Praznik Jezusove spremenitve na gori so na vzhodu obhajali že na prelomu med 4. in 5. stoletjem. Vsebina praznika se nanaša na evangeljski dogodek Jezusove spremenitve na gori Tabor v Galileji. Jezus se je na omenjeno goro odpravil skupaj s Petrom, Janezom in Jakobom. Tam se je pred njimi čudovito spremenil in jim dal za trenutek videti svoje božanstvo. Ob njem sta se prikazala Mojzes in Elija, dva največjima lika stare zaveze, Mojzes kot predstavnik postave, Elija kot predstavnik prerokov. Za Zahodno Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457.
Vir
Dogodek na Taboru, tej precej visoki gori se je zgodil potem, ko je Peter izpovedal vero v Jezusa kot Mesijo in preden je Jezus napovedal trpljenje in nujnost odpovedi v hoji za njim.
Dogodek je kot poduk Petru, Jakobu in Janezu, ki jih je vzel s seboj. Nauk: odrešenjska pot vodi skozi trpljenje in smrt v poveličanje. Spremenjenje na gori naj bo znamenje dokončne zmage in velikonočne slave. V tej vaji so učenci bolj bedno predstavljeni: »premagal jih je spanec«. Tudi prej niso bili boljši. Peter je Jezusu izrecno branil hoditi v Jeruzalem. Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, pa sta pristopila k njemu s špekulantskimi željami. V njunem imenu mati prosi Jezusa: naj bi bil eden na desni, eden pa na levi. Strah pred trpljenjem in želja po slavi. To so izkušali učenci in izkušamo vsi mi.
S spremenjenjem na gori Jezus uvaja učence v drugačno spoznanje, v drugačno držo: stopimo na pot trpljenja, vendar ne kot na zadnje in dokončno; vse naj bo osmišljeno in ožarjeno s ciljem, to je z zrenjem poveličanega Gospoda. Simbolika gore uvaja v resničnost molitve. Pot na goro pomeni vzpon nad raven običajnega, navadnega, predvidljivega doživljanja kot edino možnega. Jezus je vzel najbližje učence s seboj na goro, da bi jih tam s posebnim doživetjem navdušil za težko pot – svojo in njihovo. Spremenjenje se je zgodilo med molitvijo; v času Jezusovega bivanja z Očetom. Evangelist govori o nastalem spremenjenju Jezusovega obličja, o belini njegovega oblačila. Govori o neizrekljivem, ki naj bi izžarevalo sijaj božje bližine in glas razodetja: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« V postu naj bi se tudi sami vsaj za nekaj časa »podali na goro«. Svet okrog nas je glasen: poln dogajanja in neposrednih obvez; poln glasnih medijskih sporočil in zasičen z vabili razkošnih reklam … Ali smo sposobni izstopiti iz gravitacije takšnega sveta v neki drug svet, lahko da najprej svet tišine, odmaknjenosti, poglobitve in odprtosti srca za globino, smisel, navdih?
Vir