Serafino Morazzone se je rodil leta 1747 v Milanu in bil 49 let župnik v kraju Lecco. Že ob svoji smrti je slovel po svetosti. Znani italijanski pisatelj Alessandro Manzoni je Morazzoneja, ki ga je osebno poznal, želel upodobiti v svoji sloviti knjigi Zaročenca. Takole ga oriše: ”Bil je pobožen v vseh svojih mislih, vseh svojih besedah, v vseh svojih dejanjih: goreča ljubezen do Boga in do ljudi je bila njegovo običajno čustvo. Bil je globoko ponižen, ne da se tega zavedal.”
Vir

Serafina Morazzoneja so zaznamovale molitev, ponižnost in predanost. Vedno je živel skromno, bil pa je tudi zelo strog. O njem se je širila slava, da je moder in usmiljen spovednik, kar je privlačilo množice preprostih in izobraženih ljudi.
Vir
Danes godujejo tudi…

Dne 5. maja 1974 sem obiskal Neapelj in v njem veličastno jezuitsko cerkev imenovano Novi Jezus. V njej je pogosto pridigal apostol Neaplja sveti Frančišek de Geronimo, v njej pa se nahaja tudi grob svetega zdravnika Jožefa Moscatija, ki je umrl v mestu pod Vezuvom 12. aprila 1927 in pustil za seboj lik sodobnega svetnika.
16. novembra 1975 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, 25. oktobra 1987 pa Janez Pavel II. za svetnika. Glede na to je Moscati svetnik naših dni, "svetovljan, slavni neapeljski klinik, kristjan vere in zglednega življenja" – kakor je zapisal kardinal Corrado Ursi v predgovoru življenjepisa blaženega, ki ga je ob priliki njegove beatifikacije napisal znani življenjepisec, prav tako svetovljan, Giorgio Papasogli.
Kdor ima novejše svetnike raje od starejših, bo v Jožefu Moscatiju našel človeka sodobne medicinske znanosti, zelo aktivnega, vestnega in zavzetega v svoji službi, ki pa je bil istočasno tudi odlično orodje v Gospodovi roki za izvrševanje višjih ciljev, tako v svojem osebnem krščanskem posvečenju, kakor tudi v apostolatu. 
"Jožef Moscati je eden izmed tistih oseb, naših sodobnikov, ki so s svojim življenjem v svetu otipljivo znamenje Božje prisotnosti med ljudmi,  in to bolj s svojim bistvom kot s svojimi deli. Jožef Moscati je sposoben in svoji stroki predan zdravnik, kar vzbuja spoštovanje med tistimi, ki ga poznajo. Je velik znanstvenik in raziskovalec. Zaradi tega si zasluži občudovanje in pohvale krogov z akademsko izobrazbo.
Je velik gentelman, dobrega in usmiljenega srca, ki se drugim daje na čisto nesebičen način, kar mu zagotavlja hvaležnost in ljubezen tistih, ki jim pomaga in jih dviga. To je zagotovo veliko. Ni pa še vse. To tudi ni tisto, kar občutijo ljudje. Tisti, ki so v stiku z njim začutijo nekaj globljega, čeravno tega ne zmorejo vedno izreči na jasen in stvaren način. Dovolj je prebirati Dokumente kanonskih postopkov, kjer so bili zaslišani kot priče ljudje iz vseh družbenih slojev, da se zazna to dejstvo in da se dojame za kaj pri tej stvari gre. Moscati je za vse priče pravi krščanski zdravnik, sveti zdravnik. Ta po svojem bistvu nedeljiva pojma nudita ključ za dojemanje njegove osebnosti." (Paolo Molinari).
Jožef Moscati se je rodil 25. julija 1880 v Beneventu, v zelo ugledni visokouradniški družini. Krščen je 31. julija v župniji sv. Marka in je po italijanskem običaju dobil več imen: Jožef – Marija – Karel – Alfonz.
Na začetku leta 1881 se je Jožefov oče z vrhovnega sodišča v Beneventu preselil v Ancono, mesto na jadranski obali.Tam bo Jožef v krogu dobre družine preživel prva leta srečnega in brezskrbnega otroštva. Leta 1888 je sledila naslednja očetova premestitev, zato se je družina Moscati preselila v Neapelj. Istega leta je tam, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, v cerkvi sester Srca Jezusovega, Jožef prejel prvo sveto obhajilo. Frančišek Moscati, Jožefov oče, ga je vsak dan, skupaj z ostalimi otroki peljal na sprehod. Pri tem so se ustavili tudi v cerkvi Jožefovega prvega svetega obhajila, da obiščejo Jezusa, prisotnega v zakramentu svete Evharistije. Družinsko ozračje polno globokih verskih občutkov je pripomoglo k razvoju pobožnosti tudi pri Moscatijevih otrocih. Peppino, kot so ljubkovalno imenovali Jožefa, je bil že od majhnega zelo pobožen do Evharistije.
Osnovno in srednjo šolo je končal z odličnim uspehom, po očetovi smrti pa se je vpisal na medicinsko fakulteto v Neaplju. Tamkajšnji profesorji so bili vsi po vrsti priznani znanstveniki, vendar, na žalost privrženci pozitivizma in materializma (smer Vogta, Molescotta, Büchnerja in Feuerbacha). Mladi akademik Jožef Moscati je znal tudi v takšnem ozračju svojo vero ne samo ohraniti, ampak jo še bolj poglobiti in okrepiti. Vojvoda Mastelloni di Salza, ki je študiral skupaj z Moscatijem, pričuje o njem: "Poznal sem Jožefa Moscatija okoli leta 1900, poznal pa sem ga po njegovih vsakodnevnih pobožnostih v cerkvi Santa Maria di Caravaggio, kjer je pritegnil moje občudovanje. Njegova zbranost, njegov žar, njegova drža so jasno nakazovali, da je bil čas njegovega obhajila trenutek največje intimnosti z Bogom."
Moscati je znal moliti, v molitvi z Bogom bivati in se pogovarjati. Kot študent je bil nenehno v nevarnosti glede vere in morale, pa vendar ni padel, saj nevarnosti ni prevzetno iskal, ampak se jim je skrbno izogibal, ob tem pa gojil globoko molitveno in zakramentalno življenje. In to je skrivnost, kako je lahko v času svojih študentskih dni ohranil svojo vero in poštenje.
Moscati je 4. avgusta 1903 postal doktor medicine in s sijajnim uspehom zaključil svoj študij. Že leta 1904 je z žarom pričel zdravniško službo v znameniti bolnišnici Santa Maria del Popolo. Tu je s posebno skrbjo organiziral nego bolnikov okuženih s steklino. Moscati je bil globoko human zdravnik. Vendar to ni bil nek naravni humanizem, ampak človekoljubje iz globokega krščanskega prepričanja. On je zaradi Kristusa služil bratom – ljudem in se za njih znal žrtvovati do skrajnosti. Naj to potrdi ta dogodek: 4. aprila 1906 je vulkan Vezuv začel delovati močneje kot običajno in začel bruhati žarečo lavo in pepel. Ogroženo je bilo naselje Torre del Greco, kjer se je nahajala majhna bolnišnica odvisna od tiste v mestu, kjer je deloval doktor Moscati. Ljudje  so panično bežali z ogroženega področja, ubogi bolniki pa so ostali prepuščeni sami sebi. Moscati je sam odšel na kraj nesreče in po svojih močeh organiziral reševanje bolnikov in pri tem sam delal vse kar je mogel. Ko so bili bolniki varno premeščeni, se je strop bolnišnice pod težo žarečega pepela zrušil. Temu podobno požrtvovalnost je Moscati pokazal tudi leta 1911 ob epidemiji kolere.
Moscati je, še ne tridesetleten, postal znan kot izvrsten diagnostik. Za katero boleze gre je znal ugotoviti s takšno lahkoto in zanesljivostjo, da so se temu čudili tudi najboljši zdravniki. Moscati je pri svojem delu ob naravnih uporabljal tudi nadnaravna sredstva, to pa mu je dajalo tisto izredno pronicljivost, s katero si je pomagal v pristopu do bolnikov in njihovih bolezni. V času dolgih ur izvajanja poizkusov ter preučevanja z mikroskopom je mislil na Boga, ki je vsepovsod prisoten in deluje. Še več, znanstveno delo in raziskovanja so ga vsebolj približevali k Stvarniku vseh stvari. Njemu je želel služiti z vsem bitjem, zato je tudi položil zaobljubo čistosti. Zdravniki in bolniki so ga spoštovali zaradi njegovega znanja in vrlin, on pa je vse pripisoval Bogu, saj se je zavedal, da je vse naravne in nadnaravne darove prejel od Njega. V zdravniški praksi se je varoval pohlepa po denarju in zaslužku, zato je mnoge, posebno revne zdravil zastonj, denar pa, ki ga je pošteno zaslužil, daroval v družbenokoristne in dobrodelne namene.
Svojo zdravniško službo je jemal kot kakšno duhovniško poslanstvo. Zato se je zanimal tudi za duševno stanje svojih pacientov ter jih z veliko taktnosti navajal na prejem zakramentov, da poskrbijo tudi za rešitev svoje duše. Včasih je tudi sam poklical duhovnika, svojega znanca, da pomaga njegovim bolnikom na duhovnem področju, druge pa je napotil k duhovnikom, v katere je imel veliko zaupanje.
Moscati ni dolgo živel, vendar je v relativno kratkem času naredil zelo veliko. Bolan je bil samo nekaj dni in to na nogah. 12. aprila 1927 je prejel svoje vsakodnevno obhajilo, ki mu je bilo zadnje v življenju, naredil nekaj obiskov bolnikov in nato umrl. Sprevod je bil veličasten. Vsi so govorili o "svetem neapeljskem zdravniku". Njegovo telo je bilo tri leta kasneje, 16. novembra 1930 preneseno v cerkev Gesu Nuovo, kjer je njegov grob stalni cilj pobožnih romarjev. S svečano razglasitvijo za blaženega in svetnika ga je Cerkev postavila za vzor svetovljanov, posebno znanstvenikov in zdravnikov.
Vir

Danes godujejo tudi…

Gemi so starši kmalu umrli, tako da je morala že zgodaj kljub boleznim in šibkosti skrbeti za brate in sestre. Občudovanja vredna pobožnost jo je spremljala že od zgodnjega otroštva, tudi duševno je zgodaj dozorela in razvila junaške kreposti, zlasti jo je privlačilo premišljevanje Kristusovega trpljenja. Kljub temu da je bila tudi sama vse življenje v obilni meri deležna trpljenja, je prosila Jezusa, da bi smela telesno občutiti tudi bolečine njegovega trpljenja. Bila je uslišana in 8. junija 1899 je prvič začutila, kako je puščica prebodla njeni roki, nogi in stran. Rane so bile vidne in krvaveče, prenehale pa so, ko ji je spovednik naročil, naj jih več ne sprejema. Ta dogajanja, njena videnja in zamaknjenja so popisana in trdno izpričana, prav tako tudi njene molitve in prošnje za različne priložnosti. Prosila je za sprejem v več redov, a je zaradi njene telesne šibkosti niso nikjer sprejeli, dokler ni lahko zasebno naredila redovne obljube v redu pasijonistinj.

Ime: Pri krstu je prejela imena: Gema, Umberta in Pija; poznamo jo najbolj kot sv. Gemo. Beseda pomeni biser.
Rodila se je 12. marca 1878 v Camiglianu v Italiji, umrla pa 11. aprila 1903 v Lucci blizu Ligurske obale v Italiji.
Družina: Bila je najstarejša hči izmed osmih otrok obubožanega lekarnarja Henrika in njegove žene Avrelije.
Skupnost: Ustanovitelj reda pasijonistov je sv. Pavel od Križa. Pasijonisti poleg običajnih redovniških zaobljub naredijo še četrto, da bodo premišljevali Kristusovo trpljenje in oznanjali njegov pomen.
Zavetnica: Lekarnarjev, farmacevtov, študentov; priprošnjica proti tuberkulozi, zgodnji smrti staršev in skušnjavam.
Kreposti: Bila je žena molitve in junaške ljubezni do trpljenja; bila je skromna, iznajdljiva, darežljiva, sočutna in rada je negovala bolnike.
Čudež: Gemo so napadale hude bolezni. Pri enaindvajsetih so bili prepričani, da bo umrla. Na priprošnjo sv. Marjete Alacoque je v trenutku čudežno ozdravela in se celo zaposlila.
Doživetja: Od čudežne ozdravitve do smrti je doživljala zamaknjenja in mistična doživetja. Na sebi je nosila Kristusove rane, ki so se pojavljale vsak četrtek, doživela je tudi kronanje s trnjem, bičanje in krvavi pot.
Upodobitve: Upodobljena je kot dekle, ki moli, s Kristusovimi ranami ali s simbolom križa in srca na prsih.
Goduje: 11. aprila.
Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je 29. novembra 1933 razglasil za blaženo, papež Pij XII. pa 2. maja 1940 za svetnico.
Grob: V cerkvi samostana pasijonistinj v mestu Lucca.
Napis na grobu: »Bolj jo je razjedal žar zaradi božje ljubezni kot njena bolezen.«
Vir

O tej svetnici novejše dobe je znani italijanski hagiograf in pisatelj Peter Bargellini napisal: "Po videzu več kot običajna, se banalno skriva neobičajna svetnica: mistikinja v stalnem, čustvenem pogovoru z Jezusom; oseba kontemplacije, ki moli s preprostostjo otroka in prodornostjo teologa; oseba, ki z nasmehom premaguje najstrašnejše težave, enostavno prepuščajoč se vodstvu svojega angela varuha. Nedolžna duša, ki že kot deklica zapisuje v svoje prve šolske beležke vsakodnevne misli in molitve, z odločitvami vedno bolj čistega življenja.
Pogovarja se s svojim angelom varuhom in mu zaupa kočljive naloge, kot na primer, da on prenaša njeno dopisovanje z njenim duhovnim voditeljem, ki biva v Rimu. In pisma skrivnostno prihajajo na določen naslov, čeprav ne prihajajo preko redne poštne službe.
Zgodaj je ostala sirota, zapuščena skoraj v popolni bedi. Na smrt zbolela, prišla skoraj do groba in bila nato čudežno ozdravljena. V mestu obdanem z zidovjem in drevjem – Lucca, jo imenujejo "dekle milosti". Hitro se je razvedelo, da njene črne rokavice in temna obleka skrivajo znamenja Trpljenja. Njene rane na rokah, nogah in strani se boleče odpirajo in krvavijo vsak teden.

Sprejeta kot hči v pobožno in premožno hišo viteza Mateja Gianninija tam preživlja skrito življenje med hišo in cerkvijo, Vendar osupljivi izrazi njene svetosti presežejo zidovje mesčanske hiše. Izvršuje spreobrnenja, napoveduje prihodnje dogodke, pada v zamaknjenja. V molitvi se znoji s krvavim potom; na njenem telesu se poleg ran od žebljev kažejo tudi rane od bičanja.
Ona, Gema Galgani, pa ne reče ničesar, oziroma bolje rečeno, vedno izjavlja: ‘Da!’. Ne želi ničesar, oziroma bolje rečeno, od Jezusa si želi še več trpljenja, vedno več trpljenja.
Bila je velika sobota leta 1903, ko je Gema Galgani umrla v starosti 25 let, uničena od bolečin , vendar do zadnjega želeč še več bolečin."

Zdaj pa, pod vodstvom p. Giacinta, pasionista, dobrega poznavalca sv. Geme Galgani, spoznajmo "curiculum" – tek njenega neobičajnega življenja v katerem je na pragu XX. stoletja na tako otipljiv način prišla do izraza tista duhovna nadnaravnost, ki se izmika vsakršnemu cenenemu pojmovanju.

Rodila se 12. marca leta 1878 na koncu pontifikata Pija IX. in začetku pontifikata Leona XIII. Praktično bo živela ves čas Leonovega pontifikata, za katerega lahko rečemo, da odpira moderno obdobje Katoliške Cerkve. Njeno rojstno mesto je Camigliano blizu Lucche v Toskani, eni izmed kulturno najbogatejših področij Italije, deželi lepe besede in elegantnega obnašanja. Hči globoko pobožne matere je bila že od majhnega učljiva njenih naukov. Materi je bilo ime Avrelija, rojena Landi. Pod njenim modrim vzgojnim vodstvom je zgodaj začutila živo željo po nebesih in nek skrivnosten odnos do križanega Jezusa. To drugo jo bo pripeljalo do viška mističnega doživljanja Kristusovega trpljenja.

V Lucchi je obiskovala šolo sester svete Cite, njena učiteljica pa je bila blažena Helena Guerra, ustanoviteljica oblatinj Svetega Duha oz. sester svete Cite. To je bila izbrana duša, velikodušna, pobožna k Svetemu Duhu, ter je zaradi tega lahko zelo dobrodejno vplivala na deklico Gemo Galgani. Ob tem naj omenimo, da je tudi njena učiteljica dosegla čast oltarja, saj jo je blaženi papež Janez XXIII. 26.aprila leta 1959 razglasil za blaženo.

Gema je pri osmih letih ostala sirota brez mame. Ker je bila dobro poučena in pobožna je lahko pred drugimi otroci pristopila k Prvemu svetemu obhajilu, ki ga je doživela kot veliko blaženost, mislila je, da bo od radosti umrla. V šoli je prehitela vrstnice po znanju in obnašanju. Ko ji je bilo 16 let ji je umrl brat Gino in je morala prekiniti šolanje. Večkrat je bila operirana zaradi sušice mozga in hrbtenice. Zaradi bolezni ni mogla stopiti v samostan. Očeta lekarnarja je izgubila, ko je bila stara 19 let. Takrat je padla v največjo materijalno bedo. Iz usmiljenja jo je sprejela pobožna duša Cecilija Giannini iz Lucche. Tam bo Gema s številno družino Mateja Gianinija, prav tako lekarnarja, preživela leta do svoje smrti.

Gospod je v svoji, nam nedoumljivi previdnosti, Gemo Galgani želel obogatiti s posebnimi darovi. To je bila nagrada za njeno izjemno zvestobo. Gospod jo je obdaroval z zamaknjenji v katerih je videla Jezusa in se z njim prisrčno pogovarjala, njegovo mati Marijo, svetnike; posebno svojega angela varuha, ki ji je bil, kot poštar na voljo, ko je pisala svojemu duhovnemu voditelju očetu Germanu sv. Stanislava.

Višek njene mistike bo doživljanje Kristusovega trpljenja. Potila je krvavi pot, čutila bolečine bičanja, trnjeve krone, ran na rokah, nogah in strani. Vse to pa se je končalo na željo njenega spovednika, božjega služabnika Giovannija Volpi, škofa. Vseeno pa niso prenehale bolečine ampak samo zunanji izrazi. Ob tem je zelo trpela tudi zaradi svojih dolgih in težkih bolezni. Vse to je velikodušno sprejemala in darovala kot zrtev za človeške grehe. Gemina poglavitna krepost je bila goreča ljubezen do križanega Jezusa, povezana z neutolažljivo željo, da bi čimbolj trpela. Pri vsem tem je bila preprosto nedolžna, ne glede ali je govorila z nebeščani ali z zemljani. Za seboj je pustila obilno korespondenco pa tudi nekatere druge spise. Vse to je objavljeno, pomaga pa bralcu, da vstopi v različne stopnje njenih mističnih doživetij.

 Po njeni blaženi smrti je sprožen postopek za njeno razglasitev za blaženo in svetnico. Hitro je napredoval, ker je bilo toliko prav otipljivih dokazov, da gre za veliko Božjo izbranko; Pij XI. jo je leta 1933 razglasil za blaženo. To je bilo izredno jubilejno leto, 1900 obletnica naše odkupitve. Beatifikacija se je odlično ujemala s tem, kar se je praznovalo; obletnica Jezusovega trpljenja in smrti na križu, prav to trpljenje pa je Gema Galgani doživljala na najintenzivnejši način. Papež Pij XII. jo je leta 1940 razglasil za svetnico. Njeno telo častijo v svetišču zgrajenem njen v čast v Lucchi, poleg samostana redovnic pasijonistk. Imam za milost in izjemno duhovno doživetje, da sem mogel moliti na grobu te svetnice. Srečanje s svetniki je del tistega, kar je posebno lepo v našem življenju.

O svetnici obstaja številna literatura. Njen duhovni voditelj, oče German od sv. Stanislava je napisal knjigo Sv. Gemma Galgani, vergine lucchese (Sveta Gema Galgani, devica iz Lucche). Delo je doživelo več kot 10 izdaj. Isti pasionist je prav tako izdal Lettere di S. Gemma Galgani (Pisma sv. Geme Galgani, 1941), kasneje še Estasi, diario, autobiografia, scritti vari di s. Gema Galgani (Zamaknjenja, dnevnik, autobiografija, razni spisi svete Geme Galgani, 1943). Obstaja tudi: Suor Gesualda dello Spirito Santo, S. Gemma Galgani: un fiore di Passione della citta del Volto Santo (Sveta Gema Galgani, cvet trpljenja v mestu Svetega Obraza, 1944). Lucca je znana po celem svetu po dragocenem "Svetem Obrazu" – Obrazu Jezusa Kristusa križanega, ter se zato tudi imenuje mesto Svetega Obraza, kamor so v srednjem veku romali številni romarji. Tudi znani hagiograf Icilio Felici je prav tako napisal življenjepis svetnice: Santa Gemma Galgani (Sv. Gema Galgani, Firenze, 1940).  
Vir
Vir2

Danes godujejo tudi…

       Imena: Magdalena Gabrijela.
Izhajala je iz znane veronske družine Canossa. Njena davna prednica Matilda Canossa je igrala pomembno vlogo v znanem boju za investituro. Rodila se je leta 1774. Kmalu sta ji umrla oba starša. Zaupali so jo v vzgojo neki učiteljici, ki pa ji ni bila naklonjena. Petnajstletna je zbolela za ošpicami in stala na robu groba. V bolezni je začutila klic, da bi se posvetila redovniškemu življenju. Da bi ga bolje spoznala, je nekaj mesecev živela v različnih ženskih kontemplativnih samostanih.
Spoznala je, da jo Bog kliče v takšne redove. Pred oči so ji stopile množice revežev, ki so oblegale njihovo graščino, in začutila je, naj se posveti lajšanju revščine, ki je prav v tistih časih bila po severnoitalijanskih mestih posebno huda (francoska revolucija). Razmišljala je takole: »V samostanu bi res posvetila samo sebe, toda ne bi mogla preprečiti grehov in se veseliti v reševanju duš.«
Njeno razmišljanje je duhovni voditelj odobril in tako je začela skrbeti za veronske reveže.
Pridružila se je pobudi tamkajšnjega škofa za »Sveto bratovščino duhovnikov in laikov bolničarjev«. Skupaj z nekim duhovnikom je sodelovala pri sestavljanju pravil in pri tem pokazala velik organizacijski čut. Dali so ji samostojnost in ustanovila je Družbo Brezmadežne, katere članice so se zavezale, da bodo hodile oblečene primerno svojemu stanu, toda s poudarkom na skromnosti. Hkrati je ustanovila Družbo za moške z imenom »Trije soldi«. Člani so se zavezali, da bodo vsak teden toliko denarja darovali za dobre namene.
Po škofovem nasvetu se je potem Magdalena Gabrijela posvetila apostolatu med zapuščenimi dekleti, ki so bila izpostavljena nevarnostim ulice. Prvi dom je skupaj s svojimi tovarišicami našla v zloglasni veronski četrti Sv. Zenona. Takrat je imela šele 25. let in sorodniki so zahtevali, da se vsak večer vrne domov.
Končno je dobila v četrti zapuščen samostan svetih Jožefa in Fidencija in se je mogla tam za stalno naseliti. Leta 1808 je tako nastala redovniška skupnost z imenom Hčere krščanske ljubezni (kanosijanke).
Magdalena je doživela, da se je njena skupnost hitro širila po severni Italiji (Benetke, Milano, Bergamo, Trento). Posvečala se je vzgoji ženske mladine, strežbi bolnikov in vzgoji učiteljic in laiških katehistinj. Magdalena je bila takrat zelo poznana oseba in je imela številne zveze z uglednimi možmi in ženami tistega časa v Italiji.
Za blaženo jo je razglasil leta 1941 papež Pij XII., za svetnico pa papež Janez Pavel II. 2. oktobra 1988.
Vir

Čeprav je svojo mladost preživela v razkošju ene najbolj premožnih in najbolj uglednih veronskih družin, Magdalena ni imela srečnega otroštva. Po zgodnji očetovi smrti skupaj z brati in sestrami tudi materine ljubezni ni bila več deležna, saj jih je mati naskrivaj zapustila. Bridka izkušnja in huda bolezen so v njej počasi izoblikovali sklep, da svoje življenje posveti trpečim in pomoči potrebnim ter jim poskuša darovati tisto, kar je sama pogrešala v otroških letih. Potem ko je nekaj časa preživela v karmeličanskem samostanu in odbila vse snubce ter poskrbela za otroke in gospodinjstvo prezgodaj umrle tete, je začela uresničevati svoj sklep. Ustanovila je družbo Hčera ljubezni, ki se je kmalu razcvetela ne samo v Italiji, pač pa v mnogih drugih krajih in deželah, celo na Kitajskem in v Indiji.
Ime: Maria je latinska oblika hebrejskega imena Mirjam. Razlag imena je ogromno, najbolj sprejemljive pa so: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«. Magdalena pa je posamostaljena pridevniška beseda v pomenu »(Marija) iz Magdale«.
Rodila se je 1. marca 1774 v Veroni, Italija, umrla pa 10. aprila 1835, prav tako v Veroni.
Družina: Bila je drugi od šestih otrok v eni najbolj uglednih italijanskih plemiških družin. Njen oče je bil markiz Oktavij Canossa, mati pa ogrska grofica Terezija Szluha. Oče ji je umrl, ko je imela pet let, čez dve leti pa jih je zapustila tudi mati in se še enkrat poročila.
Sodobniki: Cesarja Napoleon I. in Franc I., sv. Elizabeta Seton, papeži Pij VII., Leon XII, Gregor XVI.
Skupnost: Ustanovila je družbo »kanosijank« ali Hčera ljubezni (sprva so se imenovale služabnice revnih), ki je bila potrjena leta 1828. Njihovo poslanstvo je opravljanje del usmiljenja in verska vzgoja izgubljenih otrok. Družba ima danes tudi moško vejo. Delujejo v 33 državah na petih celinah in imajo več kot 3000 članov.
Zavetnica: Svojega reda, ubogih, karitativnih dejavnosti, šol in zavodov, ki so ji posvečeni.
Kreposti: Na prvem mestu je bila prav gotovo ljubezen do bolnih, ubogih in prepuščenih samim sebi. Bila je vedno vedrega in prijaznega značaja, duhovno pa povezana s trpečim Kristusom in njegovo žalostno Materjo. Tuja ji niso bila niti mistična doživetja in zamaknjenja.
Upodobitve: Podobe kažejo ženo v zrelih letih v črni obleki z značilnim pokrivalom – ruto na glavi, na prsih pa ima večjo svetinjo s podobo Žalostne Matere božje. Upodabljajo jo s sklenjenimi rokami pred Križanim, pa tudi sredi otrok.
Goduje: 8. maja.
Beatifikacija: 8. decembra 1941 jo je papež Pij XII. razglasil za blaženo, 2. oktobra 1988 pa papež Janez Pavel II. za svetnico.
Splet: www.canossinasisters.org.au; www.canossiani.it
Misel: »Nobena človeška beda in revščina nam ne smeta biti tuji.«
Vir
Danes godujejo tudi…

  Imena: Demetrija, Demetrij, Dimitrij, Demeter, Demitrij, Demko, Demo, Mitja, Mitjan, Mito, Dimitra, Dimitrija, …
Demetrija (Dimitrija) iz Soluna so že zgodaj častili na Vzhodu in na Zahodu. Njegovo ime je celo v mašnem kanonu vzhodne Cerkve, ki obhaja god »velikega mučenca« 26. oktobra. Samo v Grčiji mu je bilo posvečeno več kot dvesto cerkva. Njegovo češčenje je močno razširjeno tudi med pravoslavnimi Slovani.
Nekateri domnevajo, da gre za dva svetnika z istim imenom, izmed katerih je prvi umrl mučeniške smrti v Sirmiju (Sremska Mitrovica), drugi v Solunu.
Verjetnejša je domneva, da gre za istega mučenca, ki so ga verjetno mučili okoli leta 304 za vlade cesarja Maksencija v Sirmiumu, od koder je njegovo češčenje prišlo v Solun. Tu so mu že v 5. stoletju postavili veličastno baziliko, ki so jo pozneje večkrat obnovili. Tako je Solun postal središče češčenja tega svetnika, h kateremu se je ljudstvu zatekalo kot priprošnjiku zoper sovražne napade in zoper vse vsakdanje stiske in nadloge. Križarjem je bil priprošnjik v boju z neverniki.
Njegov grob v Solunu je bil zlasti v srednjem veku cilj številnih romarjev, ki so se od tam vračali s posodicami zdravilnega olja. Še dandanašnji je svetnikov god največji praznik v Solunu, ki ga obhajajo z veliko slovesnostjo. Pomemben kulturno-zgodovinski vir je zbirka čudežev, ki jih pripisujejo temu svetniku. Okrog njega se je spletlo tudi veliko legend, v katerih nastopa kot visok častnik rimske vojske, v drugih spet kot prokonzul v Ahaji (Grčija). Po nekaterih poročilih je bil diakon. Legendam ustrezno ga tudi upodabljajo kot rimskega častnika s kopjem ali sulico, s ščitom in s petimi vrtnicami v križu.
Zgodnjekrščanski relief, verjetno iz Hagie Sofie v Carigradu, kaže svetnika kot mladeniča v dolgi obleki, pred prsmi drži križ in obdaja ga nebeški sij. Pogosto so ga v vzhodni Cerkvi upodabljali skupaj s sv. Jurijem in z drugimi tako imenovanimi »svetniki na konjih«.
Goduje 9. aprila, ponekod 26. oktobra.
Vir

Sveti Dimitrij Solunski Mirotočivi (grško: Άγιος Δημήτριος της Θεσσαλονίκης) je bil krščanski mučenec, za katerega vemo, da je živel v Solunu, v začetku 4.stoletja. Med srednjim vekom, je bil sveti Dimitrij spoštovan kot eden izmed najpomembnejših pravoslavnih bojevnikov med svetniki.
Sveti Dimitrij, mučenec, je bil rojen v Solunu (GRČ), in je živel v času cesarja Dioklecijana. Bil je goreč pridigar Evangelija, neustrašen vojak krščanske vere, z dobrodelno dejavnostjo in veliko priljubljenostjo, Dimitrij je bil steber za kristjane v Solunu. Bil je eden izmed najbolj spoštovanih svetnikov na krščanskem Vzhodu, ki se ga spominjamo iz Rimskega Martiriologija.
Zgodovinski podatki o njegovem življenju in mučeništvu, so redki in nasprotujoči. Pravoslavne Cerkve ga kličejo “Megalomartire” – “Velik Mučenik “, in ga praznujemo 26.oktobra. Ne glede na mnoge tradicije, ki ga vežejo na njegov konec v Solunu, je verjetno, da je Dimitrij, doživel mučeniško smrt v Sirmio (Sremska Mitrovica, danes v Vojvodini – Srbija), kjer je bil morda diakon, ob koncu 4.stoletja.
Obstajajo pa tudi možnosti, da se je mučenikov kult, ki se je razširil tudi zunaj svojih meja mesta, kot je Leonci, voditelj Ilirika, ki je določil, kot svoj sedež Solun, ki je danes v Grški pokrajini Makedoniji. Zdi se, da je ta voditelj, ki je zgradil dve veliki cerkvi, v čast tega Svetnika, med obema zgoraj omenjenima mestoma.
Nobenega dvoma ni, da so Svetega Dimitrija najprej častili v Sirmio, nato pa še v Solunu. Toda po uničenju mesta Sirmit, okoli leta 441, je Solun postal središče novega enotnega kulta mučenika, in tudi romarsko mesto. Verjetno je, da njegove relikvije izvirajo v tem mestu iz okoli leta 418, čeprav danes ni teh dokazov za to.
Zgodovinsko gledano, lahko rečemo z gotovostjo le, da imamo opravka s krščanskim mučencem, z imenom Dimitrij, na katerega ohranjajo spomin v Bizantinski liturgiji, ki se jo slavi predvsem v Vzhodnih Cerkvah. Solunska bazilika je posvečena temu svetniku, ki je bila okrašena leta 1917 z dragimi mozaiki, ki je bila zgrajena v Prvem tisočletju krščanstva, ko je bil Dimitrij predstavljen z oblačili diakona, čeprav se običajno pojavi, da je oblečen kot vojak.
Ime Dimitrij je zelo razširjen v južni Albaniji, med Arbanasi. Ne pozabite, da je v slavni Arbanaški vasi Sveti Dimitrij Corone (alb.: Shën Demetrio Corone) ali na kratko Sveti Mitri (alb.: Shën Mitri), sedež Akademije sv.Adriana (alb.:Shën Adrianit), kateri zavetnik je prav Sveti Dimitrij.
Svetega Dimitrija ima za zaščitnika mesto Solun, ker je rešil mesto pred sovražno vojsko; je zdravnik bolnikov in žalostnh. Rusi ga prav tako slavijo, in ga imajo za zavetnika, ter je tudi zaščitnik Sibirije. Vsi pravoslavni kristjani in verniki, slavijo tega velikega mučenika, ker verujejo v njegove zdravilne moči, katere so mnogim pomagale.
Vir
Danes godujejo tudi…

Blaženi Avgust Czartoryski, rojen v Parizu leta 1858 je bil prvorojeni sin poljskega princa Ladislava in princese Marije Amparo, hčere španske kraljice. Prva šolska leta je preživel v Parizu, pod učiteljskim vodstvom sv. Jožefa Kalinowskega. Ob prvih znakih obolelosti za tuberkulozo je pričel z dolgimi potovanji, ki naj bi mu s podnebnimi spremembami izboljšala zdravstveno stanje.
Telesnemu trpljenju se je v tem času pridružil še dušni nemir. Čeprav ga je njegov oče vpeljal v diplomatsko kariero, je mladi princ vedno globlje čutil svojo poklicanost v Bogu popolnoma predano življenje. Leta 1883 je v Parizu srečal don Bosca. Ta je bil ob Avgustovem navdušenju zelo previden in ga je šele po posredovanju papeža Leona XIII. pri 29-ih letih sprejel v salezijanski noviciat. Pet let pozneje je bil posvečen v duhovnika, leto zatem pa je umrl zaradi tuberkuloze.
Kot plemič je Avgust Czartoryski v vsej preprosti služil najmlajšim. Pri svojem odločanju za duhovni poklic se je vedno posvetoval s svojimi duhovnimi voditelji. Kljub pretresom in nasprotovanju domače družine se mu je njegova velika želja izpolnila.
Blaženi Avgust Czartoryski je lahko vzornik mladih, ki pogosto s težavo odkrivajo Gospodovo hotenje in se še težje ravnajo po njem.
Vir

Danes godujejo tudi…

Edvard Oldcorne (1561-1606) je dolgo in uspešno deloval na Angleškem in živel v isti hiši kar 16 let. Aretiran je bil skupaj z bratom Ralfom Ashley-em.
Edvard se je rodil v Yorku očetu, ki ni bil katoličan in katoliški materi. Pogum, ki ga je mati dokazala ob njeni aretaciji zaradi svoje vere, je navdihnil njenega sina, da je opustil študij medicine in avgusta 1581 odpotoval v Rheims v Francijo, da bi tam študiral za duhovnika. Leta 1583 je odšel naprej v Rim, da bi tam končal študij in bil posvečen v duhovnika. Kmalu po posvečenju je zaprosil za vstop k jezuitom. Dovolili so mu, da je noviciat opravil po hitrem postopku, zaradi težavnih razmer ob njegovi vrnitvi v Anglijo. Tam je pristal na odročni obali blizu Norfolka v Novembru leta 1588. Pridružil se je skupini mornarjev, ki so potovali v London in se tam pridružil patru Henry-ju Garnet-u, predstojniku jezuitov v Angliji. Po nekaj mesecih je bil poslan v Hinlip Hall zunaj Worcestra, kjer je ostal dlje, kot katerikoli jezuit tistega časa kjerkoli na Angleškem.

Gospodar Hinlip Hall je bil goreč katoličan, ki je bil zaprt a je imetje prepustil svoji sestri Dorothy, protestantki, ki je delala na dvoru kraljice Elizabete in je stežka dopuščala bivanje gostov duhovnikov v bratovi hiši. Več duhovnikov jo je poskušalo pregovoriti, da se vrne h katoliški veri njene družine, a je ostala neomajna. Končno pa je Edvard pričel post za njeno spreobrnitev. Ko je slišala zanj je popustila božji milosti in tako postala vzpodbuda za mnoge druge iz grofije, ki so se po njenem zgledu vrnili v katoliško vero. Dvorec Hinlip je tako postal oporišče jezuitov, kamor so mnogi ljudje prihajali k zakramentom in poslušat Edvardove pridige. Njegov uspeh pa je ves čas od vrnitve v Anglijo spremljalo njegovo slabo zdravje. Imel je raka v grlu, kar mu je povzročilo hripav govor, a ga to ni odvrnilo od pridiganja. Leta 1591 je v prošnji za zdravje opravil romanje do svetišča St. Winifred, od koder se je vrnil ozdravljen.

Katoličani so se veselili konca preganjanj, ko je umrla kraljica Elizabeta in je 24. marca 1603 kralj postal James I. Obljubljal je, da bo bolj strpen, a so se preganjanja v resnici še okrepila. Nekaj jeznih katoličanov je med njegovim obiskom v parlamentu 5. novembra, nameravalo parlament razstreliti. Ko so zaroto odkrili, se je sovraštovo do katoličanov še povečalo. Vlada je hotela v tako imenovano „zaroto smodnika“ vplesti jezuite, kljub temu, da so bili pravi krivci že prijeti. Jezuitski predstojnik se je odločil, da zapusti London in se zateče v Hinlip Hall, kjer je bilo več skrivališč kot v kateremkoli drugem misijonu v Angliji. Spremljal ga je brat Nikolaj Owen, ki je gradil skrivališča. Ta dva sta se pridružila patru Edvardu in Ralfu Ashley-u.

20. januarja 1606 je v dvorec prišel šerif iz Worcestershire s preko 100 možmi, ki so nekaj dni brez uspeha iskali duhovnike. Eden od zarotnikov je hotel doseči manjšo kazen tako, da je rekel, da policiji lahko izda patra Edvarda. Po štirih dneh sta oba skrita jezuitska brata zaradi lahkote in žeje zapustila skrivališče. Štiri dni pozneje sta oslabljena in bolna iz skrivališča prišla še oba patra. Vse štiri so zaprli v Tower v Londonu.

Najprej so s prisluškovanjem skušali iz ujetnikov izvleči kakšen dokaz za obsodbo. Ko to ni obrodilo sadov, so mučili na natezalnici patra Edvarda po pet ur na dan pet dni zapored, a je ostal trden. Jezuitska duhovnika sta na sojenju tako dobro zanikala vsakršno svojo povezavo z zaroto v parlamentu, da so obtožbo spremenili samo v to, da sta jezuitska duhovnika. Edvard je bil tako kot duhovni spoznan za krivega izdaje in obsojen na smrt. Tik preden so ga obesili, ga je njegov izdajalec prosil odpuščanja, in Edvard mu je takoj odpustil. Molil je tudi za kralja, kraljevo družino in svoje tožnike, sodnika in poroto, ko so ga obsodili. Obesili so ga, a ga še pred smrtjo sneli, da so ga obglavili in razčetverili.
Goduje 7. aprila.
Vir

Danes godujejo tudi…

Bil je škof in pretrpel mučeniško smrt okrog leta 300. Vrgli so ga v Sirmiju, sedanji Sremski Mitrovici, v Savo. Sodnik prokonzul Prob ga je nagovarjal: “Ubogaj vendar božanske cesarjeve ukaze in daruj bogovom!” Irenej mu odvrne: “Kdor daruje bogovom, ne pa Bogu, bo iztrebljen iz njegovega ljudstva.” Prob: “Premilostna vladarja (Dioklecijan in Maksimijan) sta ukazala darovati ali pa boš mučen.” Irenej: “Rečeno mi je, naj se dam rajši do smrti mučiti, kakor da bi zatajil Boga in daroval zlim duhovom.” Razpno ga na natezalnico. Prob mu reče: “No, kaj praviš, Irenej? Boš zdaj daroval?” Irenej: “Darujem sam sebe Bogu s tem, da ga priznavam; vedno sem mu dozdaj prinašal to daritev.”
Na kraj mučenja pridejo Irenejev oče in mati, njegova žena in otroci ter veliko sorodnikov in prijateljev. Prosijo ga, naj ugodi cesarjevemu povelju. Prevelika ljubezen do njega jim je zrahljala vero.
Čez nekaj dni ga zaslišijo drugič in pri tem bijejo s palicami. škof govori: “Enega Boga imam, ki sem se ga naučil častiti že od rosne mladosti.” Prob: “Imaš ženo?” Irenej: “Nimam je.” – “Imaš sinove in hčere?” – “Nimam jih.” – “Imaš starše?” – “Nimam jih.” – “Kdo pa so bili tisti, ki so pri zadnjem zaslišanju tako jokali?” Irenej: “Staršem, ženi in otrokom sem se popolnoma odpovedal, da bi laže služil Kristusu, ki je rekel: Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden. Moji otroci imajo istega Boga, kakor ga imam in molim jaz. On more nje in mene varovati. –
Zato pa že stori, kar ti je naročeno!” Prob: “Odsekajte mu glavo in ga vrzite zaradi nepokorščine do cesarjevih ukazov v reko!”
Na mostu so mu odsekali glavo in vrgli truplo v Savo.
Goduje 6. aprila.
“Pravičnih duše so v božji roki in trpljenje jih ne zadene. Očem nespametnih so se zdeli mrtvi,… oni pa so v miru” (Mdr 3,1-3).
Vir

Sv. Irenej Sirmijski je bil škof v Sirmiju (sedanja Sremska Mitrovica). O njegovem mučeništvu poročata dva mučeniška spisa, eden latinski, drugi grški. Oba poročata, da je mučeniško smrt pretrpel 6. aprila leta 304.
Ko je postal škof, je svojo službo zelo resno in temeljito opravljal. Mesto Sirmij bilo zelo pomembno, saj je v tem času v njem živel tudi “cezar” Gelarij, ki je z izgovorom prepričal Dioklecijana, da mora “zaradi varnosti rimske države” začeti boj proti kristjanom. Tako je poklica tudi škofa Ireneja najprej na zaslišanje. Ker se škof ni uklonil odreči se veri v Jezusa Kristusa (rekel je celo, da si šteje za srečo, če bo za Kristusa lahko kaj pretrpel), je bil obsojen in obglavljen. Sv. Ireneja Sirmijskega ne smemo zamenjati z zelo znanim sv. Irenejem Lyonskim.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Zavetnik: krovcev, opekarjev, drvarjev, topilničarjev, mest Valencia in Vannes; priprošnjik za dober zakon, plodnost, za blaženo smrt in v nevarnostih vseh vrst.
Atributi: Dominikanska obleka, v drži pridigarja, s plamenom nad glavo in perutnicami. V rokah drži knjigo, lilijo, križ ali trobento. Stoji sredi ognja ali sredi poslušalcev; v roki ali na prsih ima črke Jezusovega imena: IHS.
Imena: Vincencij, Vincenc, Vinci, Vinči, Vinč, Vince, Vinček, Vinko, Cene, Cenko, Cenc, Cencek.
Živel in deloval je v eni najbolj nesrečnih dob Cerkve, v dobi zahodnega razkola. Čeprav je v dobri veri priznaval razkolnega papeža Klementa VII. in nato Benedikta XIII., je dozorel v eno najmočnejših cerkvenih osebnosti v 14. stoletju in na njegovem prelomu.
Rodil se je okoli leta 1350 v Valencii. Oče je bil ugleden notar, mati zgledna krščanska žena. Nadarjen in lep, kakršen je bil, bi bil lahko pričakoval od sveta vseh užitkov in radosti, a je sedemnajstleten oblekel dominikansko redovno obleko. Študiral je v Leridi in Barceloni modroslovje in bogoslovje; nato se je vrnil v Valencio, kjer je v samostanu poučeval modroslovje. Za njegov notranji razvoj je bilo odločilno, da se je z vso resnostjo poglobil v duha pravega meništva. Iz šole, v kateri se je po zgledu sv. Dominika razvil v moža trdne volje, krepostnega in pobožnega, je izšel Vincencij kot oznanjevalec spokornosti.
Pridige je sestavljal kleče pred križem. Kot misijonar je prehodil Španijo, Francijo, Italijo, Nemčijo in je imel v dvajsetletnem misijonskem delovanju okrog dvajset tisoč pridig, saj je pridigal kar po trikrat in še večkrat na dan. Na duše je znal tako vplivati, da je moral večkrat svoje pridige pretrgati, ker mu je besedo zadušil jok poslušalcev. Zraven pridiganja je tudi neutrudljivo spovedoval, premolil velik del noči, premišljeval in prebiral Sveto pismo in cerkvene očete. Spisal je tudi več učenih spisov in nabožnih knjižic.
Umrl je 5. aprila 1419 v bretonskem mestu Vanu, kjer je imel zadnje govore. Na ta dan tudi goduje.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Izidor, Izi, Dorči, Dore, Isidor, Izo, Izidora
Izidor je po času zadnji v vrsti latinskih cerkvenih očetov. S svojim bratom Leandrom, prednikom na seviljskem škofovskem sedežu, se je posebno odlikoval, ko je bilo treba arijanske Gote, ki so si podvrgli Španijo, prepojiti s katoliškim duhom. Ko je Izidor zgodaj izgubil starše, je prevzel skrb zanj Leander in ga poslal v samostansko šolo benediktincev. Spočetka je šolarju trda predla, nemara zaradi mirne narave. Poročila pripovedujejo, da je celo zbežal. Ko je tako na begu sedel pri nekem vodnjaku, je zapazil v kamnu precej globoko zarezo. Neka žena mu je razložila, da je to zarezo naredila vrv, s katero dvigajo vedro z vodo iz vodnjaka. Izidor si je iz tega povzel nauk, da bi vztrajno učenje tudi v njegovi duši zapustilo trajne sadove, in se je vrnil v šolo.
Ko je umrl brat, škof Leander, so za naslednika izvolili Izidorja. Kot škof je širil krščansko izobrazbo, pospeševal redovno življenje, zidal samostane in šole. Bil je velik govornik in je kot tak tudi nastopal na cerkvenih zborih.
Izidorjevi spisi nam odkrivajo izredno razgibanost in široko razgledanost velikega duha. V njih je strnil ne le miselno bogastvo krščanstva, marveč celotno znanje minulih stoletij. V duhovni zmedi tedanjih časov je Izidor kakor svetilnik pravovernosti. Njegov prijatelj škof Braulio je naštel sedemnajst njegovih del s pripombo, da je poleg teh še veliko drugih.
»Kdor hoče priti k Bogu, mora veliko moliti in prebirati duhovne knjige. Vsak napredek v dobrem je sad molitve in bogoljubnega branja« (sv. Izidor).
Goduje 4. aprila.
Vir

Na močno polatinjeni in pokristjanjeni pirenejski polotok so prišli v začetku 5. stoletja trije germanski narodi: leta 409 Vandali in Suevi, deset let za njimi pa Zahodni Goti (Vizigoti). Ob prihodu v to deželo so bili Vandali in Goti arijanci, Suevi pa po večini še pogani. Vandali so zasedli južnozahodni del polotoka – nanje spominja ime pokrajine Andaluzija – Suevi severnozahodni gorati del, Galicijo, Goti pa so se naselili v sredini in na vzhodu ter se pomaknili tudi proti jugozahodu, ko so odšli Vandali leta 429 v Afriko. Suevi so sredi 5. stoletja sprejeli katoliško vero, a kmalu prešli v arijanizem, ko se je njihov kralj Remismund poročil z arijansko gotsko kraljično; za vlade kralja Kararika (550-559) so se vrnili v katoliško Cerkev. Arijanski Goti so ustanovili mogočno kraljestvo, obsegajoče večji del pirenejskega polotoka in južnozahodno Galijo (Akvitanijo). Njihov kralj Leovigild (568-586) si je podvrgel tudi Sueve. Leovigildov sin in naslednik Rekkared (586-601) se je že v prvem letu svoje vlade odpovedal arijanstvu in na sinodi v Toledu leta 589 so z njim in s kraljico Boddo vred podpisali katoliško veroizpoved arijanski škofje in svetni velikaši. Tako so se Zahodni Goti združili s katoliško Cerkvijo. Gotski narod, ki se je začel stapljati z romaniziranim prebivalstvom dežele in sprejemati njegovo višjo kulturo, je bilo treba prekvasiti s krščanskim duhom, kajti v njem je živelo še mnogo poganstva. To delo so opravljali vneti škofje, med katerimi se odlikujeta zlasti hispalska nadškofa sv. Leander (585-600/01) (gl. Leto svetnikov I., 573-576) in njegov brat in naslednik sv. Izidor (600/01-636).
Polihistor Izidor Hispalski ali Seviljski je po času zadnji v vrsti latinskih cerkvenih očetov na evropski celini. O njegovem življenju vemo še manj kakor o življenju njegovega brata Leandra, kateremu je sledil na hispalskem metropolitskem sedežu. Starši, Romani, ne Goti – očetu je bilo ime Severianus, materino ime ni znano – so se iz Nove Kartagine (Carthago Nova ali Spartaria, danes Cartagena) ali okolice preselili v Hispal ali Hispalis (danes Sevilla). Kdaj? Morda okoli leta 554, ko so se izkrcali Bizantinci pod patricijem Liborijem na južni španski obali in tam ustanovili provinco vzhodnorimskega cesarstva, obsegajočo v resnici samo nekaj utrjenih obmorskih mest.

        V družini je bilo četvero otrok: Fulgencij, Leander, Florentina in najmlajši Izidor. Vsi sinovi so postali škofje, Florentina pa redovna prednica, in vse štiri časti Cerkev kot svetnike.
Izidorjevo rojstno leto ni znano. Ko je leta 600 ali 601 stopil kot škof na bratovo mesto, je moral imeti postavno starost 30 let. Ker pa je malo verjetno, da bi bili kljub zahtevi ljudstva in duhovščine posadili na hispalski nadškofijski sedež tako mladega moža, bo treba Izidorjevo rojstno leto iskati ok. 560. Če smemo verjeti poznemu življenjepiscu Luku, je bil vzgojitelj in učitelj Izidorju brat Leander, ki je bil vsaj deset let starejši od njega.
Življenjepisec pripoveduje, da se je imel deček Izidor za slabo nadarjenega in da se je učil iz strahu pred učiteljevo šibo. To pa ni prav verjetno; težko je namreč misliti, da bi bila šiba vtepla Izidorju v srce tisto ljubezen do knjige, ki pričajo o njej njegovi spisi, sad vztrajnega branja in zbiranja. Gotovo je, da si je izbral duhovski poklic, ne vemo pa, ali kot menih ali kot klerik. Bodi kakorkoli, po Leandrovi smrti 13. marca 600 ali 601 so ga izvolili za hispalskega metropolita, bratu naslednika.
Ker je živel v dobi zloma rimske moči in vlade germanskih narodov ter hudih bojev med katoličani in arijanci, je doživljal hude čase za Cerkev. Zato je tembolj občudoval brata Leandra, ki je v tem boju igral vodilno vlogo in jo je za njim tudi sam moral prevzeti. Ko je za bratom prevzel tudi opatovsko službo, je svojo nalogo označil z besedami: »V življenju mora biti opat menihom popoln zgled poslušnosti, prepričan mora biti o tem, da ne more odrediti ničesar, česar ni poprej sam izpolnil. Vsakega posameznika mora spodbujati in ga podžigati primerno njegovemu značaju in potrebi.« Merilo mu je bila popolna pravičnost, ki je vse podrejene privzela v isto očetovsko ljubezen. V svojem delu o samostanskem življenju (Regula monachorum) se izkaže kot človek reda. S tem delom je nastopil zoper nedisciplino, ki je vladala v mnogih samostanih in izpodjedala temelje zdravega meništva tedanjega časa. Izidor je preuredil in poenostavil mnoge predpise in pravila za samostansko življenje. Pri tem mu ni šlo za novotarije, marveč za smiseln povzetek obstoječega. Kakor tu, je bil Izidor v vsem življenju človek reda in logike. Popolna odpoved zase, revščina, stanovitnost, molitev, branje in delo – to so bili zanj temelji meniškega življenja. Njemu pripisujejo izrek: »Vse, kar si menih pridobi, si ne pridobi zase, marveč za samostan.« Zunanja strogost reda pa ima za Izidorja vrednost samo tedaj, če ne postane sama sebi namen. Pregreške sobratov je presojal z očetovsko dobroto. Iz njegovih spisov je razvidno, da je dobro poznal vzhodno anahoretsko književnost. Opirajoč se na zglede iz nje je razlagal glavne kreposti, ki naj jih ima menih.
Iz skoraj štirih desetletij Izidorjevega škofovanja je le malo znanega. Njegovo pastirsko delo je bilo usmerjeno predvsem na utrjevanje katoliške vere in verskega življenja med Goti, ki so se bili šele pred nedavnim obrnili od arijanstva. Na tretji splošni sinodi (gotskega kraljestva) v Toledu v maju 589 sta podpisala kralj Rekkared (586-601) in kraljica Badda katoliško veroizpoved in je bilo treba poslej zidati na temelju, ki je bil položen.
        Leta 610 je bil Izidor med 26 škofi, ki so podpisali odlok kralja Gundemarja (601-612), da so vse škofije novokartaginske pokrajine le ena cerkvena provinca z metropolitom v Toledu na čelu. V novembru 619 je obhajal Izidor s svojimi sufragani provincialno sinodo v Hispali (Sevilli), ki je potrdila ustanovitev novih samostanov v pokrajini Betiki in določila, da upravljajo in vodijo ženske samostane menihi, ki pa morajo prebivati ločeno zase in smejo govoriti samo s prednicami, in sicer le pred pričami. V decembru 633 je Izidor predsedoval splošni sinodi v Toledu, ki se je je udeležilo 62 škofov, med njimi tudi njegov prijatelj Braulio, škof v Caesaraugusti (današnja Zaragoza). Sinoda je sprejela 75 odlokov, med njimi deset ostrih ukrepov glede judov, le-te na kraljevo zahtevo. Sklepi te sinode so pomagali izvesti globoko prenovitev krščanstva na španskem. Izidor je tedaj stal na višku ugleda kot varuh resnice in reda; bil je močna luč verske in svetne učenosti.
Izidor si je zelo prizadeval za vzgojo duhovščine; to je bila ena temeljnih točk v njegovem škofovskem programu. Hispalska šola je pridobila tolikšen ugled, da je postala najpomembnejše središče v Španiji za vzgojo nove duhovniške generacije. Klerike, ki so se preveč sklicevali na svoje pravice, je opozarjal predvsem na njihove dolžnosti. Navajal jih je na red, enotnost, jih spodbujal k poglobljenemu notranjemu življenju in zavzetosti za oznanjevanje vere. Sam je živel zelo skromno in preprosto, s tem pa je dajal najlepši  zgled  duhovnikom  in   vernikom. Njegova   pametna in daljnovidna ureditev škofije in celotnega verskega življenja v njej je postala privlačen zgled za vso deželo.
Čeprav je bilo tedaj v navadi, da je kot škof izvrševal hkrati tudi najvišjo državno službo v svoji škofiji, je to pravico izkoristil samo v dobro Cerkvi, v obrambo zakonitosti in še posebno v obrambo šibkejših pred oblastnimi velikaši. V vsej Izidorjevi dejavnosti je očitna velika ljubezen do domovine. Čeprav je zelo cenil vzhodno-rimsko kulturno dediščino, ga je osvajalna politika bizantinskega cesarja navdajala z globokim nezaupanjem. Z druge strani pa je videl v spreobrnjenih Gotih, ki jim je bil naklonjen vse življenje, zagotovljen močan vzpon svoje domovine.
Kot svetovalec kraljev in knezov si je pridobil vpliv na politično vodstvo dežele. V cerkveni politiki je težil za tem, da bi se svetna in duhovna oblast podpirali. Na Cerkev in državo je gledal kot na mistično telo, ki naj v medsebojni podpori vodi k edinosti. Čeprav je kraljevi dvor postal s tem nekako središče cerkvene uprave in je nastala nevarnost, da bi prišlo do nedopustnega vmešavanja ene oblasti v drugo, je Izidor znal te stvari urejati z veliko razsodnostjo. Ob takem razvoju je razumljivo, da je kraljevsko mesto Toledo ostalo ne le politična prestolnica države, marveč tudi prva nadškofija. Izidor je s svojo modrostjo znal brzdati vpliv dvora na Cerkev, poznejši poskusi, da bi omejili kraljevi vpliv na notranje-cerkvene zadeve, ali ga celo odstranili, niso uspeli, ker je zlo že pognalo pregloboke korenine.
Izidorjevi spisi nam odkrivajo izredno razgibanost in široko razgledanost velikega duha. V njih je kot zadnji v vrsti latinskih cerkvenih očetov strnil ne le miselno bogastvo krščanstva, marveč celotno znanje minulih stoletij. V duhovni zmedi tedanjih časov je Izidor kakor svetilnik pravovernosti. V teoloških sporih je odločilno posegel v vprašanja o predestinaciji in o nauku o evharistiji. Njegov prijatelj škof Braulio je naštel 17 del s pripombo, da je poleg teh še mnogo drugih. V svojih spisih je posegel na vsa teološka področja od razlage svetega pisma, cerkvenega bogoslužja do dogmatičnega in moralnega bogoslovja. V knjigi o slavnih možeh – De viris illustribus liber – nadaljuje in dopolnjuje Hieronimovo in Genadijevo istoimensko delo o cerkvenih pisateljih. Dalje je napisal zgodovino Gotov, Vandalov in Suevov, ki jo je sam doživljal. V prologu v vznesenih besedah slavi Španijo: »Od vseh dežel, kolikor jih je od zahoda do Indijcev, si najlepša ti, sveta in vedno srečna, knezov in ljudstev mati, Hispanija. Po pravici si zdaj kraljica vseh pokrajin, ki prejema od nje luč ne le zahod, marveč tudi vzhod. Ti dika in kras sveta, najsvetlejši del zemlje! V tebi se srčno raduje in bogato cvete slavna rodovitnost gotskega naroda…« Po mnogih letih napornega dela, ob katerem je večkrat izgubil pogum, je Izidor napisal Etymologiarum libri XX, dvajset knjig obsegajoče delo, v katerem je skušal strniti celotno znanje starega veka. Po vsebini je delo zares nekaka univerzalna enciklopedija, je »rerum humanarum divinarumque cognitio« (znanje o božjih in človeških rečeh) v najširjem pomenu. Delo je bilo kljub nekim napakam in metodičnim pomanjkljivostim pravi konverzacijski leksikon, za stoletja neizčrpna zakladnica znanja. V srednjem veku so to delo poleg svetega pisma največ brali in najpogosteje navajali. V njem je Izidor obdelal vsa področja človeške dejavnosti: gramatiko, retoriko in dialektiko, matematiko in geometrijo, glasbo (s poglavji o človeškem glasu in raznih glasbilih), astronomijo, medicino, modroslovje, pravo, kmetijstvo in živalstvo, arhitekturo, gledališče, umetnost vojskovanja itd., zraven pa vsa področja bogoslovja.
Že ta pregled dokazuje Izidorjevo izredno marljivost in vztrajnost. Gradivo je zbiral in urejal vsaj deset let; za svojo Etimologijo je porabil dela mnogih poganskih in krščanskih pisateljev. Poznejši rodovi so jo pogosto prepisovali, bodi celotno delo bodi posamezne knjige. Od karlovske dobe dalje skoraj ni bilo večje knjižnice, ki bi ne bilo v njej Izidorjevih Etimologij. Reči se sme, da ni v srednjem veku pisca, ki bi ne bil porabljal Izidorja.
Malo pred smrtjo je dal Izidor zahodnogotski Španiji veliko zbirko zakonov, imenovano Hispana, ki je ohranila veljavo do konca dvanajstega stoletja.
  Izidor si je z vztrajnim študijem pridobil nenavadno obsežno znanje v svetih in svetnih vedah. Kot škof je na stežaj odprl svojo bogato zakladnico znanja in iz nje obilno delil, »podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro« (Mt 13, 52). Ni bil začetnik novotarij, pač pa vešč posredovalec, ki je s čebelično marljivostjo zajemal iz cerkvenih in svetnih pisateljev, tako sodobnike versko vzgajal in jih seznanjal s kulturno dediščino preteklosti, takratnemu rodu že težko dosegljivo. Pomen njegovega dela za njegov čas je takole ocenil škof Braulio ob koncu svojega seznama Izidorjevih spisov: »Po toliko porazih Hispanije ga je Bog obudil v poslednjih časih, menim zato, da bi obnovil spomenike prednikov in ga postavil kot nekak jez, da ne bi popolnoma posiroveli in ostareli.« Učeni Manicij pravi o njem: »Z velikim znanjem ni stregel samo svojemu času in mu dajal zgled, marveč je bil s svojimi Etimologijami zakladnica vsemu srednjemu veku; s svojimi izpiski je rešil za vse čase marsikaj iz starega slovstva. Brez dvoma ga je šteti ne med pomembne, pač pa med najvažnejše like svetovnega slovstva.« Seveda so dajale poznejšim pisateljem gradivo in pobudo ne samo Etimologije, marveč tudi druge Izidorjeve knjige. Razne sinode so tudi zunaj Španije povzele svoje disciplinarne predpise po Izidorjevih spisih, npr. sinodi v Aachenu 816 in 836, sinoda v Parizu 829, sinoda v Triburu 895, in mnoge cerkveno-pravne zbirke so črpale iz del hispalskega škofa.
Čeprav je bil Izidor po svoji službi sredi aktivnega življenja, izreden pridigar, reformator in organizator, se mu je zmerom tožilo po meniški samoti. Po zmagoslavju na koncilu v Toledu (633) se Izidor ni več ukvarjal s pisanjem in se je popolnoma posvetil dušnopastirskim nalogam in pripravam na smrt. Sluteč, da se mu bliža konec, je pol leta ali več delil vsak dan obilnejšo miloščino nego navadno. Ko se mu je poslabšalo, je povabil k sebi dva sosedna škofa, se dal peljati v cerkev sv. mučenca Vincencija, ondi opravil javno pokoro, prosil odpuščanja vse, katere bi bil kdaj užalil, se priporočil v molitev, prejel obhajilo in razdelil ubožcem, kar je še imel. Čez štiri dni je umrl. Bilo je to 4. aprila 636.
Luka Tuyjski poroča, da so pokopali Izidorja med bratom Leandrom in sestro Florentino, in da je dal Ildefonz, nadškof v Toledu, na cerkvene stene ob grobeh naslikati prizore iz življenja svetih bratov in na grobove položil srebrn križ z napisom: »Ta vzvišeni križ pokriva trupla dveh bratov in po dostojanstvu škofov, Leandra in Izidorja. Kot tretja je vredna tukaj počivati (njiju) sestra Florentina, za vedno zaobljubljena – kako dostojanstvena družica! Izidor na sredi loči trupli onih dveh. Kakšna sta bila le-ta, poišči, bralec, v (njunih) knjigah, pa boš zvedel, da sta vse prav govorila, trdna v upanju, polna vere, (goječa) ljubezen nad vse. Videl boš, kako so verniki rasli od njunega nauka in se je vrnilo Gospodu, kar je brezbožna krivica držala. Da pa boš verjel, da odlična moža vedno živita, povzdigni oči in ju poglej na sliki!«
Španska cerkev je s spoštovanjem gledala na učenega svetniškega hispalskega metropolita. Sedemnajst let po njegovi smrti ga je 8. sinoda v Toledu odlikovala s temi besedami: »Odlični učitelj našega stoletja, najnovejša dika katoliške Cerkve, po času zadnji za svojimi predniki (namreč za Ambrozijem, Avguštinom in Gregorijem Velikim, ki jih je sinoda malo prej imenovala), glede učenosti ne najnižji in, kar je še več, ob koncu vekov največji učenjak.« Lope de Vega mu je posvetil več hvalnic. Odličnega učitelja imenuje hispalskega škofa tudi 15. sinoda v Toledu 688. Ta častni naslov je potrdil papež Gregorij XIII. z apostolskim pismom, s katerim je odobril za špansko kraljestvo in njega izvenevropske posesti obhajanje posebnih svetniških godov. Dne 25. aprila 1722 je odlok papeža Inocencija XIII. odredil, da se sv. Izidor Hispalski ali Seviljski v vesoljni cerkvi časti kot cerkveni učitelj.
Predstavljajo ga kot škofa v beli obleki, s knjigo in peresom.
Monografije: J. Šofer, Göttingen 1930; J. Mullins, Washington 1940; J. P. Urbel-H. PohI, Köln 1962; BSS VII, 973-982; Dr. Fr. Ks. Lukman, Življenjepisi popatrističnih cerkvenih učiteljev (rokopis); L Brühl, HiZ I, 310-313; Baur IV, 188-191; ŽS II, 26-30 (Fr. Jere).
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.
Danes godujejo tudi…