sveta Ljudmila – kneginja

Ljudmila Imena: Milka, Ljudmila, Mila, Milica, …
Poganski starši so jo vzgojili pogansko. Zgodaj je slišala tudi o krščanstvu, vendar ga ni marala, ker ga je imela za vero Nemcev, ki so prežali 
po češki zemlji. Dvanajstletna je prvič videla Nemce, ko so prodrli do njenega gradu Pšova, od koder jih je pregnal moravski knez Svetopolk. V tej vojski je poveljeval tudi češki knez Borživoj. Seznanil se je s kneginjo Ljudmilo, jo vzljubil in se z njo poročil. Tudi on je bil še pogan. Kmalu po poroki je verjetno v političnih zadevah odšel k svaku Svetopolku. Ta pot je bila zanj milost, prav tako za Ljudmilo in vse češko ljudstvo. Na Moravskem je spoznal krščanstvo v pravi luči.

Sveta brata Ciril in Metod sta nekaj prej vpeljala slovansko bogoslužje in prevedla svete knjige v slovanski jezik. Borživoj se je dal poučiti in nemara ga je krstil sam sv. Metod. Domoljubna Ljudmila je bila žalostna. Ob slovanskem bogoslužju pa je spoznala, da krščanstvo ni nemška, temveč vesoljna, katoliška vera in se je dala tudi sama krstiti. Zdaj se je začela širiti vera tudi med ljudstvom.

Že v 28. letu je Ljudmila postala vdova. Sin Vratislav se je poročil z Drahomiro, častihlepno, oblastno in ljubosumno žensko. Svetnica se je umaknila na grad Tetin, snaha jo je sovražila čedalje bolj. Slednjič je najela dva plemiča, ki sta bila prejela od Ljudmile veliko dobrot, in jima obljubila velik del njenega imetja, če jo spravita s poti. Ponoči 15. septembra 921 sta vdrla z vojaki v grad in Ljudmilo zadavila. Napis na njenem grobu v cerkvi sv. Jurija v Pragi pravi, da spi tu »mati češkega naroda«. Bila je mati sirot, tolažnica vdov, neutrudna obiskovalka jetnikov, popolna v vseh dobrih delih.
Goduje 16. septembra.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v kneginja, svetniki | Označeno , , , | Komentiraj

Žalostna Mati Božja (Dolores) – praznik

Pieta Imena: Dolores
  Na god Žalostne Matere božje se spominjamo duhovnega mučenistva pod križem. To je obenem osmi dan po njenem rojstvu. Marijo v bolečinah pod križem so na Vzhodu častili že v 4. stoletju, na Zahodu pa od 9. stoletja.
  V 13. stoletju so že nastale ljudske hvalnice v čast Marijinim bridkostim. Zelo priljubljena je postala Stabat Mater (Mati žalostna je stala), za katero pravijo, da jo je napisal Jacopon iz Todija. Pobožnost so širili predvsem serviti. V 13. stoletju so začeli nastajati oltarji, miniature, kipi in večje podobe žalostne Marije (pieta, socutna). V svetu je najbolj poznana Michelangelova Pieta.
  V slovenski umetnosti srečamo Marijo Sedem žalosti (freske, slike, kipi) v 14. in 15. stoletju. Naše glavno svetišče Žalostne Matere božje je baročna cerkev na Žalostni gori pri Mokronogu iz 17. stoletja. Božja pot Žalostna gora nad Preserjem je nastala leta 1727, pa tudi stiška bazilika je posvečena Materi bolečin. Posvečena ji je tudi ena izmed treh gotskih cerkva pri Treh farah v Beli Krajini. V Ljubljani je znana stolniška pieta in kip Žalostne Matere božje v cerkvi svetega Cirila in Metoda
Vir

  Marija sedmerih žalosti Božja mati Marija je najtesneje povezana z Jezusom, posebej še v njegovem odrešilnem trpljenju, zato jo častimo kot "Marijo sedem žalosti". Njeno srce je prebodlo sedmero mečev, ki pomenijo njenih sedem žalosti. Te so:
-Simeonova prerokba, ko je vzel v naročje osem dni starega Jezusa;
-beg v Egipt pred morilskim Herodom;
-tretja žalost je ranila njeno srce, ko se je dvanajstletni Jezus "izgubil" v templju;
-četrta, ko je srečala Sina, obloženega s križem;
-peta, ko je videla Jezusa, pribitega na križ;
-šesta, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje, in
-sedma, ko so Jezusa položili v grob.
  Spomin Žalostne Matere Božje je bil do leta 1960 na cvetni petek, zdaj pa je še 15. septembra.
Vir
 

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v Uncategorized | Označeno , , , , | Komentiraj

Povišanje svetega križa – praznik

Povišanje sv. križa Med najbolj dragocenimi relikvijami, ki jih kristjani že od vsega začetka spoštljivo častimo, so prav gotovo ostanki križa, na katerem je umrl naš Zveličar. Celih tristo let po Jezusovi smrti je bil njegov grob zasut, križ pa zakopan globoko v zemljo. Sveti kraji so bili oskrunjeni, pogani so na Kalvariji postavili oltar svojim malikom. Potem pa, ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo, je njegova mati cesarica Helena poromala v Jeruzalem, da bi počastila svete kraje. Dala je očistiti Kalvarijo in kopati tam, kjer je moral biti Jezusov grob in križ. Oboje so res našli, Konstantin pa je dal tam sezidati cerkvi Kristusovega vstajenja in cerkev sv. križa (ali božjega groba). 14. septembra so tam prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje. Od takrat dalje so vsako leto na ta dan praznovali »povišanje svetega križa«. Večje ali manjše delce križa so nato raznesli po vsem krščanskem svetu, medtem ko je bil ostanek križa v Jeruzalemu po raznih bitkah in pripetljajih leta 1187 dokončno izgubljen.

»Obhajamo praznik križa, po katerem so bile pregnane sile teme in se je na njih mesto vrnila luč. Koliko vredna in kako mogočna je posest križa; kdor ga ima, je našel zaklad. Zaklad imenujem to, kar je po imenu in zares izmed vseh dobrin najlepše in najdragocenejše. Če ne bi bilo križa, nanj ne bi bil pribit Kristus. Če ne bi bilo križa, nanj ne bi bilo pribito življenje. Če življenje ne bi bilo nanj pribito, iz Jezusove strani ne bi začeli izvirati studenci nesmrtnosti, kri in voda, ki očiščujeta svet …Če ne bi bilo križa, smrt ne bi bila poteptana in podzemlje ne bi izpustilo iz krempljev svojega plena. Zato je križ velika in dragocena stvar … Križ je povišanje Kristusa. Prisluhni, kaj o tem pravi on sam: ‘In jaz bom, ko bom z zemlje povišan, vse pritegnil k sebi.’ Spoznaj torej, da je bil križ za Kristusa poveličanje in povišanje.«
(sv. Andrej s Krete)

»Moj Jezus, tvoj križ je prevelik za naša slabotna ramena; mi ne moremo toliko darovati tvoji ljubezni; vendar pa sprejmi, o Jezus, daritev našega trpljenja, in nam dovoli, da se pridružimo tebi v bolečinah tvojega trpljenja. Moj Jezus, daj da bom imel v vsem svojem življenju svoj križ kot zastavo tvoje svete ljubezni, kot poroštvo tvoje dobrohotnosti, in da bom živel življenje milosti, ko bom svetu odmrl in mu bom križan.«
(Jožef Canovai)

»Če bi hotel povzeti vse knjige sveta v eno samo knjigo in vse strani te knjige na eno samo stran in vse besede te strani v eno samo besedo, bi se ta morala glasiti: Križani!«
(Bossuet)

»Na cesti, po kateri morate iti, stoji križ. Toda v križu je resnica o življenju na zemlji, o zgodovini. Križ stoji za vsak greh in za vsako stisko, za sramoto in veličastvo, za zmago ponižanih. In če bi tudi hoteli iti mimo, ne da bi se ozrli nanj, se boste najprej zunaj na svoji cesti vendarle spet srečali s križem. Samo da ga morda tedaj ne boste spoznali. Vaši načrti bodo prekrižani; na tem ali onem mestu boste doživeli polom kakor mogočneži iz časa pred vami in, kakor oni niso razumeli, morda tudi vi ne boste razumeli, da je zakon križa tisti, ki napravlja, da vam načrti spodlete: volja, ki se upogne, se zlomi. Tisti pa, ki ne priznajo greha, tudi ne bodo našli milosti. Bog pozna zakon vašega začetka, in vsa vaša pot bo blagoslovljena!«
(R. Schneider)
Vir

Cerkev danes obhaja praznik Povišanja svetega Križa, ki nas, kot je včeraj dejal sveti oče Benedikt XVI., nagovarja, naj za svojo vero pričujemo s ponižnim življenjem in služenjem, pripravljeni žrtvovati svoje življenje, da bi ostali zvesti evangeliju ljubezni in resnice. Papež sicer večkrat ponavlja, da mora biti križ središče kristjanovega življenja. Znamenje križa je svojstvena sinteza naše vere, saj nam govori, kako nas je Bog ljubil in kako je ljubezen vedno močnejša od smrti, je lani ob tem prazniku dejal sveti oče, ki je takrat bil na romanju v Marijinem svetišču v Lurdu, kjer Marija kristjane vabi, naj se ozrejo v Jezusov križ, da bi našli vrelec življenja in izvir odrešenja. Podobno pravi tudi sveti Avguštin, ki je zapisal, da če želimo po grehu ozdraveti, morajo oči upreti v križanega Jezusa Kristusa.
Cerkev je po papeževih besedah ob prazniku Povišanja svetega križa povabljena, da ponosno poviša ta križ, da bi svet lahko videl, kaj je dosegla in do kod je prišla ljubezen Križanega do ljudi. Zato je znamenje križa, pravi Benedikt XVI., temeljna gesta kristjanove molitve. S tem ko se pokrižamo oznanjamo vidni in javni da Njemu, ki je umrl in vstal za nas, Bogu, ki je v ponižnosti in šibkosti Vsemogočni, ki je močnejši od vseh vladarstev in od vsega uma sveta. Sveti oče zato poudarja, da je nošenje križa zato čudovita stvar. Kdor ga nosi, nosi zaklad, je nekoč dejal sveti Andrej s Krete. Vendar svet križ pojmuje kot sramoto ali kot sramotne vislice. Papež pa pojasnjuje, kristjani ne poveličujejo kakršnega koli križa, marveč Križ, ki ga je s svojo daritvijo posvetil Jezus Kristus, tisti Križ, ki je sad in priča neskončne ljubezni. Kristus je na križu prelil vso svojo kri, da bi človeštvo osvobodil suženjstva greha in smrti. Zato je križ iz znamenja prekletstva postal znamenje blagoslova, od znamenja smrti je prešel v znamenje zmage Ljubezni, ki zmore premagati sovraštvo in nasilje ter rojeva večno življenje, je septembra leta 2006 poudaril sveti oče, ki večkrat izpostavlja tudi trdno vez med skrivnostjo križa in evharistijo. Evharistija, pravi, je skrivnost smrti in slave, tako kot križ, ki ni nek dogodek, temveč prehod k tistemu, v kar je Kristus vstopil v svoji slavi in je, s tem ko je premagal sleherno sovraštvo, spravil celotno človeštvo.
Duhovno združeni z žalostno Materjo Božjo obnovimo tudi mi naš da Bogu, ki je, da bi nas odrešil, izbral križev pot. Pomagaj nam, Marija, da bomo vsak dan vzeli svoj križ na svoje rame in da bomo zvesto sledili Jezusu na poti pokorščine, žrtvovanja in ljubezni.
Vir

“Čaščenje svetega Gospodovega križa – pravi vladika UGKC metropolit Šeptitsky v svoji poslanici o svetem križu – to je eden od najpomembnejših strani čaščenja Boga-Človeka … Znamenje svetega križa, delanje na sebi, je eden od najstarejših tradicij kristjanov”.
Sveti križ je večno živi simbol neskončne Božje ljubezni za nas grešnike, simbol Kristusove daritve, simbol našega zveličanje in odrešenja, je simbol Kristusove zmage nad smrtjo in hudičem. Dajanje čast svetemu Križu, bomo dali čast Kristusove daritve, trpljenja in smrti. S križanjem na sebi v znamenje križa, mi vsakič priznamo svojo vero v našega Odrešenika.
Vzhodna Cerkev tako zelo spoštuje sveti Križ, da so ustanovljeni v njegovo čast številni prazniki v letu. Največji praznik v čast svetega Gospodovega križa – je praznik Povišanje sveta in Dajalca življenja Križa. Torej, poglejmo na zgodovino njegovega ustanavljanja in različnih obredov povišanja.
Zgodovina ustanovitve praznika
Praznik povišanja križa pripada k zelo starim praznikom, ampak kot zgodovina odkritja Svetega Križa, tako je tudi zgodovina praznika prekrita s tančico različnih legend, in jih je težko razlikovati od zgodovinske resničnosti od običajnih legend.
Poleg tega je treba opozoriti, da pri praznovanju tega praznika ne gre za redna čaščenja-čaščenje svetega Križa, ki je v nedeljskem Čaščenju križa. To je vprašanje, o vsebini praznika in kaj pove samo ime praznika; Povzdignjenje pomeni Povišanje, t.j. ločen slovesni obred čaščenja in častitev Svetega Križa.
Zgodovinarji Vzhodne Cerkve se na splošno strinjajo, da sta prva dva dogodka prispevala k temu prazniku: iskanje svetega Križa v IV.stoletju, in njegove vrnitve iz Perzijskega ujetništva v VII.stoletju.
Vzpostavitev praznika za Poveličanje je bil izdan že pred ugotovitvijo svetega križa iz lesa, na katerem je umrl Jezus Kristus. Krščanska tradicija nam je dala več različnih legend o iskanju svetega Križa, od tega jih največ tri pripisujejo sveti Heleni († K. 330), materi cesarja Konstantina Velikega. Iskanje svetega Križa je bilo v letu 326.
Zgodovinarji, ki omenjajo iskanje svetega Križa, ne pove ničesar o njegovem prvem povzdignjenju takoj po ugotovitvi, kar nam pove pobožna tradicija. Grška Cerkev obhaja spomin iskanja svetega Križa dne 6.marca. Ta cerkveni praznik je v Prologu ima naslov: “Ugotavljanje Resničnega Križa, ki ga je našla blažena Helena”. Latinska Cerkev praznuje ta dogodek na 3.maj, vendar pri reformi praznikov pod papežem Janezom XXIII leta 1960, se je ta praznik odstranil iz cerkvenega koledarja.
Prvi začetek praznika Poveličevanja je bil dan ob posvetitvi cerkve Gospodovega Vstajenja, ki jo je zgradil sveti Konstantin Veliki na Golgoti v Jeruzalemu. To je bila zelo slovesna posvetitev za episkalnega škofa Makarija v Jeruzalemu, dne 13.septembra 335. Dan po posvetitvi cerkve, je bilo veliko povzdignjenje ponovno odkritega svetega križa iz lesa. Med povzdigovanjem ne ljudstvo večkrat prosilo: “Gospod, usmili se”. Ker Vzhodna Cerkev vsako leto praznuje spomin na posvetitev cerkve Gospodovega Vstajenja 13. septembra, in pa praznik poveličevanja Svetega Križa 14.septembra.
Drugi pomemben dogodek, ki ima skupno za praznik Poveličanja na Vzhodu in Zahodu, je vrnitev svetega Gospodovega križa iz Perzijskega ujetništva. Perzijski kralj Hozroy je leta 614 osvojil Jeruzalem, in odnesel Gospodov križ v svojo prestolnico Ktesifon. Štirinajst let pozneje je cesar Heraklej (610-641) po zmagi nad Perzijci, pokazal sveti Križ, in ga pripeljal v Jeruzalem, kjer je 14.septembra potekala že drugo slovesno povišanje-poveličevanje svetega Križa. Zdaj ima praznik naslov “Vesoljni – je univerzalen – Povišanje Resničnega in Življenjedajalnega Križa”. Ker je praznik Poveličanje spomin na Kristusovo križanje in smrt, in je bil enak Velikemu petku, je od nekdaj Cerkev odredila na ta dan, da spoštujejo strogi post.
Poveličevanje pripada k 12-im velikim praznikom naše Cerkve, in ima en dan pred-in 7 dni popraznika. Sobota in nedelja, pred in po Povzdignjenjem, imajo naziv sobota in nedelja pred in po Povzdignjenjem, saj v teh dneh Apostol in Evangelij govori o svetem Križu.
Na praznik Povzdignjenja, naša Cerkev izreka čast svetemu Križu še na Križočaščenjsko nedeljo. Na ta dan, kot je na Povzdignjenje, zjutraj je izpostavljen križ in ga častijo, vendar brez obredov povzdignjenja – rasti, kar je le za praznik Povzdignjenja.
Na dan 7.maja se Vzhodna Cerkev spominja “Yavlinnya znamenja Pravega križa v nebesih v Jeruzalemu”. Po mnenju Svetega Cirila Jeruzalemskega leta 351, v času Binkošti v nebesih, je sveti križ, segal od Golgote do Oljske gore.
V našem cerkvenem koledarju je še praznik na dan 1.avgusta “Prenašanje križa”, pohod ali procesija z kosi križa, ki se je na ta dan v procesiji preselil iz kraljeve palače v Carigradu do cerkve svete Sofije. To je bilo ločeno čaščenje Križa, tako kot na Križečaščenjsko nedeljo. Začenjajoč od 1.avgusta, skozi dva tedna, vsak dan so les svetega Križa nosili po mestu, da so njega posvetili in preprečevali vse vrste bolezni. Ta praznik je bil določen v Carigradu v IX.stoletju, zaradi različnih bolezni in kužnih bolezni, ki so se običajno pojavljale v avgustu.
Obredi povzdignjenja-povišanje svetega Križa
Posebnost praznika Povzdignjenja – svečano javno čaščenje svetega križa z ločenim obredom povzdignjenja v dopoldanskem času praznika. Že stoletja v Vzhodni Cerkvi se opredeljujejo z različnimi obredi povzdignjenja svetega Križa. Tukaj bomo omenili nekatere od njih, in njihove pomembne trenutke.
1.Obredi svetega Atanazija na Atosu
Posnema Apostole iz samostana iz X-XI.stoletja. Ta obred je zelo preprost. Patriarh, stoji na ambonu – v tem času so še stali amboni sredi cerkve – predstavi sveti križ z petjem ljudstvu “Gospod, usmili se”. Po tem bere peti (5) tropar: »Reši, Gospod, Svoje ljudstvo”, “Resnični križ tvoje dobrote” – tropar predpraznika, “Токмо водрузися древо креста твоєго ” in “Днесь пророческоє ісполняється ” – oba troparja z jutranjimi spevi na praznik “Vstopanje na križ”.
2.Obredi gore Sinaj
To se nahaja v Sinajskem kanonu iz X.stoletja, in se nadaljuje tako: najprej pojejo Peti (5) tropar, potem na ambon pride nadškof, vzame sveti križ, usmerjen proti vzhodu, naredi z njim trikrat križno znamenje in tiho naredi prvo povzdigovanje – od svojih prsi zelo počasi povzdigne sveti križ nad svojo glavo. V tistem času, ko je povzdignjen sveti Križ, ljudstvo poje 50-krat: “Gospod, usmili se”, in podobno enako “Gospod, usmili se”, ko spušča sveti Križ navzdol. Podobno naredi tudi pri drugem povzdigovanju na jug, tretje na zahod, in četrto proti severu. Pri vsakem povzdigovanju ljudstvo stokrat zapoje “Gospod, usmili se”. Po zadnjem povzdigovanju, pride češčenje Križa, s petjem kondaka praznik “Vstopanje na križ”.
3.Konstantinopelski obred
Tako njega podaja Konstantinopelski tipikon iz Everhetitskega samostana, ki je rokopis iz XII.stoletja. Ta obred je podoben Sinajskemu, s to razliko, da se pred povzdigovanjem poje le tropar “Reši se, Gospod”. Patriarh ne povzdiguje Križa štirikrat, ampak petkrat, in sicer na vse strani sveta, in petič, še enkrat na vzhod. Pri vsakem povzdigovanju stokrat zapojejo “Gospod, usmili se.”
4.Obredi povišanja v Rusiji
V spominih v naši Cerkvi, je ta obred že bil omenjen v XIII.stoletju. V starih časih, je bilo povzdigovanje Križa, le v episkopski stolnici in v velikih katedralah, kjer je bil škof in mnogo duhovnikov. Patriarhalna Sinoda je leta 1276 dovolila opravljati povzdigovanje v vseh cerkvah. Metropolit Ciprijan (1381-1382 in 1390-1406) v svojih “Navodilih ruskim duhovnikom” zapisal: “Kot je za povzdigovanje Resničnega križa, to v vsaki cerkvi, po vsej zemlji, kjer živijo kristjani, povzdignjen križ, in da je tam vsaj en duhovnik, naj se slavi slovesno tudi križ”.
Opis obreda povišanja naše znamenitosti izhaja iz XV in XVI.stoletja. Odstranitev svetega Križa v času velike zahvale zjutraj, in prošnje trojne ektenije (litanije) v času povzdigovanja, – ki se pojavlja, tako tudi danes. Bilo je pet (5) povzdiganj iz vseh tetrapodov, in nazadnje je povzdignjenje spet proti vzhodu. Pri vsakem povzdigovanju, ljudstvo zapoje stokrat “Gospod, usmili se.” Slovesni obredi se konča z čaščenjem in poljubljanjem svetega križa ob petju kondaka “Vstopanje na križ” in trikrat “Križ Tvoj”.
Tipik o. I. Dolnytskega, prinaša obred povišanja s tradicijo naše Cerkve, z edino razliko, da se v Galiciji (sedaj na jv.Poljske, in v zah.Ukrajini) pri vsakem povzdigovanju križa, ni zapelo stokrat, ampak 24-krat: “Gospod, usmili se.”
Bogoslužje praznika Poveličanja Križa – veličastna himna v čast svetega Križa. Tukaj sveti Križ nenehno hvalijo in slavijo kot znak zmage, moči in odrešenja. “Raduj se, životonosni križ (Радуйся, життєносний хресте) – pravi vrstica v stihih večernega praznika, – blagoslavljanje nezmagljivo zmaga, Nebeška vrata, krepost vernih, zavetišče Cerkvi!
Ta uničena in zničena slabost, pomiri moč smrti in nas povzdigne iz zemlje do nebes. Vi ste nepremagljivo orožje, pokoritelj demonov, slava mučencev, resnična slava svetnikov, pristan odrešenja, daritelj svetu veliko milosti”.
Praznik Poveličevanja Križa nas po križu opozarja na našo odgovornost za branje križa, za ljubezen in priznanje. “Ne sramotenje Kristusovega križa, – pravi sveti Ciril Jeruzalemski, v svoji četrti (4) katehezi, to je vsaj eden od njegovih ujetnikov, ampak ga javno postavi na svoje čelo, da demonom, da vidijo kraljevo znamenje, zatrepetajo in pobegnijo daleč stran. Ali je to znak, s katerim ti začneš jesti in piti, ko sedite, ležite, stojite ali hodite, skratka, ob vsaki priložnosti”. Toda sveti Janez Zlatousti v Govoru tudi o križu pravi: “Križ – trofeja proti demonom, orožje proti grehu, meč, s katerim je Kristus prebodel kačo. Križ – volja Očeta, slava Edinorojenega, veselje Duha, slava angelov, krepitev Cerkve, pohvala Pavla, trdnost svetih, luč vsega vesolja”.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v Uncategorized | Označeno , , , | Komentiraj

sveti Marcelin – vojak in mučenec

V Kartágini (v današnji Tuniziji), sveti Marcelín, mučenec, ki je bil kot tribun in prijatelj svetega Avguština in Hieronima nedolžen umorjen, zaradi zavisti tiranke Herakleáne, ker je branil katoliško vero pred heretiki donatisti.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki, vojak | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Marcelin – vojak in mučenec

Marijino ime – spomin

Marijino ime Latinska beseda MARIA verjetno izvira iz hebrejske-ga imena MIRJAM, kar pomeni "tisto, ki jo Bog ljubi". Poleg te razlage, ki je najbolj verjetna, imamo okrog šestdeset različnih prevodov.

Marijino ime je eno najbolj pogostih, najbolj razširjenih, najbolj znanih in najbolj čaščenih imen na tem svetu in v večnosti. Nič čudnega, da se to čuti na vsakem koraku. Nobeno ime nima toliko različnih oblik, ki izvirajo prav iz imena MARIJA in to ne le pri nas Slovencih, ampak več ali manj tudi pri drugih narodih.

Latinska beseda MARIA verjetno izvira iz hebrejske-ga imena MIRJAM, kar pomeni "tisto, ki jo Bog ljubi". Poleg te razlage, ki je najbolj verjetna, imamo okrog šestdeset različnih prevodov. Med najpogostejšimi pomeni so še: Gospa, vzvišena, morska zvezda in vodnica. Veda, ki razlaga in govori o Marijinem imenu, o njeni vlogi in delu se imenuje MARIOLOGIJA. Ta je najbolj razvita pri nas katoličanih in pri pravoslavnih bratih, ki najbolj častimo Jezusovo in našo nebeško Mater.

Iz spoštovanja do Marijine in Jožefove svetosti sprva niso uporabljali njunih imen. V srednjem veku so nosile ime Marija najprej le bogate potomke plemiških družin. Šele v 15. stoletju se je ime množično razširilo.

Kot smo že rekli, izvira ogromno oblik prav iz imena Marija. Razni narodi imajo različne izpeljanke. V angleških deželah najdemo obliko Mary, v nemških Marika, v francoskih Marion, v ruskih Mara ali Maša. Da so zaradi pogoste uporabe laže ločevali to osnov-no ime, so začeli vezati nanj tudi druga imena, po dve ali celo tri imena skupaj, iz katerih so včasih nastale izpeljanke v skrajšani obliki. Tako imamo imena kot: Anamarija, Marijana, MarieLouise, Marisa, Marlene. Se danes mnoge sestre redovnice nosijo pred svojim Marijino ime.

Ogromno je krajev in tudi rastlin, ki se nanašajo na to tako pogosto uporabljeno ime. Najbolj znana cvetlica, ki je vezana na Marijo Devico, je gotovo šmarnica.

Prav v vsaki cerkvi je vsaj en oltar posvečen Mariji in zvonovi vseh cerkva zvonijo trikrat na dan, da počastijo učlovečenje božjega Sina pod Marijinim srcem. Najbolj pogost kratek vzklik v molitvi je Jezus – Marija. Pomislimo tudi na najbolj znane cerkve po svetu, med katerimi so številne posvečene Mariji. Ali niso skoraj vse te najlepše?

Posebno poglavje bi zaslužila besedila v pesmih in vsi veseli napevi, s katerimi častimo Jezusovo in našo Mater. Po mnenju mnogih vernikov (posebno slovenskih) so prav Marijine pesmi najlepše, najveselejše in najbolj povezane z ljudsko tradicijo. Kaj bi mi Slovenci brez Marijinih pesmi in brez litanij z odpevi? Saj ni Marijinega praznika ali romanja brez teh pobožnosti.

Upravičeno je Marija sama, kot bi hotela napovedati to svoje čaščenje po vsem svetu, vzkliknila ob srečanju s svojo teto Elizabeto: "Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi." Res se je to zgodilo in Marijino ime je torej med najpogosteje uporabljenimi.

Žal je v svetu in pri nas vedno več ljudi, ki Marijinemu imenu dodajajo razne neprimerne, grde in za sveto ime kar krute besede. Po eni strani je to ime najbolj iskano v molitvi in v klicih za pomoč ali v Marijino slavo, po drugi strani pa je najbolj žaljeno in zasramovano. Varujmo se onečaščenja Marijinega imena! Naš domač pregovor pravi: Kdor Marijino ime preklinja, z njegovega doma sreča izginja.

Žarko Škerlj, Najlepša roža sveta, Šmarnice, Trst, Mladika, 2002
 Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v spomin | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za Marijino ime – spomin

blaženi Francesco Bonifacio – duhovnik in mučenec

blaženi Francesco Bonifacio - duhovnik in mučenecFrancesco Bonifacio se je rodil 7. septembra 1912 v Piranu. Po končani srednji šoli je odšel na teološki študij v semenišče v Gorico, zaključni del študija pa je končal v Kopru. 27. decembra 1936 ga je goriški nadškof Margotti v stolni cerkvi sv. Justa v Trstu posvetil v duhovnika. Pastoralno delovanje je 3. januarja 1937 začel z novo mašo v župnijski cerkvi v Piranu, kjer je ostal krajši čas. Nadškof Margotti ga je kasneje imenoval za kapiteljskega pomočnika, kornega vikarja in duhovnega pomočnika v Novigradu v Istri, kjer je ostal dve leti. Leta 1939 ga je tržaško-koprski škof Santin premestil na novo delovno mesto v naselje pri Bujah. Na ozemlju med Bujami in Grožnjanom je deloval do mučeniške smrti 11. septembra 1946.

21. februarja 1957 je tržaški škof Santin sprožil proces za njegovo beatifikacijo in 27. novembra 1998 je Kongregacija za zadeve svetnikov potrdila razlog za Bonifacijevo nasilno smrt iz sovraštva do vere. Spomin na njegovo svetniško življenje in mučeniško smrt sta med verujočimi živa vse do danes.

Katoliška cerkev je Bonifaciu priznala mučeništvo, ker je bil žrtev sovraštva do vere. Ob koncu vojne je delal kot duhovnik v istrskih vaseh, zbiral je predvsem mlade ljudi in jih vabil v Katoliško akcijo. Kljub grožnjam in protiverski propagandi v takratni Jugoslaviji se ni umaknil in se tudi ni odpovedal verskemu izobraževanju mladih preganjanih katoličanov. Njegov brat Giovanni Bonifacio je izjavil, da se Francesco nikoli ni zanimal za politiko, ubit je bil samo zato, ker je bil veren in se veri ni odpovedal.
Vir

Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov nadškof Angelo Amato je 4. oktobra 2008 v stolni cerkvi svetega Justa v Trstu duhovnika Francesca Bonifacia razglasil za blaženega. Sveti oče je namreč julija letos odobril objavo odloka, ki priznava njegovo mučeništvo.
Francesco Bonifacio se je rodil septembra leta 1912 v Piranu. Vstopil je v medškofijsko malo semenišče v Kopru, teologijo pa je študiral v Gorici in Kopru. Leta 1936 ga je goriški nadškof Margotti v stolni cerkvi svetega Justa v Trstu posvetil v duhovnika. Pastoralno delovanje je Bonifacio začel z novo mašo v župnijski cerkvi v Piranu, kjer je ostal krajši čas. Kasneje je bil imenovan za kapiteljskega pomočnika, kornega vikarja in duhovnega pomočnika v Novigradu v Istri, kjer je ostal dve leti. Leta 1939 ga je tržaško-koprski škof Santin premestil na novo delovno mesto v naselje pri Bujah. Na ozemlju med Bujami in Grožnjanom je deloval do mučeniške smrti 11. septembra 1946, ki jo je utrpel zaradi sovraštva do katoliške vere.
Proces za Bonifacievo beatifikacijo je leta 1957 sprožil tržaški škof Santin, Kongregacija za zadeve svetnikov pa je 27. novembra 1998 potrdila razlog za Bonifacievo nasilno smrt iz sovraštva do vere in ga razglasila za mučenca.
Pri mučeništvu gre za posebno obliko pričevanja za vero v Jezusa Kristusa, ki se navzven pokaže z vdano sprejeto nasilno smrtjo. V Katoliški cerkvi je kandidat za svetnika v večini primerov najprej razglašen za blaženega, kasneje pa (lahko) tudi za svetnika. Za razglasitev mučenca za blaženega ni potreben čudež, za razglasitev blaženega mučenca za svetnika pa je potreben čudež.
Vir

Bil je žrtev nasilja po drugi svetovni vojni v Istri
V stolnici sv. Justa v Trstu je bila v soboto, 4. oktobra, slovesna maša, med katero so za blaženega razglasili duhovnika nekdanje tržaško-koprske škofije Francesca Giovannija Bonifacia, ki je umrl kot žrtev povojnega nasilja 11. septembra 1946 blizu Krasice v hrvaški Istri.
Slovesnega somaševanja sta se poleg tržaškega škofa Eugenia Ravignanija, nairobijskega kardinala Johna Njueja ter številnih škofov iz drugih italijanskih dežel in s Hrvaškega udeležila tudi ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran in koprski škof Metod Pirih. Vodil ga je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov nadškof Angelo Amato, ki je vernikom, ki so do zadnjega kotička napolnili baziliko, prebral apostolsko pismo, s katerim je papež Benedikt XVI. privolil, »naj bo častiti božji služabnik Francesco Giovanni Bonifacio – duhovnik in mučenec, ki se je blago in radodarno posvečal dušnopastirskemu poklicu in ki je med pričevanjem vere daroval svoje življenje Kristusu – odslej imenovan za blaženega in naj se njegovo ime praznuje v krajih in po načelih, ki jih določa pravo, vsako leto 11. septembra, ob dnevu, ko se je pokojni rodil v nebesih.«

»Ker je blaženi predvideval možnost svojega mučeništva, je v svojo beležko nekoč zapisal: ‘Živimo v junaških časih: junaki smo zato, da bi bili – če bi bilo treba – sveti, sveti do mučeništva.’ Pred svojim žrtvovanjem pa je slavnostno izjavil, da ‘kdor ni toliko pogumen, da bi umrl za lastno vero, je nevreden, da bi jo izpovedoval’,« je še povedal mons. Amato.
Mučeništvo Francesca Bonifacia je nadškof Amato uporabil za presojo današnjega položaja krščanstva, ki doživlja hude preizkušnje, kot jih je doživljalo po vojni. Prefekt je opozoril, da je tudi današnji čas čas mučencev.

»Čeprav so vse države na splošno sprejele temeljne človekove pravice, se tudi danes kristjanom krati verska svoboda,« je dejal in navedel huda protikrščanska nasilna dogajanja na Kitajskem, v Turčiji, Somaliji, Iraku, Nepalu, Bangladešu, Pakistanu, Nigeriji, Etiopiji, Eritreji, Sudanu, Egiptu in Indiji.
Ali se naša zahodna družba tudi boji evangeljske resnice? Mons. Amato je prepričan, da se. »Tudi pri nas smo priče podtalnemu protikrščanskemu preganjanju v obliki zasmehovanja, sprevračanja dejstev in besed, žalitev in razglašanja krivičnih zakonov. Mediji nas tlačijo z lahkomiselnimi in površinskimi idejami, ki so odkrito protikrščanske.«
Današnja družba zahteva, da se duhovniki in verniki pogumno vedejo in da v celoti razglašajo Besedo evangelija, »tako kot je to storil blaženi Francesco Bonifacio«.

Mons. Ravignani se je ob blaženem Bonifaciu spomnil še drugih italijanskih, slovenskih in hrvaških škofov, duhovnikov ter vernikov, »ki so bili v hudem in bolečem obdobju v Istri in drugod deležni krivičnega nasilja in sovraštva do vere in zaradi katere so predvsem izgubili tudi življenje«. Pri tem se je tržaški škof posebej spomnil hrvaškega duhovnika Mira Bulešića, ki je kot žrtev napada umrl leta 1947 v Lanišću v Istri: z njim je bil takrat ranjen tudi tržaški slovenski kandidat za beatifikacijo mons. Jakob Ukmar. »Naše Cerkve so s krvjo mučenikov združene v pričevanju ene same vere, ene same svete milosti, ki jih povezuje mir,« je še povedal mons. Ravignani.

Ob koncu maše je pred zbor somašnikov stopil brat pokojnega Francesca Bonifacia, Giovanni, in se v krajšem nagovoru zahvalil vsem, ki so pripomogli, da se je proces beatifikacije družinskega člana pozitivno iztekel. V znamenje hvaležnosti je Giovanni Bonifacio poklonil tržaški škofiji bratov novomašni kelih in štolo.
Vir

Župnik Francesco Bonifacio se ni ustrašil groženj nasprotnikov vere
Župnik Bonifacio je bil usmrčen zaradi ljubezni do Boga in njegove Cerkve in zaradi zvestobe svojemu duhovniškemu poklicu in dušnopastirskemu delu.

Iz ljubezni do ljudi
Francesco Bonifacio se je rodil v skromni in globoko verni družini v Piranu 7. septembra 1912. Bil je drugi sin izmed sedmih otrok.
Družinsko okolje, ki so ga zaznamovale preprostost, delavnost in molitev, je v Francescu zbujalo željo, da bi nekoč postal duhovnik. Kot najstnik je vstopil v koprsko semenišče, kjer je obiskoval gimnazijo, teološke študije pa je dokončal na goriškem seminarju. Sošolci se ga spominjajo predvsem po njegovi dobrosrčnosti in zvestem opravljanju dolžnosti.
27. decembra ga je nadškof Margotti v baziliki sv. Justa posvetil v duhovnika. Prvi dve leti svojega dušnopastirskega dela je preživel v Novigradu, kjer se je ukvarjal predvsem z mladino. Leta 1939 je kot župnik služboval v Krašici, majhnem naselju med Bujami in Grožnjanom, kjer je marljivo skrbel in dograjeval krščansko skupnost s poučevanjem verouka, z vabili k rednemu obhajanju zakramentov, s stalnim obiskovanjem bolnih domačinov, s priporočili po obhajanju verskih svečanosti, s pobožnostjo do evharistije in do Matere božje ter z izobraževanjem mladih po vzgojnih načelih Katoliške akcije (Azione Cattolica).

Francesco Bonifacio je svoje življenje popolnoma posvetil dušnopastirskemu delu, zaradi česar je bil trn v peti tistim, ki so skušali ljudi odvrniti od vere.
Takoj po vojni je jugoslovanska uprava namreč množično podpirala in širila protiverska stališča na vseh ravneh. Pastoralno delo Bonifacia je bilo zato močno okrnjeno, vendar se okoliščinam ni vdal. Ko je na zagovoru v Trstu vprašal mons. Santina, ali naj se umakne na varno, ga je škof zaprosil, naj nadaljuje s svojim delom. »Od svojega škofa sem si takega odgovora zaželel,« mu je Bonifacio odvrnil.
Ko se je 11. septembra 1946 vračal iz Grožnjana v Krašico, so ga nekateri jugoslovanski vojaki ugrabili in – kot trdi množica prič – odvedli v gozd, kjer so ga ‘prepustili’ nemili usodi.
O tem, kako je Bonifacio stopil v večni božji objem, je znanih več različic: vse pa odločno potrjujejo, da je do zadnjega oznanjal Kristusovo besedo. Znebiti so se ga hoteli, ker je imel velik vpliv med ljudmi, predvsem med mladimi. Usmrčen je bil zaradi ljubezni do Boga in njegove Cerkve in zaradi zvestobe svojemu duhovniškemu poklicu in dušnopastirskemu delu.

Pot do svetništva
Proces beatifikacije župnika Francesca Bonifacia je trajal več desetletij.
Med leti 1959 in 1970 je nadškof mons. Santin začel dokazni postopek in začel zbirati potrebno dokumentacijo v zvezi z mučeništvom župnika Bonifacia: dokumentirana so bila bistvena pričevanja oseb, ki so duhovnika poznale. Leta 1970 je tržaško-koprski nadškof imenoval p. Antonia Cairolia za postulatorja, papeža Pavla VI. pa zaprosil, naj sproži cerkveno preiskavo. Po prvemu delu škofijske sodne obravnave je v letih 1972 in 1974 postopek prevzel mons. Evgen Ravignani. Tržaški škof mons. Lovrenc Bellomi je leta 1995 zasnoval novo škofijsko sodišče, ki je imelo nalogo, da z dopolnjeno dokumentacijo sklene prvo stopnjo škofijske obravnave: ta se je namreč končala leta 1998, nato pa je bilo vse gradivo posredovano Kongregaciji za zadeve svetnikov s prošnjo, da bi potrdila mučeništvo župnika Bonifacia. Postopek procesa sta vodila postulator Luca De Rosa in mons. Ettore Malnati v vlogi predsednika sodišča, ki je imel nalogo, da smiselno uredi celotno gradivo postopka. Zbrati je moral osebne dokumente in zapise pokojnega in jih hkrati presoditi z moralnega in teološkega vidika, poglobiti se je moral v zgodovinsko ozadje tedanjega povojnega časa itd.
Papež Benedikt XVI. je po modri presoji opravljenega dela Kongregacije 3. julija 2008 priznal mučeništvo iz ljubezni do vere (odium fidei) božjega služabnika Francesca Bonifacia.
Cerkveno pravo določa, da zaradi mučeniške smrti ni potreben nikakršen posmrtni čudež za razglasitev za svetnika. V primeru mučeniške smrti je namreč odločilno splošno priznanje velike vrednosti oz. veljave mučenika v širšem prostoru, ne le v kraju, kjer je v življenju deloval.
Župnik Francesco Bonifacio je tako postal prvi svetnik Cerkve na Tržaškem po zelo dolgem obdobju: zadnji mučeniki tržaške Cerkve, ki jih danes častimo – kot zagotavlja mons. Ettore Malnati –, segajo v čas izpred tisoč šesto let, to je v obdobje hudih preganjanj kristjanov.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, mučenci | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za blaženi Francesco Bonifacio – duhovnik in mučenec

sveti Nikolaj Tolentinski – spokornik, menih in duhovnik

Nikolaj Tolentinski  Zavetnik Rima, Tolentina, Benetk, svobode, vernih duš v vicah in Lime.
  Atributi: Lilija, knjiga, hudič, kelih, križ, bič in dve pečeni ptici, ki naj bi po legendi, ko je bil bolan odleteli s krožnika, ko jih je zavrnil.
  Imena: Nikolaj, Niko, Nikec, Miklavž, Miko, Nika, Nikolina, …
    Bolj poznamo sv. Nikolaja iz Mire – našega Miklavža kakor pa tega svetnika. Med njima pa je večja zveza kakor samo skupno ime. Sv. Miklavž je bil pokopan v italijanskem mestu Bariju. Kakor beremo v njegovem življenjepisu (6. decembra), se je rodil staršem v letih, ko po naravnih zakonih ni bilo več pričakovati rodovitnosti v zakonu. Tudi starši našega današnjega svetnika so si ga izprosili v pozni starosti na grobu sv. Miklavža v Bariju in mu dali njegovo ime. 

 Nikolaj Tolentinski Rodil se je v San Angelu južno od Ancone. Kot deček je rad hodil v cerkev in bral nabožne knjige. V domačem kraju pa teh ni bilo veliko, zato so ga starši poslali v mesto Tolentino. Tu je med misijonom poslušal pridigo o minljivosti tega sveta, ki ga je tako prevzela, da se je odločil postati redovnik. Z osemnajstimi leti je že napravil redovne zaobljube. Kot menih se je odlikoval v poslušnosti, ponižnosti, spokornosti, postu ter v gorečnosti za molitev in premišljevanje. Po mašniškem posvečenju je kot redovnik živel trideset let v Tolentinu. Bil je avguštinec in je po zgledu vzornika tega reda, sv. Avguština, skoraj vsak dan pridigal. Ljudje so ga pogosto videli tudi v spovednici. V njegovih pridigah sta zveneli samo dobrota in krotkost; oznanjal je božjo ljubezen in usmiljenje do spokorjenih grešnikov. Večkrat je doživel čudovita spreobrnjenja.
  Kadar je zapuščal samostan, je obiskoval bolnike ali pa šel namesto redovnega brata nabirat miloščino. Meščani so ga zelo spoštovali in imeli radi. Do sebe je bil zelo strog. Veliko se je postil, malo spal, in še to na golih tleh. Mučile so ga hude skušnjave. Ko pa jih je srečno prestal, ga je Bog nagradil s pogostnimi zamaknjenji.
  Umrl je 10. septembra 1305, star šestdeset let. Na ta dan goduje.
Vir
 

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v menih, svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Nikolaj Tolentinski – spokornik, menih in duhovnik

sveti Peter Klaver – duhovnik in redovnik

 

Peter Klaver Zavetnik črnskih misijonov in misijonskih sester sv. Petra Klaverja
  Atributi: Duhovniška oblačila
  Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko, Petra, …
  Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 63 cerkva sv. Petra in 20 cerkva sv. Petra in Pavla
  Rodil se je leta 1580 v severni Španiji. Starši so si ga izprosili od Boga in ga zaobljubili v duhovniški stan. Ko je dvaindvajset let star vstopil k jezuitom, je poljubil tla celice, rekoč: »Moj Bog, kako sem zaslužil, da si me sprejel za svojega služabnika? Daj mi milost, da bom le tebe ljubil in le zate živel.« Tam se je spoprijateljil s svetniškim Alfonzom Rodriguezom, ki je bil prej trgovec in je po smrti svoje žene in otroka štiridesetleten vstopil v jezuitski red. Iz ponižnosti je ostal le samostanski brat. Ta je bil Klaverju duhovni voditelj z besedo in zgledom. On mu je tudi navdihnil misel, da ga Bog kliče v ameriške misijone.
  V pristaniškem mestu Kartageni je prejel mašniško posvečenje in k drugim slovesnim obljubam dodal še to, da se hoče vse življenje posvetiti delu za črne sužnje. Bil je mož beseda. Osemintrideset let je čakal ladje, ki so prevažale sužnje iz Afrike, beračil zanje po mestu, jih obiskoval v revnih kočah, tolažil, zdravil bolnike in delil zakramente. Sam jih je krstil okoli 30.000. Nekateri so kljub temu napačno presojali njegove apostolske namene in so mu predstojniki za nekaj časa celo odvzeli službo misijonarja za črnce. To je bil zanj težji križ kakor vse druge žrtve, a ga je molče nosil.
   Peter Klaver

 

 

  Leta 1650 je stregel kužnim bolnikom in pri tem sam zbolel. Naslednje leto je začel vidno pešati in se je moral odpovedati apostolski dejavnosti. Zdaj je daroval sebe kot žrtev za črnce. Ko se je raznesla po mestu novica, da Peter Klaver umira, se je zbrala množica, ki se noč in dan ni mogla zvrstiti mimo sobe umirajočega: redovniki in redovnice, škof, bogatini in ubožci, sužnji in otroci, vsi so se hoteli posloviti od človeka, ki je storil toliko dobrega in kot žrtev zgorel za druge. Umrl je 8. septembra 1654. Papež Leon XIII. ga je razglasil za zavetnika afriških misijonov. Blažena Marija Terezija Ledochovska je misijonsko družbo za Afriko imenovala po njem »Družbo sv. Petra Klaverja« in ustanovila list »Odmev iz Afrike«.
  Goduje 9. septembra.
Vir
 

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Peter Klaver – duhovnik in redovnik

Rojstvo Device Marije – mali šmaren

Marijino rojstvo  Zavetnica v vseh potrebah
Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji so zgradili okrog 320 cerkva.
Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah, pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo rojstvo teh treh oseb res sveto: Jezusovo zaradi združenja božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha; Marijino zaradi njenega brezmadežnega spočetja, to se pravi zaradi tega, ker je bila kot mati prihodnjega Odrešenika po posebni božji naklonjenosti že v prvem trenutku bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in obvarovana izvirnega greha; Krstnikova zaradi tega, ker je bil – kakor na temelju Svetega pisma trdijo cerkveni očetje – izvirnega greha očiščen že pred rojstvom.

Marijino rojstvo »Jakobov prvotni evangelij«, katerega najstarejše prvine segajo v začetek 2. stoletja, pravi, da sta bila Marijina starša Joahim in Ana (častimo ju 26. julija) in da je bila njuna hiša v mestni četrti, kjer se pri »ovčjih vratih« nahaja vodnjak z imenom »Probatica« (od »probaton« – ovca). Tudi če je treba ta vodnjak ali kopel razlikovati od kopeli »Bethezda«, ki je po trditvi sv. Janeza imel pet stebrenikov (Jn 5, 2Jn 5, 2
English: World English Bible - WEB

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), je bil ta vodnjak vsaj čisto blizu Bethezde. Tako so mogli prvi kristjani to dvoje brez pomisleka istovetiti. Starša Joahim in Ana naj bi si po dolgih letih izprosila od Boga hčerko. Gotovo sta jo takoj, še pred rojstvom posvetila Bogu. Sicer pa si jo je Bog sam posvetil z njenim brezmadežnim spočetjem. Izročilo je ohranilo zahvalno pesem, ki naj bi jo bila ob rojstvu svoje hčere zapela srečna mati Ana: »Hvalno pesem bom pela Gospodu, ki me je obiskal in mi odvzel sramoto pri mojih sovražnikih ter mi dal bogat sad pravičnosti pred svojim obličjem.«

Leto pozna številne Marijine praznike: praznik božje Matere Marije, svečnica, Jezusovo darovanje, Marijino oznanjenje, Marijino obiskanje, Marijino vnebovzetje, Marija Kraljica, Marijino rojstvo, ime Marijino, Marijino brezmadežno spočetje. V umetnosti je prikazana po podatkih iz Lukovega evangelija.
Upodobljeni so številni prizori, ki se nenehno pojavljajo (oznanjenje, Marija z detetom, Sveta družina…).
Marijinega rojstva se spominjamo 8. septembra.
Vir

Rojstvo presvete Bogorodice. Osnove nastanka praznika. Rojstvo presvete Bogorodice – svetovni dan veselja. Čaščenje svetnikov Joahima in Ane.
Cerkev nima običajno za praznik rojstnega dne svetnikov na zemlji, ampak za svoj rojstni dan na nebu – dan smrti. Izjema sta dva največja svetnika v Cerkvi: Devica Marija in Sveti Janez Krstnik. Praznujemo ne le njihov nebeški, temveč tudi zemeljski Božič.
Ena od velikih praznikov, ki stoji na začetku pravoslavnega cerkvenega leta, je praznik Marijinega rojstva. Kot je razvidno iz besed Troparja praznika, je ta še posebej vesel in pomemben. Veselje, ker je rojstni dan Matere Božje in kraljice Nebes in zemlje. Pomembno je, za dokazovanje veliko resnico svete vere v Bogomaterinstvo Marije, iz katere “je zasijalo Sonce Pravice, Kristus naš Bog”. Za zgodnje vstalo zvezdo, tako da je v bližini Sončni vzhod. Na velik pomen tega praznika označuje tudi njeno veličastno ime v naših molitvenikih: “Rojstvo presvete Gospe naše Bogorodice in Device Marije (Різдво Пресвятої Владичиці нашої Богородиці і Приснодіви Марії)”.
Na čem bazira ustanovitev tega praznika? Kakšna je njena zgodovina in pomen?
Osnova za ustanovitev praznika
Sveti Evangeliji so nam zapisali malo dogodkov iz življenja Marije. Tako ne pove nič o njenem rojstvu, njene mladosti, ali o njenih svetih učiteljih, ampak ni celo imen njenih pravih staršev. Kako pa vse to vemo o njej? To vemo iz tradicije Cerkve, in iz apokrifov. Apokrifi – to so knjige, ki nam povedo o nekaterih dogodkov v življenju Jezusa Kristusa, ali o Bogorodici, kar ni rekel v Evangelijih. Čeprav sveta Cerkev meni, da apokrifi niso avtentične knjige ali za določene zgodovinske vire, vendar še vedno vsebujejo veliko tradicije in prepričanj prvinske Cerkve.
Glavni vir vzhoda življenja Marije – je apokrifna knjiga, napisana med leti 170-180 n.št., ki jo imenujemo Jakobov Protoevangelij. Ta knjiga je dala motiv za ustanovitev takih praznikov: Spočetje Marije svete Ane, prihid Marije v tempelj, in praznik na čast Joahima in Ane. Zato smo se naučili o okoliščinah rojstva Device Marije, kdo so bili njeni starši, in da sta bila imenovana Joahim in Ana.
Jakobov apokrifni Protoevangelij je bil v davnini veliko čaščen, na njega so se sklicevali ali pojasnevali veliko sveti Očetje, med njimi sv.Epifanij, sveti Andrej Kretski, sveti Sofronij, patriarh Herman I, sveti Janez Damaščan in patriarh Fotij.
V Protoevangeliju Jakoba beremo, da je Devica Marija po očetovi liniji potomka kraljeve Davidove hiše, in po materi – iz duhovniške družine Arona. Njeni starši so živeli v Nazaretu in bili razkošni, vendar so bili veliko pravični in žrtvovali svojo ljubezen do Boga in do Bližnjega. Svoj dar je Joahim delil na tri dele: en del je žrtvoval za Boga, drugi del za revne, in tretji del je zadržal zase. Velika žalost za Joahima in Ano, je bila njuna neplodnost. V Judovski tradiciji se je neplodnost smatrala, da nimajo blagoslov od Boga, ampak tudi, da je to Božja kazen. Zaradi tega sta utrpela veliko žalost. Bilo je malo čudno, da sta ves čas molila k Bogu za otroka. To je bil glavni cilj njunih molitev, posta in miloščin. In na koncu je Bog, je jima v starosti dal otroka, ki je bil dodeljen za Mater Božjega Sina.
Zgodovina praznovanja Praznika
Praznik rojstva Matere Božje v Vzhodni Cerkvi pripada k zelo starim Marijinim praznikom, čeprav ne moremo natančno določiti časa, kdaj se je pojavil. O njem so ga omenjevali sveti Janez Zlatousti, sveti Proklij, sveti Epifanij, sveti Avguštin, in sveti Roman Sladkopivec. Palestinska izročilo pravi, da je sveta Helena († 330), mati cesarja Konstantina, zgradila v Jeruzalemu tempelj, v čast Marijinega praznika. V tem stoletju na ta praznik opozarja Misal papeža Helasija (492-496).
Verze in hvalnice, na čast tega praznika so sklenili patriarh Anatolij (449-458), Štefan Jeruzalemski (6. stol.), sveti Andrija Kretski in patriarh Sergij (7. stol.), sveti Janez Damaščan in patriarh German (8. Stoletja), sveti Jožef Študent (9. stoletja). Uradna uvedba tega praznika v Bizantinskem cesarstvu pripisujejo cesarju Mauriciju (582-602).
Iz Vzhoda je praznik Marijinega rojstva prišel na Zahod, najprej v 7. stol. do Rima, in se je v naslednjih stoletjih razširil na celotno Latinsko Cerkev. Dne 8.septembra je postal ta praznik, ker se je na ta dan izpolnilo devet mesecev od spočetja Device Marije v maternici svete Ane, in tako je na ta dan moral biti dan posvetitev templja v Marijino čast v Jeruzalemu. Naša Cerkev obhaja ta dogodek 9 decembra. Ta praznik je eden od 12 večjih praznikov cerkvenega leta. Ima en dan predpraznika, in le štiri dni popraznika, glede na praznik poveličevanje Svetega Križa.
Rojstvo Bogorodice – Svetovni dan veselja
S prihodom na svet tega dne, ker naj bi bila to Mati Božja, je bil poseben vir veselja za njene starše, za Joahima in Ano, na nebu, na zemlji in vseh živih bitij. To duhovno veselje Marijinega rojstva, poudarjajo že razni sveti Očetje. Sveti Andrej Kretski v svoji pridigi na ta praznik Marije Božjematere, da je kot tista, prek katere se izpolnjujejo vse prerokbe in osebe iz Stare Zaveze. In spodobno zveličavno so njeni najboljši priporočljivi naslovi, so vzklili, da sodeluje v veselju Nebes, zemlje, morja in vseh živih bitij, ter se konča z besedami: “Ker se je danes rodil otrok, ki je odrešenik Kristus Bog in Beseda, ki je bil in prihaja prebivati na veke”. In tudi sveti Janez Damaščan, je v svoji pridigi na ta dan je rekel: “Rojstvo Marije je dan veselja na svetu, ker je Marija za vso človeštvo obnovila tudi žalost pramatere Eve, spremenila v veselje”.
Tako so tudi bogoslužja na ta dan polna veselja, kot da bi bil to Božič ali Velika Noč. Glavni razlogi za to veselje – končni otrok, ki se je rodil neplodnima in pravičnima Joahimu in Ani, začetek našega odrešenja, čudovito dostojanstvo Bogomaterinstva, posebna vloga in pomen Bogorodice v delu Božjega odrešenja človeštva.
Za rojstvo Marije so bili najprej veseli njeni starši. V majhnih verznih Stihih jih zvečer Cerkev poziva: “Veselita se, Joahim in Ana, veselita se, ker je neplodna rodila vzrok našega veselja in odrešenja”.
Z rojstvom Bogorodice so se veselili angeli in ljudje: “Češčeno tvoje Rojstvo, presveta Devica čista, – pojemo na “Gospod postavi”mali večerji, – množica angelov v nebesih in ljudje na zemlji slavijo, ker si ti Mati Stvarnika vseh Kristusa Boga. S tem znamenjem, neprenehoma molijo za nas, za vas, da na tebe po Bogu upanje nalagamo, Bogorodica Vsehvalna in Nedolžna”.
V tem veselju sodelujejo vsi svetniki Stare in Nove Zaveze: “Obnovi, Adam, – pravi jutrnji svetilec – veselite se, glejte, veselite se preroki z apostoli in pravičnimi, ker je zdaj skupno veselje angelov in ljudi zasijalo na pravična Joahima in Ano: Bogorodica Marija”.
Na koncu, pa Cerkev vabi vse vernike na večerno petje, da se poklonijo na čast Božji Materi: “Pridite vsi verniki in stecimo do Novorojenke, ker se je ta rodila, ki je bila že pred svojim spočetjem izbrana za Mater našega Boga. Ona je posoda devištva, vzcvetela palica Arona iz korenine Jeseja, ki so jo že napovedovali preroki in plod pravičnega Joahima in Ane. Ona je rojena, in tudi z njo se svet obnavlja. Ona je rodila tudi Cerkev v svoji veličini obleke. Ona – sveti tempelj, ki je mesto Božje, deviška jed, kraljevska svetilka, v kateri se je prinesla čudovita skrivnost nepopisno edinost nrave združeni v Kristusu. Dajanje časti Njej, mi prepevamo Rojstvo vsedeviški Devici”.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v Uncategorized | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za Rojstvo Device Marije – mali šmaren

sveta Madelberta – opatinja

sveta MadelbertaV Maubeuge [móbeuž] (v Hainaultu [enóltu], v današnji Franciji), sveta Madelbérta, opatinja, ki je nasledila sestro sveto Adeltrúdo.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v opatinja, svetniki | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Madelberta – opatinja