sveta Terezija Benedikta od Križa (Edith Stein) – mučenka, sozavetnica Evrope

sv. Benedikta od Križa Zavetnica Evrope
Imena: Edith, Edita, Eda, Edit, Dita, Ditka, Ita, …
Rodila se je leta 1891 v Vroclavu kot sedmi otrok globoko verne judovske družine. Komaj je imela dve leti, ji je umrl oče. Mati Avgusta je zmogla prebroditi hudo izgubo, ker je globoko verovala v enega Boga. Dvajsetletna je Edith začela študirati filozofijo na univerzi v rodnem mestu. Pri tem se je srečala s filozofijo fenomenologa Husserla. Zapisala je: »Pri 21 letih sem bila polna pričakovanj. Psihologija me je razočarala … fenomenologija pa me je takoj navduševala zaradi objektivnega načina dela.« Preselila se je v Göttingen in postala Husserlova učenka.

Z veliko vnemo se je lotila študija, seznanjala se je z mislimi vodilnih takratnih filozofov (Conrad-Martius, Max Scheler, Adolf Reinach …) in prišla v stik z mislijo na Boga. Po Reinachovi smrti jo je vdova prosila, naj ji pomaga urediti moževo zapuščino. Srečanje s to globoko verno ženo ji je dalo misliti, kakšno veliko božjo moč da križ tistim, ki ga nosijo. Sama pravi, da je od tistega časa prenehala njena nevera. Ko pa je čez čas dobila v roke Povest duše, knjigo, ki jo je spisala karmeličanka sv. Terezija Deteta Jezusa, jo je branje tako prevzelo, da je vzkliknila: »To je resnica.« Tedaj se je odločila, da bo postala katoličanka. Krščena je bila 1. januarja 1922.

Tedaj se je njeno življenje povsem spremenilo. Želela se je Bogu popolnoma posvetiti. Deset let je bila nato vzgojiteljica v šoli dominikank v Speyerju in docentka na pedagoškem institutu univerze v Münstru. Učenke so se je spominjale kot ljubeče matere in kot žene z globokim duhovnim življenjem.

Edith SteinLeta 1933 je nastopil Hitler in tedaj se je v Nemčijo začelo preganjanje Judov. Edith je takrat začutila v sebi globoko povezanost s svojim narodom. Zapisala je: »Večina Judov ne priznava Kristusa, ali ni zato dolžnost tistih, ki to razumejo, da nosijo ta križ.« V tem času je tudi dozorela njena odločitev, da vstopi v karmeličanski samostan. To se je zgodilo 14. oktobra 1933 v Kölnu. Prepričana je bila, da je karmel edini kraj, kjer bo mogla svoje življenje darovati za rešitev duš, v samoti ter v veseli in preprosti pokorščini Pravilom in v skupnem življenju. Pri preobleki naslednje leto je prevzela ime Terezija Benedikta od Križa. Leta 1938 je napravila večne zaobljube, 31. decembra tega leta pa so jo premestili, da bi jo kot Judinjo rešili pred preganjanjem, v karmeličanski samostan Echt na Nizozemskem.

Ko so holandski škofje med vojno povzdignili glas zoper preganjanje Judov, so se nacisti znesli predvsem nad tistimi Judi, ki so postali kristjani. 2. avgusta 1942 so jo gestapovci aretirali skupaj s sestro Rozo, ki se je zatekla v samostan. 9. avgusta sta bili ubiti v krematoriju v Oswiecimu (Auschwitz).
Svetničini spisi so zbrani v štirinajstih zvezkih in še vedno zbujajo veliko pozornost. Papež Janez Pavel II. jo je 1. maja 1987 v Koelnu razglasil za blaženo, za svetnico pa 12. oktobra 1998.

Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Terezija Benedikta od Križa (Edith Stein) – mučenka, sozavetnica Evrope

sveti Dominik – redovni ustanovitelj

sv. Dominik GuzmanV času, ko so Cerkev pretresali mnogi notranji nemiri, različne nepravilnosti, herezije in krivi nauki, sta skorajda istočasno zastavila svoje delo dva velika reformatorja: sveti Frančišek Asiški in sveti Dominik. Dominik je po posvečenju postal član regularnega stolnega kapitlja blizu domačega kraja, že kmalu pa se je v njem porodila želja, da bi med odpadniki od Cerkve in preprostim ljudstvom deloval kot misijonar. Njegovo ganljivo pridiganje je bilo podprto z osebnim zgledom: uboštvom, zatajevanjem in prekipevajočo ljubeznijo. Uspelo mu je v marsičem zajeziti kvaren vpliv krivovercev albižanov, valdežanov in katarov, čeprav se je zdelo, da so uspehi njegovega dela bolj ko ne pičli. Sredstvo, ki mu ga je v boju za zmago prave vere v videnju zaupala Marija, je bil rožni venec. Od takrat je bila ta molitev pomemben del njegove duhovnosti in vir moči za oznanjevanje.
Ime: Izhaja iz latinskega Dominicus, kar pomeni »pripadajoč, posvečen Gospodu«
Rodil se je leta 1170 v Caleruegi, gorski vasici blizu Burgosa v Španiji, umrl pa 6. avgusta 1221 v Bologni v Italiji.
Družina: Rodil se je v plemiški družini Guzman očetu Feliksu (Srečku) in materi blaženi Ivani D’Aza. Bil je najmlajši od štirih otrok. Njegov najstarejši brat Anton je postal duhovnik, brata Manesa pa prav tako prištevamo k blaženim.
Ustanovitelj: Leta 1215 je v Toulousu ustanovil pridigarski red dominikancev in žensko vejo dominikank. Pri nas so dominikanci v Petrovčah in Žalcu, nekdaj pa so imeli samostane še v Brežah, na Ptuju, v Kopru in Novem Kloštru pri Celju. Dominikanke pa so bile na Studenicah, v Velesovem, Radljah in v Kopru.
Zavetnik: Dominikancev, Bologne, Filipinov, Dominikanske republike, znanstvenikov, krojačev, proti toči, proti mrzlici, astronomov in astronomije; ljudi, ki so jih po krivem obtožili.

Upodobitve: Največkrat je upodobljen kot pridigar. Oblečen je v dominikanski habit, na glavi ima ozek venec las (tonzuro), v rokah pa različne atribute: knjigo, lilijo, kamen, vrabca, palico, rožni venec. Nad čelom ali na prsih ima zvezdo, pogosto pa je ob njegovih nogah črno-bel pes, ki nosi v gobcu baklo. Velikokrat je upodobljen tudi z Rožnovensko Materjo božjo, kako mu izroča rožni venec.
Beatifikacija: 3. julija 1228 ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika.
Goduje : 8. avgusta (prej so ga praznovali na različne datume: nekaj časa 5. in nato 4. avgusta).
»Človek, ki kroti svoje strasti, je gospodar samega sebe. Lahko jih vodi ali pa ga te zasužnjujejo. Bolje je biti kladivo, kakor pa nakovalo.«
Vir
ŽIVO DOMINIKOVO SPOROČILO

Red bratov pridigarjev – dominikancev

sv. DominikCerkev nenehno išče svoja duhovna pota in ena od njih je tudi dominikanski red, red pridigarjev. Nastal je v začetku 13. stoletja po božjem navdihu sv. Dominika Guzmana (1171-1221), po rodu Španca. Svoje prve brate pridigarje je poslal leta 1217 v znamenita vseučilišča v Pariz, Oxford, Bologna in Madrid. Na prvem vrhovnem zboru, generalnem kapitlju v Bologni, leta 1220 so pod njegovim vodstvom sprejeli prva redovna pravila.

Dominikovi duhovni sinovi, bratje pridigarji, naj bi po njegovi zamisli služili resnici in jo širili med množice. Red je živel v revščini, skrbel za dušno pastirstvo, pridigal in se posvečal študiju. V 13. stoletju je opravil veliko dušnopastirsko in znanstveno delo. Red pridigarjev, ki je danes razširjen po vsem svetu, je v svoji sedemstoletni zgodovini doživljal večje in manjše krize, vendar se do danes ni nikdar delil, temveč je vedno z novo močjo skušal dosledno živeti karizmo svojega ustanovitelja.

Dominik v svojih duhovnih otrocih živi in deluje v obhajanju liturgije, v molitvi in premišljevanju, v študiju in nauku človeške in božje znanosti za zveličanje duš, v oznanjevanju božje besede v pridigi in pouku, v vodenju vernikov in v skrbi za neverujoče, skratka: v hvalospevu, blagoslavljanju in pridigi (laudare, benedicere, praedicare), kot je kratko zapisano s starem grbu dominikanskega reda.

Na slovenska tla so prišli dominikanci že leta 1230, in sicer na Ptuj. Drugi dominikanski samostan je bil ustanovljen v Novem Kloštru pri Polzeli leta 1451. Svoj samostan so imeli tudi pri Sv. Trojici v Halozah (v njem so zdaj minoriti) in v Kopru. Sestre dominikanke pa so se naselile leta 1237 v Studenicah pri Poljčanah, leta 1238 v Velesovem pri Kranju in leta 1251 v Radljah ob Dravi. Cerkvene reforme habsburškega cesarja Jožefa II. so leta 1782 med drugim ukinile tudi dominikanske samostane v avstrijskem cesarstvu.

Zgodilo se je, da je sto petdeset let po Jožefovih reformah seme dominikanskega poklica zopet vzklilo v slovenskem fantu. Leta 1930 je stopil v dominikanski red Alojz Debeljak, rojen v Dramljah pri Celju. Dobil je redovniško ime Ljudevit. Po sorodstvenih vezeh ga je pot pripeljala v dominikanski samostan Bol na Braču (na Hvaru je imel teto.) Pater Ljudevit je imel redne stike z rojstno župnijo, in zgodilo se je, da je v letih 1951 do 1969 odšlo v dominikansko klasično gimnazijo Bol na Braču še več slovenskih fantov, največ iz Dramelj. Takšna je bila povezava s tem redom za vseh pet slovenskih dominikancev, od katerih smo štirje iz Dramelj, eden pa iz Žalca. Pater Ljudevit je umrl že pred štiriindvajsetimi leti, lahko pa rečemo, da je bil kot člen v božji previdnosti, da je red, ki je bil iztrebljen na slovenskih tleh, ponovno vzklil in začel rasti. Dominikanci delujemo v dveh župnijah, v Žalcu in Petrovčah.

Po delu na župniji se dominikanci na prvi pogled morda ne razlikujemo od ostalih duhovnikov, razen po beli redovni obleki – habitu. Saj vsi delamo za božje kraljestvo. Bratske skupnosti, v katerih si delimo delo in materialne dobrine, pa so gotovo bile nekaj novega za župljane, ko smo pred 31 leti postali njihovi duhovniki… Zavedamo se in tako tudi čutimo, da kot dominikanci v svojem oznanjevanju ne smemo nikogar izključiti. V letih, ko se pripravljamo na poslanstvo oznanjevalca evangelija, se pripravljamo v duhu redovnega ustanovitelja sv. Dominika. Gotovo je na vsakega izmed nas naredil močan vtis naš redovni ustanovitelj, ki se je noč in dan poglabljal v Boga, da bi bil v njem čim bogatejši, pri tem pa ni odtegnil misli od ljudi, ki jim je želel pomagati k zveličanju. Njegovo oznanjevanje ni bilo le togo ponavljanje ustaljenih fraz, ampak je prihajalo iz osebne poglobitve v evangelij.

Kaj je sv. Dominiku pomenila kontemplacija? Življenjepisec omenja anekdoto, da ga je neki mladenič vprašal, iz katere knjige se je vsega tega naučil. Svetnik je odgovoril, da se je več kot iz katere koli druge knjige naučil iz knjige ljubezni, to je sv. pismo, ker ona uči o vsem… Zanj je kontemplacija bila trenutek, ko je evangelij sprejemal s srcem, se zanj navdušil in ga sprejel kot zaklad, ki ga ne sme ohraniti zase. Zato je bila njegova beseda, kot pravijo življenjepisci, enostavna in vedra, hkrati pa prepričljiva.

Za dominikance je torej največji izziv zgled sv. Dominika – osebna poglobitev v božje skrivnosti in nato oznanjevanje tega, kar človek spozna kot svojo najglobljo resnico. Pri tem pa oznanjevalec spozna tudi za nujno, da se poglobi v ljudi, ki jim oznanja. Poglobi pa se zato, ker jih ljubi. Tu se dogaja podobno kot pri setvi: izbrano seme je potrebno ob primernem času vsejati v skrbno pripravljeno zemljo, potem pa potrpežljivo čakati… Skrbnost in potrpežljivost setve je ljubezen – velika ljubezen do resnice in do človeka.

Dominikanski red je od vsega začetka bil in ostal velik častilec Matere Božje in pospeševalec posebne oblike marijanske molitve, rožnega venca, ki pospešuje premišljevanje skrivnosti Jezusovega življenja. Ta molitev je sad posebne pobožnosti, ki jo je gojil sveti Dominik do Marije, kateri je tudi posvetil svoj red.

Iz dominikanskega reda izhajajo mnoga znamenita imena, med njimi trije učitelji Cerkve: sv. Albert Veliki, sv. Tomaž Akvinski in sv. Katarina Sienska, mistika Henrik Suso in mojster Eckart, znameniti pridigar in čudodelnik Vincenc Ferrer, borec za pravice Indijancev Las Casas, slikar Beato Andelico in drugi. V novejšem času pa so na pridigarski red opozorili dominikanci Lacordaire, Albert Joseth Lagrange, Garigou Lagrange, Congar, Chenu, Benoit, znameniti govornik Monsabre in Schilleebechx. Iz dominikanskih vrst je izšlo več tisoč znanstvenih pisateljev. Red je tudi zaslužen za svoje delo v misijonih. Cerkvi je dal lepo število svetnikov, mučencev in blaženih, med njimi tudi štiri papeže, ki so vsi dosegli čast oltarja.

Identiteta in specifičnost dominikancev znotraj katoliške Cerkve

sv. DominikDominikanski red gradi svojo specifičnost na štirih značilnostih: bratstvu, demokraciji, študiju in oznanjevanju. Vse te štiri stvari bi lahko združili v eno samo besedo – prijateljstvo.

Prijateljstvo je tudi v središču Božjega življenja. Prijateljstvo Boga Očeta, Sina in Svetega Duha je bilo glavno vodilo teologije prvih dominikancev. Celo naše življenje je zaznamovano s prijateljstvom. Naš način demokratičnega vodenja ni preprosto sprejemanje odločitev. Je administrativna struktura, ki kaže na prijateljsko obliko in spoštovanje mnenja vsakega sobrata. Študij je za nas sredstvo, da to prijateljstvo med seboj in z Bogom poglabljamo.

Skozi zgodovino dominikanskega reda smo bili soočeni s pojavom novih znanosti, novih sredstev, ki so nas vodila k dodatnemu poglobljenemu študiju in oznanjevanju Božje besede. S pojavom in razvojem psihologije je bilo treba Božjo besedo pojmovati in jo razlagati glede na dognanja te vede. Odkritje tiska je pomenilo pravo revolucijo na področju oznanjevanja. S knjigo se je razširjanje znanosti demokratiziralo. Nove znanosti in novi pristopi so povzročali rojstvo novih kultur, ki so nam zastavljale dvoje vprašanj: kako razumeti božjo besedo v luči novih kultur in kako razumeti nove kulture v luči božje besede?

Posebna značilnost našega reda je demokratičnost. Ta izraža temeljne vrednote, ki se zdijo pomembne za vso Cerkev. Najprej gre za poslušanje. Naša demokracija je zasnovana predvsem na medsebojnem poslušanju v iskanju skupnega dobra. To vključuje razpravo, katere se v Cerkvi večkrat bojimo, in konkretno pomeni, da jemljemo resno pripombe svojega sobrata ter skušamo razumno premostiti nesoglasja.

Naša demokracija vključuje tudi zaupanje. Zaupanje sobratu je bilo posebna drža svetega Dominika. Zaupal je v Boga in v svoje sobrate.

Potem ko sem na kratko orisal posebnost dominikancev znotraj katoliške Cerkve, ne morem mimo vprašanja, kateri so danes glavni izzivi za razširjanje veselega oznanila. Prvi izziv je, kako oznanjati evangelij tistim, o katerih se nam zdi, da so pozabili na Boga. Živimo v obdobju, ki je nasičeno s slikami. Sredstva javnega obveščanja, reklamni oglasi, TV in računalniki nas zasipljejo s slikami in nam obljubljajo življenje, srečo, uresničenje ter izpopolnitev samega sebe.

Politiki imajo težave s svojo lastno podobo, ki jo želijo svetu prikazati vsak dan v novi obleki, treba pa je priznati, da ima tudi Cerkev težave s tem, kako se naj predstavi svetu. Mnogim se zdi dolgočasna, moralistična in na pol mrtva, a zato ne bomo iskali vsake vrste obleke, da bi čim bolje prodajali svoje izdelke. Krščanstvo s tem nima zveze. Naše upanje je Jezus Kristus. Današnji izziv za krščanstvo je, posredovati Jezusovo podobo, njegovo lepoto, njegovo življenjsko moč, njegovo rešitev.

Ob naši cestah je vse polno velikih plakatov s fotografijami raznih zvezdnikov, filmskih igralcev, nogometnih igralcev, političnih osebnosti, ki s svojim nasmeškom obljubljajo srečo. Toda to so samo maske. Med tem pa v globini samih sebe iščemo obličja s pravim nasmehom, obličja, ki nas resnično gledajo. Naši psalmi so polni teh želja, želja po Božjem obličju: “Tvoje obličje, Gospod, iščem. Ne skrivaj svojega obličja pred mano!” (Ps 27, 9) Potrebno je, da mi ljudem pokažemo obličje živega Boga, ki je Jezus Kristus.

Naš drugi izziv je, da ne pozabimo na tiste ljudi, ki jih drugi pozabljajo. Živimo v globalizacijskem svetu, ki nas vedno znova prepušča stiku z mnogimi ljudmi. Nikoli še ni bilo toliko denarja vloženega v medicinske raziskave, a žal je 90% vseh investicij namenjenih za bolezni bogatih. V našem okolju je mnogo ljudi, na katere pozabljamo, ogromno je nevidne revščine in novih oblik negotovosti. Če hočemo oznanjati veselo oznanilo vsemu človeštvu, moramo opozoriti tudi na te ljudi in se jim približati.

Zadnji izziv za nas so ljudje, ki poznajo drugačno podobo Boga. Biti moramo pozorni nanje, biti moramo pripravljeni se učiti od njih v dialogu. Pogosto slišimo, da sta oznanjevanje in dialog dve različni stvari. S tem se nikakor ne moremo strinjati. Ni oznanjevanja brez dialoga. Kako naj nekomu posredujem svoje mnenje, če se z njim nisem pripravljen pogovarjati?

Če oznanjamo Kristusa, mora to priti v srca tistih, ki nas poslušajo. To jim bo pomagalo, da se bodo pridružili Cerkvi in odkrili nov pomen svojega verskega življenja. Če pa hočemo, da bo naše oznanjevanje verodostojno, se ne smemo ustrašiti nobenega mnenja. Ne smemo se bati kdaj pa kdaj tudi reči, da česa ne vemo in da na kakšno vprašanje nimamo odgovora. Predvsem pa moramo graditi odnos zaupanja s tistimi, ki delajo v medijih, si vzeti čas za novinarje, biti ponosen nanje, delati z njimi, odgovarjati na njihova vprašanja in njihove kritike.

Vprašati se moramo, kako ljudje sprejmejo oziroma razumejo naše oznanjevanje. Večkrat bi se morali postaviti v vlogo tistega, ki posluša, kajti vedno znova je bolj kot v vsebini problem v tem, kako sporočilo posredujemo, kakšen jezik pri tem uporabljamo. Zato je naša naloga kot dominikanci danes, da bomo znali prisluhniti ljudem in njihovim potrebam ter jim na primeren način posredovati evangelij odrešenja.

DOMINIKANCI V SLOVENIJI

sv. dominikKončno smo se dominikanci po dveh stoletjih, ko je Jožef II. ukinil samostane, zopet vrnili v Slovenijo, in sicer leta 1965. V Žalcu smo prevzeli v upravo župnijo s podružno in romarsko cerkvijo Matere božje v Petrovčah, ki je danes bazilika in župnijska cerkev. V Petrovčah smo zgradili lastno redovno hišo. Pet slovenskih dominikancev – duhovnikov živi v dveh samostojnih redovnih skupnostih v Žalcu in v Petrovčah.

Žalec in Petrovče nihata med mestom in podeželjem. Poleg domačinov je veliko število priseljencev, ki jih je pritegnila industrija, Savinjska dolina in bližina Celja. V verski tradiciji, v odnosu do Cerkve in osebni vernosti se zrcali nešteto odtenkov, od globoke in zavzete vere do velike odtujenosti od vsega verskega in cerkvenega.

Vendar dominikanci cenimo tudi majhno iskrico vere, ki jo kdo še ima. Želimo jo ohraniti in razplamteti, ne pa s togostjo zadušiti. Verujemo, da božje seme v človeku raste marsikdaj tudi počasi, vendar vztrajno. S tem računamo pri podeljevanju zakramentov, oznanjevanju v cerkvi, katehezi in tudi pri osebnem stiku z župljani.

Dominikanci ne želimo v svojem delu biti površni. Želimo samo, da današnji človek, ki je že tako zbegan in obremenjen, najde v Cerkvi veselo oznanilo o Bogu in odrešenju, ne pa dodatno breme. Nikomur ne želimo zapirati vrat v Cerkev, ampak mu jih gostoljubno odpreti, pa četudi najde v njej le začasen počitek in uteho. Vse to delamo v veri, da smo le sejalci, Bog pa daje rast.

Ker smo številčno še prešibki, (le pet nas je), da bi mogli odgovoriti na potrebe časa in ljudem posredovati smisel odrešenja po evangeliju, nagovoriti slovenskega človeka po zgledu svetega Dominika in ustanoviti svojo lastno slovensko provinco, vabimo mlade, da se nam pridružijo. Zaenkrat spadamo še pod Zagreb. Vendar pa smo leta 1995 že dobili svoj lastni Slovenski dominikanski vikariat, kar govori za našo večjo samostojnost.

V iskreni želji, da bi s prihodom novih članov dominikanski red mogel v bodočnosti bolj intenzivno zaživeti tudi na slovenskih tleh in z uspehom razvijati sebi lastno dejavnost, smo z veseljem pripravljeni sprejeti medse mlade fante, ki bi podaritev svojega življenja Bogu in Cerkvi hoteli uresničiti z življenjem Dominikove karizme v njegovem redu.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Dominik – redovni ustanovitelj

sveti Kajetan Tienski – duhovnik in redovni ustanovitelj

sv. Kajetan TienskiZavetnik Bavarska, taetincev
Imena: Kajetan, Kajetana
Čas prehoda iz petnajstega v šestnajsto stoletje je po eni strani zaznamovan z velikim renesančnim prerodom, razvojem človeškega genija predvsem v kulturi, zlasti še visoki umetnosti; po drugi strani pa je način življenja dobival vedno bolj poganski značaj, med ljudmi je bilo veliko nenravnosti in razuzdanosti. Vštric s tem pa se je vedno glasneje oglašala tudi zahteva po prenovi v prvotnem evangeljskem duhu. Te razmere so vplivale tudi na odraščanje in delovanje svetega Kajetana iz plemiške družine Tienske. Po rodu plemenit in bogat, po izobrazbi izjemo razgledan, z obetavno kariero ravnatelja papeške pisarne, je Kajetan kljub temu vseskozi ostal preprost in skromen. Za svojo poglavitno nalogo je čutil dolžnost, da služi Bogu in svojim bližnjim, zlasti bolnikom in trpečim. Bil je dejaven član laiške "bratovščine božje ljubezni", tudi potem, ko je leta 1517 postal duhovnik. Sedem let pozneje pa je postavil temelje novi redovni družbi, ki so jo ljudje imenovali "teatinci". V njej je zbiral sposobne in ugledne, izobražene duhovnike, ki so sklenili živeti zgledno in se posvečati apostolatu. Živeli so kakor duhovniki (z zaobljubami), pogosto pridigali in vabili ki maši ter prejemanju zakramentov. Imeli so velik ugled in uspeh, saj so odločilno pripomogli k zajezitvi reformacije v Italiji.

"Ne bom nehal deliti revežem, kar imam, dokler ne bom zaradi Kristusa tako ubog, da me bodo morali po smrti iz usmiljenja pokopati."

"Glejte v svojem bližnjem zmerom samo Jezusa na njegovi poti trpljenja."

  sv. Kajetan  "Ne bom prej odnehal, dokler ne bom videl kristjanov, ki kakor lačni hite k duhovniku, da bi se nasitili z evharistijo in bi jim bilo to kot velika čast in ne sramota."

"Prosite, da vam ves svet naložijo kot breme, da boste rešeni; poslušajte glas božje jeze nad krščanskim ljudstvom; vrzite se med Boga in ljudstvo in kličite: Tukaj sem, stresi svojo jezo nad mano!"

"Pravo in neprecenljivo veselje duhovnega človeka je želja, da bi s telesom in dušo postal čimbolj podoben Jezusu Kristusu."

"Ne v čustveni, marveč v dejavni ljubezni se čistijo duše."

"Moj Zveličar je umrl na križu, pustite mene umreti vsaj v pepelu; ni je namreč druge poti v nebesa kakor le pot nedolžnosti ali pokore. Kdor je zašel s prve, mora kreniti na drugo, sicer je izgubljen."

"Ne pozabi pa, da te niti vsi sveti skupaj ne morejo narediti Kristusu tako prikupne, kakor to lahko dosežeš sama. Sama se potrudi, če hočeš, da te Kristus vzljubi in ti pomaga. Ljubi ga! Tukaj si moramo priboriti večno življenje … Sam se nam daje v hrano. Nesrečen, kdor tega velikega daru ne pozna. Kristusa imamo, sin Device Marije se nam daje, pa ga nočemo! Gorje mu, kdor si ne prizadeva, da bi ga spet dobil … Hčerka, ne uživaj Jezusa Kristusa zato, da po svoji volji izkoristiš in izrabiš njegovo moč. Rad bi videl, da se mu izročiš …" (iz pisma Elizabeti Porto)
Vir
 

Kardinal Bergoglio katoličane v Argentini pozval, naj skupaj s sv. Kajetanom iščejo pravičnost, kruh in delo

ARGENTINA (ponedeljek, 10. avgust 2009, RV) – Katoličani v Argentini so v petek obhajali praznik sv. Kajetana, redovnega ustanovitelja in zavetnika Argentine, osrednja bogoslužna slovesnost pa je bila v katedrali v Buenos Airesu. Sveto mašo je daroval nadškof iz Buenos Airesa kardinal Jorge Bergoglio in v homiliji vernike spodbudil, naj skupaj s sv. Kajetanom iščejo pravičnost, kruh in delo. Sv. Kajetan nas namreč uči, je dejal kardinal, da skupaj in za vse iščemo in si prizadevamo za pravičnost, kruh in delo, še posebej pa za tiste, ki so ranjeni in trpijo zaradi nepravičnosti v državi, kjer mnogim manjka kruha in dela. Kadar pogumno gledamo v obraz tistih, ki trpijo, nastane čudež: pokaže se nam Jezusov obraz, je izpostavil kardinal in vernike pozval, naj se ne bojijo pogledati v oči trpečih ljudi, saj bodo tako uzrli obraz Jezusa Kristusa, ki jim bo podelil svojo moč in svoj mir. Tako bodo z lakoto in žejo resničnih kristjanov začeli iskati pravičnost, kruh in delo. Med homiliji se je kardinal Bergoglio posebej osredotočil na velik problem družbenega izključevanja, s čimer se sooča Cerkev v Argentini. Naš svet je na trenutke zelo krut, je dejal kardinal, kajti, najprej izključi obraz drugega, nato ga ne posluša in ga na koncu prezira in zavrže. Velik očitek je kardinal namenil televiziji, ki pogostokrat zakriva resnične človeške obraze ter prikazuje to, kar je v zadovoljstvo in kar ne vznemirja. Televizija prikazuje na tisoče stvari, na koncu pa vsak med nami le vidi, vendar ne sliši in ne čuti, kajti resnični obrazi so nekaj popolnoma drugega. Nato je kardinal Bergoglio povabil k motrenju obraza sv. Kajetana, njegovo sliko je na praznik prišlo počastit ogromno vernikov, da bi v njem videli Jezusov obraz, ki nam prikazuje obraze drugih ljudi, predvsem najbolj ubogih, ki so v današnji družbi brez obrazov. Zbrane vernike je nagovoril tudi odgovoren za stike z javnostmi pri Argentinski škofovski konferenci Jorge Oesterheld in navezujoč se na kardinalove besede pozval, naj ne zakrivajo z rokami sonca in naj se zavedajo, kako zelo potrebno je spopasti se s škandalom revščine. Poudaril je, da argentinsko ljudstvo ne želi živeti v revščini in nepravičnosti, kot da gre za neke normalne in pričakovane okoliščine, ter še izpostavil družbeno razlikovanje med tistimi, ko so znotraj in ki so zunaj, ki imajo pravice in ki jih nimajo.
 

Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v redovnik, svetniki | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Kajetan Tienski – duhovnik in redovni ustanovitelj

Jezusovo spremenjenje na gori – praznik

Jezusovo spremenjenje na goriPraznik Jezusove spremenitve na gori so na vzhodu obhajali že na prelomu med 4. in 5. stoletjem. Vsebina praznika se nanaša na evangeljski dogodek Jezusove spremenitve na gori Tabor v Galileji. Jezus se je na omenjeno goro odpravil skupaj s Petrom, Janezom in Jakobom. Tam se je pred njimi čudovito spremenil in jim dal za trenutek videti svoje božanstvo. Ob njem sta se prikazala Mojzes in Elija, dva največjima lika stare zaveze, Mojzes kot predstavnik postave, Elija kot predstavnik prerokov. Za Zahodno Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457.
Vir

Dogodek na Taboru, tej precej visoki gori se je zgodil potem, ko je Peter izpovedal vero v Jezusa kot Mesijo in preden je Jezus napovedal trpljenje in nujnost odpovedi v hoji za njim.
Dogodek je kot poduk Petru, Jakobu in Janezu, ki jih je vzel s seboj. Nauk: odrešenjska pot vodi skozi trpljenje in smrt v poveličanje. Spremenjenje na gori naj bo znamenje dokončne zmage in velikonočne slave. V tej vaji so učenci bolj bedno predstavljeni: »premagal jih je spanec«. Tudi prej niso bili boljši. Peter je Jezusu izrecno branil hoditi v Jeruzalem. Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, pa sta pristopila k njemu s špekulantskimi željami. V njunem imenu mati prosi Jezusa: naj bi bil eden na desni, eden pa na levi. Strah pred trpljenjem in želja po slavi. To so izkušali učenci in izkušamo vsi mi.
S spremenjenjem na gori Jezus uvaja učence v drugačno spoznanje, v drugačno držo: stopimo na pot trpljenja, vendar ne kot na zadnje in dokončno; vse naj bo osmišljeno in ožarjeno s ciljem, to je z zrenjem poveličanega Gospoda. Simbolika gore uvaja v resničnost molitve. Pot na goro pomeni vzpon nad raven običajnega, navadnega, predvidljivega doživljanja kot edino možnega. Jezus je vzel najbližje učence s seboj na goro, da bi jih tam s posebnim doživetjem navdušil za težko pot – svojo in njihovo. Spremenjenje se je zgodilo med molitvijo; v času Jezusovega bivanja z Očetom. Evangelist govori o nastalem spremenjenju Jezusovega obličja, o belini njegovega oblačila. Govori o neizrekljivem, ki naj bi izžarevalo sijaj božje bližine in glas razodetja: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« V postu naj bi se tudi sami vsaj za nekaj časa »podali na goro«. Svet okrog nas je glasen: poln dogajanja in neposrednih obvez; poln glasnih medijskih sporočil in zasičen z vabili razkošnih reklam … Ali smo sposobni izstopiti iz gravitacije takšnega sveta v neki drug svet, lahko da najprej svet tišine, odmaknjenosti, poglobitve in odprtosti srca za globino, smisel, navdih?  
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v Uncategorized | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za Jezusovo spremenjenje na gori – praznik

Marija Snežna – posvetitev cerkve Marije Velike

Bazilika sv. Marije Snežne
Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij
Ta praznik obhajamo v spomin, ko je bila v Rimu posvečena največja Marijina cerkev na svetu, Marija Velika. Imenuje se tudi Marija pri jaslicah, ker naj bi kapela v njej predstavljala po svoji ureditvi in po relikvijah, ki jih je hranila, betlehemsko votlino. Ime Marija Snežna pa naj bi dobila po naslednji legendi.
Za vladanja papeža Liberija (352-366) je živel v Rimu plemenit in pobožen meščan Janez. Ker mu Bog ni dal otrok, sta s pobožno ženo vse bogastvo zaobljubila preblaženi Devici. Prosila sta jo, naj jima razodene, za katero delo oz. namene naj bi obrnila svoje imetje. In res 5. avgusta, ko je v Rimu huda vročina, je Marija v sanjah naročila Janezu in njegovi ženi, naj njej na čast sezidata cerkev na tistem kraju, ki ga bo zjutraj pokrival sneg. In glej, ponoči je zapadel sneg na griču Eskvilinu.
Janez je sporočil Marijino naročilo papežu Liberiju. Ta pa je povedal Janezu, da je Marija prav isto željo razodela tudi njemu. V slovesnem sprevodu je šel papež na hrib, ki je bil zasnežen, in določil prostor za novo cerkev. Tako je Marija dedovala Janezovo bogastvo.
Papež Sikst III. je dal v spomin na slavni vesoljni cerkveni zbor v Efezu leta 431 cerkev Marije Velike okrasiti z mozaiki, ki poudarjajo versko resnico, da je Marija res prava božja Mati. To resnico je tajil carigrajski patriarh Nestorij in je bil na efeškem cerkvenem zboru obsojen. Slike so se ohranila do danes. Poleg jaslic časte v cerkvi še prastaro podobo božje Matere, o kateri pravijo, da jo je naslikal sam evangelist Luka.
Slovanom pa je ta cerkev še posebno drag spomin. Ko je leta 868 papež Hadrijan II. potrdil slovansko bogoslužje, je položil slovanske bogoslužne knjige v tej cerkvi na oltar. Verjetno je sv. Metod, ki ga je ta papež posvetil v mašnika, prav v tej cerkvi pel novo mašo.

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v spomin | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za Marija Snežna – posvetitev cerkve Marije Velike

sveti Janez Vianney – arški župnik

sv. Janez Marija VianneyImena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Poznamo ga kot »arškega župnika«. Rodil se je leta 1786 kmečkim staršem. Mati mu je že kot otroku vcepila ljubezen do Boga, da je vse rad storil, kar so mu veleli, če so mu rekli: »Stori to iz ljubezni do Boga!« Kot deček je hodil s sestrico na pašo, kjer je najrajši molil, pa tudi druge pastirčke navajal k molitvi. Posebno je častil božjo Mater. Ko je moral prijeti za težko kmečko delo in je kopal v vinogradu ter se mu je zdelo, da že ne more več, si je postavil predse kipec božje Matere in kopal dalje iz ljubezni do nje. Ko je dokopal do kipca, ga je spet premaknil dalje in se z novo silo poganjal do njega.
Tedaj je izbruhnila francoska revolucija. Cerkve so zapirali, duhovnike morili. Janez je prejel skrivoma prvo obhajilo v oddaljeni kmečki hiši, pred katero so zapeljali vozove sena, da bi se skozi okna ne videle goreče sveče. Svetniški duhovnik Karol Balley v sosedni župniji Ars je spoznal krepostnega mladeniča Vianneyja in ga začel devetnajstletnega pripravljati na duhovniški stan, saj je duhovnikov tako zelo primanjkovalo. Šlo je z veliko težavo: Janez je bil trde glave in že star za učenje. Toda nista obupala. In če je obupaval učenec, ga je opogumljal učitelj. Po mnogih premaganih ovirah je Janez prejel mašniško posvečenje.
Njegov očetovski prijatelj in učitelj si ga je izprosil za kaplana. Novi kaplan je bil res nekoliko boječ in neokreten, a kmalu so uvideli, kako modro zna voditi duše. Pozneje je tam postal župnik.
Z nenehno molitvijo in vsakdanjim spovedovanjem, s postom – saj je jedel le krompir – in zatajevanjem pa je arško župnijo v enainštiridesetih letih svojega župnikovanja prenovil in posvetil. Še več. Prek meja Francije je šel glas o njegovi svetosti, spovedovat so se hodili k njemu celo iz Amerike.
Poleg vsega tega je moral veliko pretrpeti. Sam je rekel: »To sem imel križev! Če bi bil ob prihodu v Ars vedel, kaj vse me čaka, bi bil pri tisti priči umrl.« Vendar svoje župnije ni zapustil. Umrl je 4. avgusta 1859 in v lepi arški cerkvi čaka vstajenja.
Goduje 4. avgusta.

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Janez Vianney – arški župnik

sveta Lidija – svetopisemska žena in trgovka

LidijaLidija je bila doma iz Tiatire v Mali Aziji ter je bila trgovka s škrlatom. Apostolska dela poročajo kako se je v Filipih srečala z apostolom Pavlom, ko je bila skupaj z drugimi zbrana ob reki. Lidija se je dala skupaj s svojo družino krstiti Pavlu in ga velikodušno povabila v svojo hišo. Lidija, ki naj bi bila prva kristjanka v Filipih, je pozneje nudila gostoljubje mnogim misijonarjem.
Goduje 3. avgusta, ponekod 20. maja.
Vir

sveta Lidija iz Tiatire V Makedoniji (danes Grčiji), spomin svete Lídije Tiatírske, trgovke s škrlatom v Filipih, ki je prva med vsemi verovala Evangeliju, ko je poslušala pridigo svetega Pavla.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki, svetopisemska žena, trgovka | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Lidija – svetopisemska žena in trgovka

blaženi Zeffirino Gimenez Malla – tretjerednik in mučenec

1Blaženi Zeffirino Gimenez Malla je bil romskega porekla. rojen je bil v Španiji leta 1861. Mineva 150 let od njegovega rojstva in 75 let od njegove mučeniške smrti. Blaženi Zeffirin je bil vedno zvest Gospodu, kar ga je naredilo za resničnega pričevalca vere in ljubezni. V vsaki osebi in v vsakem dogodku je odkrival Božjo prisotnost. Bil je zvest svojemu poreklu, zgodovini in identiteti, hkrati pa se je njegova globoka vera izražala v  vsakodnevni udeležbi pri sv. maši in molitvi rožnega venca. Bil je član frančiškovega tretjega reda. Prav rožni venec, ki ga je vedno nosil s seboj, je bil razlog, da so ga v času španske državljanske vojne zaprli, ker se je postavil v bran nekemu duhovniku. Vse do smrti ni dovolil, da bi mu rožni venec vzeli iz rok, tako, da so ga ustrelili z molitvijo na ustih in rožnim vencem v rokah.
Vir

V Rimu so predstavili avdio knjigo o življenju prvega romskega blaženega Zeffirina Jimeneza Malle. Audio knjiga z naslovom Ne boste me videli umreti je plod skupnega dela italijanske Karitas, fundacije Migrantes in Evropskega centra za človeške vire. Ne boste me videli umreti pripoveduje življenjsko zgodbo Roma Zeffirina Jimeneza Malle, ki je živel v 19. stoletju v Španiji in bil med državljansko vojno ustreljen, ker se je postavil v bran nekemu duhovniku. Bil je član Frančiškovega tretjega reda, redno se je udeleževal svete maše in gojil pobožnost do Device Marije, kar se je videlo v njegovi nenehni molitvi rožnega venca. Njegovo življenje je bilo polno negotovih dogodkov, a vedno zaznamovano z držo, ki je izhajala iz preproste in jasne krščanske vere ter osvetljevala vsak njegov korak, še posebej v odnosu do ubogih in trpečih. V vsaki osebi je videl brata, vrednega ljubezni, ter si prizadeval za mir in slogo. Zeffirino Jimenez Malla je bil leta 1997 razglašen za blaženega in zavetnika Romov.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, mučenci, tretjerednik | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za blaženi Zeffirino Gimenez Malla – tretjerednik in mučenec

sveti Peter Julian Eymard – duhovnik

Peter Julijan Eymard

Imena: Julijan, Julij, Julijo, Juljen, Julko, Julijana
Življenje tega svetnika je bilo zelo razgibano. Rodil se je leta 1811 blizu Grenobla v Franciji in bil sodobnik sv. Janeza Vianneya. Že kot deček je občutil posebno ljubezen do Jezusove navzočnosti v tabernaklju in je večkrat ure in ure preklečal pred njim. Duhovnik je postal leta 1834.

  Leta 1838 je zvedel za red maristov, ki ga je kakšnih deset let prej ustanovil Jean-Claude Colin in v katerem so se duhovniki pripravljali na delo v misijonih. V redu pa ni ostal. Leta 1851 je pod vplivom notranjega razsvetljenja sklenil, da bo ustanovil svoj red, ki se bo posvetil izključno češčenju sv. Rešnjega telesa in iskal nove možnosti in načine, kako sploh širiti čast presvetega Zakramenta. Vodstvo maristov pa z njegovimi načrti ni soglašalo in Julijan je 1856 izstopil iz tega reda. V Parizu je ob podpori pariškega nadškofa kmalu ustanovil novo družbo »duhovnikov najsvetejšega zakramenta«.
  Eymard je bil izvoljen za dosmrtnega vrhovnega predstojnika. Za svetne ljudi pa je ustanovil bratovščino najsvetejšega zakramenta, da bi navajala k molitvi pred sv. Rešnjim telesom. Po njegovih zapiskih je bila spisana knjiga »Božja evharistija«, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu.
 Vir

 ………Pobudnica (evharističnih) kongresov je bila laikinja Emilie Tamisier (1834-1910) iz Toursa v Franciji, ki se je navdihovala ob svojem duhovnem voditelju in spovedniku, evharističnem svetniku sv. Petru Julijanu Eymardu (1811-1868). On je ustanovil družbo Duhovnikov najsvetejšega Zakramenta ali evharistincev in žensko vejo Služabnic Najsvetejšega zakramenta, v katero je bila vključena tudi Emilie Tamisier. Eymard je bil ob koncu prvega zasedanja 2. vatikanskega koncila, 9. decembra 1962, razglašen za svetnika. V procesu je bilo naglašeno, da je odprl pot evharističnim kongresom.
Eymard je ure in ure premolil v cerkvi pred Najsvetejšim. Kjer je mogel, je vneto pospeševal in širil češčenje sv. Rešnjega telesa. Za svetne ljudi je ustanovil bratovščino Najsvetejšega zakramenta. Za svetnika je bila evharistija ogenj, ki naj bi zanetil ves svet. Naglašal je, da se je treba povrniti h Kristusu, ne le k Jezusu, ki je deloval v Judeji in je zdaj v nebesih, ampak predvsem k Jezusu, ki je med nami, navzoč v evharistiji. Jezus ne sme biti osamljen, ampak mora biti na čelu krščanske družbe, da jo bo vodil in odreševal. Evharističnega Jezusa je treba obdati z občestvom prijateljev, ki bodo z njim osebno povezani in ga bodo molili. Tako bo med nas prišlo evharistično Božje kraljestvo. Evharistija naj zopet postane središče krščanskega verovanja in življenja.
Te misli in predvsem osebna gorečnost, ki jo je v odnosu do evharistije kazal sv. Peter Julijan Eymard, prerok evharistije, so povzročile, da se je Emilie Tamisier navdušila za poglobljeno evharistično življenje. Vse njeno življenje je bilo prežeto s svetnikovimi mislimi, ki jih je še poglobila………..
 Vir

 Biography of Saint Peter Julian Eymard
by Robert Rousseau, SSS

THE EARLY YEARS

1811-1839 

Like all of us, Peter Julian Eymard [pronounced A-mard] was conditioned by his cultural background as well as by the sociopolitical milieu of his time. Life in France during the first half of the nineteenth century forms the backdrop against which to view the gradual unfolding of Peter Julian’s life story. 

Years earlier, the French Revolution of 1789 had radically altered the political, legal, social and religious structures of the country. As a teenager, the industrial revolution was changing the face of Europe. As a young man Eymard witnessed the dawning of the Age of Romanticism in art, music, and literature.

Peter Julian Eymard’s road to the priesthood, as well as his life as a priest, was marked by the cross. In French society, there was a strong anticlericalism. In addition, the Eymard family was poor and Peter Julian’s father was reluctant to give his blessing to his son’s choice of career. His first attempt to attain priesthood ended because of serious illness. He tried again. On July 20, 1834, at 23 years of age, Eymard was ordained a priest for the Diocese of Grenoble.

In Eymard’s day there was a religious movement called Jansenism. This movement focused on the gravity of human sinfulness and as a consequence stressed our unworthiness in the presence of a transcendent and perfect Divinity. In his early years as a seminarian and priest, Fr. Eymard was influenced by this reparation spirituality and he would struggle his whole life long to seek that inner perfection that would enable him to offer to God the gift of his entire self.

Perhaps it was the intensification of this growing spiritual struggle along with Fr. Eymard’s desire to accomplish great things for God that led him to enter religious life. On August 20 1839, Fr. Eymard became a member of the Marist Congregation by professing the vows of poverty, chastity, and obedience.

 
THE MARIST YEARS

1839-1856

All his life Peter Julian had an intense devotion to Mary, the Mother of God. He knew about the apparition of Our Lady at La Salette and enjoyed traveling to various Marian shrines [throughout France]. It was Eymard’s apostolic work for the Society of Mary that put him in contact with the various currents of eucharistic piety that were flowing in the French Church.

Peter Julian, despite his poor physical health, was an unusually energetic and hardworking priest/religious. There was always an enduring desire to enter into contemplation; but with his work, travel, writing, preaching, spiritual direction, and responsibilities as Marist provincial [superior], there was neither the environment nor the time for this desire to be fulfilled very frequently.

What did Fr. Eymard do as a Marist? He was an outstanding organizer of lay societies, a zealous educator, a well-prepared preacher, and a bit of a prophet to his fellow priests and even to his religious superiors. Fr. Eymard was quite successful at preaching eucharistic devotions, such as the Forty Hours.

He asked his Superior General, Fr. Jean-Claude Colin, for permission to write a eucharistic rule for the Third Order of Mary of which, he, Peter Julian, was the director. Fr. Colin said no. Nevertheless, the idea for such a rule had already been written in the mind and heart of Fr. Eymard.
THE S.S.S. YEARS

1856-1868

Founding the Congregation of the Blessed Sacrament was not an easy task for Fr. Eymard. In fact, responding to God’s Spirit as a founder involved him in relational conflicts, personally embarrassing situations, financial troubles, and physical exhaustion. His first hurdle was getting the founding of the Congregation approved by several local bishops. When this approval came, Fr. Eymard opened his first community on Rue d’Enfer in Paris.

The work of preparation for First Communion, especially among adults, was the aspect of the new eucharistic venture that had interested the archbishop of Paris and for which he had granted his approbation to the new group founded by Eymard. Other eucharistic communities and organizations were springing up throughout France but Archbishop Sibour rightly perceived that Eymard’s intuition about the Eucharist was not limited merely to the worship of the holy sacrament but to actively reach out to those who were estranged from the church and to evangelize them. Father Eymard directed his ministry firstly to the children and young workers that made up a large segment of the labor force of Paris.

No sooner did he attract a few men to join him than he had to close this house and move to another location. This happened twice within the span of a few years. These early Eymardian communities were so poor that on several occasions a neighboring convent of sisters fed the fathers and brothers. Not being able to provide the basics of food and shelter did not help Fr. Eymard attract vocations.
"GIFT OF SELF"

As early as 1845, Eymard began to move away from a spirituality of reparation towarda spirituality of Christ-centered love. Three years prior to his death, Fr. Eymard made a long retreat in Rome. During this retreat, he was powerfully struck by the force of Christ’s love within him – a love he felt taking over his whole person.

Anticipating the renewal of the Church brought about by Vatican Councils I and II, Eymard had a vision of priests, deacons, sisters, and lay people living lives of total dedication to the spiritual values that are celebrated and contemplated in the Eucharistic celebration and in prayer before the Blessed Sacrament.
Vir
 

Video predstavitev

 

Gracious God of our ancestors,
you led Peter Julian Eymard, 
like Jacob in times past,
on a journey of faith.
Under the guidance of your gentle Spirit,
Peter Julian discovered the gift of love in the Eucharist
which your son Jesus offered for the hungers of humanity.
Grant that we may celebrate this mystery worthily, adore it profoundly,
and proclaim it prophetically for your greater glory. Amen.
Vir
 

 

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Peter Julian Eymard – duhovnik

sveti Ignacij Lojolski – ustanovitelj jezuitov

Ignacij LojolskiAtributi: križ, žeblji ali bakla.
Imena: Ignacij, Ignac, Igo, Nac, Nace, Nacek, Naci, Nacko, Ignacija …
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je ena cerkev sv. Ignacija, in sicer na Rdečem Bregu kot podružnica fare sv. Lovrenca na Pohorju.
Rodil se je leta 1491, umrl pa je 31. julija 1556. Ustanovil je Družbo Jezusovo, jezuite. Red je potrdil papež Pavel III. leta 1540.
Španski vitez Ignacij je iskal bojne slave v mestu Pamploni, ki so ga oblegali Francozi. Bil je ranjen v kost pod kolenom desne noge; vse življenje je potem šepal. Ko se je zdravil v domačem gradu Lojoli, je prosil kakšno knjigo, kakšen prijeten viteški »romanček«, pa ga ni bilo, zato so mu dali življenje Jezusovo in svetnikov. Spočetka mu tovrstno branje ni preveč dišalo; toda sčasoma je spoznaval, kakšni Kristusovi vojaki, kakšni božji vitezi so bili svetniki. Ali ne bi tudi on postal tak vitez in junak? Boj je divjal v njem med slavohlepno naravo in milostjo. Zmagala je milost.
Zapustil je domači grad in odjahal v sijajni viteški opremi na romarsko goro Monserrat. Tam je opravil dolgo spoved, naredil obljubo čistosti, obesil meč v cerkvi poleg milostne podobe božje Matere, podaril konja samostanu, dragoceno obleko strganemu beraču, sam pa se oblekel v spokorno romarsko haljo. Vitez Lojolski je postal vitez božji. Odšel je v Manreso, kjer je v tesni skalnati votlini molil, se bičal in premišljeval. Svoja spoznanja o Bogu je popisal v »Duhovnih vajah«, knjigi, ki je rešila več duš, kakor ima črk. Tako pravijo.
Nato je poromal v Sveto deželo. Dobri ljudje so mu dali denar za pot. Razdelil ga je revežem, češ da zaupa v Boga. Res, vzeli so ga na ladjo za »božji lon«. Ko se je vrnil domov, je triintrideset let star sedel med študente in se učil latinščine in drugih ved enajst let. Potem je v Parizu zbral okoli sebe šest tovarišev in ustanovil Družbo Jezusovo, ki je duhovno prenovila toliko duš zlasti s priporočanjem pogostnega obhajila, vzgojo mladine in duhovnimi vajami. Njegovo geslo je bilo: Vse v večjo čast božjo. Dejal je tudi: »Ako bi mogel tisočkrat umreti, bi rad tisočkrat pretrpel smrt zaradi ene same duše.
Upodobitve ga kažejo z ozkimi brčicami in redkimi lasmi. Te podobe so narejene po njegovi posmrtni maski. Oblečen je v jezuitsko oblačilo, pogosto pa ima znak IHS. Naslikana so tudi njegova videnja (kako v soncu opazi križ). V slovenščino je prevedena Ignacijeva avtobiografija Romarjeva pripoved in knjižica Duhovne vaje.
Vir

Ignacij AntiohijskiIgnacij Lojolski se je rodil leta 1491 v španski pokrajini Baskija. Viteška vzgoja in izobrazba za dvornega paža sta v njem vzbudila veliko željo po slavi in sanjarjenje o služenju dvornim damam. Pri tridesetih letih mu je ob branjenju Pamplone topovska krogla razmesarila nogo. V večmesečnem okrevanju pa se je njegovo življenje pričelo temeljito spreminjati. Ob branju Svetega pisma in življenja svetnikov je začel postavljati pod vprašaj svoje dotedanje življenjske ideale in se vse bolj navduševati ob zgledih svetnikov.
Po okrevanju je zapustil domači grad v Lojoli in se odpravil na romanje. V Manresi, kraju blizu Montserrata v Kataloniji, je preživel eno leto v molitvi in askezi. V tem času je doživljal velike notranje spremembe v sebi, kar sam imenuje spreobrnjenje. Svojo izkušnjo molitve tega časa je zapustil v znameniti knjižici Duhovne vaje.
Njegova želja je bila, da bi lahko živel in deloval v Sveti deželi, v krajih, kjer je živel in deloval Jezus. Zato se je odpravil na romanje v Jeruzalem. Vendar mu zaradi političnih razmer tistega časa ni bilo dano, da bi lahko ostal tam. Ob vrnitvi v Evropo pa se je po premisleku posvetil študiju latinščine in filozofije v Parizu. Želel je pomagati dušam, kot se je sam izrazil. Govoriti z ljudmi o evangeliju in jim na podlagi lastne izkušnje duhovnih vaj pomagati, da bi tudi sami iskali in našli Boga, ter svoj odgovor na njegovo ljubezen. Kot neizobražen laik pa je imel v času inkvizicije precej težav z obtožbami o hereziji, zato se je posvetil filozofskemu in potem še teološkemu študiju. Skupaj s šestimi prijatelji, ki jih je zbral ob sebi v času študija v Parizu, je 15. avgusta 1534 na Montmartru naredil zaobljube čistosti in neporočenosti. Odločili so se tudi, da bodo romali v Jeruzalem, česar pa zaradi vojne s Turki niso mogli uresničiti. Namesto tega so odšli v Rim in se leta 1538 ponudili na razpolago papežu Pavlu III, da jih ta pošlje kamor se njemu zdi najbolj potrebno.
15. aprila 1539 so ti prijatelji postavili temelj nove redovne družbe, ki so jo poimenovali Societas Jesu, Družba Jezusova. Uradna papeževa potrditev Družbe Jezusove se je zgodila 27. septembra 1540. Eno leto pozneje je bil Ignacij enoglasno izvoljen za prvega vrhovnega predstojnika. Ostal je v Rimu, kjer je vodil mlado Družbo, sestavil njene konstitucije, to je pravno osnovo življenja in delovanja, si veliko dopisoval z drugimi jezuiti in tudi pastoralno deloval. Njegova posebna skrb so bili predvsem tisti, za katere se nihče drug ni zavzemal, reveži, prostitutke, judje in podobni.
31. julija 1556 je Ignacij v Rimu umrl. V tem času je bilo po vsem svetu že več kot tisoč jezuitov. Leta 1622 je bil skupaj s svojim velikim prijateljem Frančiškom Ksaverijem razglašen za svetnika. Njegov praznik je v koledarju 31. julija.
Ignacijeva avtobiografija
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Ignacij Lojolski – ustanovitelj jezuitov