sveta Terezija Velika (Avilska) – redovnica, cerkvena učiteljica in mistikinja

Terezija Avilska Zavetnica Španije; nadškofije Ciudad Mexico; mest Avila, Alba de Tormes in Neapelj; vseh karmeličanskih skupnosti; španskih pisateljev; v duhovnih stiskah; za milost, da bi mogli moliti; za notranje življenje; izdelovalcev pletenic; proti srčnim boleznim in glavobolu.

Atributi: karmeličanska oblačila, rjav habit, beli plašč, črn pajčolan, knjiga, seraf, golob, bič, trnje, puščica, pisalno pero.
Imena: Terezija, Tereza, Reza, Rezika, Rezka, …

Sv. Terezija iz Avile na Španskem je izredna žena 16. stoletja. Dvanajstletna je izgubila mater. Pokleknila je pred Marijino podobo ter jo jokaje prosila, naj ji bo poslej ona mati. Potem pa je začela prebirati zabavne povesti iz viteškega življenja, postala je lahkomiselna, raztresena, posvetna, nečimrna.
Oče je to opazil in dal hčer k avguštinkam. Na redovno življenje Terezija takrat še ni mislila; še želela si je, da je Bog ne bi poklical v samostan. Tedaj je živčno tako zbolela, da so jo morali vzeti iz zavoda. Ko je ozdravela, je dobila v roke pisma sv. Hieronima o deviškem in samostanskem življenju in v njej je dozorel sklep: šla bo v karmeličanski samostan. »Mislim, da tudi ob smrtni uri ne bom trpela huje kakor takrat, ko sem zapustila očetovo hišo,« je dejala pozneje.
V samostanu so redovnice živele po olajšanih pravilih in tako je tudi Terezija rada zahajala v govorilnico in je pojemalo notranje življenje. Terezija Avilska Medtem ko je druge učila molitve in premišljevanja, je sama vse leto opuščala premišljevanje. Iz napačne ponižnosti se ni imela za vredno, da bi se v premišljevanju združevala z Bogom. Končno se je le iztrgala iz mlačnosti in postala velika prenoviteljica karmeličanskega reda po prvotnih strogih pravilih. To ji je prineslo tudi mnogo nasprotovanj.

Poslej je hitela po poti popolnosti brez počitka. Umreti ali trpeti, ji je bilo geslo. Tudi veliko lepega je napisala. Dosegla je starost
sedeminšestdeset let. Na smrtni postelji je ponavljala: »Hči Cerkve sem.« Papež Pavel VI. jo je leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico.
Goduje 15. oktobra.
Vir

V katoliški Cerkvi na današnji dan obhajamo god sv. Terezije Avilske (1515-1582), device, cerkvene učiteljice in prenoviteljice karmeličanskega reda. Papež Pij X. (1903–1914) jo je imenoval mojstrica psihologije mistike, saj mističnih doživetij in izkustev nihče v zgodovini Cerkve še ni tako natančno opredelil kot prav ona. Karmeličanski red jo ima za svojo ustanoviteljico. Po njenem rodnem mestu jo imenujemo Terezija Avilska, po njeni vlogi v življenju Cerkve pa Terezija Velika.

Terezija AvilskaŽivljenjepis sv. Terezije Avilske
Terezija Avilska se je rodila 28. marca 1515 na pristavi Gotarrendura v bližini Avile (v današnji Španiji), kjer je njena družina navadno preživljala zimsko obdobje. Oče Alonso Sánchez de Cepeda je izhajal iz stare trgovske družine iz Toleda in se je leta 1493 preselil v Avilo. Po smrti prve žene se je poročil s štirinajstletno Beatriz de Ahumada iz nižjega kastiljskega plemstva, ki je postala Terezijina mati.
Terezija se je rodila kot peti od enajstih otrok. Pri šestih ali sedmih letih se je z bratom Rodrigom hotela odpraviti na pot v deželo Mavrov v želji, da bi tam dosegla mučeništvo, vendar jima je stric to preprečil. Bila je izredno bistroumna, vsaki stvari je hotela priti do dna in ni prezrla tudi najbolj običajnih zadev vsakdanjega življenja. 

Ko je bilo Tereziji dvanajst let, ji je umrla mati. Njeno vlogo je kot najstarejša od sester prevzela Maria. Terezijino življenje se je takrat močno spremenilo; začela se je zavedati svoje lepote in talentov in okrog nje se je vrtelo več oboževalcev. Oče Alonso jo je zato v vzgojo zaupal redovnicam avguštinkam v Avili, kjer je preživela dve leti. V tem času je v njej dozorela želja po redovniškem poklicu. Med različnimi samostani v mestu se je odločila za karmel Učlovečenja, kamor je pred leti vstopila že neka njena sorodnica. Ker je oče nasprotoval njenim namenom, je le-ta leta 1535 v starosti dvajset let na skrivaj pobegnila od doma. Oče je to dejstvo naposled sprejel kot izraz Božje volje. 

Terezija AvilskaPri dvaindvajsetih letih je naredila slovesne redovne zaobljube. Kmalu za tem je resno zbolela, tako da so na samostanskem vrtu zanjo že imeli izkopan grob. Na priprošnjo svetega Jožefa je čudežno ozdravela. Ko njeno telesno trpljenje ni bilo več v ospredju, je nastopil čas notranjih bojev in očiščevanja. Seznanila se je s spisi frančiškana Francisca de Osuna, ki so temeljno zaznamovali njen način duhovnosti. Resnične zavzetosti za poglobljeno redovno življenje še vedno ni bilo opaziti. V postnem času leta 1554 se je Terezijina drža korenito spremenila: ob pogledu na okrvavljenega Jezusa ob stebru bičanja se je (ponovno) spreobrnila, s čimer se je začelo obdobje gorečega notranjega življenja. Šest let pozneje je po videnju pekla razumela, kako velika nesreča je pogubljenje duš. Tedaj je sklenila, da se bo povsem posvetila njihovemu reševanju in to predvsem z natančnim izpolnjevanjem redovnih pravil.

Duhovni razvoj jo je privedel do odločitve za ustanovitev samostana sv. Jožefa v Avili, kjer je uveljavila prvotna karmeličanska pravila v vsej njihovi strogosti. Gorečnost prvih bosonogih karmeličank in številni poklici, ki so prihajali v prenovljeno skupnost, do Tereziji dali vedeti, da ima Bog z njo obsežnejše načrte. Terezija je z dovoljenjem generalnega priorja karmeličanskega reda v letih 1567–1582 ustanovila še šestnajst samostanov. Ko je spoznala veliko duhovno korist, da sestre vodijo redovniki, ki živijo iz istega duha in po istih redovnih pravilih, je z dovoljenjem vodstva karmeličanskega reda ustanovila samostana bosonogih karmeličanov in pomagala pri ustanavljanju naslednjih. Eden prvih, ki se je navdušil za Terezijino prenovo, je bil znani španski mistik sv. Janez od Križa (1542–1591).

Terezija je zadnji samostan zgradila v Burgosu, nameravala pa ga je ustanoviti še v Madridu. Na poti v Avilo se je Tereziji zdravstveno stanje zelo poslabšalo, zato je spovednika prosila za sveto popotnico. Umrla je 4. oktobra 1582. Papež Pavel V. (1605–1621) jo je leta 1614 razglasil za blaženo, papež Gregor XV. (1621–1623) pa leta 1622 za svetnico. Leta 1970 jo je papež Pavel VI. (1963–1978) razglasil še za cerkveno učiteljico.

Terezija AvilskaDuhovni profil 
Razglasitev sv. Terezije Avilske za cerkveno učiteljico kaže na kakovost in aktualno vrednost njene duhovnosti. Povzpela se je do izjemnih višin krščanske popolnosti in mističnega izkustva Boga. Posebnost Terezijine mistike je trezna razsodnost in odkritosrčna resnicoljubnost, s katero poroča o svojih mističnih doživetjih. Papež Pij X. (1903–1914) jo je upravičeno imenoval mojstrica psihologije mistike. Mističnih doživetij in izkustev nihče v zgodovini Cerkve še ni tako natančno opredelil kot prav ona. S svojim učencem in sodelavcem sv. Janezom od Križa si v mistični teologiji delita avtoriteto prvega reda.

Terezija izhaja iz dogmatične, moralne in disciplinske prenove, ki jo je uveljavil tridentinski cerkveni zbor (1545–1563). Njena izvirna značilnost in dar Cerkvi je prebujanje notranje vernosti, ki temelji na evangeliju in osebnem izkustvu Boga. Terezija želi človeka privesti do polnega krščanskega življenja. Prenova karmela, ki jo je izvedla leta 1562, ji je v zgodovini Cerkve zagotovila posebno mesto.

Dela
Naslovi posodobljenih prevodov njenih najpomembnejših del v slovenskem jeziku so: Lastni življenjepis, Pot popolnosti, Notranji grad in Ustanavljanje samostanov.
Vir

Danes godujejo tudi…

Ta vnos je bil objavljen v cerkveni učitelji, mistikinja, svetniki z značkami , , , , , , . Zaznamek za trajno povezavo.