Zavetnica vdov
Atributi: nosi podobne atribute kot sveti Hieronim: Vulgato in križ. Upodabljajo jo kot romarico, včasih z ruto na glavi, tudi pri pisanju knjige. Bolj znani upodobitvi sta: Vkrcavanje sv. Pavle v Ostiji in Spreobrnjenje. Upodobljena je tudi skupaj s hčerko Evstohijo in sv. Hieronimom.

»Plemenitega rodu, še bolj plemenita v svetosti« (sveti Hieronim)

Druga polovica 4. stoletja, čas, v katerem je v Rimu živela Pavla, je prinesel kristjanom svobodo, s tem pa mnoge pravice in ugodnosti, o katerih se jim prej ni niti sanjalo. Hitro so se navadili nanje, tako da so herojski časi in preizkušnje prve Cerkve počasi tonili v pozabo. Obstajala je nevarnost, da krščanstvo postane preveč posvetno in zgubi svoj duhovni naboj. Proti temu so se borile nekatere pobožne žene plemenitega rodu; med njimi je bila najbolj zavzeta prav Pavla s svojo prijateljico Marcelo. Potem ko je po petnajstih letih srečnega zakona ovdovela, je sklenila, da se popolnoma posveti Bogu in dobrodelnosti. V svoji palači je zbrala okoli sebe skupino žena, da so živele v strogi askezi, molitvi, meditaciji, obenem pa skrbele za uboge. Njihov spremljevalec in neke vrste duhovni voditelj je bil sveti Hieronim. Po smrti papeža Damaza je Rim zapustil in odšel v Palestino, da se tam v samoti posveti prevajanju Svetega pisma v latinščino. Sveta Pavla se mu je skupaj s hčerko Evstohijo kmalu pridružila. Nekaj časa je preživela v egiptovskih puščavah, nato pa se naselila v Betlehemu. Tu je zgradila najprej ženski, nato pa še moški samostan ter romarsko zavetišče in vse sama vzdrževala. Že v Rimu se je iz ljubezni do Svetega pisma naučila hebrejščine; v Sveti deželi pa je svetega Hieronima v svoji gorečnosti in vnemi neprestano opominjala in priganjala k delu. Po dvajsetih letih življenja v Palestini, med delom in molitvijo, pa tudi preizkušnjami, jo je Bog po daljši bolezni, staro 56 let, poklical k sebi.

Ime: orig. lat. paulus: »majhen, majhne postave«
Rodila se je 5. maja 347 v Rimu, umrla pa 26. januarja 404 v Betlehemu, pokopali so jo v cerkvi nad votlino Jezusovega rojstva.
Družina: rodila se je v plemiški družini, bila potomka slovečih Grakhov in Scipionov; s petnajstimi leti se je poročila s Toksocijem in rodila pet otrok.
Goduje: 26. januarja

»Zbogom, Pavla! Tako ti kliče, podprt s tvojimi molitvami, utrujen in star on, ki te je tako globoko občudoval. Sedaj, ko so te tvoja vera in dobra dela združila s Kristusom, boš imela še večjo moč, da dosežeš, karkoli boš prosila … Postavil sem ti spomenik, ki bo trajnejši od brona in, ki ga čas ne bo uničil. V skalo tvojega groba sem vrezal nagrobni napis, o Pavla, in temu sedaj pridružujem te strani; da bo vedel, kdorkoli jih bo že našel, da tu počiva tvoje telo in se te Betlehem s spoštljivostjo spominja.«
(pogrebni nagovor svetega Hieronima)
Vir
Danes godujejo tudi…

Imena: Pevel, Pavao, Pavle, Pavli, Pavlimir, Pavlin, Pavlek, Paula, Pavla, Pavlina
Natančno mesec dni po božiču se Cerkev spominja spreobrnjenja farizeja Savla v poznejšega apostola Pavla. In to s posebnim razlogom. Rojstvo božjega Sina je v temelju spremenilo usodo človeškega rodu in jo najtesneje povezalo z njegovim življenjem, smrtjo in vstajenjem. V Cerkvi, ki nadaljuje Kristusovo delo, pa je bila spreobrnitev apostola Pavla začetek nove dobe.

Savel je kot zagrizen farizej hlepel po moriji zoper kristjane. Izprosil si je od velikega duhovnika pooblastilo, da bi iz shodnic v Damasku kristjane zvezane privedel v Jeruzalem in jih tam izročil velikim duhovnikom v nadaljnji postopek. Ko pa se je bližal Damasku, ga je obsijala svetloba z neba. Savel je padel na tla in zaslišal glas: »Savel, Savel, kaj me preganjaš?« – »Kdo si, Gospod?« – »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Savel je nato vprašal Gospoda, kaj naj stori. Ta mu je odgovoril: »Vstani in pojdi v Damask in tam boš zvedel, kaj moraš storiti!« Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je imel odprte oči, ni mogel nič videti. Prijeli so ga za roko in ga peljali v Damask.

Tam je bil neki učenec z imenom Hananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod naročil: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli in v prikazni je videl moža z imenom Hananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« Hananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od velikih duhovnikov pooblastilo, da lahko uklene vse, ki kličejo tvoje ime.« Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.«
Hananija je storil po Gospodovi besedi, šel v hišo in na Savla položil roke, govoreč: »Gospod me je poslal semkaj, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« – V hipu so padle mrene z njegovih oči. Spet je videl, se dal krstiti in takoj začel v shodnicah oznanjati, da je Jezus božji Sin.
Praznik obhajamo 25. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik salezijank, katoliškega tiska, pisateljev, Ženeve, Annecyja, Chamberyja
Atributi: s trnjem ovito srce
Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František; Frančiška
Živel je v letih od 1567 do 1622. Bil je škof in cerkveni učitelj, ki je poleg drugega lepega napisal čudovito navodilo za pobožno, toda »človeško« sveto življenje, FILOTEJO, za katero velja: Vzemi in beri!

Mati je svojemu prvorojencu že kmalu vcepila v srce strah pred grehom. Večkrat mu je govorila: »Sinček moj, ti veš, kako te imam rada, pa bi te rajši videla v grobu kakor v grehu.« Oče, grof, pa je sanjal, kako bo njegov prvorojenec postal slava saleškega rodu. Zato ga je poslal na vseučilišče v Pariz, da bi se učil državnega prava. Mladi visokošolec je vsak dan obiskoval sveto Rešnje telo, vsak teden prejemal obhajilo (vsakdanje obhajilo takrat še ni bilo v navadi). Tu pa ga je začela mučiti strahotna skušnjava, da bo pogubljen. Vidno je hiral od duševnih muk. Tedaj se je obrnil ko Mariji in jo z nadzemeljskim junaštvom prosil, naj mu izprosi milost, da bo vsaj v življenju iz vsega srca ljubil Boga, če ga bo moral po smrti večno sovražiti. Skušnjava je odnehala in mir se mu je vrnil v srce.

Ko se je Frančišek vrnil iz Pariza kot doktor prava, ga je že čakala senatorska čast in bogata, pa tudi blaga nevesta. Oboje je odklonil in postal duhovnik, stolni prošt, ki je po nedopovedljivih naporih pripeljal nazaj v naročje Cerkve nad sedemdeset tisoč kalvincev. Z dvaintridesetimi leti je že postal ženevski škof. S pomočjo sv. Frančiške Šantalske je ustanovil red Marijinega obiskanja. Njegov prvotni namen je bila skrb za bolnike in reveže, pozneje pa tudi vzgoja ženske mladine. Frančišek je z živo in pisano besedo duhovno vodil sv. Frančiško in očetovsko skrbel za mlado ustanovo, ki je ob njegovi smrti imela že trinajst samostanov.
Sv. Frančišek je bil izredno blag. Nekega odvetnika, ki ga je celo uro obsipal z najhujšimi žalitvami, je ves čas mirno poslušal, naposled mu je pa rekel: »Gospod, tudi če mi eno oko izderete, vas bom z drugim še vedno lepo pogledal.«
Goduje 24. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

O zaroki med Marijo in Jožefom poročata tako evangelist Matej kakor Luka. Zaroka je pri Judih veljala za pomembno dejanje in je bila slovesnejša kot sama poroka. Zaročenca sta po zaroki še bivala vsak na svojem domu in šele po poroki, ki je bila čez nekaj mesecev, sta se preselila na skupni dom. Tako je bilo tudi z Jožefom in Marijo. Ko je Jožef spoznal, da je Marija spočela od Svetega Duha, je ni odslovil, temveč jo je vzel k sebi. Spomin Marijine zaroke so začeli praznovati šele v 15. stoletju in sicer v znamenitem mestu Chartres pri Parizu.
Vir

Danes godujejo tudi…

Izročilo navaja, daje bila vdova mučenca Kastula, ki je negoval svetega Sebastijana, ki so ga posuli s puščicami, dokler ni ozdravel.
Umrla je v Rimu okoli leta 288.
Irena pomeni “mirna”, Mira.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnica čistosti, devic, vrtnarjev, otrok
Atributi: dolgi lasje
Imena: Neža, Janja, Agnes, Agica, Agneta, Ines, Nesa, Nežka, Nežika, …
Častimo jo kot devico in mučenko. Komaj trinajstletno Nežo, hčer plemenitih rimskih staršev, lepo in bogato, je vzljubil in zasnubil sin cesarskega namestnika Simfronija – tedaj so se v Rimu dekleta zaročala še čisto mlada – a ga je odklonila, ker se je bila zaročila nebeškemu Ženinu. Rekla je: »Da sploh morem ugajati še komu drugemu, to je že razžaljenje za mojega Ženina. On me je prvi izvolil, on me bo imel. Naj umrje telo, ki me dela všečno očem, katerim ne maram ugajati.« Te besede ji polaga v usta sv. Ambrož. Zato jo je užaljeni ženin baje sam naznanil, da je kristjanka.
Sodnik je zagrozil nedolžni deklici, da bo dal oskruniti njeno deviško čast, kar je bilo zanjo hujša preizkušnja kakor sama smrt. Junaška deklica mu odvrne: »Kristus ni tako pozabljiv, da bi ne mislil na svojo nevesto in bi dal pogubiti njeno zlato sramežljivost. On stoji čistim ob strani in ne dopusti, da bi jim kdo siloma oropal dragoceni zaklad svetega devištva. Železo, če hočeš, lahko napojiš z mojo krvjo, mojih udov pa ne boš omadeževal s poželjivostjo!«
Po pripovedi sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. To se je najbrž zgodilo leta 304.
Goduje 21. januarja.
Sveto Nežo upodabljajo z jagnjetom, kar pomeni njeno latinsko ime Agnes. V njej posvečeni rimski baziliki blagoslavljajo na današnji dan dve jagnjeti; iz njune volne stkejo volnene trakove, »palije«, ki jih nosijo nadškofje v znamenje svojega dostojanstva.

»Pogledal sem in glej, na gori Sion je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta … in peli so novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče razen onih … Ti so deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamor koli gre«
(Raz 14,1-4).
Vir
Danes godujejo tudi…

 Zavetnik umirajočih, proti kugi, trgovcev z železom, lončarjev, kositrarjev, vrtnarjev, strojarjev, vojakov, vojnih invalidov, vodnjakov, proti živinskim boleznim
Atributi: mlad, lep moški privezan k drevesu in preboden s puščicami
Imena: Sebastijan, Sebastjan, Sebo, Seba, Boštjan, Boško, Boštjana, …
O tem mučencu imamo malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrož je zapisal, da se je rodil v Milanu, mučeništvo pa dosegel v Rimu. Rimski kronist iz leta 354 je zabeležil njegov grob ob Apijski cesti; nad njim je sezidana lepa cerkev. Odkopali so tudi njegov grob, ki s svojo preprosto obliko spodbuja domnevo, da je bil mučen po letu 250.
Po legendi, napisani kmalu po letu 400, je bil Boštjan stotnik cesarske telesne straže. Ko se je začelo preganjanje kristjanov, je obiskoval ječe, v katere je kot častnik dvorne straže imel prost dohod, in v njih tolažil svoje brate po veri in jih osrčeval za poslednji boj. Prijatelji so ga svarili, naj bo previden. Hrabri stotnik je odgovoril: »Ali se sme vojak bati nevarnosti? Če zastavlja svoje življenje za cesarja, zakaj bi ga ne zastavljal tem bolj za Boga?«
Cesarju Maksimijanu je rekel: »Vedno sem prosil Kristusa za tvoje zveličanje. Boga, ki je v nebesih, sem prosil za blagor rimskega cesarstva; nespametno pa se mi zdi moliti bogove, ki so iz kamna.« Cesar ga je izročil spretnim afriškim strelcem, da bi ga s puščicami počasi umorili; ga ne zadeli v glavo ali srce, temveč mu zadali kar največ ran. Čeprav je bil s strelicami ves posut, je bil samo navidezno mrtev in je potem ob skrbni negi svetniške vdove Irene popolnoma okreval. Šel je k cesarju, ki je bil presenečen: »Kaj nisi ti tisti Boštjan, ki sem ga ukazal prebosti s puščicami?« Boštjan mu je odgovoril: »Sem. A Gospod Jezus mi je vrnil življenje, da ti morem javno očitati, kako po krivici preganjaš kristjane.« Razsrjen ga je nato cesar dal odvesti v dirkališče in ga tam pobiti.
Sv. Boštjana so začeli že zgodaj častiti kot priprošnjika zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni (takšna bolezen naj bi bila kakor skrivaj sprožena puščica!). V zgodnjih stoletjih je bil svetnik prvi zavetnik zoper kugo, pozneje pa skupaj s sv. Rokom, ki je polagoma stopil na njegovo mesto. Zdaj mu je na Slovenskem posvečenih blizu 30 cerkva.
Goduje 20. januarja.
Vir

Bila sta starša sinov Abaka in Audifaksa. Skupaj so umrli mučeniške smrti leta 268 v Rimu.
Relikvije svetega Marija hranijo v  Prümu, v Eifelu in v Seligenstadtu na Maini.
Nekateri menijo, da ime izvira iz “morski človek”. Vendar se to nanaša bolj na Marino.  Mario pa izhaja iz latinskega mas, maris – “človek močan, sijoč”. Drugi spet navajajo keltski izvor, ki pomeni “moški”.  Med ljudmi pa je bolj mišljeno po Mariji, kot moško ime od Marije. Vendar za to obstaja ime Marijan.  Tako vidimo, da je tolmačenje večpomensko, torej tudi negotovo.
Ime Marta izhaja iz aramejščine in pomeni “gospa, gospodarica”. Znan nam je vzklik: Maranatha – Pridi, Gospod!
Vir
Danes godujejo tudi…

 Atributi: Redovnica z lilijo, s krono pri nogah, plašč pokrit z zvezdami
Imena: Marjetica, Eta, Greta, Magi, Marga, Margaret, Margareta, Biserka, Meta, Rita, Pegi, Metka, Meti

Bila je iz istega rodu Arpadovičev kakor prvi krščanski ogrski kralj sv. Štefan. Iz tega rodu je izšlo še več svetnikov. Na Marjeto je najbolj vplivala njena teta sv. Elizabeta. V letu pred Marjetinim rojstvom se je njen oče kralj Bela IV. zaobljubil, da bo prihodnjega otroka povsem posvetil Bogu, če ga reši pred Mongoli. Bil je uslišan, in zaobljubo je držal. Komaj štiriletno hčerko je izročil v vzgojo dominikankam v Vesprimu. Z dvanajstimi leti si je izprosila dovoljenje, da napravi redovne zaobljube. Ko se je razvila v zdravo in lepo dekle, so ji ponudili spregled obljub, če hoče vzeti za moža poljskega princa Boleslava ali neapeljsko-sicilskega kralja Karla. Vse ženitne ponudbe je odklonila. Svojega očeta je zaradi ženitvenih načrtov celo grajala in ga opozorila, da je dolžan držati zaobljubo.
Kar presenetljivo je, kako je ta kraljeva hči vzljubila uboštvo, ponižnost in skromnost. Najrajši je nosila ponošeno obleko, se veselila vsakega dela in rada stregla bolnim sestram. Ko je neka sestra zbolela za rakom in so druge sestre s težavo prenašale zoprni duh, je prosila, da ji sama streže, in je vztrajala v tej službi do konca. To je štela za pravo kraljevsko opravilo. Moč za tolikšno žrtvovanje je črpala iz evharistične daritve. Takrat so tudi redovnice prejemale obhajilo le nekajkrat na leto. Kadar je bilo obhajilo dovoljeno, se je Marjeta na to srečo pripravljala s hudim postom in nočnim bedenjem. Iz nje je žarel poseben notranji ogenj, pa naj je govorila z obiskovalci s kraljevega dvora ali z reveži, ki so prosili hrane na samostanski porti.

Umrla je leta 1270, stara komaj osemindvajset let. Že naslednje leto je njen brat kralj Štefan V. začel postopek, da bi jo razglasili za blaženo. V petih letih je bil dokazni postopek za njeno svetništvo končan, pozneje pa so se spisi o tem za časa papeške avignonske sužnosti izgubili. V domovini so jo takoj po smrti imeli za svetnico in jo močno častili, tudi naši prekmurski Slovenci. Papež Pij XII. je njeno svetništvo dokončno potrdil leta 1943.
Goduje 18. januarja.
Vir

Danes godujejo tudi…
blaženi Andrej Grego iz Peschiere – duhovnik in redovnik
blažena Beatrika (Beatrice) II. (Mlajša) iz Este – plemkinja in redovnica
sveti Deikol (Desle) iz Lure – opat in puščavnik
sveti Facij (Facius) iz Cremone – zlatar in dobrodelnež
blažena Felicita Pricet in tovarišice iz Avrille – laikinje in mučenke
sveti Koskonij, Zenon in Melanip iz Niceje – mučenci
blažena Kristina (Mattia) Ciccarelli iz L’Aquila – devica in opatinja
blažena Marija Terezija (Giovanna) Fasce iz Cascie – opatinja
blaženi Mihael (Miguel) Arándiga iz Montese – duhovnik, redovnik in mučenec
Molitvena osmina za edinost kristjanov
sveta Moze in Amonij iz Ponta – vojaka in mučenca
sveta Priska (Prisca) iz Rima – mučenka
blažena Regina Protmann iz Braniewa – devica in ustanoviteljica
sveti Sukces, Pavel, Lucij in tovariši iz Kartagine – škofje in mučenci
sveti Voluzijan iz Toursa – škof

 Zavetnik vitezov, domačih živali, svinj, mesarjev, slaščičarjev, grobarjev, pletarjev; proti boleznim, kugi, ognju, proti kužnim boleznim govedi
Atributi: palica, knjiga, palica z zvončkom, svinja, demoni
Imena: Tone, Tonček, Ante, Antun, Tonči, Nino, Toni, Tonki, Ninko, Antonija
Anton je bil sin bogatih staršev. Rodil se je leta 251 v Srednjem Egiptu. Po smrti staršev, ki so mu prav mlademu umrli, je nekoč slišal pridigo o bogatem mladeniču. Zazdelo se mu je, kakor da je on tisti bogati mladenič, ki mu Gospod naroča: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Anton je tako naredil. Oskrbel je svojo mlajšo sestro, imetje razdal revežem in šel v puščavo.
V puščavi ga je hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami. Po neki takšni strahotni uri stopi Anton pred svojo celico, vije roke in iz dna srca kliče proti nebu: »Gospod, rad bi bil popoln, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo in kvarijo.« Tedaj zasliši glas:
»Če hočeš biti prijeten Gospodu, moli; in če ne moreš moliti, potem delaj! Naj ti ne počiva ne roka ne srce!«
»Mož božji«, puščavnik Anton, je zaslovel po vsem rimskem cesarstvu. Sam cesar Konstantin mu je s svojimi sinovi pisal pismo s prošnjo, naj bi ga razveselil s svojim odgovorom. Antonovi učenci so se čudili tako veliki časti, ki je doletela njihovega učitelja. Anton jim je odgovoril: »Kaj bi se čudili, če piše umrljiv človek prav tako umrljivemu človeku. Čudite se, da je sam Bog zapisal nam v svetem pismu svojo postavo in nam govoril po svojem edinorojenem Sinu.«
Ko je v devetdesetem letu videl puščavnika Pavla (njegovega godu se spominjamo 15. januarja), je vzdihnil: »Jaz še imena puščavnik nisem vreden.« Saj, ponižnost je bila Antonova najbolj značilna čednost. Umrl je star 105 let.
Goduje 17. januarja.
»Moj sin, izvršuj svoja dela v ponižnosti in boš priljubljen pri bogovšečnih ljudeh! Kolikor večji si, toliko bolj se ponižuj in boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17-18).
Vir

Danes godujejo tudi…
blaženi Anton (Antonio) Martissa iz Kopra – prior in spoznavalec
sveti Gamelbert iz Michaelsbucha – duhovnik
sveti Januarij (Jenaro) Sanchez Delgadillo iz Agualele – duhovnik in mučenec
sveti Julijan Saba iz Mezopotamije – puščavnik
sveti Marcel iz Die – škof
sveta Rozelina (Roseline) de Villeneuve iz Celle Roubauda – devica in priorica
sveti Speusip, Elasip, Melasip in Leonila iz Kapadokije – bratje in stara mati, mučenci
sveti Sulpicij II. Pobožni iz Bourgesa – škof
blaženi Terezij Olivelli iz Bellaggia – pravnik in mučenec