval’,« je še povedal mons. Amato.
Mučeništvo Francesca Bonifacia je nadškof Amato uporabil za presojo današnjega položaja krščanstva, ki doživlja hude preizkušnje, kot jih je doživljalo po vojni. Prefekt je opozoril, da je tudi današnji čas čas mučencev.
»Čeprav so vse države na splošno sprejele temeljne človekove pravice, se tudi danes kristjanom krati verska svoboda,« je dejal in navedel huda protikrščanska nasilna dogajanja na Kitajskem, v Turčiji, Somaliji, Iraku, Nepalu, Bangladešu, Pakistanu, Nigeriji, Etiopiji, Eritreji, Sudanu, Egiptu in Indiji.
Ali se naša zahodna družba tudi boji evangeljske resnice? Mons. Amato je prepričan, da se. »Tudi pri nas smo priče podtalnemu protikrščanskemu preganjanju v obliki zasmehovanja, sprevračanja dejstev in besed, žalitev in razglašanja krivičnih zakonov. Mediji nas tlačijo z lahkomiselnimi in površinskimi idejami, ki so odkrito protikrščanske.«
Današnja družba zahteva, da se duhovniki in verniki pogumno vedejo in da v celoti razglašajo Besedo evangelija, »tako kot je to storil blaženi Francesco Bonifacio«.
Mons. Ravignani se je ob blaženem Bonifaciu spomnil še drugih italijanskih, slovenskih in hrvaških škofov, duhovnikov ter vernikov, »ki so bili v hudem in bolečem obdobju v Istri in drugod deležni krivičnega nasilja in sovraštva do vere in zaradi katere so predvsem izgubili tudi življenje«. Pri tem se je tržaški škof posebej spomnil hrvaškega duhovnika Mira Bulešića, ki je kot žrtev napada umrl leta 1947 v Lanišću v Istri: z njim je bil takrat ranjen tudi tržaški slovenski kandidat za beatifikacijo mons. Jakob Ukmar. »Naše Cerkve so s krvjo mučenikov združene v pričevanju ene same vere, ene same svete milosti, ki jih povezuje mir,« je še povedal mons. Ravignani.
Ob koncu maše je pred zbor somašnikov stopil brat pokojnega Francesca Bonifacia, Giovanni, in se v krajšem nagovoru zahvalil vsem, ki so pripomogli, da se je proces beatifikacije družinskega člana pozitivno iztekel. V znamenje hvaležnosti je Giovanni Bonifacio poklonil tržaški škofiji bratov novomašni kelih in štolo.
Vir
Župnik Francesco Bonifacio se ni ustrašil groženj nasprotnikov vere
Župnik Bonifacio je bil usmrčen zaradi ljubezni do Boga in njegove Cerkve in zaradi zvestobe svojemu duhovniškemu poklicu in dušnopastirskemu delu.
Iz ljubezni do ljudi
Francesco Bonifacio se je rodil v skromni in globoko verni družini v Piranu 7. septembra 1912. Bil je drugi sin izmed sedmih otrok.
Družinsko okolje, ki so ga zaznamovale preprostost, delavnost in molitev, je v Francescu zbujalo željo, da bi nekoč postal duhovnik. Kot najstnik je vstopil v koprsko semenišče, kjer je obiskoval gimnazijo, teološke študije pa je dokončal na goriškem seminarju. Sošolci se ga spominjajo predvsem po njegovi dobrosrčnosti in zvestem opravljanju dolžnosti.
27. decembra ga je nadškof Margotti v baziliki sv. Justa posvetil v duhovnika. Prvi dve leti svojega dušnopastirskega dela je preživel v Novigradu, kjer se je ukvarjal predvsem z mladino. Leta 1939 je kot župnik služboval v Krašici, majhnem naselju med Bujami in Grožnjanom, kjer je marljivo skrbel in dograjeval krščansko skupnost s poučevanjem verouka, z vabili k rednemu obhajanju zakramentov, s stalnim obiskovanjem bolnih domačinov, s priporočili po obhajanju verskih svečanosti, s pobožnostjo do evharistije in do Matere božje ter z izobraževanjem mladih po vzgojnih načelih Katoliške akcije (Azione Cattolica).
Francesco Bonifacio je svoje življenje popolnoma posvetil dušnopastirskemu delu, zaradi česar je bil trn v peti tistim, ki so skušali ljudi odvrniti od vere.
Takoj po vojni je jugoslovanska uprava namreč množično podpirala in širila protiverska stališča na vseh ravneh. Pastoralno delo Bonifacia je bilo zato močno okrnjeno, vendar se okoliščinam ni vdal. Ko je na zagovoru v Trstu vprašal mons. Santina, ali naj se umakne na varno, ga je škof zaprosil, naj nadaljuje s svojim delom. »Od svojega škofa sem si takega odgovora zaželel,« mu je Bonifacio odvrnil.
Ko se je 11. septembra 1946 vračal iz Grožnjana v Krašico, so ga nekateri jugoslovanski vojaki ugrabili in – kot trdi množica prič – odvedli v gozd, kjer so ga ‘prepustili’ nemili usodi.
O tem, kako je Bonifacio stopil v večni božji objem, je znanih več različic: vse pa odločno potrjujejo, da je do zadnjega oznanjal Kristusovo besedo. Znebiti so se ga hoteli, ker je imel velik vpliv med ljudmi, predvsem med mladimi. Usmrčen je bil zaradi ljubezni do Boga in njegove Cerkve in zaradi zvestobe svojemu duhovniškemu poklicu in dušnopastirskemu delu.
Pot do svetništva
Proces beatifikacije župnika Francesca Bonifacia je trajal več desetletij.
Med leti 1959 in 1970 je nadškof mons. Santin začel dokazni postopek in začel zbirati potrebno dokumentacijo v zvezi z mučeništvom župnika Bonifacia: dokumentirana so bila bistvena pričevanja oseb, ki so duhovnika poznale. Leta 1970 je tržaško-koprski nadškof imenoval p. Antonia Cairolia za postulatorja, papeža Pavla VI. pa zaprosil, naj sproži cerkveno preiskavo. Po prvemu delu škofijske sodne obravnave je v letih 1972 in 1974 postopek prevzel mons. Evgen Ravignani. Tržaški škof mons. Lovrenc Bellomi je leta 1995 zasnoval novo škofijsko sodišče, ki je imelo nalogo, da z dopolnjeno dokumentacijo sklene prvo stopnjo škofijske obravnave: ta se je namreč končala leta 1998, nato pa je bilo vse gradivo posredovano Kongregaciji za zadeve svetnikov s prošnjo, da bi potrdila mučeništvo župnika Bonifacia. Postopek procesa sta vodila postulator Luca De Rosa in mons. Ettore Malnati v vlogi predsednika sodišča, ki je imel nalogo, da smiselno uredi celotno gradivo postopka. Zbrati je moral osebne dokumente in zapise pokojnega in jih hkrati presoditi z moralnega in teološkega vidika, poglobiti se je moral v zgodovinsko ozadje tedanjega povojnega časa itd.
Papež Benedikt XVI. je po modri presoji opravljenega dela Kongregacije 3. julija 2008 priznal mučeništvo iz ljubezni do vere (odium fidei) božjega služabnika Francesca Bonifacia.
Cerkveno pravo določa, da zaradi mučeniške smrti ni potreben nikakršen posmrtni čudež za razglasitev za svetnika. V primeru mučeniške smrti je namreč odločilno splošno priznanje velike vrednosti oz. veljave mučenika v širšem prostoru, ne le v kraju, kjer je v življenju deloval.
Župnik Francesco Bonifacio je tako postal prvi svetnik Cerkve na Tržaškem po zelo dolgem obdobju: zadnji mučeniki tržaške Cerkve, ki jih danes častimo – kot zagotavlja mons. Ettore Malnati –, segajo v čas izpred tisoč šesto let, to je v obdobje hudih preganjanj kristjanov.
Vir
Danes godujejo tudi…