blažena Angela Folinjska – tretjerednica

Angela"O nedoumljiva ljubezen! Ni večje ljubezni kot je ta, da je moj Bog postal človek, da mene naredi Boga. O izničena ljubezen, ki si se izničila, da bi mene odrešila, ko si sprejela našo naravo. Nisi se izničila, da bi kaj odvzela sebi ali svojemu božanstvu. Skrivnost tvojega spočetja me sili, da govorim te jecljajoče besede. O nedoumljivi, postal si umljiv! O neustvarjeni postal si stvar! O nepoznani, postal si znan! O nedosegljivi, postal si dosegljivi"
(Iz duhovnih spisov blažene Angele: Skrivnost učlovečenja je začetek našega odrešenja).

Angela se je rodila več kot dvajset let po smrti svetega Frančiška, leta 1249 v Folignu, nekaj kilometrov od Assisija. Duh asiškega svetnika je vtisnil pečat njenemu življenju. Do svojega štiridesetega leta življenja je živela razkošno in potratno. Bila je hči bogatih in uglednih staršev, izredno lepa, vesele narave. Zelo mlada se je poročila z bogatim posestnikom. Rodilo se jima je več otrok. Nadaljevala je s svojim razsipnim življenjem. Razen krščanske vzgoje v domači hiši ni dobila nobene posebne izobrazbe. Po naravi je bila zelo občutljiva, toda vztrajna. Lepota in bogastvo sta ji omogočila, da je živela kot imenitna gospa. Toda vedno bolj se ji je začela oglašati vest. Postala je nemirna. Šla je k spovedi. Iz njenih lastnih spisov vemo, da je nekatere grehe zavestno zamolčala. V njeni notranjosti je bilo plemenito in junaško srce. Milost je potrkala tudi na njena vrata. Duševno je hudo trpela. Zdelo se ji je, da jo kliče Bog.

Okoliščine njenega spreobrnjenja niso natančno znane. Sama je zapisala: "Predvsem mora človek vedeti, da Bog včasih pride v dušo, ne da bi ga proseč klical ali si ga samo želel." Okrog leta 1285 je duhovno zelo trpela. V tej stiski se je zatekala k sv. Frančišku Asiškemu s prošnjo naj ji pomaga, da bo opravila dobro spoved. Takrat je v cerkvi sv. Felicijana v Folignu poslušala pridigo.Nato se je prav temu duhovniku spovedala v cerkvi sv. Frančiška in se odkritosrčno skesala svojih grehov. Vendar pa tudi po tej spovedi še ni čutila olajšanja, kot sama pripoveduje, marveč le sramoto in žalost zaradi svoje grešnosti.

Čedalje globlje je spoznavala skrivnost učlovečenja Božjega Sina. Na poti pokore, ki jo opisuje sama, pravi, da je napravila osemnajst korakov. Vsak korak je pomenil večje zbližanje z Bogom. Na tej poti ji je bil zgled sv. Frančišek, ki ga je imenovala "ogledalo svetosti in vseh popolnosti za vse, ki hočejo duhovno živeti." Pot spreobrnjenja jo je pripeljalo do obljube, da bo živela čisto, da bo iskala pot križa in tako v resnici našla kraj, kamor se zatekajo vsi grešniki. "Ker sem vpraševala Boga, kaj naj storim, da bi mu bila moja pot pokore bolj všeč, se mi je večkrat prikazal pribit na križ in mi rekel, naj gledam njegove rane. Čudovito mi je razodeval, kako je zame trpel in me vpraševal: Kaj torej moreš storiti zame, da bi bilo dovolj?" V križanem Kristusu je spoznala najmočnejši dokaz njegove ljubezni in zveličavne volje. Speča in budna je imela pogosto prikazni Križanega, ki ji je kazal svoje rane in ji razodeval, kaj vse je iz ljubezni do nje pretrpel. Tolažbe je iskala v molitvi in je še posebno prosila preblaženo Devico in sv. Janeza Evangelista, naj ji izprosita, da bi bilo trpljenje Kristusovo njenemu spominu vedno živo vtisnjeno. In res je bila deležna milosti, da je zmerom čutila Kristusovo trpljenje v srcu, in to tako živo, da jo je ob pogledu na podobo Križanega obšla vročina po vsem telesu. Z molitvijo si je izprosila, da ji je bila pot do križa prikazana kot pot popolne odpovedi in vdanosti.

Spokornost, ki je bila v njej močna že od spreobrnjenja, se je še stopnjevala. Odločila se je za popolno uboštvo. Umrla ji je mama. Njeno smrt je Angela sprejela kot "božjo voljo", saj pravi, da ji je bila mati "velika ovira na poti k Bogu". Čez čas je umrl mož in za njim kmalu drug za drugim vsi otroci. Za Angelo je bil to hud in boleč udarec, obenem pa velika tolažba, ker je vedela, da bo šele zdaj mogla neovirano hoditi po poti križa in pokore. Priznala je, da je celo prosila Boga za njihovo smrt. Njej se je moralo umakniti vse razen Boga ali kar je bilo kot ovira med njo in Bogom.

AngelaZdaj je nista več ovirala na njeni poti ne družba ne družina. Hotela je živeti po zgledu sv. Frančiška v popolni revščini. Na njeni poti pokore je bil to enajsti korak, ki ga je storila in ga opisuje takole: "Ker sem videla, da s posvetnimi rečmi ne morem delati pokore, kakor mi jo je Bog navdihoval, sem si želela popolno uboštvo. Pa so me mučile skušnjave s pomisleki, da sem še mlada, da me bo sram beračiti, da to utegne biti tudi nevarno, da bom morala umreti od lakote in mraza. Tudi so mi vsi to odsvetovali. Tedaj me je Bog tako jasno razsvetlil in mi obenem popolnoma jasno podelil tudi tako neupogljivo odločnost in moč, da sem sklenila živeti v uboštvu, četudi bi mi bilo treba umreti od lakote ali od pomanjkanja ali pa od sramote." Po nekem romanju v Rim je kljub pomislekom in nasvetom znancev prodala svoje drago posestvo. Dobiček pa razdelila revežem. Okoli leta 1290 je stopila v tretji red sv. Frančiška in se obvezala, da bo izpolnjevala pravila sv. Frančiška. Kmalu za tem je šla v Assisi in na poti tja prosila sv. Frančiška, naj ji od Boga izprosi milost, da bo v "resnični revščini živela in umrla."

Največ navdihov je Angela sprejemala med mašno daritvijo. Bog ji je dal z največjo gotovostjo čutiti, da je vsa v ljubezni. "Potem sem videla," je pripovedovala, "dve strani v sebi… Na eni strani sem videla vso ljubezen in vse dobro, ki je prihajalo od Boga, nič pa ne od mene; na drugi strani pa sem videla svojo sušo in praznino. Iz tega sem spoznala, da nisem jaz tista, ki ljubi, čeprav vsa gorim v ljubezni, ampak da to izhaja iz Boga samega." Kljub tej izredni milosti je morala več kot dve leti prebiti strašno duševno mučeništvo, ker se ji je zdelo, da jo je Bog popolnoma zapusti, da živi v brezupni duševni temi. Njeno telesno trpljenje v tem stanju je bilo skoraj nepopisno, a še hujše so bile duševne muke.

Ker je Angela izkoristila vsako milost, jo je Bog dvignil do najvišjih razodetij. Po njenih besedah to "presega vse, kar se da misliti." V jasnosti in polnosti je gledala Boga, kakor ga prej nikoli ni videla. Njeno življenje poslej je bilo popolnoma spremenjeno. Dvanajst let ni zaužila nobene jedi razen evharistije, tako je zagotavljalo več kot dvajset prič. Ko se ji je bližala smrt, so bili ob njeni postelji zbrani njeni duhovni sinovi in hčere ter več Frančiškovih manjših bratov. Opominjala jih je k medsebojni ljubezni in veselju. Rekla jim je: "Moja edina oporoka je, da vam priporočam medsebojno ljubezen in zapuščam vam za svojo dediščino revščino, bolečino in zatajevanje, kar je tudi Kristusovo življenje."
Zvečer 4. januarja 1309 je sprejela zakramente za umirajoče, nato mirno zaspala, okoli polnoči pa za vedno zatisnila oči. Angela je zapustila dragoceno zapisano dediščino, imenovano Knjiga ali Življenje blažene Angele Folinjske. Njeni spisi so pomembni zlasti za mistična raziskovanja. Angela.je bila ena najpomembnejših katoliških mističnih osebnosti in jo postavljamo v isto vrsto kakor Katarino Siensko in Katarino Genovsko. Zaradi bogate in globoke teološke vsebine njenih spisov so jo imenovali "učiteljica bogoslovcev" (magistra theologorum). Pokopana je bila v cerkvi Frančiškovih manjših bratov v Foligni. Tam se je začelo tudi njeno češčenje. Angelo Folinjsko so leta 1693 razglasili za blaženo.

Molitev
O Bog, blaženo Angelo si proslavil s premišljevanjem skrivnosti tvojega Sina. Po njenem zasluženju in priprošnji naj se na zemlji tudi mi poglabljamo v te skrivnosti in se veselimo ob razodetju tvoje slave. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu tvojem Sinu, ki s teboj, v občestvu svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Imena: Angela, Andja, Angelica, Angelca, Gela, Gelca, Gelči, Angelika, Geli
Goduje 4. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za blažena Angela Folinjska – tretjerednica

Presveto ime Jezusovo

Ime Jezusovo Ime »Jezus« je grškemu jeziku prilagojena beseda, izvedena iz hebrejskega izraza »Jehošua«, okrajšano »Ješua«, kar pomeni: Jahve je rešitelj. Bog sam je določil to ime, ko je angel rekel sv. Jožefu v spanju: »…daj mu ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (Mt 1,21). Čaščenje Jezusovega imena se je na široko uveljavilo zlasti v srednjem veku, še posebej ga je pospeševal sv. Bernardin Sienski. Jezusa in njegovo sveto ime častimo tudi z litanijami Imena Jezusovega.

Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v spomin | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za Presveto ime Jezusovo

sveti Gregorij Nazianški – škof in cerkveni učitelj

Gregor NacianškiSveti Gregorij Nazianški, imenovan tudi Theologos, teolog, cerkveni oče in cerkveni učitelj
Rojen okoli leta 329, Kapadokija, Mala Azija, umrl 390, Nazianz.
Gregor Nazianški ali Gregorij Teolog, kakor ga zaradi tesne povezanosti njegove teologije in duhovnosti tudi imenujemo, z Bazilijem Velikim in Gregorjem iz Nise tvori trojico »velikih Kapadočanov«.

Življenje

Iz družinske oporoke je razvidno, da je bila Gregorjeva družina premožna. Imeli so obilo premoženja in služinčadi. Gregorijev oče Gregor Starejši (280 – 374) je leta 329 postal škof v kapadoškem mestu Nazianzu. Skupaj z ženo sveto Nono, ki je svojega sina že pred njegovim rojstvom posvetila Bogu, sta Gregorju nudila dobro krščansko vzgojo.
Mlad je odšel v retorično šolo v kapadoški Cezareji in njegova velika želja po vedenju ga je privedla v krščansko šolo v palestinski Cezareji in pozneje v Aleksandrijo, kjer je nadaljeval z višjimi študiji. Leta 355 je odplul v Atene. Med plovbo je prišlo do hude nevihte, Gregor pa še ni bil krščen (krst otrok še ni bil v navadi). V dveh avtobiografskih pesmih je opisal vso stisko, ki jo je takrat doživljal. V eni od njih izpove, da ga je bilo manj strah naravne smrti, kot pa smrti brez krsta. V Atenah, kjer je nato hitro zaprosil za krst, se je spoprijateljil z Bazilijem Velikim, bratom svetega Gregorija iz Nise. Stroka danes glede prijateljstva z Bazilijem ni soglasna, saj je Gregor želel živeti samotarsko življenje, dogodki pa so ju prisilili v pastoralno dejavnost.
Oče in meščani Nazianza so na Gregorja pritiskali, naj se da posvetiti v duhovnika. Naposled se je le vdal in bil leta 362, po vrnitvi domov, posvečen. Po posvečenju je zbežal v Pont, a se je nedolgo zatem vrnil in napisal razpravo »Zagovor bega«, v kateri je čudovito opisal duhovništvo v patristični dobi.
Cesar Valens, ki je bil arijanske veroizpovedi, je leta 372 skušal Kapadokijo razdeliti na manjše enote, da bi tja postavil arijanske škofe. Bazilij je za ta njegova prizadevanja izvedel in ga prehitel. Svoje prijatelje in brate je postavil za škofe tja, kjer naj bi Valens postavil svoje. Gregor bi naj postal škof v Sazimi. S tem ni soglašal, saj je tam že bil arijanski škof, sam pa ni hotel siliti v težave. Vseeno je bil posvečen v škofa, službo pomožnega škofa pa je opravljal doma. Po očetovi smrti (374) se je umaknil v samoto, vendar ne za dolgo. Leta 379, po Bazilijevi smrti, je cesar Teodozij, ki je bil nicejske veroizpovedi, postavil Gregorja za carigrajskega nadškofa. Tri leta škofovanja v Carigradu (379 – 381) predstavljajo višek Gregorjevega delovanja. V tem času se je goreče boril proti mnogim herezijam in s pridigarsko dejavnostjo postopno pripeljal krščansko skupnost do enotnosti. Leta 381 se je v Carigradu začel koncil, ki ga je po smrti antiohijskega škofa Melecija vodil Gregor. Dal je predlog za Melecijevega naslednika in tako povzročil spore in nezadovoljstvo, zato se je odpovedal svojemu mestu in se vrnil v Nazianz. Poskrbel je, da je leta 384 Evlalij postal nazianški škof, sam pa se je do smrti (390) umaknil v samoto, pisal pesmi in meditiral.
Po njem se imenuje tudi manjše mesto St. Nazianz v Wisconsinu v ZDA.

Dela in misel

Gregorij NacianškiGregorjeva pisna zapuščina obsega 45 govorov, 250 pisem in 400 pesmi. V petih teoloških govorih (27 – 31), zaradi katerih ga upravičeno imenujemo Gregor »Teolog«, deli človeka na tri dele: nous (um), psyche (oživljajoči princip) in soma (telo).
Nekateri patrologi zagovarjajo tezo, da Gregor meša pojma soma in sarx (telo in meso), vendar so natančnejša branja njegovih besedil pokazala, da temu ni tako. Boj v človeku se bije med pneumo in sarxom. Somo in psyche, ki se morata od strasti sarxa ločiti, priteguje k nousu. Gregor pozitivno ovrednoti telo. To je razvidno iz njegovega razlaganja Kristusovega telesa, ki je evharistično in zakramentalno (Cerkev). Telo Cerkve je oživljeno z umsko hrano.

Antropologija

Poznavanje Gregorijeve antropologije je ključnega pomena za razumevanje njegove teologije in duhovnosti.
Človek je ustvarjen po Božji podobi. Kristus, ki je popolna podoba Očeta, razodene polnost te podobe, ki smo je po Svetem Duhu tudi mi deležni. Človeško bitje pristopa k pobožanstvenju (divinizaciji). Pri tem gre za eno samo iluminacijo (razsvetljenje), ki se razlomi na tri dele. Prvi del iluminacije je sveti krst, ki skupaj s tretjim delom, ki pomeni vstop v večno svetlobo, uokvirja pot (drugi del iluminacije), ki omogoča, da se krstno razsvetljenje razvije proti večni luči. Pot poteka preko gore spremenjenja, kjer se Kristus spremeni v somi (pozitivno vrednotenje telesa), in preko gore Gospodovega trpljenja, Kalvarije. Pot vodi od preobličenja (spremenjenje) do Kalvarije, kjer obraz razobličenega kaže usmiljenje Svete Trojice. Gregor je med grškimi teologi prvi, ki je uporabil terminologijo o Trojici.
K doktrini o Sveti Trojici, ki je delo treh »velikih Kapadočanov«, je Gregor prispeval razlago načina bivanja Očeta, Sina in Svetega Duha. Vse tri osebe (hipostaze) v skupnem bitju tvorijo božanstvo. Nasproti Ariju in Sabeliju je v govoru »O svetem krstu« strnil svoj nauk o enem božanstvu in o eni moči iz Trojice.
Izrednega pomena zanj predstavlja dogma o Marijinem božjem materinstvu. Marijin naziv »Theotokos« Gregor postavlja nasproti krivoverstvoma adopcionizmu in apolonarizmu.
Vir

Njegovi spisi:
Čudovita zamena – Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v cerkveni učitelji, svetniki | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Gregorij Nazianški – škof in cerkveni učitelj

Marija, sveta Božja Mati – praznik

VATIKAN (sreda, 2. januar 2008, RV) – Sveti oče je imel danes prvo splošno avdienco v dvorani Pavla VI., kjer se je srečal s tisoči vernikov in romarjev, ki so novo leto pričakali v Večnem mestu.
Na začetku svojega govora se je še enkrat zahvalil vsem, ki so mu za praznike na razne načine čestitali in mu izrazili svojo duhovno bližino.
Včeraj smo slovesno počastili Marijo Božjo Mater. Naslov Theotokos – Božja Mati ji je ljudska pobožnost naklonila že v 3. stoletju, uradno pa ga je potrdil cerkveni zbor v Niceji leta 431, ki je na ta načni dokončno potrdil resnico, da sta v Kristusovi osebi dve naravi, božja in človeška. Od takrat se je pobožnost do Marije Božje Matere močno razširila, krščanske skupnosti pa so ji posvetile vrsto svojih cerkva, med katerimi je v Rimu najbolj znana bazilika Sv. Marije Velike. Tudi mi smo se med letošnjimi prazniki Kristusovega učlovečenja poglabljali v skrivnost tesne povezanosti med Učlovečenjem in Marijinim dostojanstvom, kot Božje Matere. Vsi naslovi, ki jih je božje ljudstvo in Cerkev dala Mariji, kot je privilegij, da je Brezmadežna, v nebesa vzeta in drugi, imajo svoj temelj v njeni poklicanosti, da je bila Odrešenikova Mati. Naslov, Božja Mati, tudi izraža Marijino poslanstvo v zgodovini odrešenja in njeno posebno vlogo v skrivnosti Kristusa in Cerkve. Kot taka je Marija tudi Mati Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Zato ji je papež Pavel VI. med 2. cerkvenim zborom, 21. novembra 1964, slovesno podelil naslov »Mati Cerkve«, kar posebej pove, da je Marija tudi naša Mati, kot ji je to naročil umirajoči Sin na križu, da je namreč Mati vsakega njegovega učenca. Tako smo povabljeni, da pozorno premislimo pomen Device Marije v našem osebnem življenju, da bo vodila naše korake v novem letu, v katerega smo po Gospodovi dobroti vstopili. V novem letu se z zaupanjem obračajmo k njej, naj nam s svojim varstvom in priprošnjo izprosi še močnejšo ljubezen do Jezusa, svojega Sina, da bomo še rajši služili Kraljestvu, ki prihaja. Marija, Božja Mati, nas namreč z gotovostjo vodi k svojemu Sinu in nam pomaga, da smo njegovi zvesti učenci, je zaključil sveti oče svoj nagovor med prvo avdienco v novem letu.
Vir

Božičnega praznovanja si ne moremo predstavljati brez Marije, matere Božjega Sina. Tako je nujno navzoča tudi, ko praznujemo božično osmino. Prvi dan leta je posebej posvečen Mariji oz. njenemu Božjemu materinstvu. Marija je najtesneje povezan s skrivnostjo Božjega učlovečenja, kot tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. Da je Marija Božja Mati je najstarejša verska resnica o Mariji. Vesoljna Cerkev je to resnico sprejela že na koncilu v Efezu v 5. stoletju. II. vatikanski koncil pa pravi o Mariji v povezavi s to versko resnico takole: »Iz nje je Božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeštvo od greha«.
Vir

sveta Marija, prosi za nas!

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v praznik | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za Marija, sveta Božja Mati – praznik

sveti Silvester – papež

Silvester

Zavetnik domačih živali; za dobro letino krmilnih rastlin; za “srečno novo leto”
Atributi: palica, knjiga, oljčna vejica, zmaj ali bik
Imena: Silvester, Silvan, Silverij, Silvio, Silvijan, Silvo, Vester, Bester, Silvestra, Silva, …
Po rodu je bil Rimljan. Ko je postal mašnik, se je začelo Dioklecijanovo preganjanje. Silvester se ga ni ustrašil. Kjer je mogel, je pomagal, tolažil in opogumljal. Leta 314 so ga izvolili za papeža. Mir, ki ga je Cerkvi prinesel cesar Konstantin, je papežu pripomogel tudi do plodovitega zunanjega dela.
Cesar sam je dal zidati lepe stavbe Bogu v čast, najprej tisto, ki je bila posvečena zmagoslavnemu Odrešeniku (v spomin na zmago nad Maksencijem) in je bila zamišljena kot »mati in glava vseh cerkva prestolnice in zemlje«. Ta bazilika je ostala do danes rimska škofovska cerkev in je šele pozneje dobila ime Sveti Janez v Lateranu.
Drugo veliko papeževo veselje je bilo, da je s cesarjevo pomočjo ob vznožju vatikanskega griča nad grobom prvega papeža Petra postavil mogočno cerkev s 86 marmornatimi stebri. Ta cerkev je stala enajst stoletij.
Papež Silvester je seveda imel tudi svoje bridkosti, zlasti dve: krivo vero donatistov, ki so učili, da grešniki niso udje Cerkve. Obsodil jih je cerkveni zbor v Arlesu na Francoskem. Še večja bolečina je bila Arijeva kriva vera, ki je tajila Jezusovo božjo naravo. Cesar Konstantin je sklical škofe celotnega imperija v Nicejo. Na tem prvem vesoljnem cerkvenem zboru leta 325 papež osebno ni bil navzoč, zastopali pa so ga njegovi odposlanci, ki so prvi podpisali koncilske odločbe.
Ko je skoraj dvaindvajset let vodil Cerkev, je 31. decembra leta 335 bil tudi zanj »Silvestrov večer« življenja in je mirno zaspal v Gospodu. Na ta dan je njegov god.
Vir

Silvester je bil Rimljan, ki se je rodil sredi 3. stoletja. Že med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov je bil posvečen v duhovnika in se je pred preganjalci skrival v bližini Rima. Leta 314 je bil izvoljen za papeža. V čas njegovega papeževanja spada znameniti koncil v Niceji leta 325, ki ga je sklical cesar Konstantin. Silvester je Cerkev vodil dobrih dvajset let, vendar nimamo iz časa njegovega papeževanja kakšnih posebnih podatkov. 31. december velja za dan njegove izvolitve za papeža.

Vir

Silvester je v mladosti še doživljal strahote preganjanja kristjanov, leto dni po »svobodi« pa je že kot papež doživel »zmagoslavje« Cerkve z vsemi dobrimi in slabimi posledicami. Po zaslugi cesarja Konstantina se je namreč začel razcvet Cerkve v vseh pogledih, tudi gospodarskem in političnem. V njegovem času so zgradili najbolj pomembne cerkve v Rimu: Janeza Krstnika v Lateranu, sv. Petra ob vatikanskem griču, svetega Križa in številne druge.
Ime: Povezujejo ga z latinskim pridevnikom silvestris »gozdni, v gozdu živeč«, tj. »gozdni prebivalec, hostnik«.
Rodil se je v 3. stoletju v Rimu v Italiji,  umrl pa 31. decembra 335, prav tako v Rimu.
Družina: Po rodu je bil Rimljan; v »knjigi papežev« je zapisano ime njegovega očeta, Rufin, legendarno izročilo »življenje svetega Silvestra« pa njegovo mater imenuje Justa.
Papež: 31. januarja 314 je bil izvoljen za 33. papeža in je vodil Cerkev do smrti leta 335, torej polnih 21 let.
Prednik: Melkijad (311–314).
Naslednik: Marko (336).
Kreposti: Bil naj bi izjemno razgledan, velikodušen in ljubezniv ter pogumen, zato mu tudi pripisujejo naziva »Confessor« (Spoznavalec) in »Catholicus« (Katoličan).
Cesarjev krst: Papež Silvester naj bi cesarja Konstantina Velikega krstil in ga s tem ozdravil gobavosti. V 8. stoletju naj bi to pripoved obogatili s t. i. Konstantinovo darovnico, s katero naj bi cesar papežu iz hvaležnosti podaril mesto Rim in ves zahodni svet in mu dovolil nositi cesarske insignije.
Koncil: Leta 325 je bil v Niceji sklican prvi vesoljni koncil, ki je v celoti zavrnil arijanski nauk o Sveti Trojici, ki je zanikal Kristusovo božanstvo. Papež je te sklepe potrdil.
Legende: O njem je ohranjenih veliko zgodb in legend. Ena izmed njih govori, kako je Konstantinova mati Helena želela svojega že krščenega sina pripeljati k judovstvu. Med Silvestrom in dvanajstimi rabini se je vnela diskusija, v kateri jih je Silvester enajst takoj premagal. Dvanajsti pa naj bi ubil bika ter ga poskušal zopet oživiti, a mu ni uspelo, Silvestru pa se je tudi to posrečilo. Po drugi legendi pa naj bi nekemu nevarnemu zmaju zavezal gobec.
Grob: Pokopali so ga na Priscilijinem pokopališču ob Vii Salarii.
Zavetnik: Je zavetnik domačih živali, priprošnjik za dobro letino krmilnih rastlin, za »srečno novo leto«.
Upodobitve: Večinoma je upodobljen v papeškem ornatu, njegovi atributi pa so palica, knjiga, oljčna vejica, zmaj ali bik. Pogosto je na upodobitvah skupaj s cesarjem Konstantinom, včasih tudi s cesarico Heleno. Znamenite freske iz njegovega življenja so v Silvestrovi kapeli v cerkvi Santa Quattro Coronat v Rimu.
Goduje: 31. decembra; v vzhodni Cerkvi pa 2. januarja.
Beatifikacija: Spomin na papeža Silvestra so v Cerkvi obhajali že od leta 354 in je eden izmed prvih svetnikov iz vrst nemučencev.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Silvester – papež

sveti Feliks I. – papež

Feliks I.Atributi: knjiga
Imena: Feliks, Felko, Srečko, Srečo, Felix; Feliksa
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Feliks I. – papež

sveti David – kralj in prerok

DavidIzraelski kralj David je ena izmed najbolj znanih svetopisemskih osebnosti. Znan je predvsem zaradi tega, ker je v Jezusovem rodovniku omenjen kot eden izmed Odrešenikovih prednikov. Ob kralju Davidu pa se lahko človek navdihuje predvsem po njegovi spokorni drži. V Svetem pismu sta izpričana dva njegova velika greha. Prvi greh je prešuštvo z Batšebo in umor njenega moža (2 Sam 11), drugi greh pa je v tem, da je iz napuha, hkrati pa iz nezaupanja v Boga, prešteval ljudstvo (1 Krn 21, 1–17). Davidova veličina je v tem, da je v primeru obeh grehov brezpogojno priznal svojo krivdo. Za greh ni krivil okoliščin ali celo drugih ljudi, ampak izključno samega sebe. David nam je s svojim dejanjem lahko za zgled saj smo ljudje po slabotni naravi nagnjeni k temu, da znamo skoraj za vsak prestopek iskati krivdo v drugih, kar pa pomeni, da smo nesposobni obuditi iskreno kesanje, kar je bistveni element za odpuščanje grehov.
Sveti David, prerok in kralj goduje 29.decembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v kralj, prerok, svetniki | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za sveti David – kralj in prerok

sveti nedolžni otroci – mučenci

nedolžni otrociO nedolžnih betlehemskih otrocih poroča evangelist Matej na začetku svojega evangelija. Matej pravi, da so h kralju Herodu prišli modri z vzhoda in spraševali po novorojenem judovskem kralju. Herod se je zelo prestrašil za svoj prestol. Ko je zvedel, da je ta novorojeni kralj v Betlehemu, ga je hotel umoriti. Ker modri niso izdali Jezusa, je dal kralj pomoriti vse majhne dečke v Betlehemu in njegovi okolici. Praznik sv. nedolžnih otrok se v Cerkvi v zvezi z božičem praznuje že vse od 5. stoletja.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti nedolžni otroci – mučenci

sveti Janez – apostol in evangelist

evangelist JanezZavetnik teologov, uradnikov, notarjev, kiparjev, slikarjev, pisarjev, pisateljev, knjigarnarjev, steklarjev, graverjev, svečarjev in pletarjev; proti zastrupitvam, opeklinam, bolečinam v nogah, epilepsiji, toči; za dobro žetev in prijateljstva
Atributi: kotel z oljem, kelih s kačo, pisalno pero, knjiga, orel

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Apostol in evangelist je bil sin galilejskega ribiča Zebedeja in Salome iz Betsajde, brat apostola Jakoba Starejšega. V svojem evangeliju se predstavlja kot »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. Bil je najprej učenec Janeza Krstnika, kot Jezusov učenec pa je bil s Petrom in bratom Jakobom poseben zaupnik našega Gospoda. Ostal je izmed vseh apostolov Gospodu zvest do njegove smrti na križu, zato pa je zaslužil, da mu je na križu Gospod izročil edino in najdražje, kar je imel, svojo mater Marijo. O tem ganljivo piše v svojem evangeliju (19,25-27).

Evangelij je oznanjal v Jeruzalemu in bil deležen preganjanja. Potem je šel v Efez, kjer je postavil škofovski sedež in od tam vodil Cerkev po Mali Aziji. Ko je cesar Domicijan preganjal kristjane, je storil vse, da bi krščanske občine ostale zveste veri. Zato so ga odvedli v Rim in ga vrgli v kotel vrelega olja. Tako je pil kelih Gospodov, kakor mu je bil Jezus sam napovedal. Pa je bil iz tega trpljenja čudežno rešen in izšel kakor pomlajen. Cesar ga je nato pregnal na otok Patmos. Tam je spisal Razodetje, ki v njem prerokuje o bojih in končni zmagi božjega kraljestva. Po Domicijanovi smrti se je vrnil v Efez.

Poleg Razodetja je spisal četrti evangelij, ki čudovito dopolnjuje prve tri, in tri pisma, v katerih govori o ljubezni do Boga in bližnjega, kakor zna samo on, učenec ljubezni. Saj, ko se je hudo postaral, nad devetdeset let, so ga morali malodane nositi k božji službi. Tamkaj je sveti starček vernikom venomer ponavljal isto pridigo: »Otročiči, ljubite se med seboj!« Učenci, naveličani vedno istih besed, so ga vprašali: »Učenik, zakaj pa pridigaš venomer isto reč: Ljubite se med seboj?« Janez, učenec in učitelj ljubezni, je odgovoril: »Otročiči, zato, ker je Gospodova zapoved! In da le to spolnite pa ste storili dovolj.« Umrl je star blizu sto let.
Pogosto ga upodabljajo v skupini z drugimi apostoli, zlasti pri zadnji večerji (slika Leonarda da Vincija v Milanu!); pod križem, samega kot evangelista s simbolom orlom.
Goduje 27. decembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v apostol, evangelist, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Janez – apostol in evangelist

sveti Štefan – diakon in prvi mučenec

ŠtefanZavetnik konj, konjarjev, kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev, kletarjev; proti glavobolu, zastajanju kamnov, zbadanju in obsedenosti; za srečno zadnjo uro
Atributi: palma, evangeliarij, kamni ali diakonski sakralni predmeti
Imena: Štefan, Istvan, Ištvan, Stafan, Stepan, Steva, Stevo, Stjepan, Stipan, Stipe, Števan, Štef, Štefek, Štefko, Štefo; Štefanija

Slavimo ga na dan po božiču kot prvega mučenca. Bil je eden izmed prvih sedmih diakonov, ki so jih posvetili apostoli, da so skrbeli za vdove in sirote ter cerkveno premoženje. Bil je mlad, goreč, učen in neustrašen, delal med ljudstvom čudeže, pa tudi odločno povedal trdovratnim Judom, da se bo stara, po Mojzesu vpeljana božja služba, umaknila Jezusovi Cerkvi. Ker pa se niso mogli ustavljati modrosti, ki je govorila iz Štefana, so naščuvali može, da so po krivem pričali zoper njega. Rekli so, da je preklinjal Mojzesa in Boga. In razburili so ljudstvo, starešine in pismouke. Ti so ga zgrabili in odvedli pred veliki zbor.

Privedli so krive priče, ki so govorile: »Slišali smo ga, kako je rekel, da bo tisti Jezus nazarejec razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes« (Apd 6, 14). Vsi so uprli pogled vanj in videli njegovo obličje kakor obličje angela. Na vprašanje velikega duhovnika je Štefan v lepem govoru pokazal, kako je Bog vodil v stari zavezi izraelsko ljudstvo in kako je bila ta zaveza priprava za novo zavezo v Jezusu Kristusu. Očital jim je nespokornost: »Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci« (Apd 7 51 sl.). Tedaj so se togotili in škripali z zobmi. Štefan pa je uprl oči v nebo in rekel:
»Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, ki stoji na božji desnici.« Apostolska dela nato poročajo: »Tedaj so zakričali z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati nanj planili. Pahnili so ga iz mesta in ga kamenjali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamenjali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: ‘Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!’ Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: ‘Gospod, ne prištevaj jim tega greha!’ Ko je to rekel, je zaspal« (Apd 7, 57-60).
Goduje 26. decembra.
Vir

»V trenutku njegovega mučeništva, ki ga opisujejo Apostolska dela, se ponovno pokaže rodoviten odnos med Božjo Besedo in molitvijo,« je zatrdil papež, ki je v zadnjih katehezah želel pokazati, kako nas branje in premišljevanje svetih spisov v molitvi odpirata za poslušanje Boga in dajeta novo luč za razumevanje sedanjosti.

Štefana so privedli pred véliki zbor in ga obtožili, da je rekel, da bo Jezus razdejal tempelj in spremenil običaje, ki jih je izročil Mojzes (Apd 6,14). Uničenje templja v Jeruzalemu je napovedal tudi sam Jezus med svojim javnim delovanjem. Evangelist Janez pri tem dodaja, da je »govoril o templju svojega telesa« (Jn 2,21). Štefanov govor pred vélikim zborom, izhaja ravno iz te Jezusove napovedi, je dejal papež. Jezus je namreč novi tempelj, je začetek novega čaščenja in z žrtvovanjem sebe na križu nadomesti starodavne žrtve. Štefan želi pokazati, kako je obtožba, da je govoril proti Mojzesovi postavi, neutemeljena ter predstavi svoj pogled na zgodovino zveličanja in zaveze med Bogom in človekom. Spregovori o celotni svetopisemski pripovedi, da bi tako pokazal, kako ta vodi k Jezusu Kristusu, predvsem k njegovemu trpljenju, smrti in vstajenju. S tega vidika Štefan gleda tudi na sebe kot Jezusovega učenca. Premislek o svetih spisih mu omogoči, da razume tudi svoje poslanstvo, življenje in sedanjost. Pri tem ga vodi luč Svetega Duha in tesen odnos z Gospodom, tako da člani vélikega zbora vidijo, »da je njegov obraz kakor angelov« (Apd 6,15), je dejal papež. Štefan v svojem govoru spomni na dogodke povezane z Abrahamom, Jožefom in Mojzesom, kjer se Bog vedno pokaže kot tisti, ki se ne utrudi iti naproti človeku, kljub temu, da pogosto naleti na trdovratno nasprotovanje. Štefan v celotni Stari zavezi vidi predhodno napoved Jezusa, učlovečenega Božjega Sina, ki se srečuje z ovirami, zavračanjem in smrtjo.

»V svojem premišljevanju o Božjem delovanju v zgodovini zveličanja, pri čemer pokaže na stalne skušnjave po zavračanju Boga in njegovega delovanja, Štefan zatrdi, da je Jezus tisti Pravični, ki so ga napovedali preroki. Po njem je sam Bog postal prisoten na edinstven in dokončen način: Jezus je ”kraj” resničnega čaščenja,« je poudaril Benedikt XVI. Nadaljeval je, da Štefan ne zanika pomembnosti templja v nekem določenem obdobju, a poudarja, da Bog ne prebiva v zgradbah, ki jih je zgradila človeška roka. »Novi tempelj, v katerem prebiva Bog, je njegov Sin, ki je prevzel človeško meso, je človeškost Kristusa, Vstalega, ki zbere ljudstva in jih združi v zakrament svojega telesa in svoje krvi,« so bile papeževe besede.

Štefanovo življenje in govor se nenadoma prekineta s kamenjanjem. A ravno v njegovem mučeništvu je izpolnitev njegovega življenja in njegovega sporočila: postane ena stvar s Kristusom. Tako premišljevanje o Božjem delovanju v zgodovini, o božji besedi, ki je v Jezusu našla svojo izpolnitev, postane soudeleženost v sami molitvi križa. Pred smrtjo namreč Štefan reče: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« (Apd 7,59) in tako ponovi Jezusove besede na Kalvariji: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46). Na koncu, tako kot Jezus, zakliče z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60). Po papeževih besedah je Štefanova molitev enaka Jezusovi, a naslovljena je na drugega. Vzklik je namreč namenjen samemu Jezusu, ki ga vidi na Božji desnici (Apd 7,55).

Benedikt XVI. je ob koncu kateheze spomnil, da nam pričevanje sv. Štefana ponuja nekaj smernic za našo molitev in naše življenje: »Lahko se vprašamo: Od kje je ta prvi krščanski mučenec črpal moč za soočenje s svojimi preganjalci in dospel vse do darovanja samega sebe? Odgovor je preprost: Iz svojega odnosa z Bogom, iz občestva s Kristusom, iz premišljevanja o zgodovini zveličanja, iz pogleda na Božje delovanje, ki je doseglo svoj vrh v Jezusu Kristusu. Tudi naša molitev se mora hraniti s poslušanjem Božje besede, v občestvu z Jezusom in njegovo Cerkvijo,« je poudaril papež. Izpostavil je še, da je sv. Štefan v zgodovini odnosa ljubezni med Bogom in človekom videl v naprej napovedano Jezusovo podobo in poslanstvo. Božji Sin je tempelj, ki ga ni zgradila človeška roka in v katerem je Bog Oče postal tako blizu, da je vstopil v naše človeško meso, da bi nas privedel k Bogu in nam odprl vrata v nebo. »Naša molitev mora biti motrenje Jezusa na Božji desnici, Jezusa kot Gospoda mojega vsakodnevnega bivanja. V njem in pod vodstvom Svetega Duha se lahko tudi mi obrnemo na Boga, vstopimo v resničen stik z Bogom, z zaupanjem in izročitvijo otrok, ki se obračajo na Očeta, ki jih ljubi na neskončen način,« je zatrdil papež.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v diakon, mučenci, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Štefan – diakon in prvi mučenec