sveti Peter in Pavel – apostola

Pavel – iskalec Resnice
Pavlove korenine rastejo iz judovske in grške kulture. Ob prelomnici življenja pred Damaskom pa se mu je odprlo neskončno obzorje neke nove kulture, kjer »ni več Juda ne Grka, ni več sužnja ne svobodnjaka, ni več moškega ne ženske«, ampak so vsi »eno v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28). Papež Benedikt je prepričan, da lahko tudi sodobni človek ob proučevanju življenja apostola Pavla in posebej ob prebiranju njegovih pisem najde odgovor na stiske in izzive časa in lastnega življenja. Resnica je samo ena, poti do nje pa so lahko različne. Z apostolom Pavlom želi Cerkev v Pavlovem letu z novo močjo pričevati za »najodličnejšo pot«! Pavel jo je predstavil kristjanom v Korintu, ki so se morali, kot človek danes, soočati s številnimi ponudbami porabništva, zavajajočih ideologij in moralnega razvrata. »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale /…/ Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen« (1 Kor 13,1.13). To je magna charta Pavlovih poslanic. V njih se dotakne vseh področij človeškega življenja. Zato lahko z isto močjo tudi danes nagovarjajo ljudi, ki iščejo resnico in si kot on želijo, »da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas« (Apd 17,27).

Tarz – Pavlovo rojstno mesto
Nekaj dni po binkoštnem prazniku leta 58 so Pavla prijeli na ploščadi pred jeruzalemskim templjem. Ko ga je razjarjena množica želela raztrgati in se je zanj zavzel poveljnik rimske kohorte, je Pavel v grškem jeziku zavpil: »Jud sem iz Tarza v Kilíkiji, meščan mesta, ki ni brez slovesa« (Apd 21,39). Luka še trikrat omeni v Apd Tarz kot njegovo rodno mesto, ko opisuje Pavlovo doživetje pred Damaskom (Apd 9,11; 21,39; 22,3). Po spreobrnjenju se je spet zatekel v Tarz, kjer ga je kasneje poiskal apostol Barnaba (Apd 9,30; 11,25).
Tarz je bil glavno mesto rimske province Kilíkije, pokrajine v jugovzhodnem delu Male Azije. Zaradi svoje ugodne lege na prehodu iz anatolske planote v sirsko Antiohijo je bil znan kot gospodarsko, kulturno, filozofsko in vzgojno središče. Rimski pisec in geograf Starbo (63 pr. do 26 po Kr.) poroča o tarziških šolah, ki naj bi celo prekašale atenske in aleksandrijske. V Tarzu so živeli in poučevali številni stoiški in epikurejski filozofi, med drugim Antipator, ustanovitelj epikurejske šole, Atenodor, učitelj cesarja Avgusta, in slavni rimski retorik Cicero. Še danes lahko v Tarzu občudujemo ostanke rimskega slavoloka, spomina na usodno srečanje med Markom Antonijem in egipčanko Kleopatro leta 31 pr. Kr. Pavel je tako v rojstnem mestu lahko od otroštva dalje obilno srkal vse, kar je takrat premogla grško-rimska kultura.
V Tarzu je poleg Rimljanov in Grkov živela tudi precej številna judovska skupnost. Njen ugled se je kazal tudi v tem, da je ta helenistična judovska diaspora vzdrževala v Jeruzalemu svojo sinagogo (prim. Apd 6,9). Čeprav so bili običajno Judje, ki so živeli po grških in rimskih mestih, bolj odprti do drugih kultur, so hkrati še bolj skrbno negovali svojo družinsko tradicijo. Pavla je to okolje močno zaznamovalo: odprlo ga je za dialog z drugačnimi, hkrati pa je v njem močno okrepilo zavest lastne hebrejske identitete.

Pavlova rodbina
Od kdaj so Pavlovi predniki živeli v Tarzu in zakaj so prišli, ni znano. Sv. Hieronim poroča, da naj bi rodbina izvirala iz galilejske vasi Gišala, severno od Nazareta. Vemo, da so na tem območju res živeli potomci Benjaminovega rodu. V Tarz naj bi se preselili ok. leta 60 pr. Kr., ko so pokrajino zavzeli Rimljani. Morda pa so se preselili v Tarz, ki je bil živahno trgovsko mesto, tudi iz gospodarskih in kulturnih razlogov.
Iz Pavlovega pogovora z rimskim poveljnikom, ki ga je v Jeruzalemu dal bičati, izvemo, da si Pavel, za razliko od poveljnika, rimskega državljanstva ni kupil, temveč ga je podedoval (Apd 22,28). Iz tega lahko sklepamo, da je imela Pavlova rodbina v Tarzu ugled tako med Judi kot Rimljani. Pavel se med zagovori pogosto samozavestno sklicuje na svoje rimsko državljanstvo (Apd 16,37; 22,25; 23,27). Vendar tega privilegija ni razumel kot odmik od svojih rojakov, temveč je tudi to, kot sicer vse svoje življenje, postavil popolnoma v službo oznanjevanja evangelija (Apd 25,10). Rimsko državljanstvo ga je velikokrat obvarovalo pred samovoljo lokalnih veljakov, omogočalo mu je bolj svobodno potovanje in ga je končno pripeljalo tudi v Rim.
Iz Apd lahko sklepamo, da je imel Pavel tudi sestro, ki je bila poročena v Jeruzalemu. Judovske oblasti so Pavla po aretaciji v Jeruzalemu zasliševale in Luka poroča o naklepu skupine gorečih Judov, da bi Pavla iz zasede ubili. Sin Pavlove sestre naj bi slišal za ta naklep, zato je Pavla, ki je bil v priporu v vojašnici, o tem obvestil (Apd 26,16). Poveljnik je dal mladeniča skrivaj poklicati, da mu je zaroto podrobno razložil. Da bi Pavla zaščitil, ga je poslal v Cezarejo, v zapore cesarskega namestnika Feliksa.
Pavel je bil do konca nadvse ponosen na svoje judovske korenine. Tudi v svojem zadnjem zagovoru pred rimskimi rojaki ostaja zvest judovstvu: »Jaz, bratje, nisem storil ničesar zoper svoje ljudstvo ali zoper šege naših očetov. In vendar so me v Jeruzalemu prijeli in me kot jetnika izročili Rimljanom /…/ Zato sem bil prisiljen sklicevati se na cesarja, vendar ne, ker bi hotel tožiti svoj narod« (Apd 28,17.19). Ko želi poslušalce prepričati, da je Jezus pričakovani in resnični mesija Izraela, se sklicuje na svoj slavni rod: »Saj sem tudi jaz Izraelec, Abrahamov potomec, iz Benjaminovega rodu« (Rim 11,1). V Pismu Filipljanom še bolj konkretno govori o zvestobi judovskim običajem v njihovi družini: »Obrezan sem bil osmi dan, sem iz izraelskega ljudstva, iz Benjaminovega rodu, Hebrejec izmed Hebrejcev, po postavi farizej« (Flp 3,5).

Kdaj se je Pavel rodil
Točno leto Pavlovega rojstva ni znano, lahko pa o njem s precejšnjo gotovostjo sklepamo iz različnih posrednih izjav. V Lukovem poročilu o prvem mučencu Štefanu, ki so ga kamnali verjetno leta 32, je Pavel omenjen kot »mladenič, ki mu je bilo ime Savel« (Apd 7,58). Za mladeniča so v takratnem času imeli moškega med 24. in 40. letom starosti. Pavel v svojem najkrajšem pismu prijatelju Filemonu, ki je bilo napisano ok. leta 62, sebe označi kot starca, gr. presbýtes (Flm 9). Razlagalci sklepajo, da je bil Pavel takrat star ok. 55 let in da se je torej rodil med letoma 7 in 10 po Kr.
Po običaju so mu starši ob rojstvu oziroma obrezi poleg rimskega imena Pavel pridali tudi hebrejsko ime. Izbrali so mu ime najslavnejšega člana Benjaminovega rodu, prvega izraelskega kralja Savla (1 Sam 9,2). Ime Savel v hebrejskem jeziku pomeni izprošen od Boga, latinsko ime Pavel pa pomeni majhen. Obe imeni, ki ju je torej Pavel nosil od rojstva, nakazujeta ne samo njegov izvor, temveč tudi njegovo poslanstvo. Med uporabo imen v Apd ni zaznati napetosti, kar samo potrjuje, da ne smemo iskati nekega nasprotja med judovskim Savlom in krščanskim Pavlom. Tudi po spreobrnjenju Apostolska dela Pavla še vedno imenujejo Savel. Samoumevno zveni Lukova omemba, da so Pavla poznali pod obema imenoma: »Savel, ki mu je bilo ime tudi Pavel« (Apd 13,9).
Dosledno začne Savel uporabljati svoje rimsko ime Pavel ob srečanju s prokonzulom Sergijem Pavlom na Cipru (Apd 13,4sl.), ko jasno spozna, da ga Gospod v prvi vrsti pošilja oznanjevat evangelij poganom. Hkrati pa se zaveda svoje usodne povezanosti z rodom, ki mu pripada. Kakor je bil namreč Benjamin najmlajši Jakobov sin, tako se tudi on čuti, da je »najmanjši izmed apostolov« in ni vreden, da bi se tako imenoval. A po Božji milosti je to, kar je (prim. 1 Kor 15,8–10).

Pavlova izobrazba
Pavel je odraščal v okolju treh jezikov in dveh kultur. Njegova družina je morala biti zelo predana judovskim izročilom, zato je bil doma pogovorni jezik gotovo aramejščina. V javnosti so tudi Judje morali govoriti grško, ker je bila grščina od Aleksandra Velikega naprej glavni pogovorni jezik na celotnem območju Male Azije. Pri molitvi v sinagogi pa so tudi v diasporah poleg grškega prevoda Svetega pisma, imenovanega Septuaginta, brali hebrejske tekste. Iz Pavlovih pisem je razvidno, da mu je bila grščina najbolj domača in da je Septuaginto pogosto navajal kar po spominu.
Nasprotno od helenistične šole, kjer je osnovno izobrazbo predstavljalo znanje matematike, retorike in filozofije, je judovsko izobraževanje temeljilo na Postavi. V talmudskem traktatu Pirke Abot, ki je preveden tudi v slovenščino, najdemo veliko navodil, kako pravilno vzgajati. Rabini poudarjajo, da študija Postave ne more ničesar nadomestiti. Rabi José tako pravi: »Trudi se s preučevanjem Postave, kajti nje ne moreš podedovati« (Prike Abot II,17). Postavo so začeli učiti petletne otroke. Z desetimi leti naj bi otrok že prebiral komentar Postave, imenovan Mišna, s petnajstimi pa Talmud (Pirke Abot V,24). Kdor se ukvarja s Postavo zaradi nje same, trdijo rabini, si zasluži, da ves svet postane njegov. »Postava ga odeva v ponižnost in sveti strah, usposablja ga, da je pravičen, pošten in zanesljiv. Oddaljuje ga od greha in približuje zasluženju« (Pirke Abot VI,1). Ko prebiramo te modre izreke, ki jih je Pavel osvajal prva leta izobraževanja, bolje razumemo Pavlove besede Galačanom: »Postava je za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere. Ko pa je nastopila vera, nismo več pod vzgojiteljico« (Gal 3,24–25).

Ob Gamalielovih nogah
Luka v poročilu o Pavlovem zagovoru pred rojaki v Jeruzalemu omenja, da se je Pavel poučil o postavi očetov tudi v Jeruzalemu »ob Gamalielovih nogah« (Apd 22,3). Učeni Gamaliel je kot učitelj postave deloval v Jeruzalemu med letoma 20 in 50 po Kr. Bil je vnuk in naslednik velikega rabija Hilela (ok. 60 pr. Kr. do 20 po Kr.), ki je, v nasprotju s svojim tekmecem rabijem Šamajem, zagovarjal bolj prožno razlago Postave. Najverjetneje gre za istega Gamaliela, ki se je pred velikim zborom zavzel za apostole z besedami: »Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu« (Apd 5,38–39).
Kdaj je prišel Pavel v Jeruzalem in koliko časa je bil v Gamalielovi šoli, ne vemo natančno. Najverjetneje je to bilo v zgodnjih 20. letih po Kr. Ker niti Luka v Apd niti Pavel v svojih pismih ne omenjata, da bi Pavel kdaj videl Jezusa pred njegovo smrtjo na križu, sklepamo, da v času Jezusovega javnega delovanja Pavla ni bilo v Jeruzalemu. Po končanem šolanju v Jeruzalemu se je Pavel ok. leta 25 vrnil v rojstno mesto Tarz. Tam se je še naprej pripravljal na sprejem učiteljske službe v sinagogi. V tem času pa se je moral priučiti tudi neke obrti, s katero se je lahko preživljal. Ko se je čez dobrih trideset let poslavljal od svojih dragih Efežanov, jim je ponosno zatrdil: »Sami veste, da so te roke prislužile vse, kar smo potrebovali jaz in moji spremljevalci« (Apd 20,34).
Vir
Danes godujejo tudi…

Ta vnos je bil objavljen v apostol, svetniki z značkami , , , , , , , , , , , , , , , . Zaznamek za trajno povezavo.