sveta Adelajda – cesarica

AdelajdaAtributi: cesarska krona, imenitna oblačila,
Imena: Adelajda, Adelhajda, Ada, Adela, Adelija, Adelita, Alica, Alice, Alida, Ela, Elica, Heidi, …
S težavo najdemo življenje kakšne žene, ki bi se v njem največje stiske menjavale z največjimi častmi, kakor se je to dogajalo v življenju sv. Adelajde. Prav v teh menjavah je postala svetnica, pravi o njej življenjepisec sv. Odilo. Bila je hči burgundskega kralja, ki je umrl, ko je bila stara komaj šest let. Šestnajst let stara se je poročila z italijanskim kraljem Lotarjem, a je bila čez tri leta že vdova.
Možev morilec vojvoda Berengar jo je dal s hčerko Emo zapreti najprej v neki grad, kjer je zlobna Berengarjeva žena skrbela, da se ji je kar najhuje godilo. Naposled so jo vrgli v temnico in ji dajali le toliko hrane, da ni od lakote umrla. Njenemu duhovnemu voditelju Martinu pa se je posrečilo, da so skopali podzemeljski rov, po katerem je ušla. Skrivala se je pred zalezovalci in vohuni, dokler ji ni škof Adelhard poskrbel varnega pribežališča.
Da bi se še bolj zavarovala, se je zatekla po pomoč k nemškemu kralju Otonu I. Kralj pa je bil vdovec. Zaprosil jo je za roko in tako je postala nemška kraljica in cesarica. Ni mogoče povedati, koliko dobrega je storila za siromake, za cerkve in samostane. Najslavnejše, kar o njej poroča zgodovina, pa bo nemara to, da je po padcu Berengarjeve hiše vzela k sebi na cesarski dvor dve hčeri svojega zagrizenega sovražnika in jima bila najboljša mati.
Po Otonovi smrti jo je vnuk Oton II. pregnal s cesarskega dvora. Ko pa je umrl, je bil njegov sin star šele devet let. Knezi so zahtevali, naj Adelajda vzame v roke državne vajeti in tako je bila spet vladarica.
Umrla je 16. decembra 999, stara oseminšestdeset let. Na ta dan tudi goduje.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v cesarica, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Adelajda – cesarica

blažene Drinske mučenke

Drinske mučenkeSestre Hčere božje ljubezni je na povabilo nadškofa dr. Josipa Stadlerja, leta 1882 v Sarajevo osebno pripeljala ustanoviteljica Družbe Franciska Lechner. Leta 1911. so na Palah, nedaleč od Sarajeva, odprle samostan Marijin dom. Prvotno je bil zamišljen kot oaza za počitek bolnikov in sester učiteljic iz Zavodov sv. Jožefa. Vendar je Marijin dom kmalu postal znan zaradi dobrih del do ubogih, ki so trkali na vrata, posebno pa do pravoslavnih sosedov. Zaradi tega so ga imenovali “Gostišče ubogih”.

Jula IvaniševićOd izbruhu vojne leta 1941. so bile v samostanu na Palah s. M. Jula Ivanišević (Hrvatica, r. 1893.), kot predstojnica, s. M. Berchmana Leidenix (Avstrijka, r. 1865.), s. M. Krizina Bojanc (Slovenka, r. 1885.), s. M. Antonija Fabjan (Slovenka, r. 1907.) in s. M. Bernadeta Banja (Mađarka, r. 1912.). Z dejavno ljubeznijo so v duhu svoje družbe pričale za kršćansko ljubezen. Požrtvovalno so negovale bolnike in velikodušno delile kruh otrokom državnega Otroškega doma. Med njimi niso delale razlik ne po veri in ne po narodnosti. Podpirale so uboge in berače, ki so prihajali z Romanije. Kljub temu so četniki 11. decembra 1941. vseh pet sester odvlekli na pot proti Goraždu, hišo pa izropali in zažgali. Križev pot je sestre vodil po mrazu in snegu, brez potrebne obleke, med zasliševanjem, grožnjami in poniževanji, najprej do Carevih Voda in Sjetline. Tam so četniki 75 letno s. M. Berchmano, izčpano od potovanja in oslabljeno zaradi dogodkov, ločili od drugih sester in jo nekje zadržali. Sestre Julo, Krizino, Antonijo in Bernadeto so odveli naprej do Goražda.

Berchmana LeidenixPotovanje sester od Pal preko Romanije do Goražda, je trajalo štiri dni in štiri noči. V Goražde so prispele 15. decembra 1941. popoldne. Namestili so jih v drugo nadstropje vojašnice. Še tisti večer so podivljani in pijani četniki vdrli v njihovo sobo in ih hoteli onečastiti. V obrambi svojega človeškega dostojanstva in obljube čistosti so se sestre iztrgale iz rok napadalčev in druga za drugo poskakale skozi okno. Četniki so medtem zdrveli pred vojašnico in težko ranjene sestre z noži usmrtili. Odvekli so jih do reke Drine, ki je nekaj dni za tem odnesla njihova trupla.

S. M. Berchmana je deset dni ostala v Sjetlini, kjer si je kar dobro opomogla. Nato naj bi odšla v Goražde, k drugim sestram, ki pa so bile medtem že mrtve. Dva četnika sta jo odpeljala na saneh. Kočijaž je potem, ko se je vrnil, povedal, da je srečno prispela k svojim sestram. Spremljevalec pa je imel njen rožni venec obešen okoli vratu. Zapisano je, da je bila ubita 23. decembra 1941.

Marija Bernadeta BanjaSestre Jula, Berchmana. Krizina, Antonija in Bernadeta, znane kot „Drinske mučenke“, so velikodušno in z nesebično ljubeznijo, kot misijonarke v “trpinčeni Bosni”, služile Bogu predvsem s pomočjo ubogim. Zvestobo Bogu so potrdile s prelitjem svoje krvi. Glas o njihovi mučeniški smrti se je razširil daleč naokoli. Zato je kardinal Vinko Puljić, vrhbosanski nadškof, potem, ko je dobil potrebno dovoljenje od Kongregacije za razglasitev za svetnike, 4. decembra 1999. izdal odlok o začetku škofijskega postopka za njihovo beatifikacijo. Razglasitev božjih služabnic M. Jule Ivanišević in štirih sester za blažene ne bo samo službeno priznanje njihovega mučeništva, ampak tudi visoko priznanje duhovnih vrednot, za katere so sestre živele in žrtvovale svoja življenja. Za uspeh postopka pa moramo moliti.

Božje služabnice Jula Ivanišević, Berchmana Leidenix, Krizina Bojanc, Antonija Fabjan in Bernadeta Banja so priče izjemne zvestobe Bogu in dejavne ljubezni do ubogih. V veri upravičeno upamo, da bo njihova prelita kri seme novih osveščenih in odgovornih kristjanov in novih duhovnih poklicev za nove čase. Mučenke so močne zagovornice v vseh potrebah, posebno v težkih življenjskih preizkušnjah in nevarnostih. Mnogi so se o tem že prepričali.

Molitev

Gospod Bog, ti si svoje služabnice Julo, Berchmano, Krizino, Antonijo in Bernadeto 
obdaril z milostjo redovniškega poklica in z močjo, 
da so zvestobo in ljubezen do Tebe potrdile s prelitjem svoje krvi. 
Podeli tudi nam stanovitnost v veri, 
da se tudi za ceno trpljenja ne ločimo od Tebe. 
Daj, da sveta Cerkev te tvoje služabnice dvigne na čast oltarja,
da nam bosta njihov zgled in priprošnja pomagala v življenjskih bojih 
in da bomo tako dosegli večno zveličanje. 
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen. 

Vir

Marija Krizina BojancS. Krizina (Jožefa) Bojanc je bila rojena 14. maja 1885 v vasi Zbure (župnija Šmarjeta) kot drugi od šestih otrok očeta Mihaela in matere Marije. Doma so imeli gostilno, dokler ni leta 1891 oče odšel v Ameriko, od koder se ni vrnil. Mama Marija je ostala sama s petimi otroki, šesti je bil na poti. Pobožna žena je vse svoje otroke je posvetila nebeški Materi v varstvo. Prav po Marijinem zgledu sta dve hčeri izrekli “zgodi se” in se odločili za redovniško pot med Hčerami božje ljubezni. Te redovnice so namreč iz Sarajeva prihajale v različne kraje tedanje države in zbirale darove za vzdrževanje svojih šol in sirotišnic. Pogosto so prihajale prav v Slovenijo, kjer so imele dobrotljivega zaščitnika – škofa Antona B. Jegliča, ki je z njimi zgledno sodeloval že v Sarajevu kot pomožni škof ob nadškofu Stadlerju. Hčere božje ljubezni so prišle tudi v šmarješko župnijo in tu dobile darova posebne vrste – sestri Angelina in Jožefa sta ob srečanju z njimi začutili božji klic. Leto dni starejša Jožefa je v Družbo vstopila decembra 1921, stara 36 let, mlajša Angelina pa tri leta pozneje (dočakala je častitljivih 95 let). Jožefa je julija 1922 vstopila v noviciat in prevzela ime Krizina. Večne zaobljube je izrekla 5. avgusta 1925, tik pred tem pa je bila premeščena v samostan na Pale. V naslednjih letih je služila v mnogih ustanovah družbe, predvsem na področju Tuzle. Aprila 1939 je bila na lastno prošnjo spet premeščena na Pale in čez poldrugo leto se je zgodilo to, kar je sicer po naravi plaha Krizina po pripovedovanju sosester večkrat govorila: “Tako si želim umreti mučeniške smrti.” Njena molitev je bila uslišana.

Marija Antonija FabjanS. Antonija (Jožefa) Fabjan se je v vasi Malo Lipje, nekdaj župnija Hinje, danes Žužemberk, očetu Janezu in materi Jožefi rodila 23. januarja 1907. Očeta je izgubila pri štirih letih, le dva meseca potem, ko se je rodila najmlajša sestra Angela (oče je imel iz prvega zakona tri otroke, po smrti prve žene se je poročil vdrugo in imel še pet otrok). Jožefa je tako ostala sama z osmimi nepreskrbljenimi otroci, nekaj let pozneje pa je tudi ona zbolela in kmalu umrla. Otroke so v rejo vzele družine sorodnikov, takrat enajstletno Jožefo je v dobrotljivo varstvo vzela teta. Ko je v Jožefi pozneje dozorela odločitev za redovniško pot, jo je teta navdušeno podprla in ji ves čas stala ob strani. K Hčeram božje ljubezni je Jožefa prišla po posredovanju sorodnice s. Margarete Jarc, ki je že bila v tej družbi. Jožefa je prišla v Sarajevo 9. aprila 1929 in se pridružila 46 Slovenkam, kolikor jih je bilo tega leta med Hčerami božje ljubezni. V noviciat je stopila na svoj god, 19. marca 1930, in prevzela ime Antonija. V drugem letu noviciata je bila njena učieljica tudi s. Berchmana, s katero sta deset let kasneje skupaj stopili tudi na pot mučeništva. Po začasnih zaobljubah je služila predvsem v Sarajevu, leta 1936 pa je bila premeščena na Pale. Tudi po večnih zaobljubah (28. avgusta 1937) se je vrnila v samostan na Pale – nepolna štiri leta pozneje pa je te zaobljube podpisala tudi z mučeniško krvjo.

Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, mučenci, redovnica | Označeno , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za blažene Drinske mučenke

sveti Janez od Križa – duhovnik in cerkveni učitelj

Janez od KrižaKo se je v sredi 16. stoletja iz srca Cerkve izvijal klic po notranji prenovi, je v španskem mestecu Fortiveros v stari Kastilji Bog poklical v življenje moža, polnega notranje jasnosti in odprtosti za resnico, Janeza de Yepes y Alvarez. Rodil se je na god Janeza Krstnika, 24. junija 1542, kot tretji otrok očetu Gonzalu, ki je bil sicer plemiškega rodu, a ne preveč premožen, in prijetni, globoko verni materi Katarini. Kmalu po Janezovem rojstvu je očetova smrt ubožni družini stisko še povečala. V boju za obstanek se je vdova preselila v Medino del Campo, ki je bila tedaj cvetoče trgovsko mesto. Zaradi revščine mati niti pomislila ni, da bi mogla nadarjenega, bistrega Janeza dati v šole, pač pa ga je dala v tamkajšnjo dobrodelno ustanovo, da bi se čim prej izučil kakšne obrti. Začel je pri nekem tesarskem mojstru, nadaljeval pri krojaškem, se lotil slikarstva in rezbarstva, a so mu povsod očitali, da je preveč neroden. Nazadnje se je vendarle zelo dobro izkazal kot bolniški strežnik. Lastnik bolnišnice plemič Alfonzo Alvarez de Toledo je opazil njegovo nadarjenost in mu omogočil, da je pri jezuitih obiskoval latinsko šolo. Zelo hitro je napredoval v latinščini in književnosti. Ljubezen do resnice je bila njegova življenjska potreba in vse močneje se je v njegovem srcu oglašal duhovni poklic.

Pri dvajsetih letih se je resno odprlo vprašanje njegove prihodnosti. Njegov dobrotnik don Alfonzo si je srčno želel, da bi Janez ostal v njegovi bolnišnici za hišnega kaplana. V sebi pa je čutil, da se mora ves posvetiti molitvi. Tako je na veliko začudenje vseh na god apostola Matija, 24. februarja 1563, vstopil v karmelski red in si izbral ime brat Janez od sv. Matija. Ta red si je izbral, ker je vedel, da v njem prav posebej častijo Marijo. Naslednje leto, po prvih svetih zaobljubah, so ga predstojniki poslali na slavno univerzo v Salamanko. Univerza mu je omogočila izvrsten študij filozofije, Svetega pisma in cerkvenih očetov. V tamkajšnjem karmeličanskem kolegiju, kjer je stanoval, je dobival dodatno izobrazbo o nauku učiteljev svojega reda.
Leta 1567 je prejel mašniško posvečenje in opravil svojo prvo daritev v Medini del Campo. Tam se je srečal s sv. Terezijo Jezusovo, kar je za vselej zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Terezija je tedaj že bila v razcvetu prenavljanja samostanov v prvotni strogosti. Sv. Janez pa je prav tedaj doživljal razočaranje nad mlačnim življenjem v svojih skupnostih. Premišljeval je, da bi odšel h kartuzijanom. Terezija mu nakaže drugo smer: Loti naj se prenove v svojem redu. Ponudila mu je hišo v vasici Durvelo, ki jo je njej poklonil neki plemič. Sem je prišel Janez s skupinico redovnikov, zavzetih za življenje po prvotnem Pravilu, 28. novembra 1568. Janez si je glede na nov življenjski program izbral tudi novo ime Janez od Križa. Kmalu za tem so nastali novi reformirani samostani v Pastrani, Manrezi in Alcali. Vrhovni predstojnik je bil prenovi naklonjen.
Za tem je bila Terezija poklicana v veliki samostan Učlovečenja, kjer je morala prevzeti mesto predstojnice. Sv. Janeza od Križa je prosila, da je bil sestram spovednik. V tej službi je dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Niti težko in odgovorno delo v samostanu, niti stiki z ljudmi iz mesta, katerim je bil prav tako duhovni voditelj, niso ovirali njegove notranje samote in kontemplacije, ampak so mu pri njej le pomagali.
Janez od KrižaVelik in hiter uspeh prenove pa je vzbudil hudo vznemirjenje pri tistih, ki so bili z dotedanjim življenjem v samostanu zadovoljni. Nove stroge redovnike so imeli za novotarje in jih na kapitlju v Piacenzi razglasili za upornike. Največ nejevolje je bil seveda deležen Janez, ta, po postavi mali, a odločni in goreči redovnik, ki je s svojo kontemplacijo potegnil za seboj veliko resnih redovnikov. Prišlo je tako daleč, da so ga v samostanu Medina del Campo zaprli v ječo. Le na odločno nuncijevo posredovanje so ga kmalu izpustili. Po nuncijevi smrti pa so to dejanje ponovili in ga skrivaj odvedli v Toledo. Bil je deležen hudih obtožb in surovega ravnanja. Telesno trpljenje in dušna zapuščenost sta njegovo duhovnost še močneje prečistila. Povzpel se je do najvišjih stopenj mističnega združenja z Bogom. Ob tem so dozorevali žlahtni sadovi njegovega duha – njegove pesmi in spisi.
Ker je bilo njegovo življenje v nevarnosti, je na praznik Marijinega vnebovzetja 1578 pobegnil iz ječe. To je bilo ravno v trenutku, ko so bili časi za bosonoge karmeličane najtežji. Tako je, četudi izčrpan od hudega trpljenja, znova mogel svojim sobratom kazati pravo smer. Papež Gregor XIII. je l. 1580 potrdil posebno redovno provinco bosonogih karmeličanov in s tem je bil spor vsaj pravno končan. Janez se je znova posvetil spovedovanju in duhovnemu vodstvu. Številna pričevanja njegovih spovedancev kažejo, kako je znal stroga pravila svojega reda združevati z globoko človeškostjo in pravim krščanskim usmiljenjem. Hkrati opravlja najrazličnejše službe v redu. Je hišni predstojnik, provincialni vikar. Pomaga pri prenavljanju samostanov. Pogosto je na potovanjih od samostana do samostana, kjer je bil spovednik. Ne ogiblje se dela na vrtu in – piše.
Janeu od KrižaToda ta mir ni trajal dolgo. V vodstvo reda se je povzpel redovnik, ki Janezu ni bil naklonjen. Začela so se širiti obrekovanja in zastraševanja, da je med redovniki nastal pravi preplah. V tem obdobju je bilo uničenih lepo število njegovih pisem in avtografov, saj je bilo vse, kar je bilo povezano s svetnikom, “nevarno”. Janez pa ob tem ostane miren in ne dovoli niti, da bi kdo ogorčeno govoril o njegovih preganjalcih. Grozili so mu z izključitvijo iz reda.
Preden naj bi dosegli ta namen, Janez od Križa zboli. Vnete rane na nogah mu povzročajo stalno vročico. V samostanu v Ubedi se svetniku bolezen poslabša. Izrezovanje in izžiganje ran, kakor ju je uporabljala tedanja medicina, prenaša z angelsko potrpežljivostjo. Opolnoči med 13. in 14. decembrom 1491 odide Janez od Križa “prepevat jutranjice v nebesa”, kakor je sam napovedal. Začasno ga pokopljejo v kraju smrti, nato pa ga prenesejo v Segóvio. Za blaženega je bil razglašen leta 1675 in 27. decembra 1726 za svetnika. Njegov god obhaja Cerkev 14. decembra.
Sv. Janez od Križa je eden največjih učiteljev in pričevalcev mističnega izkustva. Deležen velikih nasprotovanj, preganjanj in celo jetništva svojih sobratov je vztrajno napredoval na poti čiste ljubezni. Ko je bil nekoč pred Križanim zatopljen v molitev, je slišal razločne besede: “Janez, kakšno nagrado hočeš od mene za vse to, kar si napravil in pretrpel zame?” Janez je mirno prosil: “Gospod, trpim naj in naj bom preziran zaradi ljubezni do tebe.” Zato ga nekateri imenujejo kar sv. Janez od Ljubezni.
Svoja izjemna mistična razsvetljenja je opeval in razlagal v svojih delih Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem in Živi plamen ljubezni. Vsa so prevedena tudi v slovenščino. Kot eden največjih španskih lirikov je postal učitelj na poti vere, ki izhaja iz ›nič‹ in je usmerjena k ›vsemu‹. Postal je moder voditelj celim generacijam ljudi, ki so se podali na pot molitve in kontemplacije. Velja kot najjasnejši in najbistrejši mistični teolog nove dobe. Zato ga je papež Pij XII. 24. avgusta 1926 razglasil za cerkvenega učitelja.
Vir

Janez od KrižaAtributi: karmeličanski habit (prepasana kuta), škapulir, ogrinjalo
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Rodil se je leta 1542 v Španiji v siromašni družini. Mati vdova zaradi tega ni mogla pomisliti, da bi nadarjenega Janeza poslala v višje šole. Želela je, da bi se izučil kakšne obrti, pa ni šlo. Vsi so mu očitali, da je preveč neroden. Ko pa je bil bolniški strežnik pri nekem plemiču, mu je ta omogočil šolanje. Dvajsetleten se je na začudenje vseh odločil, da se bo posvetil molitvi in kontemplaciji (premišljevanju, notranjemu zrenju božjih stvari). Zato je sklenil vstopiti v karmeličanski red. Ko je opravil študije na univerzi v Salamanki, je bil posvečen za duhovnika. Toda tedaj ni bil več zadovoljen v karmeličanskem redu kakor v začetku. Videl je, da se je tudi v ta red vtihotapil posvetni duh in da se je oddaljil od prvotnih pravil.

Hotel je že prestopiti h kartuzijanom, tedaj pa je v njegov samostan prišla karmeličanska redovnica Terezija Velika in se srečala s tem mladim in zglednim duhovnikom. Ta velika žena je z dovoljenjem predstojnikov začela prenovo ženskega karmeličanskega reda, da bi ga vrnila k prvotnemu duhu in pravilom. Ko mu je razložila svoj načrt prenovitve ženskih samostanov, mu je svetovala, naj ostane v karmeličanskem redu in začne v njem duhovno prenovo. Terezija mu je dala na voljo hišo v vasici Durvela in tam se je naselil Janez z nekaterimi redovniki, ki so si tudi želeli globljega duhovnega in redovnega življenja. Janez si je takrat privzel priimek Janez od Križa.

Pozneje so ga poslali v samostan v Avilo, kjer so karmeličanke živele po blažjih pravilih. Tam je bil pet let duhovni voditelj in spovednik velike redovne družine in dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Redovniki, ki so živeli po olajšanih pravilih, so Janezu zelo nasprotovali. Prišlo je tako daleč, da so prišli v Avilo, ga ugrabili in za devet mesecev zaprli v umazano samostansko ječo, kjer so z njim zelo grdo ravnali. Janez je ta čas tudi notranje mnogo trpel in se čutil zapuščenega od Boga. To notranjo moč je opisal v nedosežni pesnitvi »Temna noč duše«. Iz ječe je pobegnil. Umrl je leta 1591.
Goduje 14. decembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v cerkveni učitelji, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Janez od Križa – duhovnik in cerkveni učitelj

sveta Lucija – devica in mučenka

LucijaZavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tepetnikov, hišnikov, vrtnarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev, proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, infekcijam, krvotoku in griži
Atributi: dvoje oči na pladnju, dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč ali bodalo
Imena: Lucija, Lučka, Lucijana, Lučana, Luci, Luca, Lucijan, …

Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana. Legenda pripoveduje, da jo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa, mu zaobljubila devištvo in zahrepenela, da bi tudi sama združila z devištvom še mučeništvo. Mati pa, čeprav dobra, vendar nekoliko željna tudi časnega dobička, bi bila rada hčer omožila s plemenitim mladeničem, ki je bil še pogan; pričakovala je, da bo Lucija pridobila bodočega moža za Kristusa.

Tedaj je mati hudo zbolela. Na hčerino prigovarjanje sta obe poromali na grob svete mučenke Agate in mati je ozdravela. Potem se ni več upirala hčerini želji. Ko pa je snubec za vse to zvedel in spoznal, da Lucija ne bo klonila, jo je užaljen sam gnal pred sodnika. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je sodnik ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil; dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in s smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Končno so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še utegnila prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana ter bližnji konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila. Po zmagi Konstantina pri Milvijskem mostu leta 312 je postalo krščanstvo državna vera in kristjani so jo smeli javno izpovedovati.

Češčenje sv. Lucije se je že v zgodnji krščanski dobi razširilo po vsej Italiji in kmalu zajelo tudi naše kraje. Njej je med drugimi posvečena cerkev v Skaručni pri Ljubljani. V izročilu ljudske in cerkvene pobožnosti je sv. Lucija zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je namreč Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo. To ni njen edini svetniški simbol.
Goduje 13. decembra.
Vir

K priljubljeni svetnici iz zgodnjekrščanske dobe se ljudje še danes radi zatekajo po pomoč in jo častijo. Kljub legendam, ki so se spletle okoli njene življenjske zgodbe, pa je njej obstoj zgodovinsko popolnoma dokazan. Svoji odločitvi, da ostane neporočena in živi umaknjeno deviško življenje, je ostala zvesta vse do mučeniške smrti. Po legendi naj bi si sama iztaknila oči, da bi se tako izognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo, a ji je angel prinesel nove, še lepše.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Lucia oz. Lucius, to pa izhaja iz besede lux, lucis, kar pomeni »svetloba, svetlost, sijaj; dan; življenje; oko; razjasnjenje«.
Rodila se je okoli leta 286 v Sirakuzah na Siciliji, Italija, umrla pa leta 304 v Sirakuzah.
Družina: Lucija se je rodila plemenitim in premožnim staršem. Očeta je izgubila še kot otrok, njena mati Evtihija pa jo je zaročila z bogatim poganskim mladeničem.
Zavetnica: K njej se v priprošnjo zatekajo za najrazličnejše zadeve: je zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tapetnikov, hišnikov, vratarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev; proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, okužbam, krvotoku in griži.
Kreposti: Bila je pobožno dekle in že kot otrok je sklenila, da bo ohranila čistost. V tej svoji odločitvi in zvestobi Kristusu je bila tako trdna, da je niti zaročenec niti strašna mučenja pri tem niso mogli omajati.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot devico v dolgi beli obleki; njeni atributi pa so: dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč (ki ji pogosto tiči v vratu) ali bodalo, pri nas pa največkrat drži v roki pladenj z očmi.
Čudeži: Luciji se je ob romanju v Katanijo, kjer je prosila za zdravje svoje matere, prikazala sv. Agata in ji napovedala mučeniško smrt. Več čudežev se je zgodilo ob njenem mučenju: ko so jo hoteli z volovsko vprego zvezano voziti po mestu v posmeh vseh prebivalcev, niso ne voli ne več tisoč vojakov mogli premakniti voza z mesta; tudi ko so jo polivali z vrelim oljem, je ostala nepoškodovana.
Mučeništvo: Lucijo je oblastem naznanil užaljeni zaročenec. Konzul Pashazij jo je najprej ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastili, dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo, pa ji nič ni prišlo do živega. Na koncu so jo obglavili.
Grob: Nad njenim grobom so že v bizantinskem času postavili cerkev, ki je še ohranjena. Iz cerkve je vhod v katakombe, kjer so odkrili njen grob. Kam vse so prišle njene relikvije, pa danes ni več popolnoma jasno.
Pri nas: Po cerkvah imamo veliko število njenih upodobitev, zlasti kipov. Posvečenih ji je 12 cerkva, nekatere med njimi so romarske (npr. Skaručna pod Šmarno goro).
Goduje: 13. decembra.
Češčenje: Najbolj pogost in še danes razširjen običaj je, da na njen god v posode nasejejo žita, ki v toplem prostoru zrase do božiča. Ponekod so bila na lucijino zaradi iztaknjenih oči prepovedana vsa dela, pri katerih so kaj prebadali. Več šeg na njen god pa je povezanih s poganskimi običaji: vedeževanje za vreme, za ime bodočega moža …
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Lucija – devica in mučenka

sveti Spiridion (Dušan) Čudodelnik – pastir in škof

SpiridionZavetnik otoka Krfa; sirot; pomorstva
Atributi: škofovska oblačila, pastirska čepica
Imena: Spiridion, Dušan, Duško, Dušek, Dušica, Dušomir, Dušana, Dušanka, Duša, …
Rodil se je v 3. stoletju na Cipru, bil je poročen in imel hčer Ireno. Veliko svojega časa je posvečal molitvi in premišljevanju, gojil gostoljubje in v času preganjanj trpel za vero. Postal je škof v Trimothonu. Bil je izjemno skromen in preprost, še kot škof se je preživljal z delom svojih rok, kmetoval in pasel črede. Sodeloval naj bi na dveh koncilih: v Nikeji leta 325 in v Sardiki leta 343. Sveti Spridion je v boju proti arijancem na zboru v Nikeji (danes İznik, Turčija)  pogumno branil temeljne resnice krščanske vere. Čeprav ni bil učenjak in zgolj preprostega srca, je posegel v razpravo v trenutku, ko najbolj učeni škofje niso mogli utišati nekega zagrizenega krivoverca. Takole ga je podučil:

»V imenu Jezusa Kristusa me poslušaj in sprejmi moje besede! Samo en Bog je, Stvarnik nebes in zemlje, ki je človeku, narejenemu iz prsti, dal neumrljivo dušo. Ta je, ki je ustvaril vse, vidno in nevidno. Po njegovi besedi in njegovem duhu so nastala nebesa in zemlja, se je razprostrlo morje in zrak, so bile ustvarjene živali. O tej Božji Besedi vemo, da je Božji Sin in verujemo, da je bil zaradi nas rojen iz Device. S svojo smrtjo nas je rešil smrti in po svojem vstajenju nam je podelil večno življenje. In mi spoznavamo, da bo zopet prišel nepodkupljiv sodnik naših misli, besed in dejanj! Ali veruješ, da je tako?« Modrijan obmolkne in ne spregovori besedice. Spiridion pa nadaljuje: »Če torej veruješ, pojdi z menoj v cerkev, da prejmeš pečat svete vere.« Po teh besedah se modrijan obrne k svojim privržencem in reče: »Poslušajte me vi vsi, ki ste tako zelo domišljavi v svoji učenosti! Dokler so se z besedami z menoj bojevali, sem se jim upiral z enakim orožjem. Ko pa so s tem prenehali in so začeli z božjo močjo govoriti proti meni in ko je ta mož v svojih besedah, polnih preprostosti, razodel tolikšno nebeško moč, me ni sram priznati, da sem premagan. Svetujem vam, da greste z menoj za tem častitljivim starčkom, ki ima sicer človeški jezik, pa na njem božjo besedo.«

SpiridonKonstancij, sin cesarja Konstantina Velikega, nevarno zboli. Zdravniki mu ne morejo več pomagati, zato se obrne po pomoč na Boga. Ponoči, po dolgi in goreči molitvi, se mu prikaže angel, mu pokaže sijajni zbor škofov, med njimi dva, ki sta posebej izstopala. »Ta dva te bosta ozdravila,« mu pravi. Cesar zato skliče k sebi najbolj pobožne škofe iz vsega cesarstva, med njimi tudi Spiridiona in njegovega učenca Trifilija. Ko prideta pred cesarjevo bolniško posteljo, se Trifilij ne more načuditi in nagledati lepote cesarskih soban. Spiridion pa ga poduči: »Kaj se tako zelo čudiš temu nečimrnemu blišču? Glej, tudi ta gospod bo umrl in bo pokopan kakor vsak revež in prešla bo vsa njegova svetloba. Zakaj se torej tako čudiš minljivemu in pozabljaš na neminljivo?« Cesar v njem prepozna božjega moža iz sanj in Spiridion ga res ozdravi. Cesar mu želi v zahvalo podeliti zlata in srebra, Spiridion pa ga resno pogleda in mu reče: »Gospod, ne vračajte mi vendar prijaznosti s sovraštvom. Kar sem vam naredil, je delo prijateljstva; kako naj bi za to jemal še denar, ki je kriv vsega hudega in navadno spridi vse, kar je prav dobrega?«
Sveti Spiridion (Dušan), škof, goduje 12. decembra
Vir

Rodil se je v kraju Askia, na Cipru, umrl pa najverjetneje leta 348 v kraju Trimithon, prav tako na Cipru.
Bil je pastir in poročen. Postal je škof v Trimithonu, vendar je bil še naprej pastir. V času Dioklecijanovega preganjanja je veliko pretrpel zaradi vere. Leta 325 je sodeloval na Nicejskem koncilu. Nastopil je proti arijanizmu, ki je zanikal Kristusovo božansko naravo.
Njegove relikvije so prispele na otok Krf, kjer je zelo češčen.
Zavetnik otoka Krf, v finančnih težavah, pastirjev, ovčjih čred in sirot.
Njegovo ime prevajajo kot Dušan ali Duško.
Goduje 12.decembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v pastir, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Spiridion (Dušan) Čudodelnik – pastir in škof

sveti Damaz I. – papež

Damaz I.Zavetnik proti vročici
Atributi: papeški dvojni križ, knjiga, model cerkve
Imena: Damaz, Damas, Damaso, …
Papež Damaz je vladal od leta 366 do 384. Po njem se imenuje bolnišnica, pa tudi cerkev nosi njegovo ime. Po nekaterih virih je bil po rodu iz Španije, po drugih pa iz Rima. Rojen je bil okoli leta 305. Bil je diakon pri papežu Liberiju, ko pa so papeža izgnali zaradi sporov z arijanci, je Damaz odšel z njim. Po smrti Liberija je večina izvolila Damaza za novega papeža, manjšina pa je za protipapeža postavila Ursina. Damaz si je še bolj prizadeval za dvig morale med klerom in se boril proti krivim naukom. Znan je tudi kot pesnik, saj je sestavil veliko epitafov za rimske mučence.
Umrl je leta 384 v Rimu.
Večinoma je upodobljen s papeškim dvojnim križem ali pa s knjigo. Včasih ima na roki diamantni prstan, kar je povezano z njegovim imenom – adamas po latinsko pomeni diamant. Papež Damaz je v desetletjih, ko se je Cerkev vedno bolj uveljavljala v rimski družbi, poskrbel tudi za lepoto svetišč. Dal jih je okrasiti z umetninami in dodal še nekaj svojih verzov, v katerih je ohranjal spomin na svete kraje in ljudi. Sedanja bazilika sv. Sebastijana v bližini znamenitih Kalistovih katakomb, kjer sta bila najprej, pred prenosov v sedanji baziliki, pokopana prvaka apostolov, je dobila tak napis:

Na nekdanjih grobovih sv. Petra in Pavla Ti,
ki iščeš imena apostolov Petra in Pavla,
zvedeti moraš,
da najprej sta tu prebivala sveta.
Vzhod je učenca poslal,
kar radi priznavamo vselej,
tukaj da kri bi prelila,
v nebo se za Kristusom vzpela,
kjer sta dosegla nebeški pristan,
kraljestvo pravičnih.
Rim si zaslužil je takšnih branilcev za svoje meščane.
Damaz v ta nova ozvezdja pa vkuje naj vajino hvalo.
Epitaf 20
Sveti papež Damaz I. goduje 11.decembra.
Vir

Bolj zanesljive podatke o Damazovi življenjski poti lahko začnemo spremljati šele potem, ko je postal diakon svojemu predhodniku papežu Liberiju. Spremljal ga je v izgnanstvo, kamor ga je poslal cesar Konstantin zaradi sporov z arijanci. Po Liberijevi smrti leta 366 je večina rimske duhovščine in ljudstva izvolila za papeža Damaza, arijanci pa so za protipapeža postavili diakona Ursina. Razkol in nasprotovanje papežu Damazu je trajalo dolga leta, prihajalo je tudi do hudih pouličnih bojev v Rimu, v krvavih prepirih je umrlo več kot sto ljudi. Ursina je dal cesar Valentinijan I. izgnati v Galijo, vendar se je od tam kmalu vrnil in razmere so se še zaostrile, tako da so Damaza celo po krivem obtožili umora, a ga pozneje na sinodi oprostili. Papež Damaz se je tako ves čas svojega pontifikata bojeval s hudimi težavami, zlasti proti krivim naukom in zmotam, ki so se širili po cesarstvu. Prizadeval pa si je tudi, da je dvigal moralo med klerom in od poročenih klerikov zahteval popolno zdržnost, ker je »božji služabnik dolžan, da ostane vedno čist«. Njegova najpomembnejša »poteza« pa je prav gotovo bila, da si je za svojega tajnika izbral učenjaka sv. Hieronima ter mu naročil, da pregleda stara svetopisemska besedila in jih iz grščine in aramejščine prevede v latinščino. Hieronim je delo nadaljeval tudi po Damazovi smrti in tako je nastal splošno razširjeni in rabljeni prevod Vulgata, ki ga je tridentinski cerkveni zbor leta 1546 razglasil za avtentičnega in se uporablja še danes. V Damazovem času se je dokončno utrdil tudi nauk o Sveti Trojici, veroizpoved je dobila svojo sedanjo veljavno obliko, obogatil je liturgijo z ureditvijo cerkvenega leta in določil kanon (seznam) svetopisemskih knjig. Veliko je storil za utrditev papeštva v Rimu, pridobil apostolskemu sedežu veljavo ter postavil definicijo primata. Zelo je častil mučence in se pri tem izkazal kot pesnik, saj je zanje sestavil vrsto epitafov (nagrobnih napisov), t. i. »Damazove napise«. Dal je urediti podzemna grobišča in spet odprl katakombe, ki jih je dal cesar Dioklecijan zazidati. V njegovem času se je uveljavil škofijski sedež v Emoni (Ljubljani). Še dandanes nanj spominjajo številne stavbe in ustanove v Rimu.
Ime: Izhaja iz latinske besede adamas, ki pomeni »diamant«.
Rodil se je okoli leta 305, po nekaterih (bolj verjetnih) virih v Rimu, po drugih pa v kraju Idanha-a-Velha v Španiji, umrl pa 11. decembra 384 v Rimu.
Družina: Damaz je bil sin španske družine, ki je živela v Rimu. Njegov oče Anton je bil duhovnik pri cerkvi sv. Lovrenca v Rimu, materi pa je bilo ime Lavrencija. Vemo, da je imel sestro Ireno.
Sodobniki: cerkveni učitelji in svetniki: Bazilij Veliki, Gregor Nazianški, Gregor iz Nise, Ambrož, Hieronim, Hilarij iz Poitiersa.
Zavetnik: arheologov, priprošnjik proti vročici.
Upodobitve: Večinoma je upodobljen s papeškim dvojnim križem, pogosto tudi s knjigo, ki ima napis Vulgata, ali z modelom cerkve. Včasih mu je dodan tudi diamantni prstan (izvor njegovega imena).
Goduje: 11. decembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Damaz I. – papež

Judita – vdova in svetopisemska žena

 

JuditaImena: Judita, Dita, Ditka, Juta, Juca, Juda, Judit, Judith,
Judita je junakinja stare zaveze in njena dela so opisana v Juditini knjigi. Spisana je bila v hebrejskem ali aramejskem jeziku. Ohranjena pa je le v prevodih. Sv. Hieronim jo je prevedel iz aramejskega jezika. Z gotovostjo lahko sklepamo, da ji je podlaga zgodovinsko dejanje žene, ki je s svojim pogumom, z zvijačo in drzno odločitvijo rešila judovsko mesto v veliki nevarnosti. Iz zgodbe izvemo, kako je asirski kralj Nabuhodonozor premagal Medijce in se potem maščeval nad tistimi ljudstvi, ki so mu v boju odrekli podporo. Med njimi so bili tudi Izraelci. To nalogo je opravljal vojskovodja Holofern. Znašel se je pred trdnjavo Betulijo.
Mesto se je hotelo že predati. Ko je bogata in lepa vdova Judita to slišala, je obljubila pomoč. V molitvi se je zatekla h Gospodu in ga prosila pomoči, nato pa je šla v Holofernov šotor. Pridobila si je njegovo naklonjenost in zaupanje, in ko se je opil in pijan zaspal, mu je z mečem odsekala glavo. S Holofernovo glavo v deklini torbi se je vrnila v Betulijo, v asirskem vojnem taboru pa je ob novici, da je Holofern obglavljen, nastala zmeda in njihova vojska se je razbežala. Čeprav so v knjigi osebe in kraji natančno imenovani, je danes nemogoče ugotoviti njihovo istovetnost. Tako omenjeni Nabuhodonozor ni Nebukadnezar II. babilonski kralj, temveč verjetneje asirski kralj Asurbanipal. Napaka je najbrž nastala pri prepisovanju.
Če pozorno beremo zgodbo, vidimo, da vsa svetloba v njej pada na eno osebo – na Judito. Odlikujejo jo bogaboječnost, zaupanje v božjo pomoč, pogum in hrabrost in naposled tudi velikodušnost, s katero je svoj bojni plen v Jeruzalemu darovala Gospodu kot zaobljubljeno daritev. Te lastnosti, zlasti njena čistost in duševna moč, so bile povod, da so Judito že zgodaj navajali kot Marijino predpodobo. V krščanski in svetni umetnosti jo srečujemo neštetokrat upodobljeno.
Goduje 10. decembra, ponekod 17. septembra.
Vir

Lokacija:
Asirija
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetopisemska žena, vdova | Označeno , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za Judita – vdova in svetopisemska žena

sveta Valerija – mučenka

ValerijaImena: Valerija, Val, Vall, Valči, Valeria, Valerina, Valerij, Valerio, Valerin, Valerijan, …
Mučenka Valerija se je rodila v 3. stoletju v Limogesu v Franciji. Po legendi jo je krstil škof Marcial iz Limogesa. Potem je razdrla zaroko s poganskim vojvodo Štefanom, ki je nato ukazal, da jo obglavijo. Po legendi jo je, z odsekano glavo v roki, angel odpeljal pred Marciala, ki je ravno maševal. Češčenje se je začelo, ko so poleg Marcialovega groba našli še en grob, za katerega so domnevali, da je Valerijin. Večinoma je na upodobitvah prikazana kot imenitna devica, včasih z drobnim diademom v laseh. Prikazana je tudi z glavo v rokah, ali pa stoji poleg Marciala.
Sveta Valerija goduje 9. decembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Valerija – mučenka

Brezmadežno spočetje Device Marije – praznik

Marijino brezmadežno spočetjeImena: Marija, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, …
Že prvi kristjani so imeli Marijo, Gospodovo mater, za vso čisto in brez slehernega madeža; da je nikdar ni omadeževal noben greh, tudi izvirni ne, ki smo mu sicer vsi zapadli. Kako bi mogla biti tista, ki je kači glavo strla in je milosti polna, le en trenutek pod oblastjo te peklenske kače!
Cerkveni očetje in učitelji pridevajo Mariji najlepša imena, ki vsa kažejo na njeno brezmadežnost. Imenujejo jo svetejšo od vseh svetnikov, lepšo in svetejšo od angelov, čistejšo od kerubov in serafov.

Tudi praznik Marijinega brezmadežnega spočetja je star. Že v desetem stoletju so ga obhajali v zahodnih deželah; v slovanskih krajih se prvič omenja v 14. stoletju. V vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Ta praznik nas spominja veselega trenutka, ko je mati Ana spočela mater Gospoda našega Jezusa Kristusa brezmadežno: to je, da je bila Marija obvarovana izvirnega greha takoj ob prvem trenutku svojega spočetja, tako da niti trenutek ni bila v grehu. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, zapovedan za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta.
Božji služabnik škof Anton Martin Slomšek je z velikim navdušenjem sporočil vernikom razglasitev resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju: Preljubi! Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela, – slovela v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo – slovito novico, ki naj si jo živo v srce zapišete. Povodenj izvirnega greha Marije prečiste Device ni dosegla, ko je bila spočeta v materinem telesu…

Marijino brezmadežno spočetje»Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«
(besedilo o razglasitvi verske resnice iz 1854)

»Ti, Gospod, in tvoja Mati sta edina, ki sta popolnoma lepa; zakaj na tebi, Gospod, ni madeža in ni madeža na tvoji Materi.«
(sv. Efrem Sirski)

»Verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju nikakor ne pomeni, da bi nastanek kakega človeka iz zakonske ljubezni dveh ljudi imel sam po sebi kaj omadežujočega in da bi Marija, če naj bi se takšni omadeževanosti izognila, morala v tem pogledu imeti kakšno posebno prednost. Ne! Tam, kjer kak človek prejme svoje bivanje v družini, je ta nastanek od Boga hoteno, sveto dogajanje.«
(Karel Rahner)

»O moja brezmadežna kraljica Marija! S teboj se veselim, da te je Bog obdaril s tolikšno čistostjo. Neprestano se zahvaljujem svojemu Stvarniku, ker te je obvaroval slehernega madeža greha. Trdno sem prepričan o tej resnici in sem pripravljen zanjo preliti svojo kri. Želim si, da bi te ves svet spoznal in te hvalil kot čudovito jutranjo roso, okrašeno z božjo lučjo; kot popolnoma neomadeževano golobico; kot belo lilijo, ki raste med trnjem … O moja presladka, moja preljubezniva, moja brezmadežna Devica Marija! Kako lepa se zdiš samemu Bogu; ozri se s svojimi usmiljenimi očmi na strašne rane moje uboge duše! O Marija, ki si se od prvega trenutka svojega življenja vsa čista in lepa prikazala pred božjimi očmi, usmili se mene, ki sem ne le v grehu rojen, pač pa sem celo po svetem krstu svojo dušo z grehi omadeževal.«
(sveti Alfonz Ligvorij)

Brezmadežno spočetje Device Marije»Primerno in pravično je, o vsemogočni Bog, da se ti zahvaljujemo in s tvojo pomočjo obhajamo praznik preblažene Device Marije. Iz njene žrtve je namreč zraslo steblo, ki nas je potem nasitilo z angelskim kruhom. Eva je použila sad greha, Marija pa nam je vrnila sladki sad Zveličarja. Kako različno je to, kar je storila kača, in to, kar je storila Devica! Iz kače je privrel strup, ki nas je ločil od Boga, iz Marije pa so se razcvetele skrivnosti našega odrešenja. Po Evi je dobila premoč hudobija skušnjavca, v Mariji pa je veličastvo Zveličarja našlo sodelavko. Eva je z grehom umorila svoje lastno potomstvo, v Mariji pa je to potomstvo na novo vstalo k življenju po zaslugi Stvarnika, ki je človeško naravo rešil sužnosti in ji vrnil prejšnjo svobodo …«
(Ambrozijanski hvalospev)
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v Uncategorized | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za Brezmadežno spočetje Device Marije – praznik

sveti Ambrož – škof in cerkveni učitelj

AmbrožZavetnik Milana in Bologne; čebelarjev in svečarjev; čebel; domačih živali
Atributi: panj, knjiga, pisalno pero, golob, bič, otrok v zibelki ali model cerkve, čebelarski klobuk
Imena: Ambrozij, Ambrož, Ambro,
Sv. Ambrož (Ambrozij) je bil škof in cerkveni učitelj, sin cesarskega namestnika. Postal je sodniški namestnik čez več italijanskih pokrajin. Ko je odhajal v službo, mu je dejal cesarski namestnik: »Pojdi in opravljaj svojo službo bolj kot škof kakor sodnik!«

Ko so v Milanu volili novega škofa, je prišel tudi Ambrož po službeni poti v cerkev, kjer so bile volitve.
Kar je zaklical neki deček: »Ambrozij – škof!« In zbrano ljudstvo je soglasno ponovilo za dečkom: »Ambrozij – škof!« Ambrož se je prestrašil, zbežal in se skrival, slednjič pa je le spoznal, da se je v tem razodela božja volja. Razdelil je svoj denar med reveže in se vdal. Kot škof je odločno nastopal zoper krivoverske arijance in je moral zategadelj veliko pretrpeti, zlasti od cesarjeve matere Justine.
Cesar Teodozij je bil dober mož, toda nagle jeze. Ob nekem uporu je dal v takšni jezi pomoriti v Solunu več tisoč ljudi brez posebne preiskave, krive in nedolžne. Ko je hotel cesar kmalu nato v cerkev, mu je škof zastavil pot in ga ni spustil noter, dokler ne opravi javne pokore za ta greh. Cesar se je izgovarjal, češ, saj je tudi David grešil. Škof mu je odvrnil: »Posnemal si Davida v grehu, posnemal ga boš še v pokori.« Cesar se je uklonil in se javno spokoril.
Najlepši sad Ambrozijevega truda je bila spreobrnitev sv. Avguština. Ta je najprej občudoval Ambroževe govorniške spretnosti, pozneje pa je ob njegovih besedah našel pot v krščanstvo in ga je on tudi krstil. Ambrož je zelo ljubil liturgijo. Bogoslužne obrede je opravljal pobožno in slovesno. V njegovih molitvah in spisih najdemo izjave, ki razodevajo ponižnost njegovega srca, spoštovanje vseh ljudi, tudi grešnikov. Bil je tudi goreč apostol socialne pravičnosti.
Umrl je leta 397, goduje pa 7. decembra.
Vir

Iz pisem sv. Ambroža, škofa (35,4—6.13) – “Božji dediči smo in sodediči Kristusovi”

Prispevek na TV Exodus:
[hana-flv-player video=”http://exodus.si/files/video/1179c510e2ea18fae1f4c6ae96d40c20.flv” width=”400″ height=”330″ description=”sv. Ambrož” player=”4″ autoload=”true” autoplay=”false” loop=”false” autorewind=”true” /]
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v cerkveni učitelji, svetniki | Označeno , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Ambrož – škof in cerkveni učitelj