blaženi Jakob Benfatti – redovnik in škof

Jakob BenfattiV Mantovi (v Lombardíji), blaženi Jakob Benfatti, škof, iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je spravljal nasprotja v mestu in pomagal ljudstvu, ki je trpelo zaradi kuge in lakote.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za blaženi Jakob Benfatti – redovnik in škof

blažena Karolina Kozka – devica in mučenka

Karolina KozkaImena: Karolina, Karla, Karola, Karlinca, Karolin, Lota, Lotka, Loti, Šarlota, …
Preganjanja kristjanov – duhovnikov, redovnikov in laikov – so uresničila veliko setev mučencev na različnih delih sveta. Pričevanje za Kristusa do prelitja krvi je postalo skupna dediščina katoličanov, pravoslavnih, anglikancev in protestantov, kot je poudarjal že Pavel VI. v homiliji pri kanonizaciji ugandskih mučencev … V našem stoletju so se vrnili mučenci, večkrat nepoznani, kot ‘neznani vojaki’ za veliko božjo stvar. Kolikor je mogoče, se v Cerkvi ne smejo zgubiti njihova pričevanja.«
Sedanji papež je razglasil okoli tisoč novih blaženih, med njimi največ mučencev. V letošnjem juniju je pri svojem obisku rodne Poljske razglasil več ko sto mučencev.
Poljakinja je bila tudi današnja svetnica Karolina. Rodila se je 2. avgusta 1898 v vasi Wal-Ruda blizu mesta Tarnova. Bila je četrta med enajstimi otroki siromašne, toda verne krščanske družine. Vse ozračje v hiši je dihalo globoko religioznost. Starši in stric so sloveli po apostolski gorečnosti. Tudi Karolina se je že pripravljala, da bi začela poučevati otroke katekizem ter stregla starejšim in bolnim rojakom. Prav to je dajalo moč mlademu kmečkemu dekletu v trenutkih hude preizkušnje.

Julija leta 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna. Karolina je živela v tistem delu razdeljene Poljske, ki je spadala pod Avstro-Ogrsko. Ruske čete so ga kmalu zasedle. 18. novembra istega leta je prišel ruski vojak na njihov dom in odvlekel šestnajsletno Karolino v bližnji gozd. Karolina se mu je odločno uprla in posnemala junakinje iz znanih Sienkiewiczevih romanov v obrambi devištva. – Čez nekaj dni so jo našli mrtvo. Nasilnež jo je pobil s puškinim kopitom.
Pri svojem tretjem obisku Poljske je papež Janez Pavel II. Karolino Kozka razglasil za blaženo 10. junija 1987 v Tarnovu.
Goduje pa 18. novembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, mučenci | Označeno , , , , | Komentiraj

sveta Elizabeta Ogrska (Turinška) – grofica in tretjerednica

Elizabeta OgrskaZgodba njenega življenja se bere kakor napet pustolovski roman, saj je morala v svojem kratkem življenju marsikaj prestati, še največ zasmehovanja, poniževanja in celo pregnanstvo. Največja pustolovščina pa je bilo prav gotovo njeno bogoljubno življenje in dobrota njenega srca. Znana je namreč kot velika dobrotnica in zavetnica ubogih, lačnih in odrinjenih. Vse svoje ogromno imetje je razdala njim, zgradila bolnišnico in v njej stregla bolnikom, na svojem gradu pa dnevno prehranjevala na stotine ljudi. Po moževi smrti in preganjanju se je odrekla blišču in živela skrajno siromašno življenje. Že dan po pogrebu (19. novembra 1231) so se začeli na njenem grobu dogajati čudeži, zato jo je papež komaj štiri leta po smrti razglasil za svetnico.

»Ljuba gospa, nikar mi ne zamerite. Glejte, tu pred menoj stoji usmiljeni, sladki in ljubeznivi Zveličar z bodečim trnjem kronan. Moja krona bi ga zasmehovala, če bi mu tako ošabna z biseri, zlatom in dragimi kamni stala pred njim.« (tašči, ki jo sili, da v cerkvi nosi krono)

»O, Gospod, ne morem se ti dovolj zahvaliti, ker mi dopuščaš te uboge ljudi, tvoje najljubše prijatelje, sprejemati in oskrbovati.«
»Vse mi je vzeto, ne preostane mi nič drugega kakor molitev v Bogu.«

»Vse, kar imam, je že dolgo lastnina ubogih. Razdelite torej, kar še ostane, mednje, razen moje slabe halje, v kateri me pokopljite. Oporoke ne delam, ker nimam drugega dediča kakor Kristusa.«

1. Potrpežljivo in v prostovoljnem uboštvu prenašaj zaničevanje drugih.
2. Ponižnost naj ti bo posebej pri srcu.
3. Ne išči človeške tolažbe in mesenih strasti.
4. Bodi usmiljena do bližnjega.
5. Zahvaljuj se Bogu, da te je s svojo smrtjo rešil pekla in večne smrti.
6. Ker je Bog veliko zate pretrpel, tudi ti potrpežljivo nosi svoj križ.
7. Imej Boga vedno v svojem srcu in v svojih mislih.
8. Z vso dušo in telesom se popolnoma posveti svojemu Bogu.
9. Večkrat se spomni, da si delo božjih rok ter si prizadevaj, da boš mogla biti z njim večno združena.
10. Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, tudi ti drugim stori.
11. Vedno se spominjaj, kako kratko je človeško življenje in da umirajo tako mladi kakor stari. Zato vedno hrepeni po nebeškem življenju.
12. Vseskozi obžaluj svoje grehe in prosi Boga, da ti jih odpusti.

(Kratka pravila za življenje, ki jih je sv. Elizabeti predpisal njen spovednik, oče Konrad.)
Sveta Elizabeta Ogrska, grofica, redovnica, goduje 17. novembra
Vir

Elizabeta OgrskaElizabeto Turinško štejemo med velike zgodovinske osebnosti, velja pa tudi za eno najpomembnejših žensk katoliške Cerkve. Nekateri teologi so jo imenovali “svetnico pravičnosti”. Umetnik Friedrich Heer jo je naslikal kot “eno najnežnejših, najprisrčnejših in najprijaznejših svetniških osebnosti srednjega veka”. Živela je v istem času kot sveti Frančišek. Posnemala ga je v doslednem uboštvu.
Elizabeta se je rodila leta 1207 madžarskemu kralju Andreju II. (verjetno na Madžarskem) in materi Gertrudi, ki je imela obsežno zemljiško posest na naših tleh s sedežem v Kamniku. Že štiriletno so jo zaročili s sinom turinškega deželnega kneza, Ludvikom IV., in jo poslali na dvor v Turingijo. Ko je bila stara štirinajst let, so priredili razkošno svatbo. Zgodilo se je nekaj na videz nemogočega: zakon je bil nadvse srečen. V nekaj letih je Elizabeta podarila življenje trem otrokom. Najmlajšega, rojenega leta 1227, oče ni več doživel. Ludvik IV. je namreč umrl 11. septembra 1227 v začetku križarske vojne pod cesarjem Friderikom II. v Otrantu v Apuliji.
V teh kratkih šestih letih zakona z Ludvikom IV. je Elizabeta vso svojo pozornost in ljubezen posvečala družini in najrevnejšim v družbi. Skrbela je za pomoči potrebne. Pred vsemi napadi plemstva, ki jim je bila izpostavljena zaradi svojega popolnoma nedvornega obnašanja, jo je branil njen globoko verni in po srcu dobri mož Ludvik.
Ko je Ludvik IV. umrl, je bila Elizabeta, ki je ostala brez sleherne obrambe, ostro kaznovana za svoje “prestopke”. Zdaj so bili na potezi njeni zavistneži, ki so uživali v svojem zmagoslavju. Ludvikov brat Raspe je prevzel oblast v Turingiji in je svoji svakinjo takoj na začetku postavil pred izbiro: ali se bo prilagodila dvornim navadam ali pa bo izgubila vse premoženje, ki ji je kot vdovi pripadalo, in bo morala zapustiti Wartburg. Elizabeta ni omahovala. Hrupnosti in zapravljivosti na dvoru se ni hotela in ni mogla prilagoditi, zato pod pogoji, ki ji jih je postavil Henrik Raspe, ni mogla več ostati tam. Tako je s tremi majhnimi otroki zapustila Wartburg.
S pomočjo odpravnine, ki jo je Henrik Raspe na zahtevo nekaterih sorodnikov izplačal mladi vdovi, je dvajsetletna Elizabeta v Marburgu v Hessnu ustanovila bolnišnico. Tam je negovala bolnike, ki jih niso hoteli sprejeti nikjer drugje. Elizabeta je to bolnišnico poimenovala po sv. Frančišku, svojem velikem vzorniku.
Leto dni pozneje, leta 1228, se je zgodilo nekaj, kar se zdaj mnogim zdi nerazumljivo. Elizabeta je oddala svoje otroke, vstopila kot tretjerednica v Frančiškov red in na veliki petek naredila zaobljube. Dokončno se je odpovedala svetu, s svojim življenjem je hotela pomagati, da bi se uboštvo uveljavilo kot najvišja krepost. Njena edina želja je bila, da bi nosila križ kot Kristus, križ trpljenja in samoponiževanja.
Elizabeta Turinška je umrla 17. novembra 1231, izčrpana od skrbi in sočutja za druge – nikakor ne zase. Dva dni pozneje, 19. novembra, so jo pokopali v bolnišnici sv. Frančiška v Marburgu. Alban Stolz, profesor pastoralne teologije, je napisal njen življenjepis z naslovom Križana usmiljenost, ki je bil leta 1923 preveden tudi v slovenščino. Na njenem grobu so se v letih po njeni smrti dogodili nešteti čudeži.
Leta 1235, ko so Elizabeto razglasili za svetnico, so v Marburgu posvetili na novo zgrajeno Elizabetino cerkev, kamor so prepeljali njene kosti. Ta bazilika je prva povsem gotska stavba v Nemčiji in še danes – zdaj je evangeličanska – spada med najpomembnejše gotske sakralne zgradbe na nemških tleh. Toda Elizabetinih relikvij ni več tukaj. Filip Hessenski, eden njenih potomcev, je dal leta 1439 odstraniti večino njenih kosti, da bi s tem preprečil njeno češčenje. Vendar mu ni uspelo, da bi uničil spomin na Elizabeto. Nekateri njeni ostanki so od leta 1588 v samostanu elizabetink na Dunaju. Druge relikvije, ki jih pripisujejo Elizabeti, v dragocenem relikviariju hrani Zgodovinski muzej v Stockholmu.

Elizabeta OgrskaObičaji
K sveti Elizabeti ljudje romajo še danes. Poleg Marburga so eno glavnih romarskih središč tudi Košice na Slovaškem, v bližini Košic naj bi bil Elizabetin rojstni kraj. Elizabeto častijo še v Šleziji, Angliji, Španiji in Mehiki. Poleg Frančiškovih bratov so njeni veliki častilci še dominikanci in cistercijani.
Je zavetnica dveh dežel: Hessna in Turingije. Prav tako pa je zavetnica združenj Karitas, nemškega viteškega reda, Elizabetinih društev, vdov in sirot, beračev, po nedolžnem preganjanih, bolnikov, vseh, ki so v stiski, pekov in čipkaric.

Upodobitve
Elizabeta Turinška je na upodobitvah prikazana v knežji ali preprosti obleki: deli miloščino ali revežem umiva noge. Kot atribute ima ob sebi košaro s kruhki, skledo z ribami ali vinski vrč, včasih tudi košaro z vrtnicami, žlico, model cerkve (marburške Elizabetine cerkve), knjigo ali krono. Elizabeta je upodobljena tudi z vdovskim pajčolanom.
Na naših tleh predstavlja njeno najstarejšo upodobitev kip sv. Elizabete iz leta 1575 v glavni niši velikega oltarja Marije Snežne nad Avčami pri Kanalu. Oltarna slika na Pristavi pri Polhovem Gradcu s konca XVII. stoletja jo prikazuje v knežji obleki med berači, ki jim deli miloščino, prav tako tudi slika na levem stranskem oltarju križevniške cerkve v Ljubljani z začetka XVIII. stoletja.

Morda se premalo zavedamo, da imamo v Sloveniji najstarejšo cerkev na svetu posvečeno tej izjemni svetnici. Cerkev na čast Sveti Elizabeti Turingijski je posvetil njej stric Bertold, ki je bil v tem času oglejski patriarh. Bil je posebno velik častilec njenega spomina. Cerkev v Slovenj Gradcu je posvetil 20 let po Elizabetini smrti, 30. aprila 1251.
Zelo znana in lepa je slika sv. Elizabete v velikem oltarju župnijske cerkve sv. Elizabete v Slovenj Gradcu, ki jo je 1732 naslikal slovenjegraški slikar Franc Mihael Strauss. Nad tri metre velika slika prikazuje sv. Elizabeto, obdano s spremstvom, kako revežem in bolnim deli kruh in denar. Ob njej je služabnica s polno košaro kruha, spremljevalka na levi pa ima še mošnjiček z denarjem.

Spodbuda za nas
Iz ljubezni do Kristusa je sveta Elizabeta zapustila vse in se, z vsem svojim srcem, posvetila ubogim, bolnim in revnim. Njen zgled naj nas nauči in spodbudi, da bi tudi mi s potrpežljivostjo in z Božjo pomočjo sprejemali uboge današnjega časa. S tem bomo postali Njegove priče. Tega pa ne bomo zmogli drugače kot s tiho povezanostjo z Njim, ki se je za nas popolnoma daroval, da bi tudi mi lahko odkrili in ljubili uboštvo kot najgloblji vir miru in veselja.
Vir2

Slovenski skladatelj Andrej Misson je na njeno čast napisal glasbeno delo “Kantata po sv. Elizabeti”.
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v grofica, svetniki | Označeno , , , | Komentiraj

sveta Agnes (Neža) Asiška – devica

sveta Neža AsiškaV Asissiju (v Umbriji pri Svetem Damijanu), sveta Neža, devica, ki je v cvetu mladosti sledila sestri sveti Klari. Pod vodstvom svetega Frančiška se je z vsem srcem oklenila uboštva.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Agnes (Neža) Asiška – devica

sveti Leopold – knez

sv. LeopoldImena: Leopold, Leo, Poldi, Polde, Poldek, Leopoldina, Poldika, …
Leopold je bil avstrijski mejni grof iz rodbine Babenberžanov, ki je tesno povezana z usodo slovenske zemlje v srednjem veku. Legenda pripoveduje, da se je 8. maja 1106 pogovarjal s svojo ženo Nežo, kje bi postavila cerkev in samostan. Kar je potegnil veter in grofici odnesel z glave poročni pajčolan. Zastonj so ga iskali. Čez nekaj dni je šel grof na lov in kakor po naključju je našel pajčolan na cvetočem bezgovem grmu. »Tu bo stala cerkev in samostan. To mi je kakor znamenje iz nebes,« je vzkliknil knez. Tako je nastal slavni samostan Klosterneuburg. Pozidal pa je še veliko drugih samostanov in cerkva.

Grof Leopold je prevzel oblast star triindvajset let in si je po Salomonovem zgledu prosil od Boga ne dolgega življenja ali bogastva, marveč modrosti, da bo mogel svoje ljudstvo Bogu všečno vladati. Pismo papeža Inocenca pravi o njem: »Štirideset let je Leopold vladal Avstrijo, in sicer v onih časih, ko je bil v Nemčiji vsakdo v največjem strahu zaradi krvavih vojska, morij, požigov in razdejanj; on pa je mirno vladal, na vso moč pravično in krotko.«
Dvakrat pa je le moral prijeti za meč zoper Madžare in jih obakrat premagal. Tako je pokazal, da ne zna samo moliti, ampak tudi sukati meč, če to terja pravica. Rad bi se bil udeležil tudi križarskih vojsk, da bi pomagal vzeti Gospodov grob nevernikom, toda okoliščine mu niso dale, če je hotel doma ohraniti mir. Leopold je imel osemnajst otrok. Med sinovi sta najbolj znana Oton in Konrad, ki sta kot cerkvena kneza v Fresingu in Salzburgu imela duhovno in svetno oblast tudi nad znatnim delom slovenske zemlje.
Smrt je Leopolda presenetila na lovu 15. novembra 1136, v starosti triinšestdeset let. Njegov grob v kripti samostanske cerkve v Klosterneuburgu je še danes cilj številnih romarjev.
Goduje 15. novembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v knez, svetniki | Označeno , , , | Komentiraj

sveti Janez (Ivan) Trogirski – puščavnik in škof

sveti Janez TrogirskiV Trogiru v Dalmaciji (v današnji Hrvaški), sveti Janez (Ivo), škof, ki je bil posvečen za škofovsko službo iz puščavnika v kamaldulenskem samostanu v Osoru. Srečno je branil mesto razrušenja pred kraljem Kolomanom.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Janez (Ivan) Trogirski – puščavnik in škof

sveti Stanislav Kostka – redovnik

Stanislav KostkaZavetnik Poljske, študentov, umirajočih in proti očesnim boleznim
Atributi: lilija, razpelo, rozni venec in Marijina podoba
Imena: Stanislav, Stane, Stanimir, Stanislavko, Stanisa, Stano, Stas, Stasa, Staso, Stanislava, Stana, Stanka, Stasi, Staska, …
Poljski svetnik in zavetnik mladine je bil sin plemiških staršev. Že v otroških letih je bil tako sramežljiv, da ga je kar rdečica oblila, če je le slišal nespodobno besedo. Štirinajst let starega so poslali starši z bratom Pavlom na Dunaj v šole. Tam je stanoval v hiši nekega luteranca. Ko je nekoč hudo zbolel, gospodar ni pustil duhovnika v hišo, da bi bolniku prinesel obhajilo. Tedaj se je zatekel k sv. Barbari in pripovedujejo, da mu je svetnica v zamaknjenju v spremstvu dveh angelov prinesla sv. popotnico.

Stanislav tedaj ni umrl. Po tistem ga je začelo vleči k jezuitom. Brat Pavel, ne sicer zloben, vendar pa ves posveten, ga je vedno navajal na posvetna pota. Stanko je odgovarjal: »Za nekaj višjega sem se rodil.« In ostal je stanoviten, dasi je od brata zaradi tega moral preslišati marsikatero grenko, celo trpeti udarce. Ko je nekoč brat spet z njim prav grdo ravnal, mu je Stanislav zagrozil, da bo pobegnil. »Le pojdi, kamor hočeš,« ga je zavrnil Pavel. Stanislav je porabil to priložnost, da bi uresničil svoj sklep in stopil v Družbo Jezusovo. Preoblekel se je v kmečkega fantiča in se odpravil peš na dolgo pot v Augsburg k provincialu jezuitskega reda v Nemčiji, sv. Petru Kaniziju. Ta pa se ga je bal sprejeti, ker je vedel, da bi starši ugovarjali. Zato je šel Stanislav v Rim k sv. Frančišku Borgiu, generalu reda.
A le deset mesecev je bil jezuitski novinec. Na veliki šmaren 1568 je umrl, star še ne osemnajst let, kakor je bil sam prej napovedal. Na smrtni postelji so ga sobratje vprašali, ali je pripravljen umreti. Odgovoril je s psalmistom: »Pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno!« Izgovarjajoč sveti imeni Jezus in Marija, ki ji je rekel »moja mati«, je izdihnil svojo dušo.
»Živeti hočem, kakor je Bogu všeč; ali je to drugim všeč ali ne, tega mi ni mar« (sv. Stanislav).
Pogosto ga kažejo z detetom Jezusom, kar naj bi kazalo na njegova videnja.
Goduje 13. novembra, ponekod 15. avgusta.
Vir

Redovni novinec

Stanislav KostkaČeprav je bil Stanislav Kostka (1550 – 1568) manj kot eno leto pri jezuitih, ko je že umrl, je zelo poznan po svoji mladostni svetosti in trdni odločenosti, da bo sledil božjemu klicu kljub nasprotovanju domačih. Po rodu poljski plemič (njegov oče je bil graščinski oskrbnik in senator v kraljestvu) je bil namenjen za javno službo. Leta 1564 so starši Stanislava in njegovega starejšega brata Pavla poslali na študij v pravkar odprti jezuitski kolegij na Dunaju. Najprej sta bila mlada plemiča gosta v jezuitski skupnosti ob kolegiju, po sedmih mesecih pa sta se preselila v hišo senatorja Kimberker-ja. Kimberker je bil odločen protestant, ki nebi nikoli dovolil duhovniku priti v njegovo hišo z najsvetejšim. To je postalo problem, ko je sredi decembra 1565 Stanislav zbolel za neznano boleznijo. Stanislav je vztrajno prosil za sveto popotnico, a mu njegov brat ni hotel ustreči. Stanislav je molil k sveti Barbari, zavetnici bratovščine, ki ji je pripadal, za posredovanje pri Bogu, da bi mogel prejeti sveto popotnico preden bo umrl. Imel je mistično doživetje obiskanja Marije, ki mu je v roke položila dete Jezusa, kar si je razložil kot namig, naj vstopi v Družbo Jezusovo.

Stanislav KostkaPo svoji nenavadni izkušnji je mladi plemič ozdravel in obiskal jezuitskega provinciala na Dunaju, s prošnjo, da bi vstopil k jezuitom. Provincial mu je bil naklonjen, je pa dejal, da ga ne more sprejeti brez privolitve njegovih staršev. Stanislav je vedel, da starši ne bodo dovolili njegovega vstopa. Odločni mladenič se je posvetoval z nekim drugim jezuitom, ki mu je predlagal, naj obišče še provinciala v Augsburgu v Nemčiji, patra Petra Kanizija, če bi ga ta sprejel. Stanislav se je odločil, da bo poizkusil in se je zjutraj 10. avgusta 1567 izmuznil z Dunaja. Odložil je svojo plemiško obleko in ogrnil preprosta oblačila romarjev, kar mu je pomagalo, da se je prikril jeznemu bratu, ki mu je sledil in ga v tako revni obleki ni prepoznal.

Stanislav je s težavo prepešačil 725 kilometrov dolgo pot do Augsburga in nato še naprej do Dillingen-a, kamor je šel pater Kanizij. Izrazil mu je svojo željo in mu ponudil pismo s priporočilom jezuita z Dunaja. Kanizij je v njem prepoznal iskrenega in duhovno bogatega mladeniča in se je odločil, da ga sprejme. Poskrbel je tudi, da je Stanislav lahko spremljal dva mlada jezuita v Rim, ki je mnogo dlje od Poljske kot Nemčija, in tako dovolj daleč, da Stanislava družina nebi mogla ustaviti. Proti koncu septembra so Stanislav in dva mlada jezuita zapustili Nemčijo in 25. oktobra prispeli v Rim. Odšli so v hišo, kjer je bil jezuitski vrhovni predstojnik, pater Frančišek Borgija.

Stanislav je Borgiji predal priporočila Petra Kanizija. Borgija ga je najprej tri mesece zadržal v Gesú-ju, nato pa ga je poslal v Rimski kolegij in pozneje v noviciat San’ Andrea. Stanislav je ostal v noviciatu samo deset mesecev. V začetku avgusta 1568 je zaslutil, da bo kmalu umrl. Zbolel je in imel mrzlico. Ker se ni zdelo, da bi bil resno bolan, brat bolničar njegovi slutnji ni verjel. 14. avgusta je Stanislav povedal bolničarju, da bo naslednji dan umrl, vendar ta tega ni vzel zares. Še isti dan se je Stanislavu stanje poslabšalo in zgubil je vse moči. Prejel je sveto popotnico in molil z novinci in drugimi jezuiti, ki so bil pri njem. Okrog treh zjutraj na praznik Vnebovzete je oznanil, da se mu približuje Marija z angeli, da ga vzamejo v nebesa, kmalu nato je umrl.
Vir

Prispevek na TV Exodus:
[hana-flv-player video=”http://www.exodus.si/files/video/b05b8d5f078272996bb55bbc53d0d0cd.flv” width=”500″ height=”330″ description=”sveti Stanislav Kostka” player=”4″ autoload=”true” autoplay=”false” loop=”false” autorewind=”true” /]
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , | Komentiraj

sveti Emilijan – duhovnik in menih

sveti EmilijanV gozdovih pokrajine Cogolle [kogólje] (blizu Bercea [berséja] na Španskem), sveti Emiliján, duhovnik, ki je po puščavniškem in duhovniškem življenju slednjič izpovedal meniško. Bil je slaven po darežljivosti do ubogih in po preroškem duhu.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v menih, svetniki | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Emilijan – duhovnik in menih

sveti Janez Miloščinar – patriarh

sveti Janez MiloščinarPri Limassolu (na otoku Ciper), smrt svetega Janeza Miloščinarja, aleksandrijskega škofa, slavnega po usmiljenju do revnih, polnega ljubezni do vseh, ki je skrbel za izgradnjo več samostanov, zdravilišč in sirotišnic in se je zelo trudil, da bi odpravil vso revščino mesta. V ta namen je on sam delil premoženje Cerkve in stalno spodbujal bogate k dobrodelnosti.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Janez Miloščinar – patriarh

sveti Pavlin iz Yorka – menih in škof

V Rochestru [ročestru] (na Angleškem), smrt svetega Pavlína, škofa v Yorku, ki je bil menih in učenec papeža svetega Gregorija Velikega in od njega z drugimi poslan oznanjat Evangelij Angležem. Spreobrnil je h Kristusovi veri Edwína, kralja Northúmbrije in njegovo ljudstvo in jih v rekah umil v kopeli prerojenja.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v menih, svetniki | Označeno , , , | Komentiraj