sveti Janez od Križa – duhovnik in cerkveni učitelj |

Janez od Križa Ko se je v sredi 16. stoletja iz srca Cerkve izvijal klic po notranji prenovi, je v španskem mestecu Fortiveros v stari Kastilji Bog poklical v življenje moža, polnega notranje jasnosti in odprtosti za resnico, Janeza de Yepes y Alvarez. Rodil se je na god Janeza Krstnika, 24. junija 1542, kot tretji otrok očetu Gonzalu, ki je bil sicer plemiškega rodu, a ne preveč premožen, in prijetni, globoko verni materi Katarini. Kmalu po Janezovem rojstvu je očetova smrt ubožni družini stisko še povečala. V boju za obstanek se je vdova preselila v Medino del Campo, ki je bila tedaj cvetoče trgovsko mesto. Zaradi revščine mati niti pomislila ni, da bi mogla nadarjenega, bistrega Janeza dati v šole, pač pa ga je dala v tamkajšnjo dobrodelno ustanovo, da bi se čim prej izučil kakšne obrti. Začel je pri nekem tesarskem mojstru, nadaljeval pri krojaškem, se lotil slikarstva in rezbarstva, a so mu povsod očitali, da je preveč neroden. Nazadnje se je vendarle zelo dobro izkazal kot bolniški strežnik. Lastnik bolnišnice plemič Alfonzo Alvarez de Toledo je opazil njegovo nadarjenost in mu omogočil, da je pri jezuitih obiskoval latinsko šolo. Zelo hitro je napredoval v latinščini in književnosti. Ljubezen do resnice je bila njegova življenjska potreba in vse močneje se je v njegovem srcu oglašal duhovni poklic.

Pri dvajsetih letih se je resno odprlo vprašanje njegove prihodnosti. Njegov dobrotnik don Alfonzo si je srčno želel, da bi Janez ostal v njegovi bolnišnici za hišnega kaplana. V sebi pa je čutil, da se mora ves posvetiti molitvi. Tako je na veliko začudenje vseh na god apostola Matija, 24. februarja 1563, vstopil v karmelski red in si izbral ime brat Janez od sv. Matija. Ta red si je izbral, ker je vedel, da v njem prav posebej častijo Marijo. Naslednje leto, po prvih svetih zaobljubah, so ga predstojniki poslali na slavno univerzo v Salamanko. Univerza mu je omogočila izvrsten študij filozofije, Svetega pisma in cerkvenih očetov. V tamkajšnjem karmeličanskem kolegiju, kjer je stanoval, je dobival dodatno izobrazbo o nauku učiteljev svojega reda.

Leta 1567 je prejel mašniško posvečenje in opravil svojo prvo daritev v Medini del Campo. Tam se je srečal s sv. Terezijo Jezusovo, kar je za vselej zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Terezija je tedaj že bila v razcvetu prenavljanja samostanov v prvotni strogosti. Sv. Janez pa je prav tedaj doživljal razočaranje nad mlačnim življenjem v svojih skupnostih. Premišljeval je, da bi odšel h kartuzijanom. Terezija mu nakaže drugo smer: Loti naj se prenove v svojem redu. Ponudila mu je hišo v vasici Durvelo, ki jo je njej poklonil neki plemič. Sem je prišel Janez s skupinico redovnikov, zavzetih za življenje po prvotnem Pravilu, 28. novembra 1568. Janez si je glede na nov življenjski program izbral tudi novo ime Janez od Križa. Kmalu za tem so nastali novi reformirani samostani v Pastrani, Manrezi in Alcali. Vrhovni predstojnik je bil prenovi naklonjen.

Za tem je bila Terezija poklicana v veliki samostan Učlovečenja, kjer je morala prevzeti mesto predstojnice. Sv. Janeza od Križa je prosila, da je bil sestram spovednik. V tej službi je dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Niti težko in odgovorno delo v samostanu, niti stiki z ljudmi iz mesta, katerim je bil prav tako duhovni voditelj, niso ovirali njegove notranje samote in kontemplacije, ampak so mu pri njej le pomagali.

Velik in hiter uspeh prenove pa je vzbudil hudo vznemirjenje pri tistih, ki so bili z dotedanjim življenjem v samostanu zadovoljni. Nove stroge redovnike so imeli za novotarje in jih na kapitlju v Piacenzi razglasili za upornike. Največ nejevolje je bil seveda deležen Janez, ta, po postavi mali, a odločni in goreči redovnik, ki je s svojo kontemplacijo potegnil za seboj veliko resnih redovnikov. Prišlo je tako daleč, da so ga v samostanu Medina del Campo zaprli v ječo. Le na odločno nuncijevo posredovanje so ga kmalu izpustili. Po nuncijevi smrti pa so to dejanje ponovili in ga skrivaj odvedli v Toledo. Bil je deležen hudih obtožb in surovega ravnanja. Telesno trpljenje in dušna zapuščenost sta njegovo duhovnost še močneje prečistila. Povzpel se je do najvišjih stopenj mističnega združenja z Bogom. Ob tem so dozorevali žlahtni sadovi njegovega duha – njegove pesmi in spisi.

Ker je bilo njegovo življenje v nevarnosti, je na praznik Marijinega vnebovzetja 1578 pobegnil iz ječe. To je bilo ravno v trenutku, ko so bili časi za bosonoge karmeličane najtežji. Tako je, četudi izčrpan od hudega trpljenja, znova mogel svojim sobratom kazati pravo smer. Papež Gregor XIII. je l. 1580 potrdil posebno redovno provinco bosonogih karmeličanov in s tem je bil spor vsaj pravno končan. Janez se je znova posvetil spovedovanju in duhovnemu vodstvu. Številna pričevanja njegovih spovedancev kažejo, kako je znal stroga pravila svojega reda združevati z globoko človeškostjo in pravim krščanskim usmiljenjem. Hkrati opravlja najrazličnejše službe v redu. Je hišni predstojnik, provincialni vikar. Pomaga pri prenavljanju samostanov. Pogosto je na potovanjih od samostana do samostana, kjer je bil spovednik. Ne ogiblje se dela na vrtu in – piše.

Toda ta mir ni trajal dolgo. V vodstvo reda se je povzpel redovnik, ki Janezu ni bil naklonjen. Začela so se širiti obrekovanja in zastraševanja, da je med redovniki nastal pravi preplah. V tem obdobju je bilo uničenih lepo število njegovih pisem in avtografov, saj je bilo vse, kar je bilo povezano s svetnikom, “nevarno”. Janez pa ob tem ostane miren in ne dovoli niti, da bi kdo ogorčeno govoril o njegovih preganjalcih. Grozili so mu z izključitvijo iz reda.

Preden naj bi dosegli ta namen, Janez od Križa zboli. Vnete rane na nogah mu povzročajo stalno vročico. V samostanu v Ubedi se svetniku bolezen poslabša. Izrezovanje in izžiganje ran, kakor ju je uporabljala tedanja medicina, prenaša z angelsko potrpežljivostjo. Opolnoči med 13. in 14. decembrom 1491 odide Janez od Križa “prepevat jutranjice v nebesa”, kakor je sam napovedal. Začasno ga pokopljejo v kraju smrti, nato pa ga prenesejo v Segóvio. Za blaženega je bil razglašen leta 1675 in 27. decembra 1726 za svetnika. Njegov god obhaja Cerkev 14. decembra.

Sv. Janez od Križa je eden največjih učiteljev in pričevalcev mističnega izkustva. Deležen velikih nasprotovanj, preganjanj in celo jetništva svojih sobratov je vztrajno napredoval na poti čiste ljubezni. Ko je bil nekoč pred Križanim zatopljen v molitev, je slišal razločne besede: “Janez, kakšno nagrado hočeš od mene za vse to, kar si napravil in pretrpel zame?” Janez je mirno prosil: “Gospod, trpim naj in naj bom preziran zaradi ljubezni do tebe.” Zato ga nekateri imenujejo kar sv. Janez od Ljubezni.

Svoja izjemna mistična razsvetljenja je opeval in razlagal v svojih delih Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem in Živi plamen ljubezni. Vsa so prevedena tudi v slovenščino. Kot eden največjih španskih lirikov je postal učitelj na poti vere, ki izhaja iz ›nič‹ in je usmerjena k ›vsemu‹. Postal je moder voditelj celim generacijam ljudi, ki so se podali na pot molitve in kontemplacije. Velja kot najjasnejši in najbistrejši mistični teolog nove dobe. Zato ga je papež Pij XII. 24. avgusta 1926 razglasil za cerkvenega učitelja.
Vir

Janez od Križa Atributi: karmeličanski habit (prepasana kuta), škapulir, ogrinjalo
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Rodil se je leta 1542 v Španiji v siromašni družini. Mati vdova zaradi tega ni mogla pomisliti, da bi nadarjenega Janeza poslala v višje šole. Želela je, da bi se izučil kakšne obrti, pa ni šlo. Vsi so mu očitali, da je preveč neroden. Ko pa je bil bolniški strežnik pri nekem plemiču, mu je ta omogočil šolanje. Dvajsetleten se je na začudenje vseh odločil, da se bo posvetil molitvi in kontemplaciji (premišljevanju, notranjemu zrenju božjih stvari). Zato je sklenil vstopiti v karmeličanski red. Ko je opravil študije na univerzi v Salamanki, je bil posvečen za duhovnika. Toda tedaj ni bil več zadovoljen v karmeličanskem redu kakor v začetku. Videl je, da se je tudi v ta red vtihotapil posvetni duh in da se je oddaljil od prvotnih pravil.

Hotel je že prestopiti h kartuzijanom, tedaj pa je v njegov samostan prišla karmeličanska redovnica Terezija Velika in se srečala s tem mladim in zglednim duhovnikom. Ta velika žena je z dovoljenjem predstojnikov začela prenovo ženskega karmeličanskega reda, da bi ga vrnila k prvotnemu duhu in pravilom. Ko mu je razložila svoj načrt prenovitve ženskih samostanov, mu je svetovala, naj ostane v karmeličanskem redu in začne v njem duhovno prenovo. Terezija mu je dala na voljo hišo v vasici Durvela in tam se je naselil Janez z nekaterimi redovniki, ki so si tudi želeli globljega duhovnega in redovnega življenja. Janez si je takrat privzel priimek Janez od Križa.

Pozneje so ga poslali v samostan v Avilo, kjer so karmeličanke živele po blažjih pravilih. Tam je bil pet let duhovni voditelj in spovednik velike redovne družine in dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Redovniki, ki so živeli po olajšanih pravilih, so Janezu zelo nasprotovali. Prišlo je tako daleč, da so prišli v Avilo, ga ugrabili in za devet mesecev zaprli v umazano samostansko ječo, kjer so z njim zelo grdo ravnali. Janez je ta čas tudi notranje mnogo trpel in se čutil zapuščenega od Boga. To notranjo moč je opisal v nedosežni pesnitvi »Temna noč duše«. Iz ječe je pobegnil. Umrl je leta 1591.
Goduje 14. decembra.
Vir
Danes godujejo tudi…