sveta Terezija Deteta Jezusa (iz Lisieuxa) – redovnica in cerkvena učiteljica

Kako priljubljena in spoštovana je (bila) »mala Terezika«, govori tudi dejstvo, da je bila pred vojno po mnogih krščanskih družinah med svetimi podobami na častnem mestu tudi njena slika ali kipec. Dekle krhkega zdravja, prikupna zaradi svoje mladosti in ljubeznivega značaja, je v kratkem času zemeljskega življenja s svojim duhovnim bogastvom obogatila ves svet in postala žena velike svetniške zrelosti. Njena »mala pot« svetosti pa ostaja dragoceno vodilo za vse čase in rodove.
Ime: Izhaja iz latinskega in grškega imena Theresia. O njegovem izvoru obstaja več mnenj. Povezujejo ga z grško besedo thera »lov, marljivo prizadevanje, teženje za čim, plen, divjačina«; z imenom otoka Thera ali pa z besedo theresis »obramba, zaščita«.
Rodila se je 2. januarja 1873 v severnofrancoskem mestecu Alençon v Normandiji, umrla pa 30. septembra 1897 v Lisieuxu v Franciji.
Družina: Bila je najmlajša izmed devetih otrok v premožni družini urarja in draguljarja Ludvika Jožefa Stanislava Martina in Marije Celije Guérin. Sinova sta umrla kmalu po rojstvu, za njima v zgodnji mladosti še dve hčerki, ostalo jih je še pet, ki so odšle v samostan. Starši so bili leta 2008 razglašeni za blažena.
Sestre: Marija, Pavlina, Leonija, Celina. Leonija je postala vizitatinka, ostale pa karmeličanke.
Zavetnica: Cerkev jo je razglasila za glavno zavetnico misijonov in drugo zavetnico Francije. K njej se zatekajo v vseh dušnih in telesnih zadevah, za priprošnjico jo imajo piloti, oboleli za tuberkolozo in aidsom, cvetličarji.
Svetost: »Mala pot« imenujemo Terezijino pot svetosti. Govori nam predvsem o tem, da je mogoče doseči največjo popolnost v kreposti ljubezni brez izrednih del spokornosti, milosti ali velikih del. Terezija oznanja svetost, ki jo lahko dosežejo vsi ljudje, vsak v svojem življenju in poklicu.
Upodobitve: Fotografije jo prikazujejo kot ljubko, kodrolaso deklico ali pa kot mlado redovnico milega obraza in pogleda. Upodabljajo jo predvsem kot karmeličansko redovnico v rjavi redovni obleki, belem plašču in črni tančici, s cvetjem v naročju, ki ga sipa na zemljo. Njeni kipi in slike visijo po mnogih cerkvah in domovih.
Grob: Nad njenim grobom v Lisieuxu je zrasla veličastna bazilika, v kateri v stekleni krsti počiva njeno nestrohnjeno truplo in kamor množično prihajajo njeni častilci z vsega sveta.
Goduje: 1. oktobra.
Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je za blaženo razglasil 29. aprila 1923, 17. maja 1925 pa za svetnico. 19. oktobra 1997 jo je blaženi papež Janez Pavel II. imenoval za cerkveno učiteljico.
Zadnje besede: »Moj Bog, ljubim te …«
Pri nas: V slovenščini je leta 1940 prvič izšla njena Povest duše, ki je doslej doživela že več izdaj, poleg tega pa še več drugih del, med njimi tudi Avtobiografski spisi in Zadnji pogovori.
Splet: www.thereseoflisieux.org; www.therese-de-lisieux.fr
Vir

Ta vnos je bil objavljen v cerkveni učitelji, svetniki z značkami , , , , , , . Zaznamek za trajno povezavo.