Bil je najmlajši od treh bratov rojenih draguljarju Dominiku Scrosoppi in Antoniji Lazzarini. Njegov brat Karlo je bil posvečen v duhovnika, ko je bilo Alojziju šest let, njegov brat Janez pa nekaj let kasneje. Ko je bil Alojzij star 11 ali 12 let so njegovo domačo regijo druga za drugo udarile suša, lakota, tifus, črne koze; pogled na takšno bedo, popolno revščino in številne sirote je imel trajen vpliv na dečka.
V najstniških letih je začutil klic v duhovništvo in vstopil v isto semenišče kot njegov brat Janez. Diakon je postal leta 1826, posvečen pa je bil 31. marca leta 1827 v katedrali v Vidmu, kjer sta mu na novi maši asistirala njegova brata.

Bil je vodja Pobožne zveze Srca Jezusa Kristusa. Pomagal je upravljati center za otroke, ki ga je vodil njegov brat Karlo. Bil je tudi frančiškanski tretjerednik in leta 1829 pomožni direktor Karlove sirotišnice. Sirotišnica je doživljala težje čase kot običajno; Alojzij je v obupu odšel na ulice beračit v njeno podporo in šola je kmalu dobila veliko lekcijo vere – in dovolj denarja za nakup lastne stavbe.

Ker je bilo več sirot kot prostora, sta se brata odločila povečati hišo. Alojzij je odšel na podeželje, da bi zbral gradbeni materijal in delavce.  Delo se je začelo leta 1834 z Alojzijevo koordinacijo, prosjačenjem, nadzorom in konstrukcijskim delom. Končana je bilo leta 1936 in imenovana Hiša za obubožane. Tega leta je tudi razsajala nova epidemija kolere in sirotišnica je bila spet polna.

Potrebe sirot in stalno zavzemanje bratov duhovnikov, sta pritegnila pozornost številnih žena v okolici, ki so prav tako delale z revnimi in zapuščenimi. Med nimi so bile Felicita Calligaris, Rosa Molinis, Katarina Bros, Kristina in Amalija Borghese in Uršula Baldasso. Te žene so pod duhovnim vodstvom Karla in Alojzija, ustanovile kar je kasneje postalo Kongregacija sester Previdnosti in so poučevale osnovne akademske predmete in šiviljsko obrt. Alojzij jih je postavil pod okrilje zavetnika svetega Kajetana Tienskega, kongregacija pa je dobila dokončno potrditev od blaženega papeža Pija IX. 22. septembra 1871.

Leta 1846 se je Alojzij pridružil Oratoriju svetega Filipa Nerija, kongregaciji namenjeni dobrodelnosti in poučevanju in bil 9. novembra 1856 izvoljen za prošta skupnosti. 4. oktobra 1854 je končal z delom na Rešilnem domu za zapuščene deklice. 7. marca 1857 je odprl šolo in dom za gluhonema dekleta; kar je na žalost trajalo samo 15 let. Odprl je Hišo Previdnosti za njegove bivše nezaposlene študente in delal v bolnišnici z najbolj bolnimi in revnimi pacienti.

Zadnja leta svojega življenja se je moral Alojzij spopasti z protiklerikalnim vzdušjem, ki  se je širilo po Italijanskem polotoku med političnim poenotenjem dežele; mnogo hiš in skupin, vključno z oratorijem, je bilo zaprtih in njihovo premoženje prodano. Medtem, ko Alojzij ni mogel rešiti Oratorija in župnijskega imetja, je zaščitil dobrodelne ustanove in videl Kongregacijo rasti in se širiti.

        Imena: Elizabeta, Ažbeta, Beta, Beti, Betika, Betina, Betka, Elica, Elis, Elisa, Elka, Izabela, Liza, Lizabeta, Lili, Lizika
        Elizabeta, sedma med dvanajstimi otroki zakoncev Vendramini, se je rodila v premožni družini v Bassanu blizu Padove. Starši so jo zelo mlado zaupali redovnicam avguštinkam, da bi prejela vzgojo, primerno za njen družbeni položaj. Ko se je vrnila domov, so jo obljubili kot nevesto mladeniču iz dobre družine v mestu Ferrari. Zdelo se je, da bo njeno življenje teklo povsem po normalnih tirnicah, ko je dekle leta 1817, pri svojih sedemindvajsetih letih spoznalo, med pogovorom s svojimi prijateljicami, da je njena načrtovana prihodnost nekaj – banalnega.
        Šlo je za resnično in pravo spreobrnitev. Sama jo je opisala takole: »V nekem trenutku nisem več poznala same sebe. Svet se mi je začel upirati. Zapustila sem ženina, kateremu sem bila obljubljena, in nisem mislila na nič drugega, kakor da se zaprem v kak samostan.«
        Elizabeta se je v resnici usmerila k bolj dejavnemu in odprtemu slogu redovniškega življenja. Najprej se je pridružila gostiteljicam mestne sirotišnice in vstopila v krajevno redovno skupnost tretjerednic frančiškank (leta 1821).
        Leta 1826 so sirotišnico v njenem rojstnem kraju zaprli. Elizabeta je tedaj sprejela povabila svojega brata in se preselila v Padovo, kjer naj bi se zavzela za vzgojo deklic, zbranih v »Hiši najdenčkov«. Ta dom je bil že več stoletij namenjen zapuščenim otrokom.
        Elizabeta se je končno odločila, da bo izvedla svoj načrt in se z dvema sosestrama preselila v zloglasno mestno četrt, imenovano »Četrt biričev«. Tam je leta 1828 odprla »Šolo za brezplačno vzgojo«. Toliko zapuščenih otrok, bolnikov in ostarelih, ki jih je videla v mestu, je prizadelo srce mlade ustanoviteljice.
        Hotela jim je pomagati v vsem. Skupnost, ki jo je ustanovila, se je imenovala »Frančiškanke elizabetinke« (za zgled so si vzele Skupnost sv. Elizabete Ogrske). Odlikovale so se po odprtosti za raznovrstno pomoč ljudem v stiskah. Stregle so bolnikom za kolero, slepim, bolnim po mestnih bolnišnicah, ostarelim v njihovih »zavetiščih«. Delovale so tudi na področju šolstva in kateheze, odprle nekaj otroških
sirotišnic. Skratka, niso se hotele »specializirati« samo za eno vejo dejavnosti.
        Njena redovna skupnost je bila uradno priznana od Cerkve leta 1861, eno leto po njeni smrti. Za blaženo jo je proglasil papež Janez Pavel II. 4. novembra 1990.
Vir

Danes godujejo tudi…

V Lauconni (blizu Amiensa [amiéna], v Galiji), sveti Valerih, duhovnik, ki je pritegnil ne malo tovarišev k puščavniškemu življenju.
Vir
Danes godujejo tudi…

O sv. Modestu je malo zgodovinskih podatkov. Prosil je za sprejem v neki samostan na Zahodu, kjer je sprejel svoje redovniško ime Modest. Bil je lepega obnašanja, bistroumen in poln hrepenenja bo krščanski popolnosti. Dosledno je izpolnjeval redovniška pravila, bil ljubezniv in dobrosrčen, vedno pripravljen pomagati. Rad se je umikal v samoto in molil, bil redkobeseden, a ko je spregovoril, so njegove besede izražale preudarnost ter spoštovanje do vsega in vsakogar. Ko je bil na obisku v samostano sv. Virgil in pripovedoval o slovanskem ljudstvu v Karantaniji, ki je še vedno živelo v poganstvu, je bil Modest takoj pripravljen iti za misijonarja. V Karantanijo je prišel Modest leta 755, najkasneje 757, kjer je bil pokrajinski ali korni škof z vsemi pooblastili in stalnim sedežem. Prva cerkev je bila zgrajena na Krnskem gradu, a je bila kmalu premajhna. Modest je skupaj s pomočjo kneza Hotimirja sezidal Marijino cerkev, ki je bila predhodnica današnje cerkve pri Gospe Sveti, kjer je imel Modest svoj škofijski sedež. Kasneje je postavil še cerkev pri Spittalu ob Dravi ter cerkev ob zgornji Muri. Sv. Modest je umrl pri Gospe Sveti leta 763, kjer je tudi pokopan. Velja za prvega apostola karantanskih Slovencev.

Ime Modest prihaja iz latinske besede modestus in pomeni dobrosrčen, blag, pošten. Vir

O času in kraju Modestovega rojstva, kakor tudi o njegovem otroštvu in mladosti, pravzaprav ne vemo ničesar. Legenda, v kateri pa je zagotovo nekaj resnice, nam začne podrobneje odstirati njegovo življenje šele v dobi, ko je že odrastel. Tako naj bi prosil za sprejem v neki samostan na Zahodu in tam po vsej verjetnosti dobil ime Modest. Menihi so ga sprejeli, ker je bil znan po bistrem razumu, lepem vedenju in hrepenenju po krščanski popolnosti. Vestno je izpolnjeval redovna pravila, bil pozoren in ustrežljiv do bratov, ubogljiv pa tudi pripraven za raznovrstna opravila. Vestno je opravil vsako delo, posebej pa sta mu bila pri srcu mir in samota. Vsak prost trenutek je porabil za molitev in raje poslušal kakor govoril. Bratje so ga spoštovali in cenili in bi mu sčasoma gotovo zaupali odgovorne naloge znotraj reda, če se ne bi njegovo življenje nenadoma zasukalo v drugo smer. Zgodilo se je namreč, da se je nekoč v samostanu ustavil sveti Virgil, takrat opat in upravitelj škofije Salzburg. Menihom je pripovedoval in jih navduševal za misijonsko delo med ljudstvom, ki je živelo v njegovi soseščini, v Karantaniji. Hvalil jih je in zanje nabiral oznanjevalcev, ki bodo med njimi oznanjali Kristusov nauk. Modest se mu je takoj pridružil in z dovoljenjem predstojnikov odšel s sv. Virgilom najprej v samostan sv. Petra v Salzburgu, nato pa na otok Awa na Chiemskem jezeru, da bi se pripravil na misijonsko delo in privadil ljudstvu in jeziku. Na otoku je že našel duhovnika Lupa, učitelja in botra karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja, ki sta bila tu tudi krščena. Potem ko se je po Gorazdovi smrti v Karantanijo vrnil njegov bratranec Hotimir in bil postavljen za kneza, je Virgil na njegovo prošnjo leta 755 ali 757 kot svojega namestnika poslal med Slovence Modesta, takrat najverjetneje že škofa. Modest je tako postal prvi pokrajinski škof s stalnim sedežem. Sprva se je nastanil na Krnskem gradu, kjer je že bila cerkev, a je kmalu na nasprotni strani Gosposvetskega polja sezidal novo, mogočno Marijino cerkev, predhodnico današnje Gospe Svete. Tu je imel svoj škofovski sedež. Kasneje je postavil še dve večji cerkvi: pri Špitalu ob Dravi in ob zgornji Muri; viri pa poročajo še o mnogih drugih. Med preprostim slovenskim ljudstvom se je Modest hitro udomačil in po njegovi zaslugi je tu krščanstvo pognalo globoke korenine, ki ga niti poznejši poskusi poganskih uporov po njegovi smrti niso mogli ogroziti. Po izročilu je umrl pri Gospe Sveti in je tam tudi pokopan. Ime: Izhaja iz latinskega imena Modestus, ta pa iz latinske besede modestus »zmeren, skromen, ponižen; dobrosrčen, nraven, čist in pošten«. Rodil se je v 8. stoletju na Irskem, umrl pa 3. decembra 772 pri Gospe Sveti na Koroškem. Družina: O njegovem rodu, rojstnem kraju in mladih letih ni zgodovinskih poročil. Imel pa je odlično vzgojo in izobrazbo. Zavetnik: Koroške, študentskega doma Korotan na Dunaju in na neki način tudi Slovencev. Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih, večinoma z modelom cerkve, ki opozarja na graditev Gospe Svete. Upodabljajo ga tudi skupaj s knezom Hotimirjem. Goduje: 27. novembra (v avstrijskih deželah), ponekod tudi 31. marca
Vir

Modest je po vsej verjetnosti izviral iz Irske. Sveti Virgil ga je na željo karantanskega kneza Hotimirja skupaj z drugimi krščanskimi duhovniki poslal kot misijonarja v Karantanijo. Na Gosposvetskem polju, nasproti Krnskemu gradu, takrat upravnemu in političnemu središču Karantanije, je dal postaviti cerkev posvečeno Mariji. Ta cerkev je bila verjetno predhodnica današnje cerkve Gospe Svete (Maria Saal). Od tu je Modest deloval po celotni deželi, učil, širil blagovest in posvečeval duhovnike. Kakor navaja latinski Conversio Bagoariorum et Carantanorum (…ecclesiam Sanctae Mariae et aliam Liburnia civitate, seu ad Undrimas et in aliis plurimis locis…) je poleg Gospe Svete zgradil in posvetil tudi dve drugi cerkvi, eno na mestu nekdanjega središča rimske škofije Teurnie in eno blizu današnjega Ingeringa na Štajerskem (ad Undrimas). Modestovi (domnevni) posmrtni ostanki so pokopani v cerkvi Gospe Svete. Pokristjanjevanje Karantanije je bilo po njegovi smrti začasno ustavljeno zaradi mnogih uporov poganskih Karantancev, po letu 772 pa se je nadaljevalo z novimi škofi in misijonarji. Modestova godovna dneva sta dva: 24. november (v Celovški škofiji) ali 3. december.
Vir

Imena: Modest, Modja, Modesta, Bogoljub. O rodu, rojstnem kraju in mladih letih sv. Modesta ni zgodovinskih poročil. Tudi legenda se omejuje le na razlago njegovega prikupnega značaja (latinska beseda modestus pomeni skromen!) in prisrčne verske vneme. Ta pripoveduje, da je prosil za sprejem v samostan nekje na Zahodu. Sprejeli so ga, ker ga je priporočalo lepo vedenje, bister razum in hrepenenje po krščanski popolnosti. Pridobil pa si je kasneje naslov »apostola Korošcev«, ki so bili tedaj še vsi Slovenci. Nekdanja Karantanija je prejela vero najprej iz Ogleja. Po preseljevanju narodov pa je bilo krščanstvo malo manj kot popolnoma uničeno v tej deželi, ki so jo posedli poganski Slovenci. K njim so pa prišli novi oznanjevalci evangelija iz Salzburga. Borut, koroški knez, je poklical na pomoč zoper Obre Bavarce. Ti so res prišli, premagali Obre, pa tudi Slovence podvrgli svoji oblasti. Vzeli so s seboj talca, mlada kneza Gorazda in Hotimirja. V Salzburgu je bil tedaj škof sv. Virgilij. Ta je oba poučil v veri in ju krstil. Po Borutovi smrti so Bavarci postavili za vojvodo najprej Gorazda, po njegovi smrti pa Hotimirja. Ta je imel pri sebi pobožna duhovnika Lupa in Majorana in je tudi sam pridobival svoje ljudstvo za krščanstvo. Toda med narodom je manjkalo božjih služabnikov. Zato je prosil knez škofa Virgilija, naj bi prišel oznanjat božjo besedo na Koroško in vse uravnal, kar bi bilo za razširjanje evangelija potrebno. Škof sam ni mogel priti, zato je poslal Modesta, ki ga je prej posvetil v škofa. Z njim so prišli okoli leta 755 še štirje mašniki in diakon. Naselili so se pri Gospe Sveti blizu Krnskega gradu, kjer je vojvoda Hotimir imel svojo prestolnico. Po Modestovem pridiganju in Hotimirovem prizadevanju se je veliko plemenitašev in preprostih ljudi odpovedalo malikovanju in prejelo sv. krst. S Hotimirovo podporo se je Modest lotil zidave nove cerkve, posvečene Mariji, predhodnice sedanje, ki ji Slovenci pravimo Gospa Sveta. Modest je umrl leta 763 ali 765. Goduje pa 31. marca.
Vir
Danes godujejo tudi…

O svetem Leonardu Murialdu je sveti oče dejal, da je jedro njegove duhovnosti vera v usmiljeno Božjo ljubezen. Bog je Oče, ki je vedno dober, potrpežljiv in velikodušen, uči sveti Leonard Murialdo, ter ki svoje veliko in neizmerno usmiljenje kaže v odpuščanju. Sveti Leonard Murialdo je svoje duhovniško poslanstvo živel kot brezplačni dar Božje usmiljenosti, s čutom hvaležnosti, veselja in ljubezni, je dejal papež in dodal, da je ta svetnik ustanovil Torinsko družbo svetega Jožefa, svoje sobrate duhovnike pa ves čas opominjal, naj bo njihovo duhovniško življenje v skladu s prejetim zakramentom. Božja ljubezen in ljubezen do Boga – to je bila moč Murialdove poti k svetosti – zakon njegovega duhovništva, najgloblji smisel njegovega apostolata med mladimi reveži in vir njegove molitve, je poudaril papež, in vernikom pojasnil, da se je sveti Leonard Murialdo posvečal predvsem vzgoji in pastoralni skrbi za revno in prikrajšano mladino.
Vir

Datum stoletnice enciklike Rerum novarum (15. maj 1891) je označil tudi zaključek “Murialdovega leta”  (L’Anno Murialdino) , v katerem so redovniki Družbe sv. Jožefa želeli proslaviti 90. letnico smrti svojega ustanovitelja v Torinu (30. maja 1900), ki se je leta 1828 tam rodil in leta 1873 ustanovil ustanovo za pomoč mladim delavcem.
Kot predhodnica socialnega apostolata je leta 1871 ustanovil “Katoliško delavsko združenje”, pet let kasneje pa tudi list, ki je povezoval vse njene člane. Zavod za namestitev, banka, zavarovanja, delo katekizma, ljudska skupščina so samo nekatere od njegovih ustanov.  Zaradi njih je Janez Pavel II. dejal, da je sv. Leonard Murialdo “eden od predhodnikov na področju sociologije in pastorale”. To pa nam tudi pove, koliko je ta svetnik cenil učenje Leona XIII. Zato je popolnoma razumljivo, da so želeli  “Giuseppini del Murialdo” (Murialdovi jožefovci), da je pri njih celo leto premišljevanja kot priprava na stoletnico enciklike Rerum novarum.
Te podatke je zapisal tednik  L’osservatore romano (v francoski izdaji št. 22, 4. junija 1991). Dodan je tudi podatek, da je sv. Leonard Murialdo preživel leto dni v Semenišču sv. Sulpicija v Issyju ter se tam spoprijateljil z duhovnikom  Timon-Davidom in mons. de Ségurom.
Jezuit Celestino Testore je prinesel italijanski Katoliški enciklopediji še nekaj podatkov o življenju in delu sv. Leonarda Murialda. Izven družinskega  doma je Leonard dobil vzgojo najprej pri redovnikih skolopih v Savoni, odkoder je leta 1845 prestopil v semenišče v Torinu. Tam je z doktoratom dokončal teologijo. Kot duhovnik je bil dodeljen za delo v cerkvi S. Maria di Piazza. Takoj se je lotil vzgoje siromašne mladine, ki jo je skrbno zbiral v Oratoriju angelov varuhov, sodeloval pa je tudi pri delu v Oratoriju sv. Alojzija, ki ga je v Torinu ustanovil Don Bosco. Od leta 1866 je bil določen za upravitelja dela Mladih delavcev v Torinu. To je bila ustanova, podobna tistim, ki jih je  v Nemčiji in drugih deželah ustanavljal Adolf Kolping. Mladim so nudile možnost vzgoje, učenja kakšne obrti, da bi si lahko našli delo in s tem materialno uredili svojo prihodnost.
Don Leonard Murialdo je uporabil vse svoje sile za širjenje tega dela. Zbiral je miloščino, da bi ga lahko vzdrževal. Vsekakor je zavzeto skrbel tudi za krščansko vzgojo mladih delavcev. Spodbujal jih je k pogostem prejemanju zakramentov, jih usmerjal na prava pota, opozarjal na nevarnosti  za krščansko življenje. Nekateri od njegovih gojencev so izbrali duhovno življenje, nekateri so postali redovniki, osemdeset jih je postalo škofijskih duhovnikov. To je bil nedvomno izjemen uspeh. Da bi jih kar najbolj navezal na svoje delo, je 19. marca leta 1873, na praznik Jožefa delavca ustanovil  “Pia Societa di San Giuseppe” – Pobožno družbo sv. Josipa. Družba je bila najprej škofijska, kasneje pa je postala ustanova papeškega prava. Postal je njen prvi izbrani generalni predstojnik. Družba je odpirala hiše po Italiji pa tudi po drugih deželah. Odpirali so se oratoriji, zavetišča, kolegiji, sirotišnice, apostolske šole, kmetijske šole, gradile so se družinske hiše. Razvila se je torej izjemna socialna dejavnost. Ob vsem tem delu je Murialdo obiskoval bolnike po bolnicah, zapornike po zaporih ter znova odpiral razne dobrodelne ustanove. Spodbujal je tudi Katoliško akcijo ter razne ustanove in odbore za dobrobit ljudstva. Ustanovil je tudi zadrugo  “La buona stampa” – za dober tisk. Tudi na ta način je spodbujal Božje delo ter se vpisal med velike socialne dobrotnike XIX. stoletja. Papež Pavel VI. ga je 3. novembra razglasil za blaženega, 3. maja 1970 pa za svetnika. Ob slovesnosti kanonizacije je objavljena njegova korespondenca v petih zvezkih.
Vir

Leonard Murialdo se je po duhovniškem posvečenju leta 1851 pridružil sv. Janez Bosku in postal eden njegovih najbolj vnetih dušnopastirskih sodelavcev. Sprva je ob sv. Jožefu Cafassu v turinskih ječah in poboljševalnicah spoznaval vso človeško revščino mladih, kasneje pa jim je ob sv. Janezu Bosku skušal po svojih močeh čim bolj pomagati z delom v oratorijih. Kasneje je na lastno pobudo začel ustanavljati različne ustanove, zavode in šole, ki naj bi zajezile in omilile posledice vedno večje industrializacije: izkoriščanje mladih brez zakonodaje in socialnega varstva ter njihovo pehanje v revščino in moralni propad. Pri svojem delu ni poznal počitka.
Ime: Ime Leonhard je (tudi Lenart) zloženo iz starovisokonemških besed lewo »lev« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je 26. oktobra 1828 v Torinu v Italiji, umrl pa 30. maja 1900, prav tako v Torinu.
Družina: Bil je osmi otrok v pobožni družini bogatega bankirja Leonarda Murialda in njegove žene markize Terezije Revigliasco.
Sodobniki: sv. Janez Bosko, Jožef Cafasso, papeži bl. Pij IX., Leon XIII., Napoleon, Franc Jožef I.
Skupnost: Salezijanci so redovna družba, ki jo je leta 1859 ustanovil sv. Janez Bosko. Člani skupnosti so duhovniki in laiki, njihovo osnovno poslanstvo pa je »oznanjevanje evangelija mladim, zlasti najrevnejšim«.
Ustanovitelj: Ustanavljal je poljedelske šole, s katerimi naj bi zajezil beg podeželske mladine v mesta, in zavod za rokodelce. Leta 1873 je ustanovil Turinsko družbo sv. Jožefa, ki so jo imenovali kar »Murialdijevi jožefinčki«. Deloval je tudi na področju katoliškega tiska in sociale (krščansko delavsko gibanje). Njegova ustanova še danes uspešno deluje v različnih deželah.
Geslo: »Delaj in molči.«
Zavetnik: vajencev.
Kreposti: Bil je predvsem človek dejavne krščanske ljubezni in je po svojih močeh skušal pomagati zlasti fantom v njihovi stiski. V vsakem človeku je poskušal v luči božje usmiljene ljubezni iskati in razvijati predvsem to, kar je dobro. Moč za svoje naporno delo je zajemal zlasti v molitvi, evharistiji in globoki pobožnosti do Marije.
Upodobitve: Ohranjene so njegove fotografije; večina teh kakor tudi kasnejših umetniških upodobitev prikazuje prijaznega starejšega duhovnika v talarju, običajno obdanega z množico dečkov ali vajencev.
Grob: Pokopali so ga na mestnem pokopališču v Torinu, kasneje so njegove zemeljske ostanke prenesli v župnijo svete Barbare, danes pa njegovo telo počiva v stekleni krsti v svetišču Marije, Matere zdravja.
Goduje: 30. marca, v salezijanskem koledarju pa 18. maja.
Beatifikacija: Papež Pavel VI. ga je 3. novembra 1963 razglasil za blaženega, 3. maja 1970 pa za svetnika.
Splet: www.giuseppini.org; www.murialdo.org
Misel: »Kdo moli, dela dobro, kdor pa dejansko pomaga, dela še bolje.«
Vir
Danes godujejo tudi…

       Imena: Ciril, Kiril, Kiro, Kirilo
        Mučeniška smrt sv. Cirila diakona v sirskem mestu Heliopolisu spada med redka zgodovinsko zanesljiva izpričana mučenja pod cesarjem Julijanom Odpadnikom. Julijan je bil dober psiholog in zato ni maral mučeništva, dopuščal pa je, da so se smeli njegovi privrženci nad »skrunilci bogov« neusmiljeno maščevati. Take smrti je umrl diakon Ciril.
        Kot mlad klerik je Ciril sodil, da bo poganom najbolje pokazal ničevost bogov, če razbije kipe malikov. To se je že pod Konstantinom marsikje dogajalo in je pri preprostih ljudeh učinkovalo, ko so videli, da se bogovi ne morejo maščevati. Diakon Ciril je tako veliko poganov pridobil za krščanstvo. Zakrknjenih poganov seveda s tem ni prepričal in ti so se nad njim maščevali. Julijan je zahteval, da se morajo državljani povsod prikloniti pred cesarjevim kipom, ob katerem so postavili tudi kipe bogov. Kdor ni počastil vseh hkrati, so ga obdolžili – ne da zaničuje bogove – temveč, da žali cesarja. Precej kristjanov je takrat v stiski vero zatajilo.
        Ciril tega poganskega uspeha ni lahko prenašal in je kristjane spodbujal k stanovitnosti. Nakane poganskih hujskačev so se s tem izjalovile. Poganski priganjači so zato hoteli na vsak način odstraniti Cirila in ga z mučenjem pripraviti, da bi svojo vero zatajil. Diakon je z božjo pomočjo prenesel vse njihove krutosti, pogani pa so pobesneli in mu razparali trebuh, da je umrl v najhujših mukah.
        Kakor Julijan so tudi ti krvniki sodili, da je krščanstvo zgolj človeški izum, ne pa božje delo. Zgodovinar Teodoret Cirski piše, da je vse, ki so se znašali nad Cirilom, zadela božja kazen, kakor je pisano v Razodetju (19,2): »Maščeval je nad njimi kri svojih služabnikov.« To se je zgodilo med letoma 361 in 363.
        Ciril Diakon goduje 29. marca.
Vir
 

Danes godujejo tudi…

        Atributi: črn pas, bel škapulir
        Imena: Štefan, Istvan, Ištvan, Stafan, Stepan, Steva, Stevo, Stjepan, Stipan, Stipe, Števan, Štef, Štefek, Štefko, Štefo
        Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 37 cerkva sv. Štefana.
        Skupaj z Robertom iz Molesma in Alberikom iz Citeauxa velja za ustanovitelja cistercijanskega reda. Rodil se je v Angliji in bil tretji opat samostana v Citeauxu, veje benediktinskega reda. Tam je izpeljal ekonomsko reformo, pa tudi v vseh naslednjih cistercijanskih samostanih. Vsak menih je moral sam nekaj prispevati za skupno življenje. Prvi cistercijanski samostani so nastali pod njegovim vodstvom, ko pa je leta 1133 popolnoma oslepel, se je odpovedal vsem službam. Iz njegove reforme izhaja tudi samostan v Stični, ki je bil ustanovljen leta 1136. Njegov življenjski cilj je bil zagotoviti obstoj cistercijanskega reda.
        Za svetnika ga je razglasil papež Gregorij XV. leta 1623. Po njegovi smrti so njegov praznik sprva slavili 17. aprila. Na slikah je prikazan kot opat z Marijo, ki mu izroča črn pas ali bel škapulir.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Zavetnik rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo pa se mu tudi kot zavetniku zoper šen in otroške krče.
        Imena: Rupert, Robert, Rupko, Ruperta, …
        Bil je frankovskega rodu, učenec irskih misijonarjev in je postal škof v Wormsu. Bavarski vojvoda Teodor ga je povabil v svojo deželo oznanjat evangelij. Z veliko častjo ga je sprejel leta 697 v Regensburgu in mu dovolil, naj si sam izbere kraj zase in za tovariše. Rupert je prehodil bavarsko deželo in se ustavil blizu razvalin rimskega mesta Juvanuma, današnjega Salzburga. Vojvoda je sam prišel tja in mu podaril mesto in okolico.
        Rupert je najprej iztrebil z gozdovi zarasli kraj in sezidal cerkev v čast sv. Petru. Poleg je postavil samostan za tovariše, sam pa je, kakor pripovedujejo, stanoval v neki votlini. Ker mu je manjkalo pomočnikov, je odšel v svojo domovino ob Renu in si izbral novih dvanajst zglednih mož za samostan; ti so nato vodili še druge samostane. Dva od teh (Hunialda in Gislarja) časti Cerkev med svetniki. Od sorodnikov svoje grofovske družine Robertincev – bila je najbrž v sorodu s frankovskimi kralji – mu je prišla na pomoč nečakinja Erentruda, ki je vodila ženski samostan Nonnberg v Salzburgu in si prav tako pridobila svetniško čast. Zunaj Salzburga je meniška družba imela oporo ob Wallerskem jezeru, Rupertovi prvi postojanki na Salzburškem. Na jugu je ustanovil še samostan v Bischofshofnu (Pongau) in cerkev sv. Maksimilijana. Menihi so obiskovali vse kraje, kjer je bilo treba ljudem duhovno in gmotno pomagati. Da ni zunanja prizadevnost prešla v preveč človeške napore, je sv. Rupert tu in tam odšel v samoto in si tu poživil duha v molitvi in telesni pokori.
        Sv. Rupert je učakal visoko starost. Rodil se je okoli leta 620 in umrl na veliko noč leta 717. Goduje 27. marca. Za svetnika so ga imeli že za življenja, njegov škofovski naslednik Virgil, Irec po rodu, pa je njemu na čast sezidal stolnico in vanjo prenesel svetnikov grob.
        Češčenje sv. Ruperta se je razširilo tudi med Slovenci. Svetnik ima v naših krajih več cerkva, dasi med Slovenci ni misijonaril. Njegovo češčenje izvira od tod, ker je segala oblast salzburške nadškofije do reke Drave in je tudi južno od nje imela veliko posestev.
Vir
 

Danes godujejo tudi…

Bl. Magdalena Morano (1847-1908) iz Chieria (izg. kjeria) v severni Italiji je imela učiteljsko poslanstvo za najpomembnejše, takoj za duhovniškim. V novoustanovljeni redovni družbi hčera Marije Pomočnice je našla najprimernejši kraj za uresničevanje poklica, ki ga je prejela od Boga. Kot vzgojiteljica se je z veseljem, vztrajno in odločno posvečala salezijanskemu poslanstvu, še zlasti na Siciliji, kjer je bila tudi prva provincialna predstojnica. Za blaženo je bila razglašena l. 1994, njen god pa obhajamo 15. novembra. 

Sreča se z don Boskom 
Magdalena Katarina Morano se je rodila v Chieriju blizu Torina 15. novembra 1847. Ko je bila stara osem let, ji je umrl oče in kot najstarejša izmed treh otrok je morala hitro poprijetni za delo, da je pomagala mami pri vzdrževanju družine. Po posredovanju strica duhovnika je lahko nadaljevala šolo. Župnik in krajevna učiteljica pa sta kmalu v njej odkrila prirojen smisel za delo z otroki in zato so ji že 14-letni zaupali vaški otroški vrtec. V tem času pa se je tudi prvič srečala z don Boskom, ki se je spotoma ustavil v bližnji Buttiglieri d’Asti. 

Učiteljica 
Ko je 17-letna opravila izpite na učiteljišču za poučevanje v nižjih razredih osnovne šole, je naprej začela svoje poslanstvo v dekliški šoli v kraju Montaldo Torinese, pozneje pa tudi v fantovskih razredih, kar je bilo takrat nekaj izrednega. V 14 letih si je pridobila spoštovanje vseh v kraju, tako zaradi svojega pedagoškega čuta kot tudi zaradi zglednega krščanskega življenja. Glede svoje življenjske poklicanosti pa se je posvetovala s svojim duhovnim voditeljem, da bi razumela, kje naj uresniči željo po popolni posvetitvi Bogu, ki jo je začutila že pri prvem svetem obhajilu. Ko je s svojimi prihranki poskrbela za dostojno preživljanje svoje mame, je na don Boskov predlog zaprosila za sprejem v mlado redovno družbo hčera Marije Pomočnice. 

Z materjo Marijo Dominiko Mazzarello 
Mati Marija Dominika jo je z odprtimi rokami sprejela.Takoj ji je bilo zaupano poučevanje. Leta 1879 je izpovedala prve redovne zaobljube, že naslednje leto pa večne. Ob tem je prosila Gospoda, da bi „živela toliko časa, da bo mogla dopolniti mero svetosti”. Leta 1881 je s. Katarina na prošnjo nadškofa iz Catanie (Sicilija) odšla vodit novo ustanovo v mestu Trecastagni, kjer so potrebovali tri učiteljice. Štiri leta je vodila, učila, prala, kuhala, bila katehistinja, predvsem pa pričevalka. Začela so se oglašati dekleta: “Želimo biti kot vi!” Po premoru enega leta, ko je v Torinu vodila skupnost sester, se je vrnila na Sicilijo v službi provincialne predstojnice, ravnateljice skupnosti in magistre novink. Sicilija Njena naloga je bila ustanavljanje novih skupnosti in vzgoja svetih sester. S “pogledom, uprtim na zemljo, in desetimi v nebesa” je po vsem otoku ustanavljala šole, oratorije, internate, delavnice. Njena apostolska gorečnost in družinsko ozračje, ki ga je ustvarjala okrog sebe, je pritegoval številne poklice. Njen raznovrstni apostolat so opazili in cenili tudi škofje, ki so njeni evangeljski iznajdljivosti zaupali katehetsko dejavnost na otoku (vzgojo učiteljic in katehistinj). Gojila je globoko pobožnost do sv. Jožefa in Marije Pomočnice, ki sta jo vodila pri novih ustanovitvah, kjer je z ustvarjalno zvestobo vnašala don Boskovo karizmo in preventivni vzgojni sistem. 
Za posledicami rakastega obolenja je s. Katarina umrla v Catanii 26. marca 1908. Na otoku je zapustila 18 skupnosti HMP s 142 sestrami, 20 novinkami in 9 postulantkami. Njeno telo počiva v kapeli sester HMP v Alì Terme. Papež Janez Pavel II. jo je prištel k blaženim 26. novembra 1994. 
Blažena Magdalena Katarina Morano goduje 26.marca, v kongregaciji HMP pa 15. novembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Imena: Na današnji praznik obhajajo god številne žene in dekleta, ki so jim pri krstu dali ime po Mariji. Oblike tega imena so neštete.
        Mesto Nazaret je po vsem svetu že dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in ki se ga spominjamo trikrat na dan – zjutraj, opoldne in zvečer, ko se ogalsijo zvonovi in molimo: "Angel Gospodov je oznanil Mariji …" Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta nazareška deklica Mirjam-Marija pristala na povabilo božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega božjega Sina. Tu je izrekla za zgodovino človeštva najpomembnejši "da" in s tem se je začel uresničevati božji načrt odrešenja.
        Marija je s tem načrtom odrešenja tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za današnji praznik. Stari cerkveni koledarji ga imenujejo "oznanjenje učlovečenja preblaženi Devici Mariji", drugod najdemo ime "začetek odrešenja" ali "spočetje Kristusa". Prvotno je bil 25. marec Gospodov praznik, že v 7. stoletju so v Španiji iz njega napravili praznik Marijinega deviškega božjega materinstva, najbrž spričo tega, ker je bila na koncilu v Efezu leta 431 slovesno razglašena verska resnica o Marijinem božjem materinstvu. Pokoncilska preureditev cerkvenega koledarja je spet poudarila, da je to Gospodov praznik.
        Zakaj je ta praznik nastavljen ravno na 25. marec? Razdalja devetih mesecev od Jezusovega spočetja do njegovega rojstva, ki se ga z lepim praznikom spominjamo 25. decembra, je gotovo hotena. Toda vprašanje je, kateri datum je izhodišče za drugega. Sodobni raziskovalci menijo, da je izhodišče bilo oznanjenje in ne božič. 25. marec, ki je pomladansko enakonočje, je v starih časih veljal za dan stvarjenja sveta in ravno zato tudi za dan Jezusovega spočetja, s katerim je bil položen temelj za novo stvarjenje. Postni čas pa je bil malo primeren za slovesnosti in po nekaterih pokrajinah so jih prepovedali. V Španiji so sredi 7. stoletja obhajali praznik Marijinega oznanjenja 18. decembra, osem dni pred Gospodovim rojstvom, drugod pa je ostal 25. marca.
        V ljudski pobožnosti se je ta praznik hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo angelovega češčenja. Nekdaj je skoraj vsak katoliški kristjan ob zvonjenju trikrat na dan dejansko za trenutek odložil svoje delo in zmolil tri zdrava-marije s pristavkom, ki kratko označuje vsebino skrivnosti, ko se je druga božja oseba naselila v Marijinem deviškem telesu in s tem v naročju človeške zgodovine. Krščanska umetnost je rada upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji.
        Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na današnji praznik obhajamo krščanski meterinski dan.
        O vzvišenem poklicu matere govori tudi poslanica, ki so jo škofje naslovili na žene ob koncu drugega vatikanskega koncila: "Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod."
Vir

Danes godujejo tudi…