Lahko rečemo, da je bilo svetništvo svetemu Dominiku položeno že v zibelko, saj ga v življenju nobena misel ali dogodek nista mogla odvrniti od njegovega sklepa, ki ga je, sedemleten, zapisal, potem ko je na veliko noč leta 1849 prejel sveto obhajilo: »Pogostoma bom hodil k spovedi, k obhajilu pa vedno, ko mi bo spovednik dal dovoljenje. Posvečeval bom praznike. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umreti kakor grešiti.« Brez pretiravanja ga lahko primerjamo s sv. Alojzijem, s katerim je delil podobno življenjsko usodo in sta zato oba velika zavetnika čistosti in mladine. Z dvanajstimi leti je bil Dominik sprejet v oratorij v Valdoccu, predmestju Turina, ki ga je nekaj let pred tem ustanovil sv. Janez Bosko. Tu je živel v internatu in se šolal. Posebno doživetje zanj je bila razglasitev verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. V molitvi pred Marijinim oltarjem je ponovil svoje sklepe in se ji popolnoma izročil. K temu ga je pozneje močno nagovorila tudi don Boskova pridiga o dolžnosti vseh kristjanov, da postanejo sveti. Kakor da bi slutil, da bo njegovo zemeljsko življenje kratko, je prosil don Boska, naj mu hitro pomaga, da bo postal svetnik, ker mu bo sicer zmanjkalo časa. Dominik je bil res pravi zgled vsem sošolcem in vrstnikom, vedno veder, prijazen in vesel, nikoli maščevalen ali zamerljiv. Nekoč, ko so ga po krivem obdolžili, pa se je pozneje pokazala njegova nedolžnost, je na vzgojiteljevo vprašanje, zakaj je molčal in sprejel krivično kazen, mirno odgovoril: »Saj so tudi Jezusa po krivici obdolžili, pa je molčal.« Rad je vsem pomagal, jih učil katekizem, miril njihove prepire in spore ter jih vedno opominjal, naj se varujejo greha kot svojega največjega sovražnika. Slabo leto pred svojo smrtjo je ustanovil Družbo Brezmadežne in vanjo povabil svoje najboljše sošolce. Sam je napisal pravila in člane spodbujal k apostolskemu delu, zavzemanju za osebno svetost in k prizadevanju za poboljšanje in pomoč manj prizadevnim fantom. Dominikova velika skrb so bili tudi bolniki, zato ni čudno, da je bil med prvimi, ki so pomagali, ko je poleti 1856 izbruhnila kolera. Bolezen pa je bila usodna tudi zanj; umirajoč se je vrnil domov in umrl v naročju svojih staršev, tolažeč jih: »Mama, ne jokaj, saj grem v nebesa.« Njegove zadnje besede pa so bile: »Kako nekaj lepega vidim!«

Ime: Ime Dominik izhaja iz latinskega imena Dominicus, ki pomeni »pripadajoč, posvečen Gospodu, Bogu«.
Rodil se je 2. aprila 1842 v kraju Riva di Chieri v Italiji, umrl pa 9. marca 1857 v kraju Mondonio d’Asti v Italiji.
Družina: Rodil se je kot drugi izmed desetih otrok v preprosti kmečki družini očetu Karlu in materi Brigiti.
Zavetnik: ministrantov, pojočih dečkov, mladinskih skupin, katoliške mladine, tudi mladih prestopnikov in po krivem obdolženih.
Upodobitve: Poleg najrazličnejših portretov imamo številne upodobitve, ki ga kažejo ob njegovem učitelju in vzgojitelju Janezu Bosku ali ob kipu Brezmadežne, ko se ji posveča.
Beatifikacija: 5. marca 1950 ga je papež Pij XII. razglasil za blaženega, 12. junija 1954 pa za svetnika.
Goduje: 9. marca, v salezijanskem bogoslužnem koledarju pa 6. maja.
Misel: »Majhen, toda izreden velikan svetosti« (papež Pij XI.).

Vir

Zavetnik mladih cerkvenih pevcev.
Imena: Dominik, Domen, Domenik, Domi, Domin, Dominko, Minko; Dominika, Minka.
Dominik se je rodil leta 1842 v kraju Riva di Chieri. Starša Karel in Brigita sta se nato preselila v Morialdo. Tam je bil za kaplana Janez Zucca. Ta je večkrat videl Dominika, ko je prihajal v cerkev skupaj z očetom Karlom. Vzel ga je, komaj petletnega, za ministranta. Bil je tako priden, da je kaplan o njem zapisal v svojo beležko: »To je zelo obetaven mladenič.«

Dvanajstleten se je Dominik prvič srečal s sv. Janezom Boskom. Ta je v fantu »prepoznal duševnost, usmerjeno po Gospodovem duhu in bil sem nemalo presenečen ob spoznanju, kolikšno delo je božja milost že opravila v tako nežnih letih«. Še isti mesec se je Dominik preselil v Turin v don Boskov oratorij. Bil je vzoren učenec; po don Boskovem pričevanju je svoje dolžnosti spolnjeval s takšno natančnostjo, ki bi jo težko presegli.

Dan, ko je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, 8. decembra 1854, je bil za Dominika praznik. Prebral je svojo posvetitev Mariji, ki je kasneje zaslovela po vsem svetu: »Marija, darujem ti svoje srce: daj, da bo vedno tvoje. Jezus in Marija, bodita vedno moja prijatelja! Toda usmilita se, naj rajši umrem, kot pa da se mi pripeti nesreča in storim en sam greh.«

Pod don Boskovim vodstvom je želel postati svetnik s spolnjevanjem treh kreposti: veselje, dolžnost učenja in usmiljenja, delati dobro drugim. Umrl je 9. marca 1857, za svetnika je bil razglašen 12. junija 1954, goduje pa 6. maja.

Vir
Danes godujejo tudi…

   Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana.
Portugalec, ustanovitelj usmiljenih bratov in zavetnik bolnišnic in bolnikov, v mladosti ni kazal, da bo kdaj svetnik. Živel je dokaj lahkomiselno. Osem let star je staršem skrivaj ušel. Mati je od žalosti umrla, oče pa vstopil v frančiškanski red. Izgubljeni sin je bil na Španskem za pastirja. Da bi pa videl več sveta in več doživel, je šel prostovoljno k vojakom. Nekoč jaha po živež, konj se splaši, jezdec pade in nezavesten obleži. Ko mora nekoč stražiti Francozom ugrabljeni plen, ga slabemu stražarju ukradejo. Tedaj ga poveljnik zapodi: »Glej, da mi nikdar več ne prideš pred oči!« Janez gre tedaj spet za pastirja k prejšnjemu gospodarju.
O da bi še enkrat videl starše! Hrepenenje ga je gnalo domov na Portugalsko. »Ko mi je Bog vzel starše, me nobena reč ne veže več na dom,« je zajokal, se poslovil in sklenil posnemati očetov zgled. Da bi laže pomagal revežem, je odprl v Granadi majhno kramarijo. Leta 1539 ga je neka pridiga tako pretresla, da so ga vsi imeli za zmešanega.
Metal se je na tla, si pulil brado in glasno prosil Boga usmiljenja. Vtaknili so ga v norišnico, kjer so ravnali z njim dokaj nečloveško. Tam je sklenil, da bo ustanovil bolnišnico in z ljubeznijo stregel bolnikom. Leta 1540 jo je res ustanovil, pozneje še drugo, večjo; tudi družbo za strežbo bolnikom, iz katere se je pozneje razvil red usmiljenih bratov.
Ob veliki povodnji je reševal dečka iz deroče reke in se pri tem tako prehladil, da je obolel za smrt. Ko je začutil, da bo izdihnil, se je dvignil s postelje, pokleknil poleg nje, objel križ in zaklical: »Jezus, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In Janez od Boga je šel k Bogu na današnji dan leta 1550. Goduje 8. marca.
»Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga. Oče sem bil ubogim in za pravdo neznanega sem se potegoval« (Job 29,15 sl).
Vir

Po nemirnem življenju v mladosti – pobegu od doma, službah pastirja, služabnika, vojaka, bil je celo na tem, da ga obsodijo na smrt – se je Janez od Boga popolnoma spreobrnil ob pridigi Janeza Avilskega. Ta ga je tako pretresla, da se mu je skoraj zmešalo, po okrevanju pa se je z vsem žarom vrgel na delo za najbolj uboge in revne bolnike. Zanje je najel več hiš, kasneje pa sezidal bolnišnici v Granadi in Valladolidu ter ustanovil red usmiljenih bratov, ki jim v Italiji rečejo »fatebenefratelli« (v prostem prevodu bi lahko rekli, da so to bratje, ki delijo dobroto).
Ime: Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 18. marca 1495 v Montemor o Novu na Portugalskem, umrl pa 8. marca 1550 v Granadi v Španiji.
Družina: Rodil se je kot edinec v obubožani družini, oče Andrej Ciudad se je ukvarjal s pridelavo zelenjave. Starši so bili zelo pobožni in dobri, a jim je Janez pri osmih letih pobegnil za nekim duhovnikom proti Madridu. Ker ga nista našla, je mati od žalosti umrla, oče pa je šel k frančiškanom za brata laika.
Skupnost: Ustanovil je društvo svetnih ljudi za strežbo bolnikom, ki se je kasneje razvilo v red usmiljenih bratov in prevzel vodilo sv. Avguština. Usmiljeni bratje so večinoma laiki, ki poleg običajnih treh zaobljub naredijo še četrto, s katero se zaobljubijo, da bodo pomagali vsem potrebnim. Red je danes razširjen skoraj po vsem svetu.
Zavetnik: Je zavetnik bolnišnic, bolnikov in bolniškega osebja; za svojega zavetnika pa ga imajo še tiskarji, knjigarnarji, papirničarji in gasilci. Velja tudi za priprošnjika zoper alkoholizem.
Kreposti: Zadnjih trinajst let je bilo njegovega življenja eno samo izgorevanje v službi in strežbi bolnikom, ubogim, zapuščenim in najbolj potrebnim. Zanje je bil pripravljen narediti vse, do dejanj skrajnega čudaštva.
Upodobitve: Upodabljajo ga s košaro na hrbtu, z bisago pred sabo in z dvema loncema, privezanima na vrvico okrog vratu, s katerima je zbiral miloščino za bolnike. Njegovi atributi so tudi križ in rožni venec v roki ter trnjeva krona; včasih drži v naročju Jezuščka, ki ima v roki granatno jabolko, v jabolku pa križ.
Čudeži: Znana je njegova čudežna rešitev iz ognja, ko je iz hitro goreče bolnišnice rešil vse bolnike, postelje in na koncu še sam gasil požar, ne da bi se mu karkoli zgodilo. Imel je tudi videnje, v katerem se mu je prikazal deček Jezus in mu dal ime Janez od Boga.
Grob: Njegove relikvije so danes shranjene v redovni cerkvi usmiljenih bratov v Granadi.
Goduje: 8. marca.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 21. septembra 1630 razglasil papež Urban VIII., za svetnika pa 16. oktobra 1690 papež Aleksander VIII.
Pri nas: V slovenščino imamo prevedeno knjigo W. Hünermanna Berač iz Granade. Usmiljeni bratje so delovali tudi pri nas v Ljubljani, Žalcu, Gorici in v Novem mestu, kjer so leta 1892 sezidali tudi bolnišnico.
Misel/Moto: »Delo brez prenehanja. Delaj dobro, kolikor moreš, dokler imaš še čas.«
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Perpetua, Felicita, Cita, Felicija, Felicia, Nevenka, Srečka
        Živeli sta okoli leta 200 v Kartagini in sta bili krščanski katehumeni (pripravljeni na krst in poučeni o Svetem pismu). Cesar Septimij Sever ju je dal skupaj s tremi drugimi katehumeni zapreti v ječo, saj je prejem krsta prepovedal s smrtno kaznijo. Na poti v ječo pa so kljub prepovedi vsi prejeli krst. 7. marca je cesar priredil predstavo z zvermi, za rojstni dan svojega sina, med katero so ubijali kristjane. Skupaj s sojetniki so ju vrgli zverem, da bi jih raztrgale. Ker sta kljub hudim poškodbam preživeli, so ju zabodli v vrat.
        2. februarja in 4. marca se mučenk spominjajo na Vzhodu, prej pa je bilo češčenje Perpetue in Felicite razširjeno predvsem v Afriki.
Največkrat sta upodobljeni kako se poslavljata druga od druge, včasih pa tudi z divjo kravo.
Vir

Danes godujejo tudi…

 Kiaran je eden izmed »dvanajstih apostolov Irske«. Pripada mu čast prvega med njimi, obenem pa naj bi bil celo predhodnik sv. Patrika, ki sicer velja za zavetnika in apostola Ircev. Zanimiv je predvsem zaradi svojega načina življenja, ki spominja na Janeza Krstnika: tudi Kiaran naj bi se oblačil v živalsko krzno in si znal podrediti divje živali. Sicer pa je veliko naredil za širjenje krščanstva med svojim narodom ter znal pomiriti spore in napetosti med posameznimi plemeni in rodovinami.
Ime: Različic njegovega imena je veliko, najpogosteje pa se uporabljata Kiaran ali Ciaran. Gre za pomanjševalnico besede ciar, ki pomeni »črn« ali »črnolas, črn princ«.
Rodil se je na otoku Cliar na južni konici Irske (Corca-Laighde, danes Cape Clear) v petem stoletju, umrl pa okoli leta 530 v samoti v Cornwallu.
Družina: Kiaranov oče Lugna (Laighne) naj bi pripadal družini Dál Birn, ki je vladala v Osraighu, mati pa je bila Liadán iz Corcu Laighde. Družina se je kasneje spreobrnila h krščanstvu.
Spreobrnitev: Kiaran se je tridesetleten odpravil v Rim, kjer se je dal poučiti v krščanstvu in krstiti. Tu je ostal dvajset let, študiral Sveto pismo, bil posvečen v škofa in se pripravljal na misijonsko delo v domovini.
Vrnitev: Ko se je vračal na Irsko, se je srečal s sv. Patrikom, ki se je tudi sam pripravljal na svoje poslanstvo med Irci. Patrik je Kiaranu naročil, naj sredi Irske ustanovi samostan, in mu dal s sabo zvonec, ki bo čudežno zazvonil in pokazal mesto, kje naj zastavi gradnjo verskega in misijonskega središča.
Samostan: Kiaran se je po vrnitvi najprej kot samotar naselil v Saigiru (danes Seir-keian). Tam je kmalu sezidal samostan, ki je eno izmed najstarejših krščanskih središč na Irskem. Nekaj časa je bil tudi sedež škofije Ossory. V njegovi bližini je Kiaranova mati ustanovila še ženski samostan.
Škofija: Škofija Ossory je bila formalno ustanovljena leta 549, za njenega prvega škofa pa štejejo sv. Kiarana. Danes na njenem ozemlju živi dobrih 84.000 katoličanov, od leta 2007 jo vodi škof Seamus Freeman.
Čudeži: Kiaranu pripisujejo številne čudeže: še kot poganskega dečka naj bi Bog uslišal in ozdravil ranjenega ptička; znal je ukrotiti divje živali: lisico, divjega prašiča, jazbeca, volka in košuto, ki so mu pomagale pri zidanju samostana; obujal naj bi tudi mrtve ter ozdravljal telesne in duševne bolezni.
Duhovnost: Bil je zelo bister, skromen in strog do sebe, zavzemal se je za pravice ubogih, bil zelo pobožen, ljubil je samoto in veliko bral in študiral Sveto pismo.
Zavetnik: Škofije Ossory ter rudarjev v Cornwallu.
Upodobitve: Upodobljen je kot menih ali kot škof s pastirsko palico ali modelom cerkve (samostana) v roki.
Goduje: 5. marca, ponekod tudi 6. januarja oz. 9. septembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zoltan Lajos Meszleny se je rodil 2. januarja leta 1892 v trdni krščanski družini. Filozofske in bogoslovne študije je končal v Rimu na papeški univerzi Gregoriani, kjer je dosegel doktorat iz filozofije in teologije. Leta 1937 je prejel škofovsko posvečenje kot pomožni škof v Esztergomu, kjer se je z veliko gorečnostjo posvetil pastoralnemu in kulturnemu delu. Ko so po drugi svetovni vojni komunisti na Madžarskem prevzeli oblast, so takoj začeli pritiskati na Katoliško cerkev. Pritiski so kmalu prešli v nestrpnost in nasilno ter krvavo preganjanje.
Mučeniška pot Zoltana Meszlenya se je začela leta 1950, ko ga so kanoniki proti volji madžarske vlade izvolili za novega kapitularnega vikarja. Škof Meszlenyi se je dobro zavedal tveganja ob izvolitvi, a je službo sprejel. Že čez deset dni so ga oblasti aretirale in ga brez sodnega procesa zaprle. Nato so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče blizu Budimpešte in ga zaprli v samico. Osem mesecev je preživel v lakoti, na mrazu in prisilnem delu čez zimo. Ko so ga krvniki postavili pred izbiro ali zvestoba ali izdaja, se je božji služabnik odločil za zvestobo evangeliju. Do smrti, 4. marca 1951, ki je bila posledica nečloveških razmer v ječi, je vse prenašal z ljubeznijo. Resnica je prišla na dan šele po padcu komunizma in sicer s pomočjo mnogih prič in dokumentov. Sporočilo novega blaženega, je po besedah nadškofa Amata ta, da je Cerkev tudi danes Cerkev mučencev, to je močnih in pogumnih pričevalcev za evangelij, katerih odgovor ni sovraštvo, ampak ljubezen, ni maščevanje, ampak odpuščanje, ni zamera, ampak molitev za preganjalce in krvnike.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnica nadškofije Bamberg, nosečnic, bolnih otrok
Atributi: cesarska oblačila, vdovsko ogrinjalo, maketa bamberške stolnice, redovnica s knjigo ali lemežem
Imena: Kunigunda, Kunka, Adelgunda, Amalgunda, Baldegunda, Burgunda, Hildegunda, Gudrun, Gunnar, Chunigund,
Kunigundin mož, vojvoda Henrik Bavarski, je bil po smrti cesarja Otona III. leta 1002 izbran za nemškega kralja, dvanajst let pozneje pa ju je papež Benedikt VII. v Rimu okronal za cesarja in cesarico. Tako kot zakonca sta tudi kot vladarja v vseh ozirih živela zgledno življenje. Kunigunda je bila svojemu možu vseskozi v veliko oporo in pomoč tako v politiki kakor tudi sicer. Njena velika skrb je bila korist Cerkve: ustanavljala je samostane, gradila cerkve in podpirala duhovnike. Njen mož je po njeni zaslugi veljal za socialno čutečega in pravičnega vladarja. Sama se je zavzemala za reveže, pomagala po bolnišnicah in sirotišnicah. Po smrti svojega moža je vladala, dokler ni bil izvoljen njegov naslednik, nato pa se je umaknila v benediktinski samostan v Kaufungenu, ki ga je sama ustanovila. Kot preprosta redovnica se je odpovedala vsem častem in privilegijem in petnajst let preživela v uboštvu in ponižnosti, molitvi, premišljevanju in dobrih delih. Ko je ležala na smrtni postelji, so jo želeli pokopati z vsemi častmi, ki so pripadali nekdanji cesarici, a jih je prosila, naj je ne pokopljejo v cesarski, ampak v preprosti redovni obleki. Pokopali so jo zraven njenega moža v bamberški stolnici, kjer imata veličasten nagrobni spomenik. Ta ni znamenje njune svetne slave ali moči, ampak svetniškega življenja.
Ime: Zloženo je iz starovisokonemških besed kunni »pleme, rod« in gunt »boj«; nekateri ime razlagajo tudi kot izpeljavo iz »die kühne Gunde«, kar bi prevedli kot »drzna bojevnica«.
Rodila se je okoli leta 980 v Luksemburgu, umrla pa 3. marca 1033 v Kaufungenu v Nemčiji.
Družina: Rodila se je v številni družini grofa Siegfrieda, poročila pa se je z bavarskim vojvodo Henrikom, ki je postal nemški kralj, kasneje pa bil okronan tudi za cesarja. Otrok nista imela.
Upodobitve: Upodabljajo jo v cesarskih oblačilih, prek njih pa nosi vdovsko ogrinjalo. Pogosto ima kot atribut v rokah model cerkve (bamberške stolnice). Lahko jo vidimo tudi kot redovnico s knjigo ali pa z lemežem.
Legenda: Zlobneži, ki jih na njenem dvoru ni manjkalo, so jo pred možem obdolžili prešuštvovanja. Da bi moža prepričala o svoji nedolžnosti, se je podvrgla tako imenovani »božji sodbi« (preizkušnja z ognjem): pred zbrano množico je šla prek žarečih lemežev, pa je niso nič poškodovali. Podložniki so jo poslej še bolj cenili in spoštovali, moža pa je prosila, naj obrekovalce pomilosti in jim odpusti.
Češčenje: Častijo jo zlasti nosečnice, »Kunigundini vodi« pripisujejo zdravilno moč, prav tako kot tudi »Kunigundini zeli«, timijanu, iz katerega so pletli vence. Pri nas se po njej imenujejo tri župnije, poleg teh pa je njej posvečenih še devet cerkva na našem ozemlju. V cerkvi na Blejskem otoku sta ob Marijinem kipu v glavnem oltarju še kipa sv. Henrika in sv. Kunigunde.
Goduje: 3. marca, v nemških deželah pa jo častijo skupaj z njenim možem Henrikom 13. julija.
Vir
Danes godujejo tudi…

Nežin častihlepni oče Otokar, ki je zase iskal zveze in koristi na vse strani, je Nežo že kot triletno deklico obljubil za nevesto Boleslavu, sinu šlezijskega vojvode. Nežo je njena bodoča »tašča« sv. Jadviga Poljska zaupala v varstvo cistercijankam v trebniškem samostanu, kjer je preživela tri, za njeno vzgojo odločilna leta. S šestimi leti, potem ko se je njen zaročenec smrtno ponesrečil na lovu, se je za kratek čas vrnila na domači dvor, saj jo je oče kmalu znova zaročil. Tokrat je morala na dvor Babenberžanov v Avstrijo, kjer naj bil postala žena Henrika, sina cesarja Friderika II. Ko je Neža dorasla, pa je cesar zaroko s sinom razdrl, ker se je sam zagledal vanjo. Neži snubcev res ni manjkalo, saj se je zanjo potegoval tudi angleški kralj Henrik III., a kaj, ko ji ni bilo do ženitve, saj je hotela v samostan. Njen oče in kasneje tudi brat Venčeslav sta temu seveda nasprotovala, dokler ni v njen prid posredoval sam papež Gregor IX. Šele potem je Neža, s petindvajsetimi leti, končno lahko vstopila v samostan klaris v Pragi, ki ga je sama ustanovila. Sveta Klara je bila takrat še živa in Nežo je z njo vezalo pristno prijateljstvo. Neža se je tako, tudi pod vplivom svete Jadvige Poljske, pridružila vrsti plemiških mož in žena, ki so se odzvali na stisko mnogih revežev, brezdomcev in tlačanov ter zanje skrbeli. S pomočjo brata Venčeslava je dala poleg svojega zgraditi še samostan in cerkev sv. Jakoba za frančiškane. Tu je kmalu nastal venec bolnišnic in sirotišnic ter zavetišč za brezdomce in gobavce, za katere so skrbeli redovniki in redovnice, poleg njih pa tudi mnogi pobožni in bogati meščani, ki so kot tretjeredniki tudi sami stregli revnim in bolnim. Tem so se pridružili še nekdanji križarji, »križniki z rdečo zvezdo«, tako da se je razvila posebna mestna četrt, katere srce in duša je bila Neža. Njen zgled je, podobno kakor nekoč Klarin, pritegnil precej hčera iz najvišjih čeških plemiških družin, tako da so morali kmalu ustanoviti številne podružnice po celotni Češki in na Poljskem. Nežo je seveda stalo veliko truda in napora, da je mlade, vsega dobrega navajene in razvajene žene naučila živeti skromno, v največji revščini ter služiti revežem in skrbeti za bolnike. Pozneje se je Neža tudi sama odpovedala naslovu predstojnice in se umaknila v samostansko samoto. Delo, ki ga je opravila, je bilo velikansko in je rojevalo sadove še stoletja, vse do reform cesarja Jožefa II., ki je njene samostane razpustil. Nežino življenjsko vodilo je bilo: v Kristusu smo vsi bratje in sestre in vsi moramo skrbeti drug za drugega.

Ime: Izhaja iz latinskega imena Agnes, ki ga razlagajo iz grške besede hagne »čista, nedolžna« ali iz latinske besede agnus »jagnje«.
Rodila se je 20. januarja 1211 v Pragi na Češkem, umrla pa 2. marca 1282, prav tako v Pragi.
Družina: Rodila se je češkemu kralju Otokarju I. in njegovi ženi Konstanciji, sestri ogrskega kralja Andreja II., očeta svete Elizabete Ogrske.
Zavetnica: Nima kakšnega posebnega patronata, je pa vse svoje življenje posvetila revnim in bolnikom.
Upodobitve: Upodabljajo jo večinoma kot opatinjo s krono, kako neguje bolnike.
Beatifikacija: Za blaženo jo je razglasil Pij IX. leta 1874, za svetnico pa Janez Pavel II. 12. novembra 1989.
Goduje: 2. marca.

Vir       

Njej, ki je polovica moje duše in dragocena skrinja prisrčne ljubezni, slavni kraljici, nevesti Jagnjeta in večnega Kralja, gospe Neži, svoji predragi materi in med vsemi drugimi prav posebno ljubljeni hčerki. Klara, nevredna Kristusova služabnica in nekoristna dekla Gospodovih dekel, ki prebivajo v samostanu Svetega Damijana v Assisiju. Pozdrav in želja, da bi pela novo pesem v družbi ostalih svetih devic pred prestolom Boga in Jagnjeta ter spremljala Jagnje, kamorkoli gre. (Iz četrtega pisma Klare Asiške Neži Praški)
Češko kraljevo hčer Nežo, ki je živela že v času svetega Frančiška in svete Klare, je papež Janez Pavel II. 12. novembra 1989 v Rimu razglasil za svetnico. Ko se je spominjal Nežinih kreposti, je papež poudaril predvsem njeno ponižnost in prostovoljno uboštvo.
Oče te slovanske svetnice je bil češki kralj Otokar I., njena mati Konstancija pa sestra ogrskega kralja Andreja II., ki je bil oče svete Elizabete. Tako sta si bili Neža Praška in Elizabeta Turinška pravi sestrični. Otokarjeva hči je dobila ime Neža pač zato, ker se je rodila 20. januarja 1211, na predvečer godu znane rimske mučenke sv. Neže.
Njen oče si je z vsemi močmi prizadeval, da bi dosegel večjo neodvisnost Češke od tedanje nemške države. Zato je iz čisto političnih nagibov obljubil komaj triletno hčer za nevesto enajstletnemu Boleslavu, sinu šlezijskega vojvoda. Toda njen zaročenec se je ponesrečil na lovu in šestletna nevesta je bila spet prosta. Vrnila se je v Prago. Nato jo je častihlepni oče obljubil cesarju Frideriku II. za nevesto njegovega sina Henrika in jo poslal na dvor Babenberžanov v Avstrijo. Tudi ta zaroka se je razdrla, ker jo je zasnubil sam cesar Friderik II., ki je medtem že tretjič ovdovel. Poleg njega se je za češko kneginjo potegoval tudi angleški kralj Henrik III. Otokar jo je obljubil cesarju Frideriku II., čeprav se je medtem že dorasla hči upirala vsaki možitvi in prosila očeta, da ji dovoli iti v samostan. S posredovanjem papeža Gregorja IX. ji je uspelo, da se je tudi cesar odrekel poroki z njo. Vendar je Friderik II. v javnem pismu izjavil, da bi z orožjem obračunal z vsakim snubcem, ki bi ga izbrala namesto njega za moža; ker pa si je izvolila za ženina samega Kristusa, hoče varovati njeno deviško čast.
Petindvajsetletna Neža je svoje kraljevsko oblačilo zamenjala z redovnim. Umaknila se je v siromašni samostan za duhovne hčere sv. Klare v Pragi, ki ga je bila s pomočjo svojega brata Venčeslava sama ustanovila. Sveta Klara, ki je takrat še živela pri Svetem Damijanu v Assisiju, je v Prago poslala pet svojih sester. Tem petim se je kot prva klarisa iz severnih dežel pridružila sveta Neža. Ohranjena pisma pričajo o prisrčni ljubezni, ki je vezala sv. Klaro z Nežo Praško. Leta 1234 je naredila zaobljube. Vse svoje premoženje je porabila za gradnjo cerkva in za vzdrževanje samostanov. Hitro po vstopu v samostan je prevzela vodenje samostana. Samostani so bili v tem času predvsem zelo razgibana in navzven usmerjena središča duhovnosti, ki so imela močan vpliv na široke kroge vernikov. Tako je kmalu tudi v Pragi okrog samostana in cerkve sv. Jakoba nastal venec bolnišnic in sirotišnic, zavetišč za gobavce in brezdomce. Zraven teh so se naselili nekateri pobožni in premožni meščani, ki jih je pritegnila dobrodelnost redovnih bratov in sester, da so tudi sami stregli revnim in bolnim. Tretjeredniki so kot laiki v svetu uresničevali veliko redovno zamisel svetega Frančiška v svojih družinah in v svojem življenjskem okolju. Srce in duša tega otoka ljubezni je ostala sv. Neža, katere samostan je dobil tako privlačno moč, da so se za življenje v njem odločila mnoga dekleta čeških plemiških družin. Kmalu so ustanovili podružnice še drugod po Češkem. Število je tako naraslo, da se je red razširil tudi na Poljsko.
Nekaj let pred svojo smrtjo se je Neža Praška odpovedala predstojniški službi in se umaknila v samostansko tihoto, tako da o njenih zadnjih letih ne vemo veliko. Izginila je v ozadje velikanskega dela, ki ga je opravila v duhu evangelija in ki je še v naslednjih stoletjih obrodilo čudovite sadove. Njeno življenjsko vodilo je bilo: v Kristusu smo vsi bratje in sestre in vsi moramo skrbeti drug za drugega.
Svetnica je umrla 2. marca 1282, stara sedeminsedemdeset let. Njen grob so leta 1390 znova odkrili v stari cerkvi sv. Jakoba, v stari praški mestni četrti, ki jo Čehi še danes imenujejo Na Františku.
Nežo Praško večinoma upodabljajo kot opatinjo s krono, ki neguje bolnike. Ena najbolj znanih umetniških uprizoritev tega motiva je oltar iz cerkve križarskega reda, ki je od leta 1941 v Narodni galeriji v Pragi. Tam je tudi slika velikega mojstra Puchnerja; na sliki je Neža, ko velikemu mojstru križarskega reda izroča model cerkve.
Klarina pisma
    Štiri pisma sv. Neži Praški so odgovori in nasveti sveti Neži, ki se je odločila posvetiti se Kristusu v novi obliki redovnega življenja. Klara jo v pismih vzpodbuja k zvestobi začeti poti. Ta pisma nam omogočajo odkriti predvsem globino Klarine duše, njeno kontemplativno izkušnjo in njen evangeljski poklic življenja v klavzuri.
*
Prvo pismo je prava poročna pesem uboštvu, ki je neke vrste povzetek Božjih kreposti vere, upanja in ljubezni. Biti ubog zaradi nebeškega kraljestva nima moralnega predznaka, ampak je izraz vere v Božje vladarstvo nad človekom. Frančišek in Klara gledata na uboštvo v luči velikonočne skrivnosti, v kontemplaciji ubogega in križanega Kristusa.
*
Rdeča nit drugega pisma je hoja za Jezusom. Klara je zapisala: “Glej nanj (na ubogega Kristusa), ki je postal zate zaničevan, in hodi za njim, tako da boš zaradi njega postala zaničevana na tem svetu” (2 KlPNP 19).
*
V tretjem pismu se nam Klara razodeva kot eden od vrhov krščanske mistike. Poklicanost je v tem pismu označena enako kot pri Frančišku: “…hoditi po stopinjah ubogega in ponižnega Jezusa” (3 KlPNP 4). Temeljna tema pisma pa je krščansko veselje, ki je dar vere in sad luči kontemplacije.
*
Četrto pismo, ki ga je sveta Klara napisala malo pred svojo smrtjo, je vnaprejšnji odmev nove pesmi, “v družbi ostalih svetih devic, pred prestolom Boga in Jagnjeta” (4 KlPNP 3).
Ob teh štirih pismih Neži Praški imamo pred očmi predvsem avtorja teh pisem, sveto Klaro. Toda v ozadju zaslutimo tudi Nežo Praško, kot človeka, ki se je po zgledu Klare in Frančiška tudi sam predal hoji za Kristusom.
Vir

Danes godujejo tudi…

        Imena: Albin, Albino, Bine, Binček, Zorko, Albina
        Rodil se je okoli leta 469 v mestu Vannes na južni obali Bretonskega polotoka. V mladih letih je doživel, da je v deželi prevzel oblast frankovski kralj Klodvik in se deset let nato dal krstiti. Tako staroselci kakor novi gospodarji so predvsem potrebovali dobrega krščanskega zgleda. Albin (pripadal je mlajšemu rodu staroselcev) je hotel biti glasnik božjega reda. Zato je zapustil dom in odšel v samostansko samoto, kjer se je vzgajala nova krščanska elita. V redovni šoli je postal »vredne korenine najrednejši sad«, kakor piše o njem pesnik Venancij Fortunat. Ta je bil samo malo mlajši od Albina in ga je dobro poznal.
        Redovništvo tedaj še ni imelo stalnih pravil. Vsaka samostanska družba se je razvijala dokaj prosto in se držala pobud izbranih in preizkušenih asketskih voditeljev. Albin je postal vzoren redovnik, zato se ni čuditi, da so ga, komaj 35-letnega, izbrali za opata v Tehilaku. Albinov namen ni bil, da bi se popolnoma izločil iz tedanje družbe, ampak da bi ji dal zgled odpovedi in zvestobe v božji službi. Hotel je živeti za Kristusa in ga oznanjati svetu.
        Albin je dosegel že 60 let, ko so ga postavili za škofa v Angersu. To službo je opravljal dvajset let. To je bil čas velike Albinove dejavnosti in nenehnih bojev. Predvsem se je posvetil oznanjevanju evangelija versko zanemarjenim staroselcem in mlademu rodu Frankov, ki se je po krstu šele uvajal v krščanske navade. Ob vsem tem se je trudil tudi za lajšanje bede siromakom – če je bilo treba, tudi v hudih spopadih z bogataši in mogočneži tedanje družbe. Nič ga niso plašila nasprotovanja oblastnikov, ki so se na zunaj kazali kristjane, v življenju pa niso opustili surovih poganskih navad. V svoji obsežni škofiji je Albin hotel imeti red in se je zanj potegoval kljub hudemu odporu.
        Življenjepisec ga zato primerja z Janezom Krstnikom in zatrjuje, da ni mogoče povedati, koliko je prestal, ko je odpravljal polovičarstvo in zanikrnost v verskem življenju. Škof Albin je posebej skrbel za urejeno družinsko življenje; tu je poleg drugega preganjal ženitev med najbližjimi sorodniki. Na njegovo pobudo je škofijska sinoda v Orleansu sprejela sklep, ki je pod kaznijo izobčenja prepovedovala ženitev v drugem kolenu sorodstva ali svaštva. Ljudstvo mu je močno zaupalo in se rado zatekalo k njemu po pomoč.
        Umrl je 1. marca leta 550 in so ga pokopali v Angersu. Njegovo češčenje se je razširilo po zahodni Evropi in prek Nemčije prišlo tudi v naše kraje. Veljal je za priprošnjika ob otroških boleznih.
Navadno ga slikajo, kako daje slepcu vid.
        Goduje 1. marca.
Vir

Danes godujejo tudi…

Življenjski moto blaženega Danijela Brottiera, očeta sirot je bil: “Dajte sirotam na zemlji in nekega dne vas bo Bog naredil bogate v nebesih”.

Danijel Brottier je postal misijonar v Afriki. Zgradil je katedralo v Dakarju v Senegalu.  Tvegal je življenje kot vojni kurat v času 1. sv.  vojne. Postal je oče tisočem sirot v pariški sirotišnici v Auteuilu.  Papež Janez Pavel II. je očeta Danijela Brottiera razglasil za blaženega v Rimu 25. novembra leta 1984. Med slovesnostjo je papež v pridigi povedal:”V času, ko si je prizadeval skrbeti za sirote iz Auteuila,   z močnim in zavzetim delovanjem, je ravno to razvilo dejavnost, zaradi katere je postal znan daleč preko meja Pariza. Ničesar ni ustavilo njegovega usmiljenja, ko je šlo za sprejemanje,  prehrano in obleko teh zavrženih in od življenja ranjenih otrok.
Številni so, ki pričujejo o tem globoko evangelijskem delovanju. Glede na to, da je treba tem mladim zagotoviti streho nad glavo,  prisrčno vzdušje,  pomoč pri izobraževanju in izgradnji prihodnosti, oče Brottier množi pozive in nenehno ustvarja živo posodo solidarnosti.
Duhovnik, redovnik, njegovo obširno delovanje »izhaja iz njegove ljubezni do Boga«, je dejala ena izmed izmed prič. Hkrati ponižen in iskren, delujoč do meja možnega, je zvesti služabnik oče Brottier ravnal s pogumom in preprostostjo, ker je delal »kot da je vse odvisno od njega, a vedoč, da je pravzaprav vse v Božjih rokah«. Otroke iz Auteuila je posvetil sv. Tereziji Deteta Jezusa, h kateri se je pogosto zatekal prepričan v njeno učinkovito posredovanje do vseh tistih, katerim je tudi sama posvetila svoje življenje.

Postal bom papež
Danijel Brottier se je rodil 7. septembra leta 1876 v La-Ferte Saint-Cyru v Franciji. Ko je dopolnil 5 let je izjavil, da bo duhovnik. V družini so se pogovarjali o prihodnosti otroka. Mama je malega dečka vprašala: »Kaj boš, ko boš velik, Danijel?« Takoj je odločno odgovoril: »Papež bom.« Starši so pojasnili, da kdor želi biti papež, mora biti najprej duhovnik. Dejal je: »Dobro, bom pa duhovnik.«
Po svojem prvem svetem obhajilu jeseni leta 1887, je bil sprejet v dekanijsko semenišče v Bloisu. Častitemu Caussanelu, rektorju tega semenišča je zaupal, da želi biti redovnik. Takrat je imel 12 let. Odločni duhovnik je odgovoril: »Najprej moraš dokončati študij. Sedaj si še premlad, da bi se o tem odločal. Vseeno pa je važno, da o tem ne govoriš svojim staršem.«

Mali mučenec
Od tega trenutka dalje je imel Danijel močne glavobole, ki so postajali njegovo pravo mučeništvo. Nekoč ga je voditelj videl nasmejanega in ga vprašal, kaj se dogaja z glavobolom. Tedaj je Danijel odvrnil: »Cerkev je nenehno pod pritiskom in lahko vsak trenutek eksplodira.« Doktor Maffei, ki ga je zdravil v poslednjih trenutkih njegovega življenja je pojasnil: » Njegovi glavoboli so se pričeli v 13. letu življenja. V tem času je prebolel kužno gripo, kar ni nihče opazil. Po tej bolezni je prišlo do zastrupitve možganskih celic. Boleče posledice je Danijel čutil celo življenje. Mislim, da je bila tudi njegova zadnja bolezen, tifoidna mrzlica, le reaktiviranje novih bolezenskih elementov, ki jih je celo življenje nosil v sebi.« Kljub bolezni je Danijel leta 1882 odšel v dekanijsko bogoslovno semenišče v Bloisu.

Cela petnajsterica
Leta 1984 je še živel Danijelov sošolec iz istega študijskega letnika, častiti kanonik Emil Julin. Danijela se je zelo dobro spominjal, saj je trojica, skupaj z Emilom Boivinom, tvorila skupnost, katere cilj je bil doseči duhovništvo. »Bilo nas je 15 v letniku,« se spominja častiti kanonik, »in vsi smo želeli priti do duhovništva. Naš cilj je bil tesnejša zedinjenost naših molitev, da bi nam Bog podeli to veliko milost.« Molili so rožni venec – vsak po vrsti, v soboto – duhovna obnova, različna dela pokore in skupno darovanje sv. Obhajila v ta namen. Častiti kanonik Julin je vznemirjen poudaril: »Cela petnajsterica našega letnika je dosegla duhovništvo.«
Vendar pa je moral bogoslovec Brottier pred posvetitvijo prestati še dve preizkušnji. Imel je enoletni premor zaradi vojaške službe (1896-1897), drugič pa zaradi premočnih glavobolov. Po zaključku študija teologije, ga je škof poslal v katoliško šolo v Pontlevoyju. Danijel Brottier je bil v diakona posvečen 27. maja leta 1899.
Že 22. oktobra leta 1899 ga je v semeniški kapeli v Bloisu, škof Laborde, mestni ordinarij, posvetil v duhovnika. »Častiti je rojen pedagog,« je rekel oče škof, ko je mlademu duhovniku odkazal prvo župnijo. »Vaše mesto je pri delu z otroki.« Častiti Danijel se je vrnil v Pontlevoy in bil tam tri leta vzgojitelj mladine. »Ta duhovnik dela vse drugače kakor drugi,« so govorili učenci.

Misijonska želja
Škof ordinarij ga je dvakrat želel postaviti za župnika, vendar je častiti Danijel v sebi nosil misijonski klic. Ko je naposled dobil škofovo privolitev, je napisal pismo očetu Genoudu, magistru noviciata Družbe Svetega Duha v Orlyju pri Parizu. V odgovoru je oče Genoud zapisal: »Vaša odločitev je iskrena in dobra. Naj pride častiti v začetku praznikov in naredi duhovne vaje v ta namen, ter nato ostane v noviciatu. Častiti Danijel je o tej odločitvi obvestil svojo družino. Leta kasneje je dejal: »Zadržal sem svoje namene v tajnosti in dal s tem mojim staršem nekaj sreče, za katero sta mislila, da sta jo dosegla za vedno.«
Odšel je domov. Bitka ni bila lahka. Njegov oče je pisal generalnemu voditelju Družbe Svetega Duha, škofu Le Royu: »Danijel nima zdravja, ki je potrebno za misijonsko delo. Želi biti redovnik. Zelo dobro, če je tak poklic.Vendar se čutim dolžnega nasprotovati njegovemu namenu, da gre v tujino. To je zanj gotova smrt. To vem in tudi on to ve. Čutil bi se krivega, če ne bi sedaj posredoval.«
Končno pa je globoko verni oče ponovil za materjo: »Naj se zgodi Božja volja in ne naša. Če nas moraš zapustiti, pojdi v miru.« Z blagoslovom staršev in mirom v srcu je Danijel 26. septembra leta 1902 začel noviciat v Orlyju. Leto kasneje je 30. septembra naredil redovne zaobljube v Družbi Svetega Duha. Predstojniki so se odločili, da oče Danijel poleti v Afriko. O svoji misijonski želji je zapisal takole: »Imam veliko razlogov, da se ne varam glede dobrega, ki ga lahko storim, glede moči, ki jo za to potrebujem. Želim torej žrtvovati vsaj svoje življenje in svojo kri za oznanjevanje veselega oznanila. Po mojem prepričanju se bo Evangelij med divjimi narodi širil samo v takšnih pogojih, v kakršnih se je širil v prvih stoletjih; seme mora biti poškropljeno s krvjo mučencev. Če bi Bog želel sprejeti mojo kri za tako veliko stvar, bi jo dal iz vsega srca.

V Senegalu
Oče Danijel je odšel v Senegal, vendar ni bil poslan v pragozd, ampak v mesto Sain-Luis. Uprava te kolonije je bila prežeta z antiklerikalizmom, v tako nenaklonjenem vzdušju pa je bilo župnijsko življenje mlahavo. Mladi kaplan, oče Brottier,  je skrbel za mlade z zanj tako značilnim zanosom in neutrudljivo aktivnostjo. Postal je prefekt v mestni gimnaziji in zaščitnik skupnosti »Marijini otroci«. Začel je izdajati »Župnijski list« in organiziral orkester, ki je postajal vse bolj slaven. Znal je kot le malokdo pridobivati predane sodelavce, spodbujati iniciative, z lastnim zgledom pritegniti ljudi. Po njegovi zaslugi so spet uvedli procesijo ob prazniku Sv. Rešnjega Telesa in krvi, ki so jo zanemarili v protiverskem vzdušju kolonije.
Leta 1911 je imel oče Danijel težko prometno nesrečo, zaradi katere se je moral vrniti na zdravljenje v Francijo. V tem času se je boril z mislijo, ali ne bi moral zaradi slabega zdravstvenega stanja odstopiti od kontemplativnega življenja. Medtem je oče Jalabert, bivši župnik senegalske župnije v kateri je deloval oče Brottier, postal škof Dakarja. Obrnil se je na svojega bivšega kaplana, naj v Franciji organizira zbiranje denarja za gradnjo katedrale v Dakarju. Takoj je zbudil v njem vso dremajočo energijo. V senegalski zemlji so se nahajale francoske grobnice: znanstvenikov, raziskovalcev, vojakov in slavnih častnikov. Nova katedrala naj bi bila tudi njihov veličastni spomenik. Oče Brottier se je z žarom posvetil zbiranju sredstev za gradnjo katedrale spomenika »Le souvenir Africain«. Zbiranje je prekinila prva svetovna vojna. Po vojni je oče Danijel akcijo ponovil. Pred legendarnim vojaškim kaplanom so se odpirala vrata in denarnice.

Legendarni kaplan
Zaradi vse slabšega zdravstvenega stanja je bil oče Brottier popolnoma oproščen vojaške službe, toda ni nameraval ostati ravnodušen do zahtev vojaškega časa, zato se je javil kot prostovoljec. Postal je kurat 26. Pehotne divizije,  v kateri je ostal do konca vojne. Čas, ko divizija ni bila aktivna je Danijel izkoristil za poglabljanje pastoralne dejavnosti med vojaki. Pred Veliko nočjo leta 1915 jih je oče Brottier spomnil, da se bliža velik praznik in je treba stopiti h Gospodov mizi. Nagovoril je vojake svojih bataljonov:” V eni uri vas bom vse spovedal. Začel bom s komandirjem in kapetanom,  jasno? Zdaj pa pojdite in si dobro izprašajte vest.” Vsi so ubogali ta ukaz. Oče Brottier je spremljal vojake tudi, ko je bila divizija sredi bitke. To potrjujejo tudi dnevna povelja vojske,  v katerih je večkrat omenjen.
Nekega dne je eden od bataljonov,  za katere je skrbel oče Danijel, dobil povelje zavzetja močnih sovražnih položajev,  kar gotovo ni bilo možno izvesti.  Poveljnik bataljona je vedel, da bodo njegovi vojaki naslednji dan pobiti. Oče Brottier je šel na poveljstvo, vendar ga nihče ni hotel poslušati.  Tedaj je rekel štabnemu častniku:”Glede na to, da pošiljate te ljudi v gotovo smrt, jih peljite vi, jaz pa bom šel takoj za vami. Padla bova prva, vendar ne bo nihče zameril.” Tedaj je šel častnik z njim pogledat položaje napada in videl na lastne oči,  da bi bil napad v teh pogojih norost. Povelje je bilo umaknjeno.  Zahvaljujoč posredovanju kaplana je bilo rešenih na stotine življenj vojakov.
V avgustu leta 1917 se je 26. divizija nahajala pri Verdunu. Po enem od srditih napadov so opazili, da je na bojišču ostal hudo ranjen častnik. Oče Brottier ga je hotel na vsak način rešiti. Na palico je privezal prapor Rdečega križa in z dvema vojakoma z nosili odšel nezavarovano naravnost do ranjenca. Sovražne puške so utihnile, presenečene nad hladnokrvnim kaplanom. Oče Brottier je povil ranjenca, ga namestil na nosila in vsi trije so se z ranjenim mirno vrnili nazaj v okope. Vojaki niso mogli verjeti svojim očem: »Čudež!« Od tedaj je imel vzdevek »L’aumonier verni«, kar pomeni nedotakljivi kaplan, ki ga krogle ne dosežejo. Oče Brottier je končal svoje udejstvovanje v vojni s križcem častne legije in vojnim križcem.
Tu je nekaj pričevanj iz tistega časa: »Danijel Brottier, prostovoljni kaplan 26. divizije: Od začetka kampanje, s hrabrostjo in požrtvovalnostjo nad vsako pohvalo, ni omahoval nuditi pomoč ranjenim vojakom. V času borb v marcu leta 1916 je skupaj z odredi vztrajal na prvi bojni liniji, v najtežjih pogojih je v smrtonosnem sovražnem ognju izvlačil ranjene, jim previjal rana in nudil duhovno podporo. S svojim lepim zgledom, hladnokrvnostjo in osupljivo požrtvovalnostjo je bil vsem najboljša moralna opora.«

Vojaško poročilo z dne 5. maja leta 1916
Kaplan Danijel Brottier: Sijajna duša v kateri se harmonično spajata zanos vojaka in požrtvovalnost duhovnika. Legendaren med svojimi vojaki, s katerimi deli vse težke trenutke. V času napada, 1. in 2. junija je v Troesnesu tekal po položajih, povijal in izvlačil ranjence, ki jih je iskal pred našimi položaji kljub hudemu ognju strojnic. Ostal je v Troesnesu kljub dvakratni menjavi, ter se spravil v nevarnost 3. maja in tudi v naslednjih dneh zaradi novih napadov in težkega bombardiranja.  Samoiniciativno in z lastnim zgledom je vplival na borce in jih podpiral v najtežjih trenutkih.«

Vojaško poročilo z dne 29. junija leta 1918.
Še lepše pričevanje iz tistega časa je dal častiti kanonik Jamot: »Moram reči, da me je vedno izgrajeval s svojo preprostostjo in navduševal s svojo dinamiko. Imel je dušo voditelja. Bil je izjemen duhovnik in pravi apostol. Njegova stalna skrb je bila dvigniti duše in jih približati Bogu. Oče Brottier ostaja zame najbolj razsvetljen duhovnik, kar sem jih srečal v času vojne na fronti.«
Vedno je v različnih dogodkih iskal znamenja Božje volje. Po borbah za gozdič Avocuort takole premišlja: »Prišel sem nedotaknjen iz tega pekla, to pa pomeni, da v tej vojni ne bom pustil kože.Torej, razmislimo o prihodnosti in jo poskušajmo pripraviti.«  V tem trenutku je dobil idejo, da po vojni ustanovi Narodno združenje soborcev. Koliko dobrega je storilo to združenje, posebno za vojne invalide in družine bivših vojakov, je zgodba zase. Oče Brottier je do konca življenja ostal povezan s soborci, tudi takrat, ko se  je umaknil iz dejavnih projektov in je združenje postavilo čvrste temelje.
Po demobilizaciji se je oče Brottier vrnil v Pariz. Tam je srečal škofa Jaleberta. Pripovedoval mu je o strašnih nevarnostih skozi katere je šel in se čudil, da ni dobil niti najmanjše rane. Še večje presenečenje zanj pa je bilo, ko je škof Jalabert iz brevirja potegnil dvojno sliko, takrat še nerazglašene za blaženo, sestre Terezije od Deteta Jezusa in rekel: »To je ta, ki je zaščitila očeta.« Med ovitki te slike se je nahajala slika očeta Brottiera z lastnoročnim pripisom tega škofa: »Sestra Terezija, varuj mi očeta Brottiera, ker ga potrebujem!« Oče Brottier se je od tega trenutka dalje čutil dolžnika tej mladi karmeličanki, kar bo dokazal v svojem nadaljnjem življenju. Škof Jalabert pa je dočakal veliko pomoč, na katero je upal. Oče Brottier mu je namreč nabavil sredstva za gradnjo katedrale v Dakarju.

Oče sirot
Misijonska dejavnost v Afriki, junaška služba kurata ves čas vojne na najnevarnejših frontah, izgradnja spomenika katedrale v Dakarju – vse to je dovolj, da se očetu Brottieru zagotovi častno mesto v spominu bodočih rodov. Vendar pa je postalo njegovo glavno življenjsko delo reševanje in dosežek neverjetnega razvoja sirotišnice v pariškem naselju Auteuilu.
Sirotišnica, ustanovljena leta 1866, je bila po koncu 1. sv. vojne v katastrofalnem stanju. Prišla je v ogromne dolgove. Nadškof Pariza se je obrnil na Družbo Svetega Duha s ponudbo, naj prevzamejo in rešijo to koristno sirotišnico za otroke. V oktobru leta 1923 je oče Brottier predlagan za ravnatelja te sirotišnice. Svoje delo je začel s sveto mašo, ki je imela namen za vse sirote Auteuila. Prosil je Boga blagoslova za to delo in se zaobljubil služiti sirotam vse do smrti.
Začetek ni bil lahek. Že prvi večer so prišli fantje in rekli: »Prišli smo vprašat očeta ravnatelja, če nas imate namen delati neumne, tako kot vsi dosedanji ravnatelji. Obljubljeno nam je bilo veliko stvari, ki pa niso bile nikoli izpolnjene. Slabo smo hranjeni, nikoli ne smemo ven, brijejo nam glave. Ali se bo to spremenilo?« Mladina se je uprla. Na dvorišču so imeli burne proteste. Oče Brottier je tedaj rekel svojemu namestniku: »Nemci nas niso prestrašili, pa nas tudi tile otroci ne bodo.«
Takoj je pričel z delom. Zelo pomembna mu je bila gradnja, zdelo se je kot nečloveški napor. Na dvorišču se je nahajala borna kapelica, bolj podobna baraki. Novi upravnik se je odločil zgraditi zgraditi čudovito kapelico na čast blaženi Tereziji Deteta Jezusa. Zaprosil je za dovoljenje za gradnjo. Škof ni imel nič proti, se je pa čudil, ker je novi upravnik hotel postaviti sveto Terezijo za zaščitnico prav sirotam.
»Ta mala svetnica, gotovo bo razglašena za svetnico,« je pojasnil oče Brottier, »je zelo ljuba, je zelo močna.«
»Se vam ne zdi, da bi bil za te fante boljši zaščitnik kakšen sveti mladenič?«
»Mislim, da ne. Ti fantje so bili od otroštva oropani materinske nežnosti in imajo v srcu takšno praznino , da se lahko z gotovostjo zatečejo k tej mali svetnici, kateri se bodo za vse zahvaljevali.Ona bo njihova »mamica« in bo poskrbela za vse.« Mnogo ljudi je kritiziralo te misli očeta Brottiera.
Sirotišnica se je utapljala v dolgovih, on pa je hotel začeti z drago investicijo. Vendar pa je oče Brottier trdil, da je njegova prva dolžnost dati sirotam versko vzgojo. Želel jim je zagotoviti skrb blažene Terezije, ker je bil globoko prepričan v njeno močno priprošnjo za zelo človeško in praktično vzgojo. To so bila leta med beatifikacijo in kanonizacijo male karmeličanke, njeno češčenje pa je dosegalo neverjetne razsežnosti posebno v Franciji. Oče Brottier je zgradil prekrasno kapelico, ki je postala pariško svetišče svete Terezije. V kapelo je prihajalo na tisoče njenih častilcev, ki so ob tej priložnosti tudi podprli sirotišnico.
V težkih letih gradnje je oče Brottier iskal znamenja Božje volje in dobival prepričanje v pravilnost izbrane poti. V obdobju najintenzivnejših gradbenih del je poleg drugih darov vsak dan dobil tudi papirnati bankovec za 1000 frankov. Zgodilo se je, da je oče Danijel zvečer govoril: »Danes pa še nisem dobil svojega bankovca,« pa je v zadnjem trenutku prišel nekdo s prošnjo za molitev in tisoč franki, ali pa je oče Brottier odpiral ovojnice s pismi in v njih našel denar.
Hkrati, kot so rasli zidovi kapelice, se je povečevalo tudi število fantov v sirotišnici. Oče Brottier jih je vtaknil kamor je le mogel. Takrat je jokal od žalosti zaradi bede teh otrok in lastne nemoči. Kadarkoli je imel prost kotiček, je sprejel kakega fanta. Začele so se celo širiti govorice o njegovi nepreudarnosti in te govorice so prišle do pariškega nadškofa, kardinala Duboisa, ki je nekega dne prišel v Auteuil opomniti očeta Danijela.
Nadškof je bil v običajnem črnem talarju. Vstopil je v pisarno in očital ravnatelju, da brez nadzora sprejema v sirotišnico vse več fantov. V tem se je zaslišalo trkanje. V sobo je vstopila siromašno oblečena žena s sivim in uničenim obrazom. Pojasnila je, da je siromašna vdova, da gre v bolnišnico na težko operacijo, ima pa dvanajstletnega sina, ki bi ga želela pustiti v sirotišnici. Z upanjem je zrla v duhovnike sedeče v pisarni, ne da bi vedela, da je eden od njih kardinal. Oče Brottier se je obrnil h kardinalu, da bi on sprejel odločitev. Ta je poskočil, čez trenutek pa je vseeno priznal, da je fanta potrebno sprejeti. Ko je presrečna žena odšla, je požugal očetu Brottierju:
»Ste me pa ujeli, oče!«
» Eminenca, protestiram! Nisem jaz ujel Vašo eminenco.«
»Kdo torej?«
»Pa to je očitno. Gospod Bog.«
Oče Brottier je moral povečati stavbe, pa je bilo vseeno vedno premalo prostora. Tako je začel ustanavljati podružnice na obrobju, vendar je število sirot nenehno raslo. Tistega dne, ko je postal ravnatelj sirotišnice je ustanova štela 170 sirot. Leta 1930 jih je bilo 300, leta 1932 pa 400. V naslednjih letih je število sirot naraščalo na 500, 700 in 1000. V času smrti blaženega, leta 1936 je bilo skupno 1400 sirot v Auteuilu in 15 podružnicah na podeželju.
Niso bili zaman napori očeta Brottiera, da bi bila kapelica v sirotišnici prekrasna. Tu se je odvijala večina vzgojnega dela, tu se je začenjal in končeval vsak dan, vsak dan po večerni molitvi je predaval svojim fantom. Jasno jim je predočil cilj njihovega bivanja v sirotišnici, cilj vseh naporov, da bi postali dobri kristjani, dobri in spretni obrtniki, dobri državljani. Priporočal jim je namene, za katere je potrebno moliti, spodbujal jih je k hvaležnosti do darovalcev preko svetega obhajila in molitve, orisal jim je dostojanstvo božjega otroka, ki živi v Božji milosti in čistosti srca.
Oče Danijel je razvil delo ustanovitelja sirotišnice, častitega Louisa Russela. Šlo je za to, da se vrne krščansko življenje dečkom od 12. do 20. leta, ki praktično niso pripadali nobeni župniji, niso poznali vere in nekateri niso bili niti krščeni. Pogosto so bili to klateži, pognani od doma ali begunci in versko zanemarjeni pogani iz predmestja moderne metropole. Sprejem v Auteuil je trajal 10 tednov. Prve dni so fantje ponavadi hodili okoli sumnjičavi, vase zaprti in opazovali, kakšen je ta novi popravni dom. Ko so videli, da na njih nihče ne kriči, da se lahko dobro najedo, spijo v čisti postelji, igrajo nogomet, zvečer pa gledajo zanimiv film (sirotišnica je imela lasten kino), so se njihova srca pričela topiti. Ko so se prepričali, da niso kaznovani, niti zaprti, ampak jih njihovi vzgojitelji peljejo na izlete, je njihov notranji odpor popolnoma izginil. In takrat se je začel intenzivni verouk, ki je bil slovesno okronan z zakramentom prvega Svetega obhajila.
Seveda, vsega vzgojiteljskega dela ni mogel izvrševati sam, ampak je znal izbrati dobre sodelavce: kaplane, učitelje, mojstre in redovnice. Formiral jih je in pritegoval za seboj, jim kazal smer in podpiral njihove iniciative. Priporočal jim je veliko pozornost do otrok, nežnost in dobroto.Trdil je, na primer, da je imel slab občutek, kadar se je v šolah in kolegijih preveč sililo k prejemu prvega Svetega obhajila. Najprej, je govoril, je potrebno v otrocih prebuditi okus prvega Svetega obhajila, da bi si ga sami želeli in šele nato otroke spodbujati k njem. Vseeno pa je v vsem vzgojiteljskem delu najbolj učinkoval njegov osebni zgled, ker je svoje sirote ljubil in se jim nenehno posvečal.
Da bi jim zagotovil v svetu dobro začetno izhodišče po odhodu iz sirotišnice, je poskrbel, da je bila njihova strokovna izobrazba na visokem nivoju. Mladi človek, ki je zapuščal sirotišnico v Auteuilu je imel torej v roki vsaj spričevalo o končani osnovni šoli in poklicu. Lahko je postal mizar, ključavničar, pleskar, mehanik, elektromehanik, knjigovez, tiskar in celo slaščičar, saj so poučevali za vse te poklice. Nadarjeni so lahko zaključili tehnično šolo in odšli z ustrezno diplomo. Ustanove, tovarne in obrtne delavnice v Parizu in okolici so brez pripomb sprejele obrtnike s spričevalom iz Auteuila, saj so kmalu zasloveli kot dobri strokovnjaki. O tej vzgoji lepo piše kardinal Lustiger: »Naša družba tretire nekatere ljudi kot industrijski odpadek. Na obrobje odrine tiste, ki se ji ne morejo prilagoditi. Oče Danijel Brottier je sestopil na obrobje, da bi jih postavil na sredo besedila. Pobral je te, ki so bili izven, da bi jih namestil znotraj. Te, ki niso imeli ničesar, da bi jim dal to, kar najbolj potrebujejo in na kar imajo pravico – ljubezen. To ljubezen, ki usposobi Brottiera, ponižnega in predanega Bogu, za mamo in očeta tem, ki ju nimajo.«
Oče Brottier je veliko časa svojega življenja, ob vseh aktivnostih, presedel pri pisalni mizi. Pisal je članke, dnevnik, predvsem pa pisma. Pošiljal jih je ogromno. Od nekaj deset, do 200 dnevno. Odgovoril je na vsako pismo, brez izjeme, kdorkoli mu je pisal in se osebno zahvaljeval vsakomur, ki mu je kaj poslal, pa čeprav čisto malo vsoto.

Če si v raju…
Posvetitev katedrale v Dakarju je bila določena za 2. februarja leta 1936. Apostolski legat in posvečevalec je bil kardinal Verdier, pariški nadškof. Generalni predstojnik Družbe Svetega Duha, škof Le Hunsec, je želel, da oče Danijel pride na to slovesnost. Temu se je uprl zdravnik iz Auteuila, dr. Maffei. Zaprosil je predstojnika, naj ne nalaga tako utrudljivega potovanja, ki ga je bil oče Brottier pripravljen narediti v duhu pokorščine. Zdravnik je povedal našemu blaženemu, da je zadeva urejena. Odgovor se je glasil: »Hvala, doktor. Lahko torej ostanem sredi svojih otrok.«
V Dakarju je potekala velika slovesnost. Prav v tem času so v Auteuilu otroci pripravili očetu Danijelu majhno slovesnost. Po Sveti maši je oče Brottier spregovoril otrokom: »Ne vem, kako naj vam izrazim hvaležnost za tako veliko presenečenje, ki sem ga zjutraj doživel od vas, če bi vedel pred 25. leti, ko sem pričel s projektom gradnje katedrale v Dakarju, kakšno veselje mi boste v tem trenutku pripravili, bi mi bilo to dovolj. Dokler je v nas še iskra življenja, moramo slaviti Boga, v večnosti pa bomo peli o Božjem usmiljenju.« To je bil njegov zadnji govor otrokom. Kmalu, 13. februarja je zdravnik ugotovil pljučnico in tifoidno gripo. Oče Danijel je bil prepeljan v bolnišnico sv. Jožefa. Ko je vstopal v avto, je rekel: »Zadnjič vidim svojo kapelico. Kolikokrat sem trpel, neprestano, pa nisem mogel nikomur povedati. Mislim, da Bog pravi, da je moja naloga dokončana in ne bom več dolgo z vami. Fiat! Fiat! Zgodi se Božja volja. Da, moj Bog, naj se zgodi tvoja volja. Naredil sem vse, kar sem lahko, Bog bo dopolnil ostalo.«
Oče Danijel Brottier je umrl v petek 28. februarja leta 1936 ob 4.15 zjutraj ob prisotnosti prijateljev, ki so bdeli ob njem. Tega dne je pariški radio objavil novico o smrti »očeta sirot«. Bivša sodelavka Auteuila, gospa Saigne že nekaj mesecev ni vstala iz postelje. Trpela je namreč zaradi hudega revmatizma, ki ji je deformiral roko in nogo. Slišala je prek radia to novico in zaklicala: »Dobri oče Brottier, če si v raju, me ozdravi!« Takoj je popolnoma ozdravela. Po njegovi smrti se je na njegovo priprošnjo zgodilo veliko čudežnih ozdravljenj. Do oktobra 1959 je bilo to popisano v dveh zvezkih: ‘Nekatere milosti zadobljene na priprošnjo očeta Brottiera.’ Vsak zvezek zajema več kot 600 primerov. Tudi danes so uslišani vsi, ki molijo na priprošnjo očeta Brottiera.
Okoli 15 tisoč ljudi je obiskalo kapelo, da bi molili ob njegovih posmrtnih ostankih. Vse, ki so ga poznali je prevzemal občutek, da je človek, od katerega se poslavljajo, odšel naravnost k Bogu. Pogrebne svečanosti je vodil nadškof Pariza, kardinal Jean Verdier ob prisotnosti pomožnih škofov, številnih duhovnikov in več tisoč prebivalcev Pariza. Kardinal Verdier je ob pogrebu dejal: »Kristjan, posebno svetnik, nas nikoli dokončno ne zapusti« Oče Brottier leži v kapelici sv. Terezije v vznožju oltarja Božje Matere.
Po 26. letih, 13.decembra 1962 so opravili izkop telesa očeta Brottiera, ki je na začudenje mnogih ostalo nestrohnelo. Božjega služabnika očeta Danijela Brottiera je za blaženega razglasil papež Janez Pavel II. v Rimu, 25. novembra leta 1984.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Zavetnik: italijanske pokrajine Abruci, Katoliške akcije, klerikov, študentov, mladine
        Atributi: Upodabljajo ga običajno kot mladeniča v značilni redovni obleki, z rokami, sklenjenimi v molitev. Ob sebi ima lahko tudi križ in lilijo.
        Imena: Gabrijel, Gabri, Gabriel, Gaber, Gabro, Gabor, Gabre, Gabrijela, Jelka
        Rodil se je leta 1838 in umrl na novega leta 1862. Papež Leon XIII. ga je imenoval »Alojzij današnjih dni«. Mati mu je kmalu umrla. Gabrijel, enajsti od trinajstih otrok v družini, je pri krstu dobil ime Frančiška Asiškega, saj se je rodil v njegovem mestu. Pozneje so se preselili v Spoleto. Frančišek je bil zelo nadarjen, po naravi pa nagle jeze, nagnjen k nečimrnosti in željan zabave. Ljubil je veselo družbo – kot nekoč njegov patron – gledališče, romane, hodil na lov, prav posebno pa je ljubil ples, zato so mu rekli »plesalec«.
        Bil je posveten v pravem pomenu besede, vendar je ostal veren in pošten. Napadla pa ga je nevarna bolezen – tedaj je sklenil, da pojde v samostan, če ozdravi. Ozdravel je, obljube pa ni spolnil. Napade ga nova bolezen, tedaj obljubo obnovi. Ozdravi – s samostanom pa spet odlaša. Na lovu pade, razbije si nos, puška se mu sproži in ga rani po glavi, pa se še ne more odločiti. Tedaj mu umrje za kolero najljubša sestra Marija. »Zdaj bom nemudoma zapustil svet!« Toda oče je rekel: »Ee, Frančeško ni za samostan.« In Frančeško se je spet navezal na svet.
        Na praznik Marijinega vnebovzetja je bila v Spoletu procesija z milostno podobo božje Matere in Frančišku se je zazdelo, kakor da ga je Marija ostro pogledala in v srcu je zaslišal glas: Frančišek, svet ni zate, pojdi v samostan. Na jesenski god žalostne božje Matere je Frančišek Possenti prejel redovno obleko pasijonistov in ime »Gabrijel Žalostne Matere božje«. Umrl je za jetiko. Sam si je želel, da bi umrl mlad, da mu z leti ne bi opešala gorečnost, in za jetiko, da bi dolgo bolehal in se tem bolje pripravil na smrt.
        »Moj dobri Filip, hočeš priti k Bogu v nebesa? Tedaj se varuj, prosim te in rotim, varuj se slabih prijateljev in nikar ne hodi v slabo gledališče!« (Gabrijelovo pismo prijatelju). Goduje 27. februarja.
Vir
        »Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja storil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil pa se je vestno in stanovitno izpolnjevati svoje dolžnosti. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog vsemu človeštvu …« Tako je o tem mladeniču, ki ga je Bog po smrtonosni bolezni komaj 24 let starega vzel k sebi, povedal papež Benedikt XV., ko ga je razglasil za svetnika. Iz Assisija se je družina kmalu po Gabrijelovem rojstvu preselila v Spoleto. Tu so ga najprej vzgajali šolski bratje, pozneje pa je obiskoval jezuitski kolegij. Bil je mladenič svojega časa in družbenega okolja: vihrav, nagnjen k pustolovščinam, ljubitelj lova, predvsem pa zelo dober športnik. Kljub svoji na videz posvetni naravi pa je že zgodaj resno začel razmišljati tudi o redovnem poklicu. Zlasti prisrčno je častil Marijo in ob njeni podobi osemnajstleten doživel notranje razsvetljenje. Marija je bila ob pogledu na trpečega Jezusa priča največje Ljubezni, zato mu je bila tudi vse življenje najboljša učiteljica in vodnica v nedosegljivo božjo bližino. Odločil se je za strogi red pasijonistov. Vstopil je v njihov noviciat, naredil zaobljube, ob študiju bogoslovja pa po hudem telesnem trpljenju dočakal smrt. Želel je postati duhovnik, a je smrt kljub temu sprejel kot ljubo poslanko iz nebes. Ob njegovem grobu so se že kmalu začeli dogajati čudeži, zato je postal pravi romarski kraj.
        Ime: njegovo krstno ime je Frančišek Possenti.
        Rodil se je 1. marca 1838 v Assisiju, umrl pa za tuberkulozo 27. februarja 1862 v kraju Isola del Gran Sasso, prav tako v Italiji.
        Družina: Oče Sante je bil visok uradnik papeške države in mestni upravnik, globoko veren. Mati Neža, blaga žena, je umrla v Frančiškovi mladosti.
        Zavetnik: italijanske pokrajine Abruci, Katoliške akcije, klerikov, študentov, mladine
        Upodobitve: Upodabljajo ga običajno kot mladeniča v značilni redovni obleki, z rokami, sklenjenimi v molitev. Ob sebi ima lahko tudi križ in lilijo.
        Beatifikacija: Leta 1908 je bil prištet med blažene, 13. maja 1920 pa je postal svetnik.
        Goduje: 27. februarja
»Iz dneva v dan si bom prizadeval svojo voljo razbijati na koščke. Rad bi namreč izpolnjeval le božjo sveto voljo, ne moje lastne!«
Vir

Danes godujejo tudi…