Zavetnik Švedske
Atributi: Upodabljajo ga kot mladega golobradega kralja z mečem ali z zastavo.
Imena: Erik, Eric, Erich, Oroslav; Erika
Krščanstvo, ki ga je prinesel na Švedsko sv. Ansgar v 9. stoletju, je le počasi napredovalo in šele za vlade kralja Erika je dežela postala
krščanska. Kralj Erik je vladal od leta 1150 do 1161. Zgodovinarji ga predstavljajo kot zglednega vladarja, varuha zakonitosti, kot človeka, ki je skrbel za revne in trpeče. O njem je znano tudi to, da se je odločno bojeval proti razuzdanosti, ki se je bohotila ob ostankih poganstva in njegovih razvad.
Vneto je podpiral vse, kar je bilo dobrega, zidal je samostane in cerkve, ker je bil prepričan, da je to kar najbolj trden temelj za širjenje
krščanstva v državi, ki še ni bila notranje dovolj utrjena. Za njegove vlade so dokončali veličastno stolnico v Uppsali, kjer je nastala po Erikovi smrti nova nadškofija. Dvakrat je šel z vojsko nad napadalne in roparske Fince, da bi jih ukrotil in naposled tudi pokristjanil. Ko je po odločilni bitki, pišejo zgodovinarji, videl toliko finskih bojevnikov mrtvih, se je razjokal ob misli, koliko jih je šlo v večnost brez zakramenta sv. krsta.
Na severnem Švedskem je ostalo še veliko poganov, ki so snovali zaroto proti kralju, kar je izkoristil danski princ Magnus in se postavil na čelo zarotnikov. Po nekem poročilu je bil kralj Erik umorjen med božjo službo v stolnici 18. maja 1161, ker je hotel šele po maši jahati na čelu spremstva sovražnikom naproti. Ti so ga že pred koncem maše napadli, mu preklali glavo, ga prebodli s sulicami in kopji in nato še obglavili. Pokopan je za velikim oltarjem stolnice v Uppsali. Za svetnika Erik v Rimu ni bil nikoli uradno razglašen, vendar ga Švedi že od srednjega veka dalje časte kot svojega patrona in narodnega svetnika. Po takratni navadi je nadškof njegove relikvije leta 1300 slovesno prenesel na oltar in s tem potrdil njegovo češčenje, ki se je začelo takoj po smrti.
Goduje 18. maja.
Vir
sveti Erik – kralj
sveti Paskal Bajlon – pastir in redovnik
Imena: Paskal, Pascal, Pashal
Po rodu je bil Španec. Na paši se je naučil brati. Pozneje je šel za pastirja k bogatemu kmetu. Dostikrat ni mogel iti v cerkev, kakor bi bil rad, zato si je izrezljal na ročaju pastirske palice podobo božje Matere in nad njo križ; zasadil je palico v zemljo in pred njo goreče molil. Tako se je navadil premišljevalne molitve. Ljudje so ga imenovali »sveti pastir«. Gospodarju se je tako priljubil, da ga je hotel vzeti za svojega in mu zapustiti premoženje. Sveti pastir se je lepo zahvalil; želel pa je iti v samoto, da bi mogel Bogu mirno služiti.
Pozneje je prosil, da bi ga sprejeli za brata k frančiškanom, kar so predstojniki z veseljem storili. Radi bi ga bili tudi posvetili v mašnika, pa se je ponižni brat znal vselej ubraniti. Goreče je častil božjo Mater in Gospoda v najsvetejšem zakramentu. Španski redovni provincial mu je leta 1576 naročil, naj odnese njegovo pismo z nujnimi zadevami v Pariz k redovnemu vrhovnemu predstojniku. Moral je iti skozi hugenotske kraje, kjer je prestal mnogo sramotenja in pretepanja. V Orleansu so ga hoteli s kamni pobiti do smrti, ker je javno branil resničnost evharistije zoper hugenotske trditve in ga z besedo niso mogli ugnati.
Največkrat je bil vratar, posebno v samostanu sv. rožnega venca v Villa Real pri Valencii, kjer se je najdlje mudil in tudi umrl 17. maja 1592, star 52 let. V našem stoletju je postal svet nanj pozoren, ko so leta 1911 natisnili njegove kratke in duhovno globoke zapiske. Njegove besede so: »Človek mora imeti do Boga srce ubogljivega otroka, do bližnjega srce ljubeče matere, do samega sebe pa srce strogega sodnika.«
Papež Leon XIII. ga je določil za zavetnika evharističnih kongresov in drugih evharističnih pobožnosti. Goduje 17. maja.
Vir
Mladostna želja, da bi prišel za stalno v bližino tabernaklja, je svetega Pashala vodila, da je še zelo mlad potrkal na samostanska vrata, kjer pa je najprej naletel na zavrnitev. Kasneje, ko so ga sprejeli, pa je želel živeti preprosto in skrito redovno življenje, zato se tudi ni dal posvetiti. Imel se je za nevrednega tako vzvišenega poklica, zato je vse življenje ostal preprost laiški brat. Ni pa njegova bogata duhovnost, obogatena z vizijami in tudi čudeži, ostala prikrita številnim, ki so se k njemu zatekali po nasvet ali vodstvo.
Ime: Svoje krstno ime je Pashal dobil zato, ker se je rodil prav na binkoštni dan. V njegovi domovini so ta praznik imenovali pascua (pasha), enako kakor veliko noč.
Rodil se je 16. (ali 24.) maja 1540 v kraju Torrehermosa v Aragoniji na severu Španije, umrl pa 17. maja 1592 v kraju Villa Real pri Valencii, prav tako v Španiji.
Družina: Rodil se je v revni in preprosti, a pobožni kmečki družini očetu Martinu in materi Elizabeti, roj. Jubera.
Otroštvo: Od svojega 7. pa vse do 24. leta je služil kot pastir in bil pri tem zelo vesten in marljiv, obenem pa je vsak trenutek prostega časa na paši porabil za molitev in premišljevanje.
Skupnost: Potem ko so ga prvič zavrnili (bil naj bi še premlad – takrat je imel 19 let), so ga čez dve leti, leta 1564, ko je že »užival« sloves, alkantarenci sprejeli z odprtimi rokami. To je reformirana, najstrožja veja frančiškanov, bolj posvečena telesni pokori in zatajevanju ter disciplini, reformiral jo je sv. Peter iz Alcantare.
Kreposti: Že kot otrok je bil velikokrat zatopljen v molitev pred tabernakljem in živel ponotranjeno, z Bogom povezano življenje. Živel je zelo spokorno, ves čas se je mrtvičil in postil, tudi bičal. Bog ga je obdaroval z različnimi karizmatičnimi navdihi in videnji. Pronicljivo je znal presojati duše in svetovati tako preprostim kakor izobraženim in uglednim. Po smrti se je glas o njegovih čudežih kmalu razširil po vsem svetu.
Dela: Redno si je zapisoval prebrane misli in jim dodajal svoje kratke, a presenetljivo temeljite zapiske, ki so jih leta 1911 natisnili v Toledu.
Grob: Njegovega pogreba so se udeležile velike množice ljudstva in oblasti. Pokopali so ga v samostanski cerkvi, ki je bila kasneje porušena, a je nekaj relikvij vendarle ostalo.
Zavetnik: Evharističnih pobožnosti, združenj, kongresov in bratovščin, vednega češčenja sv. Rešnjega telesa; škofije Segorbe, pastirjev in kuharjev; tudi žena, zlasti tistih, ki si iščejo ženina.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot frančiškana v habitu, kako moli pred svetim Rešnjim telesom, pri sebi pa ima vrtno lopatko ali pastirsko palico. Včasih pa je upodobljen tudi kot ovčji pastir, namesto pasu ima spokorniško verigo.
Beatifikacija: 29. oktobra 1618 ga je papež Pavel V. razglasil za blaženega, papež Aleksander VIII. pa 16. oktobra 1690 za svetnika.
Goduje: 17. maja.
Misel: »Človek mora imeti za Boga srce pokornega otroka, srce ljubeznive matere za bližnjega, do samega sebe pa srce strogega sodnika.«
Vir
Danes godujejo tudi…
blaženi Vladimir Ghika – knez, duhovnik in mučenec
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato je 31. avgusta v Bukarešti razglasil za blaženega romunskega kneza in duhovnika mučenca mons. Vladimira Ghiko (1873–1954). To dejanje je imenoval »znamenje sprave in miru«, spominja pa na »žalostno preteklost, ki se ne sme nikoli več ponoviti«. Prispeva naj, kot tudi spomin na druge romunske mučence, k izgradnji »prihodnosti upanja, svobode in bratske skupnosti«.
Oče novega blaženega je bil romunski veleposlanik v Carigradu, kjer se mu je Vladimir rodil 25. decembra 1873. Leta 1878 se je družina preselila v Toulouse, kjer je Vladimir študiral pravo, študij je nadaljeval na visoki šoli političnih znanosti v Parizu, leta 1898 je na Angelicumu v Rimu doktoriral iz teologije.
Leta 1902 je kljub materinemu nasprotovanju prestopil iz pravoslavne v katoliško Cerkev. Iz obzirnosti do matere se je najprej odpovedal duhovništvu, do mašniškega posvečenja leta 1923 v Parizu je kot laiški misijonar deloval v Romuniji, Rimu in Franciji, v Bukarešti je ustanovil prve katoliške dobrodelne ustanove, med drugim zastonjsko ambulanto in sirotišnico.
Bil je tudi član papeškega odbora za evharistične kongrese. 3. avgusta 1939 se je vrnil v Bukarešto, med drugo svetovno vojno je pomagal preganjanim ljudem. Po koncu vojne je kmalu postal »sumljiv« zloglasni tajni obveščevalni službi Securitate, ker se ni strinjal z načrti komunističnih oblasti po ustanovitvi katoliške narodne cerkve brez povezave s papežem. 18. novembra 1952 ga je Securitate zaprla, hudo mučila in ga obsodila na tri leta zapora.
Umrl je 16. maja 1954 v zloglasnem zaporu Jilava zaradi posledic mučenja. Postopek za razglasitev za blaženega se je začel leta 2002. Papež Frančišek je 27. marca letos odobril odlok o njegovem povzdignjenju na oltar.
Postulator postopka za razglasitev za blaženega Francisc Ungureanu je o Ghiki dejal, da je bil osebnost, ki je »presegala zemljepisne in narodne meje«. Bil je duhovnik, spovednik, duhovni svetovalec, znanstvenik, diplomat, deloval je v najrazličnejših krogih od kronanih glav, državnikov, politikov, filozofov do umetnikov, pisateljev, teologov, pastoralno pa tudi med anarhisti, okultisti, homoseksualci in prostitutkami.
Vir
Danes godujejo tudi…
sveti Izidor – kmet
Zavetnik kmetov in kmečkega stanu.
Atributi: kmet z motiko, žitni snop, kosa.
Imena: Izidor, Izi, Izo, Dore, Dorče, Izidora.
Sv. Izidor je živel v 12. stoletju. Bil je sin revnih staršev, ki so mu za doto dali močno in živo vero. Izidor je vse življenje delal kot najemnik pri nekem veleposestniku. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev in šele nato na polje. Ko je gospodar za to zvedel, pripoveduje legenda, se je nekega dne skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa ga trdno prijel. Ko se je Izidor vračal iz cerkve, ga je gospodar že hotel okregati, pa je nenadoma zagledal božjega angela, kako z dvema voloma orje njivo. Umetniki upodabljajo Izidorja prav s tem prizorom.
Življenjepis pravi o njem: "Vsa njegova opravila so bila služba Bogu. Ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, za kateri ga je vsakdo zavidal. Česar se ni mogel naučiti iz knjig, je neposredno spoznal od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo mistično sporazumevanje z božjo ljubeznijo."
Umrl je 15. maja 1150, ko je dopolnil šestdeset let. Pokopali so ga najprej na župnijskem pokopališču, štirideset let kasneje pa so njegovo truplo prenesli v cerkev in na njegov grob so romali tisoči ter se mu priporočali v vseh dušnih in telesnih zadevah; zlasti v sušnih časih so se zatekali k njemu z molitvijo, da jim izprosi dež. Za svetnika je bil razglašen leta 1622. Njegovo češčenje pa se je že stoletja prej razširilo po skoraj vseh evropskih deželah.
Vir
sveta Teodora (Ana Terezija) Guerin – redovna ustanoviteljica
V francoski Bretanji rojena redovnica Theodore Guerin je leta 1840 v Indiani v Ameriki s svojimi petimi spremljevalkami začela redovno ustanovo Sv. Marija v lesu. V naslednjih letih je z novimi sestrami, ki so se ji pridružile, odpirala šole in sirotišnice še v Indiani in Illionisu.
Vir
Danes godujejo tudi…
Fatimska Mati božja
V Fatimi na Portugalskem se je Marija prikazala trem otrokom, Jacinti (Hiacinti), Francku in Luciji 13. maja 1917 in potem še vsak mesec do 13. oktobra.
Nekateri so tem prikazovanjem kmalu verjeli, drugi pa so jim ostro nasprotovali. Cerkvena oblast je začela strogo in natančno preiskovati vedenje otrok, sporočila, prikazni, čudeže, razpoloženje vernih in neverujočih. Raziskava je trajala osem let in 30. oktobra 1930 je leirijski škof Jose Coreira di Silva objavil Pastirski list o češčenju rožnovenske Matere božje v Fatimi. V njem je zapisal: »Ko sem ponižno klical na pomoč Svetega Duha, v zaupanju na varstvo preblažene Device, v soglasju s svojimi škofijskimi svetovalci izjavljam, da so videnja otrok v dolinici Iria dne 13. maja in vsakega trinajstega dne v mesecu do oktobra 1917 verodostojna. Češčenje naše ljube Gospe fatimske uradno dovoljujem.«
Pri prvem prikazovanju je Marija naročila pastirčkom, naj odslej pobožno molijo rožni venec. Nato jih je vprašala, ali se hočejo Bogu darovati s tem, da mu bodo radi prinašali žrtve in sprejemali vse trpljenje v spravo za številne grehe, s katerimi ljudje žalijo Boga. Otroci so to obljubili.
Pri junijskem prikazovanju jim je Gospa povedala »prvo skrivnost«. Po Jacinto in Francka bo kmalu prišla, Lucija pa bo živela dalj časa, ker hoče po njej Jezus razširiti po svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.
Pri julijskem prikazovanju so vidci za trenutek smeli videti ognjeno morje, kjer trpe hudobci in pogubljene duše. Potem je Marija napovedala svetovno vojno, končno zmago njenega brezmadežnega Srca in da se bo Rusija spreobrnila. To je »druga fatimska skrivnost«. »Tretja fatimska skrivnost« pa še ni znana.
Ob zadnjem prikazovanju oktobra se je zbralo okoli 70.000 ljudi. Marija se je predstavila kot Gospa svetega rožnega venca in naročila, naj njej v čast na tem kraju postavijo kapelo.
Papež Pavel VI. je ob 50. obletnici prikazovanj (13. maja 1967) poromal v Fatimo in v govoru posebej naglasil poziv fatimske Gospe k molitvi in pokori. Papež Janez Pavel II. (tudi ta je obiskal Fatimo) pa pripisuje posebnemu čudežu fatimske Marije, da je preživel atentat 13. maja. 1981.
Spominjamo se je 13. maja.
Vir
sveti Leopold Mandič – redovnik in spovednik
Iskan spovednik, zazrt vedno v zedninjenje kristjanov
Izmed vseh kapucinskih spovednikov nam je sv. Leopold Mandić najbližji. Blizu nam je, ker je bil doma na Balkanu, blizu ker je živel v naši dobi, blizu ker so naše cerkve in samostani njemu posvečeni.
V Padovo so ljudje radi romali: od l. 1263 na grob sv. Antona, od 1909 do 1942 so se hodili spovedovat k p. Leopoldu Mandiču; po l. 1942 pa romajo na grob sv. Antona in sv. Leopolda. Ta dva velika svetnika sta gosta v Padovi: sv. Anton je iz Portugalske, sv. Leopold pa iz Hrvaške. Oba sta želela drugje delovati: sv. Anton kot misijonar v Afriki, sv. Leopold na Vzhodu za zedinjenje kristjanov. Se pa dopolnjujeta: prvi je bil veliki pridigar, drugi odličen spovednik.
Sv. Leopold Mandić se je rodil v Herzegnovem pri Boki Kotorski 12. maja 1866. Pri krstu je dobil ime Bogdan, bil je najmlajši od 12 otrok. Oče je izhajal iz stare bosanske plemiške katoliške družine, ki pa je ohranil le plemenitost duha, drugače pa je bil obubožal. Mati je bila globoko pobožna, za kar ji je bil sv. Leopold vedno zelo hvaležen.
Bogdan je bil zelo inteligenten, dober, pobožen. Poznal je le dom, cerkev in šolo. Ni se udeleževal iger in zabav. Kapucini že od l. 1688 majhen hospic v Hercegnovem, ki je pripadal beneški kapucinski provinci. Ko se je s 16 leti prijavil za semenišče, so ga kapucini poslali v Videm. Z 18 leti je bil že v noviciatu v Bassanu del Grappa. S 24 leti je bil v Benetkah posvečen za duhovnika.
Od l. 1897 do 1900 je bil predstojnik v Zadru, 1905-06 vikar v Kopru, 2 leti spovednik v Thienah. Od l. 1909 do 1942 je bil spovednik v Padovi. Vmes je bil 10 mesecev interniran v južni Italiji, 1 mesec l. 1923 je bil na Reki. To je nekako zunanji okvir njegovega bogatega življenja.
Iskan, razsvetljen spovednik
Predstojniki so hitro uvideli in tudi sam je dobro vedel, da je zanj najbolj primerna služba spovednika. Ker je imel govorno napako, ni mogel jasno govoriti; ker ni imel pravega nastopa, bil je le 1,35 m velik, ni mogel nastopati kot govornik. Rad pa je sprejel in je z vso ljubeznijo 33 let opravljal službo spovednika. V službi najbolj potrebnih, grešnikov, je bil najprej po raznih krajih, od l. 1909 pa v padovi skozi 33 let.
To službo je opravljal z velikim čarom zaradi svoje kulture, ponižnosti in svetosti življenja. K njemu ni prihajalo samo preprosto ljudstvo, ampak in zlasti intelektualci in aristokratske osebe: profesorji in študenti, škofijski kler in redovne osebe. Spovedoval je dnevno tudi 10 do 12 ur. Vsi so mu bili dobrodošli, še zlasti duhovniki. Duhovniki so mu vračali to ljubezen, saj se je udeležilo njegove zlate maše nad 500 duhovnikov (22. sept. 1940); ob pogrebu pa so hoteli nositi njegovo rakev.
Lepo opisuje to njegovo delo prof. Ezio Franceschini s katoliške univerze v Milanu.”Takšno je bilo življenje p. Leopolda: zaprt v spovedno celico od par m2 je kljub boleznim, mrazu, vročini in utrujenosti nenehoma sprejemal spovedance, ki so prihajali predenj s težo grehov, težav in potreb in to potrpljivo in dobrohotno, vedno z živo pažnjo in z iskanjem primernih besed za vse, tudi 10 do 12 ur na dan, brez prestanka, počitka, niti v dnevih pred smrtjo. Imeti vsak dan prenovljeno živo žejo po dušah, razsvetljevati jih z božjo lučjo, pretvarjati lastno življenje v darovanje za druge in podarjanje Boga in vse to preprosto in vedro, to je bilo življenje p. Leopolda.”
Predstojnik ga je nekaj dni pred smrtjo, ko se je vlekel po hodniku, da bi šel spovedovat, poslal nazaj v celico, češ naj zdaj le počiva. P. Leopold je, ves zdelan od let, še bolj pa od svojih bolezni, pokleknil in prosil na kolenih in z odprtimi rokami: “Pater, usmilite se me; treba bi bilo storiti še toliko dobrega!”
Vsak spovedanec je bil v spovednici deležen božjega usmiljenja in njegove duhovniške dobrote. Spovedancu je pogosto šel naproti, pri odhodu se mu je često zahvalil. Včasih se je opravičil.”Pravijo, da sem preveč dober. Oh, božje usmiljenje je večje od vsakega pričakovanja. Zgled nam daje Kristus. Jaz še nisem prišel tako daleč, da bi dal življenje za duše.”
Vsi spovedanci poveličujejo njegov “edinstven sprejem”, “neverjetno potrpežljivost”, “fini čut, ki se nikoli ne vznemirja”.”Zaupajte, dajem vam malo pokore, drugo bom opravil jaz sam.” Molil je ponoči.”Moram opraviti pokoro namesto svojih spovedancev”. Največja pokora je gotovo bila, da je moral prebiti negibno ves dan v spovedni celici, ki je merila 2,65 x 1,70 x 2,50 m višine. Njegova pokora je bila tudi to, da je moral biti tu v Padovi, čeprav ga je privlačil Vzhod, da bi tam lahko delal za zedinjenje kristjanov. Zaupal je nekomu: “Za sedaj res ne morem zbežati iz Padove: hočejo da sem tu. Vendar se počutim kot ptica v kletki. Moje srce je vedno onkraj morja.”
Redke ure zunaj “kletke”
Vsako jutro je maševal na stranskem oltarju Brezmadežne. Molil je njen Mali oficij in več rožnih vencev. Občasno je romal k Mariji, materi zdravja, ki se časti v bližnji župnjiski cerkvi sv. Križa, ali pa k Carigrajski Mariji, ki so jo častili v baziliki sv. Justine ali pa je šel na vrt v Marijino kapelico in okrasil njen kip s kakšno rožico. Julija 1934 je romal prav Francijo v Lurd, kjer je bil izredno zadovoljen, ker je bil “priča čudovitih reči”.
Včasih je stopil iz spovednice v cerkev in se je približal kakšni ženi, ki je bila v blagoslovljenem stanju, da jo je opogumil, blagoslovil in ji zagotovil svoje molitve za srečen porod. Včasih se je približal otrokom, se jim sladko nasmehnil, jih ljubkoval in jih blagoslovil.
Večkrat je šel v mesto obiskat kakega bolnika bodisi na privaten dom ali pa v bolnišnico: pa tudi bolnike v samostanu je rad obiskoval. On, zdravnik duš, je visoko cenil zdravnike. Nje je spodbujal k ljubeči skrbi za bolnike. Rad je govoril zdravnikom z bolnikom: “Bog je zdravnik in zdravilo.”
V presledkih med spovedovanjem je pisal pisma prijateljem, spovedancem in svojim duhovnim otrokom. Ohranjenih je 220 pisem, ki so večinoma kratka in so lep dokaz, kako rad je gojil čut prijateljstva s posamezniki.
Definitivno ga je potegnila iz njegove “kletke” šele zadnja kratka bolezen, rak na požiralniku.
“Vedno imam Vzhod pred očmi”
Tako je pisal leto dni pred smrtjo (14. 2. 1941) iz Padove. Okoliščine so ga pripeljale v Padovo. Postal je kapucin in duhovnik v Padovi, ker so pač v njegovem rojstnem kraju delovali italijanski kapucini.
Ideal p. Leopolda je seveda bil, da bi doma deloval kot apostol edinosti. Zato je takoj po novi maši prosil predstojnike, naj ga pošljejo na Vzhod kot misijonarja edinosti. Ti so bili v zadregi zaradi njegovega krhkega zdravja in govorne napake. Nekajkrat se je vendar zdelo, da bodo njegovi veliki načrti uspeli; takrat ko je l. 1897 prišel v Zadar, nato še v Koper in na Reko, vendar so številni spovedanci pri predstojnikih dosegli, da se je moral vrniti v Padovo v spovednico.
Izgleda, da mu je Bog sam razodel to poklicanost za Vzhod. Dne 18. junija 1937 je napisal na Listič: “Letos obhajam 50 letnico, odkar sem prvič zaslišal božji glas, ki me je pozval k molitvi, in delu za vrnitev ločenih bratov h katoliški skupnosti.”
Na lističih in podobicah – skupno jih je 66 – je p. Leopold pogosto pisno v latinščini obnavljal svojo obljubo, kateri je včasih dodal še prisego, da hoče kot apostol delovati za edinost z Vzhodom, oziroma za “rešitev svojega naroda”, “za svoje brate”, “za rešitev svojega ljudstva”, da “bo ena čreda in en Pastir”.
Prvi listič nosi datum 17. december 1905, zadnji pa 27. junij 1941.
Polagoma mu je Bog dal spoznati, da je njegov Vzhod, njegov misijon, v spovednici v Padovi. Takrat je presrečen zapisal: “Vsaka duša, ki me bo prosila za spoved, bo moj Vzhod!” Spoznal je, da s tem ko posvečuje kristjane na Zahodu, rešuje one na Vzhodu.
Zato si je zadal kot nalogo, da bo v spovednici ravnal tako, kot če bi v resnici deloval za edinost z drugimi kristjani na Vzhodu. Obvezal se je, da bo vsakega človeka, ki bo pri njem iskal tolažbe, sprejel s tako zavzetostjo in ljubeznijo, kakor da bi prišel k njemu pravoslavni kristjan.
Bog je p. Leopolda klical med vzhodne narode. Pokorščina ga je zaprla v spovednico. Isti Bog, ki mu je jasno odprl pot, se je zdelo, da mu jo je zaprl. Toda ne, bila mu je odprta na svojski način. Ne samo v spovednici.
Dne 19. oktobra 1935 je napisal: “Z obljubo se zavežem: vsakokrat ko bom maševal, naj gre ves sad svete maše za vrnitev vzhodnih ločenih bratov k katoliškemu edinstvu, kolikor me pri tem ne veže pravičnost ali ljubezen.”
P. Leopold seveda ni mogel imeti v času pred koncilom tako jasnih pojmov o tem, kako gojiti dialog z drugimi kristjani, vendar je nosil v srcu zdravo jedro ekumenskega duha.
Blažena preselitev
P. Leopold je imel močno voljo do življenja: rad je delal, reševal, rad bi si bil še mnogo zaslužil.
Govoril je: “Več ko bomo naredili na svetu, več zaslug si bomo pridobili za nebesa, več prispevali za rešitev duš. Nebes nam nihče ne bo vzel.” “Rojeni smo za delo, spočili se bomo v nebesih.”
“Duhovnik mora umreti od apostolskih naporov; ni druge smrti, ki bi bila vredna duhovnika.” Kapucinskim klerikom v Vidmu, ki so mu čestitali za zlato mašo, je zaupal: “Rojeni smo za delo. Največje veselje je, če lahko delamo. Prosite Gospoda Boga, da bi umrli od apostolskih naporov.”
Gospod je uslišal p. Leopolda, saj je spovedoval in daroval sv. mašo do 29. julija, do dneva pred smrtjo.
P. Leopold je vedno imel velik strah pred smrtjo. Najbolj se je bal pravične sodbe božje. Na predvečer ga je še enkrat prevzel ta strah, a pomiril se je rekoč: “Gospodar življenja hoče tako. Zgodi se po njegovi volji. Samo da bi bil usmiljen z menoj.”
Dne 30. julija 1942 je p. Leopold vstal zgodaj, molil je ob 6. 30 se je oblekel za maševanje; nenadoma pa je padel, izgubil zavest. Odnesli so ga v posteljo. Namesto maše je zdaj dokončeval daritev življenja. Vdan v božjo voljo je prejel maziljenje in molil skupaj z brati Pozdravljena Kraljica; ob zadnjih besedah pa je končal svoje sveto življenje. Dočakal je 76 let, od katerih je preživel v redu 60, kot duhovnik pa 52 let.
pri veličastnem pogrebu je bila navzoča vsa cerkvena in svetna oblast in vse mesto. Vsi so bili prepričani: “To je bil svetnik!” Pri p. Leopoldu je bila privlačna njegova čudovita dobrota, njegova skromnost, njegova svetost.
Nestrohnjeno truplo so prenesli v kapucinsko cerkev l. 1963. Ljudje so začeli na veliko romati na Leopoldov grob. Dokaz: do zdaj so častilci p. Leopolda popisali 320 debelih knjig, od katerih ima vsaka po tisoč velikih strani. To je prava knjižnica človeškega gorja pa tudi zaupanja.
Pavel VI. je razglasil l. 1976 za blaženega, Janez Pavel II. pa za svetnika 16. oktobra 1983.
Vir
Zavetnik spovednikov.
Imena: Leopold, Leo, Polde, Polda, Poldek, Poldi; Leopolda, Leopoldina.
Rodil se je leta 1866 v Hercegnovem (Boka Kotorska). Njegovi predniki so se pred Turki zatekli v te kraje iz Bosne. Bogdan (takšno je bilo njegovo krstno ime) je bil 12. otrok v družini. Šestnajstleten je stopil v kapucinski red v Vidmu (Udine), ki spada v beneško provinco. Pri preobleki je dobil redovniško ime Leopold. Leta 1890 je bil v Benetkah posvečen za mašnika.
V prvih duhovniških letih ga je prežemal ekumenski duh, zato je želel v domovino, da bi gradil mostove med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Zaradi krhkega zdravja mu predstojniki tega niso dovolili. Kljub temu je bil nekaj časa na ozemlju sedanje republike Hrvaške, in sicer v Zadru (1890) in dobro leto (1906/1907) v Kopru. Od takrat pa do smrti leta 1942 je bil spovednik v kapucinskem samostanu v Padovi. Nekaj časa je bil vzgojitelj mladih redovnikov, vendar se je vedno znova vračal v spovednico. Ostal pa je vedno povezan z domovino, saj ni nikoli sprejel italijanskega državljanstva. Zato je tudi moral za nekaj časa iti v izgnanstvo.
Njegovo pričevanje in mučeništvo hkrati je bila njegova spovednica. Od jutra do večera so jo oblegali ljudje najrazličnejših stanov od blizu in daleč. Skrivnost njegovega uspeha je bila prav gotovo v iskreni pobožnosti, s katero je sprejemal vsakega spovedenca. Že takoj po njegovi smrti so se ljudje začeli zatekati k njemu z molitvami in so mu izročali v uslišanje svoje prošnje. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega.
Za svetnika ga je 16. oktobra 1983 razglasil papež Janez Pavel II. Zgodilo se je to v svetem letu odrešenja, ob peti obletnici njegove izvolitve za vrhovnega poglavarja Cerkve in ob 25-letnici njegovega škofovstva. Ko je papež orisal lik novega svetnika, je omenil, da se je njegovo življenje odvijalo brez velikih zunanjih del; bilo je preprosto življenje ljubezni do bližnjega. Ni pisal velikih teoloških del, ni bil blesteč govornik, »samo spovedovati je znal«. In prav v tem je bila njegova veličina. Kot spovednik je bil ves poglobljen v Boga. Iz te življenjske povezave pa je črpal moč za duhovno vodstvo drugih ljudi.
Goduje 12. maja.
Vir
Iskan spovednik, zazrt vedno v zedninjenje kristjanov
Izmed vseh kapucinskih spovednikov nam je sv. Leopold Mandić najbližji. Blizu nam je, ker je bil doma na Balkanu, blizu ker je živel v naši dobi, blizu ker so naše cerkve in samostani njemu posvečeni.
V Padovo so ljudje radi romali: od l. 1263 na grob sv. Antona, od 1909 do 1942 so se hodili spovedovat k p. Leopoldu Mandiču; po l. 1942 pa romajo na grob sv. Antona in sv. Leopolda. Ta dva velika svetnika sta gosta v Padovi: sv. Anton je iz Portugalske, sv. Leopold pa iz Hrvaške. Oba sta želela drugje delovati: sv. Anton kot misijonar v Afriki, sv. Leopold na Vzhodu za zedinjenje kristjanov. Se pa dopolnjujeta: prvi je bil veliki pridigar, drugi odličen spovednik.
Sv. Leopold Mandić se je rodil v Herzegnovem pri Boki Kotorski 12. maja 1866. Pri krstu je dobil ime Bogdan, bil je najmlajši od 12 otrok. Oče je izhajal iz stare bosanske plemiške katoliške družine, ki pa je ohranil le plemenitost duha, drugače pa je bil obubožal. Mati je bila globoko pobožna, za kar ji je bil sv. Leopold vedno zelo hvaležen.
Bogdan je bil zelo inteligenten, dober, pobožen. Poznal je le dom, cerkev in šolo. Ni se udeleževal iger in zabav. Kapucini že od l. 1688 majhen hospic v Hercegnovem, ki je pripadal beneški kapucinski provinci. Ko se je s 16 leti prijavil za semenišče, so ga kapucini poslali v Videm. Z 18 leti je bil že v noviciatu v Bassanu del Grappa. S 24 leti je bil v Benetkah posvečen za duhovnika.
Od l. 1897 do 1900 je bil predstojnik v Zadru, 1905-06 vikar v Kopru, 2 leti spovednik v Thienah. Od l. 1909 do 1942 je bil spovednik v Padovi. Vmes je bil 10 mesecev interniran v južni Italiji, 1 mesec l. 1923 je bil na Reki. To je nekako zunanji okvir njegovega bogatega življenja.
Iskan, razsvetljen spovednik
Predstojniki so hitro uvideli in tudi sam je dobro vedel, da je zanj najbolj primerna služba spovednika. Ker je imel govorno napako, ni mogel jasno govoriti; ker ni imel pravega nastopa, bil je le 1,35 m velik, ni mogel nastopati kot govornik. Rad pa je sprejel in je z vso ljubeznijo 33 let opravljal službo spovednika. V službi najbolj potrebnih, grešnikov, je bil najprej po raznih krajih, od l. 1909 pa v padovi skozi 33 let.
To službo je opravljal z velikim čarom zaradi svoje kulture, ponižnosti in svetosti življenja. K njemu ni prihajalo samo preprosto ljudstvo, ampak in zlasti intelektualci in aristokratske osebe: profesorji in študenti, škofijski kler in redovne osebe. Spovedoval je dnevno tudi 10 do 12 ur. Vsi so mu bili dobrodošli, še zlasti duhovniki. Duhovniki so mu vračali to ljubezen, saj se je udeležilo njegove zlate maše nad 500 duhovnikov (22. sept. 1940); ob pogrebu pa so hoteli nositi njegovo rakev.
Lepo opisuje to njegovo delo prof. Ezio Franceschini s katoliške univerze v Milanu.”Takšno je bilo življenje p. Leopolda: zaprt v spovedno celico od par m2 je kljub boleznim, mrazu, vročini in utrujenosti nenehoma sprejemal spovedance, ki so prihajali predenj s težo grehov, težav in potreb in to potrpljivo in dobrohotno, vedno z živo pažnjo in z iskanjem primernih besed za vse, tudi 10 do 12 ur na dan, brez prestanka, počitka, niti v dnevih pred smrtjo. Imeti vsak dan prenovljeno živo žejo po dušah, razsvetljevati jih z božjo lučjo, pretvarjati lastno življenje v darovanje za druge in podarjanje Boga in vse to preprosto in vedro, to je bilo življenje p. Leopolda.”
Predstojnik ga je nekaj dni pred smrtjo, ko se je vlekel po hodniku, da bi šel spovedovat, poslal nazaj v celico, češ naj zdaj le počiva. P. Leopold je, ves zdelan od let, še bolj pa od svojih bolezni, pokleknil in prosil na kolenih in z odprtimi rokami: “Pater, usmilite se me; treba bi bilo storiti še toliko dobrega!”
Vsak spovedanec je bil v spovednici deležen božjega usmiljenja in njegove duhovniške dobrote. Spovedancu je pogosto šel naproti, pri odhodu se mu je često zahvalil. Včasih se je opravičil.”Pravijo, da sem preveč dober. Oh, božje usmiljenje je večje od vsakega pričakovanja. Zgled nam daje Kristus. Jaz še nisem prišel tako daleč, da bi dal življenje za duše.”
Vsi spovedanci poveličujejo njegov “edinstven sprejem”, “neverjetno potrpežljivost”, “fini čut, ki se nikoli ne vznemirja”.”Zaupajte, dajem vam malo pokore, drugo bom opravil jaz sam.” Molil je ponoči.”Moram opraviti pokoro namesto svojih spovedancev”. Največja pokora je gotovo bila, da je moral prebiti negibno ves dan v spovedni celici, ki je merila 2,65 x 1,70 x 2,50 m višine. Njegova pokora je bila tudi to, da je moral biti tu v Padovi, čeprav ga je privlačil Vzhod, da bi tam lahko delal za zedinjenje kristjanov. Zaupal je nekomu: “Za sedaj res ne morem zbežati iz Padove: hočejo da sem tu. Vendar se počutim kot ptica v kletki. Moje srce je vedno onkraj morja.”
Redke ure zunaj “kletke”
Vsako jutro je maševal na stranskem oltarju Brezmadežne. Molil je njen Mali oficij in več rožnih vencev. Občasno je romal k Mariji, materi zdravja, ki se časti v bližnji župnjiski cerkvi sv. Križa, ali pa k Carigrajski Mariji, ki so jo častili v baziliki sv. Justine ali pa je šel na vrt v Marijino kapelico in okrasil njen kip s kakšno rožico. Julija 1934 je romal prav Francijo v Lurd, kjer je bil izredno zadovoljen, ker je bil “priča čudovitih reči”.
Včasih je stopil iz spovednice v cerkev in se je približal kakšni ženi, ki je bila v blagoslovljenem stanju, da jo je opogumil, blagoslovil in ji zagotovil svoje molitve za srečen porod. Včasih se je približal otrokom, se jim sladko nasmehnil, jih ljubkoval in jih blagoslovil.
Večkrat je šel v mesto obiskat kakega bolnika bodisi na privaten dom ali pa v bolnišnico: pa tudi bolnike v samostanu je rad obiskoval. On, zdravnik duš, je visoko cenil zdravnike. Nje je spodbujal k ljubeči skrbi za bolnike. Rad je govoril zdravnikom z bolnikom: “Bog je zdravnik in zdravilo.”
V presledkih med spovedovanjem je pisal pisma prijateljem, spovedancem in svojim duhovnim otrokom. Ohranjenih je 220 pisem, ki so večinoma kratka in so lep dokaz, kako rad je gojil čut prijateljstva s posamezniki.
Definitivno ga je potegnila iz njegove “kletke” šele zadnja kratka bolezen, rak na požiralniku.
“Vedno imam Vzhod pred očmi”
Tako je pisal leto dni pred smrtjo (14. 2. 1941) iz Padove. Okoliščine so ga pripeljale v Padovo. Postal je kapucin in duhovnik v Padovi, ker so pač v njegovem rojstnem kraju delovali italijanski kapucini.
Ideal p. Leopolda je seveda bil, da bi doma deloval kot apostol edinosti. Zato je takoj po novi maši prosil predstojnike, naj ga pošljejo na Vzhod kot misijonarja edinosti. Ti so bili v zadregi zaradi njegovega krhkega zdravja in govorne napake. Nekajkrat se je vendar zdelo, da bodo njegovi veliki načrti uspeli; takrat ko je l. 1897 prišel v Zadar, nato še v Koper in na Reko, vendar so številni spovedanci pri predstojnikih dosegli, da se je moral vrniti v Padovo v spovednico.
Izgleda, da mu je Bog sam razodel to poklicanost za Vzhod. Dne 18. junija 1937 je napisal na Listič: “Letos obhajam 50 letnico, odkar sem prvič zaslišal božji glas, ki me je pozval k molitvi, in delu za vrnitev ločenih bratov h katoliški skupnosti.”
Na lističih in podobicah – skupno jih je 66 – je p. Leopold pogosto pisno v latinščini obnavljal svojo obljubo, kateri je včasih dodal še prisego, da hoče kot apostol delovati za edinost z Vzhodom, oziroma za “rešitev svojega naroda”, “za svoje brate”, “za rešitev svojega ljudstva”, da “bo ena čreda in en Pastir”.
Prvi listič nosi datum 17. december 1905, zadnji pa 27. junij 1941.
Polagoma mu je Bog dal spoznati, da je njegov Vzhod, njegov misijon, v spovednici v Padovi. Takrat je presrečen zapisal: “Vsaka duša, ki me bo prosila za spoved, bo moj Vzhod!” Spoznal je, da s tem ko posvečuje kristjane na Zahodu, rešuje one na Vzhodu.
Zato si je zadal kot nalogo, da bo v spovednici ravnal tako, kot če bi v resnici deloval za edinost z drugimi kristjani na Vzhodu. Obvezal se je, da bo vsakega človeka, ki bo pri njem iskal tolažbe, sprejel s tako zavzetostjo in ljubeznijo, kakor da bi prišel k njemu pravoslavni kristjan.
Bog je p. Leopolda klical med vzhodne narode. Pokorščina ga je zaprla v spovednico. Isti Bog, ki mu je jasno odprl pot, se je zdelo, da mu jo je zaprl. Toda ne, bila mu je odprta na svojski način. Ne samo v spovednici.
Dne 19. oktobra 1935 je napisal: “Z obljubo se zavežem: vsakokrat ko bom maševal, naj gre ves sad svete maše za vrnitev vzhodnih ločenih bratov k katoliškemu edinstvu, kolikor me pri tem ne veže pravičnost ali ljubezen.”
P. Leopold seveda ni mogel imeti v času pred koncilom tako jasnih pojmov o tem, kako gojiti dialog z drugimi kristjani, vendar je nosil v srcu zdravo jedro ekumenskega duha.
Blažena preselitev
P. Leopold je imel močno voljo do življenja: rad je delal, reševal, rad bi si bil še mnogo zaslužil.
Govoril je: “Več ko bomo naredili na svetu, več zaslug si bomo pridobili za nebesa, več prispevali za rešitev duš. Nebes nam nihče ne bo vzel.” “Rojeni smo za delo, spočili se bomo v nebesih.”
“Duhovnik mora umreti od apostolskih naporov; ni druge smrti, ki bi bila vredna duhovnika.” Kapucinskim klerikom v Vidmu, ki so mu čestitali za zlato mašo, je zaupal: “Rojeni smo za delo. Največje veselje je, če lahko delamo. Prosite Gospoda Boga, da bi umrli od apostolskih naporov.”
Gospod je uslišal p. Leopolda, saj je spovedoval in daroval sv. mašo do 29. julija, do dneva pred smrtjo.
P. Leopold je vedno imel velik strah pred smrtjo. Najbolj se je bal pravične sodbe božje. Na predvečer ga je še enkrat prevzel ta strah, a pomiril se je rekoč: “Gospodar življenja hoče tako. Zgodi se po njegovi volji. Samo da bi bil usmiljen z menoj.”
Dne 30. julija 1942 je p. Leopold vstal zgodaj, molil je ob 6. 30 se je oblekel za maševanje; nenadoma pa je padel, izgubil zavest. Odnesli so ga v posteljo. Namesto maše je zdaj dokončeval daritev življenja. Vdan v božjo voljo je prejel maziljenje in molil skupaj z brati Pozdravljena Kraljica; ob zadnjih besedah pa je končal svoje sveto življenje. Dočakal je 76 let, od katerih je preživel v redu 60, kot duhovnik pa 52 let.
pri veličastnem pogrebu je bila navzoča vsa cerkvena in svetna oblast in vse mesto. Vsi so bili prepričani: “To je bil svetnik!” Pri p. Leopoldu je bila privlačna njegova čudovita dobrota, njegova skromnost, njegova svetost.
Nestrohnjeno truplo so prenesli v kapucinsko cerkev l. 1963. Ljudje so začeli na veliko romati na Leopoldov grob. Dokaz: do zdaj so častilci p. Leopolda popisali 320 debelih knjig, od katerih ima vsaka po tisoč velikih strani. To je prava knjižnica človeškega gorja pa tudi zaupanja.
Pavel VI. je razglasil l. 1976 za blaženega, Janez Pavel II. pa za svetnika 16. oktobra 1983
Vir
sveti Ignacij Lakonski – redovni brat
Zavetnik bodočih mater.
Atributi: beraška malha in palica pred križem.
Imena: Ignacij, Ignac, Igno, Igo, Nac, Nace, Nacek, Nacik, Ignacija.
21. oktobra 1951 ga je papež Pij XII. razglasil za svetnika.
Ignacij se je rodil leta 1701 v Laconiju na Sardiniji. Kot otrok je pasel stričevo in očetovo živino. Pri osemnajstih letih je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo odšel v samostan, če ozdravi. Po dveh letih je ozdravel, vendar ga je na zaobljubo spomnil šele padec s konja. Vstopil je v kapucinski samostan v glavnem mestu Sardinije, Cagliari. Od leta 1736 je petinštirideset let pobiral bero za svoj red. Imel je dar prerokovanja, pripisujejo pa mu tudi čudežne ozdravitve.
Umrl je star osemdeset let. V kapucinskem samostanu je portret, ki ga je narisal Francesco Massa še za časa Ignacijevega življenja. Prikazan je z beraško malho in palico pred križem.
Vir
Bisaga polna previdnosti in dobrote
Na otoku Sardiniji leži na 600 m visokem pobočju vasica Laconi, ki je oddaljena 86 km od glavnega mesta Cagliari. V tej gorski vasici je živela revna družina, ki je dala življenje 9 otrokom, med njimi tudi našemu svetniku sv. Ignaciju, l. 1701.
Pri krstu je ta otrok dobil 3 imena: Vinko, tako so ga doma klicali; Ignacij, ime, ki ga je obdržal tudi v redu; in Frančišek, to ime se je zaobljubila mati, da mu ga bo dala, če bo porod srečen.
Vinko je že kot otrok kazal veliko ljubezen do Jezusa. Zelo rad je hodil v cerkev, navadno je že prišel, ko je bila cerkev še zaklenjena in je klečal pred cerkvenimi vrati.
Svojo lepo mladost je preživel kot pastir ali pa pri delu na polju; seveda brez šol. Ko je bil star 18 let, je resno zbolel. Zaobljubil se je, da bo vstopil v kapucinski red, o katerem je že dolgo govoril, če ozdravi. Ozdravel je, a na obljubo je pozabil, zlasti ker je oče njegovi želji nasprotoval, ker mu je bil Vinsko ze delo potreben.
Ko je imel Vinko 20 let, se mu je konj nekoč tako splašil, da je čisto zdivjal. Vinko ga ni mogel ukrotiti. V diru se spomni svoje neizpolnjene obljube Bogu in jo ponovi: “Če se tokrat rešim, bom takoj stopil v samostan.” Ko je izgovoril te besede, se je konj zaustavil v svojem diru.
Ko je prišel domov, je pripovedoval, kaj se mu je zgodilo in kako se je zaobljubil. Prosil je, naj ga peljejo v Cagliari h kapucinskemu provincialu. Bilo je to novembra leta 1721.
Končno kapucin
Po začasni negotovosti so ga sprejeli v red. A ta negotovost je trajala, kar se je videlo po glasovanju, skozi ves čas noviciata. Razlog zdravje: kapucinski red je strog, zelo zahteven, fant ne bo kos, ker je tako slaboten. . Ignacij je zato več molil in se je zelo trudil, da bi živel čim bolj zgledno.
Že v noviciatu si je br. Ignacij pridobil duhoven lik brata kapucina, to je: nasmeh ob ponižanju in naporu, biti nenehen molivec ponoči in podnevi, biti vedno vedro poslušen predstojniku, pripravljen v vsem na služenje, kljub nepismenosti versko razgledan, biti živ delček Kristusovega evangelija pred svetom.
Po končanem noviciatu so ga poslali v samostan Iglesias. Kot že v noviciatu, tako je tudi tu in skozi vse življenje občutil Marijino tolažbo in pomoč. Tu se mu je tole zgodilo: Nekega dne mu je padel ključ v vodnjak. Kaj zdaj? Poklekne, v zaupanju izmoli tri Zdrave Marije; vstane, potopi vedro v vodnjak in glej v vedru polnem vode, vidi na dnu vedra izgubljeni ključ. Spet je poraslo njegovo zaupanje v Marijino pomoč.
Pobiralec miloščine in apostol
Predstojniki so zaupali br. Ignaciju službo pobiralca miloščine v mestu Cagliari. Voljno jo je sprejel in jo svetniško opravljal kar skozi celih 40 let.
Ta doba 40 let službene pokorščine kapucinskih bratov je že stopila v kapucinsko hagiografijo. 40 let je pobiral miloščino sv. Feliks Kantalicijski v Rimu, sv. Krišpin iz Viterba v Orvietu, bl. Bernard iz Corleoneja in sv. Feliks Nikozijski na Siciliji, sv. Frančišek Kamporoški v Genovi, 40 let je bil sv. Konrad Parzeamski vratar v Altottingu.
Tako so 40 let gledali prebivalci Cagliarija br. Ignacija na svojih ulicah. Neka 80-letna priča Jožef Capicciola ga opisuje takole: “Z lastnimi očmi sem ga gledal in dobro se spominjam: božji služabnik je vedno hodil s povešenimi očmi; nikoli se ni ustavljal, da bi gledal kakšne posebnosti iz radovednosti; v roki je vedno držal rožni venec; otroci smo radi za njim tekli, on nam je dajal kose kruha. Kjerkoli se je pojavil, so zavzeli ljudje držo spoštovanja pred njim in če so se kje morda prej prepirali, je prepir hitro utihnil zaradi spoštovanja pred njim.”
Druga priča pravi, kadar je imel br. Ignacij že dovolj kruha za samostan, se je vljudno zahvaljeval zanj in če ga je že moral vzeti, ga je na poti domov razdelil med uboge.
Hodil je v duhu pri Bogu, res kot pravi božji poslanec. V težavah so se mu ljudje radi priporočali v molitev za pomoč. On jim je vlival zaupanje na božjo pomoč. Pa tudi sam jim je često čudežno pomagal: ozdravljal je bolnike, spreminjal kamenje v kruh, bral najbolj skrite reči v globini duše in jih tolažil. Njegovih čudežev je brez števila. Med vsemi kapucinskimi svetniki je on največji “čudodelnik” že kar legendaren. Navedimo vsaj en čudež.
Blizu samostana je stanovala deklica, ki mu je rada tekla naproti, kadar ga je opazila in ga prisrčno pozdravljala. Ko je par dni ni videl, se je šel zanimat zanjo. Povedali so mu, da je bila bolna in je že umrla. Peljali so ga v sobo, ker je ležala na parah. Br. Ignacij poklekne in začne vroče moliti. Nato reče žalostnim staršem: “Veste kaj, vaš otrok spi. Počakajte, da jo prebudim.” Potrese jo in pokliče. Deklica odpre oči, stegne roke in pravi: “Lačna sem”. Brat Ignacij ji da kos kruha in jo izroči staršem. – In takih primerov, da je obudil mrtve otroke, je bilo več.
S svojim apostolatom lepega zgleda, s spodbudnimi nauki, zlasti pa s svojimi čudeži je br. Ignacij postal pravi prenovitelj verskega življenja na Sardiniji pred francosko revolucijo. S tem je tudi obvaroval Sardinijo pred pogubnimi idejami francoske revolucije, ki so se začele širiti iz sosednje Korzike.
Viri moči
Kot vsakemu svetniku je bila tudi br. Ignaciju molitev glavni vir duhovne moči. Ko je prišel domov z zbirce, je rad pokleknil pred tabernakelj, ne samo iz ljubezni do svojega Jezusa, ki ga je tako ljubil, ampak tudi da izpolni obljube, ki jih je dal svojim dobrotnikom. Vsak dan se mu jih je veliko priporočilo v molitev v svojih težavah. Obljubil jim je in zdaj je moral obljubo spolniti. Pa tudi sam je videl po mestu toliko hudega, toliko potreb, gorja, da je čutil, da mora moliti. In tako so se njegove molitve zavlekle vedno pozno v noč. Seveda je pa tudi po poti rad molil, saj je imel rožni venec vedno v roki.
Pa še en vir poseben vir moči za br. Ignacija moramo poudariti. Naš svetnik je živel v 18. stoletju, torej v stoletju, ko je Cerkev kar naprej razglašala nove kapucinske blažene in svetnike, kar poglejmo!
Feliks Kantalicijski je bil razglašen za svetnika l. 1712. Sedem let zatem 1719 je bil razglašen Serafin Montegranarski za blaženega. V marcu 1729 je red dobil svojega prvega mučenca Fidelisa Sigmarinškega. Junija 1737 je bil misijonar Jožef Leoniški razglašen za blaženega, l. 1746 je red dobil dva svetnika: Sv. Fidelisa in sv. Jožefa Leoniškega, l. 1768 je postal blažen Bernard Korleonski, leto zatem je bila potrjena heroičnost kreposti bodočega svetnika Lovrenca Brindiškega. Br. Ignacij je zares živel v pravem pomladnem razcvetu svetosti, kar je bilo zanj izziv in poziv.
Imamo priče, ki govorijo o tem, kako je br. Ignacij dejansko občudoval sv. Fidelisa Sigmarinškega in hrepenel po mučeniški smrti.”Pogosto je govoril o neizmerni ljubezni do evharističnega Zveličarja; kot vzor te ljubezni je navajal Lovrenca Brindiškega. Izrazil je željo, kako rad bi imel ponižnost in spokornost bl. Bernarda Korleonskega.”
Sam je bil poln žive vere, zato jo je rad učil tudi otroke na cesti; z majhnimi darovi jih je najprej privabil k sebi, nato jim je razlagal veroučne resnice.
Zanimivo je, da priča o njegovi svetosti tudi neki nemški protestantski pastor Jožef Fuos, ki je živel 3 leta kot vojaški kurat v Cagliariju (do l. 1777). V tiskani knjigi “Sardinija v letih 1773 – 1777”, Leipzig 1780 piše: “Tu imamo srečo, da vidimo, kako vera v čudeže še ni ugasnila v Cerkvi. Mi tu vidimo, kako vsak dan živ svetnik prosi po mestu… ki si je s precejšnjimi čudeži pridobil spoštovanje svojih meščanov.” Potem našteje nekaj najbolj bučnih čudežev, ki dokazujejo božjo moč in dobroto in so dokaz, kako Bog povišuje nizke.
Blažena smrt
Kakršno življenje, takšna smrt. Br. Ignacij je potrpežljivo prenašal vse preizkušnje v življenju, tako tudi zadnjo bolezen.
Dve leti pred smrtjo je br. Ignacij skoro popolnoma oslepel. Dva meseca pred smrtjo je še obiskal svojo rodno sestro redovnico klariso s. Nežo. V tolažbo mu je bilo Jezusovo trpljenje, zato so mu ga morali večkrat brati. Dopolnil je 80 let, 60 let je preživel v samostanu.
Umrl je s križem v roki, obdan od sobratov, v petek ll. maja l. 1781. Isto zvenenje ob 3. uri, je počastilo Jezusovo smrt in je naznanilo tudi smrt br. Ignacija.
Ljudstvo je jokalo za svetnikom; pripravili so mu veličasten pogreb. Bojda je ostal spomin na njegove čudeže živ med ljudstvom še do danes.
Francoska revolucija in zatrtje redov v Italiji sta bila razlog, da je zakasnil njegov proces. Ko so bila priznana tri čudežna ozdravljenja, je bil br. Ignacij l. 1940 razglašen za blaženega, l. 1951 pa za svetnika. L. 1960 so v Cagliariju odprli njegov muzej.
L. 1976 so njegovi sv. ostanki prepotovali celo Sardinijo zato, da je blagoslovil in opogumil svoje ljudstvo. Bil pa je tudi dokaz, da ljudje še vedno in vedno bolj častijo tega svetega kapucina.
Vir
sveti Damijan Jožef de Veuster – duhovnik in misijonar
Pisatelj romanov o svetnikih, Wilhelm Hünermann, začenja svojo pripoved o očetu Damjanu s posrečenim prizorom ob njegovem rojstvu, ko se ob njem spreobrne »nepoboljšljivi« pijanec, kolednik, ki igra črnega kralja Gašperja. »O, da bi postal misijonar! Komaj tri dni si star, pa si že spreobrnil zamorca,« ob tem preroško ugotavlja mati. Tako beremo v pripovedi, dejstvo pa je, da je oče računal, da bo z Damjanom oz. Jožefom dobil svojega naslednika na kmetiji. Veliki misijon leta 1858 pa je njegove misli preusmeril popolnoma drugam in takrat se je v resnici začela njegova misijonska pot. Z željo, da bi pomagal najrevnejšim v daljnih deželah, se je odpravil od doma v Louvain, v samostan redovnikov presvetega Srca Jezusovega in Marijinega, kjer je že bil njegov brat, pater Pamfil. Zaprosil je za vstop v noviciat ter si privzel ime Damijan. Bil je zelo nadarjen, noviciat je hitro opravil, nato pa začel študij bogoslovja in modroslovja. Leta 1864 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo že obhajal v misijonih, v Honoluluju, kamor je šel zamenjat svojega obolelega brata. Tu se je začelo njegovo bogato misijonsko delovanje. Sledila sta še misijon v Koholi in devetletno delo pri Kanakih na Havajih. Odločilno zanj pa je bilo srečanje s škofom Maigretom, ki mu je pripovedoval o težavah na otoku Molokaj, kjer so gobavci umirali brez duhovnika, saj nihče ni zdržal med njimi. Damijan se mu je takoj ponudil in leta 1873 odplul na »otok zavrženih«. Gobavci so ga z navdušenjem sprejeli in kar niso mogli verjeti, da se je našel duhovnik, ki se bo za stalno naselil med njimi in delil z njimi njihovo žalostno usodo. Potem ko je za silo poskrbel za najbolj revne in zapuščene, je začel postavljati trdne, lesene hiše namesto prejšnjih koč iz ločja. S pomočjo lažjih bolnikov je sam stesal okoli 400 hiš za tisoč gobavcev, oskrbel vodovod, zgradil bolnišnico in sirotišnico. S svojim vztrajnim pisanjem in poročili je pripravil tudi vlado, da mu je začela pošiljati pomoč, zdravnike in strežno osebje. Pod njegovim vodstvom in skrbjo so gobavci spet zaživeli človeka vredno življenje. Poleg tega je požrtvovalno opravljal tudi svoje duhovniško poslanstvo: maševal, pridigal in delil zakramente. Mnogi gobavci so se ob njegovem zgledu in vsem, kar so videli, da je zanje storil, spreobračali in se dali krstiti. Dvanajst let je ostal oče Damjan zdrav in trden, v trinajstem letu pa je opazil, da je bolezen napadla tudi njega. Štiri leta jo je potrpežljivo prenašal, nato pa ji tudi sam podlegel.
Ime: De Veustrovo krstno ime je bilo Jožef. Redovno ime Damijan izhaja iz grškega imena Damianos – glagola damadzo »krotim, strahujem, udomačim«.
Rodil se je 3. januarja 1840 v flamski vasi Tremeloo (Belgija), umrl pa 15. aprila 1889 na otoku Molokaj na Havajih.
Družina: Bil je predzadnji izmed osmih otrok preprostih kmečkih staršev, očeta Franca in matere Ane Katarine. Duhovnika sta bila še dva njegova brata, dve sestri pa redovnici.
Zavetnik: gobavcev, priprošnjik proti gobavosti.
Upodobitve: Ohranjene so njegove fotografije (v klobuku, z okroglimi naočniki), umetniki pa ga upodabljajo v redovni obleki.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Janez Pavel II. 4. junija 1995, za svetnika pa Benedikt XVI. 11. oktobra 2009.
Goduje: 10. maja.
Vir
sveti Beat – puščavnik in apostol Švice
Zavetnik proti kugi in raku.
Atributi: zmaj.
Imena: Beat.
O njem govorijo različne legende.
Ena legenda govori, da bi naj bil prvi oznanjevalec krščanske vere v Švici in naj bi ga v mašnika posvetil sveti Peter. Drugo izročilo ga postavlja v 6. stoletje in naj bi bil irsko-škotski opat Beatus iz Honaua. Samostan Honau je svoje menihe pošiljal v Švico kot oznanjevalce vere.
Živel naj bi v votlini ob Thunerskem jezeru, kjer je imel prej svoj brlog zmaj, ki ga je Beat ubil. Pri Beatenbergu si še danes lahko ogledamo Beatovo votlino, v 13. stoletju pa se je začelo romanje k tej votlini.
Na slikah je prikazan kot puščavnik v votlini ali pred njo, ob njem pa je zmaj.
Vir