sveti Valerij (Valerih) – duhovnik in opat

sveti ValerijV Lauconni (blizu Amiensa [amiéna], v Galiji), sveti Valerih, duhovnik, ki je pritegnil ne malo tovarišev k puščavniškemu življenju.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Valerij (Valerih) – duhovnik in opat

sveti Modest Gosposvetski – škof, misijonar in apostol Karantanije

ModestO sv. Modestu je malo zgodovinskih podatkov. Prosil je za sprejem v neki samostan na Zahodu, kjer je sprejel svoje redovniško ime Modest. Bil je lepega obnašanja, bistroumen in poln hrepenenja bo krščanski popolnosti. Dosledno je izpolnjeval redovniška pravila, bil ljubezniv in dobrosrčen, vedno pripravljen pomagati. Rad se je umikal v samoto in molil, bil redkobeseden, a ko je spregovoril, so njegove besede izražale preudarnost ter spoštovanje do vsega in vsakogar. Ko je bil na obisku v samostano sv. Virgil in pripovedoval o slovanskem ljudstvu v Karantaniji, ki je še vedno živelo v poganstvu, je bil Modest takoj pripravljen iti za misijonarja. V Karantanijo je prišel Modest leta 755, najkasneje 757, kjer je bil pokrajinski ali korni škof z vsemi pooblastili in stalnim sedežem. Prva cerkev je bila zgrajena na Krnskem gradu, a je bila kmalu premajhna. Modest je skupaj s pomočjo kneza Hotimirja sezidal Marijino cerkev, ki je bila predhodnica današnje cerkve pri Gospe Sveti, kjer je imel Modest svoj škofijski sedež. Kasneje je postavil še cerkev pri Spittalu ob Dravi ter cerkev ob zgornji Muri. Sv. Modest je umrl pri Gospe Sveti leta 763, kjer je tudi pokopan. Velja za prvega apostola karantanskih Slovencev.

Ime Modest prihaja iz latinske besede modestus in pomeni dobrosrčen, blag, pošten. Vir

O času in kraju Modestovega rojstva, kakor tudi o njegovem otroštvu in mladosti, pravzaprav ne vemo ničesar. Legenda, v kateri pa je zagotovo nekaj resnice, nam začne podrobneje odstirati njegovo življenje šele v dobi, ko je že odrastel. Tako naj bi prosil za sprejem v neki samostan na Zahodu in tam po vsej verjetnosti dobil ime Modest. Menihi so ga sprejeli, ker je bil znan po bistrem razumu, lepem vedenju in hrepenenju po krščanski popolnosti. Vestno je izpolnjeval redovna pravila, bil pozoren in ustrežljiv do bratov, ubogljiv pa tudi pripraven za raznovrstna opravila. Vestno je opravil vsako delo, posebej pa sta mu bila pri srcu mir in samota. Vsak prost trenutek je porabil za molitev in raje poslušal kakor govoril. Bratje so ga spoštovali in cenili in bi mu sčasoma gotovo zaupali odgovorne naloge znotraj reda, če se ne bi njegovo življenje nenadoma zasukalo v drugo smer. Zgodilo se je namreč, da se je nekoč v samostanu ustavil sveti Virgil, takrat opat in upravitelj škofije Salzburg. Menihom je pripovedoval in jih navduševal za misijonsko delo med ljudstvom, ki je živelo v njegovi soseščini, v Karantaniji. Hvalil jih je in zanje nabiral oznanjevalcev, ki bodo med njimi oznanjali Kristusov nauk. Modest se mu je takoj pridružil in z dovoljenjem predstojnikov odšel s sv. Virgilom najprej v samostan sv. Petra v Salzburgu, nato pa na otok Awa na Chiemskem jezeru, da bi se pripravil na misijonsko delo in privadil ljudstvu in jeziku. Na otoku je že našel duhovnika Lupa, učitelja in botra karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja, ki sta bila tu tudi krščena. Potem ko se je po Gorazdovi smrti v Karantanijo vrnil njegov bratranec Hotimir in bil postavljen za kneza, je Virgil na njegovo prošnjo leta 755 ali 757 kot svojega namestnika poslal med Slovence Modesta, takrat najverjetneje že škofa. Modest je tako postal prvi pokrajinski škof s stalnim sedežem. Sprva se je nastanil na Krnskem gradu, kjer je že bila cerkev, a je kmalu na nasprotni strani Gosposvetskega polja sezidal novo, mogočno Marijino cerkev, predhodnico današnje Gospe Svete. Tu je imel svoj škofovski sedež. Kasneje je postavil še dve večji cerkvi: pri Špitalu ob Dravi in ob zgornji Muri; viri pa poročajo še o mnogih drugih. Med preprostim slovenskim ljudstvom se je Modest hitro udomačil in po njegovi zaslugi je tu krščanstvo pognalo globoke korenine, ki ga niti poznejši poskusi poganskih uporov po njegovi smrti niso mogli ogroziti. Po izročilu je umrl pri Gospe Sveti in je tam tudi pokopan. posmrtni ostanki sv. ModestaIme: Izhaja iz latinskega imena Modestus, ta pa iz latinske besede modestus »zmeren, skromen, ponižen; dobrosrčen, nraven, čist in pošten«. Rodil se je v 8. stoletju na Irskem, umrl pa 3. decembra 772 pri Gospe Sveti na Koroškem. Družina: O njegovem rodu, rojstnem kraju in mladih letih ni zgodovinskih poročil. Imel pa je odlično vzgojo in izobrazbo. Zavetnik: Koroške, študentskega doma Korotan na Dunaju in na neki način tudi Slovencev. Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih, večinoma z modelom cerkve, ki opozarja na graditev Gospe Svete. Upodabljajo ga tudi skupaj s knezom Hotimirjem. Goduje: 27. novembra (v avstrijskih deželah), ponekod tudi 31. marca
Vir

sv. Modest med KarantanciModest je po vsej verjetnosti izviral iz Irske. Sveti Virgil ga je na željo karantanskega kneza Hotimirja skupaj z drugimi krščanskimi duhovniki poslal kot misijonarja v Karantanijo. Na Gosposvetskem polju, nasproti Krnskemu gradu, takrat upravnemu in političnemu središču Karantanije, je dal postaviti cerkev posvečeno Mariji. Ta cerkev je bila verjetno predhodnica današnje cerkve Gospe Svete (Maria Saal). Od tu je Modest deloval po celotni deželi, učil, širil blagovest in posvečeval duhovnike. Kakor navaja latinski Conversio Bagoariorum et Carantanorum (…ecclesiam Sanctae Mariae et aliam Liburnia civitate, seu ad Undrimas et in aliis plurimis locis…) je poleg Gospe Svete zgradil in posvetil tudi dve drugi cerkvi, eno na mestu nekdanjega središča rimske škofije Teurnie in eno blizu današnjega Ingeringa na Štajerskem (ad Undrimas). Modestovi (domnevni) posmrtni ostanki so pokopani v cerkvi Gospe Svete. Pokristjanjevanje Karantanije je bilo po njegovi smrti začasno ustavljeno zaradi mnogih uporov poganskih Karantancev, po letu 772 pa se je nadaljevalo z novimi škofi in misijonarji. Modestova godovna dneva sta dva: 24. november (v Celovški škofiji) ali 3. december.
Vir

Hotimir in ModestImena: Modest, Modja, Modesta, Bogoljub. O rodu, rojstnem kraju in mladih letih sv. Modesta ni zgodovinskih poročil. Tudi legenda se omejuje le na razlago njegovega prikupnega značaja (latinska beseda modestus pomeni skromen!) in prisrčne verske vneme. Ta pripoveduje, da je prosil za sprejem v samostan nekje na Zahodu. Sprejeli so ga, ker ga je priporočalo lepo vedenje, bister razum in hrepenenje po krščanski popolnosti. Pridobil pa si je kasneje naslov »apostola Korošcev«, ki so bili tedaj še vsi Slovenci. Nekdanja Karantanija je prejela vero najprej iz Ogleja. Po preseljevanju narodov pa je bilo krščanstvo malo manj kot popolnoma uničeno v tej deželi, ki so jo posedli poganski Slovenci. K njim so pa prišli novi oznanjevalci evangelija iz Salzburga. Borut, koroški knez, je poklical na pomoč zoper Obre Bavarce. Ti so res prišli, premagali Obre, pa tudi Slovence podvrgli svoji oblasti. Vzeli so s seboj talca, mlada kneza Gorazda in Hotimirja. V Salzburgu je bil tedaj škof sv. Virgilij. Ta je oba poučil v veri in ju krstil. Po Borutovi smrti so Bavarci postavili za vojvodo najprej Gorazda, po njegovi smrti pa Hotimirja. Ta je imel pri sebi pobožna duhovnika Lupa in Majorana in je tudi sam pridobival svoje ljudstvo za krščanstvo. Toda med narodom je manjkalo božjih služabnikov. Zato je prosil knez škofa Virgilija, naj bi prišel oznanjat božjo besedo na Koroško in vse uravnal, kar bi bilo za razširjanje evangelija potrebno. Škof sam ni mogel priti, zato je poslal Modesta, ki ga je prej posvetil v škofa. Z njim so prišli okoli leta 755 še štirje mašniki in diakon. Naselili so se pri Gospe Sveti blizu Krnskega gradu, kjer je vojvoda Hotimir imel svojo prestolnico. Po Modestovem pridiganju in Hotimirovem prizadevanju se je veliko plemenitašev in preprostih ljudi odpovedalo malikovanju in prejelo sv. krst. S Hotimirovo podporo se je Modest lotil zidave nove cerkve, posvečene Mariji, predhodnice sedanje, ki ji Slovenci pravimo Gospa Sveta. Modest je umrl leta 763 ali 765. Goduje pa 31. marca.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Modest Gosposvetski – škof, misijonar in apostol Karantanije

sveti Leonard Murialdo – duhovnik

Leonard MurialdoO svetem Leonardu Murialdu je sveti oče dejal, da je jedro njegove duhovnosti vera v usmiljeno Božjo ljubezen. Bog je Oče, ki je vedno dober, potrpežljiv in velikodušen, uči sveti Leonard Murialdo, ter ki svoje veliko in neizmerno usmiljenje kaže v odpuščanju. Sveti Leonard Murialdo je svoje duhovniško poslanstvo živel kot brezplačni dar Božje usmiljenosti, s čutom hvaležnosti, veselja in ljubezni, je dejal papež in dodal, da je ta svetnik ustanovil Torinsko družbo svetega Jožefa, svoje sobrate duhovnike pa ves čas opominjal, naj bo njihovo duhovniško življenje v skladu s prejetim zakramentom. Božja ljubezen in ljubezen do Boga – to je bila moč Murialdove poti k svetosti – zakon njegovega duhovništva, najgloblji smisel njegovega apostolata med mladimi reveži in vir njegove molitve, je poudaril papež, in vernikom pojasnil, da se je sveti Leonard Murialdo posvečal predvsem vzgoji in pastoralni skrbi za revno in prikrajšano mladino.
Vir

Datum stoletnice enciklike Rerum novarum (15. maj 1891) je označil tudi zaključek “Murialdovega leta”  (L’Anno Murialdino) , v katerem so redovniki Družbe sv. Jožefa želeli proslaviti 90. letnico smrti svojega ustanovitelja v Torinu (30. maja 1900), ki se je leta 1828 tam rodil in leta 1873 ustanovil ustanovo za pomoč mladim delavcem.
Kot predhodnica socialnega apostolata je leta 1871 ustanovil “Katoliško delavsko združenje”, pet let kasneje pa tudi list, ki je povezoval vse njene člane. Zavod za namestitev, banka, zavarovanja, delo katekizma, ljudska skupščina so samo nekatere od njegovih ustanov.  Zaradi njih je Janez Pavel II. dejal, da je sv. Leonard Murialdo “eden od predhodnikov na področju sociologije in pastorale”. To pa nam tudi pove, koliko je ta svetnik cenil učenje Leona XIII. Zato je popolnoma razumljivo, da so želeli  “Giuseppini del Murialdo” (Murialdovi jožefovci), da je pri njih celo leto premišljevanja kot priprava na stoletnico enciklike Rerum novarum.
Te podatke je zapisal tednik  L’osservatore romano (v francoski izdaji št. 22, 4. junija 1991). Dodan je tudi podatek, da je sv. Leonard Murialdo preživel leto dni v Semenišču sv. Sulpicija v Issyju ter se tam spoprijateljil z duhovnikom  Timon-Davidom in mons. de Ségurom.
Leonard MurialdoJezuit Celestino Testore je prinesel italijanski Katoliški enciklopediji še nekaj podatkov o življenju in delu sv. Leonarda Murialda. Izven družinskega  doma je Leonard dobil vzgojo najprej pri redovnikih skolopih v Savoni, odkoder je leta 1845 prestopil v semenišče v Torinu. Tam je z doktoratom dokončal teologijo. Kot duhovnik je bil dodeljen za delo v cerkvi S. Maria di Piazza. Takoj se je lotil vzgoje siromašne mladine, ki jo je skrbno zbiral v Oratoriju angelov varuhov, sodeloval pa je tudi pri delu v Oratoriju sv. Alojzija, ki ga je v Torinu ustanovil Don Bosco. Od leta 1866 je bil določen za upravitelja dela Mladih delavcev v Torinu. To je bila ustanova, podobna tistim, ki jih je  v Nemčiji in drugih deželah ustanavljal Adolf Kolping. Mladim so nudile možnost vzgoje, učenja kakšne obrti, da bi si lahko našli delo in s tem materialno uredili svojo prihodnost.
Don Leonard Murialdo je uporabil vse svoje sile za širjenje tega dela. Zbiral je miloščino, da bi ga lahko vzdrževal. Vsekakor je zavzeto skrbel tudi za krščansko vzgojo mladih delavcev. Spodbujal jih je k pogostem prejemanju zakramentov, jih usmerjal na prava pota, opozarjal na nevarnosti  za krščansko življenje. Nekateri od njegovih gojencev so izbrali duhovno življenje, nekateri so postali redovniki, osemdeset jih je postalo škofijskih duhovnikov. To je bil nedvomno izjemen uspeh. Da bi jih kar najbolj navezal na svoje delo, je 19. marca leta 1873, na praznik Jožefa delavca ustanovil  “Pia Societa di San Giuseppe” – Pobožno družbo sv. Josipa. Družba je bila najprej škofijska, kasneje pa je postala ustanova papeškega prava. Postal je njen prvi izbrani generalni predstojnik. Družba je odpirala hiše po Italiji pa tudi po drugih deželah. Odpirali so se oratoriji, zavetišča, kolegiji, sirotišnice, apostolske šole, kmetijske šole, gradile so se družinske hiše. Razvila se je torej izjemna socialna dejavnost. Ob vsem tem delu je Murialdo obiskoval bolnike po bolnicah, zapornike po zaporih ter znova odpiral razne dobrodelne ustanove. Spodbujal je tudi Katoliško akcijo ter razne ustanove in odbore za dobrobit ljudstva. Ustanovil je tudi zadrugo  “La buona stampa” – za dober tisk. Tudi na ta način je spodbujal Božje delo ter se vpisal med velike socialne dobrotnike XIX. stoletja. Papež Pavel VI. ga je 3. novembra razglasil za blaženega, 3. maja 1970 pa za svetnika. Ob slovesnosti kanonizacije je objavljena njegova korespondenca v petih zvezkih.
Vir

Leonard Murialdo se je po duhovniškem posvečenju leta 1851 pridružil sv. Janez Bosku in postal eden njegovih najbolj vnetih dušnopastirskih sodelavcev. Sprva je ob sv. Jožefu Cafassu v turinskih ječah in poboljševalnicah spoznaval vso človeško revščino mladih, kasneje pa jim je ob sv. Janezu Bosku skušal po svojih močeh čim bolj pomagati z delom v oratorijih. Kasneje je na lastno pobudo začel ustanavljati različne ustanove, zavode in šole, ki naj bi zajezile in omilile posledice vedno večje industrializacije: izkoriščanje mladih brez zakonodaje in socialnega varstva ter njihovo pehanje v revščino in moralni propad. Pri svojem delu ni poznal počitka.
Ime: Ime Leonhard je (tudi Lenart) zloženo iz starovisokonemških besed lewo »lev« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je 26. oktobra 1828 v Torinu v Italiji, umrl pa 30. maja 1900, prav tako v Torinu.
Družina: Bil je osmi otrok v pobožni družini bogatega bankirja Leonarda Murialda in njegove žene markize Terezije Revigliasco.
Sodobniki: sv. Janez Bosko, Jožef Cafasso, papeži bl. Pij IX., Leon XIII., Napoleon, Franc Jožef I.
Skupnost: Salezijanci so redovna družba, ki jo je leta 1859 ustanovil sv. Janez Bosko. Člani skupnosti so duhovniki in laiki, njihovo osnovno poslanstvo pa je »oznanjevanje evangelija mladim, zlasti najrevnejšim«.
Ustanovitelj: Ustanavljal je poljedelske šole, s katerimi naj bi zajezil beg podeželske mladine v mesta, in zavod za rokodelce. Leta 1873 je ustanovil Turinsko družbo sv. Jožefa, ki so jo imenovali kar »Murialdijevi jožefinčki«. Deloval je tudi na področju katoliškega tiska in sociale (krščansko delavsko gibanje). Njegova ustanova še danes uspešno deluje v različnih deželah.
Geslo: »Delaj in molči.«
Zavetnik: vajencev.
Kreposti: Bil je predvsem človek dejavne krščanske ljubezni in je po svojih močeh skušal pomagati zlasti fantom v njihovi stiski. V vsakem človeku je poskušal v luči božje usmiljene ljubezni iskati in razvijati predvsem to, kar je dobro. Moč za svoje naporno delo je zajemal zlasti v molitvi, evharistiji in globoki pobožnosti do Marije.
Upodobitve: Ohranjene so njegove fotografije; večina teh kakor tudi kasnejših umetniških upodobitev prikazuje prijaznega starejšega duhovnika v talarju, običajno obdanega z množico dečkov ali vajencev.
Grob: Pokopali so ga na mestnem pokopališču v Torinu, kasneje so njegove zemeljske ostanke prenesli v župnijo svete Barbare, danes pa njegovo telo počiva v stekleni krsti v svetišču Marije, Matere zdravja.
Goduje: 30. marca, v salezijanskem koledarju pa 18. maja.
Beatifikacija: Papež Pavel VI. ga je 3. novembra 1963 razglasil za blaženega, 3. maja 1970 pa za svetnika.
Splet: www.giuseppini.org; www.murialdo.org
Misel: »Kdo moli, dela dobro, kdor pa dejansko pomaga, dela še bolje.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Leonard Murialdo – duhovnik

sveti Ciril Diakon – diakon in mučenec

       Imena: Ciril, Kiril, Kiro, Kirilo
        Mučeniška smrt sv. Cirila diakona v sirskem mestu Heliopolisu spada med redka zgodovinsko zanesljiva izpričana mučenja pod cesarjem Julijanom Odpadnikom. Julijan je bil dober psiholog in zato ni maral mučeništva, dopuščal pa je, da so se smeli njegovi privrženci nad »skrunilci bogov« neusmiljeno maščevati. Take smrti je umrl diakon Ciril.
        Kot mlad klerik je Ciril sodil, da bo poganom najbolje pokazal ničevost bogov, če razbije kipe malikov. To se je že pod Konstantinom marsikje dogajalo in je pri preprostih ljudeh učinkovalo, ko so videli, da se bogovi ne morejo maščevati. Diakon Ciril je tako veliko poganov pridobil za krščanstvo. Zakrknjenih poganov seveda s tem ni prepričal in ti so se nad njim maščevali. Julijan je zahteval, da se morajo državljani povsod prikloniti pred cesarjevim kipom, ob katerem so postavili tudi kipe bogov. Kdor ni počastil vseh hkrati, so ga obdolžili – ne da zaničuje bogove – temveč, da žali cesarja. Precej kristjanov je takrat v stiski vero zatajilo.
        Ciril tega poganskega uspeha ni lahko prenašal in je kristjane spodbujal k stanovitnosti. Nakane poganskih hujskačev so se s tem izjalovile. Poganski priganjači so zato hoteli na vsak način odstraniti Cirila in ga z mučenjem pripraviti, da bi svojo vero zatajil. Diakon je z božjo pomočjo prenesel vse njihove krutosti, pogani pa so pobesneli in mu razparali trebuh, da je umrl v najhujših mukah.
        Kakor Julijan so tudi ti krvniki sodili, da je krščanstvo zgolj človeški izum, ne pa božje delo. Zgodovinar Teodoret Cirski piše, da je vse, ki so se znašali nad Cirilom, zadela božja kazen, kakor je pisano v Razodetju (19,2): »Maščeval je nad njimi kri svojih služabnikov.« To se je zgodilo med letoma 361 in 363.
        Ciril Diakon goduje 29. marca.
Vir
 

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v diakon, mučenci, svetniki | Označeno , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za sveti Ciril Diakon – diakon in mučenec