V Ostri Vetere (v Marche, v Italiji), blažena Marija Križanega (Elizabeta Marija) Satellico [sateríko], opatinja iz Reda klaris, izredna pri premišljevanju skrivnosti križa in obdarovana z mističnimi karizmami.
Vir
Danes godujejo tudi…

Pri Cremoni [kremóni] (v Italiji), blaženi Vincéncij Grossi, duhovnik, ki se je posvečeval župnijski službi in ustanovil Inštitut hčera od oratorija.
Vir
Danes godujejo tudi…

Spomin svetega Pavla, carigrajskega škofa in mučenca, ki je bil pogosto zaradi ohranjanja nicejske vere izgnan od arijancev in večkrat vrnjen k dostojanstvu. Slednjič je bil izgnan od cesarja Konstancija v Göksunu, kapadocijsko mestece, in bil tam zadavljen od arijancev.
Vir
Danes godujejo tudi…

V mestu Hof (na Nemškem), blaženi Bernard Lichtenberg, duhovnik in mučenec, ki je za Jude, nečloveško mučene in zaprte, javno molil, ko je bilo očitno žaljeno dostojanstvo ljudi in Boga. Zato je bil prijet in določen za koncentracijsko taborišče Dachau. Bil je na poti mučen, toda neustrašeno je umrl v Kristusu.
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Karel, Karlo, Karli, Čarli, Karolina, Drago, Dragotin, Draga, …
Po končanem študiju je postal doktor svetega pisma. Papež Pij IV. ga je poklical v Rim in ga leta 1560 povišal v kardinala in milanskega nadškofa, čeprav takrat še ni bil mašnik. Ko mu je dve leti zatem umrl starejši brat, so mu sorodniki in celo papež sam svetovali, naj pusti misel na duhovništvo in vzame v roke vladarstvo grofije. Karel je na ta nasvet odgovoril tako, da se je dal skrivaj posvetiti za mašnika.

Zdaj šele je zagorela njegova skrb za božjo čast in zveličanje duš. Prirejal je cerkvene sinode, sestavil katekizem – znani Rimski katekizem – po katerem naj bi duhovniki poučevali ljudstvo. Zidal je cerkve in pri vsaki dal nad vrata postaviti podobo božje Matere, ki je vrata nebeška; zidal je šole in semenišča, bolnišnice in sirotišnice. Nadvse junaško je izpričal svojo ljubezen do trpečih ob kugi, ki je leta 1570 v Milanu pomorila 25.000 ljudi. Ko so mu svetovali, naj zapusti mesto, je dejal: »Dober pastir da življenje za svoje ovce.« Prodal je vse, kar je imel, celo obleko, da je dajal revežem.

Obiskoval in prevideval je bolnike in jih tolažil, se sam pokoril in prirejal spokorne procesije, dokler ni Bog odvrnil strašne šibe. Takrat se mu je nadškof spet zahvalil z veliko zahvalno procesijo. Ko je čutil, da se mu bliža zadnja ura, se je umaknil na samotno goro, kjer se je z duhovnimi vajami in življenjsko spovedjo pripravil na pot v večnost. Umrl je 3. novembra 1584, star komaj šestinštirideset let.

Njegove besede: »Vse sedanje življenje je šola, kjer se moramo učiti samo tega, kako bi srečno umrli. Kako naj srečno umro tisti, ki se tega nikdar niso učili?«
Sveti Karel goduje 4. novembra.
Vir

Njegovi spisi:
“O adventnem času”  – Iz pastirskega pisma sv. Karla Boromejskega
Danes godujejo tudi…

V Rimu, spomin svete Silvije, matere svetega papeža Gregorija Velikega, ki je pisno sam papež poročal, da je dosegla vrhunec molitve in pokore, in bila drugim največji zgled.
Vir
Danes godujejo tudi…

Viktorin je bil škof v mestu Petovio, današnjem Ptuju. Umrl je okoli leta 304 med preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Viktorin velja za prvega razlagalca Sv. pisma v zahodnem svetu. Njegovi spisi so močno vplivali na nadaljnjo latinsko svetopisemsko eksegezo. Ohranila sta se le dva spisa: O zgradbi sveta in Razlaga Razodetja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Kako predan in požrtvovalen je bil Rupert Mayer v svoji ljubeči skrbi za ljudi, pove tudi dejstvo, da je bil prvi vojaški kurat, ki so ga odlikovali z železnim križem. Čeprav ga politika nikoli ni zanimala, je kljub temu ostro obsojal in svaril pred nevarnostmi nacizma. Zaradi tega je bil večkrat zaprt, taborišče ga je na smrt izčrpalo, tako da so ga v bojazni, da jim ne bi umrl in bi ga imeli za mučenca, izpustili in premestili v hišni zapor. Umrl je pol leta po težko pričakovani svobodi, med pridigo v münchenski cerkvi sv. Mihaela.
Ime: Izhaja iz nemščine, in sicer kot skrajšana oblika prvotnega imena Hruodperaht, ki je zloženo iz starovisokonemških besed hrod, hruod »slava« in beraht »bleščeč, slaven«.
Rodil se je 23. januarja 1876 v Stuttgartu v Nemčiji, umrl pa 1. novembra 1945 v Münchnu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Rodil se je v uspešni trgovski družini, imel je še brata in štiri sestre.
Zavetnik: Lahko ga prištevamo med zavetnike Münchna, saj ga imenujejo tudi »apostol Münchna«.
Izobrazba: Študiral je filozofijo v Freiburgu, teologijo v Münchnu in Tübingenu ter v semenišču v Rottenburgu.
Posvečenje: V duhovnika je bil posvečen 2. maja 1899 v Rottenbergu.
Skupnost: V jezuitski red je vstopil 1. oktobra 1900 v Feldkirchu. Družbo Jezusovo ali jezuite je ustanovil Ignacij Lojolski; papež Pavel III. jo je leta 1540 potrdil. Njihovo geslo je »V večjo Božjo slavo«.
Službe: Kot škofijski duhovnik je deloval v Spaichingenu in Stuttgartu. Kasneje je nekaj let kot ljudski misijonar potoval po Švici, Nizozemski in Nemčiji. Od leta 1912 dalje je v Münchnu skrbel za priseljence, v prvi svetovni vojni pa je bil divizijski kurat na fronti. Po okrevanju je nadaljeval svoje delo v Münchnu, leta 1921 je postal predsednik Marijanske moške kongregacije.
Zapori: Nacisti so ga prvič zaprli leta 1937 v kaznilnico v Land­sbergu in ga kmalu poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen, nato pa za celih pet let v hišni pripor v samostanu Ettal na Zgornjem Bavarskem.
Kreposti: Bil je človek, ki je vse svoje življenje živel in daroval za druge ter se zanje izčrpaval, sprva kot misijonar, kasneje pa kot kurat na fronti. Bil je predan karitativnemu delu, zaupnik in spovednik mnogih, zlasti mož, za katere je skrbel v Marijanski kongregaciji. Bil je odličen pridigar in odločen nasprotnik nacizma, ki ga je tudi javno obsojal.
Upodobitve: Fotografije prikazujejo moža v zrelih letih, v preprosti duhovniški obleki z bujnimi in rahlo osivelimi lasmi, resnega, a vedrega obraza, z očmi, zazrtimi v daljavo.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. ga je 3. maja 1987 na münchenskem olimpijskem stadionu razglasil za blaženega.
Goduje: 1. novembra, v nadškofiji München-Freising pa 3. novembra.
Grob: Pokopali so ga na samostanskem pokopališču v Pullachu blizu Münchna, kmalu pa so ga prenesli v grobnico kongregacijske cerkve Bürgersaal v Münchnu, kjer se dan za dnem zbirajo večstoglave množice romarjev in častilcev.
Vir
Danes godujejo tudi…

Čeprav priljubljen škof in goreč misijonar, je bil sveti Volbenk vse svoje življenje po duši menih. Pot ga je vodila iz domačega kraja najprej v samostan v Reichenauu, v stolno šolo v Würzburgu, nato pa v Trier. Kratek čas je bil menih v benediktinskem samostanu v Einsiedelnu, bil tam posvečen v duhovnika, nato pa postal škof v Regensburgu. Tu si je zlasti prizadeval za širjenje krščanstva med Čehi. Njegova zasluga je ustanovitev škofije v Pragi. Bil je tesen sodelavec obeh cesarjev Otona I. in II. in vzgojitelj njunih otrok. Že kot mladenič je slovel po svoji nadarjenosti in skromnosti, asketskem življenju, kasneje je bil odličen predavatelj in pridigar, dober organizator, uvideven in usmiljen. Značilna zanj je prigoda, ko mu je neki slabo oblečen ubožec ukradel kos dragocenega škofovega posteljnega pregrinjala. Čuvaj ga je zalotil in takoj pripeljal predenj. Volbenk je najprej pograjal tiste, ki so slabo opravljali dolžnost čuvaja in tako reveža zapeljali v skušnjavo, nato pa ubožcu odpustil in mu dal kupiti obleko.

Ime: Volbenk (tudi Bolfenk, Volfgang) je beseda, zložena iz starovisokonemških besed wolf »volk« in gangan »iti«.
Rodil se je okoli leta 924 v Pfullingenu v Nemčiji, umrl pa 31. oktobra 994 v Puppingu v Avstriji.
Družina: Rodil se je v ugledni in pobožni, vendar revni družini.
Zavetnik: Bavarske, mesta in škofije Regensburg; pastirjev, tesarjev, rezbarjev, ladjarjev, oglarjev, drvarjev; po nedolžnem zaprtih, proti protinu, ohromelosti, očesnim boleznim, krvavitvam, boleznim nog, kapi, griži, kožnim vnetjem, proti neplodnosti in rojevanju spačkov, za živino.
Upodobitve: Upodabljajo ga v benediktinski obleki ali v škofovskem oblačilu s škofovsko palico in tesarico (sekiro) v roki. Včasih drži v rokah tudi model cerkve ali pa ima ob sebi volka oz. vraga. 

Sodobniki: Njegov velik prijatelj je bil Henrik, poznejši škof v Trieru, ki je odločilno vplival na njegovo življenjsko pot; cesarja Oton I. in Oton II., vojvoda Henrik II. Prepirljivec, passauski škof Pilgrim.
Čudeži: Znana je legenda, kako mu je hudobec moral pomagati nositi kamenje za zidavo cerkve; kako je v neko smer vrgel sekiro in tako določil kraj, kjer naj bi stala cerkev; kako je iz tal priklical zdravilni studenec. Mnogi so njegovi čudeži ozdravljenja.
Običaji: V deželah in tam kjer je deloval, imajo razne običaje, povezane z varstvom živine proti boleznim. Njegovo podobo so kmetje včasih pritrjevali kot zaščito na hlevska vrata. Znane so »Volbenkove« sekire, ki so jih nosili na verižici okoli vratu ali na rožnem vencu. Obstajal je tudi kovanec z njegovo podobo.
Pri nas: Na Slovenskem je njemu posvečenih devet cerkva, dve župnijski. Znanih je nekaj upodobitev, med njimi freska v Crngrobu in slika Fortunata Berganta, kako ozdravlja bolnika.
Pregovor: Šentolbanska repa nikoli ne fali. (Notranjska)
Goduje: 31. oktobra.
Vir
Danes godujejo tudi…

V Angersu [anžéru] (v Galiji), blaženi Janez Mihael Langevin, duhovnik in mučenec, obglavljen zaradi duhovništva, kot prvi iz vrste skoraj sto mož in žena, ki so med francosko revolucijo ostali enodušni in neustrašeni, stanovitni v Kristusovi veri vse do smrti.
Vir
Danes godujejo tudi…