Ime te rimske mučenke se je pojavilo v rimskem rokopisu iz 7. stol. Tatjano so verjetno umorili še zelo mlado zaradi njene krščanske vere. Že zelo zgodaj se je v grški, ruski in latinski Cerkvi razvilo čaščenje te mučenke. Ohranjen je poznejši grški opis njenega mučeništva.
Vir

Bila je hči nekega rimskega konzula. Ko je postala kristjanka so jo privedli pred carja Septimija Severa. Vstopili so v poganski hram. Tatjana je, po legendi, naredila, da so popadali vsi poganski kipi. Nato so jo mučili  na različne načine vendar je ostala živa. Na koncu so jo obglavili (okoli leta 200).
12. januarja leta 1755 je ruska carica Jelisaveta Petrovna, hči carja Petra Velikega izdala ukaz o ustanovitvi prve ruske univerze. Projekt je vodil generalni adjutant Ivan Šavalov. Mislil je, da se bo poklonil svoji materi, ki se je imenovala Tatjana, zato je rekel: “Podarjam ti univerzo.” Tako je Tatjana postala zaščitnica študentov.
Leta 2005 ja ta dan uradno razglašen za “Dan ruskih študentov”, kot dan vseh univerz pa ga svečano obeležujejo s koncerti, razstavami in svečanimi govori.
Tatjana v grško ruskem dialektu pomeni “tatica”.
Vir

Danes godujejo tudi…
sveti Aelred (Ælred) iz Rievaulxa – cistercijanski opat
blaženi Anton Fournier iz Avrille – tkalec, oče in mučenec
sveti Anton Marija Pucci iz Viareggia – duhovnik in ustanovitelj
sveti Arkadij iz Cezareje – mučenec
sveti Benedikt Biscop Baducing iz Northumbrije – opat in ustanovitelj
sveti Bernard (Filip Latini) iz Corleona – brat laik
sveta Cezarija iz Arlesa – opatinja
sveti Fereol iz Grenobla – škof in mučenec
blaženi Janez Gašper (Hanskasper) Kratz iz Golzheima – duhovnik, redovnik, misijonar in mučenec
blaženi Janez (Giovanni) Merlini iz Spoleta – redovni ustanovitelj
sveta Marjeta (Marguerite) Bourgeoys iz Montreala – redovna ustanoviteljica
sveti Martin od svetega Križa iz Leona – duhovnik in redovni kanonik
blaženi Nikolaj Bunkerd Kit-bamrung iz Tajske – duhovnik in mučenec
sveti Peter Frančišek Jamet iz Caena – duhovnik in ustanovitelj
blaženi Satir iz Ahaje – mučenec
sveta Tigrij in Evtropij iz Carigrada – duhovnik in lektor, mučenca

Imena: Pavao, Pavli, Pavle, Pave, Pavl, Pavlek, Pavlin, Pavlimir, Pavo, Pavla, Paula, Pavlina
Rodil se je okoli leta 725 v stari furlanski rodbini iz Ogleja ali okolice, morda iz Čedada. Doma so mu dali zelo dobro vzgojo in najvišjo možno bogoslovno izobrazbo, tako da velja za enega največjih učenjakov svoje dobe.

Svetnikovi zgodovini lahko sledimo po letu 775. Takrat se je seznanil s cesarjem Karlom Velikim. Ta ga je poklical na svoj dvor, kjer se je spoprijateljil s cesarjevim učiteljem Alkuinom. Po cesarjevem prizadevanju, a čisto proti svoji volji, je bil povzdignjen k časti oglejskega patriarha. Udeleževal se je cerkvenih zborov svoje dobe in se z besedo in spisi bojeval proti krivovercem in razkolnikom svojega časa. V enem izmed njih se je posebej zavzel za neoskrunjeno čast Marijinega božjega materinstva. Za furlanskega vojvodo Henrika je napisal knjigo Spodbuda in v njej takole obravnaval božjo ljubezen: »Ljubiti največjo dobroto je največja sreča. Kdor Boga ljubi, je dober; če dober, pa tudi srečen; in kolikor bolj ga kdo ljubi, toliko boljši je. Imejmo torej v srcu ljubezen do Boga in do bližnjega; zakaj kdor ljubi bližnjega, je spolnil postavo. O moj brat, če hočemo ohraniti pravo in popolno ljubezen, si prizadevajmo, da bi ljubili vse ljudi prav kakor sebe.«

Ko so Franki strli obrsko državo (pri tem so jim pomagali tudi Slovenci), so bili vsi naši predniki združeni v frankovski državi, ne da bi zato že izgubili domače kneze. Njihovi notranji svobodi je bilo v prid, da so se prostovoljno odločili tudi za prevzem krščanstva. Patriarh Pavlin se je takrat dogovoril s salzburškim nadškofom Arnom, da bo meja med oglejskim in salzburškim misijonskim področjem reka Drava, kar je pozneje potrdil cesar Karel Veliki. Oznanjevanje vere se je izvršilo brez nasilja, po blagi misijonski metodi, ki sta jo zagovarjala Pavlin in Alkuin. Naši predniki so takrat brez odpora sprejeli krščansko vero in sv. Pavlin si je zaslužil naslov apostola Slovencev. Umrl je 11. januarja, najbrž leta 802. Na ta dan goduje.
Vir

Danes godujejo tudi…
blažena Ana Marija Janer Anglarill iz Cervere – redovnica in ustanoviteljica
blaženi Bernard (Antonio) Scammacca iz Katanije – duhovnik in redovnik
blaženi Frančišek Rogaczewski iz Gdanska – duhovnik in mučenec
sveti Higin iz Aten – papež
sveta Honorata iz Pavije – devica in nuna
sveti Levcij (Lucij) iz Brindisija – škof
sveti Peter Apselam (Balzam) iz Cezareje – mladenič in mučenec
blaženi Peter iz Himmeroda – menih in misijonar
sveti Peter, Sever in Leucij iz Aleksandrije – mučenci
sveti Salvij iz Kartagine – mučenec
sveti Teodozij Koinobit iz Kapadokije – opat in puščavnik
sveti Tipazij iz Tigave – vojak in mučenec
sveti Tomaž (Frančišek Anton) Placidi iz Corija – pastir, duhovnik in redovnik
blaženi Viljem Carter iz Londona – tiskar, mož in mučenec

Imena: Gregor, Greg, Grega, Gregec, Grgur, Griša, Grgulj, …
Sveti Gregor iz Nise, brat svetega Bazilija Velikega in svete Makrime, se je rodil najverjetneje okoli leta 335. Med vzhodnimi očeti velja za tistega, ki se je najbolj poglobil v mistični nauk in doživetje kontemplacije. Pot ga je vodila od učenja retorike, študija grške književnosti in filozofije do škofa v Nisi. Kot mistik in filozof se ni prav pretirano ukvarjal z zemeljskimi stvarmi, kar mu je za nekaj časa nakopalo celo obsodbo na izgnanstvo. Ko se je vrnil iz njega, se je spopadel s heretiki in bil kasneje med najvidnejšimi osebnostmi 2. vesoljnega cerkvenega zbora v Carigradu leta 381. Njegovi spisi so dogmatične, duhovno teološke, mistične in eksegetske narave, ohranjenih pa je tudi precej njegovih homilij (pridig). Nekatera bolj znana dela so: Veliki katehetski govor, O duši in vstajenju, O Mojzesovem življenju ter Homilije o očenašu in o blagrih.
»Ti, Gospod, si v resnici čist in neizčrpen vir dobrote. Zavrgel si nas, pa si nas zopet usmiljeno sprejel. Sovražil si nas, pa si se spravil; preklel si nas, in si nas blagoslovil. Izgnal si nas iz raja, pa si nas zopet pustil noter: vzel si nam oblačilo iz listov in si nas ogrnil s kraljevskim plaščem. Odprl si vrata ječe in si osvobodil obsojence … Za nas, ki smo podedovali greh, se je vse spremenilo v blestečo se radost, in vidimo, kako se odpira raj, vse do nebes. Stvarstvo – nebo in zemlja – katerega soglasje je bilo tedaj porušeno, se vrača k nekdanjemu prijateljstvu.«

»Vidim namreč, da si ljudje v sedanjem življenju za vse bolj prizadevajo kot za molitev. V duši se eden usmeri k temu, drugi k onemu, za dobrino molitve pa jim ni nič mar. Zgodaj hiti trgovec po kupčiji in se pri tem vneto trudi, da prej kakor stanovski tovariši kupcem razkaže svoje blago … Prav tako tudi kupec v skrbeh, da bi ga drug ne prehitel in bi sam ne dobil tistega, kar potrebuje, ne hiti v cerkev, ampak v prodajalno. In ker imajo vsi enako željo po dobičku in kar tekmujejo, da bi bližnjega prehiteli, jim tisto, s čimer se tako vneto ukvarjajo, krade čas za molitev – ta se je namreč spremenila v čas za kupčijo … Vsak je zaverovan v tisto, kar ima v rokah, in pozablja na molitveno dejavnost, misleč, da je čas, posvečen Bogu, izguba z ozirom na nalogo, ki si jo je zadal … Molitev opušča in se zanaša le na svoje roke, pozablja pa na Njega, ki mu je roke dal.«
Sveti Gregor Niški, škof in cerkveni učitelj, goduje 10. januarja
Vir
Danes godujejo tudi…
blažena Adela de Batz (Marija od Spočetja) iz Trenquelléona – devica in redovna ustanoviteljica
sveti Agaton iz Palerma – menih in papež
blažena Ana od angelov Monteagudo iz Arequipe – priorica
sveti Arkontij iz Viviersa – škof in mučenec
blaženi Beninkaza iz La Cave – opat
sveti Domicijan iz Melitene – škof
blaženi Egidij (Bernardin) di Bello iz Laurenzane – redovni brat
sveta Frančiška Salezija (Leónija) Aviat iz Sézanne – redovnica
blaženi Gregor X. (Teobald Visconti) iz Piacenze – papež
blaženi Gundisalvus (Gonçalo) iz Amaranta – duhovnik in redovnik
sveti Janez II. iz Jeruzalema – patriarh
sveti Marcijan iz Carigrada – duhovnik
blažena Marija Dolores Rodríguez Sopeña iz Almerije – devica in ustanoviteljica
sveti Melkijad (Miltiad) iz Rima – papež
sveti Oliverij de Sombreffe iz Villers-la-Ville – plemič in redovnik
sveti Pavel iz Teb – puščavnik
sveti Peter Orseolo I. iz Benetk – dož in menih
sveti Petronij iz Avignona – menih in škof
sveti Valerij (Vaury) iz Limogesa – puščavnik
sveti Viljem (William) de Don Jeon iz Bourgesa – škof

 Po rodu afričan je bil Hadrijan opat v mestu Neridi, ko ga je papež sv. Vitalijan poklical, naj prevzame nadškofijski sedež Canterburyja, vendar je to zavrnil in papežu svetoval, naj ga raje zamenja Teodor iz Tarza, ki se je kasneje res izkazal za enega od največjih nadškofov tega najprestižnejšega angleškega nadškofijskega sedeža. Papež je to sprejel, pod pogojem, da ga Hadrijan spremlja kot svetovalec in sodelavec. Teodor ga je tedaj imenoval za opata starodavnega samostana Sv. Petra in Pavla, kasneje preimenovanega v samostan Sv. Avguština. Pod vodstvom Hadrijana in s Teodozijevim vplivom je ta samostan postal eden od najvažnejših središč iz katerih so izšli številni bodoči škofje ter pomembno vplival na krščanstvo tistega časa. Sam opat Hadrijan je tam poučeval dobrih štirideset let. Po smrti 9. januarja leta 710 je bil pokopan v samostanu. Ko je bilo zaradi prenovitvenih del leta 1091 odpreti številne grobove, so našli njegovo telo nestrohnjeno, okoli njega pa se je širil nežen vonj.
Vir
Danes godujejo tudi…
sveta Agata Yi iz Seula – devica in mučenka
blaženi Anton Fatati iz Ancone – škof
sveti Evstratij iz Agaurosa – opat
sveti Felan (Filanus) iz Škotske – puščavnik in opat
sveti Honorat iz Buzancaisa – trgovec in mučenec
blaženi Jožef Pawłowski iz Proszowic – duhovnik, rektor in mučenec
blažena Julija della Rena iz Certalda – tretjerednica in rekluza
sveti Julijan, Bazilisa in tovariši – zakonca, antiohijski mučenci
blaženi Kazimir Grelewski iz Dwikozyja – duhovnik, učitelj in mučenec
sveti Marcelin Boccamajore iz Ancone – škof
blažena Marija Terezija od Jezusa (Aleša) le Clerc iz Nancyja – redovna ustanoviteljica
blažena Pavlina (Pavline Marie) Jaricot iz Lyona – tretjerednica in ustanoviteljica
sveti Peter iz Cadouina – duhovnik in menih
sveti Peter I. in tovariši iz Sebaste – škof in mučenci
častitljivi Salomon iz Himmeroda – menih in spokornik
sveta Terezija Kim iz Seula – vdova in mučenka
blažena Uraka Alfonso iz Abie – vdova, redovnica in ustanoviteljica
sveti Vital in tovariši iz Smirne – škof in diakoni, mučenci

V ameriški državi Louisiana, na pustem področju reke Mississipi, so bili leta 1718 temelji novega pristaniškega velemesta New Orleans. Takratni upravitelj je želel otrokom novega naselja zagotoviti solidno krščansko vzgojo, ter je zato nekaj sester uršulink iz Francije poklical v to nastajajoče mesto. Leta 1763 je Louisiani zavladala Španija, zato so se tem sestram pridružile še španske uršulinke. Deželi je kasneje spet zavladajo Francozi, zato morajo španske sestre oditi. Malo število francoskih sester pa je najavljalo prenehanje njihovega apostolata.
Nato pa je ena od redovnic poklicala na pomoč svojo sestrično, mater Mihaelo Censoul, obdarovano z redkimi umskimi sposobnostmi in globoke  pobožnosti. Želji sestre Mihaele, da odide v Louisiano je nasprotoval njen škof, ki jo je za vsako ceno želel obdržati v škofiji. Izjavil je, da bo sestro pustil samo, če Sveti Oče to izrecno odobri. Papež Pij VII. je bil tedaj Napoleonov ujetnik, kljub temu pa je po določenem času sestrino pismo prispelo do njega, nakar je papež velikodušno pristal na to, da gre.
Sestra se je v svojem pričakovanju odgovora zatekla k Mariji z naslednjo molitvijo. “Presveta Devica, če mi urediš hiter in pritrdilen odgovor na moje pismo, ti obljubljam, da bom v New Orleansu širila tvojo slavo pod imenom ‘Naša Gospa hitre pomoči.'” Škof se je tako začudil papeževem pismu, da je sam blagoslovil kip Naše Gospe, ki ga je sestra dala izklesati in ga želela ponesti s seboj. Od trenutka prihoda sestre Mihaele na ameriška tla se je pobožnost do Naše Gospe hitre pomoči zelo hitro širila. Pobožnost do Gospe hitre pomoči je 27. septembra leta 1851 odobril sveti oče Pij IX. in določil, da se praznuje 8. januarja. Sveti Sedež je z dekretom 13. junija leta 1928 odredil, da je Naša Gospa hitre pomoči glavna zaščitnica mesta New Orleans in države Louisiane.
Vir

Danes godujejo tudi…
sveti Abo iz Tbilisija – parfumar in mučenec
sveti Albert iz Cashela – misijonar, romar in škof
sveti Apolinarij Klavdij iz Hierapolisa – škof in apologet
blaženi Bernard iz Francije – menih
blaženi Edvard Waterson iz Londona – duhovnik in mučenec
sveti Erhard iz Regensburga – škof in misijonar
sveti Evgenijan iz Autuna – škof in mučenec
sveta Gudula (Gúdila) iz Bruslja – devica in spokornica
Jezusov krst – praznik
sveti Jurij iz Kozibe – menih in puščavnik
sveti Lovrenc Giustiniani iz Benetk – patriarh
sveti Lucijan in tovariši iz Beauvaisa – škof, misijonarji in mučenci
sveti Maksim II. iz Pavije – škof
sveti Natalan (Nathalan) iz Aberdeena – plemič, spokornik in škof
sveti Pacient iz Metza – škof
sveti Severin iz Norika – puščavnik in misijonar
sveta Teofil in Heladij iz Libije – diakon in laik, mučenca
blaženi Titus (Tito) Zeman iz Vajnory – duhovnik, redovnik in mučenec
blaženi Trofim (Torphim) iz Hamarja – menih in škof

To ni sveti Valentin, ki goduje 14. februarja. Ta je bolj poznan v Nemčiji. Najprej je živel kot puščavnik ob Bodenskem jezeru. Prišel je kot misijonar na področje Passaua, vendar tu ni imel uspeha, zato je odšel v Rim, da bi o tem potožil papežu. Vendar ga je papež posvetil v škofa in poslal nazaj. Vendar ni dolgo ostal, ker ga je ljudstvo izgnalo. Odšel je na Švabsko, kjer je imel več uspeha. Naposled se je umaknil in spet živel puščavniško v okolici Merana. Kasneje so njegove relikvije prenesli v Trier. Na koncu so prispele v Passau.
Valentin pomeni “močan, zdrav”, prevajamo ga kot Zdravko.
Vir
Danes godujejo tudi…
sveti Alderih iz Le Mansa – škof
blaženi Ambrož Fernandez iz Ōmure – vojak, redovni brat in mučenec
sveti Cir iz Carigrada – menih in škof
sveti Feliks iz Herakleje – mučenec
sveti Januarij iz Herakleje – škof in mučenec
sveti Jožef (Guise) Tuan iz Vietnama – družinski oče in poljedelec, mučenec
sveti Julijan iz Gozzana – diakon in pridigar
sveti Kler iz Antiohije – diakon in mučenec
sveti Knut (Canute) Lavard iz Ringsteda – vojvoda in mučenec
sveti Krispin iz Pavije – škof
sveti Lucijan Antiohijski – mučenec
blažena Marija Terezija (Johana) von Haze iz Liégea – devica in ustanoviteljica
blaženi Matej Guimera iz Agrigenta – redovnik in škof
sveti Polievt (Polievkt) iz Melitene – vojak in mučenec
sveti Rajmond iz Peñaforta – pravnik, duhovnik in redovnik
sveti Rajnold (Reinhold) iz Kölna – vitez, menih in mučenec
sveti Tillo iz Solignaca – suženj, zlatar, duhovnik in menih
sveta Virginija (Sigrid) iz Poitoua – pastirica

Zavetniki Koelna, popotnikov, romarjev, krznarjev, izdelovalcev igralnih kart, priprošnjiki proti epilepsiji in neurju
Atributi: obloženi z darovi, eden od nijh je navadno črn
Imena: Gašper, Gašpar, Melhior, Melko, Miha Boltežar, Boltek, Bolte, Boltež, Baltazar
V bogoslužju imenujemo praznik tudi razglašenje Gospodovo. Velja za enega najstarejših praznikov v Cerkvi. Njegova zgodba je znana.Ob času Jezusovega rojstva se je na Vzhodu prikazala čudovita zvezda. Modri – tako jim pravi evangelij – so bili učeni možje odličnega rodu, ki so imeli pri vladarjih velik vpliv. Zato jim pravimo kralji. Razsvetljeni od milosti, nemara poučeni po Balaamovi prerokbi, ki so jo poznali tudi v Arabiji, so šli na pot in prišli v Jeruzalem. Tam so spraševali: »Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« Mt 2, 2
Herod in z njim ves Jeruzalem se je prestrašil. Verjetno se je to modrim zdelo čudno. Zakaj pred Odrešenikom sveta trepečejo lastni rojaki? Herod je sklical velike duhovnike in pismouke in ti so mu povedali, da se mora po prerokovem zapisu novi kralj roditi v Betlehemu. Toda nihče od njih se ni zganil, da bi šel v Betlehem. Tedaj je Herod poslal modre kot nekakšne skrivne policiste, naj gredo v Betlehem, vse poizvedo in mu pridejo poročat, da se mu bo šel tudi on poklonit. Ko so odšli proti dve uri oddaljenemu Betlehemu, se jim je spet prikazala zvezda, da jih poplača za njihovo vero. Vodila jih je in obstala nad hišo, kjer je bilo Dete. Tam so padli predenj, ga molili in mu darovali zlata, kadila in mire.  V spanju opomnjeni, se niso vrnili k Herodu, temveč so po drugi poti odšli v svojo domovino.
Kasnejša legenda dodaja, da je bilo kraljem ime Gašper, Melhior, Baltazar, da so živeli še kakšnih trideset let v svoji domovini, da je prišel v tiste kraje apostol Tomaž, jim vse povedal o Kristusovem trpljenju in jih krstil. Njihove zemeljske ostanke so prenesli najprej v Carigrad, od tod v Milano, v 12. stoletju pa v Köln, kamor so tudi naši predniki radi romali.
Treh kraljev se spomnimo 6. januarja.
Vir

Trije modri iz Vzhoda ali Sveti Trije kralji s pomočjo zvezde iz vzhoda najdejo Zveličarja sveta in ga v svoji preprostosti počastijo. Število tri je povezano s tremi darovi, ki so jih Jezusu prinesli in jih omenja evangelist Matej: zlato, kadilo in miro. Prastara tradicija je videla v teh darovih bogato simboliko: zlato so Jezusu darovali kot kralju, kadilo kot Bogu, miro pa kot umrljivemu človeku (mira je dišava, ki so jo uporabljali pri maziljenju trupel, da niso zaudarjala). Po legendi so znana celo imena treh kraljev: Miha, Gašper in Boltežar. Za Slovence je predvečer praznika Gospodovega razglašenja ali Svetih Treh kraljev tretji sveti večer. Na predvečer praznika navadno blagoslovimo in pokadimo naše domove, na podboje vrat pa izpišemo imena Treh kraljev in leto 20+M+G+B+26.

Vir

Danes godujejo tudi…
sveti Andrej (Alfred) Bessette iz Montreala – redovni brat
sveti Andrej Corsini iz Fiesole – redovnik in škof
sveti Feliks iz Nantesa – škof
blaženi Jakob iz Serainga – menih
sveti Janez de Ribera iz Valencije – škof
sveta Julijan in Bazilisa iz Tebaide – zakonca in mučenca
sveti Karel Melchiori iz Sezze – frančiškanski brat in mistik
sveti Makarij (Škot) iz Würzburga – opat
sveta Mokra (Makra) iz Reimsa – devica in mučenka
sveti Peter Tomaž iz Famaguste – nadškof, redovnik in pridigar
sveta Rafaela Marija Porras y Ayllón iz Pedro Abada – redovna ustanoviteljica

Rodil se je leta 1811 v mestu Prahatice kot sin češke matere in nemškega očeta. V Budjejovicah je končal gimnazijo in stopil v bogoslovje. Tu je v njem zorel sklep (pod vplivom branja poročil dunajske Leopoldinske družbe), da bo šel za misijonarja v Ameriko. Leta 1833 je končal teološki študij, toda ni bil posvečen v duhovnika, ker je škofija imela preveč duhovnikov. Odločil se je, da bo odšel v Ameriko in tam našel škofa, ki bi ga hotel posvetiti. Leta 1836 je stopil na ameriška tla (naš Friderik Baraga nekaj let prej). Že tri tedne po svojem prihodu je bil v New Yorku posvečen za duhovnika in poslan na svoje prvo službeno mesto pri slapovih Niagare. Štiri leta je opravljal duhovniško službo med nemškimi, francoskimi in irskimi priseljenci. Dunajskemu nadškofu je pisal: »Dobri katoličani, ki so v vsaki občini še v večini, bodo kmalu še boljši.«

Pismo redemptorista Prosta je povzročilo preobrat v njegovem življenju. Še istega leta se je odločil za vstop v red redemptoristov. Kmalu je v njem prevzel odgovorne službe, kljub temu je še vedno delal v dušnem pastirstvu. Svojim duhovnim sobratom pa je vedno ponavljal: »Svet bo spreobrnjen bolj z molitvijo kakor z vsem drugim prizadevanjem.« Ko je bil razrešen predstojniške službe, se je posvetil bogoslovni znanosti. Njegov mali katekizem je doživel osemintrideset izdaj. Temu je sledil veliki katekizem in svetopisemske zgodbe. Toda leta 1852 ga je papež Pij IX. imenoval za škofa v Filadelfiji, ki je bila tedaj za New Yorkom in Baltimorom najpomembnejša škofija v ZDA. Neumann se je trudil, da bi se izognil škofovski časti. Toda papež mu je ukazal, naj sprejme škofijo pod pokorščino.
Kot škof se je posebej lotil vprašanja šol in ga tudi razvozlal. Ni in ni mogel gledati, kako so se otroci v liberalnih državnih šolah pod pretvezo svobode odtujevali Cerkvi in veri. Njegov program je bil: »Nobena župnijska cerkev brez župnijske šole.« Med njegovim kratkim škofovanjem je zraslo okoli sto novih šol. Z njegovim sodelovanjem pa je bilo zgrajenih približno osemdeset cerkva in kapel.

Preobilica dela ga je zgodaj izčrpala: 5. januarja 1860 se je zgrudil na eni izmed ulic v Filadelfiji in bil takoj mrtev. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel VI. 19. junija 1977.
Goduje 5. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

blaženi Alahrin iz Casamarija – prior in škof
blaženi Citard iz Bloomkampa – opat
sveti Deogratias iz Kartagine – škof
sveti Edvard III. Spoznavalec iz Londona – kralj
sveta Emilijana (Emilija) iz Rima – devica
blaženi Frančišek Peltier, Jakob Ledoyen in Peter Tessier iz Angersa – duhovniki in mučenci
sveta Genovefa Torres Morales iz Zaragoze – devica in redovnica
sveti Gerlah (Gerlach) iz Houthema – vitez, romar in puščavnik
sveti Karel od sv. Andreja (Houben) iz Mount Argusa – duhovnik in redovnik
sveti Konvojon iz Redona – opat
blažena Marcelina Darowska iz Jazlowieca – vdova in ustanoviteljica
blažena Marija Repetto iz Genove – devica in redovnica
blaženi Peter Bonilli iz Spoleta – duhovnik in ustanovitelj
sveti Roger (Ruggero) iz Todija – duhovnik in redovnik
sveta Sinkletika iz Aleksandrije – devica in puščavnica
sveti večer

“O nedoumljiva ljubezen! Ni večje ljubezni kot je ta, da je moj Bog postal človek, da mene naredi Boga. O izničena ljubezen, ki si se izničila, da bi mene odrešila, ko si sprejela našo naravo. Nisi se izničila, da bi kaj odvzela sebi ali svojemu božanstvu. Skrivnost tvojega spočetja me sili, da govorim te jecljajoče besede. O nedoumljivi, postal si umljiv! O neustvarjeni postal si stvar! O nepoznani, postal si znan! O nedosegljivi, postal si dosegljivi”
(Iz duhovnih spisov blažene Angele: Skrivnost učlovečenja je začetek našega odrešenja).

Angela se je rodila več kot dvajset let po smrti svetega Frančiška, leta 1249 v Folignu, nekaj kilometrov od Assisija. Duh asiškega svetnika je vtisnil pečat njenemu življenju. Do svojega štiridesetega leta življenja je živela razkošno in potratno. Bila je hči bogatih in uglednih staršev, izredno lepa, vesele narave. Zelo mlada se je poročila z bogatim posestnikom. Rodilo se jima je več otrok. Nadaljevala je s svojim razsipnim življenjem. Razen krščanske vzgoje v domači hiši ni dobila nobene posebne izobrazbe. Po naravi je bila zelo občutljiva, toda vztrajna. Lepota in bogastvo sta ji omogočila, da je živela kot imenitna gospa. Toda vedno bolj se ji je začela oglašati vest. Postala je nemirna. Šla je k spovedi. Iz njenih lastnih spisov vemo, da je nekatere grehe zavestno zamolčala. V njeni notranjosti je bilo plemenito in junaško srce. Milost je potrkala tudi na njena vrata. Duševno je hudo trpela. Zdelo se ji je, da jo kliče Bog.
Okoliščine njenega spreobrnjenja niso natančno znane. Sama je zapisala: “Predvsem mora človek vedeti, da Bog včasih pride v dušo, ne da bi ga proseč klical ali si ga samo želel.” Okrog leta 1285 je duhovno zelo trpela. V tej stiski se je zatekala k sv. Frančišku Asiškemu s prošnjo naj ji pomaga, da bo opravila dobro spoved. Takrat je v cerkvi sv. Felicijana v Folignu poslušala pridigo.Nato se je prav temu duhovniku spovedala v cerkvi sv. Frančiška in se odkritosrčno skesala svojih grehov. Vendar pa tudi po tej spovedi še ni čutila olajšanja, kot sama pripoveduje, marveč le sramoto in žalost zaradi svoje grešnosti.
Čedalje globlje je spoznavala skrivnost učlovečenja Božjega Sina. Na poti pokore, ki jo opisuje sama, pravi, da je napravila osemnajst korakov. Vsak korak je pomenil večje zbližanje z Bogom. Na tej poti ji je bil zgled sv. Frančišek, ki ga je imenovala “ogledalo svetosti in vseh popolnosti za vse, ki hočejo duhovno živeti.” Pot spreobrnjenja jo je pripeljalo do obljube, da bo živela čisto, da bo iskala pot križa in tako v resnici našla kraj, kamor se zatekajo vsi grešniki. “Ker sem vpraševala Boga, kaj naj storim, da bi mu bila moja pot pokore bolj všeč, se mi je večkrat prikazal pribit na križ in mi rekel, naj gledam njegove rane. Čudovito mi je razodeval, kako je zame trpel in me vpraševal: Kaj torej moreš storiti zame, da bi bilo dovolj?” V križanem Kristusu je spoznala najmočnejši dokaz njegove ljubezni in zveličavne volje. Speča in budna je imela pogosto prikazni Križanega, ki ji je kazal svoje rane in ji razodeval, kaj vse je iz ljubezni do nje pretrpel. Tolažbe je iskala v molitvi in je še posebno prosila preblaženo Devico in sv. Janeza Evangelista, naj ji izprosita, da bi bilo trpljenje Kristusovo njenemu spominu vedno živo vtisnjeno. In res je bila deležna milosti, da je zmerom čutila Kristusovo trpljenje v srcu, in to tako živo, da jo je ob pogledu na podobo Križanega obšla vročina po vsem telesu. Z molitvijo si je izprosila, da ji je bila pot do križa prikazana kot pot popolne odpovedi in vdanosti.
Spokornost, ki je bila v njej močna že od spreobrnjenja, se je še stopnjevala. Odločila se je za popolno uboštvo. Umrla ji je mama. Njeno smrt je Angela sprejela kot “božjo voljo”, saj pravi, da ji je bila mati “velika ovira na poti k Bogu”. Čez čas je umrl mož in za njim kmalu drug za drugim vsi otroci. Za Angelo je bil to hud in boleč udarec, obenem pa velika tolažba, ker je vedela, da bo šele zdaj mogla neovirano hoditi po poti križa in pokore. Priznala je, da je celo prosila Boga za njihovo smrt. Njej se je moralo umakniti vse razen Boga ali kar je bilo kot ovira med njo in Bogom.
Zdaj je nista več ovirala na njeni poti ne družba ne družina. Hotela je živeti po zgledu sv. Frančiška v popolni revščini. Na njeni poti pokore je bil to enajsti korak, ki ga je storila in ga opisuje takole: “Ker sem videla, da s posvetnimi rečmi ne morem delati pokore, kakor mi jo je Bog navdihoval, sem si želela popolno uboštvo. Pa so me mučile skušnjave s pomisleki, da sem še mlada, da me bo sram beračiti, da to utegne biti tudi nevarno, da bom morala umreti od lakote in mraza. Tudi so mi vsi to odsvetovali. Tedaj me je Bog tako jasno razsvetlil in mi obenem popolnoma jasno podelil tudi tako neupogljivo odločnost in moč, da sem sklenila živeti v uboštvu, četudi bi mi bilo treba umreti od lakote ali od pomanjkanja ali pa od sramote.” Po nekem romanju v Rim je kljub pomislekom in nasvetom znancev prodala svoje drago posestvo. Dobiček pa razdelila revežem. Okoli leta 1290 je stopila v tretji red sv. Frančiška in se obvezala, da bo izpolnjevala pravila sv. Frančiška. Kmalu za tem je šla v Assisi in na poti tja prosila sv. Frančiška, naj ji od Boga izprosi milost, da bo v “resnični revščini živela in umrla.”
Največ navdihov je Angela sprejemala med mašno daritvijo. Bog ji je dal z največjo gotovostjo čutiti, da je vsa v ljubezni. “Potem sem videla,” je pripovedovala, “dve strani v sebi… Na eni strani sem videla vso ljubezen in vse dobro, ki je prihajalo od Boga, nič pa ne od mene; na drugi strani pa sem videla svojo sušo in praznino. Iz tega sem spoznala, da nisem jaz tista, ki ljubi, čeprav vsa gorim v ljubezni, ampak da to izhaja iz Boga samega.” Kljub tej izredni milosti je morala več kot dve leti prebiti strašno duševno mučeništvo, ker se ji je zdelo, da jo je Bog popolnoma zapusti, da živi v brezupni duševni temi. Njeno telesno trpljenje v tem stanju je bilo skoraj nepopisno, a še hujše so bile duševne muke.
Ker je Angela izkoristila vsako milost, jo je Bog dvignil do najvišjih razodetij. Po njenih besedah to “presega vse, kar se da misliti.” V jasnosti in polnosti je gledala Boga, kakor ga prej nikoli ni videla. Njeno življenje poslej je bilo popolnoma spremenjeno. Dvanajst let ni zaužila nobene jedi razen evharistije, tako je zagotavljalo več kot dvajset prič. Ko se ji je bližala smrt, so bili ob njeni postelji zbrani njeni duhovni sinovi in hčere ter več Frančiškovih manjših bratov. Opominjala jih je k medsebojni ljubezni in veselju. Rekla jim je: “Moja edina oporoka je, da vam priporočam medsebojno ljubezen in zapuščam vam za svojo dediščino revščino, bolečino in zatajevanje, kar je tudi Kristusovo življenje.”
Zvečer 4. januarja 1309 je sprejela zakramente za umirajoče, nato mirno zaspala, okoli polnoči pa za vedno zatisnila oči. Angela je zapustila dragoceno zapisano dediščino, imenovano Knjiga ali Življenje blažene Angele Folinjske. Njeni spisi so pomembni zlasti za mistična raziskovanja. Angela.je bila ena najpomembnejših katoliških mističnih osebnosti in jo postavljamo v isto vrsto kakor Katarino Siensko in Katarino Genovsko. Zaradi bogate in globoke teološke vsebine njenih spisov so jo imenovali “učiteljica bogoslovcev” (magistra theologorum). Pokopana je bila v cerkvi Frančiškovih manjših bratov v Foligni. Tam se je začelo tudi njeno češčenje. Angelo Folinjsko so leta 1693 razglasili za blaženo.

Molitev
O Bog, blaženo Angelo si proslavil s premišljevanjem skrivnosti tvojega Sina. Po njenem zasluženju in priprošnji naj se na zemlji tudi mi poglabljamo v te skrivnosti in se veselimo ob razodetju tvoje slave. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu tvojem Sinu, ki s teboj, v občestvu svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Imena: Angela, Andja, Angelica, Angelca, Gela, Gelca, Gelči, Angelika, Geli
Goduje 4. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…
sveti Akvilin in tovariši – afriški mučenci
blaženi Cizinand iz Tarouce – menih
sveta Dafroza iz Rima – žena, mati in mučenka
sveta Elizabeta Anna Bayley Seton iz New Yorka – vzgojiteljica, vdova in ustanoviteljica
blažena Elizabeta Tubback iz Roosendaala – redovnica
sveti Emanuel Gonzales Garcia iz Palencije – škof in ustanovitelj
sveta Farailda iz Genta – vdova
sveti Fereol iz Uzésa – škof
sveti Gregor Attalus iz Langresa – senator, vdovec in škof
sveti Hermes, Agej in Kaj iz Bologne – mučenci
sveta Kristijana (Oringa) Menabuoi iz Lucce – devica in ustanoviteljica
sveti Prisk, Priscilijan in Benedikta iz Rima – duhovnik, diakon in devica, mučenci
sveti Rigomer iz Meauxa – škof
sveti Robert (Rigobert) iz Reimsa – opat in škof
blaženi Roger iz Ellanta – opat
blaženi Tomaž Plumtree iz Durhama – duhovnik in mučenec

 Ime »Jezus« je grškemu jeziku prilagojena beseda, izvedena iz hebrejskega izraza »Jehošua«, okrajšano »Ješua«, kar pomeni: Jahve je rešitelj. Bog sam je določil to ime, ko je angel rekel sv. Jožefu v spanju: »…daj mu ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (Mt 1,21). Čaščenje Jezusovega imena se je na široko uveljavilo zlasti v srednjem veku, še posebej ga je pospeševal sv. Bernardin Sienski. Jezusa in njegovo sveto ime častimo tudi z litanijami Imena Jezusovega.

Vir

Danes godujejo tudi…
sveti Anter iz Buxentuma – papež in mučenec
sveti Ciriak (Kuriakose) Elija Chavara iz Kérale – duhovnik, redovnik in ustanovitelj
sveti Danijel iz Padove – diakon in mučenec
sveti Florencij II. iz Vienne – škof in mučenec
sveta Genovefa iz Pariza – devica
sveti Gordij iz Cezareje – vojak, puščavnik in mučenec
blaženi Hostrad – opat
sveti Lucijan iz Lentina – škof
blažena Ozilija iz Namurja – devica
sveti Teogen in tovariši iz Pariuma – škof, vojaki in mučenci
sveti Teona (Sinezij) iz Nikomedije – čarovnik in spreobrnjenec, mučenec
sveti Teopémpt (Teopomp) iz Nikomedije – škof in mučenec