sveti Barnaba – apostol

Barnaba        Atributi: evangelijska knjiga v roki.
        Imena: Barnaba
        Po rodu je bil Jud z otoka Cipra, po obrezi imenovan Jožef. Zaradi svoje priljudnosti je dobil v Jeruzalemu pridevek Barnaba, po naše »Sin tolažbe«. V Apostolskih delih beremo, da je prodal svoje posestvo in izkupiček položil k nogam apostolov. Ko se je Savel tako naglo spreobrnil in postal Pavel, so bili apostoli do novega spreobrnjenca kajpada oprezni, kar nezaupni. Barnaba pa ga je uvedel v zbor apostolov. Razložil jim je namreč, kako se je Pavlu na poti v Damask prikazal Jezus, da se je spreobrnil. Tako jih je prepričal o njegovi iskreni vnemi za Cerkev. Pozneje so apostoli Barnabu poverili vodstvo antiohijske Cerkve. Antiohija, tretje največje mesto v rimski državi, je bila središče za spreobrnjence iz poganstva.
        Od tam je šel Barnaba v Tarz po Pavla in odpravila sta se na misijonsko potovanje po Cipru in Mali Aziji, ki je trajalo štiri leta. Leta 50 sta se udeležila apostolskega zbora v Jeruzalemu, prvega vesoljnega cerkvenega zbora, nato sta se ločila. Barnaba se je z Markom vrnil na Ciper, Pavel pa je s Silo odšel v Malo Azijo in Grčijo. Od tega časa ne vemo o Barnabu nič zanesljivega, čeprav lahko domnevamo, da med velikima misijonarjema ni prišlo do trajnega preloma. Pozneje sta se še srečala in sodelovala, kar je razvidno iz Pavlovega pisma Korinčanom, v katerem omenja Barnaba (1 Kor 9,61 Kor 9,6
English: World English Bible - WEB

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Zatem pa se izgubijo sledi za tem svetnikom, ki mu pripada častni naslov apostola, čeprav ga Kristus ni izrečno povabil med apostole. Bil pa je med sedemdeseterimi Jezusovimi učenci.
        Po ohranjenih poročilih je mogoče sklepati, da je na Cipru Barnaba z Markom le kaki dve leti oznanjal krščanstvo, nato pa sta se vrnila za nekaj časa v Antiohijo in šla na Ciper, kjer je Barnaba umrl mučeniške smrti. Ko je namreč v glavnem ciprskem mestu Salamini oznanjal evangelij, so judovski rojaki, ki jih je grizla njegova vnema za pokristjanjenje poganov, navalili nanj, ga vlekli iz mesta in s kamenjem pobili. To naj bi se zgodilo leta 62. Slikajo ga pa tudi z evangeljsko knjigo v roki, ko ozdravlja bolne in obsedene.
        Goduje 11. junija.
        Pregovor: Če sveti Barnaba deži, bodo jeseni grozdja polne kadi.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v apostol, svetniki | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Barnaba – apostol

blaženi Edvard Poppe – duhovnik

Edvard Poppe“Pritožujejo se, da je malo duhovnikov. To ni povsem res. Resnica pa je, da je premalo svetih duhovnikov … Če bi s svojimi žrtvami izprosili vsako leto vsaj enega svetega duhovnika, bi bil v kratkem času ves svet posvečen. Gorim od želje po božjem kraljestvu v duhovniških dušah,” je govoril mlad flamski duhovnik Edvard Poppe. Belgijski primas kardinal D. J. Mercier je povedal: “Ko sem ga prvikrat videl, me je nenadno pretreslo do dna duše, tok milosti je izhajal iz njega.”

Ta svetniški duhovnik je izšel iz posvečene družine. Rodil se je 18. decembra 1890 kot tretji od enajstih otrok; duhovnik je postal tudi eden njegovih bratov, pet sester pa je sledilo božjemu klicu v redovništvo. To je bil sad trdne krščanske vzgoje očeta peka in matere gospodinje. Edvard je bil živahen otrok, vseskozi odličen učenec. Pri petnajstih letih je vstopil v malo semenišče v Gentu in bil sošolcem za vzor. Ko mu je bilo sedemnajst let, je umrl oče in Edvard je bil pripravljen prevzeti njegovo delo in s tem poskrbeti za mlajše brate in sestre, toda mati je hotela, naj nadaljuje šolanje. Leta 1910 je moral k vojakom v Leuven (Louvain); ob vojaški službi je poslušal predavanja iz filozofije na tamkajšnji katoliški univerzi. Kot vojak je svoje tovariše vnemal za življenje po veri: širil je zlasti češčenje svete evharistije in Matere božje. Po končani vojaščini je končal bogoslovne študije v Gentu z doktoratom iz filozofije in bil 1. maja 1916 posvečen v duhovnika. Na novomašno podobico je dal napisati geslo: “Duhovnik je drugi Kristus” in to je bilo njegovo življenjsko vodilo, po katerem se je dosledno ravnal vse dni svojega kratkega duhovništva. Najprej je bil kaplan v delavski župniji v Gentu. Posebno skrb je posvečal revnim in evharistični vzgoji otrok. Ljudje so ga vzljubili, kajti začutili so, da je ta mladi, bolehni duhovnik poln božje milosti, ki priteka v njegovo srce v dolgih urah molitve pred Najsvetejšim. Zaradi krhkega zdravja – bil je srčni bolnik – ga je škof leta 1918 prestavil v podeželski kraj Moerzeke, kjer je bil duhovni voditelj redovnic usmiljenk. Večino časa je preživel v bolniški postelji ali v naslanjaču, vendar je ves čas goreče vršil svoje apostolsko poslanstvo. Moerzeke je postal romarski kraj: od vseh strani so prihajali ljudje, posebej še duhovniki, po nasvete, predvsem pa zato, da so se ogreli ob njegovem svetniškem ognju. V tem času je napisal svoje številne “priročnike” za evharistično vzgojo otrok in odraslih. S svojo knjigo Evharistična vzgojna metoda (v slovenskem prevodu pod naslovom Vzgajajmo evharistično je izšla pred vojno v Stični) si je prislužil naslov “učitelj Evharistije”.

Njegovi vzorniki so bili svetniki, posebej trije: arški župnik Janez Vianej pri prizadevanju za duhovniško svetost, sv. Grignon Montforski, po čigar zgledu se je brez pridržka posvetil Materi Božji, ter sv. Terezija Deteta Jezusa, ki jo je posnemal na “mali poti” božjega otroštva. Srečanje s to svetnico, ki jo je dobro poznal ob branju Povesti duše, njene avtobiografije, 5. septembra 1920 je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Zadnji dve leti je bil duhovni voditelj bogoslovcev, ki so bili pri vojakih. Ko se je za nekaj dni vrnil v Moerzeke, je tam 10. junija 1924 končal svojo življenjsko pot. “Ne bom se mu nehal priporočati, ker sem prepričan, da je vaš sin svetnik,” je pisal kardinal Mercier njegovi materi. Na njegovem grobu so vklesane njegove besede: “Raje umrjem, kot da bi služil Bogu s polovičnim srcem.” Ko ga je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 1999 razglasil za blaženega, je dejal: “Duhovnike vabim, da v središče svojega življenja in poslanstva postavijo evharistijo kot blaženi Poppe.”
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , | Komentiraj

sveti Primož in Felicijan – mučenca

Primož in Felicijan        Primož in Felicijan, rodna brata, sta bila rimska državljana in plemenitega rodu. Živela sta v Rimu in v času Dioklecijanovega preganjanja pogumno obiskovala kristjane po ječah, jim vlivala tolažbo in dajala pogum. Že v visoki starosti sta tudi sama dosegla mučeništvo. Poganski duhovniki so ju namreč naznanili oblastem zaradi brezbožnosti in čarovnije. Med mučenjem sta morala prenašati strašanske muke in bila obglavljena leta 286. Njuno mučeništvo je opisano takole:
Čez nekaj dni ju predstavijo cesarju; ta jima ukaže, naj darujeta Jupitru in Herkulu. Oba srčno odgovorita: »Mi darujemo živemu Bogu spravne in zahvalne darove, vaših lesenih in kamnitih bogov pa ne kličemo; kako bi nam tudi lahko pomagali v naših stiskah, ko še hoditi ne morejo; kako naj bi nas oni podpirali, ko še sami ne bi mogli stati, če ne bi bili pritrjeni z železnimi vezmi.« Dioklecijan ju ukaže peljati v Herkulov tempelj, da tam darujeta. Ker nista hotela, ju prebičajo in odpeljejo v ječo. Potem ko sta bila že dlje časa v zaporu, ju postavijo pred sodnika Promota, da ju zopet zasliši. Ker sta neomajna in ponosno izpovedujeta svojo vero, ju ukaže ločiti in zasliši vsakega posebej.
Najprej se loti skoraj osemdesetletnega Felicijana in mu začne prigovarjati: »Usmili se vendar svoje sive starosti, zadnjega ostanka svojih dni in bodi pokoren poveljem naših gospodov in cesarjev.« Felicijan pa odgovori: »Ti me opominjaš zaradi moje sive glave? Bog jo bo varoval, če bo takšna njegova sveta volja, ali pa jo bo ovenčal s krono častite neumrljivosti v svojem kraljestvu, zato nehaj pretiti; smrt, ki je zate najstrašnejši strah, je zame samo ljuba poslanka, ki me kliče k mojemu Gospodu.« Sodnik ga ukaže neusmiljeno mučiti, nato pa privezati na steber, na katerem visi tri dni in tri noči. Sedaj pride vrsta na Primoža; sodnik ga želi pregovoriti z lažjo: »Tvoj brat se je omehčal in spametoval; pokoril se je cesarjevemu ukazu in izkazal čast neumrljivim bogovom. Posnemaj torej njegov zgled in daruj, da bosta lahko oba uživala popolno cesarjevo prijaznost in milost in bogovi bodo vajino bratsko ljubezen poplačali z vso obilnostjo svojega blagoslova. Svetnik, ki mu je bilo od zgoraj razodeto pravo bratovo junaško ravnanje, mu odgovori: »Sram te bodi, ker lažeš; Felicijan se zdaj ob koncu svojega življenja nikakor ne more izneveriti Zveličarju, ki mu služi že več kot petdeset let z najbolj gorečo ljubeznijo. Po telesu si naju ločil, po duši pa ne. Duh mojega brata me obdaja in me svari verjeti laži hudobnega duha. Brata me ne moreš oropati; umori ga, pa ga bom našel pri Kristusu in se bom z njim vekomaj veselil pri Gospodu.« Tudi njega ukaže strašno mučiti in to pred očmi brata Felicijana. V usta mu zlivajo raztopljen svinec, pa se le-ta po čudežu strdi, tako, da mu nič ne škoduje. Primož vesel vzklikne: »Glej, brat! Mogočnost našega Boga, ki ognju jemlje moč in vrelo tekočino spreminja v okrepčilo!«
Prav tako se po čudežu dva leva in dva medveda, ki jih pošlje sodnik nad mučenca, spremenijo v pohlevne živali. Primož in Felicijan vzklikneta: »Nesrečnež, ali še zdaj ne spoznaš, kako mogočen je naš Bog? Glej! Zverine mu izkazujejo čast in so pokorne njegovim služabnikom. Ali boš še naprej ostal trdovratnega srca?« Kljub temu da se ob tem mnogo ljudi spreobrne, ostane sodnik zakrknjen in ukaže oba obglaviti
.
        Sveti Primož in Felicijan, mučenca, godujeta 9. junija
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Primož in Felicijan – mučenca

sveti Medard – škof

Medard       Zavetnik kmetov, koscev, viničarjev in pivovarjev; priprošnjik za lepo vreme ob sušenju sena, za dobro poljsko in vinsko letino; pomočnik pri vročici, zobobolu in blaznosti.
Atributi: največkrat je upodobljen kot škof v mašnem plašču in s palico, pogosto s knjigo, na kateri ležijo trije hlebčki kruha, ali ko deli miloščino. Ob sebi ima orla, golobe, ovce ali vole, tudi dva konja. Pogostokrat je naslikan ves nasmejan. Ponekod drži v roki utrdbo.
Živel je v letih 457-545. Velja za enega najslavnejših škofov Francije, je patron kmetov in vinogradnikov in vremenski svetnik. Bil je sila dobrih rok. Že kot deček je podaril lepo, novo obleko slepemu ubožcu, ki ga je v hudi zimi videl zmrzovati. Oče in mati – premožna svobodna kmeta, oba usmiljena – sta bila vesela in mu rada kupila drugo obleko. Ko so nekoč tujemu popotniku roparji vzeli konja, da ni mogel naprej, mu je Medard podaril konja iz očetovega hleva. Očetu se je zdela radodarnost le nekoliko prevelika, pa – tako pravi legenda – ko so šli v hlev, so videli, da ne manjka noben konj. Saj, okrog Medarda se je spletel cel venec legend.
Ko je bil že duhovnik, mu je tat ukradel vse satje iz panjev. Čebele so tatu tako neusmiljeno pikale, da je pribežal k svetniku in priznal tatvino. Svetnik ga je posvaril in mu med podaril. Drugi tat mu je šel v vinograd grozdje krast. Lep tovor si ga naloži. Ko pa bi rad iz vinograda, ni našel izhoda. Išče in išče ves znojen do jutra. Zjutraj ga najdejo Medardovi delavci in ga peljejo h gospodarju; ta ga pokrega in – mu grozdje podari.
Štirideset let je kot goreč in delaven duhovnik opravljal dušno pastirstvo. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Dohodke od posestev, ki jih je podedoval od staršev, je razdelil revnim. Ko je umrl škof v Vermandoisu, so ljudstvo in duhovščina soglasno hoteli imeti Medarda za naslednika, čeprav mu je bilo takrat že 73 let.
Upodabljajo ga kot škofa v mašnem plašču in s palico, kako deli miloščino. Na nekaterih slikah je upodobljen z orlom, ki z razpetimi perutmi varuje svetnika pred dežjem. Znane so dalje upodobitve s tremi belimi golobi nad njim (pri pogrebu naj bi prišla dva bela goloba izpod neba, tretji pa iz njegove krste).
Pregovori: Ako na svetega Medarda dan dežuje, štirideset dni dež še naletuje. Če je sveti Medard lep, je celo najlenejši kosec primoran spraviti seno suho in lepo pod streho. Če na svetega Medarda dan deži, se grozdje do brente kazi. Kakršen je dan svetega Medarda, takšnih dni je cela garda.
Ime: Lat. Medardus je polatinjena oblika germanskega imena Math-hard, zloženke iz besed maht, »moč« in hart »močen, trd«
Goduje 8. junija.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Medard – škof

sveta Ana od svetega Jerneja – redovnica

Ana od sv. JernejaAna se je rodila v Almendralu v Kastiliji v Španiji. V samostan sv. Jožefa v Avili jo je sprejela sama sv. Terezija. Bolničarka in spremljevalka sv. Terezije, je goreče širila njeno duhovnost. Po smrti sv. Terezije je ustanovila razne samostane po Franciji in Flandriji. Vedno se je oblikovala kot prava hči Cerkve in je gorela za rešitev duš. Umrla je 7. junija 1626 v Antwerpnu v Belgiji.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Ana od svetega Jerneja – redovnica

sveti Aleksander iz Fiesole – škof

Aleksander        Imena: Aleksander, Ale, Aleks, Aleksa, Aleksij, Aljoša, Aleš, Sandro, Sašo, Sanja, Saša, Šanti, Šandor, Aleksandra
O škofu Aleksandru iz Fiesole (mesta v srednji Italiji blizu Firenc) nimamo veliko zgodovinskih podatkov. Po legendi naj bi se rodil v plemiški družini. Škof Leto naj bi ga imenoval za arhidiakona. Ko je ta umrl, so ga poklicali za njegovega naslednika. Zanesljiv datum njegove izvolitve ni znan, vsekakor pa zgodovinarji na splošno mislijo, da je vodil škofijo v tistem času, ko je bil rimsko-nemški cesar Lotar (823
-840).
        Obstaja tudi domneva, da je Aleksander živel že v 6. stoletju, vendar nima zgodovinske podlage.
        V svetnikovem življenjepisu beremo, da se je Aleksander odločil za pot v mesto Pavia, kjer se je želel srečati s cesarjem Lotarjem in ga prositi za pomoč, ker so se domači fevdalci krivično polastili cerkvenega premoženja.
Leta 826 je moral biti Aleksander že med pokojnimi, ker se tedaj omenja Grausoft kot njegov naslednik na škofovskem sedežu v Fiesoli. Zgodovina poroča, da je cesar Lotar škofa Aleksandra prijazno sprejel ter njemu in njegovim naslednikom potrdil nesporno pravico do ukradenega cerkvenega premoženja. Še več. Dodal mu je še nove posesti, med njimi tudi grad Monteloro v bližini mesta.
Ko se je vračal od cesarja, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Blizu Bologne so ga čakali fiesolski plemiči s pretvezo, da bodo pomagali njemu in njegovem spremstvu prebroditi reko Reno. Toda sredi vožnje so ga vrgli v reko in Aleksander je utonil.
Spremljevalci so njegovo truplo potegnili iz vode in ga prenesli v Fiesolo, da bi ga pokopali v stolnici, ki je tedaj stala zunaj mesta. Toda po nekem čudežnem dogodku so ta namen opustili in 6. junija pokopali Aleksandra v mestni cerkvi sv. Petra v Jeruzalemu, ki so jo pozneje posvetili njemu. Leta 1580 je njegov daljni naslednik škof Francesco Cattani (avtor obširne zbirke o zgodovini fiesolskih škofov) dal pokopati njegove zemeljske ostanke v sedanji stolnici, v marmornem sarkofagu.
Meščani mesta Fiesola častijo sv. Aleksandra kot svojega zavetnika. V življenjepisih ga predstavljajo kot škofa mučenca. V stolnici je mogoče še danes videti, kako ga je kot škofa starčka pred več kot petsto leti naslikal Bicci di Lorenzo.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Aleksander iz Fiesole – škof

sveta Valerija in tovarišice – mučenke

Valerija in njene poganske prijateljice Zenaida, Ciria in Marcia so se spreobrnile v krščanstvo in bile krščene. Bile so izdane in mučene v Cezareji (Palestina).
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Valerija in tovarišice – mučenke

sveti Filip Smaldone – duhovnik

Filip SmaldoneRodil se je 27. julija 1848 v času sporov med italijanskim kraljestvom in Cerkvijo glede ustanovitve nacionalne države. Deloval je v južni Italiji, posebno se je zavzemal za gluhoneme. Skupaj z Lovrencom Apicela je leta 1885 ustanovil prvi zavod v kraju Lecce. Imajo ga za začetnika znakovne govorice (ročna abeceda)
Daleč pred drugimi je začel skrbeti za osiromašene zaradi industrijalizacije. Globoko pobožen do svete Evharistije je ustanovil "Družbo častilcev Evharistije".
Umrl je 4. junija leta 1923.
Velja za zavetnika gluhonemih.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Filip Smaldone – duhovnik

sveti Janez XXIII. (Dobri) – papež

Janez XXIIIAngelo Giuseppe Roncalli se je rodil kot četrti otrok v družini dninarjev s štirinajstimi otroki. Kmalu se je seznanil s smrtjo svoje sestre, kjer je počasi začel spoznavati, kaj so to nebesa.
Kot vsak otrok pa je bil tudi on navihanec. Skupaj z ministranti se je podal potegavščini naproti. Ko so odhajali iz cerkve, so odšli na sosedovo njivo z bučami. Mladi fantje so si vzeli vsak eno bučo. Angelu se to ni zdelo prav, to je tatvina, jih je opozoril. Označili so ga za strahopetca in takrat ga je premagalo in je tudi sam vzel eno bučo. Doma je priznal, da buče ni dobil, vendar jo je ukradel. Dobil je nalogo, da mora kmeta prositi odpuščanja, kar je bilo zanj težka naloga.
Pri šolanju je imel težave z dolgo potjo v šolo in nastanitvijo. Vpoklican je bil tudi v vojno, kjer je služil ljudem kot bolničar. Ko je diplomiral je dobil mesto predavatelja. Ponovno je bil vpoklican v vojno v rodno pokrajino Bergamo. To mu je veliko pomenilo, da je lahko bil med domačimi ljudmi.
V svojem življenju je zamenjal več nazivov, bil je predsednik Družbe za širjenje vere za Italijo, apostolski nuncij v Bolgariji, kjer je bil posvečen tudi v škofa, nato pa še apostolski nuncij v Turčiji, Grčiji in Parizu. Njegovo škofovsko geslo je POKORŠČINA IN MIR. Kamorkoli je prišel delovat, se je vedno potrudil naučiti njihovega jezika in s tem se je še bolj približal ljudem. Imenovan je bil tudi za beneškega patriarha in obenem tudi za kardinala. Ob čestitkah za kardinalsko mesto je svojemu prijatelju povedal tole:
»Zame škrlat ni nič drugega kot večerna zarja, ki me spominja, da se moj dan bliža koncu. Na smrt ne mislim s strahom in obupom, to bi samo hromilo moj življenjski pogum in delovno vnemo. Že zdavnaj sem se navadil na to, da pričakujem poslednji božji klic z zaupanjem, in upam, da mi tudi smrt ne bo vzela veselja moje duše.«
Kot papež si je izbral ime Janez. On pravi: »To ime nam je ljubo; kajti bilo je ime našega očeta in ime skromne cerkve v naši rojstni vasi. To je ime dveh svetnikov, ki sta bila Kristusu najbližja, Janeza Krstnika in njegovega najljubšega učenca.«
Po opravljeni sveti maši si je vzel čas in obiskal dve otroški bolnišnici in zapor. Uboge otroke je spraševal, poslušal, tolažil in nekaterim bolnikom kaj malega tudi osebno postregel. Zapornikom je vplival poguma in jih opomnil, da tudi njih Gospod prav tako, celo še bolj ljubi kot tiste, ki niso nikoli zašli na kriva pota, da kesanje in pokora široko odpirata vrata do usmiljenja nebeškega očeta.
Da bi prinesel v svet nove spremembe, ki so bile nujno potrebne za tisti čas je pripravil in sklical drugi vatikanski koncil. Iz rok predsednika Gronchija je sprejel nagrado za mir iz sklada Eugenia Balzana. Kot papež, pa tudi že prej kot patrairh in nuncij je vedno našel čas in odprl vrata vsem, ki so želeli priti k njim na sprejem.
Svoje poslednje zemeljsko počivališče je našel v katakombah Svetega Petra. Že leto po njegovi smrti, je njegov naslednik začel postopek za razglasitev Janeza XXIII. za blaženega, ki ga je leta 2000 sklenil papež Janez Pavel II.
Za svetnika ga je razglasil papež Frančišek 27.aprila leta 2014.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Janez XXIII. (Dobri) – papež

sveti Evgen I. – papež

Evgen

Rodil se je na Aventinu v Rimu, za papeža je bil izvoljen leta 654, ko je bil njegov predhodnik papež Martin I. še živ, vendar od bizantinskega cesarja Konstantina II. obsojen v Carigradu in bil izgnan na Krim.
Evgen I. se je vse do smrti papeža Martina imel samo za njegovega vikarja in ni hotel umakniti obsodbe z njega, zato je bil v napeti in nevarni situaciji. Vendar se Konstantin ni imel časa ukvarjati z njim, saj se je moral braniti pred arabskimi muslimani, ki so mu zadali težak poraz. Evgen I. je umrl leta 657, po treh letih težavnega papeževanja, vendar je dosledno vztrajal in ni popustil pritiskom cesarja.
Ime Evgen pomeni rojen plemenit.
Sveti Evgen goduje 2. junija.
Vir

Rojen je v Rimu. Medtem ko je bil papež Martin I. v pregnanstvu na Krimu, so rimski kleriki 10. avgusta leta 654 izbrali Evgena I. za papeža. Carigrad je forsiral volitve novega papeža, ki bi bil pristaš njegove politike. V začetku papež Evgen I ni imel poguma odkrito nasprotovati carigerajskem patriarhu, ki je bil proglašen za heretika. Videti je bilo, da bo zavoljo miru popustil težnjam cesarja Konstantina II.  Gotovo je, da nikoli ni pristal na herezijo. Umrl je 2. junija leta 657 in bil pokopan v cerkvi Svetega Petra v Rimu. Kmalu po smrti je bil razglašen za svetnika.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Evgen I. – papež