sveti Klemen I. – papež in mučenec

Klemen I.Zavetnik Seville, Aarhusa in Compiegna; Krima; kamnosekov, obdelovalcev marmorja, klobučarjev in mornarjev; proti otroškim boleznim; otrok; proti vodnim nevarnostim; ob viharju in neurju
Atributi: škofovska oblačila, tiara, pali, jagnje, sidro in/ali vodnjak, knjiga, tonzura
  Imena: Klemen, Klemens, Klement, Klementin, Kliment, Klementina

Bil je učenec apostola Petra in njegov tretji naslednik na rimskem škofovskem sedežu. Cerkev je vodil približno od leta 92 do 101. Rodil se je v Rimu judovskim staršem. Spreobrnil naj bi ga apostol Peter. Tudi s Pavlom je bil Klemen v tesnejši zvezi, saj ga je spremljal v Filipe in apostol pravi o njem, da je njegovo ime zapisano v knjigi življenja. Kot papež je razdelil Rim na sedem okrajev in v vsakem so nalašč za to določeni možje popisovali trpljenje svetih mučencev. Najbolj pa je znan po posebnem pismu, ki ga je pisal krščanski občini v Korintu in je eden najstarejših krščanskih spisov. Spreobrnil je tudi mnogo poganov, med njimi sestro cesarja Domicijana, Flavijo Domitilo.
Zaradi tega ga je cesar Trajan izgnal na polotok Krim, kjer je moral z drugimi obsojenci kopati v rudnikih. Posebno trpljenje teh obsojencev je bila neznosna žeja. Legenda pripoveduje, da se je papež nekoč vrgel na tla in prosil Boga, naj pomaga žejnim sotrpinom. Nenadoma je na skali zagledal jagnje, ki ga je z nožico vabilo k sebi. Klemen je odhitel na tisti kraj, udaril s kopačo po skali kakor nekoč Mojzes, in iz nje je začel izvirati bistri studenec.

Na Krimu je papež Klemen umrl mučeniške smrti. Legenda pravi, da so mu privezali težko sidro za vrat in ga potopili v morje, da kristjani ne bi našli njegovega trupla. Pa ga je Bog čudežno odkril. Pokopali so ga potem v bližini Hersona. V naslednjih stoletjih so na grob pozabili. Leta 861 je sv. Ciril na podlagi starih izročil odkopal zasute svetinje sv. Klemena, ki sta jih z bratom Metodom kasneje nesla s seboj na Moravsko in leta 867 v Rim. Zaradi tega so ju Rimljani s papežem Hadrijanom II. na čelu najslovesneje sprejeli.
V Žitjih Konstantina (Cirila) in Metodija beremo, da so dragocene svetinje sv. Klementa prenesli v cerkev njegovega imena. Tam so pokopali tudi sv. Cirila, ki je v Rimu umrl, in nad njegovim grobom naslikali podobo, ki je ohranjena še danes. Pri nas je več cerkva posvečenih sv. Klemenu. Nekateri domnevajo, da te cerkve zaznamujejo pot, po kateri sta sveta brata šla v Rim.
Goduje 23. novembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , | Komentiraj

blaženi Tomaž Reggio – škof

Tomaž ReggioV vasi Trióra (v pokrajini Ligúrija, v Italiji), blaženi Tomaž Reggio [rédžijo], škof v Génovi, ki je združeval čudovito blagost s strogostjo življenja in usklajeval slogo državljanov. Na vse načine je pomagal potrebnim, in predvsem skrbel za reševanje težav pri ljudskih zborovanjih.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za blaženi Tomaž Reggio – škof

sveti Maver Poreški – škof in mučenec

MaverNedvomno je  v Poreču obstajal neki škof in mučenec po  imenu Maver. Za to jamči napis pod velikim oltarjem Evfrazijeve bazilike v Poreču, zgrajene v VI. stoletju, ki se glasi: »Hoc cubile sanctum confessoris Mauri nibeum continet corpus; haec primitiva eius oratibus reparata est ecclesia; hic condigne translatus est, ubi episcopus et confessor est factus, ideo in honore duplicatus est locus«. V slovenskem prevodu: »V tem svetem počivališču leži telo pričevalca Mavra; to je prvotna, na njegovo priprošnjo obnovljena cerkev; sem, kjer je postal škof in pričevalec, je bil slovesno prenešen, zato je to mesto dvojno počaščeno.« 
Ta latinski napis se nahaja na eni od velikih plošč iz grobega apnenca. Hagiograf Hipolit Delehaye in drugi priznani znanstveniki postavljajo ta napis v obdobje med V. in VI. stoletjem, kakor tudi star epitaf iste vrste najden v ruševinah nekega zidu škofijske palače, ki pa se glasi:»Cuius victricia membra a nunc requiescunt intra muros huius civitatis Parent.« – »Katerega zmagoslavni udje sedaj počivajo znotraj zidovja tega mesta Poreča« – in, ki se prav tako nanaša na škofa Mavra.
Bil je škof v Poreču v IV. stoletju in to kot »confessor« – kar pa ne izključuje mučeništva pod Dioklecijanom, ker so se tako imenovali mučenci v V. in VI. stoletju, torej v dobi, iz katere izvirajo omenjeni napisi v Poreču. Na prekrasnem mozaiku na oboku Evfrazijeve bazilike je sveti Maver prikazan z mučeniško krono v roki. Po tedanjih rimskih zakonih je bil pokopan na pokopališču izven mesta, vendar ga je dva stoletja kasneje škof Evfrazij iz varnostnih razlogov dal prenesti v mesto, v svojo baziliko.
Papež Janez IV. (640-642), po rodu iz Dalmacije, je poslal opata Martina v Dalmacijo, da odkupi krščanske sužnje in prinese relikvije domačih svetnikov – mučencev v Rim. Da bi jim ponudil dostojno počivališče je spremenil oratorij sv. Štefana ob lateranski krstilnici, v kapelo sv. Venancija. Papež je tam tudi dal narediti mozaike, ki so še danes ohranjeni. Od osmih oseb, ki so tam prikazane, vse s knjigo v roki, je prvi z leve škof, oblečen v temno planeto in palij, z imenom sv. Mavra.
Delhaye meni, da svetnikove relikvije, enkrat prenesene iz Poreča v Rim, kasneje niso več premikali. Drugi pa nasprotno mislijo, da je tja prenesen samo del relikvij; oziroma, ko je nevarnost minila, da so vse relikvije vrnjene v njihovo domovino: »hic condigne translatus et« – sem spoštljivo prenešen – naj bi se nanašalo prav na to vrnitev. Vse od X. stoletja naprej se v Poreču nahajajo pričevanja, ki govorijo o tem, da ima Poreč relikvije svojega svetega zaščitnika. Diploma cesarja Otona II. z dne 7. junija 983 izpričuje, da v baziliki v Poreču počiva telo svetega Mavra. Ena od kronik Janeza Diakona govori o obisku, ki ga je leta 1000 opravil dož Peter Orseolo II. v oratoriju sv. Mavra, kar bi bilo vsekakor neverjetno, če ne bi bil prepričan, da se tam nahaja svetnikovo telo. Te relikvije so kasneje imele še precej pripetljajev, bile so oropane, prenašane, delno vrnjene, v celoti pa končno leta 1934. Od takrat počivajo v umetniško izdelani skrinjici iz srebra in zlata v poreški katedrali – baziliki.
Sveti Maver je zaščitnik mesta in nadškofije Poreč, ki je danes združena s škofijo Pula. V Poreču njegov god zelo svečano obhajajo 21. novembra
Vir

MaverSv. Maver je bil škof v Poreču, ki so ga na poti v Rim ujeli in ga usmrtili okoli leta 300. 
Izolani so svetega Mavra častili na cerkveni praznik 21.novembra ter na ljudski praznik 23.oktobra, v spomin na čudež Sv.Mavra leta 1380,ta praznik so oblasti ukinile šele leta 1828.

23.10.1380 je pred Izolo priplulo genovsko ladjevje. Legenda pripoveduje, da so se nemočni meščani zatekli k molitvi v župnijsko cerkev. Takrat jih je rešil Sv.Maver. Bel golob je s cerkve poletel nad genovsko ladjevje, ki ni videlo obale zaradi čudežnega meglenega oblaka, s katerim je Sv. Maver pokril Izolo. Genovežani so sledili golobu vedoč, da golobi ne letijo daleč od obale. Golob jih je odpeljal daleč na odprto morje in se vrnil na cerkev. Iz kljuna je izpustil oljčno vejico v znak miru in varnosti. V zahvalo temu čudežu, so Izolani posvetili cerkev sv. Mavru.
Iz tega časa je tudi izolski grb, ki ima na modri podlagi belega goloba z oljčno vejico v kljunčku.
Vir

K čaščenju sv. Mavra je pripomogel dogodek, povezan s čudežem svetnika. Pisalo se je leto 1380, ko so se obali mesta Izole približevale sovražne ladje genovske vojske. Ladje so se z naglico približevale mestu, zato so se prestrašeni prebivalci zatekli k sv. Mavru. Po legendi naj bi svetnik njihove prošnje uslišal in nad mesto poslal meglo in belo golobico. S tem je dosegel, da je megla popolnoma prekrila obalo in mesto in tako sovražne ladje odvrnila od napada. Golobica pa jih je povedla, namesto v pristanišče, na odprto morje in Izola ter njeni prebivalci so bili rešeni. Golobica se je vrnila na kopno, v kljunčku je držala oljčno vejico v znak miru in svobode. Iz te legende so kasneje razvili izolski grb: bel golob na modri podlagi z oljčno vejico v kljunčku. Dejansko pa gre za dva ločena dogodka, prvega opisuje koprski škof in zgodovinopisec Paolo Naldini leta 1700: 
»Kot pripoveduje ljudski spomin, naj bi se bile leta 1380 genovske ladje, potem ko so upostošile Justinopoli (današnji Koper), ob povratku domov oholo in domišljavo usmerile proti Izoli, da bi tu natovorile novega plena. Takrat pa se je s cerkve sv. Mavra vzdignil bel golob in pri preletu tako oslepil Ligurijce, da med plovbo niso opazili bližnjega plena in so razočarani odpluli, ne da bi se dotaknili Izole.« Drugi dogodek iz leta 1412, ki ga najdemo zapisanega pri Giovanniju Thamarju, je povezan z meglo in govori o času, ko naj bi »prišel oblegat Izolo madžarski kralj Sigismund. Za petnajst dni se je ustavil naprej pred Koprom, potem pa s tri tisoč konji krenil proti Izoli in se za tri ure utaboril pred cerkvijo sv. Lovrenca. Takrat je opazil veliki oblak, ki se je dvignil in obkrožil vojaško postojanko. V tistem trenutku se je odločil, da bo spremenil smer svojega obleganja in preusmeril pot proti notranjosti Istre.« 
Prebivalci so oba dogodka praznovali 23. oktobra. Podobo sv. Mavra pa najdemo tudi na glavnem oltarju v župni cerkvi sv. Mavra, posvečeni temu svetniku. Sv. Maver s knjigo v roki je upodobljen v trenutku, ko prejema od angela mučeniško palmo in krono. Svetnik stoji na oblaku nad veduto mesta, ki bi lahko bilo tudi Izola, saj so ob mestu upodobljeni konjenica in bežeči vojaki, ki bi lahko pripadali vojski madžarskega kralja Sigismunda. Slika je tudi podpisana kot A. S. F. ter datirana z letom 1580. Iz arhivskih virov nam je znano, da je bilo za sliko plačanih 1240 takratnih lir, ni nam pa znano ime slikarja. Umetnostni zgodovinarji so sliko na podlagi signature A. S. F. pripisovali različnim avtorjem, tako najdemo imena, kot sta Alessandro di Spilimbergo in Andrea Seccante da Udine.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Označeno , , , , | Komentiraj

sveti Gregor Dekapolitanski – menih

sveti Gregor DekapolitV Carigradu, sveti Gregor Dekapolitanski, menih, ki je najprej zaobljubil meniško, nato puščavniško življenje. Zatem je kot romar ostal dlje časa v Solunu, nato v Carigradu, kjer se je močno boril v obrambi svetih podob in vrnil dušo Bogu.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v menih, svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Gregor Dekapolitanski – menih

blaženi Jakob Benfatti – redovnik in škof

Jakob BenfattiV Mantovi (v Lombardíji), blaženi Jakob Benfatti, škof, iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je spravljal nasprotja v mestu in pomagal ljudstvu, ki je trpelo zaradi kuge in lakote.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za blaženi Jakob Benfatti – redovnik in škof

blažena Karolina Kozka – devica in mučenka

Karolina KozkaImena: Karolina, Karla, Karola, Karlinca, Karolin, Lota, Lotka, Loti, Šarlota, …
Preganjanja kristjanov – duhovnikov, redovnikov in laikov – so uresničila veliko setev mučencev na različnih delih sveta. Pričevanje za Kristusa do prelitja krvi je postalo skupna dediščina katoličanov, pravoslavnih, anglikancev in protestantov, kot je poudarjal že Pavel VI. v homiliji pri kanonizaciji ugandskih mučencev … V našem stoletju so se vrnili mučenci, večkrat nepoznani, kot ‘neznani vojaki’ za veliko božjo stvar. Kolikor je mogoče, se v Cerkvi ne smejo zgubiti njihova pričevanja.«
Sedanji papež je razglasil okoli tisoč novih blaženih, med njimi največ mučencev. V letošnjem juniju je pri svojem obisku rodne Poljske razglasil več ko sto mučencev.
Poljakinja je bila tudi današnja svetnica Karolina. Rodila se je 2. avgusta 1898 v vasi Wal-Ruda blizu mesta Tarnova. Bila je četrta med enajstimi otroki siromašne, toda verne krščanske družine. Vse ozračje v hiši je dihalo globoko religioznost. Starši in stric so sloveli po apostolski gorečnosti. Tudi Karolina se je že pripravljala, da bi začela poučevati otroke katekizem ter stregla starejšim in bolnim rojakom. Prav to je dajalo moč mlademu kmečkemu dekletu v trenutkih hude preizkušnje.

Julija leta 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna. Karolina je živela v tistem delu razdeljene Poljske, ki je spadala pod Avstro-Ogrsko. Ruske čete so ga kmalu zasedle. 18. novembra istega leta je prišel ruski vojak na njihov dom in odvlekel šestnajsletno Karolino v bližnji gozd. Karolina se mu je odločno uprla in posnemala junakinje iz znanih Sienkiewiczevih romanov v obrambi devištva. – Čez nekaj dni so jo našli mrtvo. Nasilnež jo je pobil s puškinim kopitom.
Pri svojem tretjem obisku Poljske je papež Janez Pavel II. Karolino Kozka razglasil za blaženo 10. junija 1987 v Tarnovu.
Goduje pa 18. novembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, mučenci | Označeno , , , , | Komentiraj

sveta Elizabeta Ogrska (Turinška) – grofica in tretjerednica

Elizabeta OgrskaZgodba njenega življenja se bere kakor napet pustolovski roman, saj je morala v svojem kratkem življenju marsikaj prestati, še največ zasmehovanja, poniževanja in celo pregnanstvo. Največja pustolovščina pa je bilo prav gotovo njeno bogoljubno življenje in dobrota njenega srca. Znana je namreč kot velika dobrotnica in zavetnica ubogih, lačnih in odrinjenih. Vse svoje ogromno imetje je razdala njim, zgradila bolnišnico in v njej stregla bolnikom, na svojem gradu pa dnevno prehranjevala na stotine ljudi. Po moževi smrti in preganjanju se je odrekla blišču in živela skrajno siromašno življenje. Že dan po pogrebu (19. novembra 1231) so se začeli na njenem grobu dogajati čudeži, zato jo je papež komaj štiri leta po smrti razglasil za svetnico.

»Ljuba gospa, nikar mi ne zamerite. Glejte, tu pred menoj stoji usmiljeni, sladki in ljubeznivi Zveličar z bodečim trnjem kronan. Moja krona bi ga zasmehovala, če bi mu tako ošabna z biseri, zlatom in dragimi kamni stala pred njim.« (tašči, ki jo sili, da v cerkvi nosi krono)

»O, Gospod, ne morem se ti dovolj zahvaliti, ker mi dopuščaš te uboge ljudi, tvoje najljubše prijatelje, sprejemati in oskrbovati.«
»Vse mi je vzeto, ne preostane mi nič drugega kakor molitev v Bogu.«

»Vse, kar imam, je že dolgo lastnina ubogih. Razdelite torej, kar še ostane, mednje, razen moje slabe halje, v kateri me pokopljite. Oporoke ne delam, ker nimam drugega dediča kakor Kristusa.«

1. Potrpežljivo in v prostovoljnem uboštvu prenašaj zaničevanje drugih.
2. Ponižnost naj ti bo posebej pri srcu.
3. Ne išči človeške tolažbe in mesenih strasti.
4. Bodi usmiljena do bližnjega.
5. Zahvaljuj se Bogu, da te je s svojo smrtjo rešil pekla in večne smrti.
6. Ker je Bog veliko zate pretrpel, tudi ti potrpežljivo nosi svoj križ.
7. Imej Boga vedno v svojem srcu in v svojih mislih.
8. Z vso dušo in telesom se popolnoma posveti svojemu Bogu.
9. Večkrat se spomni, da si delo božjih rok ter si prizadevaj, da boš mogla biti z njim večno združena.
10. Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, tudi ti drugim stori.
11. Vedno se spominjaj, kako kratko je človeško življenje in da umirajo tako mladi kakor stari. Zato vedno hrepeni po nebeškem življenju.
12. Vseskozi obžaluj svoje grehe in prosi Boga, da ti jih odpusti.

(Kratka pravila za življenje, ki jih je sv. Elizabeti predpisal njen spovednik, oče Konrad.)
Sveta Elizabeta Ogrska, grofica, redovnica, goduje 17. novembra
Vir

Elizabeta OgrskaElizabeto Turinško štejemo med velike zgodovinske osebnosti, velja pa tudi za eno najpomembnejših žensk katoliške Cerkve. Nekateri teologi so jo imenovali “svetnico pravičnosti”. Umetnik Friedrich Heer jo je naslikal kot “eno najnežnejših, najprisrčnejših in najprijaznejših svetniških osebnosti srednjega veka”. Živela je v istem času kot sveti Frančišek. Posnemala ga je v doslednem uboštvu.
Elizabeta se je rodila leta 1207 madžarskemu kralju Andreju II. (verjetno na Madžarskem) in materi Gertrudi, ki je imela obsežno zemljiško posest na naših tleh s sedežem v Kamniku. Že štiriletno so jo zaročili s sinom turinškega deželnega kneza, Ludvikom IV., in jo poslali na dvor v Turingijo. Ko je bila stara štirinajst let, so priredili razkošno svatbo. Zgodilo se je nekaj na videz nemogočega: zakon je bil nadvse srečen. V nekaj letih je Elizabeta podarila življenje trem otrokom. Najmlajšega, rojenega leta 1227, oče ni več doživel. Ludvik IV. je namreč umrl 11. septembra 1227 v začetku križarske vojne pod cesarjem Friderikom II. v Otrantu v Apuliji.
V teh kratkih šestih letih zakona z Ludvikom IV. je Elizabeta vso svojo pozornost in ljubezen posvečala družini in najrevnejšim v družbi. Skrbela je za pomoči potrebne. Pred vsemi napadi plemstva, ki jim je bila izpostavljena zaradi svojega popolnoma nedvornega obnašanja, jo je branil njen globoko verni in po srcu dobri mož Ludvik.
Ko je Ludvik IV. umrl, je bila Elizabeta, ki je ostala brez sleherne obrambe, ostro kaznovana za svoje “prestopke”. Zdaj so bili na potezi njeni zavistneži, ki so uživali v svojem zmagoslavju. Ludvikov brat Raspe je prevzel oblast v Turingiji in je svoji svakinjo takoj na začetku postavil pred izbiro: ali se bo prilagodila dvornim navadam ali pa bo izgubila vse premoženje, ki ji je kot vdovi pripadalo, in bo morala zapustiti Wartburg. Elizabeta ni omahovala. Hrupnosti in zapravljivosti na dvoru se ni hotela in ni mogla prilagoditi, zato pod pogoji, ki ji jih je postavil Henrik Raspe, ni mogla več ostati tam. Tako je s tremi majhnimi otroki zapustila Wartburg.
S pomočjo odpravnine, ki jo je Henrik Raspe na zahtevo nekaterih sorodnikov izplačal mladi vdovi, je dvajsetletna Elizabeta v Marburgu v Hessnu ustanovila bolnišnico. Tam je negovala bolnike, ki jih niso hoteli sprejeti nikjer drugje. Elizabeta je to bolnišnico poimenovala po sv. Frančišku, svojem velikem vzorniku.
Leto dni pozneje, leta 1228, se je zgodilo nekaj, kar se zdaj mnogim zdi nerazumljivo. Elizabeta je oddala svoje otroke, vstopila kot tretjerednica v Frančiškov red in na veliki petek naredila zaobljube. Dokončno se je odpovedala svetu, s svojim življenjem je hotela pomagati, da bi se uboštvo uveljavilo kot najvišja krepost. Njena edina želja je bila, da bi nosila križ kot Kristus, križ trpljenja in samoponiževanja.
Elizabeta Turinška je umrla 17. novembra 1231, izčrpana od skrbi in sočutja za druge – nikakor ne zase. Dva dni pozneje, 19. novembra, so jo pokopali v bolnišnici sv. Frančiška v Marburgu. Alban Stolz, profesor pastoralne teologije, je napisal njen življenjepis z naslovom Križana usmiljenost, ki je bil leta 1923 preveden tudi v slovenščino. Na njenem grobu so se v letih po njeni smrti dogodili nešteti čudeži.
Leta 1235, ko so Elizabeto razglasili za svetnico, so v Marburgu posvetili na novo zgrajeno Elizabetino cerkev, kamor so prepeljali njene kosti. Ta bazilika je prva povsem gotska stavba v Nemčiji in še danes – zdaj je evangeličanska – spada med najpomembnejše gotske sakralne zgradbe na nemških tleh. Toda Elizabetinih relikvij ni več tukaj. Filip Hessenski, eden njenih potomcev, je dal leta 1439 odstraniti večino njenih kosti, da bi s tem preprečil njeno češčenje. Vendar mu ni uspelo, da bi uničil spomin na Elizabeto. Nekateri njeni ostanki so od leta 1588 v samostanu elizabetink na Dunaju. Druge relikvije, ki jih pripisujejo Elizabeti, v dragocenem relikviariju hrani Zgodovinski muzej v Stockholmu.

Elizabeta OgrskaObičaji
K sveti Elizabeti ljudje romajo še danes. Poleg Marburga so eno glavnih romarskih središč tudi Košice na Slovaškem, v bližini Košic naj bi bil Elizabetin rojstni kraj. Elizabeto častijo še v Šleziji, Angliji, Španiji in Mehiki. Poleg Frančiškovih bratov so njeni veliki častilci še dominikanci in cistercijani.
Je zavetnica dveh dežel: Hessna in Turingije. Prav tako pa je zavetnica združenj Karitas, nemškega viteškega reda, Elizabetinih društev, vdov in sirot, beračev, po nedolžnem preganjanih, bolnikov, vseh, ki so v stiski, pekov in čipkaric.

Upodobitve
Elizabeta Turinška je na upodobitvah prikazana v knežji ali preprosti obleki: deli miloščino ali revežem umiva noge. Kot atribute ima ob sebi košaro s kruhki, skledo z ribami ali vinski vrč, včasih tudi košaro z vrtnicami, žlico, model cerkve (marburške Elizabetine cerkve), knjigo ali krono. Elizabeta je upodobljena tudi z vdovskim pajčolanom.
Na naših tleh predstavlja njeno najstarejšo upodobitev kip sv. Elizabete iz leta 1575 v glavni niši velikega oltarja Marije Snežne nad Avčami pri Kanalu. Oltarna slika na Pristavi pri Polhovem Gradcu s konca XVII. stoletja jo prikazuje v knežji obleki med berači, ki jim deli miloščino, prav tako tudi slika na levem stranskem oltarju križevniške cerkve v Ljubljani z začetka XVIII. stoletja.

Morda se premalo zavedamo, da imamo v Sloveniji najstarejšo cerkev na svetu posvečeno tej izjemni svetnici. Cerkev na čast Sveti Elizabeti Turingijski je posvetil njej stric Bertold, ki je bil v tem času oglejski patriarh. Bil je posebno velik častilec njenega spomina. Cerkev v Slovenj Gradcu je posvetil 20 let po Elizabetini smrti, 30. aprila 1251.
Zelo znana in lepa je slika sv. Elizabete v velikem oltarju župnijske cerkve sv. Elizabete v Slovenj Gradcu, ki jo je 1732 naslikal slovenjegraški slikar Franc Mihael Strauss. Nad tri metre velika slika prikazuje sv. Elizabeto, obdano s spremstvom, kako revežem in bolnim deli kruh in denar. Ob njej je služabnica s polno košaro kruha, spremljevalka na levi pa ima še mošnjiček z denarjem.

Spodbuda za nas
Iz ljubezni do Kristusa je sveta Elizabeta zapustila vse in se, z vsem svojim srcem, posvetila ubogim, bolnim in revnim. Njen zgled naj nas nauči in spodbudi, da bi tudi mi s potrpežljivostjo in z Božjo pomočjo sprejemali uboge današnjega časa. S tem bomo postali Njegove priče. Tega pa ne bomo zmogli drugače kot s tiho povezanostjo z Njim, ki se je za nas popolnoma daroval, da bi tudi mi lahko odkrili in ljubili uboštvo kot najgloblji vir miru in veselja.
Vir2

Slovenski skladatelj Andrej Misson je na njeno čast napisal glasbeno delo “Kantata po sv. Elizabeti”.
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v grofica, svetniki | Označeno , , , | Komentiraj

sveta Agnes (Neža) Asiška – devica

sveta Neža AsiškaV Asissiju (v Umbriji pri Svetem Damijanu), sveta Neža, devica, ki je v cvetu mladosti sledila sestri sveti Klari. Pod vodstvom svetega Frančiška se je z vsem srcem oklenila uboštva.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveta Agnes (Neža) Asiška – devica

sveti Leopold – knez

sv. LeopoldImena: Leopold, Leo, Poldi, Polde, Poldek, Leopoldina, Poldika, …
Leopold je bil avstrijski mejni grof iz rodbine Babenberžanov, ki je tesno povezana z usodo slovenske zemlje v srednjem veku. Legenda pripoveduje, da se je 8. maja 1106 pogovarjal s svojo ženo Nežo, kje bi postavila cerkev in samostan. Kar je potegnil veter in grofici odnesel z glave poročni pajčolan. Zastonj so ga iskali. Čez nekaj dni je šel grof na lov in kakor po naključju je našel pajčolan na cvetočem bezgovem grmu. »Tu bo stala cerkev in samostan. To mi je kakor znamenje iz nebes,« je vzkliknil knez. Tako je nastal slavni samostan Klosterneuburg. Pozidal pa je še veliko drugih samostanov in cerkva.

Grof Leopold je prevzel oblast star triindvajset let in si je po Salomonovem zgledu prosil od Boga ne dolgega življenja ali bogastva, marveč modrosti, da bo mogel svoje ljudstvo Bogu všečno vladati. Pismo papeža Inocenca pravi o njem: »Štirideset let je Leopold vladal Avstrijo, in sicer v onih časih, ko je bil v Nemčiji vsakdo v največjem strahu zaradi krvavih vojska, morij, požigov in razdejanj; on pa je mirno vladal, na vso moč pravično in krotko.«
Dvakrat pa je le moral prijeti za meč zoper Madžare in jih obakrat premagal. Tako je pokazal, da ne zna samo moliti, ampak tudi sukati meč, če to terja pravica. Rad bi se bil udeležil tudi križarskih vojsk, da bi pomagal vzeti Gospodov grob nevernikom, toda okoliščine mu niso dale, če je hotel doma ohraniti mir. Leopold je imel osemnajst otrok. Med sinovi sta najbolj znana Oton in Konrad, ki sta kot cerkvena kneza v Fresingu in Salzburgu imela duhovno in svetno oblast tudi nad znatnim delom slovenske zemlje.
Smrt je Leopolda presenetila na lovu 15. novembra 1136, v starosti triinšestdeset let. Njegov grob v kripti samostanske cerkve v Klosterneuburgu je še danes cilj številnih romarjev.
Goduje 15. novembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v knez, svetniki | Označeno , , , | Komentiraj

sveti Janez (Ivan) Trogirski – puščavnik in škof

sveti Janez TrogirskiV Trogiru v Dalmaciji (v današnji Hrvaški), sveti Janez (Ivo), škof, ki je bil posvečen za škofovsko službo iz puščavnika v kamaldulenskem samostanu v Osoru. Srečno je branil mesto razrušenja pred kraljem Kolomanom.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Janez (Ivan) Trogirski – puščavnik in škof