Opis Polikarpovega mučeništva v letu 156 je prvo in najstarejše izvirno poročilo o smrti mučenca in dragocen spomenik starokrščanskega življenja in verovanja. Krepka in hkrati ljubezniva postava Polikarpa, škofa v Smirni, je čudovit zgled, kakšni duhovni nagibi in spodbude izhajajo od osebe, ki v svojem poklicu in življenju postavi celega moža. Bil je učenec apostola Janeza in učitelj sv. Ireneja.
        Po starem izročilu je bil Polikarp »od apostolov«, bržkone od apostola Janeza, postavljen za škofa v Smirni, ki je bil za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. Nad pol stoletja je vodil to krščansko srenjo. S potrpežljivostjo in ljubeznijo je pridobival spoštovanje pravovernih. Kadar pa je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Tako je z ostrimi besedami zavrnil gnostika Markiona, ki je skušal doseči njegovo priznanje. Obiskal je tudi papeža Aniketa v Rimu in se z njim pogovarjal o vprašanjih cerkvene prakse. Glede dneva praznovanja velike noči se nista zedinila, vendar sta se kljub temu razšla v miru.
        Po vrnitvi iz Rima je kmalu v Smirni umrl mučeniške smrti. Cesarski namestnik je zahteval od njega, naj prekolne Kristusa. Polikarp je odvrnil: »Šestinosemdeset let mu služim, pa mi še nikdar ni storil nič žalega. Kako bi tudi mogel kleti svojega kralja, ki me je odrešil? – Če hočeš zvedeti, kakšna je krščanska vera, daj mi dan odloga, da ti jo razložim.« Oblastnik mu je ukazal, naj o veri govori ljudstvu. Polikarp: »Tebe sem imel za vrednega, da bi s teboj govoril. Zakaj kristjani znamo biti pokorni oblastem, od Boga postavljenim, kolikor nam dopušča vest.« Nato ga je poglavar obsodil na smrt na grmadi, pa se ga ogenj ni dotaknil. Končno so ga prebodli s sulico in mrtvega vrgli v ogenj.
        To se je zgodilo 23. februarja leta 155 ali 156. Na ta dan goduje.
VirDanes godujejo tudi…

        Imena: Marjeta Marija, Marjeta, Marija, Margareta, Marjetka, Marjetica…
V italijanski pokrajini Toskana, blizu meje z Umbrijo, se je v trinajstem stoletju (poleg Frančiška in Klare) rodila še ena svetnica »svetovnega formata«, ki je pustila globoke sledove v krščanski duhovnosti. Mariji Kortonski življenje ni prizanašalo: rodila se je sicer v ljubečem domu, a je po smrti matere mačeha ni prenašala. Zrasla je v prelepo, a precej lahkoživo in uporniško dekle. Z osemnajstimi leti je z ljubimcem pobegnila od doma in devet let živela na njegovem gradu. Ker se ni hotel z njo poročiti, se je sicer pogosto borila s svojo vestjo, a ni imela moči, da bi začela živeti drugače. Spreobrnjenje je bilo kruto: mladega graščaka so umorili roparji, doma ni bila zaželena, zato je stopila na trdo pot pokore. Po mnogih preizkušnjah je postala frančiškanska tretjerednica, oblekla je spokorno obleko in 29 let delala hudo pokoro. Njena spokornost je bila združena z globokim premišljevanjem Kristusovega trpljenja, z molitvijo in veliko ljubeznijo do bližnjega. Deležna je bila izrednih mističnih milosti. V zamaknjenjih se je pogovarjala z Jezusom, ki jo je vso prežaril in razsvetlil.
»Nikar se mi ne odkrivajte! Nisem vredna vaših pozdravov in poklonov! Saj veste, kako živim!« (podložnikom, ki so jo pozdravljali, ko je še živela na gradu)
»Jaz sem njegova hči. Tako je rekel. O neskončna sladkost mojega Boga! O beseda, po kateri sem tako dolgo hrepenela in si jo s tako vztrajnostjo izprosila! Beseda, katere sladkost presega vse sladkosti! Morja veselja! Moja hči! To je moj Bog, ki je to rekel! Moja hči! To je Jezus, ki me tako imenuje!«
V njenih mističnih pogovorih jo Gospod takole nagovarja in spodbuja:
»Nekoč si imela navado, da si s solzami razodevala bolečino, ki si jo občutila ob pogledu na moje trpeče telo. Zdaj jih iz strahu pred govoricami zadržuješ in molčiš, da ljudje ne bi mislili, da iščeš prazno slavo. Pojdi in se razjokaj ob mojih nogah. Svoje bolečine ne skrivaj!«
»Hči moja, prejemaj me bolj pogosto, kakor imaš navado. Saj te je ravno pobožno uživanje mojega telesa napravilo vredno, da si prejela tako velike darove raznovrstnih milosti. Sveto obhajilo je velik vir tvojega zveličanja in tvoje tolažbe … Hči moja, ne odteguj se zakramentu mojega telesa! Tvoje srce je grehov očiščeno. Zato ti ukazujem: Ne boj se me prejeti vsak dan, ko mi pripraviš ponižno in pobožno v svoji duši kraj počitka.«
»Naredil te bom za ogledalo grešnikov. Na tebi bodo najbolj zakrknjeni spoznali, kako rad sem usmiljen do njih, da bi jih rešil. Ti si lestev za grešnike, da bodo prišli k meni po tvojem zgledu. Moja hči, postavil sem te kot luč sredi teme, kot novo zvezdo, ki jo dajem svetu, da bo prinesla slepim luč, da bo tiste, ki so zašli, spet pripeljala nazaj in vzdignila tiste, ki so klonili pod bremenom svojih grehov. Ti si pot obupanih, glas usmiljenosti … Ti mi boš mreža, s katero bom lovil ribe, ki plavajo v valovih sveta. Storil bom, kar ti obetam, ne le zaradi tebe, ampak zaradi svojega ljudstva, da ga po tebi privedem k sebi.«
        »Spovednik ti je prepovedal, da bi mu pošiljala toliko moških in žensk, ki so jih spreobrnile tvoje besede in solze. Govoril ti je, da ne more očistiti toliko hlevov v enem dnevu. Povej mu, da on med spovedjo ne čisti hlevov, ampak pripravlja v dušah spovedancev bivališče zame.«
Sveta Marjeta Marija Kortonska, spokornica, frančiškanska tretjerednica, goduje 22. februarja.
Vir

Devet let grešnega razmerja z mladim plemičem, ki je kljub prošnjam ni hotel poročiti, je zaznamovalo vse življenje te, ene izmed največjih spokornic vseh časov. Devetindvajset let je delala pokoro za nekaj, kar dandanes človek težko razume. Prav v tej svoji veliki spokornosti pa je postala vzornica in priprošnjica mnogim, ki iskreno iščejo izhod iz svojega žalostnega grešnega stanja.
Ime: Latinsko ime Margarita povezujejo z grško besedo margarites »biser«. Od tod tudi južnoslovansko ime Biserka.
Rodila se je leta 1247 v Lavianu v Toskani v Italiji, umrla pa 22. februarja 1297 v Cortoni, prav tako v Italiji.
Družina: Rodila se je v preprosti kmečki družini. Njena mati je bila zelo pobožna, a ji je, ko je Margareta imela sedem let, umrla, oče pa se je drugič poročil.
Razmere: Mačeha je ni marala, bila je prepuščena sama sebi, tako da se je pri sedemnajstih letih dala zapeljati mlademu graščaku Arseniju iz Muntepulciana. Rodila mu je sina in bila devet let njegova ljubica.
Spreobrnitev: Margaretin ljubimec je šel nekoč po opravkih na pot; čez nekaj dni pa je prišel njegov psiček sam domov. Pred Margareto je skakal, cvilil in jo vlekel za rob obleke, dokler mu ni sledila v gozd in na nekem kraju, kjer je začel pes kopati, našla gnilo in črvivo truplo svojega »partnerja«. Margareto je prizor tako pretresel, da je iz dna duše zavpila: »Nesrečnež, kje je zdaj tvoja duša!«
Mistična doživetja: v zamaknjenih in mističnih pogovorih z Jezusom je bila deležna izrednih milosti doživetja,:vrstile pa so se tudi preizkušnje.
Skupnost: Po spreobrnitvi je Margareta zaprosila za sprejem v Frančiškov tretji red, a je bila tja sprejeta šele po treh letih trdega spokornega življenja. Sama je nato v Cortoni ustanovila zavetišče za revne in bolne, skupnost sester tretjega reda, ki so jih imenovali tudi »uboge«, ter bratovščino Naše ljube Gospe.
Vzdevek: Kot spokorna tretjerednica je dobila vzdevek: frančiškanska Magdalena.
Zavetnica: Častijo jo kot zavetnico Cortone, spokornic in spokornikov, spreobrnjenih prostitutk, potepuhov in klatežev; priporočajo se ji po krivem obdolženi, brezdomci, tisti, ki so zgodaj izgubili starše, nezakonske matere, babice; je tudi zavetnica proti duševnim boleznim, norosti, skušnjavam na področju spolnosti.
Upodobitve: Upodobljena je v obleki tretjerednice frančiškanskega reda, s križem v roki in orodjem, s katerim so mučili Kristusa, z rožnim vencem za pasom, s knjigo, mrtvaško glavo in bičem. Upodabljajo jo tudi, kako ji angeli kažejo nebeško luč, ali s psom.
Pri nas: Že v 18. stoletju je v slovenščini v knjižici Spokorjenje ene imenitne grešnice izšla njena zgodba in bila večkrat ponatisnjena.
Grob: Pokopali so jo v samostanski cerkvi spokornih sester v Cortoni. Na njenem grobu se je zgodilo več čudežev, ko pa so po mnogih letih odkopali njeno truplo, so ga našli nestrohnjeno.
Beatifikacija: Za blaženo jo je leta 1515 razglasil papež Leon X., za svetnico pa 16. maja 1728 papež Benedikt XIII.
Goduje: 22. februarja, v koledarju Frančiškovih redov pa 16. maja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Eleonora je značilna »predstavnica« tistih svetnikov, ki jih je na oltar s svojim češčenjem »postavilo« ljudstvo. Zdi se, da so ljudje res imeli pravi čut, kajti med temi svetniki so predstavniki vseh stanov: od preprostih in revežev, pa vse do kronanih glav; in teh ni tako malo. Za Eleonoro pravijo njeni življenjepisci, da je že kot otrok imela veder in vesel značaj; bila je pobožna in že v mladih letih je z otroško preprostostjo in iznajdljivostjo rada delila dobrote. Bila je pravi majhen modrijan, saj je imela vseskozi bister um in nenavadno natančen spomin. Pokazala je veliko zrelost na vseh področjih in rada prebirala učene knjige, zato velja za veliko ljubiteljico književnosti. Poročili so je zelo mlado, stara je bila komaj deset let, a mladost in razlika v narodnosti ni bila ovira za medsebojno ljubezen in razumevanje med zakoncema; v zakonu z angleškim kraljem Henrikom III. sta preživela 37 let. Bila je velika opora in spretna svetovalka svojemu mlademu možu, kar je blagodejno vplivalo na napete in anarhične razmere na Angleškem. Zavzemala se je za izboljšanje cerkvenih šol, zidanje novih cerkva in samostanov, predvsem pa za dobrodelnost, s čimer se je ljudstvu tudi najbolj prikupila. Sama je obiskovala in negovala bolnike po revnih kočah ter delila siromakom kruh in juho. Znala pa je tudi vladati, saj je z modrostjo opravljala dolžnosti svojega vladarskega stanu, pridobila si je npr. velike zasluge za napredek književnosti in znanosti. Njena napaka je bila morda le prevelika naklonjenost rojakom, ki so v Angliji množično prevzemali pomembne službe (četudi so bili zanje usposobljeni). Zdi se, da je tudi to pripomoglo k uporu, do katerega je v kraljestvu prišlo leta 1261. V odločilni bitki je bil leta 1264 ujet tudi kralj Henrik III., a ga je Eleonora po enem letu osvobodila in spet zavladala, ob pomoči papeževega legata, ter se trudila, da temeljito popravi svoje prejšnje napake. To ji je tudi uspelo, saj si je znova pridobila spoštovanje in ljubezen svojega ljudstva. Po moževi smrti, potem ko je uvedla svojega sina Edvarda I. v kraljevske posle, se je odpovedala vsem častem, zapustila dvor in oblekla redovno haljo benediktink v samostanu Amesbury. 
Tu je v miru, študiju, molitvi in pokori preživela še petnajst let vse do svoje smrti.

Ime: Ime Eleonora je arabskega izvora, izhaja iz imena Ellinor, kar je v prvotnem pomenu »Bog je moja svetloba«; podobno pa v grščini eleos pomeni »usmiljenje, milosrčnost«.
Rodila se je leta 1222 v Franciji, umrla pa 25. junija 1291 v Amresburyju v Angliji.
Družina: Bila je hči provansalskega grofa Rajmunda Berengarja IV. in Beatrike Savojske. Poročila se je z angleškim kraljem Henrikom III. in postala mati kralja Edvarda I.
Zavetnica: nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo jo, kako kleče (pred oltarjem) moli rožni venec. Ponekod ima ob sebi še kraljevske insignije (krona, žezlo, hermelin).
Goduje: 21. februarja, ponekod 25. junija
Vir

Danes godujejo tudi…

Frančišek (Francek) Marto, ki se je rodil 11. junija 1908. Bil je mirne narave, popustljiv spravljiv, molčeč, ljubezniv in razumevajoč. V šoli se ni dobro učil. Njegove misli so bile drugje, še posebej, ko mu je Marija razodela, da bo kmalu umrl. Tudi pri spraševanju verouka se je zmedel, zato je šel k prvemu obhajilu, ki je bilo hkrati tudi zadnje, šele tik pred smrtjo. Ni bil občutljiv in zamerljiv kakor njegova mlajša sestrica Hijacinta. Umrl je na svojem domu, 4. aprila 1919, še preden je dopolnil 11 let.
Sestrica Hijacinta (Jacinta) Marto, najmlajši otrok, se je rodila 11. marca 1910. Bila je podjetnejša in živahnejša od Frančiška.
Lucija pripoveduje v svojem prvem spominu o nekaterih otroških napakah, ki jih je razodevala pri igri. Bila je zelo občutljiva, trmasta in zamerljiva. Hitro se je našobila in šla mulo kuhat. Sicer pa je bila dobrega srca, prijazna in prikupna. Zlasti je nanjo vplivalo Lucijino večkratno pripovedovanje o Kristusovem trpljenju. Takrat je jokala iz sočutja in rekla: »Jezus se mi smili. Nikoli ne bom grešila! Nočem, da bi Jezus še bolj trpel.« Imela je izreden smisel za nadnaravne stvari in ljubezen do Boga. Zbolela je ob koncu oktobra 1918 in umrla v bolnici, 20. februarja 1920, brez navzočnosti domačih, stara še ne polnih deset let.«
Vir
Dne 13. maja 2000 je papež Janez Pavel II. v Fatimi razglasil za blažena otroka Frančiška in Jacinto Marto. Godujeta skupaj, 20. februarja.

Danes godujejo tudi…

Zavetnik lovcev
Atributi: ptice
Imena: Konrad, Konrat, Kurt, Rado, Radko, Ratko; Konradina, …
Bil je premožen in ugleden plemič, rojen najbrž leta 1290 v italijanskem mestu Piacenza. Odločil se je za vojaško službo, se oženil in živel z ženo Evfrozino v srečnem zakonu. Oba sta spolnjevala krščanske dolžnosti do Boga in do bližnjega, toda po kakšni popolnosti je Konrad manj hrepenel kakor njegova žena. Služil je Bogu in svetu, kolikor je to dvoje mogoče združiti. Ljubil je svet in njegove zabave, nad vse pa je bil strasten lovec.

Nekoč na lovu ni ničesar ujel. V jezi je zažgal goščo, da bi z ognjem pregnal zverjad. Tako je nastal velik gozdni požar, na kar strastni lovec še pomislil ni. Smrtni strah ga je prevzel in se je na skrivaj prikradel v mesto. Meščani so hiteli iz mesta. Kdo je zažgal gozd? Tedaj so srečali siromaka, ki je nabiral drva. Ti si zažgal! Vlekli so ga pred sodnika, nategnili na natezalnico in v strašnih mukah je revež priznal. Obsodili so ga na vislice.
Ko je Konrad to zvedel, mu vest ni dala miru. Šel je k sodniku in povedal vse, kaj in kako se je zgodilo, ter ponudil, da bo vso škodo plačal. S to nesrečo je potrkala milost na Konradovo srce. Z ženo sta prodala premoženje in ga razdelila med ubožce in samostane. Žena je potem odšla v samostan sv. Klare, Konrad pa je vstopil v tretji red sv. Frančiška. Nato se je napotil v Rim, kjer je obiskoval cerkve, od tod dalje na Sicilijo, kjer je potem v neki votlini živel do smrti. Tu so se mu pač povračale vabljive predstave iz prejšnjih posvetnih let, spomini na vse udobnosti, ki jih je zapustil. Z gorečo molitvijo in zatajevanjem jih je premagal. Tako je trideset let prebil kot puščavnik. Kakor sv. Frančišek je tudi Konrad posebno rad imel živali, zlasti ptice, s katerimi se je prijazno pogovarjal. Zato ga upodabljajo kot tretjerednika, okrog njega pa polno ptic, ki mu pojo.
Umrl je 19. februarja 1351 in na ta dan goduje.
VirDanes godujejo tudi…

Rodila se je okoli leta 320; umrla pa leta 354.
Flavija Julija Konstanca je bil hči cesarja Konstantina in njegove žene Fauste. Leta 355 se je poročila z nečakom svojega očeta, kraljem Hanibalianom, ki je bil leta 337 ubit v borbi za delitev oblasti. Leta 351 se je poročila s Konstancijem Gallusom, prav tako Konstantinovim nečakom. Umrla je med potjo k svojemu bratu.
Kasnejše izročilo pravi, da bi se morala poročiti s poganskim konzulom in vdovcem Galikanom. V sanjah se ji je prikazala sveta Neža, Konstanca se je spreobrnila in postala kristjanka. K temu je pritegnila tudi hčere: Atiko in Artemijo. Na Nometanski cesti je zgradila baziliko svete Neže zunaj obzidja. Ob cerkvi je prekrasen Konstancin mavzolej.
Konstanca pomeni – “vztrajna, stalna”.
Vir
Danes godujejo tudi…

Rodil se je v Toulousu; umrl pa leta 720.
Deloval je v 8. stoletju kot škof v okolici Thérouanne v Franciji. Izročilo pravi, da je romal v Rim, pri tem pa na hrbtu nosil košaro s kamenjem. Ko je prišel pred cerkev sv. Petra, je sedel na košaro.
Vir
Danes godujejo tudi…

Atributi: hudič, kotel
Imena: Julija, Julia, Julči, Julica, Julika, Juleta, Juliška, Julieta
Sv. Julijane, mučenke iz Nikomedije, mesta v bližini Carigrada, se spominjajo cerkveni koledarji na Vzhodu in na Zahodu. Njene svetinje so zgodaj prinesli v Puzzuoli pri Neaplju, od tam okoli leta 568 v Kume, pozneje pa v Neapelj. Na ime te svetnice so krstili veliko otrok. Med njimi jih je nekaj doseglo svetniško čast. O njenem mučeništvu je več opisov (passiones), ki pa so nastali kasneje.

Bila je hči poganskih staršev, ki so ji preskrbeli izvrstno, toda pogansko vzgojo. Njeno plemenito srce pa v poganstvu ni moglo najti sreče, postala je kristjanka. Lepo, kakršna je bila, jo je zasnubil poganski cesarski namestnik Elevzij. Oče mu jo je ves srečen obljubil. Julijana pa mu je odgovorila: »Jaz sem kristjanka in se ne morem zaročiti s poganom.« Oče jo je prepričeval, naj si premisli. Julijano so njegove besede ganile, vendar je menila, da jo je Bog poklical za devištvo. Poznala pa je zapoved: Spoštuj očeta in mater. Molila je za razsvetljenje in stopila pred očeta: »Voljna sem ustreči tvoji želji, toda le, če Elevzij prejme krst. Sicer bi bilo najino življenje samo razdor in boj. Zakaj le v sveti ljubezni je žena spodobno cenjena, le v Kristusu je zakon milosti polna skrivnost.«

Elevzij je to ponudbo oholo odbil. Oče je izročil hčer cesarskemu namestniku, naj ravna z njo po postavah. Elevzij se je Julijani najprej hinavsko prilizoval in obljubljal, da bo lahko opravljala vse verske dolžnosti; še sam bi postal kristjan, če bi se ne bal cesarjeve zamere in izgube premoženja. Julijana mu je odvrnila: »Ti se bojiš zameriti umrljivemu cesarju, da bi ne izgubil svojega premoženja, ali se ne bom veliko bolj bala jaz zamere neumrljivega, večnega Boga, ki se ji nikakor ne ognem, če bi molila tuje bogove in se s poganom zaročila?« – Elevzij je nato dal Julijano strahotno mučiti, končno pa leta 305 obglaviti.

Goduje 16. februarja.
Julijano največkrat upodabljajo, kako drži satana na verigi.
Vir

Kljub temu da se je Julijana rodila v poganski družini in da jo je oče trdo vzgajal v poganskem duhu, jo je že od otroških let privlačilo krščanstvo in je na skrivaj obiskovala srečanja kristjanov. Dala se je krstiti in poslej živela samo za Kristusa, njena vera je bila trdna in čista, čeprav starši o tem niso nič vedeli. Šele pri osemnajstih letih, ko se je izkazalo, da so jo že davno prej obljubili v zakon mestnemu prefektu Elevziju, so presenečeni zvedeli, da je kristjana. Sprva jih je namreč Julijana prosila, da bi ostala sama, ker si ne želi poroke, kasneje pa je nanjo pristala, a ženinu postavila pogoj, da prej tudi on sprejme krščansko vero in postane kristjan. Oče jo je seveda rotil in ji grozil, da jo bodo vrgli divjim zverem, pa ni ničesar dosegel, zato jo je izročil na milost in nemilost nesojenemu ženinu in njegovi oblasti. Tudi Elevzij, ki ga je že prej očarala njena lepota, ji je najprej zlepa prigovarjal, naj si premisli in sama odstopi od svoje vere, ker on svoje vere ne more zatajiti, saj bi ga cesar odstavil, njo pa obglavil. Cesar Maksimin Daj je bil namreč neusmiljen preganjalec kristjanov. Legenda pripoveduje, kako mu je Julijana na to odgovorila: »Če se ti bojiš umrljivega cesarja, ki je prah, kako naj jaz zatajim neumrljivega Kralja? Muči me, kolikor se ti ljubi, Bog je tako mogočen, da me bo rešil vseh muk.« Prefekt jo je vrgel v ječo, Julijana pa je prosila Boga, naj ji da moči, da bo zmogla prestati vse muke. V ječi se ji prikaže angelska postava, ki ji je prigovarjala, naj žrtvuje bogovom kadilo, da si tako reši mlado življenje. Spoznala je, da se v angelski podobi skriva sam satan, zato je čezenj napravila križ in ga dobila v oblast. Spustila ga ni vse dotlej, dokler ni priznal, kako je varal ljudi od Eve vse do Juda Iškarijota in da ima nad njim oblast samo tisti, ki zaupa v Kristusa. Kmalu nato so jo začeli mučiti na vse mogoče načine: birič jo je pretepel do krvi, obesili so jo za lase, jo zbadali in žgali z žarečim železjem, jo dali na mučilno kolo, jo preizkušali z ognjem in polivali z raztaljenim svincem. Zdelo pa se je, kakor da Julijana sploh ne čuti bolečine, zato ji nobene muke niso mogle do živega. Ko je prefekt spoznal, da z mučenjem ničesar ne doseže, jo je poslal na morišče in dal obglaviti z mečem. Legenda pravi, da jo je tja spremljala njena prijateljica, ki ji je Julijana tik pred smrtjo naročila, naj pove očetu, da mu iz srca odpušča in da bo rada ter mnogo molila zanj.

Ime: Ime Julijana je pridevniška izpeljanka iz imena Julij.
Rodila se je okoli leta 285 v Nikomediji, danes Izmid v Turčiji, umrla pa okoli leta 304 v Nikomediji.
Družina: Bila je edinka bogatih staršev, njen oče Africanus je bil zagrizen pogan, mati pa brez vere.
Zavetnica: porodnic, proti nalezljivim boleznim; na splošno velja za zavetnico bolnikov.
Upodobitve: Najpogosteje jo upodabljajo s hudičem, ki jo skuša zapeljati, ona pa ga ukroti, zato ga ima vklenjenega na verigi. Slikajo jo tudi obešeno za lase nad kotlom.
Goduje: 16. februarja.
VirDanes godujejo tudi…

Apostol Srca Jezusovega Klavdij (Claude) de la Colombière (1641–1682) se je rodil v Franciji in je hodil v šolo k jezuitom v Lyonu. Oktobra 1658 se jim je pridružil. Moral pa je premagati, kot sam pravi, hud odpor narave proti jasnemu povabilu milosti. Po končanem študiju filozofije je bil šest let magister (učitelj) v Iyonskem kolegiju sv. Trojice, nakar je odšel v Pariz študirat teologijo. Leta 1669 je bil posvečen v mašnika in se vrnil v Lyon poučevat v kolegij. Leto dni se je posvečal pridiganju.
Med tretjo probacijo (letom obnove) se je s posebno obljubo zavezal, da bo točno izpolnjeval vsa pravila in odredbe reda. S tem je izrazil popolno izročitev Bogu brez kakršnega koli pridržka. Tako ga je Gospod pripravljal na veliko poslanstvo, ki mu ga je pozneje zaupal. Po trejti probaciji je bil Klavdij imenovan za prestojnika v jezuitski hiši v Paray-Ie-Monialu in hkrati za izrednega spovednika sester Marijinega obiskanja. V tem sestrskem samostanu je sestra Marjeta Marija Alacoque imela razodetje Srca Jezusovega, a je nihče ni razumel, zato je veliko trpela.
Pri prvem nagovoru je Jezus dal razumeti sestri Marjeti, da je pater Klavdij tisti, kateremu se mora povsem zaupati. Odkril ji je svoje srce kot žareče ognjišče in še drugi dve srci, potopljeni v to ognjišče, in dodal: »Takole združuje moja čista ljubezen ta tri srca.«
Klavdij je veliko poslanstvo za širjenje češčenja presvetega Srca Jezusovega prejel prav po sveti Marjeti Alacoque 16. junija 1675. On naj bi širil to češčenje in se zlasti zavzel za poseben praznik v čast božjemu Srcu, ki naj bi ga obhajali po osmini praznika sv. Rešnjega telesa. Klavdij je prvi slavil praznik Jezusovega Srca in se trudil, da bi se čim bolj poglobil v to češčenje. Z dobrim vodstvom in spisi je še druge pridobival zanj.
Proti protestantom, ki so pritiskali na ljudstvo, je v Paray-Le-Monialu ustanovil kongregacijo plemičev in profesionistov. Tako se je vpliv katoličanov spet povečal. V času hudega preganjanja katoličanov na Angleškem so predstojniki leta 1676 poslali Klavdija v London za pridigarja yorški vojvodinji, ženi bodočega kralja Jakoba II. Klavdij je stanoval v palači sv. Jakoba. Ne samo zasebno, tudi javno je s svojimi pridigami bodril k zadoščevanju Srcu Jezusovemu in češčenju sv. evharistije.
Mnoge žene iz najbolj odbrane londonske družbe so odhajale preko morja v Francijo in tam vstopale v ženske redove. Klavdij pa je v Londonu ustanovil pravo žensko redovniško skupnost. Neki odpadli duhovnik je Klavdija ovadil s krivimi obtožbami, češ da je izzival angleške odpadle duhovnike, naj prekličejo prisego protestantski vladi. Takoj so ga zaprli. Ječa je bila vlažna in mrzla, hrana pa preslaba. Vse to je načelo njegovo zdravje, tako da so sodniki odredili njegov izgon iz Anglije. Po kratkem bivanju po raznih hišah v Parizu je bil premeščen v Paray-le-Monial, kjer je po Marjeti Alacoque zvedel, da ne bo ozdravel. Umrl je 15. februarja 1682, star 41 let.
Klavdij je bil zvest božji ljubezni in je v praksi duhovnih vaj in pravil pokazal velike darove duha in srca in jih razvil do herojskih kreposti. Za blaženega ga je razglasil Pij XI. leta 1929, za svetnika pa Janez Pavel II. 31. maja 1992.
Vir

      Imena: Claudio, Klaudi, Klavdij, Klavdi, Klavdija
Rodil se je leta 1641 v St. Symphorien d’Ozon v srednji Franciji in se je pisal De la Colombiere. Sedemnajstleten je vstopil k jezuitom.
Študiral je v različnih jezuitskih zavodih. Kazal je sposobnosti za humanistične študije, za slovstvo, nastopal je uglajeno, zato so ga prestojniki določili za učitelja otrok Colberta, ministra za finance francoskega kralja Ludvika XIV. Ko je dokončal teologijo, je bil posvečen za duhovnika.
V Lyonu je bil nekaj časa profesor in je vodil Marijino kongregacijo.
Leto 1674 je bilo odločilno za njegovo poznejše življenje. Napravil je po običaju v jezuitskem redu tretjo probacijo. Odločil se je, da bo v življenju uresničeval ideal apostola, kakor ga je opisal ustanovitelj reda sv. Igancij. Ko je naslednje leto napravil slovesne zaobljube, so ga imenovali za rektorja zavoda v Paray-le-Monialu. Marsikateri se je čudil, da je bil Klavdij poslan v tako odročen kraj, kakor je bil takrat Paray.
Njegovi predstojniki pa so vedeli, da v tamkajšnjem samostanu Marijinega obiskanja živi ponižna redovnica Marija Marjeta Alacoque, kateri je Gospod razodeval posebne skrivnosti. Redovnica je tedaj živela v bolestni negotovosti. Pričakovala pa je, da ji bo Gospod spolnil obljubo in ji poslal za duhovnega voditelja »zvestega služabnika in popolnega prijatelja«, ki ji bo pomagal uresničiti poslanstvo, ki ji ga je določil; da bo razodela svetu neprecenljivo bogastvo ljubezni njegovega Srca.
Marjeta Alacoque mu je razkrila vse, kar je slišala in verjela, da je prejela od Gospoda. Pater jo je v tem popolnoma potrdil in naročil, naj popiše, kar se je dogajalo v njeni duši. Brez pridržka se je zavzemal, da bi se češčenje Jezusovega srca razširilo.
Po poldrugem letu je Kavdij odpotoval v London, ker je bil imenovan za pridigarja pri vojvodinji iz Yorka. Glede na to, kaj se tedaj dogajalo v Angliji, je bilo to zelo tvegana naloga. De la Colombiere je znal mnogim približati katoliško vero in prenekateri, ki jo je že zapustili, se je k njej vrnil. Sam je zapisal: »Mogel bi napisati knjigo o usmiljenju, za katerega me je Bog postavil kot pričevalca za ves čas, ko tu prebivam.«
Neutrudno delo je načelo svetnikovo zdravje, zlasti bolezen na pljučih. Toda leta 1678 je prišla huda preizkušnja. Kot »papista« so ga zaprli v strašni ječi King’s Bench, kjer je preživel tri tedne poniževanj in pomanjkanja. Potem so ga pregnali iz Anglije.
Vse to ravnanje je še bolj oslabilo njegovo zdravje. Spet se je vrnil v Paray, toda tam je živel le še nekaj več kot pol leta. 15. februarja 1682 je bruhal kri in umrl.
Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega. Pri tem je posebej ponudil, da je znal voditi duše k Bogu po poti ljubezni in usmiljenja, ki ga Kristus razodeva v evangeliju. Sedanji papež ga je 31. maja leta 1992 razglasil za svetnika.
Vir
Danes godujejo tudi…

Zavetnik mladine, popotnikov in čebelarjev

Imena: Valentin, Valent, Valens, Tin, Tine, Zdravko, Valentina, …
Razen tega, da je v resnici živel in pretrpel mučeniško smrt, se o svetem Valentinu ni ohranilo kaj prida zgodovinskih podatkov. Kljub temu da njegove življenjske zgodbe ne moremo preveriti, pa že od najstarejših časov velja za izredno priljubljenega svetnika. Bil naj bi duhovnik, ki je za Kristusa prelil svojo kri pod cesarjem Klavdijem II. v letih 269/70. Njegovo ime v latinščini pomeni močan, zdrav, zato so ga imeli za priprošnjika zoper najrazličnejše bolezni. Ozdravil naj bi deklico z mrtvoudom in padavico, po čudoviti rimski legendi pa naj bi tudi vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti. O tem čudežu poroča legenda nekako takole:
Čez dva dni ga peljejo pred cesarja, ki si ga je želel spoznati, in ta ga prijazno nagovori: »Slišim te hvaliti, da si pošten in moder mož, zato ne morem razumeti, zakaj se družiš s tistimi, ki so s svojo neumno vero sovražniki našega cesarstva?« Valentin mu resno in ponosno odvrne, da nosi v svojem srcu vročo ljubezen do vladarja in njegovega ljudstva, da je zvest cesarskim postavam in da vsak dan moli za blagor celotnega cesarstva … Ko to sliši sodnik, ki je stal poleg, se ustraši, da bi Valentin utegnil cesarja spreobrniti ali pregovoriti, zato hitro poseže v pogovor z izzivalnim vprašanjem: »Vem, da govoriš o svojem krščanskem Bogu; kaj pa meniš o naših bogovih, o Jupitru, mogočnem in dobrem, o Merkurju, modrem in spretnem?« Valentin mu odkritosrčno odgovori, da nista nikdar živela, če pa sta, sta večino svojih dni preživela v mesenih strasteh in raznih grdobijah. »On preklinja naše bogove,« zavpijejo navzoči, »smrt si zasluži!« Cesarja pa to vpitje ne gane, in ko Valentin vidi, da ga je še pripravljen poslušati, mu nazorno razloži, kako prazni so maliki in kakšna je resnica krščanske vere. Cesar, dovzeten za njegove besede, vzklikne: »Moram priznati, da je ta mož razumen in da se njegovemu nauku ne da oporekati.« Ko nasprotniki vidijo, kako je cesar navdušen nad Valentinom, poskušajo narediti vse, da bi ga odvrnili od njega. Njihovih groženj in razjarjene množice se naposled le ustraši, tako da svetega Valentina izroči sodišču, naj ga obsodi ali oprosti. Odpeljejo ga v hišo poganskega čuvarja. Ko Valentin zagleda pri vhodu kipce raznih bogov, pade na kolena in takole moli: »O, Gospod! Razsvetli vse, ki so še pogreznjeni v temine malikovalstva, in jim daj spoznati, da je Jezus Kristus prava luč sveta!« Ko čuvaj Asterij sliši to molitev, ga zbode in mu razkrije svojo bolečino: »Ti imenuješ svojega Boga luč, ki vse razsvetli; mika me, da bi preizkusil moč, ki mu jo pripisuješ. Imam deklico, ljubljeno varovanko. Njene oči so že dve leti zavite v popolno temo: ali bi jih zmogel tvoj Kristus odpreti dnevni svetlobi? …« Valentin ukaže pripeljati deklico, pade na kolena ter s povzdignjenimi rokami in močnim zaupanjem zakliče Gospodu: »Jezus Kristus! Prava luč, razsvetli svojo služabnico!« Komaj izreče prošnjo, že se deklici odprejo oči popolnoma zdrave. Asterij, ves pretresen, v solzah zdrsne pred Valentinove noge in prosi: »O, odpri tudi meni oči, sprejmi tudi mene v svojo družbo in vero, v kateri hočem živeti in umreti!« Potem zdrobi vse kipce hišnih bogov, izpusti krščanske jetnike in z vso družino prestopi v Cerkev.
Častilcev sv. Valentina je bilo v zgodovini zelo veliko. Priporočali so se mu za zdravje zlasti božjastni bolniki. Znan je kot vremenski svetnik – sv. Valentin ima ključ do korenin. V Angliji si ljudje na valentinovo pošiljajo anonimna ljubezenska pisma, v Franciji in Belgiji, pozneje tudi v Ameriki, so od 14. stoletja imeli navado z žrebanjem določiti Valentine in Valentinke, ki so v nekakšni zaroki ostali med seboj povezani za eno leto. Nekoč so govorili tudi, da se bo dekle poročilo s tistim fantom, ki ga bo 14. februarja prvega zagledalo.
»Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči!« (Ef 5,8)
Sveti Valentin, duhovnik in mučenec, goduje 14. februarja
Vir
Danes godujejo tudi…