Apostol Srca Jezusovega Klavdij (Claude) de la Colombière (1641–1682) se je rodil v Franciji in je hodil v šolo k jezuitom v Lyonu. Oktobra 1658 se jim je pridružil. Moral pa je premagati, kot sam pravi, hud odpor narave proti jasnemu povabilu milosti. Po končanem študiju filozofije je bil šest let magister (učitelj) v Iyonskem kolegiju sv. Trojice, nakar je odšel v Pariz študirat teologijo. Leta 1669 je bil posvečen v mašnika in se vrnil v Lyon poučevat v kolegij. Leto dni se je posvečal pridiganju.
Med tretjo probacijo (letom obnove) se je s posebno obljubo zavezal, da bo točno izpolnjeval vsa pravila in odredbe reda. S tem je izrazil popolno izročitev Bogu brez kakršnega koli pridržka. Tako ga je Gospod pripravljal na veliko poslanstvo, ki mu ga je pozneje zaupal. Po trejti probaciji je bil Klavdij imenovan za prestojnika v jezuitski hiši v Paray-Ie-Monialu in hkrati za izrednega spovednika sester Marijinega obiskanja. V tem sestrskem samostanu je sestra Marjeta Marija Alacoque imela razodetje Srca Jezusovega, a je nihče ni razumel, zato je veliko trpela.
Pri prvem nagovoru je Jezus dal razumeti sestri Marjeti, da je pater Klavdij tisti, kateremu se mora povsem zaupati. Odkril ji je svoje srce kot žareče ognjišče in še drugi dve srci, potopljeni v to ognjišče, in dodal: »Takole združuje moja čista ljubezen ta tri srca.«
Klavdij je veliko poslanstvo za širjenje češčenja presvetega Srca Jezusovega prejel prav po sveti Marjeti Alacoque 16. junija 1675. On naj bi širil to češčenje in se zlasti zavzel za poseben praznik v čast božjemu Srcu, ki naj bi ga obhajali po osmini praznika sv. Rešnjega telesa. Klavdij je prvi slavil praznik Jezusovega Srca in se trudil, da bi se čim bolj poglobil v to češčenje. Z dobrim vodstvom in spisi je še druge pridobival zanj.
Proti protestantom, ki so pritiskali na ljudstvo, je v Paray-Le-Monialu ustanovil kongregacijo plemičev in profesionistov. Tako se je vpliv katoličanov spet povečal. V času hudega preganjanja katoličanov na Angleškem so predstojniki leta 1676 poslali Klavdija v London za pridigarja yorški vojvodinji, ženi bodočega kralja Jakoba II. Klavdij je stanoval v palači sv. Jakoba. Ne samo zasebno, tudi javno je s svojimi pridigami bodril k zadoščevanju Srcu Jezusovemu in češčenju sv. evharistije.
Mnoge žene iz najbolj odbrane londonske družbe so odhajale preko morja v Francijo in tam vstopale v ženske redove. Klavdij pa je v Londonu ustanovil pravo žensko redovniško skupnost. Neki odpadli duhovnik je Klavdija ovadil s krivimi obtožbami, češ da je izzival angleške odpadle duhovnike, naj prekličejo prisego protestantski vladi. Takoj so ga zaprli. Ječa je bila vlažna in mrzla, hrana pa preslaba. Vse to je načelo njegovo zdravje, tako da so sodniki odredili njegov izgon iz Anglije. Po kratkem bivanju po raznih hišah v Parizu je bil premeščen v Paray-le-Monial, kjer je po Marjeti Alacoque zvedel, da ne bo ozdravel. Umrl je 15. februarja 1682, star 41 let.
Klavdij je bil zvest božji ljubezni in je v praksi duhovnih vaj in pravil pokazal velike darove duha in srca in jih razvil do herojskih kreposti. Za blaženega ga je razglasil Pij XI. leta 1929, za svetnika pa Janez Pavel II. 31. maja 1992.
Vir

      Imena: Claudio, Klaudi, Klavdij, Klavdi, Klavdija
Rodil se je leta 1641 v St. Symphorien d’Ozon v srednji Franciji in se je pisal De la Colombiere. Sedemnajstleten je vstopil k jezuitom.
Študiral je v različnih jezuitskih zavodih. Kazal je sposobnosti za humanistične študije, za slovstvo, nastopal je uglajeno, zato so ga prestojniki določili za učitelja otrok Colberta, ministra za finance francoskega kralja Ludvika XIV. Ko je dokončal teologijo, je bil posvečen za duhovnika.
V Lyonu je bil nekaj časa profesor in je vodil Marijino kongregacijo.
Leto 1674 je bilo odločilno za njegovo poznejše življenje. Napravil je po običaju v jezuitskem redu tretjo probacijo. Odločil se je, da bo v življenju uresničeval ideal apostola, kakor ga je opisal ustanovitelj reda sv. Igancij. Ko je naslednje leto napravil slovesne zaobljube, so ga imenovali za rektorja zavoda v Paray-le-Monialu. Marsikateri se je čudil, da je bil Klavdij poslan v tako odročen kraj, kakor je bil takrat Paray.
Njegovi predstojniki pa so vedeli, da v tamkajšnjem samostanu Marijinega obiskanja živi ponižna redovnica Marija Marjeta Alacoque, kateri je Gospod razodeval posebne skrivnosti. Redovnica je tedaj živela v bolestni negotovosti. Pričakovala pa je, da ji bo Gospod spolnil obljubo in ji poslal za duhovnega voditelja »zvestega služabnika in popolnega prijatelja«, ki ji bo pomagal uresničiti poslanstvo, ki ji ga je določil; da bo razodela svetu neprecenljivo bogastvo ljubezni njegovega Srca.
Marjeta Alacoque mu je razkrila vse, kar je slišala in verjela, da je prejela od Gospoda. Pater jo je v tem popolnoma potrdil in naročil, naj popiše, kar se je dogajalo v njeni duši. Brez pridržka se je zavzemal, da bi se češčenje Jezusovega srca razširilo.
Po poldrugem letu je Kavdij odpotoval v London, ker je bil imenovan za pridigarja pri vojvodinji iz Yorka. Glede na to, kaj se tedaj dogajalo v Angliji, je bilo to zelo tvegana naloga. De la Colombiere je znal mnogim približati katoliško vero in prenekateri, ki jo je že zapustili, se je k njej vrnil. Sam je zapisal: »Mogel bi napisati knjigo o usmiljenju, za katerega me je Bog postavil kot pričevalca za ves čas, ko tu prebivam.«
Neutrudno delo je načelo svetnikovo zdravje, zlasti bolezen na pljučih. Toda leta 1678 je prišla huda preizkušnja. Kot »papista« so ga zaprli v strašni ječi King’s Bench, kjer je preživel tri tedne poniževanj in pomanjkanja. Potem so ga pregnali iz Anglije.
Vse to ravnanje je še bolj oslabilo njegovo zdravje. Spet se je vrnil v Paray, toda tam je živel le še nekaj več kot pol leta. 15. februarja 1682 je bruhal kri in umrl.
Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega. Pri tem je posebej ponudil, da je znal voditi duše k Bogu po poti ljubezni in usmiljenja, ki ga Kristus razodeva v evangeliju. Sedanji papež ga je 31. maja leta 1992 razglasil za svetnika.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik mladine, popotnikov in čebelarjev

Imena: Valentin, Valent, Valens, Tin, Tine, Zdravko, Valentina, …
Razen tega, da je v resnici živel in pretrpel mučeniško smrt, se o svetem Valentinu ni ohranilo kaj prida zgodovinskih podatkov. Kljub temu da njegove življenjske zgodbe ne moremo preveriti, pa že od najstarejših časov velja za izredno priljubljenega svetnika. Bil naj bi duhovnik, ki je za Kristusa prelil svojo kri pod cesarjem Klavdijem II. v letih 269/70. Njegovo ime v latinščini pomeni močan, zdrav, zato so ga imeli za priprošnjika zoper najrazličnejše bolezni. Ozdravil naj bi deklico z mrtvoudom in padavico, po čudoviti rimski legendi pa naj bi tudi vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti. O tem čudežu poroča legenda nekako takole:
Čez dva dni ga peljejo pred cesarja, ki si ga je želel spoznati, in ta ga prijazno nagovori: »Slišim te hvaliti, da si pošten in moder mož, zato ne morem razumeti, zakaj se družiš s tistimi, ki so s svojo neumno vero sovražniki našega cesarstva?« Valentin mu resno in ponosno odvrne, da nosi v svojem srcu vročo ljubezen do vladarja in njegovega ljudstva, da je zvest cesarskim postavam in da vsak dan moli za blagor celotnega cesarstva … Ko to sliši sodnik, ki je stal poleg, se ustraši, da bi Valentin utegnil cesarja spreobrniti ali pregovoriti, zato hitro poseže v pogovor z izzivalnim vprašanjem: »Vem, da govoriš o svojem krščanskem Bogu; kaj pa meniš o naših bogovih, o Jupitru, mogočnem in dobrem, o Merkurju, modrem in spretnem?« Valentin mu odkritosrčno odgovori, da nista nikdar živela, če pa sta, sta večino svojih dni preživela v mesenih strasteh in raznih grdobijah. »On preklinja naše bogove,« zavpijejo navzoči, »smrt si zasluži!« Cesarja pa to vpitje ne gane, in ko Valentin vidi, da ga je še pripravljen poslušati, mu nazorno razloži, kako prazni so maliki in kakšna je resnica krščanske vere. Cesar, dovzeten za njegove besede, vzklikne: »Moram priznati, da je ta mož razumen in da se njegovemu nauku ne da oporekati.« Ko nasprotniki vidijo, kako je cesar navdušen nad Valentinom, poskušajo narediti vse, da bi ga odvrnili od njega. Njihovih groženj in razjarjene množice se naposled le ustraši, tako da svetega Valentina izroči sodišču, naj ga obsodi ali oprosti. Odpeljejo ga v hišo poganskega čuvarja. Ko Valentin zagleda pri vhodu kipce raznih bogov, pade na kolena in takole moli: »O, Gospod! Razsvetli vse, ki so še pogreznjeni v temine malikovalstva, in jim daj spoznati, da je Jezus Kristus prava luč sveta!« Ko čuvaj Asterij sliši to molitev, ga zbode in mu razkrije svojo bolečino: »Ti imenuješ svojega Boga luč, ki vse razsvetli; mika me, da bi preizkusil moč, ki mu jo pripisuješ. Imam deklico, ljubljeno varovanko. Njene oči so že dve leti zavite v popolno temo: ali bi jih zmogel tvoj Kristus odpreti dnevni svetlobi? …« Valentin ukaže pripeljati deklico, pade na kolena ter s povzdignjenimi rokami in močnim zaupanjem zakliče Gospodu: »Jezus Kristus! Prava luč, razsvetli svojo služabnico!« Komaj izreče prošnjo, že se deklici odprejo oči popolnoma zdrave. Asterij, ves pretresen, v solzah zdrsne pred Valentinove noge in prosi: »O, odpri tudi meni oči, sprejmi tudi mene v svojo družbo in vero, v kateri hočem živeti in umreti!« Potem zdrobi vse kipce hišnih bogov, izpusti krščanske jetnike in z vso družino prestopi v Cerkev.
Častilcev sv. Valentina je bilo v zgodovini zelo veliko. Priporočali so se mu za zdravje zlasti božjastni bolniki. Znan je kot vremenski svetnik – sv. Valentin ima ključ do korenin. V Angliji si ljudje na valentinovo pošiljajo anonimna ljubezenska pisma, v Franciji in Belgiji, pozneje tudi v Ameriki, so od 14. stoletja imeli navado z žrebanjem določiti Valentine in Valentinke, ki so v nekakšni zaroki ostali med seboj povezani za eno leto. Nekoč so govorili tudi, da se bo dekle poročilo s tistim fantom, ki ga bo 14. februarja prvega zagledalo.
»Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči!« (Ef 5,8)
Sveti Valentin, duhovnik in mučenec, goduje 14. februarja
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Jordan, Giordano; Jordana, Giordana, Jordanka, …

Jordan Saški je bil drugi redovni general dominikancev. Velja za človeka, ki je dokončno ustanovil in razširil red dominikancev. Rodil se je okoli leta 1200 v Borgbergu. Bil je vsestransko nadarjen; odlikovala ga je tako duhovna izobrazba kot srčna dobrota. Za dominikanski red je pridobil številne osebnosti svojega časa, predvsem znane profesorje. Leta 1237 je utonil ob brodolomu pred sirsko obalo, ko se je vračal iz Palestine. Pokopan je v dominikanski cerkvi v Akkonu v Izraelu.
        Spominjamo se ga 13. februarja.
Vir
        Življenjepisci in poznavalci njegovega življenja in dela ga prištevajo med največje osebnosti, ki jih je Nemčija dala Cerkvi. Bil je izredno nadarjen, saj je z dobrimi dvajsetimi leti na vseučilišču v Parizu magistriral, pa tudi vseskozi globoko pobožen, saj je že kot študent hodil navsezgodaj k maši in nemalokrat čakal pred cerkvenimi vrati, da jih je cerkovnik odprl. Ko je kmalu po ustanovitvi pridigarskega reda spoznal sv. Dominika, se je takoj navdušil zanj in vstopil k dominikancem. Po komaj dobrih dveh letih je po smrti ustanovitelja že moral prevzeti vodstvo in uresničiti njegove načrte. To je storil več kot odlično: redu je dal vso potrebno svetovno širino, organizacijo in redovna pravila. »Vzgojil« je veliko pomembnih bogoslovnih učiteljev, filozofov in mistikov. Zelo ga je cenil in upošteval tudi papež Gregor IX. Red je postal pod njegovim vodstvom eden vodilnih v trinajstem stoletju. Vseskozi pa je bil zvest geslu reda: z molitvijo in premišljevanjem najti najtesnejši stik z Bogom ter širiti božje kraljestvo na zemlji. Bil je človek velikih dejanj in molitve, organizacijska in notranja, duhovna sila svojega reda.
        Ime: Ime je hebrejsko, in sicer izhaja iz hebrejskega imena Jarden, to je imena reke, ki pomeni »tekoča reka« oz. kot osebno ime »krščen z vodo iz Jordana«.
        Rodil se je okoli l. 1185 v Borgbergu pri Paderbornu v Nemčiji, umrl pa je 13. februarja 1237, ko je utonil na obali pred Sirijo, ko se je vračal z vizitacije v Palestini.
        Družina: Bil je kmečkega rodu in temeljito izobražen.
        Zavetnik: Zaradi svoje »nesrečne« smrti na morju v tujini je ostal malo znan. Je zavetnik dominikanskega reda in duhovnih poklicev.
        Sodobniki: Sv. Dominik in sv. Albert Véliki, papež Gregor IX., cesar Friderik II.
        Upodobitve: Upodabljajo ga kot dominikanca s knjigo v roki.
        Darovi: Nadarjenost, pristna pobožnost, govorniška sposobnost, talenti razuma in srca; organizacijska sposobnost, ljubeznivost in izpostavljanje globokih vezi z ljudmi, odločnost, jasna in odkrita beseda; bil je človek molitve in treznega duha.
       

 Misli: Očitajo mu, da svoje nauke in opomine v pridigah rad ponavlja. Jordan pa pravi: »Če ti je uspelo dobiti nekaj dobrih zelišč in iz njih pripraviti okusno jed, ne bi bilo ravno pametno, da jo takoj vržeš proč in začneš z velikim trudom iskati druga zelišča.«
        

Nekega spreobrnjenca želijo sprejeti v red, eden izmed bratov pa temu ostro nasprotuje, češ da ga njegovo spreobrnjenje nič ne briga. Jordan mu odgovori: »Brat, če bi ti zanj prelil vsaj eno kapljo krvi, kakor je Kristus zanj vso svojo, bi ti bilo gotovo drugače mar zanj.«

        Beatifikacija: Njegovo češčenje je potrdil papež Leon XII. leta 1826 in mu dal naslov blaženi.
        Goduje: 13. februarja.
VirDanes godujejo tudi…

Sveti Damjan Afriški, ki ga Rimski Martirologij omenja 12. februarja, je bil rimski vojak, ki je bil nameščen v Afriki, v nekaterih verzijah konkretno v Aleksandriji.
Predstavljen je kot vojak, ki je svojo mučeniško smrt pretrpel zaradi svoje pripadnosti krščanski veri.
V knjigi  ‘Libro della Cavatta’, ki jo je leta 1744 spisal duhovnik Pietro Francesco de Comitibus in, ki se sklicuje na tradicionalne podatke iz  Acta Sanctorum, je zapisano, da je bil Damijan rimski vojak, stacioniran v Afriki. V času vandalskega vladarja Trazemunda je na njegov ukaz 10. februarja leta 504 pretrpel mučeništvo nedaleč od Kartagine.
Ločiti moramo zgodovinski obstoj tega svetega afriškega mučenca od nekega drugega istoimenskega svetnika, ki je pripadal krščanski skupnosti v Rimu, o njem pa nimamo nobenih podatkov, razen, da je pokopan v katakombah Kalepodija.
Ime je grškega porekla in pomeni “krotilec”.
Vir
Danes godujejo tudi…

Na dan 11. februarja leta 1858, četrto leto potem, ko je papež Pij IX. razglasil versko resnico, da je Marija brez madeža izvirnega greha spočeta, se je prikazala v skalnati votlini blizu francoskega mesta Lurda Devica Marija štirinajstletni Bernardki Soubirous. Marija je bila oblečena v belo, prepasana z modrim pasom in imela je zlato rožo ob nogah. Bernardka je videnje takole opisala: »Gospa je bila mlada in tako lepa, da nisem še nikdar videla kaj takšnega. Pogledala me je, se mi nasmehnila in mi pomignila, naj stopim bliže, kakor da mi je mati. Kakor iz navade sem vzela v roke rožni venec in pokleknila. Gospa mi je prikimala in tudi sama spustila med prste rožni venec, ki ga je nosila na desni roki.«

Bernardki se je Marija prikazala osemnajstkrat. Obljubila ji je, da jo bo osrečila, toda ne na tem svetu, temveč na onem. Učila jo je prav delati znamenje sv. križa, jo spodbujala, naj ima rada rožni venec, naj dela pokoro in moli za grešnike. Ukazala ji je tudi, naj poskrbi, da ji na tem kraju postavijo kapelo. Zdaj je v Lurdu najslavnejša Marijina božja pot, kjer se godijo čudeži ob čudodelnem studencu, ki je začel izvirati iz čisto suhih tal pod Bernardkinimi prsti, še več pa ob procesiji s sv. Rešnjim telesom. Takrat kličejo bolniki mimoidočemu božjemu Zdravniku kot svoj čas v Sveti deželi: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!«

Ko je pri predzadnjem prikazanju Bernardka vprašala Gospo, kdo je – to vprašanje ji je tudi že prej večkrat zastavila – je slednjič na tretje vprašanje Gospa sklenila roke, jih dvignila na prsi, se zazrla proti nebu, roke spet polagoma razklenila, se nagnila proti dekletu in odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.«

V prvih letih po Marijinem prikazovanju je Bernardka morala veliko pretrpeti zaradi ljudi, ki so jo hoteli, nekateri tudi s slabim namenom, natančno izpraševati o njenih videnjih. Ona je odgovarjala mirno in stvarno. Nikoli ni vzela nobenega denarja, ki so ji ga ponujali zanjo (bila je bolehna) in za njene domače, ki so živeli v revščini. Končno je odšla k redovnicam v Nevers in tam umrla 16. aprila 1879.
Lurške Matere božje se spominjamo 11. februarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Rodil se je 8. maja 1898 v župniji Krašić. Po maturi v Zagrebu je leta 1916 nastopil vojaško službo v Karlovcu. Kot poročnik avstrijske vojske je bil poslan na italijansko bojišče. Julija 1918 so ga ujeli, čez pet mesecev pa izpustili. Zatem je kot vojaški prostovoljec odšel v Solun. Po demobilizaciji se je leta 1919 vrnil domov in jeseni odšel študirat agronomijo v Zagreb, a že po enem semestru se je odločil, da bo raje pomagal očetu, ki je bil velik kmet. Starši so ga spodbujali, naj se poroči, in izbral si je Marijo Horvat, ki jo je poznal kot verno dekle. Vendar pa z ženitvijo ni bilo nič; Alojzij se je odločil za študij teologije na Gregoriani v Rimu, kjer je bil leta 1930 posvečen v duhovnika. Tako je bila uslišana molitev Alojzijeve matere Barbare, ki je goreče molila in se trikrat na teden postila, da bi sin prejel milost duhovniškega poklica. Alojzij je za materino molitev izvedel šele po posvečenju.

Ves Zagreb ga je cenil
Ko se je leta 1931 vrnil v Zagreb, ga je nadškof Bauer imenoval za škofijskega ceremonierja. Njegova posebna skrb so bili reveži. Nadškof je na njegovo pobudo ustanovil Karitas. Stepinca so že takrat poznali po njegovi ljubezni do Kristusa in Cerkve, ljubezni do molitve, zrelosti in duhovniški navdušenosti, kar je nadškofa Bauerja nagnilo k temu, da ga je predlagal za svojega naslednika. »Tako me je presenetil, da sem prvi hip pomislil, da je starčka (nadškofa Bauerja) zapustila pamet,« je kasneje pripovedoval Alojzij Stepinac. Njegovo imenovanje za nadškofa 28. maja 1934, ko mu je bilo 36 let, je bilo za vse popolno presenečenje.

Škofovsko službo je začel z velikim zaupanjem in vero, kar izraža tudi njegovo škofovsko geslo: »Vate, Gospod, zaupam!« Bil je zelo povezan z laiškimi združenji in mladinskimi skupinami, spodbujal verski tisk, odpravljanje revščine, skrbel je za primerno pastoralo, posebej otrok in mladih. Gojil je prijateljski odnos s svojimi duhovniki in bil očetovski z bogoslovci. P. Miha Žužek, ki je vojna leta preživel v Zagrebu, se spominja: »Nadškofa Stepinca je že leta 1941 ves Zagreb cenil kot duhovnega človeka. Znano je bilo, da je mož globoke molitve, asket, poln nesebične ljubezni. Svoje ‘gospodinje’ je spravljal v nenehne zadrege, ker je sproti vse razdal.« 

Stepinac je poudarjal pravico vseh, tudi hrvaškega naroda, do neodvisnosti, zato je podpiral hrvaško državo, v marsičem pa je z oblastniki Neodvisne države Hrvatske (NDH), prihajal v nesoglasje zaradi njihovih ukrepov, saj so bili za Cerkev nesprejemljivi. Že aprila 1941 je obsodil protisrbsko in protijudovsko zakonodajo, ki jo je sprejel režim. Ščitil je Jude in organiziral pobeg judovskih otrok na Madžarsko in v Palestino. Ko je kmalu po ustanovitvi države voditelj NDH Pavelić ukazal množično streljanje Srbov, je Stepinac zapisal: »Kot nadškof protestiram proti temu nasilju: česa takega katoliška vera ne dovoljuje. Prosim Vas, da sprejmete vse ukrepe, da niti en Srb ne bi bil več ubit.« Pogosto je posredoval pri oblasteh, ko so preganjali pravoslavne Srbe, in bil pri tem marsikdaj uspešen. Ko so Nemci iz Štajerske izgnali skoraj vse duhovnike, je v okrožnici prosil hrvaške duhovnike, naj jih z odprtostjo sprejmejo.
24. oktobra 1942 je dejal med pridigo: »Vsi ljudje vseh ras so božji otroci, vsi brez razlike, najsi bodo Romi, črnci, civilizirani Evropejci, Judje ali ponosni Arijci, vsi imajo isto pravico, da rečejo: ‘Oče naš, ki si v nebesih.’ Zato je katoliška Cerkev vedno obsodila in še obsoja vsako krivico in nasilje v imenu razredne, rasne ali nacionalne teorije. Ni mogoče iztrebljati Romov ali Judov, ker bi jih imeli za manjvredno raso.« Tako jasnih besed je bilo v takratni Evropi slišati bolj malo. Njegove jasne obsodbe režima so objavljali partizani pa tudi radio BBC, kar je razjezilo ustaše.

»Moja krivda je v tem, da ne klonim« 
Ko so po osvoboditvi leta 1945 oblast prevzeli partizani, so bili nekaj mesecev odnosi med Cerkvijo in državo dobri. Zatem pa ga je Tito v osebnem pogovoru skušal prepričati, naj ustanovi narodno Cerkev in se odcepi od Svetega sedeža. Stepinac je odklonil. Skupaj z drugimi hrvaškimi škofi je objavil pismo, v katerem je obsodil politiko komunističnega režima, ki ni spoštoval verske svobode, ki je nacionaliziral premoženje Cerkve, preganjal posameznike in pobijal duhovnike. Režimski mediji so začeli močno napadati Stepinca in škofe. Prijeli so ga in ga na montiranem procesu obsodili na šestnajstletno prisilno delo. »Moja krivda je v tem,« je izjavil pred sodniki, »da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.« V zloglasnem zaporu v Lepoglavi je prebil pet let, zatem pa so ga zaradi pritiskov mednarodne javnosti premestili v župnišče v rojstnem Krašiću, kjer je ostal do smrti. Papež Pij XII. je njegovo zvestobo Kristusu in Cerkvi 12. januarja 1953 nagradil: imenoval ga je za kardinala. V Krašićih je veliko trpel zaradi stalnega policijskega nadzora in bolezni. Malo pred smrtjo, leta 1959, je v odgovoru oblastem zapisal: »Če režim meni, da umiram prepočasi, naj me telesno popolnoma dotolče, kakor je v pravnem smislu storil pred štirinajstimi leti. Sveti Ciprijan je svojemu krvniku dal 25 zlatnikov, preden mu je ta odsekal glavo. Jaz nimam zlata. Vse, kar lahko dam, je molitev za tistega, ki mi bo zadal smrt, da mu Gospod odpusti in mu da večno življenje, meni pa da spokojno smrt.« Čeprav je bil do režima povsem neuklonljiv, pa ni gojil nobenega sovraštva. »Eminenca (Stepinac) je rekel,« je februarja 1960 Titu pisala kiparka Mila Wood, »da bo po hudi bolezni prvo mašo opravil za Vas. Poleg tega je vedno poudarjal: tudi komunisti so naši bratje, mi jih moramo ljubiti. Ste me razumeli? Mi jih moramo ljubiti.«

Stepinca, ki je umrl leta 1960, je leta 1998 v Mariji Bistrici pred okoli 400.000 romarji razglasil za blaženega papež Janez Pavel II., ki je dejal: »Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Ni se bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija.«
Vir

Danes godujejo tudi…

Ne glede na to, kakšno mnenje ima vernik o njih in kako jih sprejema, so zasebna razodetja, kakršna je imela tudi mistikinja Ana Katarina Emmerick, lahko velika spodbuda za večjo ljubezen do Boga in bližnjega. Po njenem razodetju in natančnem opisu so nad Efezom v resnici odkrili ostanke hiše, v kateri je Marija skupaj z učencem Janezom preživela devet let.
Ime: Ana je hebrejsko svetopisemsko ime in pomeni »ljubkost, milina, milost, ljubezen, molitev«. Katarina pa izhaja iz grščine in se povezuje z besedo kathara »čista«. 
Rodila se je 8. septembra 1774 v vasi Flamske, blizu Coesfelda v Nemčiji (Vestfalija),  umrla pa 9. februarja 1824 v Dülmenu, prav tako v Nemčiji. 
Družina: Odraščala je v revni, a verni kmečki družini, kjer je bilo poleg nje še devet otrok. Očetu je bilo ime Bernard, materi pa Ana Hillers.
Preizkušnje: Vse svoje življenje je bila krhkega zdravja, borila se je z rahitičnostjo in na koncu obležala v bolniški postelji. Poleg tega je večkrat doživljala tudi nerazumevanje in nasprotovanje zaradi svojih posebnih darov in videnj.
Skupnost: Živijo po redovnih pravilih sv. Avguština. Posvečajo se molitvi, življenju v skupnosti in delujejo na različnih področjih socialnega dela in vzgoje.
Stigme: Konec leta 1812 so se na njenem telesu pojavile stigme Kristusovega trpljenja: na rokah, nogah, prsih in znamenja trnjeve krone na glavi. Takrat je prejela tudi dar, da ni več potrebovala telesne hrane; živela je samo od svetega obhajila in vode. 
Darovi: Že zelo zgodaj je bila deležna različnih videnj, mističnih razodetij in zamaknjenj, imela je sposobnost prerokovanja in uvida v duše, lahko je diagnosticirala različne bolezni.
Kreposti: Vse življenje se je veliko posvečala molitvi, zlasti češčenju Najsvetejšega in Marije ter delom ljubezni do bližnjega. 
Dela: Nemški pesnik Clemens Brentano, ki se je ob njej spreobrnil, je od leta 1818 zapisoval njena videnja in misli ter jih po njeni smrti izdal knjigi: Žalostno trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in Življenje Device Marije. 
Zavetnica: Nima posebnega patronata. 
Upodobitve: Najpogosteje je upodobljena v temni obleki in z belo ruto povito glavo, ležeča v postelji. V roki drži križ. 
Grob: Po smrti so jo najprej pokopali na skupnem pokopališču pred dülmenskimi mestnimi vrati, leta 1975 pa so njene kosti prenesli v kripto cerkve sv. Križa v Dülmenu.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. jo je 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. V postopku je bil priznan čudež, ko je bila na njeno priprošnjo neka nemška redovnica ozdravljena tuberkuloze. 
Goduje: 9. februarja. 
Film: S svojimi videnji Kristusovega trpljenja je bila navdih Melu Gibsonu za film Pasijon.
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino, Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, …
Človek skoraj ne more verjeti, da je bilo kaj takega mogoče Jožefina je bila žrtev trgovine s sužnji, ki je cvetela v Sudanu v devetnajstem stoletju. Devetletno temnopolto deklico so v Kartumu ujeli arabski trgovci in jo petkrat prodali. Živela je v takšnem strahu, da je za vselej pozabila svoje rojstno ime. Trgovcem ga ni znala povedati, zato so ji dali ime »Bakhita«, kar pomeni v arabščini »osrečena«.
Rodila naj bi se okoli leta 1869. Deset let je nosila suženjske verige. Posebej je trpela, ko je je kupil turški general, da bi služila njegovi materi in ženi. Ženski sta bili neusmiljeni. Ni minil dan, da je ne bi pretepali do krvi. Dali sta jo tetovirati. Na telesu ji je ostalo 144 znamenj. Ko se je moral general vrniti v Turčijo, jo je kupil italijanski konzul. Nekaj časa je še ostala v Sudanu, nato pa se je preselila v Italijo. V življenjepisu je zapisala: »V svojem srcu sem dala Afriki večno slovo«.
V Italiji je dobila svobodo in stopila v stik z beneškimi kanosijankami. Devetega januarja 1890 jo je beneški patriarh krstil, birmal in ji podelil prvo obhajilo. Dobila je ime Jožefina Marjeta. Tedaj se ji je tudi v srcu zbudila želja, da bi stopila v red kanosijank. Bila je sprejeta in čez šest let je v Veroni, kjer so imele kanosijanke materno hišo, napravila zaobljube.
Najprej so jo poslali v samostan Schio (Vicenza), kjer so redovnice delovale na vzgojnem in karitativnem področju. Tu je na pobudo predstojnice Jožefina povedala svojo življenjsko zgodbo. V samostanu je bila pripravljena sprejeti vse službe, od vratarice, zakristanke, do delavke. V srcu pa se ji je vnemala želja, da bi šla v misijone. Ni se ji spolnila, toda skupaj s sestro Leopoldo Benedetti, ki se je vrnila iz Kitajske, sta obiskali marsikatero mesto v Italiji in prebujali misijonsko navdušenje. Stalno bivališče je imela v samostanu Vimercate blizu Milana, bila je vratarica. Z njo so se srečevali zaskrbljeni starši, katerih hčere so odhajale v misijone. Vedno je znala najti spodbudno besedo.
Umrla je 8 februarja 1947. Njeno telo je ostalo mehko, tako da so matere lahko prijemale za njeno roko in jo polagale na svoje otroke ter se priporočale njeni priprošnji.
Za blaženo jo je razglasil Janez Pavel II 17 maja 1992, za svetnico pa 1. oktobra 2000.
Vir

“Zbrani na praznik svetega Jožefa, ki je za Marijo prvi svetnik v nebesih, se danes spominjamo treh oseb: njega samega, varuha svete družine, nato našega papeža, Benedikta XVI. – Jožefa Ratzingerja, in na poseben način tudi svete Jožefine Bakhite.

Slednja prihaja med nas na viden in otipljiv način po svoji relikviji “Ex ossibus”, to pomeni, da gre za košček njene kosti. Ne prihaja pa le zaradi naše župnije, temveč za vso domovino Slovenijo. Postni čas, ko premišljujemo o ceni našega rešenja, ki jo je za vsakogar od nas plačal Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, naj nam bo v pomoč, da bi mogli dobro razumeti, kaj nam sveta Jožefina Bakhita z zgledom svojega življenja sporoča.

Spomnimo se na kratko: rojena leta 1869 v pokrajini Darfur, v Sudanu v Afriki, je bila kot sedemletna deklica ugrabljena in prodana za sužnjo. Ob tem je od strahu pozabila lastno ime, ugrabitelji pa so jo poimenovali Bakhita – tista, ki je srečna. Večkrat preprodana je okušala neizmerno trpljenje zaradi nepojmljive krutosti svojih gospodarjev. Žena enega izmed njih, turškega generala, je dala Bakhito tetovirati. Sužnji so bili tedaj goli in tako bi dosegla na trgu večjo vrednost. Z nožem so ji na telesu naredili 114 rezov; po prsih, trebuhu in rokah. Da se rane ne bi zacelile in bi ostale vidne, so vanje vtrli soli. Kasneje je sama izpovedala, da je bil edinole Bog lahko tisti, ki jo je rešil, ko so jo pustili ležati kot mrtvo na tleh v mlaki krvi. Zanjo je imel velik načrt. Kot zadnji jo je leta 1885 kupil italijanski konzul, da bi jo odpeljal v Italijo, kjer jo je podaril prijatelju. Tam je spoznala Jezusa, tudi prodanega in bičanega, in ko bi se morala s to družino vrniti v Afriko, kjer so imeli hotel, je prvič v življenju rekla ne. Pri kanosijankah v Benetkah je po rokah beneškega patriarha obenem prejela zakrament svetega krsta, svete birme in prvo obhajilo. Ni našla besed, da bi opisala srečo, ki jo je čutila v srcu, ko je postala Božji otrok. Leta 1896 je postala redovnica, leta 1902 pa je prišla v Schio (provinca Vicenza), kjer je ostala vse do svoje smrti leta 1947. Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 proglasil za blaženo, 1. oktobra leta 2000 pa za svetnico.

Sedanji papež, Benedikt XVI. govori o njej v okrožnici Spe Salvi (Odrešeni v upanju) iz leta 2007 kot o svetnici upanja takole: ” … Tukaj je Bakhita končno po tako groznih »gospodarjih, paronih«, katerim je bila do tedaj podložna, spoznala povsem drugačnega »Gospodarja«, ki ga je v beneškem narečju imenovala »Parón«. Zdaj je spoznala živega Boga, Boga Jezusa Kristusa. Do tedaj je poznala samo gospodarje, ki so jo prezirali in z njo grdo ravnali ali jo v najboljšem primeru imeli za koristno sužnjo. Zdaj pa je slišala, da obstaja »Parón« nad vsemi paroni, Gospod vseh gospodov, in da je ta Gospod dober, Dobrota sama. Izkusila je, da ta Gospod pozna tudi njo, da je tudi njo ustvaril – še več, da jo ljubi. Tudi ona je bila ljubljena, in sicer od najvišjega Parona, pred katerim so vsi drugi paroni le ubogi služabniki. Bakhito je Bog poznal in ljubil ter pričakoval. Še več, ta Paron je sam sprejel nase usodo pretepenosti in je zdaj čakal nanjo na »Očetovi desnici«. Zdaj je imela »upanje« – ne več samo majhno upanje, da bo našla manj okrutne gospodarje, marveč veliko upanje: jaz sem dokončno ljubljena, in kar koli se mi že pripeti – ta ljubezen me pričakuje. In tako je moje življenje dobro. Po tem spoznanju upanja je bila »odrešena «. Zdaj ni bila več sužnja, marveč svoboden otrok Boga. Bakhita je razumela, kar je povedal Pavel, ko je Efežane spomnil na to, da so bili prej na svetu brez upanja in brez Boga – brez upanja zato, ker so bili brez Boga. ”

Ko so sveto Bakhito nekoč vprašali, kaj bi storila, če bi se ponovno srečala s tistimi, ki so z njo tako grdo ravnali in ji povzročili toliko gorja, je odgovorila: “Pokleknila bi pred njimi, poljubila njihove roke in se jim zahvalila. Če ne bi bilo njih, ne bi nikoli postala Božji otrok in Kristusova nevesta. Ubogi reveži, saj niso vedeli, kaj delajo; oni so bili gospodarji, jaz pa njihova sužnja. Vsak dan prosim za njih, da bi tudi oni spoznali Boga in Njegovo ljubezen in bi se nekoč srečali v raju.”

Sveta Bakhita je bila kanosijanka – red se imenuje po sveti Magdaleni iz Canosse. Karizma tega reda je je popolna zazrtost v Jezusa na križu in žalostno Mater Božjo. Vodilo so jim besede: ponižnost v ljubezni. Postaviti torej Boga na prvo mesto in se Mu popolnoma darovati, kakor se je Jezus popolnoma daroval Očetu v poslušnosti Njegovi volji. Obenem pa slediti Mariji, ne le v solzah njene žalosti, temveč predvsem v trdnosti njene vere in njeni moči, da stoji pod križem, ko se ta volja uresničuje.

Sporočilo svete Jožefine Bakhite nam in vsem v našem času lahko strnemo v tri točke:
odpuščanje in sprava iz srca, še več, hvaležnost za trpljenje, po katerem nas Bog vodi vse bliže k sebi,
smisel življenja bomo našli, če bomo v trdni veri sledili Jezusu na križu in Mariji,
brez Boga smo brez upanja. Največja napaka, ki jo je storil človek je bila, da je Boga izrinil iz vseh področij svojega življenja in na Njegovo mesto postavil samega sebe. Sveta Bakhita upanja nikdar ni izgubila, ker je bila z Bogom vedno zedinjena.

Mati prednica je bila žalostna ob približevanju Bakhitinega odhoda v nebesa. Slednja jo je tolažila z veliko gotovostjo: “Ne trpite zaradi mene. V nebesih bom šla k Jezusu in za vas dosegla velike blagoslove. Če mi bo Gospod to dovolil, bom prišla in vas poiskala v sanjah. V raju bom močna in bom vsem dosegla velike milosti.”
Danes te, sveta Bakhita, tukaj zbrani prosimo, posreduj pri Bogu za nas in naš slovenski narod, ter nam izprosi milost resničnega odpuščanja, sprave in trdne vere, da ostanemo Bogu zvesti v vseh preizkušnjah in tako dočakamo trenutek, ko nam bo Njegovo usmiljenje naklonilo, da smemo tudi sami okusiti veselje vstajenja ter Ga večno ljubiti in gledati iz obličja v obličje.

Sveta Jožefina Bakhita, prosi za nas!”
Vir
Danes godujejo tudi…

Saksonski kralj, verjetno od Wessexa. Oče sv. Vilibalda, sv. Vinebalda in sv. Valburge. O njem obstajata vsaj dva različna življenjepisa, vendar noben ni zanesljiv. Umrl je naravne smrti leta 722 v kraju Lucca v Italiji med romanjem v Rim. Pokopan je v cerkvi v San Fredianu. Obstajajo poročila o čudežih na njegovem grobu. Nekaj relikvij je prenesenih v Eichstatt.
Vir

Danes godujejo tudi…

Po smrti moža grofa Lotharja iz Are, je leta 1165 na svojem posestvu ustanovila ženski samostan premonstrantenk, ki ga je upravljala vse do svoje smrti leta 1183.
Hildegunda pomeni “bojevita bojevnica”
Vir
Danes godujejo tudi…