Zavetniki Koelna, popotnikov, romarjev, krznarjev, izdelovalcev igralnih kart, priprošnjiki proti epilepsiji in neurju
Atributi: obloženi z darovi, eden od nijh je navadno črn
Imena: Gašper, Gašpar, Melhior, Melko, Miha Boltežar, Boltek, Bolte, Boltež, Baltazar
V bogoslužju imenujemo praznik tudi razglašenje Gospodovo. Velja za enega najstarejših praznikov v Cerkvi. Njegova zgodba je znana.Ob času Jezusovega rojstva se je na Vzhodu prikazala čudovita zvezda. Modri – tako jim pravi evangelij – so bili učeni možje odličnega rodu, ki so imeli pri vladarjih velik vpliv. Zato jim pravimo kralji. Razsvetljeni od milosti, nemara poučeni po Balaamovi prerokbi, ki so jo poznali tudi v Arabiji, so šli na pot in prišli v Jeruzalem. Tam so spraševali: »Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« Mt 2, 2
Herod in z njim ves Jeruzalem se je prestrašil. Verjetno se je to modrim zdelo čudno. Zakaj pred Odrešenikom sveta trepečejo lastni rojaki? Herod je sklical velike duhovnike in pismouke in ti so mu povedali, da se mora po prerokovem zapisu novi kralj roditi v Betlehemu. Toda nihče od njih se ni zganil, da bi šel v Betlehem. Tedaj je Herod poslal modre kot nekakšne skrivne policiste, naj gredo v Betlehem, vse poizvedo in mu pridejo poročat, da se mu bo šel tudi on poklonit. Ko so odšli proti dve uri oddaljenemu Betlehemu, se jim je spet prikazala zvezda, da jih poplača za njihovo vero. Vodila jih je in obstala nad hišo, kjer je bilo Dete. Tam so padli predenj, ga molili in mu darovali zlata, kadila in mire.  V spanju opomnjeni, se niso vrnili k Herodu, temveč so po drugi poti odšli v svojo domovino.
Kasnejša legenda dodaja, da je bilo kraljem ime Gašper, Melhior, Baltazar, da so živeli še kakšnih trideset let v svoji domovini, da je prišel v tiste kraje apostol Tomaž, jim vse povedal o Kristusovem trpljenju in jih krstil. Njihove zemeljske ostanke so prenesli najprej v Carigrad, od tod v Milano, v 12. stoletju pa v Köln, kamor so tudi naši predniki radi romali.
Treh kraljev se spomnimo 6. januarja.
Vir

Trije modri iz Vzhoda ali Sveti Trije kralji s pomočjo zvezde iz vzhoda najdejo Zveličarja sveta in ga v svoji preprostosti počastijo. Število tri je povezano s tremi darovi, ki so jih Jezusu prinesli in jih omenja evangelist Matej: zlato, kadilo in miro. Prastara tradicija je videla v teh darovih bogato simboliko: zlato so Jezusu darovali kot kralju, kadilo kot Bogu, miro pa kot umrljivemu človeku (mira je dišava, ki so jo uporabljali pri maziljenju trupel, da niso zaudarjala). Po legendi so znana celo imena treh kraljev: Miha, Gašper in Boltežar. Za Slovence je predvečer praznika Gospodovega razglašenja ali Svetih Treh kraljev tretji sveti večer. Na predvečer praznika navadno blagoslovimo in pokadimo naše domove, na podboje vrat pa izpišemo imena Treh kraljev in leto 20+M+G+B+26.

Vir

Danes godujejo tudi…
sveti Andrej (Alfred) Bessette iz Montreala – redovni brat
sveti Andrej Corsini iz Fiesole – redovnik in škof
sveti Feliks iz Nantesa – škof
blaženi Jakob iz Serainga – menih
sveti Janez de Ribera iz Valencije – škof
sveta Julijan in Bazilisa iz Tebaide – zakonca in mučenca
sveti Karel Melchiori iz Sezze – frančiškanski brat in mistik
sveti Makarij (Škot) iz Würzburga – opat
sveta Mokra (Makra) iz Reimsa – devica in mučenka
sveti Peter Tomaž iz Famaguste – nadškof, redovnik in pridigar
sveta Rafaela Marija Porras y Ayllón iz Pedro Abada – redovna ustanoviteljica

Rodil se je leta 1811 v mestu Prahatice kot sin češke matere in nemškega očeta. V Budjejovicah je končal gimnazijo in stopil v bogoslovje. Tu je v njem zorel sklep (pod vplivom branja poročil dunajske Leopoldinske družbe), da bo šel za misijonarja v Ameriko. Leta 1833 je končal teološki študij, toda ni bil posvečen v duhovnika, ker je škofija imela preveč duhovnikov. Odločil se je, da bo odšel v Ameriko in tam našel škofa, ki bi ga hotel posvetiti. Leta 1836 je stopil na ameriška tla (naš Friderik Baraga nekaj let prej). Že tri tedne po svojem prihodu je bil v New Yorku posvečen za duhovnika in poslan na svoje prvo službeno mesto pri slapovih Niagare. Štiri leta je opravljal duhovniško službo med nemškimi, francoskimi in irskimi priseljenci. Dunajskemu nadškofu je pisal: »Dobri katoličani, ki so v vsaki občini še v večini, bodo kmalu še boljši.«

Pismo redemptorista Prosta je povzročilo preobrat v njegovem življenju. Še istega leta se je odločil za vstop v red redemptoristov. Kmalu je v njem prevzel odgovorne službe, kljub temu je še vedno delal v dušnem pastirstvu. Svojim duhovnim sobratom pa je vedno ponavljal: »Svet bo spreobrnjen bolj z molitvijo kakor z vsem drugim prizadevanjem.« Ko je bil razrešen predstojniške službe, se je posvetil bogoslovni znanosti. Njegov mali katekizem je doživel osemintrideset izdaj. Temu je sledil veliki katekizem in svetopisemske zgodbe. Toda leta 1852 ga je papež Pij IX. imenoval za škofa v Filadelfiji, ki je bila tedaj za New Yorkom in Baltimorom najpomembnejša škofija v ZDA. Neumann se je trudil, da bi se izognil škofovski časti. Toda papež mu je ukazal, naj sprejme škofijo pod pokorščino.
Kot škof se je posebej lotil vprašanja šol in ga tudi razvozlal. Ni in ni mogel gledati, kako so se otroci v liberalnih državnih šolah pod pretvezo svobode odtujevali Cerkvi in veri. Njegov program je bil: »Nobena župnijska cerkev brez župnijske šole.« Med njegovim kratkim škofovanjem je zraslo okoli sto novih šol. Z njegovim sodelovanjem pa je bilo zgrajenih približno osemdeset cerkva in kapel.

Preobilica dela ga je zgodaj izčrpala: 5. januarja 1860 se je zgrudil na eni izmed ulic v Filadelfiji in bil takoj mrtev. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel VI. 19. junija 1977.
Goduje 5. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

blaženi Alahrin iz Casamarija – prior in škof
blaženi Citard iz Bloomkampa – opat
sveti Deogratias iz Kartagine – škof
sveti Edvard III. Spoznavalec iz Londona – kralj
sveta Emilijana (Emilija) iz Rima – devica
blaženi Frančišek Peltier, Jakob Ledoyen in Peter Tessier iz Angersa – duhovniki in mučenci
sveta Genovefa Torres Morales iz Zaragoze – devica in redovnica
sveti Gerlah (Gerlach) iz Houthema – vitez, romar in puščavnik
sveti Karel od sv. Andreja (Houben) iz Mount Argusa – duhovnik in redovnik
sveti Konvojon iz Redona – opat
blažena Marcelina Darowska iz Jazlowieca – vdova in ustanoviteljica
blažena Marija Repetto iz Genove – devica in redovnica
blaženi Peter Bonilli iz Spoleta – duhovnik in ustanovitelj
sveti Roger (Ruggero) iz Todija – duhovnik in redovnik
sveta Sinkletika iz Aleksandrije – devica in puščavnica
sveti večer

“O nedoumljiva ljubezen! Ni večje ljubezni kot je ta, da je moj Bog postal človek, da mene naredi Boga. O izničena ljubezen, ki si se izničila, da bi mene odrešila, ko si sprejela našo naravo. Nisi se izničila, da bi kaj odvzela sebi ali svojemu božanstvu. Skrivnost tvojega spočetja me sili, da govorim te jecljajoče besede. O nedoumljivi, postal si umljiv! O neustvarjeni postal si stvar! O nepoznani, postal si znan! O nedosegljivi, postal si dosegljivi”
(Iz duhovnih spisov blažene Angele: Skrivnost učlovečenja je začetek našega odrešenja).

Angela se je rodila več kot dvajset let po smrti svetega Frančiška, leta 1249 v Folignu, nekaj kilometrov od Assisija. Duh asiškega svetnika je vtisnil pečat njenemu življenju. Do svojega štiridesetega leta življenja je živela razkošno in potratno. Bila je hči bogatih in uglednih staršev, izredno lepa, vesele narave. Zelo mlada se je poročila z bogatim posestnikom. Rodilo se jima je več otrok. Nadaljevala je s svojim razsipnim življenjem. Razen krščanske vzgoje v domači hiši ni dobila nobene posebne izobrazbe. Po naravi je bila zelo občutljiva, toda vztrajna. Lepota in bogastvo sta ji omogočila, da je živela kot imenitna gospa. Toda vedno bolj se ji je začela oglašati vest. Postala je nemirna. Šla je k spovedi. Iz njenih lastnih spisov vemo, da je nekatere grehe zavestno zamolčala. V njeni notranjosti je bilo plemenito in junaško srce. Milost je potrkala tudi na njena vrata. Duševno je hudo trpela. Zdelo se ji je, da jo kliče Bog.
Okoliščine njenega spreobrnjenja niso natančno znane. Sama je zapisala: “Predvsem mora človek vedeti, da Bog včasih pride v dušo, ne da bi ga proseč klical ali si ga samo želel.” Okrog leta 1285 je duhovno zelo trpela. V tej stiski se je zatekala k sv. Frančišku Asiškemu s prošnjo naj ji pomaga, da bo opravila dobro spoved. Takrat je v cerkvi sv. Felicijana v Folignu poslušala pridigo.Nato se je prav temu duhovniku spovedala v cerkvi sv. Frančiška in se odkritosrčno skesala svojih grehov. Vendar pa tudi po tej spovedi še ni čutila olajšanja, kot sama pripoveduje, marveč le sramoto in žalost zaradi svoje grešnosti.
Čedalje globlje je spoznavala skrivnost učlovečenja Božjega Sina. Na poti pokore, ki jo opisuje sama, pravi, da je napravila osemnajst korakov. Vsak korak je pomenil večje zbližanje z Bogom. Na tej poti ji je bil zgled sv. Frančišek, ki ga je imenovala “ogledalo svetosti in vseh popolnosti za vse, ki hočejo duhovno živeti.” Pot spreobrnjenja jo je pripeljalo do obljube, da bo živela čisto, da bo iskala pot križa in tako v resnici našla kraj, kamor se zatekajo vsi grešniki. “Ker sem vpraševala Boga, kaj naj storim, da bi mu bila moja pot pokore bolj všeč, se mi je večkrat prikazal pribit na križ in mi rekel, naj gledam njegove rane. Čudovito mi je razodeval, kako je zame trpel in me vpraševal: Kaj torej moreš storiti zame, da bi bilo dovolj?” V križanem Kristusu je spoznala najmočnejši dokaz njegove ljubezni in zveličavne volje. Speča in budna je imela pogosto prikazni Križanega, ki ji je kazal svoje rane in ji razodeval, kaj vse je iz ljubezni do nje pretrpel. Tolažbe je iskala v molitvi in je še posebno prosila preblaženo Devico in sv. Janeza Evangelista, naj ji izprosita, da bi bilo trpljenje Kristusovo njenemu spominu vedno živo vtisnjeno. In res je bila deležna milosti, da je zmerom čutila Kristusovo trpljenje v srcu, in to tako živo, da jo je ob pogledu na podobo Križanega obšla vročina po vsem telesu. Z molitvijo si je izprosila, da ji je bila pot do križa prikazana kot pot popolne odpovedi in vdanosti.
Spokornost, ki je bila v njej močna že od spreobrnjenja, se je še stopnjevala. Odločila se je za popolno uboštvo. Umrla ji je mama. Njeno smrt je Angela sprejela kot “božjo voljo”, saj pravi, da ji je bila mati “velika ovira na poti k Bogu”. Čez čas je umrl mož in za njim kmalu drug za drugim vsi otroci. Za Angelo je bil to hud in boleč udarec, obenem pa velika tolažba, ker je vedela, da bo šele zdaj mogla neovirano hoditi po poti križa in pokore. Priznala je, da je celo prosila Boga za njihovo smrt. Njej se je moralo umakniti vse razen Boga ali kar je bilo kot ovira med njo in Bogom.
Zdaj je nista več ovirala na njeni poti ne družba ne družina. Hotela je živeti po zgledu sv. Frančiška v popolni revščini. Na njeni poti pokore je bil to enajsti korak, ki ga je storila in ga opisuje takole: “Ker sem videla, da s posvetnimi rečmi ne morem delati pokore, kakor mi jo je Bog navdihoval, sem si želela popolno uboštvo. Pa so me mučile skušnjave s pomisleki, da sem še mlada, da me bo sram beračiti, da to utegne biti tudi nevarno, da bom morala umreti od lakote in mraza. Tudi so mi vsi to odsvetovali. Tedaj me je Bog tako jasno razsvetlil in mi obenem popolnoma jasno podelil tudi tako neupogljivo odločnost in moč, da sem sklenila živeti v uboštvu, četudi bi mi bilo treba umreti od lakote ali od pomanjkanja ali pa od sramote.” Po nekem romanju v Rim je kljub pomislekom in nasvetom znancev prodala svoje drago posestvo. Dobiček pa razdelila revežem. Okoli leta 1290 je stopila v tretji red sv. Frančiška in se obvezala, da bo izpolnjevala pravila sv. Frančiška. Kmalu za tem je šla v Assisi in na poti tja prosila sv. Frančiška, naj ji od Boga izprosi milost, da bo v “resnični revščini živela in umrla.”
Največ navdihov je Angela sprejemala med mašno daritvijo. Bog ji je dal z največjo gotovostjo čutiti, da je vsa v ljubezni. “Potem sem videla,” je pripovedovala, “dve strani v sebi… Na eni strani sem videla vso ljubezen in vse dobro, ki je prihajalo od Boga, nič pa ne od mene; na drugi strani pa sem videla svojo sušo in praznino. Iz tega sem spoznala, da nisem jaz tista, ki ljubi, čeprav vsa gorim v ljubezni, ampak da to izhaja iz Boga samega.” Kljub tej izredni milosti je morala več kot dve leti prebiti strašno duševno mučeništvo, ker se ji je zdelo, da jo je Bog popolnoma zapusti, da živi v brezupni duševni temi. Njeno telesno trpljenje v tem stanju je bilo skoraj nepopisno, a še hujše so bile duševne muke.
Ker je Angela izkoristila vsako milost, jo je Bog dvignil do najvišjih razodetij. Po njenih besedah to “presega vse, kar se da misliti.” V jasnosti in polnosti je gledala Boga, kakor ga prej nikoli ni videla. Njeno življenje poslej je bilo popolnoma spremenjeno. Dvanajst let ni zaužila nobene jedi razen evharistije, tako je zagotavljalo več kot dvajset prič. Ko se ji je bližala smrt, so bili ob njeni postelji zbrani njeni duhovni sinovi in hčere ter več Frančiškovih manjših bratov. Opominjala jih je k medsebojni ljubezni in veselju. Rekla jim je: “Moja edina oporoka je, da vam priporočam medsebojno ljubezen in zapuščam vam za svojo dediščino revščino, bolečino in zatajevanje, kar je tudi Kristusovo življenje.”
Zvečer 4. januarja 1309 je sprejela zakramente za umirajoče, nato mirno zaspala, okoli polnoči pa za vedno zatisnila oči. Angela je zapustila dragoceno zapisano dediščino, imenovano Knjiga ali Življenje blažene Angele Folinjske. Njeni spisi so pomembni zlasti za mistična raziskovanja. Angela.je bila ena najpomembnejših katoliških mističnih osebnosti in jo postavljamo v isto vrsto kakor Katarino Siensko in Katarino Genovsko. Zaradi bogate in globoke teološke vsebine njenih spisov so jo imenovali “učiteljica bogoslovcev” (magistra theologorum). Pokopana je bila v cerkvi Frančiškovih manjših bratov v Foligni. Tam se je začelo tudi njeno češčenje. Angelo Folinjsko so leta 1693 razglasili za blaženo.

Molitev
O Bog, blaženo Angelo si proslavil s premišljevanjem skrivnosti tvojega Sina. Po njenem zasluženju in priprošnji naj se na zemlji tudi mi poglabljamo v te skrivnosti in se veselimo ob razodetju tvoje slave. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu tvojem Sinu, ki s teboj, v občestvu svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Imena: Angela, Andja, Angelica, Angelca, Gela, Gelca, Gelči, Angelika, Geli
Goduje 4. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…
sveti Akvilin in tovariši – afriški mučenci
blaženi Cizinand iz Tarouce – menih
sveta Dafroza iz Rima – žena, mati in mučenka
sveta Elizabeta Anna Bayley Seton iz New Yorka – vzgojiteljica, vdova in ustanoviteljica
blažena Elizabeta Tubback iz Roosendaala – redovnica
sveti Emanuel Gonzales Garcia iz Palencije – škof in ustanovitelj
sveta Farailda iz Genta – vdova
sveti Fereol iz Uzésa – škof
sveti Gregor Attalus iz Langresa – senator, vdovec in škof
sveti Hermes, Agej in Kaj iz Bologne – mučenci
sveta Kristijana (Oringa) Menabuoi iz Lucce – devica in ustanoviteljica
sveti Prisk, Priscilijan in Benedikta iz Rima – duhovnik, diakon in devica, mučenci
sveti Rigomer iz Meauxa – škof
sveti Robert (Rigobert) iz Reimsa – opat in škof
blaženi Roger iz Ellanta – opat
blaženi Tomaž Plumtree iz Durhama – duhovnik in mučenec

 Ime »Jezus« je grškemu jeziku prilagojena beseda, izvedena iz hebrejskega izraza »Jehošua«, okrajšano »Ješua«, kar pomeni: Jahve je rešitelj. Bog sam je določil to ime, ko je angel rekel sv. Jožefu v spanju: »…daj mu ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (Mt 1,21). Čaščenje Jezusovega imena se je na široko uveljavilo zlasti v srednjem veku, še posebej ga je pospeševal sv. Bernardin Sienski. Jezusa in njegovo sveto ime častimo tudi z litanijami Imena Jezusovega.

Vir

Danes godujejo tudi…
sveti Anter iz Buxentuma – papež in mučenec
sveti Ciriak (Kuriakose) Elija Chavara iz Kérale – duhovnik, redovnik in ustanovitelj
sveti Danijel iz Padove – diakon in mučenec
sveti Florencij II. iz Vienne – škof in mučenec
sveta Genovefa iz Pariza – devica
sveti Gordij iz Cezareje – vojak, puščavnik in mučenec
blaženi Hostrad – opat
sveti Lucijan iz Lentina – škof
blažena Ozilija iz Namurja – devica
sveti Teogen in tovariši iz Pariuma – škof, vojaki in mučenci
sveti Teona (Sinezij) iz Nikomedije – čarovnik in spreobrnjenec, mučenec
sveti Teopémpt (Teopomp) iz Nikomedije – škof in mučenec

Njegovi spisi
Sveti Gregorij Nazianški, imenovan tudi Theologos, teolog, cerkveni oče in cerkveni učitelj
Rojen okoli leta 329, Kapadokija, Mala Azija, umrl 390, Nazianz.
Gregor Nazianški ali Gregorij Teolog, kakor ga zaradi tesne povezanosti njegove teologije in duhovnosti tudi imenujemo, z Bazilijem Velikim in Gregorjem iz Nise tvori trojico »velikih Kapadočanov«.

Življenje
Iz družinske oporoke je razvidno, da je bila Gregorjeva družina premožna. Imeli so obilo premoženja in služinčadi. Gregorijev oče Gregor Starejši (280 – 374) je leta 329 postal škof v kapadoškem mestu Nazianzu. Skupaj z ženo sveto Nono, ki je svojega sina že pred njegovim rojstvom posvetila Bogu, sta Gregorju nudila dobro krščansko vzgojo.
Mlad je odšel v retorično šolo v kapadoški Cezareji in njegova velika želja po vedenju ga je privedla v krščansko šolo v palestinski Cezareji in pozneje v Aleksandrijo, kjer je nadaljeval z višjimi študiji. Leta 355 je odplul v Atene. Med plovbo je prišlo do hude nevihte, Gregor pa še ni bil krščen (krst otrok še ni bil v navadi). V dveh avtobiografskih pesmih je opisal vso stisko, ki jo je takrat doživljal. V eni od njih izpove, da ga je bilo manj strah naravne smrti, kot pa smrti brez krsta. V Atenah, kjer je nato hitro zaprosil za krst, se je spoprijateljil z Bazilijem Velikim, bratom svetega Gregorija iz Nise. Stroka danes glede prijateljstva z Bazilijem ni soglasna, saj je Gregor želel živeti samotarsko življenje, dogodki pa so ju prisilili v pastoralno dejavnost.
Oče in meščani Nazianza so na Gregorja pritiskali, naj se da posvetiti v duhovnika. Naposled se je le vdal in bil leta 362, po vrnitvi domov, posvečen. Po posvečenju je zbežal v Pont, a se je nedolgo zatem vrnil in napisal razpravo »Zagovor bega«, v kateri je čudovito opisal duhovništvo v patristični dobi.
Cesar Valens, ki je bil arijanske veroizpovedi, je leta 372 skušal Kapadokijo razdeliti na manjše enote, da bi tja postavil arijanske škofe. Bazilij je za ta njegova prizadevanja izvedel in ga prehitel. Svoje prijatelje in brate je postavil za škofe tja, kjer naj bi Valens postavil svoje. Gregor bi naj postal škof v Sazimi. S tem ni soglašal, saj je tam že bil arijanski škof, sam pa ni hotel siliti v težave. Vseeno je bil posvečen v škofa, službo pomožnega škofa pa je opravljal doma. Po očetovi smrti (374) se je umaknil v samoto, vendar ne za dolgo. Leta 379, po Bazilijevi smrti, je cesar Teodozij, ki je bil nicejske veroizpovedi, postavil Gregorja za carigrajskega nadškofa. Tri leta škofovanja v Carigradu (379 – 381) predstavljajo višek Gregorjevega delovanja. V tem času se je goreče boril proti mnogim herezijam in s pridigarsko dejavnostjo postopno pripeljal krščansko skupnost do enotnosti. Leta 381 se je v Carigradu začel koncil, ki ga je po smrti antiohijskega škofa Melecija vodil Gregor. Dal je predlog za Melecijevega naslednika in tako povzročil spore in nezadovoljstvo, zato se je odpovedal svojemu mestu in se vrnil v Nazianz. Poskrbel je, da je leta 384 Evlalij postal nazianški škof, sam pa se je do smrti (390) umaknil v samoto, pisal pesmi in meditiral.
Po njem se imenuje tudi manjše mesto St. Nazianz v Wisconsinu v ZDA.

Dela in misel
Gregorjeva pisna zapuščina obsega 45 govorov, 250 pisem in 400 pesmi. V petih teoloških govorih (27 – 31), zaradi katerih ga upravičeno imenujemo Gregor »Teolog«, deli človeka na tri dele: nous (um), psyche (oživljajoči princip) in soma (telo).
Nekateri patrologi zagovarjajo tezo, da Gregor meša pojma soma in sarx (telo in meso), vendar so natančnejša branja njegovih besedil pokazala, da temu ni tako. Boj v človeku se bije med pneumo in sarxom. Somo in psyche, ki se morata od strasti sarxa ločiti, priteguje k nousu. Gregor pozitivno ovrednoti telo. To je razvidno iz njegovega razlaganja Kristusovega telesa, ki je evharistično in zakramentalno (Cerkev). Telo Cerkve je oživljeno z umsko hrano.

Antropologija
Poznavanje Gregorijeve antropologije je ključnega pomena za razumevanje njegove teologije in duhovnosti.
Človek je ustvarjen po Božji podobi. Kristus, ki je popolna podoba Očeta, razodene polnost te podobe, ki smo je po Svetem Duhu tudi mi deležni. Človeško bitje pristopa k pobožanstvenju (divinizaciji). Pri tem gre za eno samo iluminacijo (razsvetljenje), ki se razlomi na tri dele. Prvi del iluminacije je sveti krst, ki skupaj s tretjim delom, ki pomeni vstop v večno svetlobo, uokvirja pot (drugi del iluminacije), ki omogoča, da se krstno razsvetljenje razvije proti večni luči. Pot poteka preko gore spremenjenja, kjer se Kristus spremeni v somi (pozitivno vrednotenje telesa), in preko gore Gospodovega trpljenja, Kalvarije. Pot vodi od preobličenja (spremenjenje) do Kalvarije, kjer obraz razobličenega kaže usmiljenje Svete Trojice. Gregor je med grškimi teologi prvi, ki je uporabil terminologijo o Trojici.
K doktrini o Sveti Trojici, ki je delo treh »velikih Kapadočanov«, je Gregor prispeval razlago načina bivanja Očeta, Sina in Svetega Duha. Vse tri osebe (hipostaze) v skupnem bitju tvorijo božanstvo. Nasproti Ariju in Sabeliju je v govoru »O svetem krstu« strnil svoj nauk o enem božanstvu in o eni moči iz Trojice.
Izrednega pomena zanj predstavlja dogma o Marijinem božjem materinstvu. Marijin naziv »Theotokos« Gregor postavlja nasproti krivoverstvoma adopcionizmu in apolonarizmu.
Vir

Danes godujejo tudi…
sveti Adelard iz Corbie – opat
blaženi Airald iz Maurienne – menih in škof
blaženi Alard iz Loccuma – vitez in menih
sveti Argej, Narcis in Marcelin iz Tomisa – bratje, vojaki in mučenci
sveti Bazilij Veliki iz Cezareje – nadškof in cerkveni učitelj
sveti Bladulf (Blidulf) iz Bobbia – duhovnik in menih
sveti Janez Camillus “Dobri” iz Milana – škof
blaženi Lovrenc Bâtard iz Angersa – duhovnik in mučenec
sveti Mainhin (Munchin) iz Limericka – škof
blažena Marija Ana (Estera) Soureau Blondin iz Quebeca – devica in ustanoviteljica
blaženi Markolin Amanni iz Forlija – redovnik
sveti Serafim iz Sarova – menih in mistik
sveti Silvester iz Troine – opat
blažena Štefanija Quinzani iz Soncina – devica, mistikinja in tretjerednica
sveti Telesfor iz Terranove – papež in mučenec
blaženi Teobald iz Clairvauxa – opat
sveti Teodor iz Marseilla – škof
blaženi Viljem Repin iz Angersa – duhovnik in mučenec
častitljivi Viljem Walsh iz Meatha – menih in škof
sveti Vincencijan de Rouffiac iz Tulle – puščavnik

VATIKAN (sreda, 2. januar 2008, RV) – Sveti oče je imel danes prvo splošno avdienco v dvorani Pavla VI., kjer se je srečal s tisoči vernikov in romarjev, ki so novo leto pričakali v Večnem mestu.
Na začetku svojega govora se je še enkrat zahvalil vsem, ki so mu za praznike na razne načine čestitali in mu izrazili svojo duhovno bližino.
Včeraj smo slovesno počastili Marijo Božjo Mater. Naslov Theotokos – Božja Mati ji je ljudska pobožnost naklonila že v 3. stoletju, uradno pa ga je potrdil cerkveni zbor v Niceji leta 431, ki je na ta načni dokončno potrdil resnico, da sta v Kristusovi osebi dve naravi, božja in človeška. Od takrat se je pobožnost do Marije Božje Matere močno razširila, krščanske skupnosti pa so ji posvetile vrsto svojih cerkva, med katerimi je v Rimu najbolj znana bazilika Sv. Marije Velike. Tudi mi smo se med letošnjimi prazniki Kristusovega učlovečenja poglabljali v skrivnost tesne povezanosti med Učlovečenjem in Marijinim dostojanstvom, kot Božje Matere. Vsi naslovi, ki jih je božje ljudstvo in Cerkev dala Mariji, kot je privilegij, da je Brezmadežna, v nebesa vzeta in drugi, imajo svoj temelj v njeni poklicanosti, da je bila Odrešenikova Mati. Naslov, Božja Mati, tudi izraža Marijino poslanstvo v zgodovini odrešenja in njeno posebno vlogo v skrivnosti Kristusa in Cerkve. Kot taka je Marija tudi Mati Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Zato ji je papež Pavel VI. med 2. cerkvenim zborom, 21. novembra 1964, slovesno podelil naslov »Mati Cerkve«, kar posebej pove, da je Marija tudi naša Mati, kot ji je to naročil umirajoči Sin na križu, da je namreč Mati vsakega njegovega učenca. Tako smo povabljeni, da pozorno premislimo pomen Device Marije v našem osebnem življenju, da bo vodila naše korake v novem letu, v katerega smo po Gospodovi dobroti vstopili. V novem letu se z zaupanjem obračajmo k njej, naj nam s svojim varstvom in priprošnjo izprosi še močnejšo ljubezen do Jezusa, svojega Sina, da bomo še rajši služili Kraljestvu, ki prihaja. Marija, Božja Mati, nas namreč z gotovostjo vodi k svojemu Sinu in nam pomaga, da smo njegovi zvesti učenci, je zaključil sveti oče svoj nagovor med prvo avdienco v novem letu.
Vir

Božičnega praznovanja si ne moremo predstavljati brez Marije, matere Božjega Sina. Tako je nujno navzoča tudi, ko praznujemo božično osmino. Prvi dan leta je posebej posvečen Mariji oz. njenemu Božjemu materinstvu. Marija je najtesneje povezan s skrivnostjo Božjega učlovečenja, kot tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. Da je Marija Božja Mati je najstarejša verska resnica o Mariji. Vesoljna Cerkev je to resnico sprejela že na koncilu v Efezu v 5. stoletju. II. vatikanski koncil pa pravi o Mariji v povezavi s to versko resnico takole: »Iz nje je Božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeštvo od greha«.
Vir

sveta Marija, prosi za nas!

Danes godujejo tudi…
Novo leto, Obrezovanje Gospodovo – Osmina Gospodovega rojstva, praznik
sveti Almah (Telemah) iz Rima – menih in mučenec
blaženi Bernard de Fountains – opat v Citeauxu
blažena Carmen Godoy Calvache de Coromina iz Adre – vdova in mučenka
sveta Eufrozina iz Aleksandrije – devica in nuna
sveti Eugendo (Evgen) iz Condata – opat
sveti Frodobert iz Troyesa – opat
sveti Fulgencij iz Ruspe – škof
blaženi Hugolin iz Gualdo Cattaneo – puščavnik in ustanovitelj
blažena Janez Krstnik in Renato (Rene) Lego iz Angersa – duhovnika in mučenca
blaženi Janez iz Mont Cornillona – prior
sveti Jožef Marija Tomasi iz Licate – redovnik in kardinal
sveti Justin iz Chietija – škof in mučenec
sveti Klar iz Vienne – opat
sveti Konkordij iz Spoleta – subdiakon in mučenec
blaženi Marjan Venčeslav Konopinski iz Kluczewa – duhovnik in mučenec
sveti Odilon (Odilo) de Mercœur iz Clunyja – opat
blaženi Peter iz Armenteire – opat
sveti rimski mučenci – vojaki
sveti Sigmund (Žiga) Gorazdówski iz Sanoka – duhovnik in ustanovitelj
blaženi Valentin Paquay iz Tongerena – redovnik in duhovnik
sveti Viljem (Wilhelm) de Volpiano – opat in ustanovitelj
sveti Vincenc Maria Strambi iz Civitavecchie – redovnik in škof
sveta Zdislava von Lemberg – plemkinja, mati in tretjerednica