Zavetnik rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo pa se mu tudi kot zavetniku zoper šen in otroške krče.
        Imena: Rupert, Robert, Rupko, Ruperta, …
        Bil je frankovskega rodu, učenec irskih misijonarjev in je postal škof v Wormsu. Bavarski vojvoda Teodor ga je povabil v svojo deželo oznanjat evangelij. Z veliko častjo ga je sprejel leta 697 v Regensburgu in mu dovolil, naj si sam izbere kraj zase in za tovariše. Rupert je prehodil bavarsko deželo in se ustavil blizu razvalin rimskega mesta Juvanuma, današnjega Salzburga. Vojvoda je sam prišel tja in mu podaril mesto in okolico.
        Rupert je najprej iztrebil z gozdovi zarasli kraj in sezidal cerkev v čast sv. Petru. Poleg je postavil samostan za tovariše, sam pa je, kakor pripovedujejo, stanoval v neki votlini. Ker mu je manjkalo pomočnikov, je odšel v svojo domovino ob Renu in si izbral novih dvanajst zglednih mož za samostan; ti so nato vodili še druge samostane. Dva od teh (Hunialda in Gislarja) časti Cerkev med svetniki. Od sorodnikov svoje grofovske družine Robertincev – bila je najbrž v sorodu s frankovskimi kralji – mu je prišla na pomoč nečakinja Erentruda, ki je vodila ženski samostan Nonnberg v Salzburgu in si prav tako pridobila svetniško čast. Zunaj Salzburga je meniška družba imela oporo ob Wallerskem jezeru, Rupertovi prvi postojanki na Salzburškem. Na jugu je ustanovil še samostan v Bischofshofnu (Pongau) in cerkev sv. Maksimilijana. Menihi so obiskovali vse kraje, kjer je bilo treba ljudem duhovno in gmotno pomagati. Da ni zunanja prizadevnost prešla v preveč človeške napore, je sv. Rupert tu in tam odšel v samoto in si tu poživil duha v molitvi in telesni pokori.
        Sv. Rupert je učakal visoko starost. Rodil se je okoli leta 620 in umrl na veliko noč leta 717. Goduje 27. marca. Za svetnika so ga imeli že za življenja, njegov škofovski naslednik Virgil, Irec po rodu, pa je njemu na čast sezidal stolnico in vanjo prenesel svetnikov grob.
        Češčenje sv. Ruperta se je razširilo tudi med Slovenci. Svetnik ima v naših krajih več cerkva, dasi med Slovenci ni misijonaril. Njegovo češčenje izvira od tod, ker je segala oblast salzburške nadškofije do reke Drave in je tudi južno od nje imela veliko posestev.
Vir
 

Danes godujejo tudi…

Bl. Magdalena Morano (1847-1908) iz Chieria (izg. kjeria) v severni Italiji je imela učiteljsko poslanstvo za najpomembnejše, takoj za duhovniškim. V novoustanovljeni redovni družbi hčera Marije Pomočnice je našla najprimernejši kraj za uresničevanje poklica, ki ga je prejela od Boga. Kot vzgojiteljica se je z veseljem, vztrajno in odločno posvečala salezijanskemu poslanstvu, še zlasti na Siciliji, kjer je bila tudi prva provincialna predstojnica. Za blaženo je bila razglašena l. 1994, njen god pa obhajamo 15. novembra. 

Sreča se z don Boskom 
Magdalena Katarina Morano se je rodila v Chieriju blizu Torina 15. novembra 1847. Ko je bila stara osem let, ji je umrl oče in kot najstarejša izmed treh otrok je morala hitro poprijetni za delo, da je pomagala mami pri vzdrževanju družine. Po posredovanju strica duhovnika je lahko nadaljevala šolo. Župnik in krajevna učiteljica pa sta kmalu v njej odkrila prirojen smisel za delo z otroki in zato so ji že 14-letni zaupali vaški otroški vrtec. V tem času pa se je tudi prvič srečala z don Boskom, ki se je spotoma ustavil v bližnji Buttiglieri d’Asti. 

Učiteljica 
Ko je 17-letna opravila izpite na učiteljišču za poučevanje v nižjih razredih osnovne šole, je naprej začela svoje poslanstvo v dekliški šoli v kraju Montaldo Torinese, pozneje pa tudi v fantovskih razredih, kar je bilo takrat nekaj izrednega. V 14 letih si je pridobila spoštovanje vseh v kraju, tako zaradi svojega pedagoškega čuta kot tudi zaradi zglednega krščanskega življenja. Glede svoje življenjske poklicanosti pa se je posvetovala s svojim duhovnim voditeljem, da bi razumela, kje naj uresniči željo po popolni posvetitvi Bogu, ki jo je začutila že pri prvem svetem obhajilu. Ko je s svojimi prihranki poskrbela za dostojno preživljanje svoje mame, je na don Boskov predlog zaprosila za sprejem v mlado redovno družbo hčera Marije Pomočnice. 

Z materjo Marijo Dominiko Mazzarello 
Mati Marija Dominika jo je z odprtimi rokami sprejela.Takoj ji je bilo zaupano poučevanje. Leta 1879 je izpovedala prve redovne zaobljube, že naslednje leto pa večne. Ob tem je prosila Gospoda, da bi „živela toliko časa, da bo mogla dopolniti mero svetosti”. Leta 1881 je s. Katarina na prošnjo nadškofa iz Catanie (Sicilija) odšla vodit novo ustanovo v mestu Trecastagni, kjer so potrebovali tri učiteljice. Štiri leta je vodila, učila, prala, kuhala, bila katehistinja, predvsem pa pričevalka. Začela so se oglašati dekleta: “Želimo biti kot vi!” Po premoru enega leta, ko je v Torinu vodila skupnost sester, se je vrnila na Sicilijo v službi provincialne predstojnice, ravnateljice skupnosti in magistre novink. Sicilija Njena naloga je bila ustanavljanje novih skupnosti in vzgoja svetih sester. S “pogledom, uprtim na zemljo, in desetimi v nebesa” je po vsem otoku ustanavljala šole, oratorije, internate, delavnice. Njena apostolska gorečnost in družinsko ozračje, ki ga je ustvarjala okrog sebe, je pritegoval številne poklice. Njen raznovrstni apostolat so opazili in cenili tudi škofje, ki so njeni evangeljski iznajdljivosti zaupali katehetsko dejavnost na otoku (vzgojo učiteljic in katehistinj). Gojila je globoko pobožnost do sv. Jožefa in Marije Pomočnice, ki sta jo vodila pri novih ustanovitvah, kjer je z ustvarjalno zvestobo vnašala don Boskovo karizmo in preventivni vzgojni sistem. 
Za posledicami rakastega obolenja je s. Katarina umrla v Catanii 26. marca 1908. Na otoku je zapustila 18 skupnosti HMP s 142 sestrami, 20 novinkami in 9 postulantkami. Njeno telo počiva v kapeli sester HMP v Alì Terme. Papež Janez Pavel II. jo je prištel k blaženim 26. novembra 1994. 
Blažena Magdalena Katarina Morano goduje 26.marca, v kongregaciji HMP pa 15. novembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

        Imena: Na današnji praznik obhajajo god številne žene in dekleta, ki so jim pri krstu dali ime po Mariji. Oblike tega imena so neštete.
        Mesto Nazaret je po vsem svetu že dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in ki se ga spominjamo trikrat na dan – zjutraj, opoldne in zvečer, ko se ogalsijo zvonovi in molimo: "Angel Gospodov je oznanil Mariji …" Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta nazareška deklica Mirjam-Marija pristala na povabilo božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega božjega Sina. Tu je izrekla za zgodovino človeštva najpomembnejši "da" in s tem se je začel uresničevati božji načrt odrešenja.
        Marija je s tem načrtom odrešenja tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za današnji praznik. Stari cerkveni koledarji ga imenujejo "oznanjenje učlovečenja preblaženi Devici Mariji", drugod najdemo ime "začetek odrešenja" ali "spočetje Kristusa". Prvotno je bil 25. marec Gospodov praznik, že v 7. stoletju so v Španiji iz njega napravili praznik Marijinega deviškega božjega materinstva, najbrž spričo tega, ker je bila na koncilu v Efezu leta 431 slovesno razglašena verska resnica o Marijinem božjem materinstvu. Pokoncilska preureditev cerkvenega koledarja je spet poudarila, da je to Gospodov praznik.
        Zakaj je ta praznik nastavljen ravno na 25. marec? Razdalja devetih mesecev od Jezusovega spočetja do njegovega rojstva, ki se ga z lepim praznikom spominjamo 25. decembra, je gotovo hotena. Toda vprašanje je, kateri datum je izhodišče za drugega. Sodobni raziskovalci menijo, da je izhodišče bilo oznanjenje in ne božič. 25. marec, ki je pomladansko enakonočje, je v starih časih veljal za dan stvarjenja sveta in ravno zato tudi za dan Jezusovega spočetja, s katerim je bil položen temelj za novo stvarjenje. Postni čas pa je bil malo primeren za slovesnosti in po nekaterih pokrajinah so jih prepovedali. V Španiji so sredi 7. stoletja obhajali praznik Marijinega oznanjenja 18. decembra, osem dni pred Gospodovim rojstvom, drugod pa je ostal 25. marca.
        V ljudski pobožnosti se je ta praznik hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo angelovega češčenja. Nekdaj je skoraj vsak katoliški kristjan ob zvonjenju trikrat na dan dejansko za trenutek odložil svoje delo in zmolil tri zdrava-marije s pristavkom, ki kratko označuje vsebino skrivnosti, ko se je druga božja oseba naselila v Marijinem deviškem telesu in s tem v naročju človeške zgodovine. Krščanska umetnost je rada upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji.
        Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na današnji praznik obhajamo krščanski meterinski dan.
        O vzvišenem poklicu matere govori tudi poslanica, ki so jo škofje naslovili na žene ob koncu drugega vatikanskega koncila: "Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod."
Vir

Danes godujejo tudi…

        Zavetnica: nosečnic; priporočajo se ji tudi v strahu pred poplavami.
        Atributi: upodabljajo jo v redovni obleki bridiktink, največkrat z jelenom; z lilijo v roki; kako obvezuje ranjenega reveža; pri obhajilu na smrtni postelji.
        Imena: Katarina, Kaja, Karin, Karen, Karina, Kata, Katalina, Katarinca, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrca, Katrina, Keti, Ketrin, Katarinca, Katarinica, Katia
        Katarina je po zgledu svojih vzgojiteljic v samostanu Rieseberg želela postati redovnica, vendar se je na očetovo željo zelo mlada, stara komaj štirinajst let, poročila. Njen mož je bil pobožen plemič in skupaj sta sklenila, da bosta tudi po poroki živela deviško. Živela sta skromno, Katarina se je oblačila preprosto, brez lepotičja in nakita. Sveto leto 1350 je dočakala v Rimu, kamor je odšla za svojo materjo, sv. Brigito, ki je tam ustanovila red bridiktink ali red Odrešenika. Tu je Katarina tudi zvedela za smrt svojega bolehnega moža in, čeprav si sprva tega ni želela in je imela veliko domotožje, kar triindvajset let ostala pri materi. V Rimu je napredovala v krepostih, živela je samostansko življenje, v katerem so se prepletali molitev, delo, počitek in izkazovanje dobrodelnosti. Odlikovala se je v veliki ljubezni do ljudi okoli sebe. Z materjo je večkrat romala, obiskali sta tudi Sveto deželo. Po materini smrti se je vrnila na Švedsko, s seboj vzela njeno truplo in ga pokopala v samostanski cerkvi v Vadsteni, kjer je kmalu postala opatinja. Še enkrat se je za pet let vrnila v Rim, da bi dosegla potrditev reda in zbrala vse potrebno za materino razglasitev za svetnico. Papež je red potrdil, kanonizacije svoje matere Brigite pa ni dočakala.
        Ime: iz grščine: »čista žena«.
        Rodila se je leta 1311 na Švedskem, umrla pa 24. marca 1381 v Vadsteni, prav tako na Švedskem.
        Družina: bila je drugorojena v družini z osmimi otroki. Njen oče je bil vitez Ulf Gudmarsson, mati pa sveta Brigita Švedska. Poročila se je s plemičem Egartom Kirnskim.
        Čudeži: na čudežen način naj bi rešila mesto Rim pred naraslo Tibero, ki je že prestopala jezove. Na njenih romanjih naj bi jo večkrat spremljali in varovali svetniki v podobi jelena.
        Beatifikacija: proces razglasitve za svetnico ni bil nikoli dokončan, je pa papež Inocenc VIII. leta 1484 dovolil njeno češčenje.
        Goduje: 24. marca.
        »Kdor hrepeni po plačilu v drugem življenju, mora vdano prenašati vse težave tega življenja.«
Vir

Danes godujejo tudi…

Rodila se je 29. junija leta 1832 kot Petra Ar-Rayes de Himlaya, poznana pa je pod redovnim imenom Rebeka. Pripadala je maronitski cerkveni skupnosti. Še kot majhen otrok je ostala brez mame. Ko je dopolnila 14 let, jo je sorodstvo nagovarjalo, naj se poroči, ona pa je poiskala zavetje v neki maronitski redovni skupnosti. Ko je dopolnila 53 let, je Rebeka nenadoma začutila, da je v primerjavi z drugimi sosestrami srečna. Medtem, ko so druge sestre trpele zaradi raznih bolezni, se je ona dobro počutila. Pred smrtjo pa je tudi ona zbolela. Želela je v svojih udih občutiti Kristusovo odrešilno trpljenje. Umrla je 23.marca leta 1914 v 82-tem letu življenja. Sveta Rebeka je tudi danes sodobna. Trpela je kot trpijo milijoni ljudi, ki potrebujejo upanje in luč. Herojske kreposti te svetnice služijo kot primer mnogim bolnikom, ki želijo sodelovati v Kristusovem odrešilnem trpljenju. Rebeka, cvet Kristusovega trpljenja je prva svetnica modernega Libanona in je tako zaščitnica svoje zemeljske domovine, svetopisemskega Libanona in celega Bližnjega Vzhoda, ki hrepeni po miru in rešitvi.
Goduje 23.marca.
Vir

Danes godujejo tudi…

Imena: Lea, Leja, Lejca, Lejka, Leonida, Lia, Lija
Njeno življenje poznamo po opisu sv. Hieronima. Lea je bila poročena z nekim uglednim in bogatim Rimljanom. Ob zgodnji moževi smrti je bila še zelo mlada. Svetovali so ji novo poroko. Zasnubil jo je prav tako mlad in sposoben mož Vecij Agorij Pretekstat, v javnosti široko znan kot zagovornik poganstva. Lea ni čutila zanj pravega nagnjenja, zato se ni hotela z njim poročiti. Gotovo je odločala tudi razlika v veri. Ni zanesljivo ugotovljeno, ali je snubec prej odbil Leino zahtevo, da se sprijazni z njenim verskim prepričanjem, ali pa je Vecij huje zasovražil krščanstvo, ker ga ni hotela za moža. Gotovo je le, da sta se pozneje glede vere ostreje razlikovala: on je krščanstvu hudo nasprotoval, ona pa je vneto zagovarjala krščanske misli in nravnost.

Lea se je najprej opredelila za družbo asketinj okrog Marceline in Hieronima kot duhovnega voditelja, nato pa je sama prevzela vodstvo take bogoljubne družbe na svojem posestvu pri Ostiji južno od Rima, kamor se je umaknila. Morda se je iz Rima odselila prav zaradi poganskega snubca, ki se z njim ni več marala srečati. Krožek okrog vdove Lee je bil malo drugačen kakor rimski okrog Marceline. Lea ni imela v bližini mnogo žena in deklet iz višjih rimskih slojev, zato je v svojo novo družbico sprejela tudi svoje služabnice in jih »učila z zgledom in besedo« (Hieronim). Ta poteza napravlja Leo še prikupnejšo, ker je z njo dokazala pravi krščanski čut za enakost vseh ljudi v Kristusu. Prav gotovo se je Lea oprijela življenja junaške odpovedi in dobrote, tako da je bila s svojimi krepostmi spodbuda za vso okolico, sicer je ne bi sv. Hieronim, ki je imel oster čut za človeške napake in slabosti, tako brez pridržka priznaval za sveto, celo »presveto osebo«.

V marcu leta 384 je rimsko javnost presenetil dogodek, o katerem so veliko govorili. Hkrati sta umrla oba, ugledna in svetniška vdova Lea in za naslednje leto izvoljeni konzul Vecij Agorij, njen nesojeni mož.
Sv. Lea goduje 22. marca.
Vir

Danes godujejo tudi…

Ponižen opat samostana, je bil primoran proti svoji volji sprejeti škofovski sedež v Vercelliju, kjer je 16 let prizadevno vršil svojo službo. Umrl je leta 452. 
Goduje 21.marca.
Vir

Danes godujejo tudi…

O sveti Klavdiji je malo znanega. Omenja se jo skupaj s še šestimi mučenkami, ki so žrtvovale svoje življenje za Kristusa. Te so: Aleksandra, Evfrazia, Matrona, Julijana, Evfemia in Teodozija. To bi se naj zgodilo v mestu Amiso v Mali Aziji za časa rimskega cesarja Maksimiljana, ki je vladal v letih 285 – 305 kot Dioklecijanov socesar. Za časa njunega vladanje je bilo zadnje veliko preganjanje kristjanov v rimskem cesarstvu. Nekje okrog leta 300 se je zgodilo, da je prišlo k visokemu cesarskemu uradniku sedem kristjank, med katerimi je bila tudi Klavdija. Grajale so ga zaradi krutosti in preganjanja nedolžnih kristjanov. Takoj so jih vrgli v ječo, jih prebičali in na razne načine mučili. Na koncu so jih vrgli v žarečo peč.
Ime Klavdija izhaja in latinskega imena Claudius, ki se ga povezuje z besedo claudus, kar pomeni hrom, šepav, nespreten, okoren, negotov.
Vir

Danes godujejo tudi…

Atributi: tesarsko orodje

Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina

Deviški mož božje Matere in preblažene Device Marije, pred postavo Jezusov oče. Čeprav mu ni bil oče po telesu, mu je bil oče po srcu in ljubezni. Evangelij je povzel njegovo svetost v eno samo besedo, ko pravi, da je bil »pravičen«. Cerkev jo je zgostila v petindvajset vzklikov v njegovih litanijah. Njegov praznik je ukazal papež Sikst v 15. stoletju; papež Pij IX. je razglasil Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, papež

Leon XIII. ga je postavil za zgled delavcev, Janez Pavel II. Pa je o njem napisal posebno spodbudno pismo.

Umrl je v Jezusovem in Marijinem naročju, zato je tudi priprošnjik za srečno zadnjo uro. Mogočni priprošnjik za vse. Če ga je na zemlji klical za očeta sam Bog, mu tudi v nebesih ne bo odrekel nobene prošnje.

Jožef je tisti »modri in zvesti služabnik«, ki ga je Gospod sam postavil nad sveto družino, da bo Jezusovi materi podpora in tolažba, Zveličarju rednik in vreden pomočnik pri izvrševanju njegovih namenov na zemlji. Tako je zapisal sv. Bernard.

»Po našem prepričanju je zelo koristno, da kliče katoliški svet prav posebno in z velikim zaupanjem poleg preblažene matere Marije tudi njenega prečistega ženina sv. Jožefa na pomoč,« je dejal papež Leon XIII.

Vneto je častila sv. Jožefa in veliko pripomogla, da se je v novem veku njegovo češčenje v Cerkvi tako močno razširilo, sv. Terezija Velika. Govorila je: »Ne spominjam se, da bi bila kaj prosila sv. Jožefa, pa bi mi ne bil dal. Ne verjela bi, koliko velikih milosti mi je Bog podelil po posredovanju tega svetnika in iz koliko telesnih in dušnih nevarnosti me je rešil. Drugim svetnikom je dal Bog – tako se zdi – moč, da morejo pomagati le v kakšni posamezni zadevi; tega svetnika pa sem spoznala kot pomočnika v vseh stiskah.«

Na Slovenskem je sv. Jožefu posvečenih osemdeset cerkva. Osebno ali krstno ime Jožef in Jožefa sta med najbolj razširjenimi v Sloveniji (pa tudi po svetu). Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni "Bog naj doda potomstvo".

Goduje 19. marca.

Vir

Danes godujejo tudi…

Atributi: mošnja za denar
Imena: Ciril, Kiril, Kirilo, Kiro, Cirali
Rodil se je v drugem desetletju 4. stoletja, torej v času, ko je cesar Konstantin dal krščanstvu svobodo. Njegovi starši so bili dobri kristjani in so mu preskrbeli vzorno krščansko vzgojo, najbrž pri menihih. Ko je umrl jeruzalemski škof sv. Maksim, je Ciril postal njegov naslednik. V cerkvi božjega groba, ki so jo sezidali in posvetili nekaj let prej, je Ciril učil katehumene. S posebnimi katehezami jih je pripravljal na krst. Na srečo so se te kateheze ohranile in potrjujejo njegov sloves.
Zaradi pravovernosti je prišel v spor z arijanci. Ti so ga tožili cesarju, da ga je odstavil in poslal v pregnanstvo. Toda Ciril ni bil človek, ki bi klonil pred krivico.
Sinoda v Selevkiji mu je vrnila škofovske pravice, tako da se je čez leto dni vrnil v Jeruzalem. Sovražniki pa so ga spet tožili pri cesarju Konstanciju v Carigradu in tamkajšnja sinoda ga je znova odstavila. Ko je Konstancij na jesen leta 361 umrl in je zavladal cesar Julijan, je Ciril izkoristil nove določbe in se vrnil v Jeruzalem. V tem času se je zgodilo, da so Judje s pomočjo cesarja Julijana, imenovanega »odpadnik«, hoteli na novo pozidati porušeni tempelj. Ciril jih je spomnil na Jezusove besede, da ne bo ostal kamen na kamnu, in jih je svaril pred tem početjem. Niso mu verjeli. Potres in ogenj sta razdejala, kar so zgradili.
Vendar Cirilovo trpljenje še ni bilo končano. Za cesarja Valenta je bil spet pregnan, ker je preveč očitno nasprotoval arijanizmu. Tokrat je ostal v pregnanstvu enajst let. Šele leta 381 se je smel dokončno vrniti na svoj škofovski sedež. Koncil v Carigradu, katerega se je tudi sam udeležil, ga je tedaj slovesno priznal za zakonitega škofa v Jeruzalemu. Umrl je leta 386. Svoje življenjsko izkustvo je izrazil v besedah: »Nikar se ne sramujmo Gospodovega križa, ampak se hvalimo z njim. Ob vsaki priložnosti pogumno naredimo s prsti na čelu znamenje križa: ko jemo ali pijemo, ko pridemo domov ali ko gremo zdoma; preden zaspimo in ko vstanemo; ko hodimo in ko počivamo.«
Goduje 18. marca.
Vir

Njegovi spisi:
“O dvojnem Kristusovem prihodu”  Kateheza sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (15, 1—3)