sveti Justinijan iz Vercellija – škof

JustinjanPonižen opat samostana, je bil primoran proti svoji volji sprejeti škofovski sedež v Vercelliju, kjer je 16 let prizadevno vršil svojo službo. Umrl je leta 452. 
Goduje 21.marca.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Justinijan iz Vercellija – škof

sveta Klavdija in tovarišice – mučenke

KlavdijaO sveti Klavdiji je malo znanega. Omenja se jo skupaj s še šestimi mučenkami, ki so žrtvovale svoje življenje za Kristusa. Te so: Aleksandra, Evfrazia, Matrona, Julijana, Evfemia in Teodozija. To bi se naj zgodilo v mestu Amiso v Mali Aziji za časa rimskega cesarja Maksimiljana, ki je vladal v letih 285 – 305 kot Dioklecijanov socesar. Za časa njunega vladanje je bilo zadnje veliko preganjanje kristjanov v rimskem cesarstvu. Nekje okrog leta 300 se je zgodilo, da je prišlo k visokemu cesarskemu uradniku sedem kristjank, med katerimi je bila tudi Klavdija. Grajale so ga zaradi krutosti in preganjanja nedolžnih kristjanov. Takoj so jih vrgli v ječo, jih prebičali in na razne načine mučili. Na koncu so jih vrgli v žarečo peč.
Ime Klavdija izhaja in latinskega imena Claudius, ki se ga povezuje z besedo claudus, kar pomeni hrom, šepav, nespreten, okoren, negotov.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Klavdija in tovarišice – mučenke

sveti Jožef – Jezusov rednik

JožefAtributi: tesarsko orodje

Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina

Deviški mož božje Matere in preblažene Device Marije, pred postavo Jezusov oče. Čeprav mu ni bil oče po telesu, mu je bil oče po srcu in ljubezni. Evangelij je povzel njegovo svetost v eno samo besedo, ko pravi, da je bil »pravičen«. Cerkev jo je zgostila v petindvajset vzklikov v njegovih litanijah. Njegov praznik je ukazal papež Sikst v 15. stoletju; papež Pij IX. je razglasil Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, papež

Leon XIII. ga je postavil za zgled delavcev, Janez Pavel II. Pa je o njem napisal posebno spodbudno pismo.

Umrl je v Jezusovem in Marijinem naročju, zato je tudi priprošnjik za srečno zadnjo uro. Mogočni priprošnjik za vse. Če ga je na zemlji klical za očeta sam Bog, mu tudi v nebesih ne bo odrekel nobene prošnje.

Jožef je tisti »modri in zvesti služabnik«, ki ga je Gospod sam postavil nad sveto družino, da bo Jezusovi materi podpora in tolažba, Zveličarju rednik in vreden pomočnik pri izvrševanju njegovih namenov na zemlji. Tako je zapisal sv. Bernard.

Jožef»Po našem prepričanju je zelo koristno, da kliče katoliški svet prav posebno in z velikim zaupanjem poleg preblažene matere Marije tudi njenega prečistega ženina sv. Jožefa na pomoč,« je dejal papež Leon XIII.

Vneto je častila sv. Jožefa in veliko pripomogla, da se je v novem veku njegovo češčenje v Cerkvi tako močno razširilo, sv. Terezija Velika. Govorila je: »Ne spominjam se, da bi bila kaj prosila sv. Jožefa, pa bi mi ne bil dal. Ne verjela bi, koliko velikih milosti mi je Bog podelil po posredovanju tega svetnika in iz koliko telesnih in dušnih nevarnosti me je rešil. Drugim svetnikom je dal Bog – tako se zdi – moč, da morejo pomagati le v kakšni posamezni zadevi; tega svetnika pa sem spoznala kot pomočnika v vseh stiskah.«

Na Slovenskem je sv. Jožefu posvečenih osemdeset cerkva. Osebno ali krstno ime Jožef in Jožefa sta med najbolj razširjenimi v Sloveniji (pa tudi po svetu). Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni "Bog naj doda potomstvo".

Goduje 19. marca.

Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki, svetopisemski mož | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Jožef – Jezusov rednik

sveti Ciril Jeruzalemski – škof in cerkveni učitelj

Ciril JeruzalemskiAtributi: mošnja za denar
Imena: Ciril, Kiril, Kirilo, Kiro, Cirali
Rodil se je v drugem desetletju 4. stoletja, torej v času, ko je cesar Konstantin dal krščanstvu svobodo. Njegovi starši so bili dobri kristjani in so mu preskrbeli vzorno krščansko vzgojo, najbrž pri menihih. Ko je umrl jeruzalemski škof sv. Maksim, je Ciril postal njegov naslednik. V cerkvi božjega groba, ki so jo sezidali in posvetili nekaj let prej, je Ciril učil katehumene. S posebnimi katehezami jih je pripravljal na krst. Na srečo so se te kateheze ohranile in potrjujejo njegov sloves.
Zaradi pravovernosti je prišel v spor z arijanci. Ti so ga tožili cesarju, da ga je odstavil in poslal v pregnanstvo. Toda Ciril ni bil človek, ki bi klonil pred krivico.
Sinoda v Selevkiji mu je vrnila škofovske pravice, tako da se je čez leto dni vrnil v Jeruzalem. Sovražniki pa so ga spet tožili pri cesarju Konstanciju v Carigradu in tamkajšnja sinoda ga je znova odstavila. Ko je Konstancij na jesen leta 361 umrl in je zavladal cesar Julijan, je Ciril izkoristil nove določbe in se vrnil v Jeruzalem. V tem času se je zgodilo, da so Judje s pomočjo cesarja Julijana, imenovanega »odpadnik«, hoteli na novo pozidati porušeni tempelj. Ciril jih je spomnil na Jezusove besede, da ne bo ostal kamen na kamnu, in jih je svaril pred tem početjem. Niso mu verjeli. Potres in ogenj sta razdejala, kar so zgradili.
Vendar Cirilovo trpljenje še ni bilo končano. Za cesarja Valenta je bil spet pregnan, ker je preveč očitno nasprotoval arijanizmu. Tokrat je ostal v pregnanstvu enajst let. Šele leta 381 se je smel dokončno vrniti na svoj škofovski sedež. Koncil v Carigradu, katerega se je tudi sam udeležil, ga je tedaj slovesno priznal za zakonitega škofa v Jeruzalemu. Umrl je leta 386. Svoje življenjsko izkustvo je izrazil v besedah: »Nikar se ne sramujmo Gospodovega križa, ampak se hvalimo z njim. Ob vsaki priložnosti pogumno naredimo s prsti na čelu znamenje križa: ko jemo ali pijemo, ko pridemo domov ali ko gremo zdoma; preden zaspimo in ko vstanemo; ko hodimo in ko počivamo.«
Goduje 18. marca.
Vir

Njegovi spisi:
“O dvojnem Kristusovem prihodu”  Kateheza sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (15, 1—3) 

Objavljeno v cerkveni učitelji, svetniki | Označeno , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Ciril Jeruzalemski – škof in cerkveni učitelj

sveti Patrik – škof in misijonar

 

Patrik

Irci ga častijo kot svojega apostola. Prenekateri nosi ime Pat, okrajšano iz Patrick. Njegov god je še danes velik narodni praznik. Patrik se je rodil okoli leta 385 v zahodni Britaniji. Šestnajstletnega so roparji odvedli v sužnost. Po šestih letih je prišel spet k svojim ljudem. Obstanka pa doma ni imel. Vleklo ga je, da bi Ircem oznanjal Kristusovo vero. V Galiji je vstopil v samostan, potem pa odšel s sv. Germanom v Britanijo. Od tam ga je German poslal v Rim in ga priporočil papežu Celestinu za misijonarja. Ko je prejel škofovsko posvečenje, ga je papež poslal na Irsko, a nezaupni Irci so ga sprejeli s kamenjem.

Vendar je pridobil za krščanstvo poglavarja Dihuja in v njegovem skednju obhajal prvo daritev na Irskem. Irski kralj je zbral 25. marca leta 432 rodovne poglavarje na običajni narodni praznik. Po stari navadi tisti dan in tisto noč ni smel nikjer goreti ogenj. Ta dan pa je bila tudi krščanska velika noč. Patrik je zanetil velik velikonočni ogenj. Ko ga je kralj poklical na odgovor, je prišel predenj z velikim spremstvom in mu govoril o smrti, nebesih in peklu. Kralj mu je dovolil, da sme oznanjati evangelij po vsem otoku.

Tako je goreči misijonar prehodil vso Irsko, zidal cerkve in samostane, posvečeval duhovnike, zbiral učence in tako »otok svetnikov« pridobil za Kristusa. Seveda je moral pri tem pretrpeti marsikatero nasprotovanje in preganjanje. Nekoč se je rešil smrti le po velikodušnosti svojega voznika. Ko je ta zvedel, da hoče neki poglavar svetnika na poti umoriti, je prosil Patrika, naj zamenjata sedež na vozu. Strelica je zadela junaškega voznika.

Najpristnejša podoba sv. Patrika se nam kaže iz njegovih spisov. Izpoved, ki jo je napisal malo pred smrtjo, se uvršča med velike avtobiografije svetovne književnosti. Iz nje si šele moremo nekako razložiti, od kod izvira nenavadno velika vloga, ki jo je Irska igrala v zgodnjem srednjem veku v vsej zahodni krščanski Evropi.

Zavetnik Irske; frizerjev, kovačev, rudarjev, sodarjev; živine; priprošnjik proti mrčesu in boleznim živine; za duše v vicah; proti zlu
Atributi: škofovska oblačila, deteljica, ogenj, kača
Imena: Patrik, Patricij, Patrick
Sv. Patrik je umrl 17. marca 461 na severnem Irskem. Na ta dan se ga tudi spominjamo.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Patrik – škof in misijonar

sveti Herbert – škof

HerbertPriprošnjik zoper sušo.

Imena: Herbert, Bert, Berti, Berto, Heri, Heribert, Herko

Heribert ali Herbert je bil nadškof v Koelnu od leta 999 do 1021. Pripisovali so mu čudežno rešitev Kölna pred lakoto zaradi suše, zato velja za velikega priprošnjika zoper sušo.

Vir

Sveti Herbert je veljal zaradi svojega položaja pa tudi modrosti in vpliva za tretjega vodilnega moža v krščanskem svetu na prehodu v drugo tisočletje. Bil je namreč kancler cesarja Otona III., ki je kot nemški cesar sanjal o veliki, univerzalni državi s središčem v Rimu ter papežem kot duhovnim vodjo. Morda najpomembnejša ideja te države je bila enakopravnost vseh narodov. Herbert se je šolal v samostanskih šolah in se pri tem navdušil za versko obnovo po vzoru Clunyja. Bil je realist, bister opazovalec in sposoben organizator. S štiriindvajsetimi leti je postal stolni prošt v Wormsu in cesarjev sodelavec. Ta mu je kmalu poveril službo kanclerja za Italijo, kasneje tudi za Nemčijo. Kot cesarjev najbližji sodelavec in osebni prijatelj ga je spremljal na vseh njegovih poteh, nazadnje v Rim, kjer je cesar začel priprave za uresničitev svoje države. Herbert nad temi načrti ni bil kdove kako navdušen, zato je brez upiranja sprejel vest, da ga je kapitelj v Kölnu izvolil za nadškofa. Sredi hude zime je odhitel v svojo škofijo in se z vso dušo oprijel pastirskih dolžnosti. Cesar pa se mu kljub temu ni hotel odreči, zato je še vedno delal tudi zanj. Bil je ob njem tudi takrat, ko se je komaj 22-leten v Paternu v Italiji poslovil s tega sveta. Zaupane so mu bile cesarske insignije, ki pa so postale jabolko spora med njim in cesarjevim naslednikom, bavarskim vojvodo Henrikom. Le ta jih je hotel takoj zase, Herbert pa se je držal predpisov, saj bi jih moral dobiti šele po izvolitvi. Henrik ga je vrgel v ječo in ga prisilil k izročitvi zaklada, Herbert pa je pustil kanclersko službo. Zamera je trajala kar nekaj časa, kasneje pa sta se pobotala, postala prijatelja, tako da je Herbert tudi novemu cesarju stal tesno ob strani. Znal je navduševati s svojo zvestobo, pa tudi z otroško pobožnostjo. Kot nadškof je Herbert večkrat osebno pregledal vse kraje svoje škofije, spodbujal vernike k čim lepšemu in popolnejšemu življenju, pri tem pa prvi dajal zgled s svojo spokornostjo, molitvijo in dobrodelnostjo. Na njegovo pobudo je bil sezidan velik samostan, opatija v bližini Kölna; bil pa je tudi pobudnik izdaje več bogoslužnih knjig. Na eni izmed številnih vizitacij (službenih obiskov) je zbolel za mrzlico in umrl.

Ime: Izhaja iz starejšega nemškega imena Heribert, Heriberaht, ki je sestavljeno iz starovisokonemških besed heri »množica, vojska« in beraht »bleščeč, slaven«.

Rodil se je okoli leta 970 v Wormsu v Nemčiji, umrl pa 16. marca 1021 v Kölnu, prav tako v Nemčiji.

Družina: Njegov oče je bil ugleden plemič, grof Hugo, mestni poveljnik.

Zavetnik: Poleg tega, da je zavetnik mesta Deutza, kjer počivajo njegove relikvije, velja za priprošnjika za dež oz. proti suši.

Upodobitve: Na upodobitvah je prikazan kot nadškof s palijem, kako se obrača k nebu s prošnjo za dež.

Čudeži: Pripisujejo mu čudežno rešitev Kölna pred lakoto zaradi suše. V stiski je sv. Herbert oznanil spokorno procesijo in jo sam vodil. Ker ni bilo takoj dežja, je vso krivdo prevzel nase. Rekel je: »Temu je kriv vaš škof; kajti če njegovi grehi ne bi izzivali božje jeze, bi že zdavnaj imeli dež, ki si ga vsi tako zelo želimo.« Nato se je dež res ulil in nesreča je bila odvrnjena. Nekoč pa je slepa žena spregledala, ko si je izmila oči z vodo, s katero si je sv. Herbert umil prste.

Beatifikacija: Leta 1075 ga je papež Gregor VII. razglasil za svetnika.

Goduje: 16. marca.

Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Herbert – škof

sveti Klemen Marija Dvoržak (Hofbauer) – redovnik

Klement Maria DvoržakZavetnik Dunaja in pekov.
Imena: Klemen, Klemens, Klement, Klementin, Kliment.
Po rodu je bil Čeh, rojen v Tasovicah na južnem Moravskem. Krstili so ga na ime Janez, priimek Dvoržak so mu pozneje ponemčili v Hofbauer. Med dvanajstimi otroki je bil deveti. Sedem let staremu je umrl oče. Tedaj je mati postavila Janezka pred podobo Križanega: »Ta bo odslej tvoj oče; glej, da boš hodil po poti, ki mu bo všeč.«
Janez je mater ubogal. Iz srca rad bi postal duhovnik, pa mu je revščina to branila. Bil je pek pri »belih menihih«. V samostan ni mogel vstopiti – samostani takrat niso smeli sprejemati novincev – zato je sklenil, da bo začel samotarsko življenje in se je naselil pri neki cerkvici blizu Znojma. Pozneje je prišel na Dunaj, kjer je našel dobrega tovariša Petra. Z njim sta romala dvakrat peš v Rim in tivolski škof, poznejši papež Pij VII., ju je preoblekel v samotarsko obleko. Ob tej priložnosti je Janez dobil redovno ime Klemen. V Rimu so ga pozneje sprejeli v red redemptoristov, ki ga je bil ustanovil sv. Alfonz Ligvorij. Star je bil že triintrideset let. Tako se mu je spolnila srčna želja – postal je duhovnik.
Predstojniki so ga poslali v Varšavo; odtod pregnan je šel na Dunaj in dunajskemu mestu posvetil življenje od leta 1808 do smrti leta 1820. Poleg neštetih opravil pri bolnikih in umirajočih, na prižnici in v spovednici je še našel čas za visokošolsko mladino. Zvečer so se shajali pri njem študentje, včasih do petdeset. Med njimi je bil tudi naš rojak Friderik Baraga.
Goduje 15. marca.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Klemen Marija Dvoržak (Hofbauer) – redovnik

sveta Matilda – kraljica

MatildaIme Matilda je na Slovenskem med precej pogostimi. Beseda “matilda” je pri nas (in nikjer drugod) sinonim za smrt, vendar pa ni znano odkod izhaja ta povezava.Atributi: vladarska obleka, v eni roki cerkev, v drugi pa posoda iz katere deli miloščino; včasih ima ob strani tudi spokorniški bič.
Imena: Matilda, Tilci, Tilcka, Tilda, Tilika, Tilka.
Rojena je bila okoli leta 895 v Engernu v Nemčiji. Leta 909 se je poročila z vojvodo Henrikom, ki je kasneje postal kralj Henrik I. Rodila je pet otrok. Po moževi smrti leta 936 se je posvetila delom ljubezni do bližnjega. Podpirala je cerkvene ustanove in pomagala revnim. Ustanovila je samostane Quedlinburg, Nordhausen, Engern in Poelde. Kraljica Matilda je umrla 14. marca 968 v samostanu v Quedlinburgu v Harzu. Upodobljena je v kraljevskih oblačilih, z modelom cerkve ali ko deli miloščino. Z modelom cerkve jo kaže tudi skulptura iz zgodnjega 16. stoletja v cerkvi svetega Štefana na Dunaju.
Pred smrtjo se je Matilda za nekaj let umaknila v samostan Quedlinburg, kjer je umrla 14. marca 968. Pokopali so jo, kakor je želela, zraven njenega moža v kapeli gradu Quedlinburg, nedaleč od samostana.
Vir

Samostanska vzgoja, ki je je bila Matilda v obilni meri deležna ob svoji stari materi, prav tako Matildi, opatinji samostana v Herfordu, v njej sicer ni vzbudila redovnega poklica, je pa nanjo vsekakor dobro vplivala. Modra babica ji je namreč privzgojila lastnosti, ki so jo kasneje tako zelo odlikovale in pripeljale do svetništva: trdnost v veri, čut za dobrodelnost, vdanost Cerkvi, pa tudi sposobnosti, da je znala pravilno in kritično presojati svojo okolico ter nositi težo odgovornosti za svoja dejanja. Te njene odlike niso ostale prikrite saškemu vojvodi Henriku, ki jo je opazil ob obisku samostana in jo zasnubil. Matilda je ženitno ponudbo sprejela in z njim preživela 26 let srečnega zakona. Ni bila samo skrbna mati svojih otrok, pač pa tudi modra žena in trdna opora svojemu možu. Predvsem zaradi njenih zaslug so ga izbrali za nemškega kralja in Matilda ga je tudi pri vladarskih poslih in odločitvah znala modro voditi in usmerjati. Ob vsem tem pa je ta mogočna žena ostala preprosta, skrbela za revne in zapuščene ljudi, znala poprijeti za vsako ročno delo in vedno delala za blagor skupnosti. Tako si je pridobila zaupanje velikih in malih. Moč za svoje delo je črpala predvsem v molitvi, pogovoru z Bogom in priporočanju Mariji. Po moževi smrti pa so jo, kljub najboljšim namenom in hotenjem, doletele tudi preizkušnje, zlasti ker se je preveč postavljala na stran svojega drugorojenega sina Henrika. Prepričana je bila, da bi bil boljši vladar kot njegov brat Oton. A sta se ji oba sinova uprla in jo, potem ko sta ji očitala, da preveč zapravlja družinsko premoženje za cerkve, samostane in dobrodelne ustanove, zaprla v samostan Enger. Tu je Matilda spoznala svojo napako in spremenila odnos do Otona, mu začela pomagati pri vladarskih poslih, predvsem pa ga spodbujala k srčni dobroti in usmiljenju do revežev. Pozneje sta jo sinova prosila odpuščanja in ji vrnila vdovsko imetje, s katerim je nadaljevala svoje dobrodelno delo. Skupaj z možem in pozneje s sinovoma je ustanovila pet samostanov po Nemčiji, sezidala več cerkva, predvsem pa skrbela za reveže in trpeče. Vedno, kadar se ji je ponudila priložnost za to, je imela navado reči: »Pojdimo krepčat trpeče Kristusove ude.« Umrla je v spokornem duhu v samostanu Quedlinburg, potem ko se je dala položiti na tla na vrh raševine in si glavo potresla s pepelom.
Ime izhaja iz nemškega imena Mathilde oz. Mechthild, sestavljenega iz starovisokonemških besed maht »moč, sila« in hiltja »boj«; torej »močna v boju«.
Rodila se je okoli leta 895 v Engernu v Nemčiji, umrla pa 14. marca 968 v Quedlinburgu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Matildin oče je bil grof Teodorik Westfaltski, mati pa Reinhilda, potomka frizijske plemiške rodbine. Poročila se je z vdovcem, saškim vojvodom in poznejšim nemškim kraljem Henrikom I. Ptičarjem. Imela sta pet otrok: Otona, Henrika, sv. Bruna (nadškof v Kölnu), Gerburgo in Hedviko.
Zavetnica: kraljic, vdov, vnovič poročenih, številnih družin, ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi vere, po krivem obtoženih ljudi, razočaranih otrok; priporočajo se ji zoper smrt otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo v kraljevskih oblačilih, pogosto z modelom cerkve v eni roki, v drugi pa s posodo, iz katere deli miloščino. Včasih ima ob sebi tudi spokorniški bič.
Goduje: 14. marca.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v kraljica, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Matilda – kraljica

sveti Leander Seviljski – škof in redovnik

Leander SeviljskiV drugi polovici šestega stoletja so Španijo poleg kristjanov, potomcev starih rimljanov, naseljevali tudi gotski priseljenci, barbarsko pleme, ki je vse bolj onemogočalo normalno življenje.V sredini šestega stoletja, točneje leta 534 in 560, sta se krščanski družini rodila Leander in Izidor. Kasneje sta dobila še sestro Florentino in brata Fulgencija.
Krščansko vzgojen, je Leander postal benediktinski redovnik, kasneje pa seviljski škof. Glede na to, da je zaradi gotskega divjanja pretilo izumrtje vsega dotedanjega znanja, je v Sevilli ustanovil šolo, ki je bila središče izobrazbe celotne Španije. Leta 579 je moral pobegniti v Bizantinsko cesarstvo, ker je hotel v krščansko vero spreobrniti sina gotskega kralja Leovigilda in spreobrniti Gote v krščanstvo. Goti so se upirali vsakemu nauku in kulturi in so tako ogrožali razvoj civilizacije. V Bizantinskem cesarstvu je bil zaradi tega zelo cenjen, ter je tako spoznal tudi papeža Gregorja Velikega, s katerim se je kasneje dopisoval. Ta pisma so danes za oba zelo pomembna.
Vir

Zavetnik Sevilije in priprošnjik proti revmatizmu
Atributi: knjiga, pero, srce
Imena: Leander, Leandro, Leandra
Današnji godovnik je med ljudmi le malo znan. Bolj znan je njegov mlajši brat Izidor Seviljski, cerkveni učitelj.
Sveti Leander je živel v 6. stoletju v Španiji. Bil je menih, benediktinec. Ker je v katoliško vero spreobrnil kraljevega sina, ga je kralj izgnal iz dežele. V Carigradu se je spoznal z Gregorjem, kasnejšim velikim papežem. Ko se je lahko vrnil domov, je postal škof in spreobračal Zahodne Gote. Je zavetnik Sevilije, španske pokrajine in priprošnjik proti revmatizmu. Upodabljajo ga s knjigo in peresom, včasih tudi s srcem.
Vir

Škofa Leandra Španci častijo ne samo kot enega izmed najpomembnejših mož cerkvene zgodovine, ampak tudi kot cerkvenega učitelja. Papež Gregor I., s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo, je občudoval njegovo asketsko popolnost; pod njegovim vplivom je začel pisati razlago Jobove knjige, ki mu jo je tudi posvetil. Leander je bil vsestransko razgledan in delaven ter je s svojo modrostjo in miroljubnostjo odločilno pripomogel, da se je vizigotska država osvobodila krivoverskega arijanizma, se za stalno spremenila v katoliško in se je narod izoblikoval pod enotnim imenom: Španci.
Ime: Je grškega izvora, zloženo iz besed leon »lev« in aner (andros) »mož, moški«. Nekateri pa ga izvajajo iz nemškega imena Volkman »mož iz ljudstva«.
Rodil se je okoli leta 540 v Cartageni v Španiji, umrl pa 13. marca 600 v Sevilji, prav tako v Španiji.
Družina: Rodil se je v odlični rimski družini, ki je dala Cerkvi kar štiri svetnike, poleg Leandra sta to še njegova brata Izidor (cerkveni učitelj) in Fulgencij ter sestra Florentina. Oče Severijan in mati, ki naj bi ji bilo ime Teodora, sta jim dala najboljšo vzgojo in visoko izobrazbo.
Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red na Zahodu. Leta 529 ga je na Monte Cassinu ustanovil sv. Benedikt. Njihovo geslo je ora et labora, moli in delaj.
Škofija: Škofija v Sevilji je bila ustanovljena v 3. stoletju, stoletje kasneje pa povzdignjena v nadškofijo. Leander naj bi bil njen dvanajsti škof po vrsti, od leta 579 do smrti leta 600. Na ozemlju nadškofije živi danes slaba dva milijona katoličanov in ima 258 župnij. Vodi jo nadškof Juan Asenjo Pelegrina.
Prednik: Štefan (do 578).
Naslednik: brat sv. Izidor Seviljski (od 13. 3. 600 do 4. 4. 636).
Sodobniki: bizantinska cesarja Justinijan I., Tiberij II. Konstantin, vizigotski kralj Leovigild in njegova sinova Hermenegild ter Reccared, papeža Pelagij II., Gregor I., sv. Ciprijan, sv. Simon Stilit.
Poslanstvo: Leandra so, ko je bil že izkušen in vpliven menih, poklicali na dvor v Toledu, kjer je pomagal reševati kočljive zadeve med pripadniki arijanske in katoliške vere. Počasi mu je uspelo, da je dvor sprejel katolištvo, s tem pa začel versko obnovo znotraj nastajajočega španskega naroda.
Dela: Pisma med njim in prijateljem, poznejšim papežem Gregorjem I., so se večinoma izgubila, prav tako tudi ves njegov ostali opus, ohranjen pa je njegov sklepni govor o veselju Cerkve na III. narodnem koncilu v Toledu leta 589 ter redovna pravila, ki jih je napisal za svojo sestro Florentino.
Zavetnik: Je zavetnik Sevilje, priporočajo se mu proti revmatizmu.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu s knjigo in pisalnim peresom, včasih tudi s srcem; pogosto je naslikan tudi z bratoma in sestro.
Goduje: 13. marca, v pravoslavni Cerkvi pa 27. februarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Leander Seviljski – škof in redovnik

sveta Doroteja – devica in mučenka

Doroteja        Zavetnica: nevest, cvetličarjev in vrtnarjev, pivovarjev, rudarjev, novoporočencev, porodnic; priporočajo se ji pri porodnih bolečinah, v revščini, v smrtnih stiskah, pri lažnih obdolžitvah.
Atributi: Upodabljajo jo kot mučenko s palmo ali z mečem v roki in dečkom, ki drži košarico z jabolki in cvetjem; lahko tudi sama drži košarico; pogosto ima rože tudi v obliki venca okoli čela.
Imena: Doroteja, Dora, Dori, Doriana, Dorica, Dorina, Doris, Dorislava, Dorjana, Dorka, Dorotea, Rotija, Roteja, Teja, Tea, Tejka.
Kljub temu da o njenem življenju ni zgodovinsko zanesljivih podatkov in so jo zato leta 1969 celo črtali iz bogoslužnega koledarja, pa je bila vendarle sveta Doroteja ves čas med ljudstvom priljubljena in češčena svetnica. Zelo stara je legenda, ki izčrpno pripoveduje o njenem mučeništvu. Zasliševal jo je cesarski namestnik Sapricij, ki ji je ukazal, naj daruje poganskim bogovom. Ker ni hotela, ji je začel groziti in jo dal na natezalnico, nato pa jo izročil sestrama Kristi in Kalisti, ki sta nedavno odpadli od vere. Skušali sta jo prepričati, naj uboga Sapricija, daruje in si tako reši življenje. Ni ju poslušala, pač pa jima je začela spraševati vest in govoriti o božjem usmiljenju, če se vrneta nazaj na pravo pot. Prepričala ju je, skupaj z njima molila za milost odpuščanja in ju spremljala na njuni poti v mučeništvo. Sapricij ju je namreč pred njenimi očmi ukazal vreči v kotel vrele smole. Dorotejo pa je dal mučiti. Žgali so jo z baklami, bili po obrazu (tako dolgo, dokler se niso naveličali), na koncu pa umorili z mečem.
Ime: iz grščine, »božji dar«; naše ljudstvo jo je klicalo tudi sv. Rotija
Rodila se je okoli leta 290 v Cezareji v Mali Aziji, umrla pa kot mučenka 6. februarja okoli leta 304 v Cezareji, v času Dioklecijanovega preganjanja.
Družina: hči krščanskih staršev, njen oče naj bi bil senator.
Legenda: Med potjo na morišče je Doroteja nenehno izgovarjala ime svojega ženina Jezusa. To je slišal mlad poganski advokat Teofil, ki se je iz nje ponorčeval, naj mu pošlje (sredi zime!) iz rajskega vrta svojega ženina jabolk in rož. Doroteja mu obljubi. Na morišču se ji je prikazal deček, oblečen v škrlat, v roki pa je držal košarico s tremi jabolki in tremi rožami. Doroteja ga je prosila, naj jih podari Teofilu in tako izpolni njeno obljubo. Ta je sprejel dar in vero v Kristusa in tudi sam postal mučenec.
Goduje: 12. marca oziroma 6. februarja.
»Božji Sin nas vabi v raj svojih radosti, kjer so vrtovi, vsak čas polni prelepih jabolk, kjer vedno cveto bele lilije in najlepše rože, kjer zelene travniki in griči in bregovi, kjer studenci žubore in se duše svetnikov v Kristusu radujejo.«
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v devica, mučenci, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Doroteja – devica in mučenka