zaroka Marije in Jožefa – spomin

O zaroki med Marijo in Jožefom poročata tako evangelist Matej kakor Luka. Zaroka je pri Judih veljala za pomembno dejanje in je bila slovesnejša kot sama poroka. Zaročenca sta po zaroki še bivala vsak na svojem domu in šele po poroki, ki je bila čez nekaj mesecev, sta se preselila na skupni dom. Tako je bilo tudi z Jožefom in Marijo. Ko je Jožef spoznal, da je Marija spočela od Svetega Duha, je ni odslovil, temveč jo je vzel k sebi. Spomin Marijine zaroke so začeli praznovati šele v 15. stoletju in sicer v znamenitem mestu Chartres pri Parizu.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v spomin | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za zaroka Marije in Jožefa – spomin

sveta Irena Rimska – vdova

f77687c28a1f4daabff4d637048a81cbIzročilo navaja, daje bila vdova mučenca Kastula, ki je negoval svetega Sebastijana, ki so ga posuli s puščicami, dokler ni ozdravel.
Umrla je v Rimu okoli leta 288.
Irena pomeni “mirna”, Mira.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki, vdova | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Irena Rimska – vdova

sveta Neža (Agnes) – devica in mučenka

AgnesZavetnica čistosti, devic, vrtnarjev, otrok
Atributi: dolgi lasje
Imena: Neža, Janja, Agnes, Agica, Agneta, Ines, Nesa, Nežka, Nežika, …
Častimo jo kot devico in mučenko. Komaj trinajstletno Nežo, hčer plemenitih rimskih staršev, lepo in bogato, je vzljubil in zasnubil sin cesarskega namestnika Simfronija – tedaj so se v Rimu dekleta zaročala še čisto mlada – a ga je odklonila, ker se je bila zaročila nebeškemu Ženinu. Rekla je: »Da sploh morem ugajati še komu drugemu, to je že razžaljenje za mojega Ženina. On me je prvi izvolil, on me bo imel. Naj umrje telo, ki me dela všečno očem, katerim ne maram ugajati.« Te besede ji polaga v usta sv. Ambrož. Zato jo je užaljeni ženin baje sam naznanil, da je kristjanka.
Sodnik je zagrozil nedolžni deklici, da bo dal oskruniti njeno deviško čast, kar je bilo zanjo hujša preizkušnja kakor sama smrt. Junaška deklica mu odvrne: »Kristus ni tako pozabljiv, da bi ne mislil na svojo nevesto in bi dal pogubiti njeno zlato sramežljivost. On stoji čistim ob strani in ne dopusti, da bi jim kdo siloma oropal dragoceni zaklad svetega devištva. Železo, če hočeš, lahko napojiš z mojo krvjo, mojih udov pa ne boš omadeževal s poželjivostjo!«
Po pripovedi sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. To se je najbrž zgodilo leta 304.
Goduje 21. januarja.
Sveto Nežo upodabljajo z jagnjetom, kar pomeni njeno latinsko ime Agnes. V njej posvečeni rimski baziliki blagoslavljajo na današnji dan dve jagnjeti; iz njune volne stkejo volnene trakove, »palije«, ki jih nosijo nadškofje v znamenje svojega dostojanstva.

»Pogledal sem in glej, na gori Sion je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta … in peli so novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče razen onih … Ti so deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamor koli gre«
(Raz 14,1-4).
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Neža (Agnes) – devica in mučenka

sveti Sebastijan (Boštjan) – mučenec

Sebastijan Zavetnik umirajočih, proti kugi, trgovcev z železom, lončarjev, kositrarjev, vrtnarjev, strojarjev, vojakov, vojnih invalidov, vodnjakov, proti živinskim boleznim
Atributi: mlad, lep moški privezan k drevesu in preboden s puščicami
Imena: Sebastijan, Sebastjan, Sebo, Seba, Boštjan, Boško, Boštjana, …
O tem mučencu imamo malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrož je zapisal, da se je rodil v Milanu, mučeništvo pa dosegel v Rimu. Rimski kronist iz leta 354 je zabeležil njegov grob ob Apijski cesti; nad njim je sezidana lepa cerkev. Odkopali so tudi njegov grob, ki s svojo preprosto obliko spodbuja domnevo, da je bil mučen po letu 250.
Po legendi, napisani kmalu po letu 400, je bil Boštjan stotnik cesarske telesne straže. Ko se je začelo preganjanje kristjanov, je obiskoval ječe, v katere je kot častnik dvorne straže imel prost dohod, in v njih tolažil svoje brate po veri in jih osrčeval za poslednji boj. Prijatelji so ga svarili, naj bo previden. Hrabri stotnik je odgovoril: »Ali se sme vojak bati nevarnosti? Če zastavlja svoje življenje za cesarja, zakaj bi ga ne zastavljal tem bolj za Boga?«
Cesarju Maksimijanu je rekel: »Vedno sem prosil Kristusa za tvoje zveličanje. Boga, ki je v nebesih, sem prosil za blagor rimskega cesarstva; nespametno pa se mi zdi moliti bogove, ki so iz kamna.« Cesar ga je izročil spretnim afriškim strelcem, da bi ga s puščicami počasi umorili; ga ne zadeli v glavo ali srce, temveč mu zadali kar največ ran. Čeprav je bil s strelicami ves posut, je bil samo navidezno mrtev in je potem ob skrbni negi svetniške vdove Irene popolnoma okreval. Šel je k cesarju, ki je bil presenečen: »Kaj nisi ti tisti Boštjan, ki sem ga ukazal prebosti s puščicami?« Boštjan mu je odgovoril: »Sem. A Gospod Jezus mi je vrnil življenje, da ti morem javno očitati, kako po krivici preganjaš kristjane.« Razsrjen ga je nato cesar dal odvesti v dirkališče in ga tam pobiti.
Sv. Boštjana so začeli že zgodaj častiti kot priprošnjika zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni (takšna bolezen naj bi bila kakor skrivaj sprožena puščica!). V zgodnjih stoletjih je bil svetnik prvi zavetnik zoper kugo, pozneje pa skupaj s sv. Rokom, ki je polagoma stopil na njegovo mesto. Zdaj mu je na Slovenskem posvečenih blizu 30 cerkva.
Goduje 20. januarja.
Vir

O življenju sv. Sebastijana (ali po naše Boštjana) je malo zgodovinskih podatkov. Po zapisih sv. Ambrozija se je rodil v Milanu, mučeništvo pa je dosegel v Rimu, kjer bi naj ob Apijski cesti bil njegov grob nad katerim stoji cerkev. Na podlagi izkopavanj domnevajo, da je bil mučen po letu 250.
Življenje sv. Sebastjana nam je znano le iz legende, ki je bila zapisana po letu 400. Sebastijan je bil stotnik cesarske telesne straže v Rimu v času, ko je vladal cesar Maksimiljan. Legenda pripoveduje, da je »pod plaščem cesarske službe prikrival Kristusovega vojščaka, da bi osrčeval kristjane, ki so v trpljenju pešali«. Ko je Maksimiljan izvedel, da je Sebastijan kristjan, je afriškim strelcem ukazal, naj ga gosto obstrele s puščicami, a ne v glavo in srce, saj je hotel, da umre počasne smrti. Na pol mrtvega ga je v svojo hišo odnesla pobožna vdova Irena ter mu stregla, dokler ni okreval. Sebastjan se je nato vrnil pred cesarja, mu očital krivično trpinčenje kristjanov in cesar ga je dal pobiti s koli.

Sv. Sebastijana (Boštjana) upodabljajo privezanega na drevo ali na steber s puščicami v telesu.
Je priprošnjik zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni, ki zadenejo človeka kakor izstreljene puščice. Je zavetnik vojakov, lovcev, livarjev, kamnosekov, vrtnarjev.
Danes godujejo tisti, ki nosijo ime: Sebast(i)jan, Sebo, Boštjan.
Vir
Danes godujejo tudi…
Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Sebastijan (Boštjan) – mučenec

sveta Mario in Marta – zakonca in mučenca

Mario in MartaBila sta starša sinov Abaka in Audifaksa. Skupaj so umrli mučeniške smrti leta 268 v Rimu.
Relikvije svetega Marija hranijo v  Prümu, v Eifelu in v Seligenstadtu na Maini.
Nekateri menijo, da ime izvira iz “morski človek”. Vendar se to nanaša bolj na Marino.  Mario pa izhaja iz latinskega mas, maris – “človek močan, sijoč”. Drugi spet navajajo keltski izvor, ki pomeni “moški”.  Med ljudmi pa je bolj mišljeno po Mariji, kot moško ime od Marije. Vendar za to obstaja ime Marijan.  Tako vidimo, da je tolmačenje večpomensko, torej tudi negotovo.
Ime Marta izhaja iz aramejščine in pomeni “gospa, gospodarica”. Znan nam je vzklik: Maranatha – Pridi, Gospod!
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Mario in Marta – zakonca in mučenca

sveta Marjeta Ogrska – devica in kraljična

Marjeta Ogrska Atributi: Redovnica z lilijo, s krono pri nogah, plašč pokrit z zvezdami
Imena: Marjetica, Eta, Greta, Magi, Marga, Margaret, Margareta, Biserka, Meta, Rita, Pegi, Metka, Meti

Bila je iz istega rodu Arpadovičev kakor prvi krščanski ogrski kralj sv. Štefan. Iz tega rodu je izšlo še več svetnikov. Na Marjeto je najbolj vplivala njena teta sv. Elizabeta. V letu pred Marjetinim rojstvom se je njen oče kralj Bela IV. zaobljubil, da bo prihodnjega otroka povsem posvetil Bogu, če ga reši pred Mongoli. Bil je uslišan, in zaobljubo je držal. Komaj štiriletno hčerko je izročil v vzgojo dominikankam v Vesprimu. Z dvanajstimi leti si je izprosila dovoljenje, da napravi redovne zaobljube. Ko se je razvila v zdravo in lepo dekle, so ji ponudili spregled obljub, če hoče vzeti za moža poljskega princa Boleslava ali neapeljsko-sicilskega kralja Karla. Vse ženitne ponudbe je odklonila. Svojega očeta je zaradi ženitvenih načrtov celo grajala in ga opozorila, da je dolžan držati zaobljubo.
Kar presenetljivo je, kako je ta kraljeva hči vzljubila uboštvo, ponižnost in skromnost. Najrajši je nosila ponošeno obleko, se veselila vsakega dela in rada stregla bolnim sestram. Ko je neka sestra zbolela za rakom in so druge sestre s težavo prenašale zoprni duh, je prosila, da ji sama streže, in je vztrajala v tej službi do konca. To je štela za pravo kraljevsko opravilo. Moč za tolikšno žrtvovanje je črpala iz evharistične daritve. Takrat so tudi redovnice prejemale obhajilo le nekajkrat na leto. Kadar je bilo obhajilo dovoljeno, se je Marjeta na to srečo pripravljala s hudim postom in nočnim bedenjem. Iz nje je žarel poseben notranji ogenj, pa naj je govorila z obiskovalci s kraljevega dvora ali z reveži, ki so prosili hrane na samostanski porti.

Umrla je leta 1270, stara komaj osemindvajset let. Že naslednje leto je njen brat kralj Štefan V. začel postopek, da bi jo razglasili za blaženo. V petih letih je bil dokazni postopek za njeno svetništvo končan, pozneje pa so se spisi o tem za časa papeške avignonske sužnosti izgubili. V domovini so jo takoj po smrti imeli za svetnico in jo močno častili, tudi naši prekmurski Slovenci. Papež Pij XII. je njeno svetništvo dokončno potrdil leta 1943.
Goduje 18. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Marjeta Ogrska – devica in kraljična

sveti Anton (Zvonko) – puščavnik in menih

Anton puščavnik Zavetnik vitezov, domačih živali, svinj, mesarjev, slaščičarjev, grobarjev, pletarjev; proti boleznim, kugi, ognju, proti kužnim boleznim govedi
Atributi: palica, knjiga, palica z zvončkom, svinja, demoni
Imena: Tone, Tonček, Ante, Antun, Tonči, Nino, Toni, Tonki, Ninko, Antonija

Anton je bil sin bogatih staršev. Rodil se je leta 251 v Srednjem Egiptu. Po smrti staršev, ki so mu prav mlademu umrli, je nekoč slišal pridigo o bogatem mladeniču. Zazdelo se mu je, kakor da je on tisti bogati mladenič, ki mu Gospod naroča: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Anton je tako naredil. Oskrbel je svojo mlajšo sestro, imetje razdal revežem in šel v puščavo.
V puščavi ga je hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami. Po neki takšni strahotni uri stopi Anton pred svojo celico, vije roke in iz dna srca kliče proti nebu: »Gospod, rad bi bil popoln, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo in kvarijo.« Tedaj zasliši glas:
»Če hočeš biti prijeten Gospodu, moli; in če ne moreš moliti, potem delaj! Naj ti ne počiva ne roka ne srce!«

»Mož božji«, puščavnik Anton, je zaslovel po vsem rimskem cesarstvu. Sam cesar Konstantin mu je s svojimi sinovi pisal pismo s prošnjo, naj bi ga razveselil s svojim odgovorom. Antonovi učenci so se čudili tako veliki časti, ki je doletela njihovega učitelja. Anton jim je odgovoril: »Kaj bi se čudili, če piše umrljiv človek prav tako umrljivemu človeku. Čudite se, da je sam Bog zapisal nam v svetem pismu svojo postavo in nam govoril po svojem edinorojenem Sinu.«
Ko je v devetdesetem letu videl puščavnika Pavla (njegovega godu se spominjamo 15. januarja), je vzdihnil: »Jaz še imena puščavnik nisem vreden.« Saj, ponižnost je bila Antonova najbolj značilna čednost. Umrl je star 105 let.
Goduje 17. januarja.
  »Moj sin, izvršuj svoja dela v ponižnosti in boš priljubljen pri bogovšečnih ljudeh! Kolikor večji si, toliko bolj se ponižuj in boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17-18). 
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v menih, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Anton (Zvonko) – puščavnik in menih

sveti Marcel I. – papež

Marcel I. Zavetnik hlapcev
Atributi: papež z oslom in jaslimi
Imena: Marcelin, Marcelino, Marcelj, Marcello, Marčelo, Marsel, Marcela, Marčela, Marsela…

Po četrtem odloku cesarja Dioklecijana (leta 304) je bila škofom dana samo izbira: ali odpad ali smrt. Vihar preganjanja se je polegel šele jeseni 306, ko je v Rimu prevzel vlado Maksimijanov sin Maksencij. Novi cesar je v začetku kazal naklonjenost. Cerkev je uživala toliko miru, da si je maja 308 izvolila Marcela za škofa in vrhovnega pastirja. Po rodu je bil Rimljan in je dobro poznal cerkvene razmere v mestu Rimu. O njem poročajo, da je mesto razdelil na petindvajset cerkvenih središč (imenovanih »tituli«), da bi olajšal pouk o veri in pospešil sprejem novih priglašencev v krščansko občestvo; ti so se takrat, ob koncu najhujših preganjanj, javljali v izjemno velikem številu.
Za časa njegovega papeževanja so nastali v rimski Cerkvi nemiri zaradi sprejemanja »padlih«, to je tistih, ki so ob preganjanju darovali bogovom, potem pa so hoteli priti nazaj v Cerkev brez javne pokore. Marcel jim tega brez pohujšanja pri drugih zvestih vernikih ni mogel dovoliti. O tem je pozneje pisal papež Damaz (366-84): »Resnicoljubnega pastirja so nesrečneži imeli za bridkega sovražnika, ker je zahteval, da morajo padli objokovati svoje grehe. Pa so pobesneli zanetili sovraštvo, napravili razdor in prepir. Sledil je upor in poboj. Vezi miru so bile raztrgane.«

Vodja padlih, ki so se uprli papežu, je bil neki Heraklij, zelo fanatičen in nasilen človek. Zdi se, da je ta ovadil papeža Marcela cesarju Maksenciju in ga očrnil, da je vzrok neredov. Cesar je uporabil predpis, ki je prepovedoval organiziranje cerkvene družbe, in je papeža obsodil na izgon; izgnal pa je tudi Heraklija, da se pokaže objektivnega pri obrambi reda in miru. Marcel je kmalu nato (najbrž 16. januarja 309) v pregnanstvu umrl.
Goduje 16. januarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Marcel I. – papež

sveti Gabriel (Camillo) von Ferrara – kirurg

sveti Gabriel (Camillo) von Ferrara - kirurgRodil se je okoli leta 1543 v Mailandu pri Milanu; umrl pa 15. januarja leta 1627 na Dunaju v Avstrija.
Camillo, grof iz Ferrara je študiral medicino in postal kirurg. Leta 1591 je vstopil v red Bratov krščanske ljubezni. Napisal je knjigo „Nuova selva di Cirurgia, divisa in due parti“. V tistem času je bilo to standardno zdravstveno čtivo, prevedeno tudi v nemščino.
Leta 1608 je uspešno operiral poljskega kralja Zigmunda II. V zahvalo je le-ta 1609 dobil bolnišnico v Krakovu. Zdravil je tudi Avstrijskega carja Matthiasa. leta 1614 je na Taborstrasse na Dunaju odprl bolnišnico, ki je bila temelj za sedanjo, ki ima 400 postelj. Leta 1615 je odprl bolnišnico v Gradcu, ker je uspešno zdravil nadvojvodo Ernesta. Njegov brat Ferdinand II. je leta 1619 postal avstrijski cesar. Bil je Gabrijelov prijatelj, zato mu je dal leta 1624 mnoge privilegije v Avstriji. Tako, da je lahko na primer prosto zbiral darove za bolnišnice.
V tridesetletni vojni je bil vojaški zdravnik in sodeloval v bitki pri Jasni Gori leta 1620. Leta 1625 je ustanovil bolnišnico v Trstu.
Gabriel pomeni “Božji junak”
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v redovnik, svetniki | Označeno , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Gabriel (Camillo) von Ferrara – kirurg

blaženi Odon (Oton) – menih

Odon Imena: Odon, Odone, Odonči, …
Blaženi Odon si je že v otroštvu izprosil sprejem v kartuzijanski samostan Casotta blizu rojstnega italijanskega mesta Novare. Že kot dečka ga je privlačilo skrivnostno meniško življenje. Hitro je napredoval na poti krščanske popolnosti. Živel je sila strogo, ljubil je molk in premišljevanje, ki je bilo tako posvečeno Bogu, da ga ni zmotila nobena posvetna misel. V globokem molku je prodiral v zaznavnost onstranskih resničnosti. V »puščavi« kartuzijanskih celic je iskal stik z Bogom. V osebni duhovni avanturi je prehajal meje časa in prostora. Njegovo življenje je bilo naravnano v življenje po življenju.
V času krize jurkloštrskega samostana je v visoki starosti leta 1189 postal prior kartuzijanov v Jurkloštru. Mnogi so menili, da bo lahko s svetniškim prizadevanjem in z zgledom najvišjih kreposti in modrosti usmeril menihe k prvotni gorečnosti ter rešil samostan pred propadom.
Kartuzijane je vodil približno dve leti, ko se je ta miroljubni mož proti svoji volji zapletel v spor s sosednjim krškim škofom, ki je omejeval samostanske pravice. Verjetno so se tudi sobratje težko sprijaznili z novim redom in z zahtevo po strogem in doslednem izpolnjevanju redovnih pravil. Ker ga menihi niso poslušali, je svoje misli zapisal v obširno knjigo pridig za celo bogoslužno leto. Zaradi nevzdržnih razmer se je odpravil v Rim k papežu Klemenu III. in ga prosil, naj ga odveže dolžnosti priorja v Jurkloštru. Papež mu je ustregel in mu pustil na izbiro samostan, kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.

Zadnja leta je preživel v benediktinskem samostanu v Trisulti, kjer je utrujen in bolan prosil zatočišča, ko se je vračal iz Rima, ter v nunskem samostanu v Tagliacozza, kjer je do smrti duhovno vodil samostan svetih Kozma in Damijana ter opravljal službo spovednika.
OdonOdon je bil tako zatopljen v večnost, na katero se je pripravljal, da se je ljudem dozdevalo, da je živi glasnik onstranstva. Prag večnosti je prestopil, kakor je sam napovedal, 14. januarja leta 1200, star sto let. Umirajoč je spregovoril: »Že vidim svojega Kralja! Takoj bom stal pred njegovim obličjem,« nato se je dvignil kakor v pozdrav Kralju nebes, razprostrl roke in v vidni blaženosti izdihnil. Kljub temu da ni dolgo vodil kartuzije, je njegovo bivanje v Jurkloštru zapustilo pridih svetosti.
Rodil se je leta 1100 v italijanskem mestu Novara, umrl pa 14. januarja leta 1200 v nunskem samostanu v Tagliacozzi blizu Rima.
Izročilo o Sv. Trojici
Bl. Odon je posebej častil Sveto Trojico. Samo v duhovni moči Svete Trojice lahko v času in prostoru v duhovnem življenju po Kristusu preraščamo nasprotja dvojnega, v katerem smo tako zelo razpeti.
Jurkloštrska plastika
V jurkloštrski kartuzijanski cerkvi zanimiva plastika skozi simbol ohranja zanimivo dediščino bl. Odona, ki jo bo vredno razdeljeni čas še bolj posodobiti.
Vir

OdonBil je redovnik kartuzijanskega reda in je del svojega življenja preživel tudi na slovenskih tleh: v kartuziji Jurklošter in v Žičah. Rodil se je leta 1100 v italijanskem mestu Novara in že kot mlad fant vstopil v kartuzijanski samostan. Oton (ali Odon) je bil vzoren redovnik, strog do sebe, ljubil je molk in premišljevanje. Ni točno znano, kdaj je prišel v slovenske kraje, a poslan pa je bil z namenom, da bi menihe v Jurkloštru pripeljal k prvotni gorečnosti, saj se je govorilo o njihovi duhovni mlačnosti. Preden je bil izvoljen za predstojnika kartuzije Jurklošter (leta 1189), je verjetno nekaj let živel v kartuziji v Žičah. V Jurkloštru je ostal le dve leti, nato pa je, zaradi težav s sobrati, šel osebno v Rim in papeža Klemena III. prosil, naj ga razreši službe predstojnika. Papež mu je ustregel. Nekaj časa je bival pri benediktincih v Markah, kjer je živel po kartuzijanskih pravilih. Njegov način življenja je tako močno vplival na benediktince tamkajšnjega samostana, da so se kasneje spremenili v kartuzijo. Zadnja leta svojega življenja je Oton preživel kot duhovni vodja nunskega samostana. Ob cerkvi so mu po kartuzijanskih pravilih zgradili celico iz katere edina pot je vodila v cerkev. Tam je imel govore za redovnice in mnoge vernike, ki so ga prihajali poslušat. Umrl je leta 1198.
Kartuzijanski red je ustanovil sv. Bruno v Franciji. Redovniki živijo v samoti, z molitvijo in delom služijo Bogu in ljudem; sredi noči vstajajo k molitvi, ne jejo mesa, redno se postijo. V Sloveniji je danes ohranjena le kartuzija v Pleterjah na Dolenjskem. Kartuzijo Jurklošter je v Jurjevem pri Celju leta 1173 ustanovil krški škof Henrik.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, menih | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za blaženi Odon (Oton) – menih